| Mi RRA: Razprave in gradivo, Ljubljana, docember 1983, št. 16, 8. 127—135 Albina Nečak-liik ENAKOPRAVNOST JEZIKOV KOT ELEMENT ENA IN NARODNOSTI sp "A VNOSTI NARODOV Narodnostna pestrost jugoslovanske sku joj niš kovne sestave in kultur, je od nekdaj terjala pobi, tm | TOR: položaja jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije na eni strani udi pri urejanju na drugi strani. ni in njihove rabe Enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnost delimo kot enega od konstitutivnih elementov socialisti i narodov in narodnosti ter delovnih ljudi in občanov nI a TI o stvenih elementov za njihovo sožitje. Enakopravnost jezikov (in pisav) namreč tvori sestavni del enakopravnosti skupnosti in posameznikov, ki te jezike govorijo, e poskusi dominacije in potujčevanja pokažejo v prvi vrsti kot pritisk na Družbenopolitično vsebino odnosa do jezikov narodnostnih skupnosti je mo- goče zaznati kot unitaristično, separatistično ali pluralistično. Jugoslovanska skup- nost narodov in narodnosti je na svoji razvojni poti izkusila vse tri usmeritve, četudi je treba unitaristično in separatistično smer, kakor na drugih področjih tako tudi na področju jezikovne politike in jezikovne dejavnosti, obravnavati kot stranpoti, pluralistično pa kot stalnico in vizijo sožitja v sedanjosti in prihodnosti. Kot sestavni del mednacionalnih odnosov v celoti je uresničevanje enako- pravnosti jezikov narodov in narodnosti neločljivo povezano jn odvisno od kon- cepta enakopravnega položaja in sožitja narodov in narodnosti v socialistični samoupravni skupnosti. Zasnova in pomen enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije izhaja iz njihove pravice do samoodločbe v okviru federativne skupnosti, v ka- teri so se združili kot svobodni, enakopravni in samostojni, da bi na ta način zagotovili uresničitev svojega življenjskega interesa, katerega vsebina je izgra- jevanje bratstva in enotnosti ter socialističnih družbenih odnosov. Prizadevanje po uveljavljanju suverenih pravic narodov in narodnosti ter delovnih ljudi in obča- nov obsega tudi zagotavljanje enakopravnega položaja in enakopravne rabe jezi- kov in pisav v okviru federacije republik in avtonomnih pokrajin oziroma občin. Po svoji zasnovi, vsebini in družbenopolitični pomembnosti je uresničevanje enakopravnosti jezikov (in pisav) narodov in narodnosti SFRJ eminentno politično vprašanje kakor tudi neločljiv del družbene prakse pri razvijanju samoupravne socialistične skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Ne le strokovni tem- več tudi širši javnosti so znana dejstva o posledicah neustrezne jezikovne poli- tike kot sestavnega dela neustrezne politke odnosov med narodi, ki so jo na- rodi in narodnosti izkusili v predvojni Jugoslaviji. Ta dejstva skupaj z marksistič- nimi pristopi k nacionalnemu vprašanju sploh in jezikovnemu vprašanju posebej so nedvomno vplivala na genezo oblikovanja pogledov na enakopravnost jezikov (in pisav) narodov in narodnosti v posameznih obdobjih razvoja naprednih druž- benih gibanj v predvojnem in na usmeritve v povojnem obdobju. Te so se strnile v prizadevanju po čim boljši komunikaciji med narodi in narodnostmi tako, da bodo njihovi pripadniki lahko uporabljali materin jezik na vseh ravneh življenja in dela in družbenega odločanja. | V razpravi nameravam podrobneje razčleniti v prvi vrsti družbenopolitični vidik navedenega vprašanja, kakor so ga uokvirili nekateri pravni instrumenti in druž- i Jugoslavije lahko opre- w A. Nečak-L0k: Enakopravnost jezikov kot element enakopravnosti narodov in narodnosti 8PRJ benopolitični dokumenti. Seveda je ta vidik le eden v paleti izredno pomembnih določevalcev javne in družbene rabe jezikov v stiku, kakor so etnodemografska sestava prebivalstva na posameznih območjih Jugoslavije in z njo pogojena jezi- kovna razmerja, vpliv zgodovinskih okoliščin na razvoj jezikov posameznih na- rodov oziroma narodnosti (makedonski jezik je šele v ugodnih razmerah zadnjih desetletij doživel normiranje in dobil pravila o standardu,' tudi dogovor o sredi- ščnem albanskem pogovornem jeziku kot standardu za književno ustvarjalnost na Kosovu je bil sprejet v zadnjem času?). V jugoslovanskih razmerah so izrednega pomena vprašanja jezikovne sorodnosti (stopnja medsebojne razumljivosti jezikov narodov Jugoslavije, ki jo pogojuje pripadnost istemu jezikovnemu deblu) kakor tudi vprašanja jezikovnega razmika (ki je posebnega pomena pri razvijanju dvo- jezičnosti na narodnostno mešanih območjih, kjer skupaj živijo pripadniki narodov in narodnosti). Vprašanja zvrstnosti — variant sroskohrvaškega oziroma hrvaško- skrbskega jezika" sodijo med danes najbolj privlačne teme, ne le z jezikovnega temveč tudi z družbenopolitičnega vidika. Prav tako ne gre zanemariti socialno- gospodarske strukture posameznih območij, ki pogojujejo kvaliteto in gostoto govornih mrež in raznolikost govornih položajev, skupaj z vprašanji sociokulturnih značilnosti v posameznih okoljih, problemi pismenosti, in vrste drugih vprašanj, ki določajo ne le družbeno rabo, temveč tudi položaj in funkcijo določenemu jeziku. Institucionalno in institucionalizirano je predmet te razprave, medtem ko bi bilo treba po raziskovalni poti poseči v odkrivanje skupinske in individualne podstati družbene rabe jezikov v stiku, če bi želeli ugotoviti, kako so ponujene možnosti dejansko izkoriščene. Po tipologiji sodi Jugoslavija med tiste večnacionalne in s tem tudi več- jezikovne države, ki so svojo jezikovno politiko zasnovale na teritorialnem načelu uveljavljanja potreb in interesov narodnostnih skupnosti tudi glede rabe posa- meznih jezikov ob upoštevanju pravice posameznika do uporabe materinega je- zika na vseh ravnek. To pomeni, da so jeziki narodov in narodnosti enakopravno sredstvo sporazumevanja na območjih, kjer le-ti živijo, in v medsebojnih komu- nikacijah, medtem ko je treba posamezniku zagotoviti rabo materinščine pri uve- ljavljanju njegovih državljanskih pravic in dolžnosti ne glede na to, ali je na ob- močju, kjer uveljavlja določeno pravico, njegova materinščina uradni jezik ali ne? seveda v okvirih, določenih z ustavo in zakoni. Teritorialno načelo o rabi jezikov je zahtevalo sporazumevanje in opredelitve glede statusa in rabe posameznih jezikov v komunikaciji med različnimi subjekti na ravni širših in ožjih družbenopolitičnih enot. Ob tem je za potrebe analize mo- goče razvrstiti naslednje oblike stikov in razmerij med jeziki narodov in narod- nosti: — razmerja in stike med jeziki (in pisavami) narodov in narodnosti kot sub- jektov družbenopolitičnih skupnosti (v ta okvir je treba šteti tudi jezike dveh na- rodnosti, albanske in madžarske). Ta razmerja in stiki zadevajo predvsem ure- janje skupnih zadev na zvezni ravni, posebnih zadev na relaciji zveza- republike ? Makedonci so dobili prvo slovnico makedonskega jezika leta 1954/57. Blaže Ko- neski: Gramatika na makedosklot literaturen jezik. ; ? Govorci albanskega jezika uporabljajo dve narečni skupini, to sta gegovski govor Albancev na Kosovu, v večjem delu Makedonije ter v Črni gori in toskovski, ki je sprejet kot književni standard; govorijo ga v Albaniji, v Jugoslaviji pa v okolici Struge, Ohrida in Prespe (Rexhep Ismajli: O dvojezičnosti/višejezičnosti Albanaca u Jugoslaviji. V: Jezik u društvenoj sredini, Novi Sad 1976, str.85—90). Dogovor o uporabi toskovskega narečja kot enotnega knjižnega jezika je bli dosežen s Prištinskim dogovorom leta 1968, medtem ko je bil enoten pravopis sprejet na kongresu za pravopis albanskega jezika v Tirani 1972. leta (Albanci, Enciklopedija Jugoslavije 1983, knjiga |, str. 81). " V nadaljevanju teksta bom uporabljala samo termin »srbskohrvaški jezik« za vse varlante. 3 Ustava SFRJ, člen 214. Razpravo in gradivo, Ljubljana, december 1983, št. 18 129 oziroma pokrajini in neposredno medsebojno komunikacijo iz republike oziroma pokrajine v republiko oziroma pokrajino; — razmerja in stike med jeziki narodov in narodnosti na območjih, kjer le-ti živijo. Ta razmerja in stiki so omejeni na republiško oziroma pokrajinsko raven, akutno in v celoti pa se pojavljajo v okviru občin. V določenih postopkih na zvezni ravni sta tudi madžarski in albanski jezik enakopravni sredstvi komunikacije. Omejila se bom na pregled stališč v dokumentih in nekaterih normativnih rešitev, ki naj zagotovijo enakopravnost jezikov narodov in narodnosti Jugosla- vije. Urejanje razmerij med jeziki narodov (in narodnosti) v okviru delovanja organov in služb federacije ter v okviru sodelovanja in sporazumevanja med re- publikami in pokrajinama je narekoval razvoj samoupravljanja, ki je na določenih področjih (v gospodarstvu, na področju družbenih odnosov in razvoja političnega sistema itd.) potekal izjemno hitro in burno, medtem ko je dogovarjanje o vpra- šanjih, ki zadevajo uveljavljanje enakopravnosti narodov in narodnosti, med njimi tudi o problemih enakopravnosti njihovih jezikov, zaostajalo na teoretični in for- malni ravni, še bolj pa v praksi. Zdi se, kakor da so pri delovanju subjektivnih sil silili v ospredje materialni-gospodarski vidiki enakopravnosti narodov in narod- nosti, medtem ko se je glede uveljavljanja etnične, jezikovne in kulturne plati enakopravnosti narodov in narodnosti pojavila podmena, da to sodi med tista področja interesov narodov in narodnosti, ki so jih le-ti uresničili že z združitvijo v socialistično skupnost suverenih narodov (in enakopravnih narodnih manjšin) in jih bo v nadaljnjem skupnem življenju zagotavljalo izgrajevanje medsebojnih odnosov na načelih socialistične družbene ureditve in samoupravljanja? Stališča o spontanosti in samoureditvi razmerij med narodi v večnacionalni skupnosti v obdobju po vojni, ko je bila vsa pozornost usmerjena k uveljavitvi in izgradnji novega družbenega reda, je mogoče tolmačiti s potrebo po optimal- nem medsebojnem zaupanju in enotnosti delovnih ljudi ne glede na narodnostno pripadnost. Vendar se je kmalu pokazalo, da je kakor na drugih področjih druž- benega delovanja zavestna akcija potrebna tudi na področju urejanja razmerij med narodi in narodnostmi ter pri urensičevanju enakopravnosti rabe in položaja njihovih jezikov, kajti medsebojno zaupanje in enotnost delovnih ljudi je zasno- vano tudi na dogovoru o celovitem in nemotenem razvoju narodnostnih značil- nosti. Načelo spontanosti pri uresničevanju enakopravnosti jezikov narodov in na- rodnosti v večnacionalni federativni Jugoslaviji so namreč začele spremljati teze, ki so jih zlagoma začeli zagovarjati tudi dobronamerni in so se v različnih pre- delanih inačicah umestile celo v govorni repertoar družbenopolitičnih delavcev. Razpravljalo se je o tem, da rušenje privilegija enega jezika in uveljavljanje pravic drugih jezikov pomeni rušenje državne enotnosti, ali narobe, da enakopravnosti jezikov v federativni skupnosti v resnici ni mogoče doseči." Iz tega je izhajalo poudarjanje potrebe po »prostovoljni integraciji enakopravnih narodov in jezikov« in celo »prostovoljni« oziroma »naravni« asimilaciji kot novi kvaliteti, ki jo prinaša 4 Takšno podmeno izražajo npr.naslednja stališča: »V razmerju med republikami in zvezo so bile s prosvetnim in kulturnim razvojem posameznih narodov zadovoljene stare narodne zahteve in nacionalno vprašanje je samo od sebe izginilo s prvih mest dnevnega reda.« (Komentar k Ustavi FLRJ iz leta 1946) Ali: »Z rešitvijo nacionalnega vprašanja in zadovoljitvijo naclonalnim zahtevam je odpadla potreba po tolikšnem poroštvu za enako- pravnost in pravice narodov kot jim je bila dana po ustavi. Razen tega pa je s priznanjem proizvajalnih sredstev v rokah vsega ljudstva za temelj države, s pravico vseh delovnih ljudi do gospodarjenja s proizvajalnimi sredstvi in odločanju o proizvodu dela ter s poli- tično samoupravnostjo v lokalnih enotah nastala nova jugoslovanska koncepcija delovnih ljudi, ki je potisnila nacionalno načelo Iz ospredja, ki pa Je po svoji naravi zahtevala svoje predstavništvo.« (Komentar k Ustavnemu zakonu FLRJ iz leta 1953) Ustavna ureditev Jugo- slavije, Ljubljana 1959, Uvod, str. 18 In 27. 5 Gradivo dokumentacije INV, št. 1261/1. 189 A. Nečak-LOk: Enakopravnost jezikov kot element enakopravnost! narodov in narodnosti SFRJ socialistični družbeni red. V tem duhu so bile tudi razprave o jeziku najlažje ko- munikacije oziroma o jeziku javne komunikacije," ki naj bi nastal na osnovi pro- stovoljne, spontane izbire delovnih ljudi in občanov, delovnih organizacij, zdru- ženj itd. To v bistvu kaže na težnjo po enem jezikovnem sredstvu za potrebe sporazumevanja v večnacionalni skupnosti. Vse te teze so temeljile na podmeni, da pomeni težnja po jezikovni prilagoditvi tudi težnjo po zavarovanju ene od naj- občutljivejših vezi med narodi in narodnostmi Jugoslavije oziroma ene najbolj dra- gocenih pridobitev narodnoosvobodilne borbe — bratstva in enotnosti. Poleg tega so predstave o pozitivnih učinkih »prostovoljne integracije« za jugoslovansko skupnost sovpadale s prepričanjem, da je takšen odnos do večnarodnostne in večjezikovne jugoslovanske stvarnosti odraz napredne usmeritve, češ da izkazuje spoznanje o zastarelosti naroda kot družbene kategorije v novih okoliščinah družbene delitve dela v socializmu. Ob številčnem nesorazmerju govorcev jezikov posameznih narodov, ki bi ob načelu spontanosti jezikovne rabe nekatere jezike postavilo na rob glede možnosti njihove rabe na institucionalni ravni, so seveda vprašljivost načela o spontanosti rabe jezikov pri urejanju skupnih zadev na ravni federacije in med- sebojnih razmerij med republikami in oziroma pokrajinama prvi občutili in na njega opozorili tisti narodi oziroma njihove družbenopolitične skupnosti, ki so skozi celoten proces oblikovanja svoje narodnostne samobitnosti in na poti k obli- kovanju lastne državnosti v mejah federativne Jugoslavije posebej vztrajali pri ohranitvi in razvoju lastnega jezika kot konstitutivnega elementa svoje biti in indi- vidualnosti, izoblikovalo se je stališče, da mora teze o spontanosti in prostovoljni konvenciji pri uravnavanju mednacionalnih odnosov na jezikovnem področju na- domestiti zavestna akcija subjektivnih družbenih sil v skladu z načelom ustav- nega in političnega sistema o znanstveno zasnovanem razvoju družbe? še posebej zato, ker so zadostno podlago za takšno akcijo tvorila tudi določila ustave o ena- kopravnosti jezikov narodov in narodnosti.? Živahno dejavnost za ozaveščanje potrebe po stalnem delovanju, če naj enakopravnost jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije dejansko zaživi, je spro- žila resolucija VI. kongresa SZDL Jugoslavije leta 1966. Ta je podrobneje dolo- čila naloge glede uveljavljanja enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti v okviru nalog pri nadaljnji krepitvi enakopravnosti, bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije v skladu z razvojem samoupravljanja: »Dosledno uve- ljavljanje ustavnega načela o enakopravnosti načela o enakopravnosti jezikov je predpostavka za uveljavljanje samoupravnih pravic vsakega delovnega človeka«. »Zato je treba z ustreznimi ukrepi in normativnimi akti zagotoviti praktične pogoje za dosledno in učinkovito uveljavljanje teh načel v delu predstavniških in družbenopolitičnih teles, izvršilnih, upravnih in drugih organov v federaciji«. »Enakopravnost jezikov je treba spoštovati tudi v medsebojnem občevanju in - delovanju sredstev javnega informiranja. Svobodna uporaba in enakopravnost jezikov je posebno važna v družbenopolitičnih skupnostih mešane nacionalne sestave«, »Razumevanje jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije je pomembno v med- sebojnem zbliževanju, bolj vsestranskem spoznavanju in zbliževanju nacionalnih $ Da je sintagma »jezik najlažje komunikacije« privlačna še danes, ker — kakor se zdi — vsaj na videz ni obremenjena s politično konotacijo, dokazuje dejstvo, da so jo pred kratkim spet priporočili. 7 Takšne teorije o spajanju jezikov in narodov, ki jih bo prinesel socialistični družbeni red, je argumentirano zavrnil Edvard Kardelj v študiji... % Gradivo dokumentacije INV, št. 1261/1. 9 Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, člen 42, 43, 131, Uradni list SFRJ 1963. 10 Točka Ill. IV. resolucije VI. kongresa SZDLJ, 7.—10. 6. 1966. Razprave in gradivo, Ljubljana, decembor 1983, št. 16 sn kultur, pa tudi olajšuje in poglablja stike med delovnimi ljudmi in njihovimi orga- nizacijami na področju gospodarskega, kulturnega in družbenega življenja — zato bo Socialistična zveza podpirala iniciative za medsebojno spoznavanje jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije, zlasti prek izobraževalnih ustanov in sredstev javnih informacij.« Do razprav o enakopravni rabi jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugo- slavije na zvezni ravni v letih 1965—1970 je bila zabeležena vrsta vrzeli glede upoštevanja in enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti pri delu zveznih orga- nov, predvsem pa pri delu zvezne uprave. Kot zadovoljivo je bilo ocenjeno uve- ljavljanje enakopravnosti jezikov v zvezni skupščini in v zveznem izvršnem svetu ter pri delu ustavnega in vrhovnega sodišča Jugoslavije. Poleg tega so zanemar- jale različnost jezikov v SFRJ in njihovo enakopravno rabo različne službe, ki poslujejo v republikah in pokrajinah na območju celotne Jugoslavije, na primer: Narodna banka, SDK, carina, PTT, itd. Neodgovorno glede uveljavljanja enako- pravne rabe jezikov narodov in narodnosti so se obnašale tudi posamezne de- lovne organizacije, ki pri svojem poslovanju na ozemljih drugih republik oziroma pokrajin niso upoštevale tudi določil o uradnih (in enakopravnih) jezikih na teh območjih pri medsebojnih stikih in pri opremi in propagiranju izdelkov, ki pri- hajajo na enotno jugoslovansko tržišče iz posameznih jezikovnih območij. Kri- tično je bilo obravnavano delo organov zvezne uprave, ki so po kadrovski plati in v okviru svojega dela zanemarjali poslovanje v jezikih narodov in narodnosti SFRJ. Po vrsti pobud za odpravo teh pomanjkljivosti in vrzeli pri uresničevanju ena- kopravne rabe jezikov narodov in narodnosti na ravni federacije in v medsebojnih stikih med republikami in pokrajinami oziroma pri nastopanju na drugih jezikovnih območjih, ki so se zvrstile v SR Sloveniji," je ustavno sodišče SR Slovenije po- sredovalo svoja mnenja in ugotovitve glede izvajanja ustavnih določb o rabi slo- venščine in o enakopravnosti jezikov narodov Jugoslavije skupščini SR Siovenije." Razprave o uresničevanju enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti na zvezni ravni, ki so potekale v okviru posameznih republik in pokrajin ter v zveznih družbenopolitičnih organizacijah in ustreznih v zborih zvezne skupščine, kar za- deva formalni vidik, so tekle predvsem okoli vprašanja, ali je treba enakopravno rabo jezikov narodov in narodnosti urediti z enotnim zakonom ali naj to vprašanje uredijo zakoni, ki urejajo položaj in funkcijo posameznih zveznih ustanov, upravnih organov, svetov, sodišč, itd. Prevladalo je stališče, da je treba v zakone oziroma predpise, ki urejajo delovanje na posameznih področjih, vnesti tudi konkretne določbe o rabi jezika. Področja dejavnosti, na katerih je treba normativno urediti tudi enakopravno rabo jezikov in pisav narodov in narodnosti, je zvezna skupščina predvidela s po- sebno resolucijo." Resolucija je opozorila na rezultate dotedanjega uresničevanja ustavnega načela o enakopravnosti jezikov in pisav ter na nerešene probleme: »Tudi glede uporabe teh načel so prihajala do izraza etatistično-centralistična, 1» Od pisma slovenski radloteleviziji dalje (z zahtevo po razširjanju sporeda v sloven- skem jeziku in predvsem po osrednji informativni oddaji v slovenščini) je zahtevo po uve- ljavitvi slovenskega jezika v SR Sloveniji kot uradnega jezika in upoštevanju slovenščine kot enakopravnega jezika na zvezni ravni postavila vrsta organizacij združenj in občanov: SZDL, Gospodarska zbornica Slovenije, kulturni in znanstveni delavci itd. 2 Izvajanje ustavnih določb o rabi slovenščine in o enakopravnosti jezikov narodov Jugoslavije. Pismo ustavnega sodišča SR Slovenije, Delo, 15. novembra 1966. V istem ob- dobju je skupščina SR Makedonlje prejela predloge in mnenja ustavnega sodišča Make- donije v zvezi z ustavnimi določbami o uporabi makedonskega jezika, jezikov narodnosti in enakopravnosti jezikov narodov Jugoslavlje. Dokumentacija INV, št. 1102. 1 Resolucija o uresničevanju ustavnih načel o enakopravnosti jezikov In pisav na- rodov in narodnosti Jugoslavlje v zveznih predpisih in v delu zveznih organov. Uradni list SFRJ, 20/1969. 132 A. Nečak·Lik: Enakopravnost jezikov kot element onakopravnosti narodov in narodnosti 8FRJ nacionalistična in druga pojmovanja in odpori ter pojavi podcenjevanja pomena tega vprašanja. Poleg tega so bile tudi materialne, tehnične, kadrovske in druge objektivne težave.« Zato je zvezna skupščina zadolžila zvezni izvršni svet, naj poskrbi za uresničevanje ustavnega načela o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije na posameznih področjih, medtem ko je druž- benopolitičnim skupnostim ter delovnim in drugim organizacijam naložila, da morajo »v mejah svojih ustavnih pravic in dolžnosti pretehtati, kako se pri njih uresničujejo ustavna načela o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narod- nosti Jugoslavije, in v svojih pravnih, samoupravnih in drugih aktih določiti naloge in ukrepe za njihovo dosledno uresničevanje«.!“ V ustavi SFRJ iz leta 1974 je bila vrsta vprašanj glede jezikovne enakoprav- nosti narodov in narodnosti na zvezni ravni in v okviru republik urejena na način, ki pomeni v skladu z urejanjem odnosov med narodi in narodnostmi na drugih področjih odločen odmik od centralističnih teženj ter upošteva skupen interes vseh narodov in narodnosti Jugoslavije in poseben interes vsakega od njih." Izrecno in povsem jasno je mogoče razbrati iz člena 246 Ustave SFRJ, da v Jugoslaviji ni enotnega ali prevladujočega uradnega (državnega) jezika, temveč da so v uradni rabi jeziki narodov, jeziki narodnosti pa v skladu z ustavo in zvez- nim zakonom. S tem je upoštevano načelo ustave, da so nosilci jugoslovanske federacije narodi skupaj z narodnostmi, s katerimi živijo, in da se funkcije fede- racije uresničujejo v interesu vsakega naroda in narodnosti, torej tudi v interesu enakopravnosti njihovih jezikov, Glede na teritorialno načelo enakopravnosti je- zikov narodov in narodnosti to pomeni, da so pravice jezikov narodov in narod- nosti vezane na ozemlje, kjer ti narodi oziroma narodnosti živijo, medtem ko opravljajo zvezni upravni organi, sveti, zvezne ustanove z javnimi pooblastili itd. delo za vse narode in vse njihove republike in torej niso v jezikovnem pogledu vezani na teritorij enega naroda. Iz tega izhaja, da morajo te ustanove pri svojem poslovanju enakopravno upoštevati jezike narodov in narodnosti Jugoslavije. Za primer naj navedemo, kako je načelo enakopravnih in uradnih jezikov v Socialistični republiki Jugoslaviji urejeno s predpisi o delu nekaterih teles zvez- nega pomena oziroma s predpisi o nekaterih postopkih, ki so določeni z zveznimi akti. Podrobno določa način uporabe jezikov in pisav v skupščini SFRJ njen po- slovnik.'" Poslovnik določa, da lahko vsak delegat govori na zborih skupščine v jeziku kateregakoli naroda Jugoslavije oziroma v jeziku narodnosti, ki ji pripada, s tem da je poskrbljeno za prevod njegovega govora v jezike narodov Jugoslavije. Isto velja za pisna gradiva, ki jih delegati ali delegacije predložijo skupščini SFRJ. Gradivo skupščine se pripravlja v jezikih, ki jih določajo republiške ustave. De- legat dobiva gradivo v jeziku naroda, kateremu pripada, delegat pripadnik narod- nosti pa v jeziku naroda, ki ga on določi. Isto velja za dokumente in druge akte, ki se nanašajo na posameznega delegata. Organi avtonomnih pokrajin in orga- nizacij na območjih, kjer živijo pripadniki narodnosti, lahko dajejo predloge skup- ščini v jeziku katere od narodnosti, ki živi na tem območju, odgovore pa dobivajo v jeziku tistega naroda Jugoslavije, ki se uporablja v republiki oziroma pokrajini, v kateri ima vložnik prebivališče oziroma sedež. Posebna komisija skrbi za isto- vetnost besedil, ki jih izdaja skupščina v jezikih narodov Jugoslavije, določenih z republiškimi ustavami, ter ugotavlja, ali so besedila aktov skupščine SFRJ v 14 |bid, str. 611. 15 Jezikovne odnose v federaciji urejajo členi 246, 247, 269, 271; pravico do rabe ma- terinščine zagotavljajo občanu členi 170 in 171; rabo jezika v postopku pred sodiščem MI upravnimi organi določa člen 214, medtem ko je položaj jezikov v JLA urejen s členom 2%. 14 Poslovnik Skupščine socialistične federativne republike Jugoslavije, členi 4, 135, 136, 137, 138, 139, 140. Uradni list SFRJ, 6/1975. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1983, št. 16 138 jezikih albanske in madžarske narodnosti istovetna z besedili, sprejetimi v jezikih narodov Jugoslavlje. Poslovnik o delu zbora republik in pokrajin skupščine SFRJ, na primer, na- laga predsedniku zbora, da skrbi za uresničevanje enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije pri delu zbora in njegovih teles." Manj podrobno kakor pri delu skupščine je način rabe jezikov narodov in narodnosti s smotrom uresni- čevanja njihove enakopravnosti urejen pri delu drugih zveznih teles.'? Kakor je znano, Je za uveljavljanje v poslovnikih navedenih možnosti glede rabe jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije na razpolago vsa potrebna teh- nična oprema. Posebno spremljanje bi bilo potrebno, če bi želeli ugotoviti, ali se delegati pretežno odločajo za komuniciranje v srbskohrvaškem jeziku — vsaj pri delegatih iz Slovenije je mogoče opaziti takšno tendenco — ker se ne zavedajo svoje pravice do razprav v materinščini, ali gre za nenavajenost ali za nezaupanje do sodobnih tehničnih pripomčkov, ki omogočajo komunikacijo ne glede na jezik posameznega delegata, ali je treba iskati razloge drugje (morebiti tudi v prepri- čanju posameznikov o ravni njihove govorne sposobnosti v srbskohrvaškem je- ziku — dejansko je varianto največkrat težko določiti, pri mnogih pa je inter- ferenca z materinščino tako močna, da bi bilo govor nekaterih delegatov težko uvrstiti le v en jezikovni sistem). Tudi na področju zunanje politike in mednarodnih odnosov je načelo enako- pravnosti jezikov narodov urejeno z izvršilnim predpisom, vsaj kar zadeva pisni vidik."? Odprto ostaja vprašanje ustnega komuniciranja in pa seveda ustrezne za- stopanosti konzularnih služb oziroma primerne komunikacijske sposobnosti zapo- slenih v teh službah v skladu z načelom uresničevanja enakopravnosti jezikov narodov in narodnost] SFRJ. Z dosledno decentralizacijo je vrsta nalog glede ureditve in uveljavitve ena- kopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije prešla na sociali- stične republike (na primer vprašanje jezika poslovanja državnih organov in dru- gih organov, samoupravnih organizacij, skupnosti in posameznikov, ki opravljajo družbeno službo na območjih republik oziroma pokrajin).? Eden od jezikov narodov Jugoslavije je po določilih Ustave SFRJ? jezik po- veljevanja in učni jezik v Jugoslovanski ljudski armadi. V praksi je ta jezik srbo- hrvaščina. V njenih delih se lahko uporabljajo jeziki narodov in narodnosti. Sicer pa se v oboroženih silah SFRJ v skladu z ustavo SFRJ zagotavlja enakopravnost narodov in narodnosti in njihovih pisav. V SR Sloveniji na primer, je izrecno do- ločeno, da poteka poveljevanje in pouk v enotah, štabih in drugih organih teri- torialne obrambe v slovenskem jeziku, medtem ko so v posameznih enotah glede na njihovo sestavo lahko v rabi jeziki narodov in narodnosti Jugoslavije? Več ali manj odprto je doslej ostalo vprašanje jezikovne enakopravnosti pri medsebojnem komuniciranju organizacij združenega dela, pri različnih združenjih, kulturnih, strokovnih, športnih In drugih društvih iz različnih republik in pokrajin, skratka tam, kjer se v komunikaclio vključujejo širši in različni sloji prebivalstva. Kakor pri delu zveznih organov, ozlroma jezikovni usposobljenosti kadrov, ki v teh organih delajo, se tudi tuka] pokaže, da so si sposobnost komuniciranja v W Poslovnik zbora republik in pokrailn Skupščine socialistične federativne republike Jugoslavije, člen 32. Uradni list SFRJ, 1/1975. 18 Na primer: Poslovnik sveta federacije, člen 21, 22, Uradni list SFRJ, 14/1975, all Po- slovnik o delu predsedstva SFRJ, člen 9, Uradni list SFRJ, 12/1975 in drugi. 19 Zakon o sklepanju in izvrševanju mednarodnih pogodb, člen 12 (Uradni list SFRJ, 55/1978) in Navodilo o načinu uporabe jezikov jugoslovanskih narodov pri sklepanju med- narodnih pogodb (Uradni list SFRJ, 29/1980). 29 Na primer člen 212 Ustave SR Slovenije. 21 Ustava SFRJ, člen 243. % Ustava SR Slovenije, člen 306. 134 A. Nečak-LOk: Enakopravnost jezikov kot element enakopravnost! narodov In narodnost! SFRJ drugih jezikih jugoslovanskih narodov pridobili predvsem govorci iz nesrbsko- hrvaškega govornega območja. Tudi v zadnjem času zelo razširjene razprave o jugoslovanskem »skupništvu«, kl bi moralo temeljiti na čim boljšem medsebojnem poznavanju narodov in narod- nosti Jugoslavije, jezikovni vidik skupništva enostavno prezrejo (o »jezikovnem skupništvu« se govori predvsem glede na danes že štiri variante srbskohrvaškega Jezika) oziroma znova prepuščajo določanje pravil o izbiri jezikovnega sredstva prostovoljni konvenciji, seveda v škodo jezikov z manjšim številom govorcev. Zaskrbljujoče je, da se kriznim gospodarskim trenutkom od nedavnega vse pogosteje pridružuje nerazumevanje glede potreb po razvijanju specifičnih zna- čilnosti naroda In se skrb za uveljavljanje enakopravnosti jezika katerega izmed narodov all narodnosti, ki je v skladu z načeli v ustavi zapisane jezikovne politike v Jugoslaviji, obravnava kot Izraz nacionalističnih nagnjenj ali izpad proti skup- ništvu. Takšni pojavi močno spominjajo na opisane teze izpred dveh desetletij, ki niso doblle ustavne in družbenopolitične potrditve. Ti pojavi pa so tudi v očitnem neskladju z vse bolj razširjeno prakso na na- rodnostno mešanih območjih, kjer skupaj živijo pripadniki narodov in narodnosti. Na teh območjih je vse močnejše prizadevanje, da bl se več pripadnikov naroda učilo Jezik narodnosti bodisi fakultativno ali kot obvezen učni predmet. Takšna praksa skupaj z razvito institucionalno dvojezičnostjo (zagotovljeno možnostjo rabe materlnega jezika pred vsemi družbenopolitičnimi in upravnimi organi in orga- nizacljami ter v družbenem življenju sploh) izhaja iz spoznanja, da Je jezik mogoče v celosti ohraniti in razvijati le, če ga je mogoče dejansko uporabljati kot komuni- kacljsko sredstvo v celotnem spektru družbenih in zasebnih odnosov. Le po tej poti je namreč mogoče jeziku narodnosti zagotoviti celoto njegovih funkcij. Vsaj paslvno znanje — razumevanje — drugega jezika (ali »jezika družbenega okolja«, kakor ga ponekod imenujejo) omogoča, da se vsakdo lahko izraža v materinem Jeziku In razume govorca drugega jezika. To pa je gotovo vrhunski cilj jezikovne politike, ki stremi k uresničevanju enakopravnosti jezikov v večnacionalni skup- nosti." Upoštevaje sorodnost jezikov narodov Jugoslavije, bi bilo med njimi takšno sporazumevanje še lažje dosečl. Summary THE EOUALITY OF LANGUAGES AS AN ELEMENT OF THE EOUALITY OF THE NATIONS AND NATIONALITIES LIVING IN THE SOCIALIST FEDERAL REPUBLIC OF YUGOSLAVIA In the course of its development, the Yugoslav community of nations and nationalities has experienced multifarious treatments of its language question as reflected in the inter- relations between the natlons and nationalities. Even though the unitarian and separatist orientatlons ought to be regarded as instances of devious courses — in regard to the field of lanquage as well as that of interrelatlonships and relations between the nations and na- tlonalities of Yugoslavia In their entirety — and the pluralistic orientation as a constant and a vislon of coexistence both in the present and in the future, attention should nevertheless be called to the fact that as early as today certaln vlews and standpoints that have been already superseded are beglnning to appear in the matter of language policy and language activity, labeling the legitimate concern for the development of the language of a nation or nationality as nationalism or opposltion to the Yugoslav »togetherness.« The present study directs attention to some devlant views on the guestion of the egual status of the languages of our nations and nationalities. These views have originated in the presuppositlons that nations and languages having egual rights integrate voluntarily, and 23 Diskuslja Milana Šipke na znanstvenem srečanju AVNOJ kot trajna podlaga narod- nostne enakopravnosti, bratstva in enotnosti, samoupravnega skupništva, razvoja ln napred- ka narodov in narodnosti Jugoslavije. Sarajevo, 16.—18. 11. 1983. 24 Tendence, da bl zaradi nedosledne Jezikovne prakse in Iredentističnih izpadov na Kosovem takšen koncept jezikovne politike spremenili, se nam zdi korak nazaj. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1883, št. 16 128 that voluntary asslmilation occurs as a natural process and represents a new quality con- ditloned by the socialist socia] order. This reasoning has emanated from the principle clalming that in the process of the building of social relations within the framework of so- clalism, the relatlonships between natlons and nationalities will be generated automatically, i.e. ln a spontaneous manner. In mid-1960s, however, an organized action of social forces acting primarily within the framework of the Socialist Alliance of the Working People, launched a number of suggestions and initiatives that called for the implementation of the constitutional principles concerning the eguality of the languages of our nations and natio- nalitles. The Resolution of the Sixth Congress of the Socialist Alliance of the Working People of Yugoslavia, whleh was held in 1966, encouraged a more detailed analysis — to be performed within the implementary legislation — of individual fields of the use of egual-sta- tus languages of the natlons and nationalities. Ouestions of asserting language eguality were in the forefront of discussions with reference to the following fields: In the work of federal administrative organs, institutions, work organizations vested with public authorities and working on the territory of the whole of Yugoslavia, in the Yugoslav People's Army, within the framework of the foreign policy and international activities of the Socialist Fe- deral Republic of Yugoslavla, and in the work of associations and societies, that is, in regard to the consultations and conferences that they organize. The enforcement of the principle of the eguality of the languages of natlons and natio- nalities in most of the foregolng fields was regulated by a number of principled provisions contained in the Yugoslav Constitution of 1974. A series of guestions of asserting the egu- ality of the languages of nations and nationalities were thus regulated in a manner which, according to the practice pursued in regulating the relations between the nations and na- tionalities, represents a decisive shift away from centralistic tendencies and takes into account both joint interests of all the nations and nationalities and interests peculiar to each of them. The Constitution stipulates unambiguously that there is no uniform or pre- dominating (state) language in Yugoslavia, the fact being that the languages of the nations as well as nationalities — the latter in line with the Constitution and the federal law — are in official use. In this way, due account has been taken of the basic constitutional principle according to which the holders of the Federation are the nations together with the natio- nalitles they live with, and the functions of the Federation are implemented in the interest of each nation and nationality, thence also in the interest of the development and actual use of their languages. The study provides examples of consideration given to the principle of egual and offi- cial languages of the nations and nationalities in the regulations governing the work of cer- tain bodies at the federal level, and in the regulations about a number of procedures deter- mined by federal enactments. The delegates in federal bodies have at their disposal all the technical eguipment reguired and simultaneous interpretation service, with a view to imple- menting the principle of language eguality and using their respective mother tongues undis- turbedly. Nevertheless, the prevailing practice in these organs as well as on the occasion of other meetinas. conferences, and similar events at the federal level, is to use Serbo-Cro- atian most extensively. even when native speakers of other languages spoken in Yugoslavia are involved. The author ponders over the possible reasons for such a speech behavior, polnting out as one of the possible reasons scant attention that native speakers of Serbo- Croatian pay to mastering the languages of the other Yugoslav nations, at least at the level of comprehension. Although the need and interest have been repeatedly expressed that within the cultural-educational process in the Serbo-Croatian-speaking areas pupils ought to be familiarized with the Slovene and Macedonian languages, the practice along these lines has not yet been generally adopted. This represents lagging behind the practice adopted in nationally mixed areas, where an ever-increasing number of pupils are taught the language of the other nation or nationality, whether on an optional or a compulsory basis, and where even such forms of instruction are practiced as occupy the very apex of the typological scale of bilingualism (pupils of different ethnic affiliation are trained jointly, so that thelr respective mother tongues are at the same time the languages of instruction and the suhiects of instructlon). The author concludes that on the normative leve! the implementation of the principle of eguality of the languages of the nations and natlonalities has attained a high standard. As before, it will depend upon the activities of subjective forces in the future too, because it Is by way of these activities that the incentive is generated to implement the assured possibilities in real life, and to timely identify and prevent the tendencies trying to revive defunct theories.