76
Živinozdravniške stvari.
Ovčji jeterni metulji ali metljaji.
(Vprašanje in odgovor.)
Vredništvo „Novic" je prejelo sledeči dopis: „Imel sem nedavno priliko, opazovati neko ovčjo bolezen, po kateri ovce poginejo. Ta bolezen je pri nas znana pod imenom ,,ovčjih metuljev" zato, ker se nahajajo v jetrih po 15 mm. dolgi in po 10 mm. široki in plosnati črviči, ki so ravno take barve kakor jetra. Ker se je uže večkrat pripetilo v našem kraju, da poginejo ovce po tej bolezni, obračam se s prošnjo na si. vredništvo „Novic", katero je uže večkrat na enake prošnje odgovorilo, naj nam pojasni vzrok bolezni in povč, kako jo ozdraviti."
V Lomeh 29. svečana 1880.
Gaspar Rudol, večletni naročnik „Novic".
Odgovor vredništva. Radi odgovarjamo na to vprašanje tako-le: Metulji ali metljaji so črviči, ki se v jetrih*) zarede največkrat pri ovcah, manj krat pri goveji živini inprešičih, se bolj redkokrat pa pri konjih. Bolezen se rada z zlatenico in vodenico združi, in obstoji v tem, da se v strugah jeter, kjer žolč teče, več ali manj metljajev napravi. Bolezen napade ali posamesna živinčeta, ali pa kot kuga o mo-krotnih letih in pri škodljivi močvirni paši cele cede. Znamenja bolezni. Bolezen se večidel nati-homa prikrade; le ko hujšo stopnjo doseže, se očitno pokaže; včasih se pa še le najde, ko živinče pogine in se pri raz te les o vanj u jeterni metljaji najdejo. Navadna znamenja so sledeča: živinče postane leno, trudno; jed mu ne diši, volna postane pusta in se rada puli; oko postane rumenkasto, žlemna koža gobca bleda ali umazana, rumenkasta; zobje se majejo, trebuh jo napet zlasti na desni strani, kjer jetra leže; blato je večidel, posebno proti koncu, driskasto. Pod kožo se napravijo včasih sem ter tje vodene otekline. — Metulji pa u§ pridejo od zunaj po pijači ali jedi v jetra, ampak se zarede v samih jetrih; če jih iz jeter denes, kmalu poginejo.
Pretek in konec bolezni. Bolezen dolgo časa trpi, tri do šest mesecev in cel6 do enega leta, predno živinče umori. Ozdravi se le koj o začetku, ča se škodljive zadeve, ki so bolezen naključile, naglo odvrnejo. Ge pa bolezen bolj huda postane, se ne ozdravi več, ker nobeno zdravilo ne more črvov iz jeter pregnati zato, ker do njih ne more.
Vzroki. Največkrat je vzrok bolezni močvirnata in slabo spravljena ali večkrat z moče na klaja v mokrotnih letih, kakor tudi paša po močvirnih pašnikih, kjer bič je in ločje raste in kjer večkrat voda nastopi. So pašniki, kjer se živina prav rada pase in dobro pašo dobiva, da se zel6 zredi, a pri tem bolezen dobi, ki se potem pozimi včasi tako pohujša, da cele cede po njej poginejo. Zavoljo tega se ne smejo nikdar ovce, ki so za pleme namenjene, na take pašnike goniti.
Ozdravljanje. Le prav od začetka bolezni bi moglo ozdravljanje kaj koristiti, če se razen tega, da se vzroki popolno odvrnejo, živini ene i j ana, pelina, kalmeža, hrastove skorje daje. Nekateri hvalijo praženo žito s kuhinjsko soljo, spet drugi apno ali apneno vodo s petrolejem itd. Vendar če se bolezen v celi cedi prikaže, vedno več dobička kaže, met-ljajevo ovco brez odlašanja , dokler še preveč ne hira, mesarju dati, ker je tako meso o začetku, pa le o začetku bolezni še za vžitek pripušljivo. Če je pa živinče hudo shujšalo , ni nič več vredno in ne sme se več t mesnicah prodajati, pa tudi ne doma vživati.
Jeterni metljaji pri ovcah so poglaviten pogrešek (patentni tadel) in do dveh mesecev po kupu kupčijo razderejo.
*) Tudi v pljuča h se pri ovcah nahajajo metljaji,   pa so vse drugačne podobe, belim nitkam podobni«   *