J. Stare: Pisma iz Zagreba. 223 Pisma iz Zagreba. Piše Jos. Stare. VIII. ako različnega pomena je mala beseda „mesto!u Ložu in Ljubljani, Višnji Gori in Dunaju pravimo, da so mesta, in vender ti vsak otrok ve, če tudi se še ni učil zemljepisa, da je vse kaj druzega Lož in Višnja Gora ali pa Dunaj. Utegnil bi kdo reči: mesto je mesto, samo da je jedno večje, a drugo manjše; ali niti to ne velja, kajti kdor se je le količkaj ogledal po svetu, ve, da ima vsako mesto nekaj posebnega, po čemer se loči od druzega, ki ima ravno toliko prebivalcev in je morebiti tudi sicer jako podobno prvemu. Stari Kranjec je vprašal sina, ki se je ravno s pota povrnil, kako ljudje drugod žive. Sin, ali ni vedel, ali se mu ni dalo govoriti, odreže se kratko: „Kakor pri nas." To je radovednega moža ujezilo in ostro mu zavrne: „Kaj boš to meni pravil, saj je že med Ljubljano in Kranjem razloček; v Ljubljani peko okrogle zemlje, v Kranji pa podolgaste." In tako je. Ta priprosta prilika o zemljah nam dobro kaže, da med bližnjimi kraji sicer ni velikega razločka, ali razloček je le. Gotovo se je med „Zvo-novimi" čitatelji tudi že našel, ki bi nas bil rad povprašal, kako se v Zagrebu živi. Na to je težko v kratko odgovoriti. Potuje po našem cesarstvu je prišel omikan Talijan v Zagreb, in ko si je hitro vse ogledal, rekel je: „Vidi se, Zagreb hoče kaj več biti. Ze zdaj ni več navadno provinci j alno mestece, a kakor vsa znamenja kažejo, sojeno mu je prvo mesto v kulturnem razvoji južnih Slovenov." Tako je pred polu letom sodil nepristransk tujec, in ni se motil. Zagreb šteje blizu trideset tisoč duš, ali po tem, kakor se v njem živi, rekel bi človek, da jih ima več. Se je za zdaj nekako prevelika mera, po kateri se v Zagrebu živi; vsakdo bi rad bil več, nego je. Marsikdo je že zaradi tega grajal Zagrebčane, ali sam ni bil zaradi tega nič boljši, nego drugi. Kadar se nadepolni mladenič razvija, vse mu je pretesno, njegov duh sili vedno dalje, nikjer nima pokoja; a da vidiš velikanske osnove, ki se vsak dan nove rajajo v mladi njegovi glavi, rekel bi: zdaj, zdaj bo človeštvu napočila nova zlata doba. Sam mladenič večkrat izgreši pot, po kateri mu je hoditi, in kakor bi bil res že oni imenitni in veljavni mož, ki mu je v plemeniti domišljiji smoter vsega njegovega hrepenenja, živi po gosposki in nepremišljeno trosi krvavo zasluženo imetje skrbnega svojega roditelja. Ali boš mari takšnega mla- 224 J. Stare: Pisma iz Zagreba. deniča obsodil? Ne boš! Kazburjeni valovi se bodo polegli, nemirni mladenič postane trezen mož, osnove in izkustvo mladih let pa mu bodo ostale in dobre došle, kadar se bode trudil ZiiSB, Zet rod in za domovino svojo. Takšen mladenič ti je sedanji Zagreb, v katerem vse kipi, vse živi in hoče dalje. A zakaj bi ne, saj je Zagreb srce, ki budi in oživlja ves narod hrvatski, narod, ki je ravno nastopil lepa mlada leta nove kulturne dobe svoje. V Zagrebu je človeku, kakor v veseli mladi družbi, in to je tisti njegov čar, ki ga v novejšem času tolikanj povzdiguje. Kadar stopiš z zagrebškega kolodvora, vidiš, kakor v velikih mestih, dolgo vrsto lepih kočij, vse po dva konja. Varčen si, a bas se ti niti ne mudi, pa bi rajši peš stopal proti mestu; ali vse hiti v pripravne vozove in celo priprost kmetic v beli opravi se potisne v v 9 steklen omnibus, pa se niti ti ne moreš odtegniti splošni šegi. Ze stan Rimljani so rekali: „Romae romano vivito more," a ti si misliš „v Zagrebu po zagrebški" ter oddrdraš z dvema konjema, kakor največji gospod. Komaj si stopil na zagrebška tla in že je tudi tebe prevzel tisti duh, ki hrepeni po večjem, višjem. Spretni kočijaž je zaokrenil naravnost v Ilico, dolgo ulico, ki se kakor glavna žila vleče po sredi vsega mesta od kolodvora do Jelačičevega trga, in v kateri ves božji dan od zore do mraka kar mrgoli ljudij vseh vrst, kakeršnih koli Zagreb premore. Naj gre človek po opravilu od doma, ali naj gre na sprehod, hote ali ne hote skoraj da jo mora zaviti tudi v Ilico. Tu je res, kakor v kakem večjem mestu. V velikih, zvečer razsvetljenih oknih so razstavili prodajalci vse, kar si gosposko-olikano in pomehkuženo srce more poželeti; tvoje oči obtiče zdaj tu, zdaj tam, in bude ti po-željenje za stvarmi, katerih prej nikdar nisi pogrešal, ali delj ko jih gledaš, bolj te mikajo, dokler ne uvidiš, da to in ono „krvavo" trebaš. Pa tudi drugi ljudje so obstali pred oknom, hvalijo to, občudujejo ono in nobena beseda ne uide razdraženemu tvojemu ušesu, ki išče potrdila storjenemu sklepu. Sel si za drugimi in bolj globoko si segel v listnico, nego ti je bilo treba. Ko si zopet stopil na ulice, jel si bolj na tanko opazovati šeta-joči svet. Skoraj sama gospoda, moški in ženske, mladi in stari, a vsi so lepo in ukusno, rekel bi, praznično opravljeni. Veselega obraza stopajo počasi drug za drugim; kakor v kaki procesiji, in nobenemu se ne vidi, da bi ga trle skrbi, ali da bi ga žulilo delo. Konec Uice se je razširila ulica v prostoren trg, a sredi trga na visokem stalu od kamena iz vseh hrvatskih krajev stoji velika bronasta podoba slavnega bana Jelačica na konji. Nobeden napis ne razjasnuje J. Stare: Pisma iz Zagreba. 225 krasnega spomenika, samo letno številko „1848" vidiš na ploči, ali ta številka ti več pripoveduje, nego debela knjiga. Okoli nemega spomenika pa je zopet vse živo; nepregledna množica belih žen tiče se druga druge in ponuja meščanom raznega živeža na prodaj. Tu se vse do-poludne in tudi še popoludne prodaja in kupuje in še le proti večeru se trg do dobrega izprazni. Ali ko je že zadnji tobakar zaprl svojo štacuno, razsvetljeno je na južni strani Jelačičevega trga še vse, a za potnim steklom visokih oken premikajo se črne sence sem ter tja, kakor v starogrškem hadu. To so ti imenitne zagrebške kavarne, ki bi po sijajni opravi, dobri postrežbi in velikem številu časopisov bile na čast vsakemu velikemu mestu. Od ranega jutra do pozne noči nisi v teh prostorih nikdar brez druščine, a čez dan večkrat ne veš, kam bi sedel. Ne morem ti povedati, koliko se v teh kavarnah posrka kave, ali gotovo več, nego bi človek mislil, kajti sama „ Velika kavana" plača po šest tisoč goldinarjev najemščine na leto. A če me vprašaš, kdo zahaja v kavarne, odgovoril ti bom: vsak, kdor utegne, ne izvzimši niti jednega v stami, akoprem so vojščaki, uradniki in dijaki najnavadnejši gostje. Ce imaš v Zagrebu znancev, pa ne veš, kje kdo stanuje, pojdi v kavarno, in če se nekoliko ur tam pomudiš, našel boš skoraj gotovo vse stare prijatelje, in pridobil si boš tudi novih. Ilica in Jelačicev trg sta torej tista živahna dela mesta, ki Zagrebu res podaja neko veliko-mestno lice. Le-sem se steka vsakdanje življenje, le-sem so se druga do druge stisnile prodaj alnice trgovcev in obrtnikov, a vsak sleherni dan pelje se tod mimo do tri tisoč voz in kočij. Tem bolj mrtvo je po ostalih ulicah, kjer večkrat niti za belega dne ne srečaš človeka, a če greš v gornje mesto, zdi se ti celo, kakor bi bil čisto kje drugje. Že prvi dan si se mogel prepričati, da Zagrebčanje visoko cenijo lepo zunanjo obliko, kar očem in srcu dobro de, marsikoga pa zapeljuje na neizmerno potrato. Pa saj drugače niti ni mogoče. Narodni razvoj je obudil hrepenenje po splošnem kulturnem napredku, in plod tega vsestranskega prizadevanja je sedanji Zagreb, kjer vse dalje hrepeni in bi tako rekoč vsakdo rad bil velik gospod ter vsaka hiša hotela biti palača. Stanovanja v novem Zagrebu so tako pripravna in celo sijajna, da malokje takisto ; in kdor v svoji hiši nima po sobah parketoy, a v kuhinjo napeljane vode, skoraj da že ne bo več dobil gostačev. Pa to še ni vse. Staro pohištvo ne velja in treba je zameniti z novim, ki se bode ujemalo z vsem, kar o tem govore in pišejo veljavni naši umetniki in teoretiki. To bi bilo vse pravo in lepo, ko ne bi zadnji hotel biti raven prvemu. Tako n. pr. marsikdo samo zato ne hodi v gledališče, ker si ne more plačati „lože". Nekdaj, ko so se ljudje ločili 15 226 J. Starš: Pisma iz Zagreba. po stanovih, bilo je se ve da drugače, kajti vsakemu stanu je bil prostor tako rekoč že določen. Ko je pred štiridesetimi leti domoljubni podjetnik zidal sedanje zagrebško gledališče, dovolila mu je tedanja vlada zidanje le pod tem pogojem, da bode „lože" v prvem nadstropji oddajal samo plemenitni gospodi. Ni čudo torej, če danes uradnik, ki še pomni, kako so nekdaj kmetje njegovemu očetu delali tlako, neČe s svojo gospo sedeti v „parterru", med tem ko se v ložah med velikaši šopiri tudi kaka nališpana soproga bogatega obrtnika. Mlajši zarod pa se ob to nikakor ne spotika, marveč njemu je to veselo znamenje nove dobe, ki čem dalje tem brže briše razloček med stanovi. Človek je človek, in v tem ga med nami ni razločka. To spoznanje je obrodilo že mnogo lepega sadu, in nič ne de, ako je sem ter tja tudi malo ljuljike pognalo ; saj ga ni polja brez ljuljike. Eavno zavest, da smo si vsi jed-naki, pa je uzrok, da ljudje danes sploh radi potratno žive; a v tem hrepenenji Zagrebčanje prav nič ne zaostajajo za prebivalci velikih mest. Rekel boš, Zagrebčanje se gotovo radi razveseljujejo. Se ve, da se; ali kdo se ne ? Zagreb ni veliko mesto, in vender šteje nad petdeset raznih društev. Toda čudno! Med toliko društvi je ni ne jedne čitalnice ali kazine, kjer bi se ljudje redno shajali, da bi se ondu med seboj bliže spoznavali in se skupaj razveseljevali; in akoprem se takšno društvo v Zagrebu sploh pogreša, ni ga mogoče oživiti, odkar je zaspala stara »ilirska" Dvorana. Za glasbeno-deklamatorne besede in za plese skrbe v Zagrebu štiri pevske družbe, glasbeni zavod, strelišče, hrvatski Sokol, in v svojih krogih tudi druga društva, ki jih tu ne moremo vseh naštevati ; ali nobeno teh društev ne more napravljati na leto po več nego 4—6 zabavnih shodov, in to je vse premalo, da bi se udje med seboj sprijaznili in bi se pozdignilo pravo društveno življenje. Pred pustom ne pogrešaš malih in velikih plesov za razne dobre namene, ali tu si ljudje še bolj tuji ostajejo, nego na društvenih zabavah, iz-vzimši mladino, ki je povsodi ista in jej društveni „obziri" nikjer ne morejo kaliti veselja, katero iz mladega srca prihaja že samo po sebi. Pa vkljub temu se mladi ljudje vsako leto za predpust zbero v ožji krog ali „koterijo" ter napravijo po nekoliko plesov za boljše znance; vender ta družbica je le začasna in se razide brž ko nastopi resni postni čas. Malokateri narod je tako gostoljuben, kakor hrvatski, in tudi Zagrebčanje so v tem pravi Hrvatje; zato ni čudo, da se vsak tujec tako hitro udomači in se le nerad loči od prijaznega mesta in še bolj prijaznih ljudij. Ali na javnih mestih je občevanje že bolj napeto, pogovor se ravna bolj po glavi, nego po srci, in ni ga več onega zaupa- J. Stare: Pisrna iz Zagreba. 227 nja, ki je nekdaj ilirske domoljube vezalo druzega z drugim. Razmere so se izpremenile, narod si je med tem pridobil le preveč bridkega izkustva, a Zagreb je postal večji ter kaže tudi v društvenem življenji neko prehodno stanje. Da bi se „društvenost" povzdignila, trdili so mnogi, treba raznim društvom preskrbeti pripravnih in večjih prostorov, in kmalu potem je glasbeni zavod v novi svoji hiši odprl prav lepo dvorano za koncerte, na strelišči so dozidali novo veliko dvorano za plese, in ravno dodelano je tudi prostorno sokolišče, ki je ob jednem prav pripravno mesto za zabave Sokolu, pevskemu Kolu in drugim društvom. Toda pravi namen se le ni dosegel s temi dvoranami, ki so prav ukusno opravljene, a zadnji dve električno razsvetljeni; Zagreb še zmerom pogreša društva, v katerem bi se shajala med seboj in bliže seznanjala hrvatska narodna inteligencija. Mislil si boš, saj ga v Zagrebu menda ni več narodnega vprašanja, da bi se morala poudarjati potreba tacega društva. Nekoliko resnice je v tem, v javnosti gospoduje povsodi jezik hrvatski, kakor treba; ali v Zagrebu je mnogo tujcev, zlasti med obrtniki in trgovci, in mnogo vojaštva, in ker vsi iščejo zabave v hrvatskih društvih, kaže se na plesih in drugih javnih zabavah le prepogostoma neki kozmo-politizem, ki kali čisto hrvatstvo. Pa še nekaj. V napredujoči naši dobi se ljudje ne ločijo več po krvi, kakor nekdaj, zmerom pa se še ločijo po svojem opravilu ali bolje rečeno po tem, s čimer se kdo na- v vadno peča. Cisto razumljivo je, da se uradnik najrajši druži z urad-dnikom, duhovnik z duhovnikom, književnik s književnikom, trgovec s trgovcem, obrtnik z obrtnikom in kmet s kmetom. Toda še je neko znamenje, ki pa veže ljudi raznih stanov, a to je omika. Kakor treba, da se ljudje raznih stanov in razne omike časih shajajo, ravno tako je tudi koristno, da bolj omikani in oglajeni ljudje vsacega naroda stopijo med seboj v kako ožjo zvezo, kajti splošna omika se bo po tej poti le še bolj povzdignila in plodovi take zaveze se bodo pokazali prej ali slej po vsem narodu. Dan danes se ljudje kaj radi ponašajo z omiko, dasi jo večkrat krivo razumevajo; nekaterim je nekaj čisto notranjega, kar se ne more videti, drugim pa nekaj zgolj zunanjega. Ne jedno, ne drugo ne velja, ampak zjediniti se mora oboje v lep^ sklad ali „ harmonij o" in imeli bomo vzor omikanega človeka. Na tujem, zlasti na Nemškem, imajo še zmerom čudne misli o Hrvatih in o hrvatski deželi, in čudno jim zveni po ušesih, ako jim jameš govoriti o hrvatski kulturi; če jih pa usoda zanese v Zagreb, kar obstrme in gledajo, je li res ali ne, da so na Hrvatskem. Tu se najbolje vidi, koliko v svetu tudi zunanjost velja, akoprem se ne da tajiti, 15* 228 Sava: Sanje. da je preveliko skrb za njo uzrok škodljivi lahkoumnosti in površnosti, bodi si pri posameznem človeku, bodi si pri celih družbah in narodih. Lepa lastnost vsacega Zagrebčana je, da je ponosen na svoje mesto; ali še le novejši razvoj hrvatstva je ta ponos obudil in ga tudi opravičil. Zanimanje za kulturni napredek hrvatskega naroda je v Zagrebu precej splošno, in se po malem opazuje celo pri ljudeh, katerim pojem o kulturi ali omiki ni jasen. Mlade deklice se iz šole grede menijo o gledališči in sodijo o zmožnostih igralcev; na Preradovičevem grobu smo culi, kako je mlad rokodelec svoji tovarišici navdušeno govoril o hrvatskem umetniku Kendiči; a priprost težak je pred vseučiliščem drugemu ponosno razlagal, da so v Zagrebu zdaj tako velike šole, da jih niti na Dunaji ni večjih. Take prikazni sicer niso, Bog ve kaj, pričajo pa nam le, da se širi narodni ponos, ki bi ga morali gojiti, ne pa podirati z obupnim premišljevanjem o svoji prihodnosti. Ni vse črno, kar se ne blišči, in marsikak preteč oblak se je že razkadil, predno je pokončal up in trud pridnega poljedelca. Radi priznavamo, da šovinistično bahanje mnogo škoduje; ali ravno tako ne velja, če male narode merimo z mero velikih. Kakor bi človek moral obupati, ako bi vedno le grenkosti življenja imel pred očmi, tako bi tudi narod izgubil vsako zaupanje v samega sebe, ko bi mu vedno le kazali njegovo slabo stran. Nadjamo se, da nas pazljivi čitatelj po vsem tem ne bode krivo razumel, in da bo naša poročila vsekdar sodil po razmerah malih narodov; tudi nam ne bode zameril, da mu rajši kažemo svetle strani, nego temne, saj dobro ve, da je le-teh itak povsodi preveč. Pripoveduje o zagrebškemu življenji, izgrešili smo pravo pot ter malo zašli; pa nič ne de, če smo se nekoliko ogledali tudi na drugo stran, našla se bode že zopet prilika, da se povrnemo, kamor smo se bili namenili. e. Z laskavo-nežnim si Imenom me nazival, In rajsko-sladki čut Mi v dušo si ulival. Pritiskal k srcu si Zavrisnila glasno Žareča moja lica, In strastno te objela, In božala ljubo Ljubezen v srci mi Jih tvoja je desnica. Do vrha je vzkipela! — 4 ^Ž)inoči v sanjah sem '-^Na pi-sih ti slonela, In ustna tvoja so Na mojih mi gorela. Sanj