ŠT. 4. 1906. iia H LETO II. Hfi HESEČNIK, POSVEČEN PROTI/ILKOHOLNEmi QIMNJ<4 na /I9VEN/KEn H ..Najboljša je pač voda." abstinente, pivce in pijance. CELJE ZVEZNA TISKARNA. Današnji številki je priložen 9. zvezek Lermontovih pesmi. Piščalka izhaja vsak mesec 20. tega ter stane na leto 4 K, za dijake 3 K. Naročnina naj se pošilja po poštni položnici, če pa po nakaznici pa na: Upravništvo «Piščalke» v Celju. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov; Franc Avsec, Št. Juri pod Kumom, pošta Radeče. Leposlovni spisi Pa na naslov: Leopold Lenard, Dunaj VII. 3, Lerchenfelderstrasse 116. 1. 6. Izdajatelj in za uredništvo odgovoren: Anton Čeme. DRUŠTVO »ABSTINENT" V UU0U4NI PRODAJA RAZQLEDNICE = „Ne u krčmo" „DiIirium tremens" „Žpteu alkohola" PO 8 VINARJEV e &RUŠTV. ZNAflENJA Z NAPISOM Jm z alhoholom" ZA ČLANE 50 VIN. ZA ČLANICE 40 YIN. NAROČI 5E PRI DRUŠTVU .ABSTINENT", LJUBLJANA, K2FITARJEVE <1L. 2 DR. AVGUŠTIN EGGER, + ŠKOF ŠT. GALSKI. Alkoholizem in njegovi nasprotniki. Poslovenil A. Qlede na alkoholno vživanje razločujemo tri vrste ljudi, pivce, zmerne in abstinente. Meja med abstinenti in zmernimi je ostro začrtana, tu ni nič negotovosti. Drugače pa je z mejo med zmernimi in pivci. Tu ste celo dve meji, ki pa ste navadno precej narazen. Kaj pa je sploh zmernost? Katekizem pravi o njej: zmernost drži v vsem pravo mero. Katera je prava mera pri pitju? Kdor se pri pitju hoče držati prave mere, se mora varovati ne samo, da ni pijan, marveč da ne pije toliko, kolikor bi škodovalo telesu in duši. Škoduje pa lahko že tedaj, ko od pijanosti še ni sluha. Vsako škodljivo vživanje gre čez pravo mero, se torej ne vjema z zmernostjo. Vpraša se toraj, ali je res, ali ni res, kar učenjaki in statistika naštevajo kot poškodbe vsled vživanja alkohola. Če je to izmišljeno in pretirano, naj se jih ovrže. Če pa je resnica, pa zahteva pamet in krščanska nravna zapoved (morala), da se je treba po tem ravnati. Prvo se ne stori, ker se ne more, drugo navadno tudi ne, ker se noče. Zato ste dve meji zmernosti, ena, ki jo pove pamet z vedo, druga, pri kateri pamet nima dosti opraviti. So ljudje, ki si brez zgodovinskih in bogoslovnih preiskavanj svoje versko naziranje priredijo, kakor se jim ljubi: ravno tako mnogi svoje pivsko prepričanje prirede, kakor je njim všeč. Naj žvižgajo učenjaki, kar hočejo, oni se drže tega, kar oni občutijo kot prijeten vžitek, sladek občutek, dobrodejno okrepčavo in na tej podlagi določajo svoje naziranje o zmernosti in mejo alkoholnega vžitka. Pri tem seveda meja zmernosti plava. Ta jo ima pri prvi kupici, drugi pri drugi, tretji, četrti itd. Tudi pijanci menijo, da še to stran zmernosti plavajo. Dandanes je določevanje zmernosti privatna stvar, kakor pri sonjaldemokratih vera. Vera in zmernost pa ste pri tej «privatni stvari» nekako enako na slabem: veljate za besedi, pri katerih si vsak misli, kar hoče. Kakoršen pa je pojem zmernosti, tako je dotičnega človeka stališče k alkoholizmu. Za abstinente je jasno in gotovo. Za svojo osebo so alkoholno vprašanje rešili; vojskujejo se zoper sovražnika, ne da bi mu kaj priznavali, (brez kompromisov), in če ne bi nič drugega delali, z izgledom ga pobijajo. Kakšno pa je stališče zmernikov? Ogledati si ga hočemo od ugodne strani. Tudi zmerni lahko zoper alkoholizem mnogo storž, samo če hočejo. Njih stališče jim ne brani, da ne bi pomagali ljudstvo poučevati o posledicah alkoholne zlorabe, kar je tako nujno potrebno in kar dela n. pr. Št. Galsko društvo zoper zlorabo alkoholnih pijač. Tudi na polju postavodaje lahko mnogo store. Pred kratkim je bila v kantonu Thurgau sprejeta postava, da gostilničarji ne smejo opravljati uradnih služb (n. pr. županstva). To je znamenita zmaga nad alkoholizmom, s tem mu je vzeta važna pozicija, in lavorov venec za to pridobitev pristoja brez dvoma zmernikom; za uspešen boj proti alkoholizmu potrebujemo sodelovanja zmernikov. Abstinentje lahko pouče in spreobrnejo posameznike v večjem ali manjšem številu, če pa se hoče vplivati na celo ljudstvo, napraviti boljše postave in naprave, zato pa je manjšina preslaba. V tej reči se pride le toliko daleč, dokler hoče večina, v teh okolščinah toraj ne dalje, kakor kolikor hočejo zmerniki. Z ozirom na veliko število tistih, ki se štejejo med zmerne, bi lahko rekli: zmerni bodo zemljo posedli — samo če hočejo. Žal, da moramo pristaviti, da zemlje ne bodo posedli, če se bolj ne ganejo ko dosedaj: Po pravici jim lahko očitamo obžalovanja vredno nedelavnost. Tudi med izobraženimi, tudi med tistimi, ki jim veleva poklic in stan, da naj se brigajo za blagor ljudstva, je dobrih 95 odstotkov, ki rekajo: pustimo to, dajmo kaj drugega. Kje pa so zmerniki, ki bi zoper alkoholizem govorili, pisali, delovali ? So izjeme, ki so toliko večjega priznanja vredne, kolikor redkejše so. Le škoda, da posamezne lastavice ne prineso poletja. Če ne bi abstinentje vkljub njih majhnemu številu nekaj ropotali, bi svet poginil na alkoholizmu, pa ne bi vedel, da je alkoholizem. Obnašanje teh visokostoječih zmernikov je vsak dan bolj nerazumljivo. Tako omejeni pač niso, da ne bi videli, kako ogromno narašča zloraba alkohola in njene posledice, tako brezsrčni pa menda tudi ne, da bi jim bilo to vse eno. In vendar ta nedelavnost! Prepiramo se, kakor znano, ali je zmernost ali je abstinenca pravo orožje zoper alkoholizem. Če zmerni zaupajo, da je njih stališče pravo, naj enkrat poskusijo, se ganejo in sovražnika napadejo s svojim orožjem, ki je imajo za pravo. V boju bodo že videli, če li pravo orožje rabijo. Prepričan sem, če bodo imeli uspehe, jim bomo ploskali abstinentje. Pa dokler elita naroda določa mejo med alkoholnim vžitkom in alkoholno škodo le po samosvojem zmernostnem katekizmu in išče mero, ki ne bi teleščku nič odrekla in nič škodovala, dokler misli le nase in ne na ljudsko bedo, tako dolgo pozablja, kaj je dolžna Bogu in narodu. Kajti narod je res v največji nevarnosti in zadnji čas je, da pomaga, kdor more. Druga posebnost večine zmernikov, ki pa dobro soglaša z nedelavnostjo, je neprijateljstvo do abstinence in njenih zastopnikov. Ti bi lahko veliko skladalnico naredili iz polen, ki se jim pod noge mečejo. Je pač znana usoda vseh tistih srednjih strank, da vedno na desno udarjajo, ko je pravi sovražnik na levi. Tako je na verskem in političnem torišču, taka tudi pri abstinenci. Če je kaka stvar nevarna zmernosti, gotovo ni abstinenca, marveč alkoholizem in komur je v resnici mar zmernost naj tja udari. Lepo število gospodov zmernikov pa tako milostno prizanaša alkoholizmu, abstinenco pa — vsaj grdo gleda. Nekateri so toliko odkritosrčni da (v privatnem pogovoru) naravnost povedo, zakaj tako delajo. Če bi pa jaz vzrok povedal, bi bili pa drugi razžaljeni. Pa ogniti se te točke ne moremo, ker je to zapreka, ki vse gibanje proti alkoholizmu zavira. Obračam se na omikane stanove in sicer na duhovnike, učitelje, uradnike, časnikarje, na vse, ki imajo kakošen vpliv na ljudstvo. Če kmetje in delavci niso naklonjeni abstinenci, je to umevno in odpustljivo. Oni niso glavni krivci sedanje alkoholne bede in pridobiti se jih mora za dobro, če omikanci naprej gredo. Omikani stanovi se krivi da je alkoholizem dobil toliko moč, in nanje pade odgovornost, če se zadosti ne deluje zoper to zlo. Odkod torej to peneče nasprotovanje abstinenčnemu gibanju? Ali imajo kak ugovor zoper njegov namen? Namen ni drug, kot rešiti ljudstvo alkoholizma in njega zlih posledic, oziroma obvarovati, da vanj ne pade. Vsak pameten človek mora pač spoznati, da je ta namen dober, v sedanjih razmerah absolutno potreben. Tistim, ki borbe zoper alkoholizem ne odobravajo, ne žele, morda še zavirajo, smemo po pravici očitati, da njihovo mišljenje ni domoljubno in še manj krščansko. Namen abstinenčnega gibanja je splošno krščanski in docela domoljuben. Za vse ki hočejo biti kristjani je to dolžnost ljubezni, za duhovnike pa je to njih službena in vestna dolžnost, da v svojem delokrogu po moči delujejo, da se ubrani razmernost, in da se rešijo pijanci. Ali je to domoljubje, če kdo v očigled boja proti alkoholizmu le kisel obraz dela ali pa zasmehljiv? Ali morda imate kaj zoper sredstvo, ki ga rabimo? Abstinentje se zdržimo opojnih pijač in skušamo tudi druge pridobiti za zdržnost. Ali je to sredstvo graje vredno, ali morda nesposobno za ta namen! Če kdo za dobro spozna zdržati se opojnih pijač in postane abstinent, je to njegova čisto zasebna zadeva, ki ni nikomur nič mar, vsak je k temu tako opravičen, kakor ima vsak pravico, da neha kaditi ali šnofati. Stara navada, da se pije, pač še nima veljave n ravnega zakona. Pameten človek abstinenci pač nima kaj očitati. Ali pa morda abstinenca 8* ni pripravno sredstvo za ta namen? Nasprotno, lahko vprašamo: ali je sploh kako drugo sredstvo rešitve pijancev? Ali je kako drugo sredstvo, ki bi delovalo kot izgled za druge? Kje je kako drugo sredstvo, da zlomimo pivske navade, ki kakor jarem tlačijo moderno družbo, da oprostimo sebe in druge silenja k pitju? Odgovora na ta vprašanja še niso dali zmerni do danes. Torej je abstinenca pripravno in neobhodno potrebno sredstvo, ker dozdaj drugega še nihče ni povedal. Abstinenca pa seveda more doseči namen le, če ima zadostno število zastopnikov. Zato skuša pridobivati sotrudnike in s tem dobro stori dotičnim in celi družbi. Da je propaganda za abstinenco zadosti skromna, zato skrbe zmerni sami. Bralo se je že v katoliških listih, da je v abstinenci samoljubno povzdigovanje čez druge. Abstinenca in prevzetnost ste baje zraščeni. Ali se je to za res mislilo? Jaz sem tudi abstinent, moral bi biti toraj tudi farizejsko nadahnjen. Pa kakor bi bila norost ljudi deliti v dobre in hudobne, kakor že kadijo ali ne, ravno tako bi se sramoval ljudi soditi s tega stališča, in sebe zaradi zdržnosti za kaj več imeti. Tako misli vsak pameten abstinent. Abstinenca, ko se ji človek privadi, ni nobena žrtev in je sama sebi plačilo, tako da abstinentu ne pride na misel raču-niti si jo za kako zasluženje. Trditev, da je zveza med abstinenco in napuhom je naravnost nespametna. Tako očitanje more morda zadeti kakega posameznika, ne pa stvari same. Sicer pa je zdaj poskrbljeno, da drevesa abstinentov ne rastejo do neba in da njih objestnost ne postane prevelika. Pa recimo, da se dobe abstinentni posamezniki, ki si kaj domišljajo na to, ali je to krivda abstinence? S tako noro logiko bi se tudi miloščina, molitev in vse čednosti lahko razglasile za pregrehe, ker so bili enkrat farizeji in so še. Čeprav pa je neprijaznost do abstinence objektivno neutemeljena, vendar se da psihologično razložiti. V knjigi modrosti (2. 15) beremo: «Težak nam je, že gledati ga; zakaj njegovo življenje je različno od drugih, in njegove pota so vse drugačne«. So ljudje, ki bi glede na alkoholni užitek morali kaj popraviti, ali ki bi dotične socijalne dolžnosti morali zvestejše spolnovati. Neradi vidijo, da bi se jih motilo v njihovih navadah. Zato se ponavlja tisti psihologični dogodek, ki ga je modri opazoval že pred tisočletji. Opomini in izgledi, ki jih človek noče vpoštevati, so nadležni in neljubi. «Že gledati ga, je težko, ker njegova pota so drugačna«. So pa tudi ugovori zoper abstinenco, ki prihajajo z verskega stališča. Čeprav jih komaj kdo resno upošteva, vendar še vedno igrajo neko ulogo in se jih o priliki le še kdo znebi ali komu natveze. Radi stavijo abstinenco v nasprotje s stvarjenjem. Pokažejo na rodovitno sadno drevje in na bogato obložene vinograde, pa se nasmehnejo abstinentom: Ali je Bog vse te slastne reči ustvaril, da naj jih človek s suhim grlom gleda? Zakaj bi ne pili? Zakaj božje darove zametovali ? Za od- govor nekaj nasprotnih vprašanj. Kaj je hujše, zlorabiti te darove za greh in pogubo, ali se jih zdržati? Ali je Bog vse to ustvaril za to, da vsak deveti mož umrje zavoljo pijače? (V Švici je to za celo vrsto let statistično od zdravnikov dokazano, pri nas je morda če slabše, le da nimamo tako natančne statistike. Ur.) Ali zato, da sedanji rod zapušča izprideno (degenerirano) potomstvo, da naše ljudstvo poginja vsled vseh teh lepih darov alkoholizma? Ali je to po namenu stvarnika, da se celi deli dežele, na katerih naj bi rastel vsakdanji kruh, izrabljajo za nepotrebni alkohol? Da se pri nas v Švici, kar priraste vsako leto na 26.923 hektarih, porabi za oslabljenje zdravja, blagostanja in nravnosti? Kdor božje darove res ceni, naj najprej pomaga njih zlorabo preprečevati, potem še le ima pravico staviti svojo epikurejsko interpelacijo do abstinentov. Resnega odgovora ne zasluži, sicer pa ga je dobil že v raju. Tam je bilo slastnega sadja, kakor nikjer drugje, «lepo za videz in prijetno v jed»». Po izreku božjem naj bi ga ljudje jedli, za pijačo je bilo drugače bogato preskrbljeno in sicer v zmislu abstinentov. Kakor znano, pa je bila že v raju tudi zapoved vzdržnosti vsaj od enega sadu, ki je bil tudi lep očem in dober v jed. Videti je, da so se ljudje pred vesoljnim potopom po tistem navodilu ravnali in sadje jedli, kar jim je dobro storilo. Vsaj živeli so dalje, nekaj sto let več kot poznejši alkoholu prijazni rodovi: Sv. Peter Damijan pripomni: bere se, da so ti ljudje pač tudi umrli, ne pa. da so bili kaj bolni. Brez pomisleka toraj lahko rečemo, da je tudi zdaj najbolj po namenu stvarnika, da sadove jemo. Še bolj znamenit ali čuden pa je poskus označiti abstinenco kot na pol ali do cela krivoversko in jo spravljati v nasprotje z katoliškim na-ziranjem o askezi (zatajevanji). Ko je že več papežev abstinenco odobrilo in k njenemu pospeševanju spodbujalo, ko nekaj ducatov škofov starega in novega sveta na njeni strani stoji, se ta ugovor pač ne more imeti za resen. Pa konec ga še ri, zato mu gre tukaj nekaj opazk. To očitanje bi bilo utemeljeno le, če bi abstinentje, kakor nekdaj neke sekte, razglašali vživanje alkoholnih piječ splošno za nedovoljeno, in abstinenco kot nravno zapovedano. Kakor vsak ve, pa tega ne delajo, če pa trdimo, da je zdržnost dovoljena in nravno dobra reč, smo pa v soglasju z razodetjem in s cerkvijo. Temeljna postava krščanskega življenja je zatajevanje, in kaj je abstinenca druzega na polju pitja. Brihtni ljudje hočejo dokazovati, da abstinenca ni čednost. Pa naj, na tem ni toliko. Sicer pa bi po moji pameti tako le rekel: Če kedo vsak dan le pol kozarca vina izpije, velja sploh za zmernega. Če pa še tisto pusti, potem pa ni več zmeren, ni več čednosten. Kaj pak je? Ker si bravci najbrž ne žele učenih bogoslovnih razprav, poglejmo le, kako je cerkev to vprašanje od nekdaj praktično gledala in presojevala. Potem bo bravec sam sodil, ali je abstinenca katoliška ali ni. Kako o abstinenci sodi božje razodetje, vidimo iz tega, da je bilo v Mojzesovi postavi duhovnikom za čas službe ostro predpisano: «Vina in vsega, kar more opijaniti, ne pijte, ne ti (Aron), ne tvoji sinovi, kadar greste v šotor pričevanja, da ne umrjete; zakaj to je večna postava za vse naše rodovine, in da bote vedeli razločiti med svetim in posvetnim, med ognušenim in čistim.» 3. Mojz. 10, 9. V 4. Mojzesovi knjigi pa se bere: «Kadar mož ali žena obljubo storita, da bi se posvetila in bi se rada Gospodu darovala, naj se zdržita vina in vsega, kar lahko opijani, kisa iz vina ali vsake druge pijače in karkoli se iz grozdja stlači, naj ne pijeta.» Kakor znano je Janez Krstnik, ki ga je Kristus slavil kot največjega iz žene rojenega, bil celo življenje abstinent. Cerkveni zgodovinar Baronius (f 1607. kardinal) izjavlja, da je zgodovinsko dokazano, da so vsi apostoli abstinenco izvrševali. Tudi med verniki je bila abstinenca v prvih stoletjih zelo razširjena, za redovnike je bila dolgočasa predpisana. Sv. Avguštin piše v spisu o nravih katoliške cerkve: «Komu ni znana množica kristi-janov, ki največjo zdržnost izvršujejo in jo od dne do dne dalje po svetu razširjajo zlasti v jutrovi deželi in v Egiptu, kar tudi vi (Manihejci) brez-dvomno veste. Ne bom govoril o tistih, ki ločeni od ljudi v najpustejših krajih žive zadovoljni z kruhom o gotovih časih blagoslovljenim, in z vodo.» Ko popisuje to zdržnost nasproti postavlja katoliško mišljenje o abstinenci manihejskemu z besedami: «Mnogi ne pijo nič vina, ne mislijo pa, da bi onečistilo.» Sledeče mesto je za nas več kot zgodovinskega pomena. «Zdržijo se toraj mesa in vina, ki se morejo zdržati, ki pa jih je vendar brezštevila(l), iz dveh vzrokov zavoljo slabosti bratov ali zavoljo lastne prostosti. Pred vsem se varuje ljubezen. Zoper to se pregrešiti velja za greh zoper Boga. Oni vedo, da je ta bila priporočena od Kristusa in od apostolov, da je vse ničevo brez nje, vse popolno, kjer je ona.» Tako piše sv. Avguštin. Tukaj je najprej znamenito pričevanje cerkvenega učenika, da je bilo takrat «brezštevila» abstinentov, da so tisti držali abstinenco, ki so jo mogli, da je torej štela med splošne nravne navade katoliške cerkve. Še bolj zanimivi pa so vzroki, ki so takrat nagibali k abstinenci, ker imajo ti vzroki še sedaj na katoliških tleh popolno moč in veljavo. En vzrok je bil «lastna prostost« t. j. nravno dvignenje nad čutnost k prostosti duha. Ali se je svetnik motil, če je s svojimi sodobniki imel abstinenco za sredstvo nravstvene samoosvoje? «drugi vzok je slabost bratov t. j. rešitev in krepčitev slabotnih« po izgledu abstinence. Ali morda ta vzrok več ne velja? Ali ni več slabotnih bratov, ki naj se jih usmilimo? Čemu torej abstinenco zabranjevati? Ali nas ni sram vpričo tolikega števila kristijanov, katere sv. Avguštin hvali, ker je zdaj toliko služabnikov in spoznavalcev Kristusovih, ki so popolnoma neobčutni za ta nagib? Sklepni stavek pa povdarja krščansko n 9 zapoved ljubezni; v kateri naj bi tudi danes abstinentje in neabstinentje med seboj živeli. Sv. Benedikt govori v 40. pogl. svojega pravila za menihe: «Vsak ima svoj dar od Boga, eni tako. drugi drugače. Zato določamo le z nekoliko boječnostjo mero živil za druge. Vendar mislimo, da je vsak dan ena hemina vina dosti za vsakega. (Po Vacandard-u: Življenje sv. Bernarda je hemina — 1 4 litra, natančno 26 centilitrov.) Tisti pa, katerim je od Boga dano, da se ga popolnoma zdrže, naj bodo zagotovljeni, da bodo za to posebno plačilo prejeli. Če pa bi krajevne razmere, trdo delo ali poletna vročina več zahtevale, naj odloči predstojnik po svoji previdnosti, toda vselej naj skrbi, da se ne zaseje nasitenje z vinom in pijanstvo. Beremo sicer, da vino sploh ni za menihe, ker pa menihi dandanes tega nočejo verjeti, se vsaj to domenimo, da se nikdar ne pije do sitega, marveč vselej nekaj manj, ker vino pripravi modre k odpadu. (Sir. 19, 2) Kier pa so take krajevne razmere, da se zgoraj imenovana mera ne more dati, ali ne cela dati, ali da sploh tam vina ni dobiti, naj tam stanujoči menihi Boga zahvalijo in naj ne godrnajo. Pred vsem zabičavam, da naj nobeden ne godrnja.» To mesto ne izraža samo osebnega mnenja sv. Benedikta, ampak se mora smatrati za naziranje, katero je imela cerkev o tej reči takrat in v sledečih časih. Abstinenca ni bila zapovedana, pač pa je imela prednost in bila priporočena. V Freiburgu izhaja list Ligue de la Croi in prinaša v vsaki številki tedenski koledar, v katerem je za vsak dan naveden eden ali več svetnikov, ki so držali popolno abstinenco. Tem so blizu, kakor znano, vsi svetniki, in za stopinjo njih popolnosti je ta razloček brez pomena. Popolna ali skoraj popolna zdržnost od vina je pri njih najmanjši izmed del zatajevanja. Za našo stvar pa je pomenljivo, da je na stotine svetnikov živelo popolnoma abstinentno in so z abstinenco sveti postali, med tem ko zdaj mnogi nekaj nekatoliškega, na pol krivoverskega v tem du-hajo, če kdo te svetnike posnema in tudi drugim v posnemo priporoča. Navidezen vzrok za to sumničenje je pa žal dejansko razmerje, da so katoličani na tem polji res zaostali daleč za vsemi drugimi veroizpo-vedanji. Pa bil bi nevreden izgovor, grdo prevračanje resnice v njeno nasprotje, če bi se iz tega sklepalo, da je kako nasprotje med katolicizmom in bojem zoper alkoholizem. Kar so v preteklosti delali stotine svetnikov in Drezštevila navadnih kristjanov, to pač ni katoličanstvu ptuje ali celo nasprotno! Katoličani se v svoji nedelavnosti ne morejo skrivati zad za cerkev, marveč morajo sami sebe obtožiti. Če so drugoverci v tem daleč pred nami, je to ravno tako kakor je bilo pri rešitvi človeka, ki je bil pri Jerihi med razbojnike padel. Stara zaveza ni bila kriva, da ga je rešil Samarijan in ne levit. Sveti Avguštin govori o brezštevilnih kristjanih svojega časa, ki so bili abstinentje zavoljo slabosti bratov in zavoljo lastne prostosti. Ti brezštevilni se niso imenovali kristjane, so tudi bili, imeli so duha, moč, življenje krščanstva in ta duh je tisto kar pri današnjem rodu, v kolikor je še veren, noče prav oživeti. Manjka duha samozatajevanja, ki se hoče z gospodstvorn nad mesom dvigniti do prostosti duha, manjka pa še bolj duha ljubezni, ki bi se odločil, da prinese žrtev zavolje slabosti brata. So celo ljudje, ki bi jim abstinenca nič težav ne delala, pa so preveč strahopetci, kakor da bi s svojim izgledom pomagali slabotnim bratom. Če mora biti boj zoper alkoholizem dandanes vse bolj razširjen kot v preteklih časih, je to le preveč utemeljeno v predrugačenih razmerah. Pred časom je bilo pijanstvo aristokratska pregreha, za katero je imelo navadno ljudstvo bolj malo prilike in denarja. Zdaj je postal alkoholizem demokratski ali pravzaprav kosmopolitski, mednaroden, t. j. on vlada zgoraj in spodaj in na vseh straneh. Zdaj se je veliki kapital polastil pridelave alkohola in dela z milijardami, da ljudstvo korumpira in izropa. To je ljudska nevarnost, kakoršne svet še ni videl v tej splošnosti in velikosti. Če katoličani na to početje malomarno gledajo, je to dokaz, da ali svojega časa ne razumejo, ali pa da niso zmožni za kaj tacega kakor tisti brezštevilni kristjani ob času sv. Avguština, da bi si namreč kaj odrekli zavoljo lastne prostosti ali pa zavoljo slabosti bratov. Mnogi teh lenih gledavcev radi hvalijo cerkev kot prenavljajočo moč v socijalnem in nravstvenem oziru. Ona zasluži to hvalo v polni meri, pa pokazati more to svojo moč le. če se njeni udje v tem duhu t. j. z ljubeznijo in požrtvovalnostjo gibljejo. Tudi apostolom in vsem zastopnikom dobre stvari uspeh ni kar tako iz neba padel. Kjer naj se kaj dobrega stori, tam naj se drži besedi apostola Janeza: Ljubimo ne z besedo in z jezikom, marveč v djanju in v resnici. 1. Jan. 3, 18. Slike iz ponočnega dunajskega življenja. i. Kdor gre v levovo votlino, naj pričakuje, da ga levi požro». S temi malo tolažilnimi besedami me je svaril nek prijateljski višji policijski častnik, naj ne izpolnim svoje želje, katero sem vže davno gojil, da bi obiskal one zloglasne beznice, o katerih sem tolikokrat slišal in čital, da se tam neovirano šopiri revščina in zločin, in razprostira svoje ogromne mreže s katerimi povzroča nevarnost celemu velikemu mestu. Svarilo ni pomagalo ničesar, ker sem se vže preveč zaril v smisel napraviti tak ponočen izlet, da bi se dal še od nje odvrniti. Samo eden svet policijskega uradnika sem poslušal, da nisem šel sam, ampak vzel s seboj zaupnika, katerega so mi priporočali, češ da je posebno zvit in prekanjen. Pred vsem moram tukaj omeniti, da zasluži zaupnik, kot je bil moj, najmanj zaupanja med najbolj premetenimi ptiči in da sem se moral svojega tovariša bolj varovati kot spoštovanih gospodov rokovnjačev, s katerimi sem prišel pozneje skupaj. Toda vseeno mi je dal mož včasih dobro nasvete in se je izkazal za pripravnega vodnika in «dobromislečega spremljevalca«. Pred vsem sem hotel videti, kako gre ob sobotah zvečer, ko se delavcem plačilo izplača, v žganjarskih beznicah in sem to povedal svojemu zaupniku, ko sem imel čast mu biti predstavljen. Sicer je naredil zaničljiv obraz, ker tam ni še nobenih «težkih», vendar je privolil, da me popelje v enega izmed zahodnih okrajev, kjer je največ «špasa». Za pogoj je pa stavil, da se popolnoma preoblečem, da bi izgledal popolnoma kot lump med lumpi. Da bi na tak kraj prišel v moji novi zimski suknji ali celo z zlatimi naočniki, bi bilo prenevarno. Kako lahko bi se kdo tam stegnil po zlati uri ali prišlo celo do malega pretepa z noži. Jaz sem se uljudno zahvalil za njegov migljaj, obljubil sem ravnati po njegovemu nasvetu, ter sem mu naročil, naj me pričakuje v soboto ob pol 6. na nekem gotovem kraju, kjer me ni poznala nobena duša. II. Necega grdega oblačnega, umazanega prosinčevega večera, smuknil sem z mrakom, ostudno preoblečen, iz svojega stanovanja, potisnil umazan, širok klobuk globoko na čelo in hitel na označeno mesto. Veter je občutno žvižgal skozi ponošen, raztrgani havelok, ki me je za silo pokrival in veliki nerodni črevlji spotikali so se neprijetno na blatnem cestnem tlaku. Svojega spremljevalca, katerega hočem imenovati po njegovemu priimku samo «dolgi Rudl», našel sem že na označenem mestu in ko so se prižgale cestne svetilnice, krevljala sva z zelo mešanimi čutili na kraj dobrega cesarskega mesta in zapustila našo ljubo dunajsko dobrodušnost daleč, daleč za seboj. V neki posleanih ulic «liernalsa», čisto zunaj, kjer si lisice voščijo dobro noč, se «Rudl» ustavi in reče: «Jetzt passen S' auf, reden S' nit zu viel, dass mar Ihna net kennt, dass a Herr sein und wonn a Rauferei anhebt, schau'n S' nur, dass glei' davon rennen.» («Zdaj pa glejte da ne boste preveč govorili, da ne bodo spoznali, da ste gospod; in če se prične pretep, glejte, da jo takoj poberete.«) «Dobro, bom tako prost, da se bom poslužil vaše dobrote.« Vstopila sva v eno izmed žganjarn najnižje vrste, kakoršnih je na Dunaju na stotine. Mračna razsvetljava, debel dim tobaka, pereč smrad špirita, ki se je spajal z vonjem ljudi v deloma mokrih, deloma umazanih oblekah; neštevilno debelih steklenic z dolgimi vrati, cela vojska «štam-perlov» v vseh veličinah, precej svetlo osnaženi, velikanski kotel za čaj in za na pol segnito mizo, od katere se je cedilo žganje, debeluhasta, od masti se sveteča Judinja, ki je z neverjetno naglico obračala prste in oči ob istem času na vse kraje in stregla svojim spoštovanim gostom, skoraj kakor psom. «Dva čaja«, zapovedal je moj spremljevalec, ki je z menoj vred bil zelo podoben kakšnemu rokovnjaču. Toda debeluhasta dama nama je vrgla vse drugo kot zaupljiv pogled in odvrnila na kratko: «Imata denar?» — «Naprej plačati I» Ko sem nekoliko boječe položil svoje novčiče, dobila sva čaj, ter se stisnila v kot, da bi se vsedla na strašno zanemarjeno leseno klop, ki je vže zdavnaj izgubila svojo barvo. Ko se je moje oko v polumraku privadilo na dim, videl sem, da je bilo navzočih le malo ljudi v razstrganih, umazanih oblekah, deloma s predpasniki in metljami ali lopatami in mo; zaupnik me je podučil s tihim glasom, da to še niso «pravi»: «Sedaj je šele šest, sedaj so pri izplačevanju. Ti ki so sedaj tukaj, niso nobeni delavci, to so samo potepuhi, brezdelni najemniki in barabe, ki se ves dan potikajo po žganjarskih be-znicah ker nočejo delati. Drugi pridejo šele ob polu-sedmih». V tem trenotku vstopi revna, slabo oblečena ženska, pogleda previdno okrog sebe in potem gre skoraj plašno k judinji. «Lepo prosim gospa«, spregovori ženska s tresočim glasom, «vi poznate mojega moža, ne dajte mu preveč žganja, sicer zapije spet plačilo od celega tedna in otroci nimajo spet celi teden nič jesti«. «Kaj me to briga?« zadere se judinja za prestrašeno ženico. «Kdor ima denar, lahko pri meni dobi, kolikor hoče!« «Toda lepo prosim gospa.....» «Glej da se proč spraviš, kaj mi mari ti in tvoji otroci? Jaz gledam na svoj dobiček, ti se pa brigaj za svojega moža. Proč, proč, sedaj pridejo gospodje, sedaj tu nimate prostora!« Čisto prestrašena umakne se trepetajoča ženska in zapusti s težkim vzdihom žganjarno. Nehote seže moja roka v žep in hočem skočiti za revico, da bi ji nekaj stisnil v roko za otroke; toda moj spremjevalec me prime za roko in zadrži. «Kaj hočete?« zašepeče z energičnim naglasom, «ne napravite nobene neumnosti, sicer imava v eni sekundi vse druge na vratu«. Moral sem ubogati, kajti videl sem, da ima prav. Kmalu je stalo mnogo žensk pred vratmi in čakalo na svoje može, da bi rešile vsaj del zaslužka za družine. Toda večinoma brez uspeha. kajti ko pridejo okolu polu-sedmih delavci, porinejo mnogi svoje žene surovo na stran in se drenjajo s tako naglico v žganjarno, kakor da bi jih tam čakala večna sreča. Večji del delavcev, ki so prišli po cesti, se niti ni ozrlo po žganjarni, ampak so šli naprej v bližno gostilno pit vrček piva ali pa takoj domov. Toda stalo je še vedno dovolj žganjarskih bratcev, ki so napolnili žganjarno do zadnjega prostorčka, da se je dalo komaj gibati notri. Kmalu je nastal krik in vrisk, da ni bilo mogoče nič slišati in nič videti. V enem kotu so se kregali in prepirali, v drugem smejali in norčevali. Tu sta dva politizirala med seboj, pri čemur so jo posedajoči razredi in mirni varčni delavci slabo skupili, tam so trgovali za neko stvar, pipo ali rdečo zavratnico za nekaj kozarcev žganja in vmes so zbijali dovtipe, pri katerih bi vsak voznik postal rdeč. V zadnjem kotu sta se stiskale dve na pol pijane mlade ženske, ki sta prekosile s surovostjo in nemarnostjo vse možke in si pustile dopasti vsako podlost. Debeluhasta judinja je opazovala vse to s pogledom generala, pobirala baker in nikelj tako hitro v miznico, kakor pobira požrešna kokoš zrna, natakala neprenehoma čaj, liker in špirit. Kakor hitro je pa grozil kje nastati prepir ali pretep, skočila je vmes z naglico, kakoršne bi nikakor ne pričakovali pri njeni obsežnosti in ločila prepiravce odločno kot dovršen pretepač. Judje sicer niso na glasu glede poguma, toda to junakinjo v žganjarni je bilo treba občudovati in imela je pri vseh tudi največji ugled. «To je čisto naravno», reče «dolgi Rudl» lakonično, «ker jih veliko visi pri njej in se ne smejo ganiti, drugače bi prišel takoj policaj«. V tem trenutku je v resnici vstopil stražnik, pogledal s stopnice doli po celi družbi, spregovoril z judinjo tiho nekoliko besed in zapustil prostor. Ko je vstopil, je krik in vrišč potihnil kakor na čarobno besedo in vsi pogledi obrnili so se tako pazljivo na njega, kakor da bi vsakdo čuti ta obisk bi veljal lahko njemu. Komaj pa je policaj zaprl vrata za seboj, začel se je spet krik z dvojno močjo in dedci in obe ženske so zmerjali gosposko, kakor za stavo. Kmalu potem je nastopil neizmerno oduren, naravnost grozen prizor: Še čisto mlada žena vstopila je z dojenčkom na rokah k svojemu možu, zidarskemu pomočniku, ter mu s prosečim glasom nekaj zašepetala; najbrž ga je prosila naj gre domov ali ji da kaj denarja. Toda v tem trenotku obrnil se je zverinski človek, ter jo s krepko umazano roko dvakrat tako udaril po ustih, da ji je pritekla kri in je s krikom pala na tla. Najbrž bi jo še naprej mlatil; toda nek visok krepak zidar ga je zgrabil od zad za rame, vrgel ga na leseno steno, da je steklo zaropotalo in porinil kričečo ženo z otrokom za vrata. Mislil sem že, da bo prišlo do splošnega pretepa in zgrabil za moje skrito orožje. Toda družba je ostala pri prizoru tako ravnodušna, kakor bi bilo to nekaj vsakdanjega. Veliko bolj vesel je bil drug prizor. Na enkrat so se spet odprla vrata in dolgo, suha ženska, petdesetih let je vstopila, se postavila na prag s pogledom, kakor da bi hotela vso družbo požreti: «Halo, krojačeva Re-zika», zakriče vsi z enim glasom, «zdaj bo veselo!» in vse poči v smeh. Samo eden se ni smejal, majhen, možic suh kot prot, ki se je urno kot zajec zmuznil skozi vso druhal in skušal zginiti pod mizo. Toda s tigrovim skokom je bil angel j maščevalec za njim, prijel beguna za nogo in ga potegnil izza njegovega skrivališča. «Ta, ta puci ga!» se sliši od vsih strani, toda zmaj v ženske podobi se ne pusti motiti. «Ti lump!» kriči starka besna, «čakaj jaz ti pomorem bežati! Koliko si zopet zapil? ti lump!» «Samo petindvajset krajcerjev, glej tu imaš ostalo!» Judinja pograbi urno denar in ga porine v žep. «Samo petindvajset krajcerjev? Kdo ti je dovolil? ali bi jih ne bilo pet tudi dovolj? Počakaj jaz ti bom druge že iztepla!» Nato ga zgrabi z levico za ramo in koščena desnica poči neštevilnokrat po glavi, obrazu in plečih revnega pijančka. Potem ga potegne med splošnim vriskom in bravoklici skozi vrata in vrže na ulico. To je «gospodom» zelo dopadlo in dokazalo, da tej druhali nič tako ne imponira, kot surova sila in brez-krajna surovost. Kmalu potem je vdarila osma ura in judinja je zakričala z močnim glasom: «Osem je ura. vsi skupaj ven, da zaprem, ker radi vas se od policije ne pustim kaznovati; ven, jaz ne natočim nobenemu več, ven. ven!» Vsi ubogajo brez mrmranja, seveda tudi jaz s svojim spremljevalcem in bil sem zelo vesel, ko sem spet dihal debel meglen zrak na ulici, ki se mi je zdaj zdel kot slaščica». «Na Rudl,» rečem ko se oddahnem «vi ste me spravili v lepo gnezdo To so sami zločinci«. «Kaj? to zločinci? Niti sence. To sami poštenjaki. Le čakajte, zdaj greva še k majhnim zločincem. Po polnoči pa k «težkim». Tu boste gledali!» Gorje, skoraj sem obžaloval svoje drzno podjetje, toda ker sem že rekel «A», moral sem reči še «B». Na poti k drugi postaji sem si pa mislil: «Zakaj je ukazano ob sobotah, prodajalcem žganja, tako pozno zapreti? V dveh urah lahko lump veliko zapije in koliko revščine bi se za-branilo, ko bi pijanci ne imeli te prilike. Prestavila Miss Mary. Spomini na I. Limburški Drankbestrijders-Kongres v Sittardu, 2. febr. 1906. Piše pater Schmitz. Deči moram, da smo šli v Sittard z mešanimi čuti upa in straha, bo-li kongres dobro uspel ali ne. Pač je bilo društvo «Sobrietas» vse moči napelo. Škof Roe rmondski in zastopnik kraljice sta bila obljubila priti, toraj so bile najvišje oblasti za stvar zavzete. Časopisi so shod resno priporočali, pa premisliti je treba, da ima na Holandskem — kakor pri nas (na Nemškem — in pri nas na Slovenskem) treznostno gibanje še precej nasprotnikov, da zelo mnogi pristransko in s predsodki o tem sodijo, tako smo se pač morali vpraševati, kako se bo izteklo. Ko pa smo izstopili v Sittardu (v kotu med Nemčijo in Belgijo) in videli množico gospodov in gospej, nas je strah minil; na zborovališču pa smo se vpraševali: kako bodo vsi dobili prostor v dvorani; bila je veliko veliko premajhna za množico. Bila je popolnoma natlačena, tudi na odru. Popoldne pa mnogi sploh niso dobili prostora. V primeroma mali dvorani je bilo zbranih čez 700 oseb, med njimi nad 100 gospej. Ekscelenca, zastopnik kraljice, opat iz Merckelbecka, skoraj vsi dekani iz Limburškega, profesorji semenišča v Roermund-u, direktorji raznih šol, zastopniki skoraj vseh redovnikov in kongregacij, poslanci in razni odborniki so napolnili ves oder, dvorana pa natlačena in vse občinstvo zdaj razvneto za sveti boj, zdaj ganjeno strahu in usmiljenja pri popisovanju žrtev alkohola, zdaj ginjeno, ko je n. pr. dr. Ariens popisoval nepremagljivo moč dobre žene in matere nad možem in otroci; tedaj smo bili prepričani, da bo iz tega zborovanja izšla dobra moč, ki bo prodrla do zadnjih kotov dežele. Škofa Drehmanns-a iz Roermunda je bila žal zadržala trdovratna bolezen, pa poslal je pismo, ki bo pač postalo važen dokument za treznostno gibanje v Limburškem in za katero smo naše holandske sobojevnike kar zavidali. Komisar kraljice pa je v resnih, energičnih besedah pozival na sodelovanje, da se zajezi povodenj alkoholizma, ki skuša poplaviti našo čast, naše dušne moči, našo družinsko srečo. * * * Dopoldne pri službi božji je govoril frančiškan, pater Udefons v sloveči baziliki ognjevit govor o pomenu praznika (svečnice) in zborovanja. Pokazal je, da alkoholizem predira zapovedi božje in cerkvene, pozival je vernike, da zgrabijo za meč resnice in se iz ljubezni do bližnjega bojujejo zoper tega sovražnika človeštva in krščanstva, da se bo enkrat v zgodovini bralo: Leta 1906 je iz Sittarda izšla zmagovita vojska zoper hudiča nezmernosti po celi Limburški deželi. Na shodu je prvi govoril kaplan Lemmens, v prijaznem spominu še od katoliškega shoda v Maastrichtu. Leta in leta je (v Belgiji) delal in organiziral. Sprevidel pa je, da vse ne pomaga dosti, če ne začnemo z mladino. Mladina, na vedno pitje še nenavajena, ta je naše upanje; pa ne samo mladeniči in dečki, tudi deklice se morajo pridobiti. Iz bogatih svojih skušenj je povedal izgled za izgledom, da ni tako težko pridobiti mladino, kakor si mnogi mislijo. 80.000 otrok je združenih v mladinskih društvih treznosti v Belgiji. Če mnogi tudi odpadejo, da, naj jih odpade z leti polovica, ostalo bo še 40.000 trdnih mož in žen za sveti boj! Njegov vlamski govor se je iskril duhovitosti in živahnosti. Beseda moža praktičnega dela je gotovo mnoge navdušila, da bodo mladino v šoli in družini učili o zlih posledicah pijače, pred vsem jih učili živeti brez alkohola, da bodo znali reči: ne, kadar se jim bo ponujala in vsiljevala kupica. Frančiškan, pater Sulpicius, ki je že tolikokrat zvesto pomagal pri shodih in ustanovitvah «križeve zveze«, je govoril o predmetu: naše stališče. Ko je razložil razmere na Limburškem in povedal, koliko moči deluje, da oteže boj proti pivskim navadam in priložnostim, akoravno so strašne posledice alkoholne zlorabe tako jasne, prišel je do zaključka, da je zdržnost od žganih pijač potrebna za vse, zdržnost od vseh opojnih pijač pa potrebna, če se hočemo 'z uspehom bojevati zoper alkoholizem. Ognjevit in prepričevalen je bil njegov govor, živo je slikal nesrečo, ki jo prinaša pijača ne le nad telo in življenje številnih pivskih sužnjev marveč nad celo socijalno telo, družino in državo. Pri razgovoru se je vprašalo, kaj zborovalci mislijo o sodelovanju tistih mnogih, ki so z nami pač edini glede našega stremljenja, ki pa našega sredstva, abstinence, — vsaj abstinence od žganih pijač — ne odobravajo, kako bi se dalo, je vprašal nekdo, te može, ki imajo pač dobro voljo, kot aktivne ali pasivne ude k nam privabiti. S tem bi se doseglo, da ne-bi stali izven naših vrst, in zoper nas, da bi se vdeleže-vali naših shodov, da bi s tem bolj spoznali vprašanje in zlasti, da bi mnogi višji, katerih sodelovanje potrebujemo, če hočemo ustanavljati križne zveze po vaseh, ne mogli svojega sodelovanja odtegovati. Na to je odgovarjal profesor Kenler iz Roermunda. Jasno in spretno je zagovarjal stališče «Križeve zveze«. (Je isto kakor slovenske družbe treznosti, zahteva abstinenco vsaj od žganih pijač.) On ne vidi nikake koristi, če bi se pritegnilo može, ki v boju proti alkoholni bedi sami sebi nočejo nič pritrgati. Če bi taki že sami od sebe prišli k nam, ni jih treba odganjati, klicati pa tudi ne, če jih ne bo blizu, tudi ne bo posebne škode. Predsednik Limburških Drankbestrijderjev je soglaščal s tem stališčem in zbor mu je glasno pritrjeval. S tem se je dosegel namen razgovora. Vedelo se je, kako zbor sodi o sodelovanju takozvanih zmernih, ki nočejo nič slišati ne o zdržnosti od žganih pijač, ne o popolni abstinenci. Najsijajnejši pa je bil popoldanjši govor č. g. dr. Ariens-a. Lahko rečemo, od Boga dani voditelj holandskega treznostnega gibanja je imel besedo, on ki je po apostolsko živel, trpel in se bojeval za svoj ideal, da bi domovino osvobodil iz krempljev vraga pijanstva. Sveti ogenj, ki je v njem gorel, ko je žene in dekleta pozival v boj, je vžigal srca, požigal predsodke in plemenite duše vnel za sveto delo. Pa ni govoril samo srcu. govoril je tudi zdravemu razumu ženskega spola, in ne dvomimo, da bodo na njegov poziv povsod po deželi vzrastle Marijine treznostne družbe. Iz zadnje točke: praktično delo, omenjamo, da je na željo zbora obljubil podpredsednik kmetijske družbe sprožiti v odboru vprašanje, kako naj kmečka zveza sodeluje za namene križeve zveze treznosti. Ali naj še zatrdimo, da se je prvi kongres na Limburškem srečno izvršil, in da mora roditi sadove? Preostaja nam le, da se v imenu naše dobre stvari srčno zahvalimo provincijalnemu odboru križeve zveze zlasti neutrudnemu predsedniku g. baronu Karolu Ruys de Beerenbronck. Njegovemu trudu in skrbem se imamo zahvaliti za ta dan, ki bo velikega pomena za deželo. Dostavek uredništva: Baron Ruys de Beerenbronck je tudi v Budimpešti predsedoval, kadar smo imeli katoličani za se posvetovanja in je predsednik mednarodne zveze katoliških društev treznosti. Po Volksfreundu: A. Prvi redni občni zbor društva «Abstinent» V nedeljo dne 4. marca je sklicalo mlado društvo slovenskih abstinentov svoj prvi redni občni zbor, ki se je vršil zvečer v prostorih «Slov. kršč. soc. zveze». Mesto zadržanega predsednika Dr. Kreka je vodila jako spretno društveno zborovanje podpredsednica gdč. Josipina Erženova. Iz tajni-kovega poročila posnemamo sledeče: 1.) Društveni člani. Društvo je bilo ustanovljeno dne 19. nov. 1905 in šteje do danes 120 članov, izmed katerih se je večina zavezala, da se zdrži za eno leto vseh alkoholnih pijač. Nekateri izmed teh članov so se zavezali tudi delj časa, nekateri pa za krajšo dobo. Društvo si je nabavilo tiskane pristopnice, katero mora vsak izpolniti, kdor hoče postati društveni član. Zlasti mnogoštevilno je zastopano vrlo naše delavstvo. Različni so povodi in vzroki, ki vzbude v človeku željo po abstinenci. Društveni arhiv hrani pisma, ki so krasni in veljavni dokumenti o prekoristni potrebi našega gibanja. 2.) Društvene peticije. Na visoko c. kr. naučno ministrstvo je vložilo društvo prošnjo, da se dovoli tudi dijakom ustanovljati med seboj abstinenčne krožke. Na to prošnjo ministrstvo še ni odgovorilo. Želeti je le, da se prošnji ugodi, ker kako velikega pomena bi bilo ako se razvije in ukorenini misel za abstinenco med našo mladino! Dalje je vložilo društvo prošnjo na osrednje avnatelj stvo c. kr. tobačne tovarne v Ljubljani na Dunaju prošnjo, da isto zabrani kolikor mogoče pitje alkoholnih pijač med delavnimi urami. Povod tej prošnji so bili žalostni slučaji, ki so se dogodili v zadnjem času v Ljubljanski tobačni tovarni — vsled preobilega pitja je bilo odpuščenih nekaj delavcev, družinskih očetov in s tem pahnjenih več družin v nesrečo. 3.) Društveni shodi in predavanja. Posebno važnost je polagalo društvo na shode in predavanja. Do-sedaj je priredilo društvo sledeče shode in predavanja. I. Dne 19. novembra 1905 je govoril na ustanovnem občnem zboru g. dr. Janez Ev. Krek: O posledicah alkoholizma in o načelih. ki naj vodijo društvo «abstinent». G. Moškerc: O zgodovinskem razvoju abstinenčnega gibanja. G. Jožef Gostinčar: O vplivu alkohola na rodbino. G. Luka Smolnikar: O agitaciji za abstinenco. II. Dne 10. decembra 1905, na prvem društvenem shodu v Ljubljani je govoril g. dr. Jan. Evg. Krek: O vplivu alkohola na človeški razum. III. Dne 7. januarja 1906 na društvenem shodu v Žalni na Dolenjskem je govoril g. stolni vikar L. Smolnikar: O abstinenci in društveni tajnik g. Podlesnik: O društvu abstinent. IV. Dne 21. januarja 1906 je govoril na društvenem shodu v Tržiču društveni tajnik g. Podlesnik: O namenu in pomenu abstinenčnega gibanja med Slovenci. V. Dne 28. januarja 1906 na društvenem shodu v D. M. Polju je predaval društveni predsednik dr. Jan. Ev. Krek: O alkoholu in delavstvu. Društveni tajnik g. Podlesnik pa je pojasneval: pomen našega društva. Poleg tega pa so tudi drugje in na različnih drugih predavanjih g. člani vpletali pomen našega društva. V kratkem namerava sklicati društvo konferenco tovarnarjev in podjetnikov, na kateri naj bi se razpravljalo, kako bi se omejilo pitje alkoholnih pijač med delavnimi urami. 4.) Izleti in zabave. Nekateri društveni člani in članice so napravili silvestrov izlet na Sv. Jošta, kjer so v skromni, prijetni zabavi počakali nastopa novega leta. Društvo se sedaj peča s predpripravami za veselico in igro, katero pri redi takoj po veliki noči. 5.) Društveni znaki so naročeni in se bodo jeli raspošiljati članom in članicam sredi tekočega meseca. Naroče se pri društvu. 6.) Društvena knjižnica in čitalnica se dosedaj ni mogla posebno razviti. Glavna naloga na novo okrepljenega odbora pa naj bode, da reši tudi to vprašanje ugodno. To naj je kratko poročilo o sedanjem delovanju društva «Abstinent«. Omeniti naj mi je še, da stoji društvo v prijateljski zvezi z mnogimi nemškimi abstinenčnimi društvi, in da je član osrednje zveze avstrijskih absti-nenčnih društev na Dunaju in Slov. kršč. soc. zveze v Ljubljani. Društvo je nabralo tudi materija!, da se udeleži razstave za pospeševanje zdravja in hranenja, ki se bode otvorila v drugi polovici meseca maja na Dunaju. Na tej razstavi bodo zastopana v posebnem oddelku avstrijska abstinenčna društva med njimi tudi naša. Razen v Ljubljani ima društvo veliko članov v Tržiču, zlasti pa še v lepi Žalinski dolini, za kar gre posebna hvala g. J. Vertačniku, ekonomu na gradu Boštanj, pri Grosuplju. Alkohol i djeca. Napisao dr. Fran S. Gundrum. Oriovčanin, izv. član kr. zem. zdravstvenog viječa i gradski fizik u Križevcu. Cijena 50 fiiira. Disatelj knjižice «Alkohol — otrov» kaže nam v pričujočem delcu, odkod da izvira toliko nesreče, ki jo mora nositi posameznik, pa tudi cela človeška družba. Na zanimiva vprašanja, odkod toliko število umobolnih, slaboumnih, padavičavih, sušičavih in kar je še takih boleznij, nam podaja pisatelj točen odgovor. Ako namreč odštejemo število onih slučajev boleznij, ki so podedovane, ali so se primerile po prehladu itd., dobimo še vedno precejšnje število bolnikov, ki morajo iskati vzrok svojim bolestim in boleznim v prezgodnjem pitju alkoholnih pijač — v nežni otroški dobi. Še vedno se dobe stariši. in njih število se vedno veča, ki ne puščajo samo svojim malim otokom piti take pijače, ampak jih k temu celo napeljujejo in silijo. Otrok se kajpada na to privadi, nikakor pa ne morejo izostati zle posledice. Pisatelj preide na glavni del, da nam jih tudi pokaže in podpre z dokazi. Zlotvorno delovanje alkohola se kaže že pri nežnih dojencih, katerih matere redno pijo alkoholne pijače: tako preide del alkohola v mleko; posledica tega slabotnost in krčevitost otrok. Ko pa otroci nekoliko odrastejo, dobivajo od svojih starišev alkoholnih pijač, kar se godi zlasti pri delavcih in kmetskih ljudeh; ni toraj čudno, ako želijo potem tudi sami pokusiti od drevesa «dobrega in zla». To je najnaravnejši pot do alkoholizacije mladine. Kaj ve mladič 16tih, 17 tih let in tudi še pozneje kdaj mu je dovolj vina, piva ali žganja. Pije, ker se mu prijetno zdi in zopet pije. Da pa preobilna pijača, čeprav še ne dosega pijanosti, škoduje in to celemu životnemu sestavu, dokazujejo nam primeri dan na dan. Žalostna a vendar resnično je dejstvo, da otroci in mladi ljudje pijejo žgane pijače vse vprek, da stariši vodijo svoje otroke v gostilne, kjer jim naročajo posebej vina in piva in da se dobe celo zdravniki, ki priporočajo alkohol kot «razdražilo i hranilo antisepično i sredstvo protiv vručice»: tem pogubnim običajem imamo pripisovati, da se razlika med odraslimi in otroci vedno bolj gubi in da se čuje tožbe: «Nimamo več otrok!» Kakšne pa so posledice pitja alkoholnih pijač pri otrocih, slika nam pisatelj povsem resnično, žal da imamo le prepogosto priliko opazovati resničnost njegovih izvajanj, ne le v teoriji, ampak tudi na primerih v vsakdanjem življenju. Prva posledica je zastrupljenje z alkoholom v obliki pijanosti. Zanimiv je popis, ki nam ga daje pisatelj o tem stanju, ki se polagoma razvije iz one živahnosti, ki jo smatrajo nekateri za tako dobrodelno. Da pa pijanost sama na sebi ni tako prijetna, da povzroča hude bolečine v želodcu, krče itd., pojasnjuje pisatelj na primerih iz svoje lastne iskušnje: da, navaja tudi primere, kjer so otroci vsled zastrupljenja po alkoholu umrli. Druga posledica, ki je mnogo hujša od prve. je kronično zastrupljenje z alkoholom. Vsled trajnega užitka alkohola se nekateri deli telesa, srce, jetra, želodec, ledvice, spremene in ne morejo več v svoji smeri delovati; zato nastanejo razne bolezni, ki jim je težko odpomoči. A delovanje alkoholnih pijač se kaže glavno v tem, da alkohol zamori in uniči ono nežno tkanino, iz katere obstoje možgani in mozeg. Vsled tega zaostajajo otroci v razvijanju, postajajo slabotni, nervozni, duševno zaostali v vsakem oziru. nimajo smisla za višja čuvstva, nasprotno pa so zelo sprejemljivi za vse nizkotno. Nato sledi razprava o vplivu alkohola na prebavo, na sluznice in želodec, jetra, ledvice, srce itd. Vsled tega, ker se skvarijo najimenitnejši deli telesa, (posledice: želodčni katari, strjenje jeter, vsled kroničnega vnetja ledvic, vodenica itd.), opaža se slabokrvnost. ki je prvi povod prehlada in vsled tega raznih drugih boleznij. Iz vsega tega je razvidno, da alkohol ne more blagodejno vplivati na živčni sestav; opaža se silni glavobol, slaba volja, duševno nerazpoloženje in nervoznost. Vzrok je dušne nesposobnosti otrok, raztresenosti, nemarnosti, zaspanosti, česar ne morejo popraviti tudi najmodernejše uprave šol. Najboljši vpogled v to pa nam dajejo uspehi otrok. Tako statistiko podaje pisatelj na strani 45, iz katere se jasno razvidi, da najboljše oni napredujejo, ki ne pijejo alkoholnih pijač. Dalje razmotriva pisatelj vpliv alkohola pri kužnih boleznih in vročici: izkušnja je dokazala, da otroci vsled uživanja alkoholnih pijač oslabijo, da toraj alkohola pri takih boleznih ne bi smeli uporabljati. Naposled pisatelj kratko uvažuje, ali je alkohol hrana in kaj je z otroci alkoholikov, kar je že v prejšnji knjižici omenjeno. Da pisatelj v tem spisu nikakor ne pretirava, lahko uvidimo: saj nam podaja kopico vzgledov iz lastne izkušnje. Seveda se nam vse to zdi neverjetno, ker imamo na 54 straneh grozne posledice drugo za drugo našteto pred seboj; toda bodimo pravični in poglejmo natanko; ali se vse to ne dogaja v resnici, čeprav ne vse na enem človeku. Naj bi nam bila knjižica v resni pomislek, da spoznamo prepad, kamor vodi alkoholizacija mladine in da polagoma začnemo zdraviti perečo rano človeškega rodu. Naj bi bila v svarilo vsem onim, ki tirajo svoje otroke vedoč ali ne vedoč v pogubo! o. Alkohol — otrov. Mapisao zdravstveni savjetnik dr. Fran S. Gundrum. Oriovčanin, gradski fizik u Križevcu. Cena 40 h. — Nesrečno pitje alkohola se je že tako udomačilo po vseh deželah, da se je treba resno poprijeti dela, ki ga stavi vprašanje, kako odvrniti zle posledice, ki jih povzroča alkohol. Zato moramo z veseljem pozdraviti vsak poskus, ki naj deluje v tej smeri. Mnogo vplivajo razni časniki in poljudne razprave o občnem sovražniku človeštva: razložiti ljudem, kaj da je alkohol, strgati njegovo navidezno belo oblačilo, pokazati ga v pravi luči in primerno oceniti škodo, ki jo more napravljati le strup. To je namen pričujoči knjižici, katere pisatelj je zdravnik. Med raznimi vrstami zabav, ki si jih prirejajo ljudje, je tudi pitje opojnih pijač, ki je kakor drugod, tako tudi v Hrvatski razširjeno. Kmet in delavec mislita, da ne moreta delati in živeti, ako ne pijeta; gotovo pa je tudi, da se ob vsaki priliki pije, seveda vselej z drugimi izgovori, ki so si mnogokrat povsem nasDrotni. Zatem podaje pisatelj statistiko proizvajanja piva in žganja v Hrvatski in Slavoniji od 1890 —1900. Ogromne številke (783.870 hI piva in 15,743.243 hI žganja) naj pokažejo, koliko zla in nesreč na zdravju se je pripetilo, koliko izdalo za zdravila itd. Toda mnogi tega ne verujejo, «oni vele: alkohol hrani, on pomaže tijelu u štednji tjelesnih sila, on krijepi i grije tijelo». To so trije naj-krepkejši dokazi, ki naj varujejo samovlado tirana. Poglejmo jih toraj zajedno s pisateljem, ki kritično premotri vsakega, in se prepričajmo ali drže. Najprvo sledi razlaga besede alkohol, katere pijače ga hranijo v sebi in v koliki količini, slednjič kako da se prideluje. Toraj: Je-li može alkohol biti pučkom hranom? Na to in na naslednja vprašanja odgovarja pisatelj prav mojstrsko. V kratkih besedah izrazi točno bistvo stvari same; z dejstvi dokaže potem, ali sploh odgovarja alkohol važnim zahtevam, ki jih stavi človeška narava na vse njej koristne snovi. V našem slučaju ima res alkohol nekaj v sebi, kar je koristno za človeško telo. Toda vprašanje je, če cena alkohola odgovarja ceni navadne tečne hrane. Odgovor je jasen: 1. se je pokazalo v tisoč in tisoč slučajih strupeno delovanje na gotove telesne dele, 2. je pa «tekuči kruh» zelo draga hrana, 10krat dražja kot navadni kruh, kar pisatelj podpre s par dobri primeri. Morda pa greje alkohol telo? Tu povdari pisatelj nenaravni vzrok topline, namreč razširjenje in naval krvi. Toda toplina kmalu izgine in povsem naravno je, da največ pijancev po zimi zmrzne. Zopet poda pisatelj nekaj vzgledov in mnenje znamenitega severnega raziskovalca Nansena o pitju v polarnih krajih. Zadnja točka je: Je-li alkohol krijepi, jača tijelo? Da se to, kar se pri delu izgubi, tudi res nadomesti, treba je tečne hrane, ki v obilni meri povrne truplu njegove sile. Kaka hrana je alkohol, je razvidno iz prejšnjega in z izvrstnim primerom pokaže pisatelj, kaj da je alkohol: «alkohol nije zob, nego je alkohol bič za čovječje srce», ki goni delavca na težko delo, kakor bič konja, ki mu gospodar ne da jesti. Slede zanimivi podatki hribolazcev, iz Angležkega in Švice. — Alkohol vzbuja srce na živahnejše delovanje, toda dokazano je. da alkohol samo olajšuje posredovanje impulza. Kakšno pa je veselje, ki ga povzroča alkohol? «Ta več vanjski izgled onoga, koji se čašom vina, piva ili rakije razveseljuje njegovo lice in držanje očituje, da je to «veselje» takvo, što promjenjuje človeka, što ga donekle briše iz broja onih, koji se nazivlju, «razumnim bičima». Razven tega vzbuja najnižja čustva, česar ne more nedolžno sredstvo. Zanimiva je statistika, ki jo podaje ravnatelj nekega zavoda umobolnfh v letih 1890 — 1900. Iz te se razvidi, da pride na vsake štiri, oziroma tri norce eden, ki je obolel vsled alkohola. Na to slede primeri iz spodnje-avstrijskega zavoda za umobolne, iz Pruskega, Angleškega in Francoskega, kjer stane v Parizu samem 12000 norcev 24 milijonov frankov na leto. Toda ne samo, da uničuje delovanje možgan, ki ga najbolj vpijajo, ampak tudi življenje prikrajšuje. Dokaze zato podajajo pisatelju razna zavarovalna društva za življenje, ki na Angleškem dajejo nealkoholikom 10% popust pri zavarovanju. To je dokaz, da pijanci prej m rje jo kot nepivci. Vzrok smrti pa je večinoma povečano in zlasti po pivu mastno srce. Ali pa morda pospešuje alkohol prebavo? Nikakor ne, odgovarja pisatelj. Dokazalo se je, da hrana ostaja vsled alkohola dalje v želodcu kakor brez njega. Ako pa bolan želodec dan na dan sprejema vino ali podobno vase, nastane kmalu želodčni katar. Alkohol je pa strup tudi za bodoči naraščaj. To dokazuje pisatelj s statistiko; v največ slučajih se pokaže, da je skoraj 6/7 otrok od starišev-pijancev slabotnih, slaboumnih, neumnih, božjastnih itd., medtem ko je pri istem številu takih otrok pri nealkoholikih komaj 2l-,. Pri tem pa ne trpe samo stariši in otroci, ampak tudi občine in države, ki morajo vzdrževati norišnice, kaznilnice itd. Za izgled navede: Leta 1740. se je rodila na Angleškem neka Ana Jucke, ki je bila na glasu kot silna pijanka in ničvrednica. Umrla je v začetku preteklega stoletja. Imela je potomstva 834 oseb. Preiskovalci so se hoteli natanko poučiti v razmerah, v katerih je živelo 709 potomcev In kaj so našli? Od teh jih je bilo 106 nezakonsko rojenih, 181 norcev, 142 beračev, 46 ubožcev, 76 zločincev in 7 ubijalcev. Člani te nesrečne rodovine so prebili okoli 116 let v raznih kaznilnicah, do 734 tega leta pa so dobivali podpore od države. — V četrtem kolenu so gotovo vse ženske znorele in se spridile, moški pa so postali zločinci. Za to rodbino je država potrošila okoli 9 milijnov kron. S tem je pisatelj dokazal, da je alkohol v vsakem oziru pravi pravcati strup, ki kvarno deluje v pivcu samem in celem človeštvu. «Gotovo u svjema kulturnim državama opaža se šteta, što nastaje uslijed neobuzdanoga piča, a zle pošljedice se vide u sirotištima i ubožnicama, u bolnicama i ludnicama u popravilištima i kaznionama. Alkoholu se imade pripisati preko polovica svih zločina i ako sve to uzmemo u obzir, onda bezpristrano moramo reči, da je alkoholizam po naj večje zlo po čovječanstvo društvo. Slednjič poziva pisatelj na boj proti alkoholu deloma z zmernostnimi društvi, a najbolj s popolno abstinenco. Kajti «čovjek uzme najprije jedan napitak, onda opet uzme napitak — a napokon napitak uzme čovjeka!» — Nikar se toraj podati alkoholu, ki je naš največji sovražnik in zato po pravici sklepa pisatelj: «Svaki čovjekoljub mora, velim mora zapodjeti boj protiv alkohola, prvi i najglavniji uvjet za materijalno i moralno podignuče svih slojeva pučanstva.» To je ob kratkem vsebina knjižice, ki je vseskozi zanimiva in kaže, da jo je pisal strokovnjak. V jedrnatih besedah pokaže pisatelj abotnost vseh ugovorov proti abstinenci in dokaže jasno nasprotje, ki ga podpre z zanimivimi primerami, vzgledi in statistikami. Zato bi bilo kar najbolj želeti, da se knjižica razširi i po Slovenskem, zlasti ker je pisana v lepem slogu in milem, lahko umljivem hrvaškem jeziku. O. Nešto o obrtničko-radničkom zdravstvu. Napisal dr. Fran S. Gundrum. Orijovčanin, kr. zem. zdravstveni savjetnik, gradski fisik u Križevcu. Cijena 60 filira. Knjižica je, kakor pisatelj v predgovoru pravi, namenjena delavcem in obrtnikom, ki naj bi jih seznanila nekoliko z zdravilstvom. Razdeljena je v dva dela: prvi govori o zdravilstvu vobče: o dolžnostih, ki jih ima posamezni šlovek do cele človeške družbe, oziroma države, glede zdravja; nasprotno mora pa tudi država po možnosti skrbeti zanj, da ji ohrani svoje sile v skupni blagor. Potreba zdravilstva, ki je bilo do minulega stoletja takorekoč v povojih, kar nam spisatelj kratko slika, se je pokazala zlasti pri kužni bolezni 1831, ko je ljudstvo v velikih mestih, ki so v tem silno narasla, kar trumoma mrlo. Zdravilstvo ima pred vsem nalogo, da varuje pred boleznimi, ki se v današnjih dneh pojavljajo pred vsem med delavskim in obrtniškim ljudstvom. Drugi del se peča specijelno z obrtniško-delavskim zdravilstvom. Delavci in obrtniki, na katerih sloni dober del družabnega življenja, so najbolj izpostavljeni nevarnostim za svoje zdravje. V tem oziru mnogo trpe na hrani, katere si ne morejo ali ne znajo pripraviti tako, da bi popolnoma odgovarjala zahtevam, ki jih stavi njih telo. K temu pride še pitje alkoholnih pijač, o katerih se v obče misli, da so redilne. Velik del nadlog, ki tarejo delavce in obrtnike, pa povzročajo silno štaba stanovanja, ki so v fizičnem in mnogokrat tudi v moralnem oziru prava poguba. Dalje škoduje mnogo družabnemu življenju, ker so tudi ženske in otroci prisiljeni k delu: njih konstitucija, ki nikakor ni enaka moški, se pokvari s tem zelo in posledica tega je slabotno potomstvo. Poleg tega pa je delavec in obrtnik izpostavljen nevarnostim, ki mu prete od strani njegovega poklica. Te so: nečisti zrak, prah v različni obliki. Nekateri prah je manj škodljiv, drugi bolj, a vendar vsi slabo vplivajo na pljuča, ker jih morejo oslabiti ali raniti in tako napraviti ugoden prostor sušici. Pri obrtih pridejo v poštev še mnogi škodljivi in strupeni plini, prevelika toplota in pre-silna svitloba. Seveda država skrbi, kolikor je mogoče, da se zmanjšajo zlasti za delavce velike nevarnosti v tovarnah. Slednjič je treba paziti, da se okolica tovarn in zlasti pitna voda ne okuži, kar je velikega pomena za zdravje. Kakor razvidimo, se je pisatelj v tej knjižici podal na polje, ki je v vsakem oziru pomembno. Dosedaj se dobi še jako malo takih del, ki bi se z zdravstvenega stališča poprijela delavskega vprašanja, da si je slednje velikega socijalnega pomena. Mnogo se govori o delavskih plačah, itd., kar je pa seveda zelo kočljivo. Zato je res velik prijatelj delavstva oni, ki ga skuša obvarovati pred nevarnostmi, ki mu prete zlasti v zdravstvenem oziru. Dan izgubljen po bolezni je izguba zaslužka, ki ga ravno delavec krvavo potrebuje. Namen knjižice je vse hvale vreden. Toda tva-rina, rekel bi, je preogronina za tako malo knjižico, ki je pa klub temu zelo pregledno sestavljena. Zato bi bilo kar najbolj želeti, da bi pisatelj v enako poljudnih knjižicah obdelal natančneje posamezne točke. G. doktor je strokovnjak v vsakem oziru, to izprevidi vsak, kdor pazljivo čita njegove spise; delo bi bilo zelo hvaležno in bi mu gotovo s priznanjem poplačalo obilo njegov trud. O. Časopis. Djanje. Dne 25. marca je govoril v izobraževalnemu društvu v Dolu pri Ljubljani v imenu društva «Abstinent» vč. g. L. Smolnikar iz Ljubljane o, ali boljše proti alkoholu. Bilo je krasno predavanje, ki je imelo še lepši uspeh. Petintrideset, skoraj samih fantov in deklet -— le nekaj žen in mož je vmes — se je oglasilo, da gredo v boj proti alkoholu s tem. da ne pokusijo nobene opojne pijače eden 2 leti, dva po eno leto, sedem po pol leta; več po tri mesce, mnogo po eden mesec. Samo žganju se jih je odpovedalo za razne dobe 10. Ali ni to čudno, da gredo fantje in dekleta naprej (Nič čudno, če se premisli, da je treba za to korajže. Ur.) in kažejo starim pot, kajti marsikdo izmed starih bi moral vstopiti v to malo, veselo, čvrsto vojsko. Kaj pomaga, ako ljudje še toliko zaslužijo pri Savi, pletenicah in tovarni, ko ima največ dobička od krvavih žuljev gostilničar. V tem obziru res «jajce več ko puta Dol, nekdaj daleč znan in bogat, je ubožal; protialkoholni nastop fantov in deklet daje up in poroštvo za boljše čase. Še dve smešno-resni: Gostilničarka po shodu: «Ti Andrejček, ali res v društvu nič več ne pijejo ?» Andrejček: «Res, toda ne silijo pa nobenega k temu; 35 pa je fantov in deklet, ki nič ne pijejo.» Gostilničarka: «Oh, v društvu pa bodo res vse spridili«. Po «Domoljubu» 6. apr. Premišljevanje. Recimo, da bi bil šel v Dol predavat proti alkoholizmu kak Škrabec ali sploh kak zmernež. pa bi bil pridigal poldrugo uro, kako grdi so pijanci, kako zapravljajo itd. itd. pa bi bil sklenil svoje predavanje z gin-ljivo prošnjo: Le pijmo ga, pa zmerno ga pijmo, in po pameti ga pijmo. Pa bi bili šli iz predavanja vsi lepo v gostilno, in ginjeni bi se bili navduševali, le pijmo ga, le pijmo, pa zmerno ga pijmo in po pameti ga pijmo. In gostilničarka bi bila hvalila modrega gospoda iz Ljubljane ali Gorice, ki so tako lepo povedali. Pred 25. leti je bil napisal dr. Samec lepo knjižico «o vplivu v p i j a n č l j i v i h pijač» — pa kdo se je zmenil za njo. Morda so jo prebrali nekateri, pa ostalo je vse pri starem. Pred 7. leti je napisal v Slov. Večernicah eden prvih slovenskih abstinentov č. g. Jurij T run k lepo razpravo: Žganje — naš sovražnik. Zase vem, da sem jo prebral takrat, pa tako malo je vplivala name, da sem bil popolnoma pozabil na ta spis. Letos sem ga iz nova našel, in se čudil. Tudi ne vem, da bi bil imel ta spis na slovensko ljudstvo kaj več vpliva kakor n. pr. «Naše škodljive rastline«, akoravno je šel v dežel v 70 — 80.000 iztisih. Zakaj? Ker se bojujejejo le zoper žganje in pijanče-čevanje. Žganjarji in pijanci pa seveda družbeniki Mohorski nismo — ogorčeni bi protestirali, če bi nam kdo to očital, zato smo čisto mirno prebrali ali pa tudi ne prebrali ta spis in ga položili na polico, ker nas se ta reč - žganjarstvo in pijanstvo — ne tiče. Tudi popolno zdržnost omeni ta spis tuintam, pa le, kakor da je to neka popolnost, katero prosto izvolijo oni, ki hrepenijo po boljšem življenju. Pri tem zopet ravno tisti, ki bi jim bilo treba, reko to ni za nas, je za tiste, ki hrepenijo po popolnosti, to je bolj za klošterske ne pa za nas delavne, navadne ljudi. Zakaj ni rekel g. Jurij Trunk: vsak alkohol je naš sovražnik? Zakaj ni povedal, da ni samo tista pijanost škodljiva, če se kdo tuintam napije, da se opoteka, marveč tudi tisto, če ga kdo vsak dan spije, kolikor ga lahko «nese», zakaj ni povedal, da n. pr. liter vina vsak dan, da to ni več zmernost, marveč da je to alkoholizem? Zakaj ni povedal: jaz sem abstinent in poživljam vse, ki vam je mar blagor naroda, da vstopite v boj zoper vsak alkoholizem kot celi abstinentje? — Ali ni imel on tega poguma, ali ga — najbrž — ni imela — družba sv. Mohorja ! Je pa tudi res, če bi bil on ta spis tako prikrojil — treba bi bilo le namesto žganja zapisati alkohol in v nekaterih stavkih pokazati nekoliko več odločnosti, pa bi bil nastal - revolucijon! To bi se bilo govorilo in pisalo in zabavljalo in celemu spisu vse kosti prebralo, pa začetek djanja, začetek protialkoholnega boja bi bil storjen. Tako pa —• je bil spis spisan, v 80000 izvodih tiskan, od nekaterih prelistan - in pozabljen! «Lei lassen», pustimo to, je bil baje princip na Koroškem. Leta 1902 pa je g. Janez Kalan v slovensko javnost stopil z abstinenco. Sklical je 17. septembra — spomin ran sv. Frančiška — prvi slovenski p r o t i a l k o h o I n i shod v katoliški dom v Ljubljani. Kakih 30 40 oseb se nas je zbralo: duhovnikov, učiteljev, visokošolcev in menda samo en kmečki človek. Govoril je na shodu tudi g. Jurij Trunk, pa nisem se domislil, da bi bil prej slišal njegovo ime, ali celo, da je pisal kaj o abstinenci, v spominu sem imel le kratek spis v nekem nemškem časopisu, v katerem nek Poljak, kaplan, pravi, da je on abstinent, in poziva vse, ki hočejo kaj storiti zoper alkoholizem, da postanejo abstinentje. Pa zdelo se mi je takrat, ko sem spis bral, da je vsaj neskromno, če se en kaplan hvali, glejte jaz sem abstinent postal, postanite še vi. Ko pa sem videl in slišal prvih par slovenskih abstinentov: Kalana, Trunka, Kosca, Kranjca, Debevca, Štruklja pa sem si rekel: Fant, to je pa kakor nalašč zate, poseben pijanec ravno nisi, če pa žejen pred seboj nimaš drugega kot vino, ga pa le piješ in čutiš v glavi, in kolikokrat si se moral braniti, prav resno braniti pijače zlasti v tacih hišah, kjer bi najmanj to trebalo biti — če rečeš zdaj; od danes zanaprej ga ne boš nič več pil, pa bo konec vseh teh komedij. Pričakoval sem, in tudi nek drug gospod mi je isto misel izrekel, da nas bodo kar zapisali med abstinente, pa nič, le nekaj brošuric so nam ponujali. Zdaj vidim, da je na tistem shodu maloštevilnim abstinentom nekaj manjkalo: poguma, da bi bili vsaj rekli: tam le na oni mizi je pola papirja, podpiše naj se kdor hoče za vsaj nekaj časa poskusiti abstinenco. Tako pa smo šli doli v restavracijo in naročili vsak svoj četrt vina, stare abstinente je bil pa seveda Kalan k sebi povabil. Dozoreval pa je vendarle v meni sklep začeti z abstinenco in preden sem bil tisti dan doma, je bil sklep storjen. Kaj sem pri tem čutil, je sicer osebna stvar, pa morda le koga zanima. Sam sem se bal in pričakoval bi kdo, da mi bo s tem sklepom padlo kakor kaj težkega na srce, kot neka žrtev, kot nekaj tacega, za kar bo treba premagovanja, Pa čudno to, ko sem sam ali na glas rekel, gredoč gori ob potoku Šklendrov-cu, od danes naprej začnem abstinenco — odvalilo se mi je kakor neka teža od srca, postal sem lahek, kakor bi bil ravno prestal kako težko izkušnjo ali dorvšil kako sitno, težko delo. (Konec prihodnjič.) V sredo 28. svečana je imel Dunajski «Verein abstinenter Frauen» v dvorani spod. avstr. trgovske in obrtne zbornice 1. Wipplingerstrasse 8, svoj občni :zbor pod predsedništvom svoje prezidentinje gospe prof. Emilije Kassowitz. Konstatiralo se je, da mnogoštevilni obisk tega zbora in vzvišeno število članov, najbolj dokazujejo, rastoče zanimanje za protialkoholno gibanje. G. dr. Schwarzwald, imel je govor: «Zakaj abstinenca, ne temperenca?» Popolna abstinenca ni toliko potrebna iz sebičnih higieničnih motivov, temveč kot socijalno, vzbujevalno in agiticijsko sredstvo, da se podedovanim in v obče ukoreninjenim navadam in silenju uspešno protivi in boljše nazore razširja. Posebno je povdarjal dolžnosti in zmožnosti žene, da odpravi v krogu svoje družine vse alkoholne pijače. Otroke sploh ni treba z vinom ali pivom razvajati in ako vže mož ne more pogrešati svojega vrčka pri obedu in večerji naj vsaj skuša, da se bode ta mera zmanjšala in polagoma se mož popolnoma odpove vživanju aikoho-ličnih tekočin. Zelo drastično je to stvar razjasnila neka navzoča dama. Ona prosi za besedo in reče: «Moj mož je pil in sicer zelo rad pil, toda na ne-utrudljivo moje prigovarjanje je vse alkoholične pijače opustil, in zago- tovim, ko bi bil z zmernostjo začel, bi ne bil nikamor prišel, pil bi po svojem mnenju zmerno in postal hud alkoholik; a on je naenkrat opustil pijačo in sedaj je abstinent, kakor se lahko prepričate, ker tam-le stoji (tu pokaže na svojega moža, ki je stal med drugimi gospodi.) Ta izjava je bila sprejeta z burnim aplavzom in «bravo» klicov ni bilo konca ni kraja. Prosila sta za besedo tudi dva nasprotnika protialkoholnega gibanja, a sreče nista imela s svojimi vprašanji, ker sta sama sebi ugovarjala. Tako vpraša eden teh prijateljev alkohola «^akaj se priredi občni zbor in ni predavanje zoper alkohol v taki dvorani, samo med boljšim občinstvom, zakaj ni to predavanje namenjeno ubogemu, alkoholu udanemu delavskemu stanu?» Zelo dobro mu je odgovorila neka dama, da niso samo ljudje najvišjih krogov tu zbrani, ker objavljeno je bilo v vsih časnikih tudi v «Arbejter Zeitung» kje in kdaj bode predavanje in ako ni večina delavcev in delavk, ni to nikakor krivda abstinentnega društva, ker udeležba je vsakemu prosta. Drugič pa, da tudi tisti «višji krogi» zelo potrebujejo nauka o alkoholizmu. Čez nekoliko časa pa je pozabil prijatelj alkohola svojo prvo vprašanje in reče: «Zakaj hočete delavcu edino njegovo veselje, razvedrilo, zabavo itd. alkohol vzeti? Odgovoril mu je g. prof. Maks Iv xou u'l»ky6p«$) govoril je in obnašal se je pred Avari bolj ponosno, kot se jim je dopalo, in nek An to m sovražen Bolgar se je tega poslužil in nagovoril Avare, da so ga ubili, češ, da ima Mezamir velik vpliv med Anti in je nevaren vsakemu sovražniku. (Menander-Hist. Graec. min. H, 5—6). Torej imamo tu človeka visocega rodu, ker se omenja tudi njegov brat in oče, kot znani osebi, ki je imel med svojimi velik vpliv in se je, gotovo ker je znal svojo moč in vpliv, obnašal tako pogumno. V tej opazki tiči ne samo kal državne organizacije, ampak celo kal dinastije. Ako se je javno življenje Antov razvijalo po tej poti dalje, priti so morali popred ali pozneje do države z dedno dinastijo na čelu. Rusi so bili Grkom bolj oddaljeni in radi tega se omenijo redko. Bližje so jim bili «Slovani», (južni Slovani), ki so bili po pričevanju istih zgodovinarjev v vsem podobni Antom. In Slovani so imeli vže precej razvito organizacijo. Imenuje se «zemlja Ardagasta», ki nastopa pri drugi priliki kot načelnik vojakov, imenuje se načelnik rodu (filarh) «Piragast»), vojaški načelnik «Musok, ki se v barbarskem jeziku imenuje riks» (kralj) itd. Torej zamoremo po vsej pravici sklepati, da so tudi Anti imeli take načelnike, vojevode itd. To se pravi, da so imeli kal državne organizacije. Da bi se iz te kali in zarodka razvila država, je potreba omike, ki je polagoma prodirala iz Bizanca in iz grških naselbin ob Črnem morju. Iz časa preseljevanja narodov so prišli Anti iz črnomorskih step in od Dnjepra čez Donavo. Napadali so strašno bizantinsko državo, zlasti Trakijo in Mirijo. Borili se z Grki, Slovani, Bolgari, Avari. Vse to bi bilo nemogoče, ako bi ne imeli nekake organizacije. Toda, ko je bilo preseljevanje narodov končano, potisnili so Grki Ante nazaj za Donavo, Avari, Ogri, Bolgari, Pečenegi, Kozari in drugi azijatski narodi so prehajali eden za drugim čez Ural v črnomorske stepe in na nižjo Donavo. Anti so se morali umakniti v svojo prvotno domovino ob srednjem Dnjepru in ob njegovih pritokih, kjer zginejo za nekaj časa iz zgodovine. Toda kali državne organizacije, ki so se razvile iz narodnega duha pod vplivom preseljevanja narodov in grške kulture, gotovo niso bile zamorjene.