Štev. 2.
fefijubljaiisKi;)
J   - t        .!___ *       t       '       I        ¦       «
i__i__i__-*    '
teQ?9r9n9*******m*ei°* ****** A*°*&***o*Q*°*<>*<>***<>*4***°*4*o*
I       I      I      I1   T     T—T     1      I '   ; —?-  T    T -1— T—T-f      I     T      I       T      T     1      T      t      7     T     I       I      f      |
Leposloven in znanstYer\ list!
V Ljubljani, dne i. svečana  1894.        Leto XIV.
Ki
lp ar.
KJd daleč v stari samostan Kipar sloveč je bil pozvan, Da za svetišče prenovljeno, Ki vdnje že je davnih let Častit Marijo hodil svet, Kateri bilo  posvečeno, Od marmorja na novo dleto Izkleše nje obličje sveto. Na vrtu, poln cvetočih rož,
V   tihoti cvetičnjak je stal, In njega si umetni mož Za delavnico je izbral.
Opojen vonj ga rož napaja, In sluh mu ptičji spev   naslaja Ko zre pred sabo kamen bel, Ki vanj  z umetniško bo  roko Življenje večnoživo del — Kipar zamisli se globoko . . . »Ti veš, moj Bog in mati Tvoja, Da prvič danes roka moja Ustvarjati prične obraz Kraljice vseh kraljic,  Device In Tvoje svete Porodice. Kako naj  vse,  kar grešnik jaz Globoko  čutim in  ognjivo,
V   to mrtvo skalo  vklešem živo? Ti daj  močij mi,  daj poguma, Podvoji sile mi razuma !«
Prične se delo; dleto poje
In  vedno  globlje v kamen gloje . .
Počine.  —  V dlan nasloni glavo In  v duhu  zre kipar sanjavo: Od daleč in od blizu zret Ta kip čudeč se hodi svet: Na ustih ziblje se nasmeh, Miloba trepetd v očeh, Blagdst Mariji razodeta Na lici je brezkončno sveta.
V   molitev sklenjene roke" K Bogii  in sinu ona proži In zdi se, da proseče toži Človeštva težko  mu gorje" . . . A izpod nog tenak  obMk Lahkd se dviga v sinji  zrak, Kot da jo zdaj  iz solz doline
V  nebži ponesel bi  višine.  — Nikar odtod,   nikar,  nikar! Tu pred  Teboj  srčah in  plah Človeški rod poklekaj  v  prah, Srce" Ti svoje   nosi v dar!
Čuj!   .  .  .   Zvon odmeva čez ravan,
Pobožen v cerkev gre  zemljan,
Da v Matere trpeče kip
Pogled proseči zatopi,
Da  njega duh samo za hip
V   nebeški raj  mu poleti  .  .  . Kipar poslej  še bolj zaslul,
S častjd ga bode svet obsul, In on med  prve domovine Uvrščen bode slavne sine. Vzbudi se . . .  Vonj ga rož napaja, In sluh  mu ptičji  spev naslaja   .  .  •
66
S.  L.  Mozirski :  Naročilo.
In kip najlepši je gotov, Kar duh jih storil je njegov. Od zemlje solnce se poslavlja, Svoj  zadnji žar zarumeneli Upre v obraz Marije beli  — Z nasmehom usten njega svit V čarobno je krasoto zlit  .  .  . Menih vsak celico ostavlja Hiti na vrt,  da zre veselo Zavrženo nebeško delo. Iz hiš okolo samostana Vrd h kipu tolpoma ljudje", Kot da poslednjikrat žele" Navžiti se nocoj lepote, Nagledati se te krasote, Ki bila jim doslej neznana. In vse jedini jeden klik : »Bog živi te, umeteljnik!«   —•   — Užiga zvezd  se  prvih plam, Ob  kipu je umetnik sam. Poklekne, solzo z lic obriše, Hvaležno k Bogu glasno  vzdiše:
»Zahvaljam Te, mogočni Bog,
Ker vodil si mi delo  rok !«
A zdajci, kot da ga od tal
Besneč je vrgel morski val,
Kipar kriče" ob kip se dvigne,
V obraz mu bledi  ogenj  švigne :
»Kaj vidim?  .  .  .  Sveti ta obraz
Od davno v srci nosim jaz :
Ta stas in lice to čarobno
Pri ljubljenki sem svoji zrl,
Ki v nji  prevaran bil sem zlobno  .
Ti vredna nisi, da Kraljice
Ljubezni slično ti je lice,
Ki se nezvesta bahaš ž njim   —
Zatorej naj je razdrobim!   .   .  .«
Završeno je delo blazno, Kipar omahne onemel, Ker dušo  mu  in srce prazno Mrak mislij  temnih je obšel .  .  . Ob samostanu čuješ klik; »Zblaznel je naš umeteljnik !«
Rastislav.
A
Naročilo.
e  prisezaj,  dete,  mi nikar, Da zame" gori tvoj srčni žar, Več kot  ljubko-laskav tvoj  obet Deje mi en sam iskren pogled!
Ne pošiljaj  pestrih  mi  cvetov, Kaj  mi šopek, kaj mi  trak njegov ? Več kot teh spominkov mil šepet Deje mi en sam iskren pogled !
Kar ti čustev srčece goji. Tajno v srci vsako naj živi, Saj visoke duše tvoje vzlet Kaže mi en sam iskren pogled !
S.  L.  Mozirski.