Pedagoške crtice. Spisal Janko Polak. I. Namenil sem se pisati resnico. Trdim, da nam naša učiteljišča ne nudijo prave naobrazbe. Vzroki so različni, in obiliei predmetov je odmerjen kratek čas. Pa še v tem kratkem času nas pitajo samo s tujino. Ne pokažejo pa nam domovine in naroda, ki nam ga bo izobraževati. Ker sem uverjen, da se temu od merodajne strani v doglednem casu ne bo odpomoglo, zaraditega je naša dolžnost, da si pomagamo sami. Študirajmo narod! Študij naroda ni lahak. Študij je težak. Študirati je treba predvsem narodno slovstvo. Preden začnemo študirati narodno slovstvo, moramo proučiti narečja. Zakaj brez poznanja teh si ne moremo misliti onega jezikovnega pouka, ki je podlaga spisovnemu pouku, glavnemu faktorju vseb jezikovnih vaj. V pozuanju narečij tiči po mojem mnenju izvor in konee elementarnega pouka. Pa ni dovolj, da proučujemo samo narodne pesmi. Proučiti moramo tudi narodne pregovore, izreke, legende, basni, pripovedke, povesti, šege in običaje. V vsem tem tiči več izobraževalne sile nego pa v vseh izvirnih in poslovenjenib berilnih sestavkih, ki strašijo tako radi po naših čitankah z moralizujočo krinko. Človeku se stori milo, ko prelista čitanke in ne dobi ničesar. Vsaj pristno narodnega ne. In jaz menim, da je za otroka materino mleko najbolje. Narodna pesem nam kaže narodovo dušo. In narodova duša je lepa, kot so lepe njegove pesmi. Samoobsebi se ume, da ni zrna brez plev. Zaraditega pa ne smemo zavreči vsega. Treba je samo velnice, in hrana, ki jo nam bodo dala zrna, bo izvrstna in tečna. Žalibog, da se pri pouku petja oziramo vsepremalo na narodno pesem. Ne tajim, da narodne pesmi tuintam radi pojo. Ne vem pa, če jih pojo povsod tako, da bude čuvstva, ki dvigajo duha. In tako bi se morale peti, ako hočemo doseči ravnokar omenjeni smoter pevskega pouka. Da se to ne doseže samo s petjem, je znano vsakemu izmed nas. Malo pa jih je, ki bi vedeli, kako se to doseže. Kdo je temu kriv? Naša učiteljišča, ki nas pitajo — z ozirom na narodno slovstvo — samo z deiinicijami. Vsak razsoden človek mi mora pritrditi, da so definicije toliko kakor nič. Ne motim se, ako trdim, da je.samo pravo gojenje narodne pesmi tako v jezikovnem, kakor tudi v pevskem oziru sila, ki vpliva na narodovo dušo tako, kot je vplivala nanjo ob trenutkih, ko je nastala. Da so bili ti trenutki lepi in svečani, mi menda ne bo oporekal nihče. In če se potrudimo priearati te lepe in svečane trenutke le za hip nazaj, nam gotovo ne reče nihče, da mlatimo prazno slamo. Vsakdo nam rad pritrdi, da korakamo pot, ki pridemo po nji najhitreje do zaželenega smotra pevskega pouka, ki sem ga že omenil.*) Narodni pregovori in izreki nam kažejo narodovo modrost. Ce proučimo te, moramo pripoznati, da je narod moder. In moder narod misli in opazuje mnogo. Zaraditega ni dovolj, da poznamo samo pomen pregovorov in izrekov. Poznati moramo tudi okolnosti, zaradi katerib so nastali. Da nam bo to moči, moramo modrovati tako, kot je modroval narod, in se ozirati predvsem na vzroke, zaradi katerih so nastali pregovori in izreki. Narodov verski čut se zrcali najlepše v njegovih legendab in bajkah. Ne žalimo narodu verskega čuta. Samoobsebi se ume, da s tem ne mislim reči, da praznoverja ne smemo zatirati. Moramo ga! Uverjen sem, da tiči kal narodove konservativnosti z ozirom na napredek ponajveč v tem, ker je v narodu še vedno vse polno praznoverja. Narodne basni nam pričajo, da pozna narod živalstvo in rastlinstvo z ozirom na biologijo prav dobro. Ce preudarimo to natanko, *) Pojte Žirovnikove rNarodne pesmi za šolsko mladino"! Uredn. se srečamo nehote ob misli, da smo z ozirom na novosti jako ozkosrčni. Domače ne velja, pa naj bo še tako sveže. Čudom pa se čudimo onemu, kar so na nam ostavili tujci. Da smo se zanimali za narodne basni tako kakor bi se morali, trdim, da bi se nam ne bilo treba učiti biologije pri tujcih, temveč bi bila že vzrasla davno na domačih tleh. Fran Erjavec Dam jo je razlagal prvi. In kje se je on učil največ? V narodu samem. Zakaj nismo Erjavca razumeli ? Zato, ker je bil sin naroda, ki ga poznamo silno malo, dasi smo vzrasli iz njega tudi mi sami. Žalostno, a res je! Veliko vzgojevalne sile tiči v narodnib pripovedkab in povestih. Sosebno z ozirom na domišljijo. Pa tudi z ozirom na realije in ročnosti so narodne pripovedke in pripovesti silne važnosti. Samoobsebi se ume, da je treba y to skrbnega raziskavanja. In če iaziskujemo skrbno, dobimo kmalu, da lepše domišljije ne najdemo, nego je domišljija narodova. Tudi osnovo z ozirom na čas, kraj in dejanje, podobno osnovi narodovi, vidimo samo pri umetnikih prve vrste. Tudi značajev in obleke v narodnih pripovedkah in povestib delujočib oseb ni moči orisati izlabka lepše, nego jib oriše narod. Narod potisne svojim junakooi vsekdar pravo orožje v roke. Vse to bi moral vzgojevalee vedeti. Zakaj vsemu temu prilagodi labko pouk iz realij in tudi iz ročnosti. In pri natančnem študiranju narodnib pripovedk, povesti, običajev in noše uvidimo kaj lahko, da narod ne ljubi številk, temveč samo kulturne obrisbe. In to tako z ozirom na realije, kakor tudi z ozirom na ročnosti. II. Od mišljenja je zavisno duševno in od duševnega telesno delo vsakega človeka. Kakršno je njegevo mišljenje, takšno je njegovo delo. Prvo pravilno mišljenje se goji v ljudski šoli. Njemu moramo posvetiti vso pozornost. Izvor mišljenja tiči v otrokovi duši. Tam ga moraiuo zbuditi. In ko se nam je posrečilo to, mu moramo prilagoditi duševno in telesno delo. Da se nam posreči tudi to, moramo otrokovo dušo poznati natanko. V nji zasledimo najprimitivnejše mišljenje. Skrb naša bodi, da ga pojasnimo in razširimo. Izvor mišljeDJa se kaže v pojmovanju in to v nazornosti. Zaraditega mora biti prvi pouk o mišljenju nazoren. Prvo pa je, da se seznanimo z otrokovim duševnim zakladom. Ko smo se seznanili z njim, ga moramo pojasnjevati in razširjati. To se zgodi na dva načina. Prvi način je razstavljajoč, drugi pa je sestavljajoč. Po razstavljajočem načinu spoznamo otrokovo raišljenje z ozirom na njegov duševni zaklad. Napačno mišljenje nadomeščamo s pravilnim potom primerjanja, enakosti in različnosti po sestavljajočem načinu. In v otrokovi duši se pojavi pravilno mišljenje. To mišljenje sestoji sprva iz samib pojmov. Dokler so posamezni pojmi brez celotne zveze, nimajo prave vrednosti. Pravo vrednost zadobe šele tedaj, ko jib združimo v celoto, ia imajo otroci z ozirom na to celoto pravilno mišljenje. Dub in telo pa morata tvoriti z ozirom na mišljenje harmoniško celoto. Saj kakor je zavisna praksa od teorije, tako je zavisno od mišljenja duševno in telesno delo vsakega človeka. Duša je sedež mišljenja in mišljenje vodi svobodno voljo. Na to moramo pri pouku vedno paziti. Da nam bo to moči, ne smemo ločevati pouka, kot ga ločujejo urniki, temveč ločevati ga moramo po koncentraciji, in sicer tako, da izrira pojem iz pojma in se izliva pojem iz pojma v harmoniško celoto. Le na ta način bodo znali otroci dobljeno celoto uporabljati duševno in telesno. Teorija se pokaže na ta načiu najlepše v praksi. Dokler pa se ne bodo družile harmoniške celote ur v eelote dni itd. v celokupne, nepretrgane šolske dobe, toliko časa bo zamaa ves trud in napor. Pojem beži paralelno poleg pojma. Celote ni. Še manj pa je pravilnega duševnega in telesnega uporabljanja ravnokar omenjene celote. In kjer ni tega, ni stalnega uspeha. PoBamezni pojmi izpuhte. In ravno to naglo izpuhtevanje posameznib pojmovje porodilo neutemeljeno ranenje, da moderna šola ne doseza zaželenega sraotra. Ali pa je temu res kriva moderna šola in njeno učiteljstvo ? Ne! Temu je kriv učni aparat, ki se vrti v zaprašenem hramu, v katerem plove vzduh, ki grozi zadušiti vsakogar, kdorkoli bi se predrznil stopiti k aparatu in ga ustaviti. V hramu iii solnea, ni življenja. V njem so samo prah, jetika, razbljinjenost iq smrt. In v tem hramu se kuha hrana, ki mora z njo pitati moderna šola šolsko mladež. Da ob taki brani šolska mladež ne more uspevati, temveč da mora končno duševno umreti, ni težko uganiti. Dokler se iie postavi učnega aparata na solnce in dokler ne zaveje iz njega življeuje, bo zaman ves trud moderne šole. Najprej mora zaveti življenje iz učnega aparata in potem bo velo tudi iz učnih načrtov in od teb zavisnih učnih knjig in učnib urnikov. In z vsem tem oživi tudi moderna šola. In le življenje rodi. novo življenje. In le y življenju za živjjenje nam je iskati povoljnih in stalnih uspehov. Dokler pa se ne oživi učni aparat, ni lepo, da pišejo vse neuspebe moderne šole namenoma Dji in njenemu učiteljstvu na račun. Kdaj se učni aparat oživi? Ne vem ! . .. Trdim pa, da ima zlo, ki grozi človeštvu svoj izvor v uezadostni šolski naobrazbi. A prava šolska naobrazba tiči samo v samostojnem duševnem in telesnemj delu z ozirom na mišljenje dobljeno v celokupni nepretrgani šolski dobi. In o tem naj bi resno razmišljali odločilni krogi! (Konee.)