401
PESEM O BELEM DOMU Julian  Tuwim
Zidali so Beli Dom, stonadstropni Beli Dom, kakor nori ga gradili, z marmorom ga obložili in po lestvah nanj nosili strelovode vrtoglave, da bi vanj udarjal grom kot v cerkva bleščeče glave.
Zidali so Beli Dom,
trdi marmor zanj klesali
in za kače zlatih bliskov
kvišku dvigale so roke
strehe, kupole visoke,
ki so mojstri jih skovali
svojim snom, ognjenim snoan!
Zidali so in gradili,
sončni žarki so razlili
se z neba po cesti beli,
delavci pa so si peli:
»Mi gradimo Beli Dom, tja v višavo vrtoglavo stonadstropni Beli Dom, da bi vanj udarjal grom keikor v cerkve svetlo glavo!«
A med njimi mlad zidar
s sinjemodrimi očmi,
neki strašno mlad zidar
je zapel na pol poti:
»Ko zgradimo Beli Dom, stonadstropni Beli Dom, bo premalo mojim snom;
šel bom više, tak visolko, da na sonce noga stopi in sezidal s tole roko tisočkrat po sto nadstropij!« V smeli planili so zidarji: »Glej prismuka, bog nas varji!« Križem rok okrog so stali in se na ves glas smejali!
402