ENCIKLOPEDIJSKA ZBIRKA KNJIGE ZNANJA knjiga o športu IZVIRNA ENCIKLOPEDIJA DOMAČIH STROKOVNJAKOV 800 BARVNIH ILUSTRACIJ cena je 180 din, plačljivo lahko tudi v obrokih dobite jo v vseh knjigarnah DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 35 din, posamezna štev. 3,50 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 50103-603-50480 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje. Naslovna stran foto inž. Oskar Dolenc Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 421-2/72 dne 15. 8. 1972. IGRA I-► Najprej nas je bilo deset. Tovarišica Tončka Zu¬ pančič s sedmimi krožkarji tehničnega pouka, ing. Dolenc, ki je s svojo fotografsko kamero z vseh koncev poslikal to pisano druščino, in končno še jaz, ki naj bi s peresom opisala vzdušje in pogovor, ki je potekal v šolski delav¬ nici za tehnični pouk na šoli Hinka Smrekarja v Ljubljani. Medtem ko je mojster kamere oprav¬ ljal svoje delo, sem si razgledala prostor, kjer na šoli poteka tehnični pouk in kjer v prostem času delajo in »izumljajo« mladi tehniki. Učil¬ nica ni videti najbolj prostorna, toda temu ni kriva le morda stiska s prostorom. Vtis napol¬ njenosti daje namreč oprema, ki z vseh kortcev kar kliče pridne in spretne roke. Pod okni je pet delovnih miz, na katerih so nameščeni Boschevi stroji za obdelavo lesa in kovin, na šesti mizi pa je krožna žaga, V vitrini nasproti čakajo uka- željnih glav imenitni kompleti (zbirke Fischer) za konstruktorje, ena od sten pa .je s policami spremenjena v razstavo izdelkov iz obveznega in prostega programa delovanja učencev. Po končanem ogledu in ko se je kamera prene¬ hala bliskati med pridnimi krožkarji, smo se vsedli nekoliko bolj skupaj in na hitro sem se seznanila z imenovanimi fanti, od katerih sko¬ raj vsak izdeluje in uresničuje drugačen načrt. Obrnila sem se kar na prvega — ime mu je Boris. Kakšnega izdelka si se lotil v letošnjem letu? Tu s seboj imam raketo. Izdelal sem jo po lastni zamisili, brez kakega načrta, objav¬ ljenega namreč. Raketa je, kot vidite, pri¬ pravljena za start, ima že vstavljen motor, le vžigalne vrvice nimam. Model je zelo lično izdelan in kaže, da v tem najbrž nisi začetnik. Si že veliko delal? Seveda sem že delal — letalske modele, modele sovjetske vesoljske ladje SOJUZ in še kaj. Tudi rakete sem že spuščal, pravza¬ prav je šla doslej v zrak ena — kar precej visoko, in tudi naše! sem jo po pristanku. Tamle vidim tudi čudno konstrukcijo: svoje¬ vrstno oblikovano vozilo, ki ima kot tovor na¬ loženo pločevinasto škatlico, na krajih preluk¬ njano. Gotovo ne bom uganila, kaj bo iz tega, IN mi lahko kar razložiš svojo pogruntavščino, Šte¬ fan? To bo vozilo na reaktivni pogon. Ni še čisto gotovo, bo pa lahko menjalo smer, gorivo pa bodo špiritne kocke, ki jih bom namestil pod posodo z vodo. Tudi ti nisi začetnik v tej veščini. Ali imaš mi¬ mo tega še kak model? O, še marsikaj. Trenutno izdelujem doma vo¬ zilo za na sneg, ki bo spredaj drselo po saneh, zadaj pa bodo nameščene gosenice. S seboj sem prinesel jadrnico Mini Nautic, ki je bil zanjo objavljen načrt v prvi številki Tima. Kot vidite, je gotova, le jadra še nisem namestil. fz Tima sem naredil tudi gume¬ njak, v Mladem tehniku sem kupil načrt Pi¬ onirko in še kaj bi se našlo. Si zadovoljen samo s tem, da model izdelaš, ali mora le-ta tudi leteti, pluti ali peljati? Jasno je, da je treba najti pogonsko sred¬ stvo. Največkrat si pomagam s kakim rab¬ ljenim elektromotorčkom iz te ali one igra¬ če. Imenitno se da uporabiti na primer tudi elektromotor iz starega, nerabnega rnikser- ja. Skratka, v delu imam več stvari hkrati. Pa vse dokončaš? Semintja res tudi kak načrt opustim oziro¬ ma že napol izdelan izdelek, vendar to ni pravilo. Mislim, da bom še vse modele do¬ končal. Kako sploh nastane tak izdelek po lastni zami¬ sli — kar tako, iz glave, se najbrž ne da nare¬ diti? Če delam po lastni zamisli, najprej narišem skico, ki pokaže, kakšna bo oblika takega vozila. Potem si zamislim mere, nato začnem risati sestavne dele. Marsikaj potem sproti DELO TIM 193 prilagajam končni obliki. Ko je načrt s se¬ stavnimi deli zrisan, se lotim prerisovanja in nato vse izrežem. Končno še zlepim, če je potrebno, pokitam, in nato prebarvam, Glejte, takšni so moji načrti. Načrti so risani na liste, ki jih uporabljate pri tehničnem risanju in kažejo, da se zavedaš, ka¬ ko pomemben je dober načrt. Toda tudi tvoje izdelke moram pohvaliti. Naj TiMovi bralci zve¬ do, da so gladki, brez urezov in nikjer nič »ne manjka« in nikjer ni nič odveč. Vse zveze in spoji se natanko ujemajo. Pri načrtih po lastni izbiri je to gotovo posebna odlika, ki je bila vidna tudi na Borisovi raketi. Tu so še ostali »izbranci« iz krožka tov. Zupančičeve — Tomaž in Tone, Marko in Zlato in še Damir. Kaj pri¬ pravljate? Midva z Markom izdelujeva vsak svoj bro¬ darski model, Tomaž in Tone pa sta letos vstopila v tehnični krožek, cfelata tudi bro¬ darske modele. Ampak letos imamo člani tega krožka posebno nalogo: za TIMov trak¬ tor, ki je bil objavljen v lanski zadnji šte¬ vilki, bomo naredili priključke — vsak po enega — za katere bomo sami izdelali na¬ črte. To pomeni, da se boste na svoj način vključili v Izumiteljski kotiček, ki zahteva, da v njem vsakdo kaj sam doda? V Izumiteljski kotiček smo že pošiljali od¬ govore, prav zdaj pa kot njegovo nalogo iz¬ delujemo vozilo na zračno blazino — hover- craft. Kot vidite, je ogrodje že narejeno, tudi elektromotorček je že nameščen v njem (Mehanotehnikin). Vzeli smo tretjo od na¬ vedenih izvedb, in ko bo vse gotovo, pri¬ demo v uredništvo TIMa. Morda pa bo to¬ krat sreča mila in nas čaka še kakšna na¬ grada. Upam, da bomo katerega od vaših načrtov in iz¬ delkov po lastni zamisli — takorekoč izumljeni model, kdaj lahko objavili tudi v Timu. Prav go¬ tovo sta zanimiva modela vozila na reaktivni pogon in vozila za na sneg. Kako pa ste vi za¬ dovoljni s TIMom? čimveč načrtov naj bo v njem. Ne smete pozabiti na začetnike, včasih so izdelki pre¬ cej zahtevni. Zelo radi bi videli, da bi obja¬ vili v TIMu načrt za krožno žago. Na voljo jo imamo samo v šali in to je seveda zelo pomanjkljivo za nas modelarje, če pa bi jo imeli doma, bi delo vse drugače teklo. Go¬ tovo bi bilo mogoče objaviti kakšen neza¬ hteven načrt, do elektromotorčka bomo tako ali drugače že sami prišli. TIM seveda be¬ remo, ampak o načrtih bolj malo. Če so risbe dobre, te skoraj zadostujejo. Radi pre¬ biramo članke na primer o starih vozilih, tudi zgodbo sproti beremo. V lanskem let¬ niku smo radi brali tudi o tem, kako se je našim tekmovalcem godilo na evropskem prvenstvu Naviga 1971. Sploh nas vse, kar se dogaja v svetu modelarstva, močno za¬ nima. Domiselni krožkarji iz šole Hinka Smrekarja so mi povedali še veliko zanimivih stvari iz svojih izkušenj, o težavah, ki jih imajo pri delu in sko¬ raj neradi smo šli vsak na svojo stran. Toliko zamisli in veselja imajo tile fantiči v svojem krožku in s toliko načrti se ukvarjajo, da se ni bati, da bi bila šolska delavnica kdaj prazna in bi stroji zaprašeni počivali. Kje pa! Najbrž je treba uvesti kar svojevrsten red, da vsakdo lahko dela. Po končanem razgovoru pa so krož¬ karji kar na mah napravili red v sobi. Tako v hipu je vse izginilo z miz in tako pospravljeno so našli učenci naslednjega razreda v učilnici, da so skoraj gotovo tudi sami vzorno pustili za seboj. Kar navdušeno sem se poslovila od te skupine. Tako široko je področje njihovega zanimanja, tako zahtevnih stvari se lotevajo in tako spro¬ ščeni so pri delu in v razgovoru, da sem se še sama počutila nekam domačno med njimi. In kaj pravite, čigava velika zasluga tiči za vsem tem? i, njihove tovarišice Zupančičeve seveda. TIM 194 PRVI KORAKI DELAMO IZ GLINE SONJA ŠEGULA KDO IZMED VAS SE Z VESELJEM NE SPO¬ MINJA ČASOV, KO JE IZ GLINE ALI ILOV¬ NATE ZEMLJE DELAL POTIČKE IN GRADIL PRVE HIŠICE? KAKO PRIJETNO JO JE BILO ČUTITI MED ROKAMI IN KAKO LAHKO SE JE DALA GNESTI, TOLČI, ZVIJATI ALI VA¬ LJATI, DA SO IZ BREZOBLIČNE GMOTE NA¬ STAJALE PRVE OTIPLJIVE OBLIKE VAŠIH UMOTVOROV. KAKO STE BILI VESELI TEH DROBNIH USPEHOV, PRI TEM PA ŠE VEDELI NISTE, DA SO BILI TO PRVI ZAČETKI PRAVEGA MODELIRANJA — KIPARJENJA. IZ IGRE IN SKROMNIH IZKUŠENJ SE JE POČASI VEDNO MOČNEJE RAZVIJALA ŽE¬ LJA, DA BI NAREDILI KAJ VEČ IN KAKŠNO BOLJ PAMETNO STVAR, KOT JE POTIČKA IZ ILOVICE. OBENEM PA SO SE VEČALE TUDI TEŽAVE, SAJ NISTE KAJ PRIDA VE¬ DELI O SAMEM MATERIALU, O ORODJU IN NAČINU DELA. ŠE TAKO ŽIVA DOMIŠLJIJA IN ŠE TAKO LEPA ZAMISEL SLEJ ALI PREJ OMAGATA, KADAR SE NAM POSTAVIJO PO ROBU TEH¬ NIČNE TEŽAVE, NA KATERE NISMO BILI PRIPRAVLJENI. IN DA SE TO NE BI ZGODI¬ LO — TEMU JE NAMENJEN DANAŠNJI PRI¬ SPEVEK. OGLEJMO Sl NAJPREJ GNETLJIVE MATERIA¬ LE. K TEMU ŠTEJEMO ILOVICO, GLINO, PLASTELIN IN VOSEK. IZMED VSEH IMA GLINA NAJVEČ DOBRIH LASTNOSTI: A. UPORABNA JE NEPOSREDNO PO IZKO¬ PU V NARAVNEM STANJU; B. KER JE POCENI, JO LAHKO UPORABLJA¬ MO V VEČJIH KOLIČINAH; C. NEŽGANO LAHKO VEDNO ZNOVA ZDRO¬ BIMO, NAMOČIMO, PREGNETEMO IN ZNO¬ VA UPORABIMO; D. KOT MEHKA IN VLAŽNA NAM RABI ZA MODELIRANJE. POLTRDO LAHKO REŽEMO, SUHO PA BRUSIMO, ŽGEMO, POSLIKAVA¬ MO IN LOŠČIMO. ORODJE, KI GA POTREBUJEMO PRI OBDE¬ LAVI GLINE, SO PREDVSEM ROKE IN PRSTI. NATO KUHINJSKI NOŽ, OKROGLA PALICA ZA VALJANJE, GOBICA ZA VLEČENJE IN PREDMETI ZA PEČATENJE (GUMBI, GLAVI¬ CE ŽEBLJEV IN VIJAKOV, NAPRSTNIK, KRO¬ JAŠKI KOLEŠČEK). 1. IZ NE PREMEHKE GLINE BOMO NAJPREJ OBLIKOVALI KROGLO. GLINE NAJ BO ZA 4 PESTI, DELAMO NA LESENI DEŠČICI 25 X 25 CM, IN EDINO ORODJE SO ROKE. NEKAJ PA Sl MORAMO PRI DELU Z GLINO DOBRO ZAPOMNITI: NIČESAR NE SMEMO DODAJATI ALI ODVZEMATI OD ZAČETNE GMOTE (KOLIČINE). KROGLO (OZNAČENA Z A) BOMO IZOBLI¬ KOVALI S KROŽENJEM MED DLANMI. NASLEDNJO OBLIKO — B DOBIMO TAKO, DA KROGLO POTOLČEMO NA DVEH NA¬ SPROTNIH STRANEH OB PODLAGO. SLIKA C KAŽE VALJ, KI BO NASTAL, ČE OBLIKO POD B NA DEŠČICI ŠE Z ROKA¬ MI POVALJAMO. OBLIKA D PA NASTANE, ČE KROGLO OB- TOLČEMO OB PODLAGO NA 6 STRANEH. TIM 195 A — ZVALJAMO B —ZVALJANO OBLIKO OBREŽEMO C —PEČATIMO S KROJAŠKIM KOLEŠČKOM IN GUMBI ALI Z NAPRSTNIKOM D —PEČATIMO — VTISKUJEMO KAZALEC E —PEČATIMO Z VEČJIM VIJAKOM F —G —OKROGLE SVALJKE POLAGAMO NA PLOŠČO KATERE GEOMETRIJSKE LIKE BI LAHKO IZPELJALI IZ ŽE PRIKAZANIH OBLIK C IN D Z ENAKIM POSTOPKOM? 2. ZA TO VAJO POTREBUJEMO PRIBLIŽNO 1 KG GLINE, KI TUDI NE SME BITI PRE¬ MEHKA. Z OKROGLO PALICO JO BOMO RAZVALJALI KOT TESTO, ZATO BI SE PRIJE¬ MALA NA PODLAGO IN NA PALICO, ČE BI BILA PREMEHKA. DA SE NAM TO NE ZGODI, MORAMO VEDNO PAZITI, DA BO DEBELINA RAZVALJANE PLOSKVE PRIBLIŽ¬ NO 2—2 1/2 CM. SEDAJ Z NOŽEM IZRE¬ ŽEMO PRAVILNO OBLIKO PLOŠČE TER JO OKRASIMO. TO NAREDIMO S PEČATENJEM — VTISKOVANJEM — BODISI S PRSTI, NOHTI ALI PREDMETI, KI SMO JIH ŽE NA¬ ŠTELI. 3. SVITKE ALI SVALJKE IZDELAMO IZ NE¬ KOLIKO MEHKEJŠE. GLINE. PRVOTNO KEPO BOMO TOKRAT RAZDELILI NA VEČ MANJ¬ ŠIH TER JIH Z DLANJO ZVALJALI V ČIM¬ BOLJ ENAKOMERNO DEBELE SVALJKE (1 CM). Z NJIMI BOMO LAHKO — PRAV TAKO KOT S PEČATENJEM — OKRASILI GLINASTO PLOŠČO. SVALJKE Sl NAREŽE¬ MO TAKO DOLGE, KOT TO ZAHTEVA OKRA¬ SEK. PREDEN PA JIH POLAGAMO NA PLO¬ ŠČO, JO MORAMO Z GOBICO NEKOLIKO NAVLAŽITI, DA SE BODO OKRASKI IN POD¬ LAGA BOLJE SPRIJELI. SVALJKOV NE PRI¬ TISKAJMO PREVEČ, KER BODO SICER PO¬ STALI PLOŠČATI. VKLJUB NAVODILOM SE BODO ŠE MARSI¬ KJE MED DELOM POJAVILE MANJŠE TE¬ ŽAVE. ČEPRAV JE GLINA RES ZELO VOLJNA — MORAMO VENDAR ZA VSAKO VRSTO OBLIKOVANJA UPOŠTEVATI PRIMERNO TRDOTO, PREDVSEM PA NAČIN DELA. ZATO JE VAŽNO, DA PRAV PRI ZAČETNIH VAJAH DELAMO NATANČNO PO NAVODI¬ LIH, DA BI NAM TEŽJE NALOGE NE DELA¬ LE PREGLAVIC. KOT POVSOD, ŠE POSEB¬ NO TU VELJA, DA »VAJA DELA MOJSTRA«. KO BOSTE NABAVLJALI GLINO, NAJ JE BO RAJE NEKOLIKO VEČ. DA BO OSTALA MEHKA, JE NAJBOLJE, ČE JO SPRAVITE V PLASTIČNO POSODO S POKROVOM. ČE BI SE GLINA KDAJ POSUŠILA, JO PRELIJTE Z VODO ZA 24 UR. NATO VODO ZOPET ODLIJTE, GLINO PA DOBRO PREGNETITE. SEDAJ PA ZAVIHAJMO ROKAVE! TIMOVI OGLASI Prodam povečevalnik Priokskij — UPA4 (ruski), možnost povečave 24 X 36 mm (z večjo masko je možna večja povečava) —r cona je 400,00 din. Tomaž Magajna, Pod rebrijo 24, Bohinjska Bi¬ strica. Prodam miniaturno pisto »Tempo Tour« po HO sistemu za 150,00 din. Pišite do konca januarja 1973, rad bi si tudi dopisoval z naročniki TIMa. Marjan Cveček, Hotinja vas 2, 62312 Orehova vas — Slivnica/Maribor. Prodam sestavljanko Mehano-5 za 130,00 din in voj. baterijsko elektronko 1 LH 4 (A2E). Kupim vrtilne kondenzatorje 50 pF, 250 pF in 500 pF. Grdešič Sandi, Sadež 8, Črnomelj. TIM 196 V TOPLI SOBI Tončka Zupančič Snežinke naletavajo, mraz pritiska in na ok¬ nih se rišejo ledene rože. Alešu je dolgčas. Rad bi gledal skozi okno. Toplo roko priti¬ sne na steklo in ledene rože se počasi ta¬ lijo. Drobne kapljice zdrsnejo navzdol, a Aleš bi najraje zajokal, tako ga je zazeblo v roko. Aleš je stisnil roko pod suknjič, da bi si jo spet ogrel in je žalostno opazo¬ val, kako je linica na oknu postajala vse manjša. Led je prekril vso površino in Ale¬ šev trud je bil zaman. Toplota njegove dlani je bila premajhna, da bi se lahko uprla mrazu tam zunaj. Prečrtaj napačen stavek: Aleša zebe v roko, ker je v sobi hladno ker je toploto porabil za tajanje ledu. Z Aleševe roke je prešla toplota na okensko steklo in stopila ledene rože. Ali toplota res lahko prehaja z enega predmeta na drugega? Aleša je to zelo zanimalo, zato je na rob štedilnika položil pokrovček koka- -kolie, leseno domino in plastičen zamašek, čez čas je hotel vse pobrati, a se je na enem od teh predmetov opekel. Obkroži ga: Se je opekel na pokrovčku koka-kole na leseni domini ali na plastičnem zamašku? Vse tvarine me sprejemajo enako hitro to¬ plote. Pravimo, da nekatere tvarine bolje prevajajo toploto kot druge. Dopolni stavek: Lonec je železen, da voda v njem. Mama meša v vroči ponvi z leseno kuhal¬ nico, da. Ročaj likalnika je plastičen, da mame .... Prečrtaj nepravilno besedo: Hitreje bo topla železna / lončena peč. Hitreje se bo ohladila železna / lončena peč. Alešu pa v sobi ni toplo samo takrat, ko se dotika peči, ampak tudi, če sedi na drugem koncu sobe. Ob stenah tople peči se ne ogreje le Aleš, ampak tudi zrak, ki je v sobi. Toda, kako pride zrak od peči v vse od¬ daljene kote sobe? Za poizkus si je pri mami sposodil lončen podstavek za rože, svečo in vžigalice. Z mize je odstranil vse, da ne bi česa zažgal. Svečo je postavil v podstavek in jo prižgal. Opazoval je svečo ob plamenu. Z ožgano vžigalico je pritisnil na obod sveče. Vosek je bil mehak. Kmalu se je tako stalil, da je prava tekoča kapiijica stekla čez rob. Na dnu se je zopet strdila. Aleš se je z roko pri¬ bližal plamenu in ga obšel z vseh strani. Obkroži, kar je Aleš ugotovil: V bližini plamena je bolj toplo bolj hladno. Najbolj toplo je nad plamenom / poleg pla¬ mena / na dnu sveče. Plamen je obrnjen navzgor / na levo na desno. a— železna peč b — krušna peč Aleš je svečo nagibal v vse smeri. Plamen je bil vedno obrnjen navzgor. Vzel je gosje pero in ga spustil nad svečo. Pero je za¬ plavalo proti stropu. Aleš pa je na roki za¬ čutil topel zrak. Topel zrak torej potuje navzgor. Na njegovo mesto ob plamenu sveče prihaja svež zrak, se segreje in zo¬ pet odteče navzgor. Pravimo, da zrak kroži. TIM 197 Prav zato lahko pride od peči v vse oddalje¬ ne kote sobe. Tudi zunaj v naravi zrak nenehno kroži. Kro¬ ženju zraka pravimo veter. Veter lahko zib¬ lje veje, upogiba drevesa, nam odnese kapo, obrne dežnik, odnaša strehe, čim hitreje zrak kroži, močnejši je veter. Moč vetra lahko izkoristimo: nastavimo mu jadra, da se vanje upre in poganja jadrnice, ladje ali velika krila vetrnih mlinov. Aleš je torej v sobi na mizi napravil veter. Poizkusimo, če nam lahko kaj koristi. Delaj z nami: Odstrani z mize vse, kar bi se lahko vžgalo. Namesto podstavka za rože ilahko uporabiš star krožnik. Potrebuješ še: zamašek, ten¬ ko pletilko, pokrovček z jogurta, tri nizke sveče, vžigalice in škarje. Iz jogurtovega pokrovčka napravi kolo. Razdeli krog na šti¬ ri enake dele in s škarjami zareži proti sredini. Eno stran četrtinke zavihaj rahlo navzgor, drugo stran zavihaj rahlo navzdol. Na sredini prebodi kolo z iglo. Pletilko za¬ bodi v sredino zamaška, na njen drugi ko¬ nec pa natakni kolo. Kolo ne sme drseti po pletilki navzdol. Postavi vse v sredino krož¬ nika in poizkusi z roko zavrteti kolo. če si poiskal natančno sredino, se kolo ne bo nagnilo na eno stran. Na krožnik pod kolo nastavi svečke in jih prižgi. Vžigalico upihni in odloži na krožnik. Ko bo zračni tok dovolj močan, se bo kolo na vrhu pletilke pričelo vrteti. Zračni tok povečaš, če dodaš še eno svečo. Opazuj: Kam se vrti kolo? Kaj se zgodi, če kolo obrnemo? Smemo kolo prijeti z roko? Zakaj se kolo ne vname? Bi lahko iz našega kolesa napravili vrtiljak? Po končani igri ne pozabi ugasniti sveče. Aleš je to napravil zelo spretno: prek sveče je poveznil lonček. Je sveča ugasnila zato, ker jo je bilo v temi strah? ali zato, ker ji je pod lončkom zmanjkalo svežega zraka? Kdor se ne more odločiti za pravilen odgo¬ vor, naj prek sveče povezne kozarček. Pod kozarcem ni temno, a bo sveča vseeno ugasnila. Pri vseh poizkusih z ognjem bodite zelo previdni. Vžigalic nikoli ne prižigamo v bli¬ žini slame, sena, papirja ali drugih vnetlji¬ vih predmetov. Ugaslo vžigalico odložimo na nevnetljivo mesto. PROMET Lojze Prvinšek Danes se bomo nekoliko pomudili pri pro¬ metu. Kaj nam ta beseda pravzaprav pove in označuje? Na splošno in na kratko lahko rečemo, da promet predvsem obeležuje gi¬ banje ljudi ter prenašanje in prevažanje bla¬ ga. Naše življenje je povezano z nepresta¬ nim gibanjem. Z njim so povezane tudi naše vsakodnevne dolžnosti doma, v šoli in v po¬ klicnem delu. Včasih so morali ljudje ve¬ čino svojih opravkov opraviti peš. Večje razdalje so premagovali z živalsko vprego in z ježo, ali pa so potovali s preprostimi plovili vzdolž rek, prek jezer in ob morskih obalah. Današnji promet pa je seveda pre¬ cej drugačen. Vprežna vozila so v cestnem prometu skoraj povsem izpodrinili avtomo¬ bili. Železniške proge so speljane po vsem svetu in s številnimi vlaki povezujejo med seboj tudi najbolj oddaljena mesta in de¬ žele. Po velikih rekah in morjih plovejo pot¬ niške in tovorne ladje. K cestnemu, želez¬ niškemu in ladijskemu prometu moramo pri- TIM 198 šteti še enega, ki se je razvil v novejšem času. To je letalski promet. Za današnji promet, pa naj bo to kopenski, vodni ali zračni, je značilno, da je vedno hitrejši, udobnejši in tudi vedno gostejši. Vedno bolj izpopolnjujejo in izboljšujejo pogonske stro¬ je, ki poganjajo vlake, cestna vozila, ladje in letala. Zelo se povečuje tudi število ljudi, ki delajo v najrazličnejših prometnih služ¬ bah. Poleg tega ne smemo pozabiti, da v tem razširjenem in razvejanem prometu niso udeležena le prometna sredstva — vlaki, avtomobili, ladje in letala. Samo po¬ mislimo na mrežo železniških prog s šte¬ vilnimi postajami in napravami, ki spadajo zraven. Vedno gostejši cestni promet zahte¬ va nove, boljše in širše ceste s sodobno urejenimi križišči, oznakami in signalizacijo. Tudi ladijski promet ne more potekati brez urejenih pristanišč za potniški in tovorni promet. Prav tako si tudi letalskega prome¬ ta ne moremo zamisliti brez letališč. Že iz tega, kar smo na kratko omenili o prometu, lahko ugotovimo, kolikšnega pomena je za naše življenje in da je v celoti zelo za¬ pletena dejavnost. Pri našem razmišljanju ne moremo in ne smemo mimo žalostnega dej¬ stva, da promet zahteva tudi številne žrtve. Število žrtev pa bi bilo gotovo veliko manj¬ še, ko bi vsi, ki so udeleženi v prometu, spoštovali dogovorjena pravila, predpise ter potrebno strpnost in obzirnost, četudi se dogajajo hude nesreče v železniškem, la¬ dijskem in letalskem prometu, pa so nesreče v cestnem prometu še posebej težke, ker so tako številne. S pravilnim ravnanjem in upoštevanjem predpisov, znakov, signalov in opozoril lahko vsak udeleženec v prometu prispeva k zmanjševanju nesreč. Pri tem je seveda prva stvar, da vsa ta pravila dobro poznamo in da se vedno po njih ravnamo. Našo današnjo nalogo smo namenili čim boljšemu spoznavanju pravil v cestnem pro¬ metu. Našo pozornost pa bi tokrat namenili križišču in prometnim znakom. 1. Križišče. Na debelejši karton ali lepenko kvadratne oblike narišemo cestno križišče z voznimi pasovi, pločniki, prehodi za pešce in drugimi oznakami. Najbolje bi bilo seveda izdelati maketo križišča. Za začetek bo kar dobro, če bomo križišče ponazorili kar z bar¬ vami, tako da bo čim bolj podobno prave- TIM 199 mu križišču. Karton ali lepenko lahko do¬ bimo iz večjih embalažnih škatel. Oglejte si križišče, ki ga najbolje poznate in ga narišite in pobarvajte. 2. Prometni znaki. K vsakemu križišču spa¬ dajo tudi prometni znaki. Različni prometni znaki so postavljeni tudi ob cestah zunaj križišč. Znake bomo izdelali tako, da jih bo mogoče pokončno postaviti na ustrezna mesta na risbi oziroma maketi križišča. Zato potrebujemo podstavek, paličico in znak. Za podstavek bomo uporabili ploščice, ki jih bomo narezali iz plutovinastih zamaškov. Kot nosilne palice bomo uporabili zobo¬ trebce, ki jih pokončno zabodemo v pod¬ stavke. Znak bo sestavljen iz dveh enako oblikovanih kartonov, na katera narišemo ustrezen znak. Na zgornji konici zobotreb¬ ca zlepimo znak tako, da vlepimo med kar¬ tona tudi konico zobotrebca, Znak je zdaj gotov in ga lahko postavimo v križišče. OBISK NA ŽAGI Irena Velkavrh Gotovo se niste pozabili, s kolišnim trudom delavci spravljajo les iz gozda do žag. Po¬ brskajte po spominu in odgovorite na na¬ slednja vprašanja: Kdo odloča o tem, ka¬ tera drevesa v gozdu smemo posekati? Kdaj imenujemo posekano drevo hlod? Kako spravljajo hlode iz gozda do nakladalnih postaj? Kdor na vprašanja ne ve odgovora, naj po¬ novno pobrska po prejšnji številki TIMa. Hlode, ki so pripravljeni na nakladalnih po¬ stajah ob gozdnih cestah, nalože na kamione in jih prepeljejo do žag. Seveda velja to le za les, ki ga pridobivamo v domačih go¬ zdovih. Pri nas uporabljamo tudi les, ki je zraste! v daljnih tujih deželah. Gotovo sta vam poznana mahagonijev in balsin les. Prvega uporabljajo v pohištveni industriji, balso pa zelo dobro poznajo vsi modelarji. Le povprašajte učitelja v šoli, pa vam bo lahko pokazal primerke tega lesa. Obe vrsti lesa pripeljejo k nam iz Južne Amerike. Za transport lahko uporabljajo le ladje in le¬ tala. In sedaj poglejmo, kaj je videla skupina učencev na ogledu žagarskega obrata ali kratko — žage. žage ne moremo zgrešiti, kajti velike po¬ vršine skladiščnega prostora so založene s hlodovino. Ko so se učenci sprehajali po tem prostoru, so naleteli na žlebove, po katerih je na dnu napeta veriga — tekoči trak, ki ima na določenih razdaljah pritrje¬ ne zobe (sl. 1). Le-ti so jih spominjali na grablje. »Pazi!« je delavec zavpil na neprevidnega radovedneža, ki je stopil v tak žleb in bi ga zobje kmalu zagrabili —- kajti veriga se je premikala v določeni smeri, proti žagi. Ko so delavci zvalili hlod v žleb, so ga te »zobate grablje« potiskale naprej proti za¬ želenemu cilju. »Čudovito!« se je oglasil Matija, »ko bi moj ded še živel, bi bil gotovo navdušen nad to napravo, saj je dolga leta delal na žagi. Takrat so morali hlode privaliti do žage delavci sami.« Šli smo za hlodom in si ogledali tudi no¬ tranjost žagarskega obrata. Preden je hlod prispel do žage, so ga na obeh koncih od¬ žagali, da je dobil natančno določeno dol¬ žino in tak je nato prispel do žage, ki jo imenujejo j a r m e n i k. S tem strojem hlod razžagajo v plohe ali pa deske, ki so že lesni polizdelki. Pomisli: Katere lesne poliz¬ delke še poznaš? Zakaj imenujejo žago, s katero razžagajo hlod v deske, jarmenik? To je zanimalo učence. Zvedeli so, da je dobila ime po jarm 1 , (sl 2), v katerega so vpeti žagni listi. TIM 200 Jarem z žagnimi listi je včasih poganjalo vodno kolo. Zato so bili taki obrati vedno ob tekoči vodi. Danes pa so vodna kolesa že skoraj povsod nadomestili s praktičnejšimi elektromotorji. Pomisli: Koliko pomenov ima beseda žaga? Po končanem ogledu smo se domenili, da bomo doma sestavili iz sestavnih delov »Me- hanotehnike« tekoči trak za transport hlo¬ dovine iz skladiščnega prostora do žage. Doma smo posedli okoli miz in se ponovno pogovorili o napravi, ki smo jo želeli se¬ staviti. Ugotovili smo: 1. Vlečna veriga je bila v dnu žleba. 2. Na verigi so bili zobje, ki so potiskali hlod. 3. Veriga se je premikala vedno v isti smeri, torej je morala biti brez konca, da se je lahko vračala na začetek žleba. 4. Za gibanje brezkončne verige je na enem koncu potreben pogon. "V Slika 4 Slika S trakov (sl. 3), da nam bo vrvica rabila na¬ mesto verige, za vodilo bomo uporabili žlebasta kolesca — jermenice. Gred z ro¬ čico (si. 4), na katero bomo pritrdili jerme- nico, nam bo rabila za pogon. Za zobe so se nam zdeli najprimernejši kotni trakovi (sl. 5). Delo ni bilo lahko, saj smo večkrat morali popravljati in iskati boljše rešitve. Končno je bilo nekaj izdelkov uporabnih. Najboljše¬ ga vam predstavlja skica (sl. 6). Poskusite še vi! Tudi za ta izdelek velja, da si morate najprej pripraviti na mizo vse, kar potrebujete: se¬ stavne dele, izvijač, matični ključ in škatlico z vijaki in maticami. Ko bo izdelek gotov, odgovorite na nasled¬ nja vprašanja: 1. Kakšen pogon ima naša naprava? 2. Kaj je pogonska gred? 3. Zakaj se veriga imenuje brezkončna? 4. Zakaj so potrebna vodila? Pregledali smo vsebino škatle in ugotovili, 5. Poskusi transportirati z napravico — ne da bomo lahko korito sestavili iz kovinskih hloda! — krajši svinčnik ali letvico. TIM 201 MLADI 9 -» 0 t MODELARJI ENOSEDEŽNI HITROSTNI Lojze Kalinšek Pred vami je načrt za zimski izdelek — enosedežni hitrostni bob. Izdelava ni tako zelo zamotana in se je bo lahko lotil vsak malo bolj izkušen modelar. To namreč ne bo model, ampak pravi bob, saj se bo z njim lahko vozila vsaka oseba, ki se količ¬ kaj razume na tak način vožnje po snegu. Toda o vožnji več na koncu, sedaj pa se kar lotimo načrtov in izdelave. Za izdelavo potrebujete precej letvic (smre¬ kovih ali iz kakega drugega lesa) debeline 2X2 cm, dosti lesonitnih plošč za prevleko boba, nekaj desk dolžine 110 cm, debeline 1 cm, nekaj desk za sedež, dve cevi 0 2—3 cm za krmilo, dva vijaka z maticami in po pet podložk, dolžine okoli 10 cm ter debe¬ line 1 cm, dve močnejši letvi 4 X 5 x 98 cm in jekleno pločevino za drsne dele boba. Pločevina naj bo vsaj 2 mm debela in 5 cm široka ter 100 cm dolga. Za pritrditev potrebujete lesne vijake, sploh z vijaki pri¬ trdite vse druge sestavne dele iz lesa, za lesonit in oblazinjenje sedežev pa boste potrebovali 10 mm dolge žebljičke. Za obla¬ zinjenje si dobite tudi nekaj starih krp in dva kosa usnja ali platna, velikosti 40 X X 35 cm in 40 X 15 cm. Za lakiranje vozila boste potrebovali posodo z lakom in čopič. Od ostalega orodja boste potrebovali še risalni pribor, žago, vrtalni pribor, izvijač, kladivo in čopič. IZDELAVA Najprej po skici št. 1 izrišete na nosilno letev 4 X 5 cm dva kosa št. 1 — to bo drsna letev. Nato ju izžagajte. Ko sta izža- gana, ju pooblajte. Nato pritrdite na letve tri nosilce, ki bodo povezovali drsne letve z »ogrodjem«. To so deli št. 6. Pri tem si lahko omislite še oporne trikotnike št. 7. Nato pa nastavite na spodnjo stran (krivulja, na drsno ploskev) jekleno drsno pločevino, v katero ste prej izvrtali 5—6 lukenj, skozi katere boste sedaj privili lesne vijake k drsniku. Ko ste to storili, očistite drsno stran nosilcev kar se da čisto, da bo vozilo čim lažje drselo. Ko je tudi to urejeno, po¬ vežete po dva in dva nosilca s tremi dešči¬ cami 5 X 1 cm in sicer z zunanjo širino 55 cm. Pri tem morate paziti, da sta drsni letvi čimbolj vzporedni. Tako dobite že drsni sistem kot pri navadnih saneh. Zatem privijte 55 cm na širino desk, ki bodo dno ohišja. Na zadnjem delu naj te deske mo¬ lijo 12 cm čez rob drsnih letev, njihova dolžina pa je 110 cm. Ko je dno gotovo, izžagajte na zadnjem koncu na obeh straneh bodočega sedeža dve odprtini za krmila ve¬ likosti 5 X 15 cm, njun razmak je 36 cm, od zadnjega konca dna pa sta pomaknjeni 5 cm. Nato privijete trdo ob teh odprtinah dve de¬ ski (kos 5), ki ju povečate prek skice in vanju izvrtate luknje s premerom 12 mm. Ti deski naj bosta vsaj 2—2,5 cm debeli, ker nosita sedež in krmilo. Nato izdelamo pra¬ vokotnik 36 X 33 cm, ki bo dno sedeža. Te 1 cm debele c(eske pritrdimo skupaj z dve¬ ma letvicama 2 X 2 cm in sicer na obeh stranskih robovih, tako da sta letvici na zgornji strani. Nato dno sedeža pritrdite na nosilca št. 5, tako da bo sedež na zadnjem delu segal do konca. Zatem pritrdite še naslonjalo (pod takim kotom, kot je na ski¬ ci). Sestavljeno je iz dveh letvic 2 X 2 cm (št. 2) in iz tretje prečne letvice ter naslo¬ njala, deske 8 X 1 X 35 cm, ki jo boste po- TIM 202 U3 IX zneje — prav tako kot dno sedeža — obla¬ zinili. Nato pride na vrsto najtežje delo: iz letvic 2 X 2 cm je treba izdelati in priviti na dno ogrodje. Po skicah št. 1, 2 in 3 izžagate vse letve in sicer nekaj daljše, ker bo potem treba prilagoditi njihova ogljišča na način lege, v kateri bodo letvice pritrje¬ ne. Ko ste jih dovolj izžagali, jih morate se¬ staviti po naslednjem zaporedju: najprej nastavite in nekoliko pritrdite na dno po¬ končne letvice, in sicer na vsako ogljišče po eno. Pritrdite jih bolj malo, da jih boste potem lahko enakomerno nagnili ven, ko boste nanje pritrjevali pravokotnik, sestav¬ ljen iz štirih letvic 2 X 2 cm v velikosti 60 X 120 cm. To so hkrati najširše in najdaljše mere vozila. Na te pa spet pritrdimo štiri letvice, od katerih po dve in dve povežemo s peto letvico, ki je pravokotna na dolžino vozila. Tako je ogrodje gotovo. Sedaj mo¬ rate samo še izrezati za vsak četverokotnik ali trikotnik dovolj velik kos lesonita, s ka¬ terim nato prekrijete vozilo (glej izdelek št. 5; skica). Vse plošče pribijete na ogrodje z majhnimi žebljički. Naslednje delo bo la¬ kiranje izdelka. Bob vsaj dvakrat dodobra prelakirajte, in medtem ko se suši, lahko izdelate krmila. Za to potrebujete dve cevi s premerom 2—3 cm. Cevi sta dolgi 60 cm in na dolžini 35 cm imata luknji s premerom 12 cm. Ko se vozilo posuši, oblazinite sp- deže. Najprej naložite 5 cm na debelo starih krp na sedež, nato pa jih prekrijete z usnjem ali s platnom ter ga pritrdite na obode sedeža s prav majhnimi žebljički. Prav tako storite z naslonjalom. Pneostane vam le še to, da pritrdite z vijakom krmili (št. 4), kot kaže skica št. 4. Pritrdite pa toliko, da se bo ročica pod ročnim pritiskom rada premaknila, sama od sebe pa ne. Kon¬ čno svoj novi bob še preizkusite. Za to vozilo je nujno potrebna precej tep¬ tana proga, ki nima preveč kucljev, kjer boste sicer vozilo hitreje kje poškodovali; proga naj bo lepo valovita, čeprav strma. Tudi upravljanje je sila preprosto: če ho¬ čete zaviti v levo, potegnete levo ročico in se rahlo nagnete v levo. Enako storite pri za¬ voju v desno. Vendar morate z ročicami upravljati z občutkom, kajti prav lahko se zgodi, da vas ob premočnem uporabljanju ene od ročic kaj rado prevrne. Zavirate pa z bobom tako, da rahlo ali močno potegnete obe ročici, kakor pač zahteva teren. Sicer pa se bostje voziti z bobom kaj hitro naučili, takoj, ko boste nekajkrat sedli vanj in se zapeljali po strmini. V začetku pa se raje še ne spuščajte preveč hitro, kajti ob »sre¬ čanju« s kakim drevesom postane ta stvar lahko prav zelo nevarna. Seveda s takim bobom lahko tudi tekmuje¬ te. Vendar mora biti več bobov ali pa vsaj več voznikov, ki dirkajo z enim bobom. Ka¬ korkoli pa ste se že zmenili, vam želim čim več veselja pri delu in seveda še več pri vožnjah. RAKETNO MODELARSTVO Andrej Pečjak Raketno modelarstvo je še zelo mlad šport, ki pa se je v zadnjih letih že dokaj razširil. Vendar pa je prav v Sloveniji raketno mo¬ delarstvo slabo razvito, čeprav je mnogo takih, ki menijo, da so pravi raketni mode¬ larji. Prav zaradi pomanjkanja literature te vrste in ker ni raketnih motorčkov, se je pri nas razvilo le spuščanje nezahtevnih in hitro izdelanih »ietečih cevi« in »bomba- štvo«. Nekateri ne upoštevajo varnostnih pravil, zato je marsikdaj prišlo tudi do ne¬ sreč, to pa je povzročilo, da so se ljudje pričeli bati raketnega modelarstva. Namen člankov, ki jih bomo objavili v TIMu, pa je, da bi se bralci seznanili z raketnim mode¬ larstvom in spoznali, da zahteva prava mo¬ delarska raketa prav toliko dela kot ladjica, in v glavnem zato, da naučimo raketne mo- TIM 204 delarje, da bodo izdelovali dobre rakete. Prikazati mislimo prav vse, kar je potrebno vedeti o raketnem modelarstvu in o var¬ nostnih ukrepih, na koncu pa bomo objavili še nekaj zelo zahtevnih načrtov in tako do¬ kazali, da je raketarstvo primeren šport ne samo za mladino, temveč tudi za odrasle. 1. Kaj je modelarska raketa Vse preproste modelarske rakete so si do¬ kaj podobne, zato bom opisoval najbolj na¬ vadno raketo. Glavni del rakete je vedno trup (1), ki je lahko iz papirja, balse ali plastike, ne sme pa biti iz kovine. Papirnat trup lahko naredimo sami iz specialnega risalnega papirja; najprej izrežemo plašč valja, ki bo za trup rakete, nato pa ga zvi¬ jemo ob okrogli palici in ga na robovih zlepimo, če hočemo narediti močnejši trup, lahko šeleshamer večkrat ovijemo, lahko pa ga ojačimo tudi z letvicami ali pa s posebej za to prepariranim svilenim papir¬ jem. Kot trup pa večkrat uporabljajo tudi plastično ali kartonsko cev, za leteče ma¬ kete pa moramo večkrat poseči tudi po balsi. Drug važen del je konica (2), ki je lahko preprosta, lahko pa sestavljena, tako da nosi tovor, fotografske kamere ali pa elektronski oddajnik. Konice delamo navad¬ no iz kosov balse ali lipovine, lahko pa ku¬ pimo tudi industrijsko proizvedene plastič¬ ne konice. Za razne sestavljene konice in konice maket pa navadno kombiniramo balso in šeleshamer. Na začetek trupa pa skoraj vedno postavijo stabilizatorje (3), ki so navadno narejeni iz balse debeline 1—3 mm, iz furnirja ali kartona. Vsaka raketa mora imeti tudi sistem za mehko pristajanje (4 ter skica 2), ki je pritrjen na konico in trup. Med najbolj uporabne sisteme za mehko pristajanje spadajo prav gotovo vsi padalski sistem (sl. 2,1), strimerski si¬ stemi (sl. 2,2) in sistemi raketoplana (sl. 2,3), manj pa uporabljajo sisteme, pri katerih se konica loči od ostale rakete in tako uniči aerodinamičnost modela (sl. 2,4), ali pa se motorček loči od rakete in tako premakne težišče rakete (sl. 2,5). Najmanj pa uporabljajo sistem, pri katerem pada raketa v vrtljajih in tako zmanjša hitrost padanja (sl. 2,6). Padalski sistem se upo¬ rablja predvsem pri maketah in tekmoval¬ nih raketah, padalo pa je narejeno iz papir¬ ja ali padalske svile. Strimerski sistem je verjetno najbolj uporaben, sestoji pa se iz traka krep papirja, ki pa mora biti najmanj dvakrat daljši od rakete, in iz dveh prečk, ki držita trak stalno v napetem stanju. Naj¬ primernejši je za rakete, ki dosežejo velike višine, primeren pa je tudi za vse ostale, do 60 g težke rakete. Raketoplani pa niso nič drugega kot jadralna letala, katera po¬ ganja raketni motor, ko pa dosežejo največ¬ jo višino, se ločijo od motorčka in lahkotno priletijo nazaj, četrti, še posebno pa peti in šesti sistem pa uporabljajo le v izredno lahkih raketah. Zadnji deli rakete, ki pa niso vedno navzoči, sta vodili (5), ki služita za namestitev na rampo in sta ponavadi dve papirnati cevki, za 0,5 mm širši od premera rampe, ter držalo motorja (6), ki je narejeno iz papirja, lahko pa ga nadomestimo tako, da motor samo ovijemo s selotejpom in ga vstavimo v raketo. Ko ste tako spoznali zgradbo najenostavnej¬ še modelarske rakete, vam lahko povem TIM 205 nekaj podatkov iz raketnega modelarstva, ki vas bodo gotovo zanimali. Ali mogoče že veste... da češkoslovaška tovarna raketnih motorčkov ADAST proizve¬ de vsako leto okoli milijon motorčkov ... da je bilo v ZDA od leta 1962—69 uspešno izstreljenih kar 13 milijonov modelarskih raket! ... da so v raketnem modelarstvu tudi tekmovanja, katera občasno prirejajo klubi, obstajajo pa tudi vsakoletna jugoslo¬ vanska, evropska in svetovna prvenstva! ... da je raketno modelarstvo intenzivno razšir¬ jeno v naslednjih državah: Jugoslavija, ZDA, ČSSR, SSSR, Bolgarija, Poljska, Kanada, Romunija, Avstralija, Norveška in Egipt... da samo v ZDA proizvaja 6 različnih tovarn kar 141 vrst modelarskih raketnih motor¬ čkov ... da proizvajajo v ZDA tudi posebne foto in kino-kamere, katere so montirane v raketni konici!... da letijo modelarske rakete tudi do 2000 m visoko in da dosežejo hitrosti do 600 km/h! ... da so lahko viso¬ ke tudi do 3 m! ... da so najmanjši mode¬ larski raketni motorčki dolgi le 3 cm, da imajo premer 13 mm in da imajo le 0,3 N/ /sec 2 , medtem ko so največji dolgi kar 20 cm in imajo premer 3 cm, N/sec 2 pa imajo kar 80! Če se sedaj malo zamislite nad temi po¬ datki, lahko vidite, da je raketno modelar¬ stvo že zelo zastopan šport širom po svetu. Naslednjič: Modelarski raketni motorčki PREPROSTO REZBARSTVO Franc Mlekuž Rezbarstvo je že zelo stara umetna obrt, ki je bila do nedavnega skoraj izrinjena iz široke uporabe, saj se je pri izdelavi razne pohištvene opreme uveljavljala le ravna, gladka oblika plo¬ skev. V zadnjem času pa se spet vse bolj uveljavljajo drugačne oblike z bogatimi okraski po starih rezbarskih vzorcih. Gotovo bi si mar¬ sikdo tudi sam rad izdelal kak preprost predmet v tem slogu. Zato objavljamo nekaj navodil, ka¬ ko si pri takem delu lahko pomagamo brez ka¬ kega posebnega zahtevnega orodja in materiala, kakor ga sicer uporabljajo danes že zelo redki poklicni rezbarji. Za pravo rezbarstvo ni tako lahko dobiti prime¬ ren les, mi pa bomo uporabili tak material, ki ga danes povsod lahko dobimo tudi kot odpad¬ ni material v manjših kosih, a za naše potrebe kar dober: vezane plošče. Kakih globokih relie¬ fov iz tega res ne bomo mogli izdelovati; za nas je dovolj le zgornja plasti, ki jo po risbi lahko izdolbemo do naslednje, ali pa tudi le deloma. Obrise bomo zarezali z zelo ostro na- brušenim rezilom, podobnim čevljarskemu no¬ žu. Pri tem imamo pest naslonjeno in delamo kratke, krepke poteze. Za izrezovanje uporab¬ ljamo manjša, okrogla dleta. Rebra, ki pri tem nastajajo, zgladimo z ravnimi dleti raznih širin. Takšno finejše orodje si lahko tudi sami napra¬ vimo iz jeklene žice, ostankov močnejših vzmeti ali iz malih pil. Brusiti takega orodja ne smemo na smirkovi plošči, ker bi se prav lahko pre¬ grelo, prekalilo in bi se ne dalo dobro nabru¬ siti. Uporabljati je treba mokri brus, iglico pa zbrusiti s primernim kamnom. Za okrogla dleta je potreben brusni kamen polkrožne oblike, da z njim zgladimo tudi notranjo stran rezila. Pri delu z dletom moramo biti zelo previdni, ker lahko pride pri tem do hudih poškodb. Ka¬ dar dolbemo z dletom v smeri proč od sebe in pri tem z levico držimo predmet, nam dleto zelo lahko spodrsne in si ga zapičimo v za¬ pestje levice in nevarno poškodujemo večje žile ali kite. Predmet naj bo zato pritrjen, z levico pa pridržujemo dleto, da nam ne spodrs¬ ne ali ne zareže predaleč v les. Zelo pripravno univerzalno orodje za finejša drobna dela si lahko sami napravimo iz kosa stare jeklene posteljne vzmeti. Z njim zarezu¬ jemo naprej in nazaj, dolbemo in izpraskujemo razne treščice. Oblika se vidi iz naše risbe: Rezilo je seveda treba vdelati v primeren ro¬ čaj. Obrušeno je s treh strani: polkrožni del, konica z vrha in za rezanje k sebi. Izrezano podlago, ozadje okraska, lahko pusti¬ mo gladko. Če pa se ne da lepo obdelati, je najbolje, da to ozadje enakomerno napikamo, da bo hrapavo in bo okrasek lepo izstopal od podlage. To lahko naredimo s topim žebljem. Ta posel zelo lepo opravimo tudi s šivalnim strojem. Odstranimo le nožico, namesto igle pa pritrdimo v šivalni stroj primerno debel, top žebelj. Dolg mora biti ravno toliko, da se konica vbada v les približno za slab milimeter. S »ši¬ vanjem« gre delo zelo hitro od rok, potrebno je le nekaj previdnosti, da nam žebelj ne udari kam vstran in ne poškoduje okraska. Priporočamo vam, da vezano ploščo pred ob¬ delavo prepojite z redko raztopino želatine, da TIM 206 Opora police — leva in desna stran bi se pri delu ne krhali manjši koščki lesa, če ima vzorec tanke oblike. Če se bo kdo lotil takega dela, objavljamo za prvi poizkus načrt male police, ki si jo lahko kar prerišete na vezano ploščo. POVEČALO ZA GLEDANJE DIAPOZITIVOV Drago Mehora V vsakem trenutku ne moremo projicirati svojih barvnih posnetkov na platno, lahko pa jih vsak čas ogledujemo sede udobno za mizo, ako imamo ustrezno povečevalno pri- pravico. Takšen aparat seveda lahko kupite v trgovini. V prodaji so prav lični pa tudi precej dragi povečevalniki. Vsi ti povečeval¬ nih imajo v spodnjem delu žarnico za osvetlitev sličice, zgoraj pa veliko poveče¬ valno lupo. Doma izdelano povečalo vas ne bo stalo skoraj nič, a ravno tako uporab¬ no. Kupiti bo treba le primerno zbiralno lečo kot povečalo, če morda tudi 'te že ni¬ mate doma. Najbolj bo ustrezala leča s pre¬ merom okoli 6 cm in z žariščno razdaljo 15 do 17 cm. Lečo brez okvira lahko kupite v trgovini z optičnimi potrebščinami. Okvir oziroma držalo za lečo bomo izdelali sami. Tudi žarnica ne bo potrebna, ker jo bomo nadomestili z zrcalom. V zrcalo bomo ujeli dnevno ali pa umetno svetlobo in z njo zadovoljivo osvetlili diapozitiv. Sedaj pa na delo! Kot vidite na sliki, je povečalo preprosta lesena škatlica s samo tremi stranicami. V podaljšano zadnjo ste¬ no je v ustrezni višini pritrjeno držalo za lečo. Ves aparat pa je gibljivo pritrjen na deščico (podstavek). Vse lesene dele izža- gamo iz 1 cm debele, dobro zglajene smre¬ kove deske, le za izdelavo držala za lečo bomo vzeli 3 mm debelo vezano ploščo. Najprej izžagajte obe stranski steni. Na me¬ stu, ki je označeno s črtkano črto, nalepite štiri letvice, ki bodo nosile sličico v okvirč¬ ku in ploščico prosojnega stekla (opalno steklo). Deščici čvrsto nalepite na robova zadnje daljše stene. Lahko jih še pritrdite z majhnimi lesnimi vijaki. Na ogla prilepite dve tanki letvici, ki bosta držali 1 zrcalo v kotu 45°. Zrcalce 67 X 50 mm vam bo poceni urezal vsak steklar. Pri steklarju boste do¬ bili tudi košček prosojnega stekla v obliki kvadrata s stranico 50 mm. če ne bi mogli dobiti prosojnega stekla, izžagajte iz tanke vezane plošče okvirček 50 X 50 mm in nanj TIM 207 nalepite košček finega prosojnega papirja (paus papir); bo prav tako dobro. Na vrsti je izdelava držala za lečo. Sestav¬ ljeno je iz treh zlepljenih vezanih ploščic. Mere na sliki veljajo za lečo premera 60 mm. Ako bo naša leča nekoliko večja ali manjša, boste mere držala pač prilagodili. Važno je, da bo krožna odprtina srednje plošče to¬ likšna, da bo leča točno legla vanjo, pre¬ mera krožnih odprtin zunanjih plošč pa naj bosta za okoli 2 mm manjša. Tako bo leča čvrsto vsajena v držalo. Vse tri plošče naj imajo 30 do 40 mm dolg nastavek, s katerim boste držalo vtaknili v zadnjo stenjo aparata, hkrati pa bo nastavek rabil tudi kot ročaj, kadar boste lečo uporabljali samostojno, recimo kot bralno lupo. Sedaj moramo določiti višino, v kateri bo držalo z lečo vtaknjeno v zadnjo steno. Na zgornjo poličko položite okvirček s sliko, ujemite svetlobo v zrcalo in s pomikanjem leče najdite višino, v kateri boste najbolje videli povečano sličico. Na tem mestu iz- žagajte z rezljačo pravokotno odprtino, v katero boste vtaknili držalo. Morda bo ta ali oni spretnež našel način, kako pritrditi na zadnjo steno premično letev z odprtino za držalo ali pa bo vrezal v steno več od¬ prtin v različnih višinah. Tako bo aparat uporaben za gledalce z različnim vidom. Rešitev tega problema prepuščam vam. Pri gledanju diapozitivov je treba pripravo postaviti tako proti svetlobi, da ujamemo v zrcalo dnevno svetlobo ali pa svetlobo namizne svetilke. Da bi to dosegli, mora biti aparat gibljivo pritrjen na podstavek. Tu je več možnosti, najenostavneje pa je, če upo¬ rabite kovinski tečaj (šarnir), s kakršnim pritrjujejo pokrove na kasete. Tečaj naj bo raje malo večji in naj se bolj trdo zapira. Tečaj pritrdite z lesnimi vijaki na zadnjo steno in na podstavek. Ko je vse gotovo, pobarvajte aparat, držalo in podstavek s črnim tušem. Ako želite uporabljati to povečalo tudi za ogledovanje filmov, ki ste jih posneli (nega¬ tivov), vžagajte na mestu, kjer stoji okvir¬ ček z diapozitivom, ozki reži v stranski ste¬ ni, skozi kateri boste lahko povlekli filmski trak. Tako bo aparat res vsestransko upo¬ raben. RADIJSKO VODENI MODELI AVTOMOBILOV Peter Burkeljc Pred dvema letoma so se pri nas prvič pojavili modeli avtomobilov, ki so jih modelarji vodili z radijsko napravo. Tako smo bili pri nas med prvimi modelarji v svetu, ko smo pričeli s to zanimivo dejavnostjo tehniške kulture. Prav gotovo ste v letošnjem letu nekateri že videli modelarje ob Novem letu v hali B na Razstavišču ali med letom pod halo Tivoli, ka¬ ko so vozili svoje modele avtomobilov. V nekaj sestavkih vas bomo seznanili s takimi modeli. Pričelo se je v ZDA, ko so modelarji izdelali prvi avto na pogon z letalskim motorjem 3,2 ccm, na katerega so dogradili centrifugalno TIM 209 sklopko, vztrajnik in zobato kolo, ki je prek večjega zobatega kolesa poganjalo zadnji kolesi; to so pritrdili na šasijo, dodali prednjo premo, sprejemnik in dva servomotorja za vodenje, prekrili s primerno karoserijo, in nastal je vodeni model avtomobila. Seveda se je to v nekaj letih razširilo po vsej Severni Ameriki, prišlo v Evropo in končno tu¬ di do nas. Model radijsko vodenega ali RC avtomobila je običajno izdelan v merilu 1 : 8, ima predpisan motor z notranjim zgorevanjem in 3,2 ccm de¬ lovne prostornine ter rezervoar za gorivo za 100 ccm. Voditi se dajo; smer, zavora in obrati motorja. Karoserija mora biti vsaj približna ko¬ pija avtomobilov Formule 1, GT ali serijskega vozila. Tudi samo tekmovanje se običajno deli v tri skupine; Formula 1, GT in serijska vozila. Tekmovalna proga je dolga vsaj 100 m z rav¬ nim in ovinkastim delom proge, kjer startajo modeli ali z mesta ali z letečim startom. MODEL AVTOMATA Arpad Šalamon Model avtomata, ki si ga lahko sami izde¬ late, služi za razumevanje nekaterih pojmov s področja avtomatike. Kdaj in kako se vklo¬ pi črpalka, če se napolni rezervoar z vodo? To vprašanje nam bo razložila naša napra¬ vica, ki je v bistvu zelo preprosta: imamo rezervoar, ki se polni in prazni. Ob rezer¬ voarju je premična — obešena epruveta, v kateri sta dva kontakta, ter kroglica, ki sklene tokokrog. Kadar je epruveta v ravni ali poševni legi na levo, se kroglica odda¬ ljuje od kontaktov in tokokrog ni sklenjen. Če desni del (kontakta) epruvete potisne¬ mo navzdol, se kroglica prikotali h kontak¬ toma in sklene tokokrog. V našem primeru si bomo vzeli deščico, na katero pritrdimo pokončno palico. Poiščemo si okroglo, epru- TIM 210 veti podobno škatlico od tablet, ter zamašek iz plutovine. V zamašek vtisnemo dva me¬ deninasta kontakta ploščate baterije. Kro¬ glico od starega krogličnega ležaja damo v epruveto, vanjo pa potisnemo zamašek. Iz pločevine izdelamo objemko, s katero pri¬ trdimo epruveto na zgornji del pokončne palice. Paziti moramo, da je epruveta giblji¬ va. Vzamemo si aluminijasto ali bakreno žico, ki jo oblikujemo v obliki črke U. Na enega od koncev žice nataknemo zamašek, drugega pa pritrdimo na epruveto. Pod za¬ mašek damo konservno škatlico ali kozarec iz plastične mase. V spodnjem delu kozar¬ ca izvrtamo luknjico, vanjo pa prispajkamo ali prilepimo cevčico. Kozarec napolnimo z vodo, cevčico pa zamašimo. Zamašek dvi¬ gne žico do tiste lege, kjer bo epruveta malo nagnjena na levo stran. Če spustimo vodo, da izteče skozi cevko, se z gladino vode pogrezne tudi zamašek, s tem pa se tudi epruveta nagne na desno stran, pri če¬ mer se kroglica zakotali do kontaktov in oba spoji. Električno vezavo naredimo iz kar najbolj prožne žice — po možnosti iz žice od tele¬ fonskih slušalk. Na oba kontakta prispajka¬ mo po en kos žice, dolžine 10 — -15 cm. Enega od koncev žice prispajkamo na —pol ba¬ terije, drugega pa na žarnico. Konec žar¬ nice s koščkom žice zvežemo s + polom baterije. Ko se posoda z vodo izprazni, sklene kro¬ glica tokokrog in nas opozori, da je rezer¬ voar prazen. Namesto žarnice lahko pritrdimo elektromo¬ tor s črpalko, izdelek Mehanotehnike, pod cevko pa položimo drugo posodo, iz katere bo motor črpal vodo v rezervoar. Ko se rezervoar izprazni, je motor vključen in črpa vodo v zgornjo posodo. Ko se rezer¬ voar napolni, motorček samodejno izklopi avtomat. Zares preprost avtomat, ali ne? MESSERSCHMITT »ME-109« Tone Pavlovič Me-109 je lovec, s katerim je nemška »Luft- waffe« začela drugo svetovno vojno. To letalo so Nemci pripravljali že precej pred vojno in bili vseskozi ponosni na njegovo elegantno ob¬ liko, na izredne manevrske sposobnosti v zraku in predvsem na njegovo hitrost. To letalo je bilo tudi zadnje, ki je pred drugo svetovno vojno postavilo hitrostni rekord leta 1939 s hitro¬ stjo 711 km na uro. Seveda je bilo letalo za postavljanje rekorda posebej pripravljeno, toda tudi vsa naslednja letala z oznako Me-109 so bila precej časa najhitrejša letala. TIM 211 Hitri lovec je sejal preplah na angleškem nebu, enakovreden mu je postal Spitfire; le-ta je bil sicer nekoliko počasnejši, a je imel to pred¬ nost, da je bil v zraku bolj okreten kot Me-109. Z nekoliko manjšimi spremembami v obliki in s precejšnjimi v motorjih se je ta lovec obdržal na nebu vse do konca vojne. Toda še potem so ga uporabljale letalske sile raznih držav in med njimi tudi naša, saj je bil precej let v red¬ nem sestavu naših letalskih sil. Me-109 je bil močno oborožen. Imel je dva mi¬ traljeza — v vsakem krilu po enega, in top, ki je streljal skozi votlo os propelerja. Vgrajen je imel Junokers-Jumo in največkrat Deimler Benz (DB) motor. Piloti so radi leteli s tem letalom, toda velike preglavice so imeli s pristajanjem, ker je Me-109 imel kolesa, k>i so se zapirala navzven in so bila zato postavljena precej sku¬ paj. To je bila napaka, ki je konstruktor prav trdoglavo ni in ni hotel odstraniti. Me-109 je bil odličen spremljevalec bombnikov, toda ko bi moral braniti lastno nebo, se je kot prestrezalec pokazal nesposoben in je to na¬ logo prevzelo letalo »FVV-190«. Za modelarja — maketarja bo ta lovec precej¬ šnja pridobitev — poleg »Hurricana« in »Spit- firea« seveda. Tehnični podatki: Razpon kril Dolžina Višina Hitrost, maksimalna Hitrost, potovalna Teža praznega letala 9,78 m 9,00 m 2,55 m 665 km/h 605 km /h 2477 kg MODELARJI, NEKAJ JE NOVEGA... Roman Zupančič Modelarstvo je že stara, razširjena in priljublje¬ na dejavnost v svetu in pri nas. Vendar ni moj namen, da bi pisal o modelarstvu na sploh. Že¬ lim se dotakniti le enega problemov, ki sprem¬ lja modelarstvo pri nas že od vsega začetka. Z njim se modelarji srečujejo pri svojem delu in je v večji ali manjši meri prisoten v vsaki veji modelarstva. Ta težava tudi v precejšnji meri zavira širjenje in napredek modelarstva pri nas. Težko je namreč dobiti modelarsko gra¬ divo, ki ga pri nas ni mogoče kupiti. Brez tega pa si napredka v modelarstvu v današnjem času ne moremo zamišljati. Mestni svet Zveze organizacij za tehnično kul¬ turo Ljubljana si že dolga leta prizadeva, da bi primerno rešil te težave, ker bi bile tako ustvar¬ jene dobre možnosti za hitrejši razvoj in na¬ predek modelarstva pri nas. Zato pomeni sodelovanje med tovarno igrač, plastičnih in kovinskih izdelkov Mehanotehniko iz Izole, in tovarno modelarskega materiala Graupner velik korak naprej za modelarje, ljubi¬ telje modelarstva in modelarstvo nasploh. Že v začetku tega leta boste lahko ves mode¬ larski material, primeren za vse vrste mode¬ larstva, nabavljali v trgovini Mehanotehnike v Tavčarjevi ulici in pri Mladem tehniku na Starem trgu v Ljubljani. Naj naštejem nekaj modelarskega materiala, ki ga boste lahko nabavili: balso, japonski papir, japonsko svilo, specialna lepila, nekaj vrst elektromotorjev, Monoperm, eksplozijske mo¬ torje O.S. (primerne za letalske in brodarske modele), ladijske in letalske elise in osi, raket¬ ne motorje, akumulatorje, naprave za daljinsko upravljanje, komplete letalskih in brodarskih modelov, itd). Poleg tega bodo v trgovini Me¬ hanotehnike sprejemali tudi naročila za ostale materiale, ki jih izdeluje tovarna Graupner. In še ena razveseljiva novost za ljubitelje mo¬ delarstva. Mestni svet Zveze organizacij za teh¬ nično kulturo Ljubljana ustanavlja v sodelovanju s Skupščino občine Ljubljana-Center in Krajev- TIM 212 no skupnostjo Gradišče, Center za tehnično izobraževanje pionirjev in mladine — Modelarski center, s sedežem v Ljubljani na Rimski cesti 17, ki bo začel s svojim delom v začetku leta 1973. Vključeval pa bo pionirje in mladino z vseh ljubljanskih šol. Organiziral bo tečaje s področja brodarskega, letalskega, raketarskega modelarstva, maketarstva, radio in foto tehnike, itd. V omenjene tečaje se lahko že sedaj prija¬ vite po telefonu 311-940 ali na naslov: Mestni svet Zveze organizacij za teh. kulturo, Komen¬ skega 7, Ljubljana. Vse to in še marsikaj drugega boste lahko v kratkem kupili TRAKTOR TIGER T-100 Tone Pavlovčič Naj vam tokrat predstavim traktor nekoliko drugačnih oblik od običajnih, kakršne morda vidite pri kmetijskih opravilih. Traktor TI¬ GER je predvsem industrijski traktor in kot tak je namenjen pretežno potrebam indu¬ strije. Namenjeno mu je težaško delo in zato je grajen predvsem kot osnovni stroj, na katerega lahko priključimo razne pripo¬ močke. Osnovnemu stroju lahko priključimo sedem različnih priključkov in tako traktor lahko opravlja sedem različnih opravil. Traktor TIGER je proizvod domače tovarne »RADOJE DAKIČ« iz Titograda. Osnovni stroj, ki ga proizvaja, ima vgrajen motor znamke »Famos« FA-100. Ta šestvaljni motor zmore 100 KM, kar je za tak delovni stroj že zelo velika moč. Sam traktor pa je dolg 3,73 m, širok 2,64 m, visok 2,60 m in težak 9700 kg. Vam, mladi modelarji, sem pripravil načrte samo za osnovni stroj brez vseh priključ¬ kov. V tem je namreč smisel cjela. Dobili ste tako kompleten načrt za popolnoma sa¬ mostojen stroj, ob katerem lahko sami pre¬ skušate svoje konstruktorske sposobnosti. Poskušajte si izdelati enega od sedmih pri¬ ključkov in preskusite njegovo delovanje. TIM 213 /Serw Tiger T-100 s priključki Nakladalna lopata Dvigalo Potem pa svinčnik in tuš, pa nam pošljite načrte in radi vam jih bomo objavili. Da pa si boste lažje predstavljali razne priključke, vam pomagam s tremi. Lahko si ogledate nakladalno lopato, ki pa bo morda za vas nekoliko preveč zapletena zadeva in se bo¬ ste morda prej odločili za rovokopača. Toda najverjetneje se boste odločili kar za dvi¬ galo, saj je ta priključek v resnici najbolj nezahteven. Sami se odločite za priključek, toda ne po¬ zabite, da je dobro opravljeno samo tisto delo, ki ga opravimo od začetka do konca. Ravno vaši prvi poizkusi v lastnem kon¬ struiranju so me pripravili k načrtu za ta osnovni del traktorja. Preveč se nekateri poizkušate v dokaj zahtevnih stvareh za vaše zmogljivosti in potem ostanete morda nekoliko razočarani nad slabim uspehom svojega dela. Pustite lastne zamisli za ne¬ koliko pozneje in skušajte tako kot v šoli tudi pri tem traktorju čim bolje napraviti nalogo. Izdelajte si katerikoli priključek in pazite, da bo vse pravilno delovalo. Toda vedite, da sam načrt ni vse, včasih je še manj kot nič. Napravite model, in ko bo eden od priključkov izgotovljen, pričnite z drugim, če si boste izdelali vseh sedem, boste že pravi mojstri in morda si boste sami omislili še kakšnega poleg vseh teh. In če vas pot zanese v Ljubljano, prinesite svoje izdelke v uredništvo, kjer vam bomo lahko svetovali, kaj in kako ob samem mo¬ delu. Rovokopač TIM 214 Naj še opišem, kako sem izdelal ta model. Vse dele sem napravil iz 5 mm debelega vezanega lesa in jih med seboj sestavil ter dobro zlepil. Po istem vrstnem redu sestav¬ ljanja sem tudi označil posamezne dele, tako da vam ni treba nič drugega kot samo sle¬ diti zaporedju številk. Na masko motorja sem z notranje .strani nalepil tanko mreži¬ co, da je dobil traktor kar najbolj izvirno podobo. Za imitacijo uteži sem na vsako stran prilepil po dva koščka lesa potem, ko je bil traktor že gotov. Mojemu modelu sem nataknil plastična kolesa, vam pa svetujem, da si jih izstružite iz lesa v šolski delavnici. Če pa te možnosti nimate, si pa kar iz ve¬ zanega lesa izrežite nekaj koleščkov za vsako kolo in jih zlepite med seboj tako, da bo kolo debelejše. Volana ta traktor nima, ker voznik vodi vozilo samo z obema kr¬ milnima ročicama. Pripravil sem ta načrt predvsem za tiste, ki se žele preizkusiti v konstruiranju in zato svetujem vsakomur, naj si najprej do¬ bro ogleda sheme in slike v tem članku; šele potem naj se loti dela. TRAKTOR TIGER T-100 Kosovnica: TIM 215 TRAKTOR »TIGER nT-100 TONE PAVLOVČIČ merilo 1:1 v RC ANALOGNI SISTEM III Jan Lokovšek Oddajnik Gradnja ohišja in izvedba mehanskih prenosov Navadno je izdelava ohišja eno od najbolj neprijetnih del za modelarja. Vezja naredi hitro in tudi z uglaševanjem nima večjih težav. Ohišje še naredi, zatakne pa se pri estetskem videzu, posebej pa še pri izde¬ lavi krmilnih ročic. Sam moram priznati, da sem za izdelavo ohišja in omenjenih pre¬ nosov porabil približno petkrat toliko časa kot za izdelavo vezij! Zato bom tej zadevi posvetil nekoliko več risb in fotografij. Začnimo torej z najpre¬ prostejšimi izvedbami, ki so primerne pred¬ vsem za začetnike. Ohišje naj ima dovolj prostora za vse elemente, t.j. za oba modula in baterije. Obenem ne pozabimo še na sti¬ kala, anteno in morebiti še na indikatorski instrument. Ta ni drag, tako da ga priporo¬ čam tudi začetnikom. L.- 210 Sl. 18 — Mere ohišja Pravokotna škatla oddajnika ima dimenzije 210 X 145 X 60 mm. Izdelamo jo iz 3 do 5 mm debele vezane plošče in dodamo še notranjo steno (glej sliko 18). Razdalja H je odvisna od napajanja. Če napajamo od¬ dajnik s 4,5 V baterijami, naj bo H približno 2 cm. Zdaj naredimo razpored elementov. Prepro¬ stejši primer je prikazan na sl. 19. I —\ ant ■ Sl. 19 — Razpored elementov Baterije so lahko tri 4,5 V, ki jih damo na dno. Od ostalih elementov jih loči stena. Na to steno z vijaki pritrdimo tudi ploščico NF modula. Prav tako naredimo izvrtine v čelni plošči, in sicer za indikatorski instrument, za oba potenciometra in stikalo. Mere so po¬ dane na sliki 20. V kolikor bomo oddajnik in morda še spre¬ jemnik napajali z akumulatorji, vgradimo v Sl. 20 — Mere in čelne plošče ohišje še polnilec. Da bo cena naprave nižja, uporabimo kar 8 V navitje transformatorja za zvonec; na čelni plošči pa še predvidimo prostor za vtičnico in kontrolno lučko. She¬ ma polnilca je dana na sliki 21. TIM 218 Sl. 21 — Shema polnilca Poleg transformatorja potrebujemo še 4 usmerniške diode tipa BY, dva elektrolitska kondenzatorja 250 pF/15 V in žarnico za kon¬ trolno lučko, ki je tlivka, kot jo kupimo za likalnik. Z uporoma R1 in R2 določamo tok polnjenja. Približne vrednosti so R1 = 500 Q za 12 V akumulator (svinčeni-RULAG), R2 pa približno 600 fi za 6 V — NiCd akumulator (225 mAh). Najbolj pripravno bo, če oba potenciometra pritrdimo kar na čelno ploščo. V tem prime¬ ru nataknemo na osi potenciometrov še pri¬ meren gumb, ki ga kupimo v trgovini za ra¬ dijske sprejemnike. Ta način je primeren za začetnike, predvsem pa za ladijske mo¬ delarje. u pot. \p°t O o Sl. 22 — Krmilni prenos I E Sl. 23 — Glavni sestavni deli prenosa II TIM 219 Sl. 24 — Sestavljanje krmilnega prenosa II Nekoliko zahtevnejšo izvedbo prikazuje sli¬ ka 22. To je že skoraj prava krmilna ročica. Vendar pa je tu nevtralna lega določena in ni mož¬ nosti za trimanje. Vračanje v nevtralno lego omogočata obe vzmeti. Kadar te nevtraliza¬ cije ne želimo (regulacija plina kot drugi pro¬ porcionalni kanal), vzmeti opustimo. Za modelarje z večjo mero potrpežljivosti in natančnosti pa podajam še načrt res »pra¬ vega« prenosa, kot je v tovarniških RC na¬ pravah. Glavne sestavne dele v merilu 1 : 1 podaja slika 23. Sestavne dele označimo z velikimi črkami A, B, C, D in E. Dela A in B izrezljamo iz 4 mm debelega pleksi stekla, dele C, D in E pa iz do 1 mm debele medeninaste pločevi¬ ne. Kosa A in C dobita na označenih mestih nastavka, ki sta lahko pri delu A vijak M3, pri delu C pa vijak M2. Kos D je preganjen, kjer to nakazuje črta. Začnimo s sestavljanjem. V pomoč nam bosta sliki 24 in 25. Najprej izdelamo ležaj. To je lahko kar kos starega potenciometra. Privijemo ga na del D. Nato z vijakom M3 pritrdimo kos B na del D. Pri tem uporabimo vzmetne podložke, tako da kos B lahko nekoliko trše premi¬ kamo. Montirajmo zdaj kos C na potenciometer — privijemo ga z matico in vstavimo os poten¬ ciometra v ležaj, še prej nataknemo na na¬ stavek (vijak M2) kos bougier cevi tako, da gre nastavek tesno v režo dela B. Tako je izvedeno mehansko trimanje z ročico B. Na os potenciometra pritrdimo še ročico A. Podrobnosti prepuščam vam. Lahko si spet pomagate s starim ležajem potenciometra ipd. Pazimo, da je razdalja med ročicama A in B prava, da gresta obe skozi odprtini v delu E. Na del E prispajkamo dva vijaka M3, s ka¬ terima pritrdimo nosilec D. Kako pripravimo vračanje v nevtralno lego? To naredimo z vzmetjo in kosom F, ki ga prispajkamo na kos E. Vzmet pazljivo tako naravnamo, da ima ročica najmanjši mrtvi hod (slika 25). Na ročico A nataknemo še primeren nasta¬ vek in prenos je gotov. Pa si to na foto¬ grafijah (slika 26 in 27) še enkrat oglejmo! TIM 220 Sl. 30 — Notranjost oddajnika Sl. 31 — RC analogni sistem Sl. 27 — Slika prenosa II z odstranjenim delom E Narediti moramo dva sistema za krmiljenje obeh proporcionalnih servomehanizmov. Za krmiljenje progresivnega servomehanizma pa zadoščajo tipke ali npr. poštno stikalo. Raz¬ poreditev elementov na čelni plošči je zdaj nekoliko drugačna; vidite jo na sliki 28. Sl. 28 — Čelna plošča oddajnika II Gradnja ohišja naj poteka takole: Najprej izdelamo škatlo in notranjo steno. Nato jo obarvamo ali oblečemo v samolepilne tape¬ te. Sledi montaža vseh stikal, tipk, krmil¬ nih prenosov in instrumenta. Zatem uredimo TIM 221 vso napeljavo, t. j. napeljemo splet žic, ka¬ kor so potrebne za povezavo vseh elemen¬ tov. Mojo izvedbo prikazuje fotografija — slika 29. Naj še povem, da sem montiral VF modul na dnu, baterije pa na vrhu. NF del je pritr¬ jen na posebnih nosilcih v pokončni legi, kot vidite na sliki 30. Mrežni transformator je privit na spodnji vmesni steni za krmilnim prenosom višine, poleg poštnega stikala. Lepo je viden tudi TV kabel, ki povezuje priključek antene (nad instrumentom) in VF del. Ker napajam od¬ dajnik s svinčenimi akumulatorčki, sem v desni zgornji kot vgradil stikalo, ki izključi polnjenje, ko se akumulatorčki napihnejo (ko so polni). Seveda jih od ostalih elemen¬ tov loči zgornja vmesna stena iz pleksi stekla. Ohišje sem oblepil s samolepilnimi tapeta¬ mi in pritrdil ročaj za nošenje. Zunanjo po¬ dobo oddajnika kaže slika 31. (Se nadaljuje) MLADIŽf-^-RA DIO^AMATERJI TRANSISTORSKA SIRENA V. Ivkovič Pred nedavnim sva skupaj z odgovorno ured¬ nico TIMa obiskala osnovno šolo v Krškem. Učenci so me zaprosili, naj bi v TIMu opisal takšen načrt, ki bi bi) zanimiv in dostopen vsakomur. Tako sem se odločil za transi- sistorsko sireno. Splošno Transistorska sirena oddaja zvočni signal, to je zvok ali ton, s katerim lahko nekoga pokliče ali ga obvesti o nečem, kar je bilo dogovorjeno. Priprava lahko rabi kot sirena, TIM 222 kar pove že njeno ime, ali pa kot priprava za učenje radiotelegrafije —• Morsejeve abe¬ cede. Transistorske sirene izdeluje za mlade ama¬ terje Elektronska industrija Niš in si napra¬ vo lahko kupite v prodajalni Elektronske in¬ dustrije v Ljubljani v Gregorčičevi ulici št. 13 po ceni 80,20 din. Lahko jo naročite tudi po pošti. Transistorska sirena vsebuje kom¬ plet delov in navodilo za gradnjo. Sirena je zanimiva in razmeroma preprosta elektronska rešitev. Sestoji iz tako imeno¬ vanega oscilatorja in transistorja T 2 , ki rabi za ojačenje signala. Na sliki 1 vidite elek¬ trično shemo vezave transistorske sirene. Slika 1 — Električna shema transistorske sirene Dve vzporedni liniji predstavljata kondenza¬ tor. Ena d,ebeljša črta, druga pa upognjena okoli nje, sta simbol za elektrolitski kon¬ denzator. Debela črta označuje »+ pol«, upognjena črta pa » — pol« (na sliki 2 me¬ sto b). S spiralno linijo je označena tuljava; dve tuljavi ena poleg druge, med katerima sta dve tanki vzporedni liniji, pomenita transfor¬ mator, ki je navadno označen še s »Tr« (na shemi sl. 1 — TR). Simbol za zvočnik je sestavljen iz majhnega pravokotnika in tri¬ kotnika in navadno še označen s črkama »ZV« (shema sl. 1 — ZV). Grafični simbol za transistor je dovolj znan. Navadno je to krog, v katerem so ena vodoravna in dve poševni črti. Vodoravna črta označuje bazo B, poševna črta kolektor C, poševna črta s puščico pa emiter E. Poleg simbola je naj¬ večkrat še črka T, ki pomeni transistor (na shemi sl. 1 — T 2 ). Vse te simbole vidite na sliki 3. a bed Oglejmo si shemo vezave. Kot vidite, obstoji v glavnem iz ravnih linij. Te linije predstav¬ ljajo žice, to se pravi vodnike. Pike na se- čišču dveh žic (glej konce upora R B ) pome¬ nijo kontakt v električnem smislu oziroma spoj, narejen s spajkanjem dveh žic. Ako na sečišču dveh žic na shemi ni pike, po¬ meni to, da se žici križata (točka A na shemi št. 1). To seveda ne pomeni, da se žice križajo tudi v že zgrajeni transistorski sireni; tako le rišemo shemo vezav. Na sliki 2 je prikazan način risanja vodnikov, kri¬ žanje žic in kontakt. a b c Slika 2 a — vodnik b — križanje dveh vodnikov c — kontakt (električni spoj dveh vodnikov) Mali pravokotnik je simbol za upor, in sicer navadno simbol za grafitne upore. Z žagasto linijo je označen žični upor (R 8 na shemi 1). Slika 3 — Grafični simboli a — upori b — elektrolitski kondenzator c — transformator d — zvočnik e — transistor No, sedaj že znamo prebrati električno she¬ mo transistorske sirene, pa poglejmo še, kako ta reč deluje. Prek elektrolitskega kondenzatorja C 6 je vzpostavljena povratna zveza; napetosti, ki prihajajo na bazo transistorja T 2 , se v njem ojačujejo in prihajajo prek transformatorja Tr v zvočnik Zv. Del te napetosti se vrača prek kondenzatorja C 6 zaradi vzdrževanja stalnih oscilacij. Beseda oscilator pomeni, da se neka naprava v enakih časovnih pre¬ sledkih vrti okrog ravnotežne osi. Višina tona naše sirene je odvisna dd vred¬ nosti kapacitete kondenzatorja C 6 in upor¬ nosti upora R 8 . Paziti je treba zlasti na ve¬ zanje koncev sekundarja transformatorja, saj pri napačni vezavi ne bi prišlo do oscilacij. Mladi amater bo razočaran, če priprava, montirana po navodilu iz »Ei« kompleta, ne TIM 223 bo dala glasu od sebe. V takem primeru je gotovo zakrivil prej omenjeno napako. Bolje je prej paziti na pravilno vezanje. Mladi radiotelegrafist bo uporabil to sireno za učenje radiotelegrafije. Dodati mora le mikro prekinjevalo, tipkalo, vezano zapore¬ dno na enega od polov baterije. Kompletna transistorska sirena bo lahko takoj rabila za vaje v radiotelegrafiji. Kako montiramo transistorsko sireno Preden začnemo montirati sireno, moramo spoznati vse njene sestavne dele, nato iz¬ vršiti vse priprave in šele nato začnemo z montažo. Ko ste montažo končali, morate preveriti vse zveze, naravnate sireno in na¬ zadnje priključite baterijo. Priprava Na mizi razvrstite dele, ki ste jih vzeli iz škatle, po naslednjem redu: 1. Navodilo za montažo z električno in mon¬ tažno shemo in navodilo za spajkanje polprevodnikov; 2. pertinaks ploščo (šasijo) z zakovanimi dvojnimi ušesci prilepljenimi na spodnjo gobo (plastična goba); 3. spodnji del škatle, v kateri je goba, in na njej nalepljene naslednje elemente: — zvočnik Zv — transistor T 2 — upor R a — kondenzator C 6 — košček tinola Slika 4 — Montažna shema transistorske sirene —- transformator Tr —- dva kosa izoliranega PVC vodnika pre¬ mera okoli 0,5 mm, dolžine okoli 40 cm 4. dve bateriji po 4,5 V; 5. vključite spajkalnik. Montaža Preučite montažno shemo na sliki 4. Pripravljeni in razvrščeni material montiraj¬ te takole: 1. Prepričajte se, če je spajkalnik dovolj razgret, tako da se tinol pri dotiku začne takoj taliti; 2. od pripravljenih PVC vodnikov (žic) od¬ režite dolžine, ki jih potrebujete za spajanje ušesc 7' in 8' z zvočnikom; 3. z odrezanih vodnikov snemite izolacijo v dolžini 0,5 do 1 cm na vsakem koncu; 4. tako pripravljene vodnike prispajkajte z enim koncem na ušesca 7' in 8', z drugim koncem pa na ustrezna mesta na zvočniku; 5. od preostale žice odrežite potrebne dol¬ žine za priključitev transformatorja, in sicer za spajanje — ušesci 1’ in 4, — ušesca 3’ s točko a na primarju trans¬ formatorja, — ušesca 6 s točko 6 na primarju trans¬ formatorja, — ušesca 7 s točko C na sekundarju trans¬ formatorja, — ušesca 8 s točko d na sekundarju trans¬ formatorja, — ušesca 8 z ušescem 4’, — ušesca 5’ z ušescem 6'; 6. na obeh koncih odrezanih vodnikov (žic) snemite izolacijo v dolžini 0,5 do 1 cm; 7. tako pripravljene vodnike prispajkajte po naslednjem redu: 3’ — a, 6 — b, 7 — c, 8 — d, 8 — 4’, 8 — 4’, 5’ — 6’, 1’ — 4; 8. na preostalih dveh vodnikih snemite na obeh koncih izolacijo v dolžini 1 cm; 9. po en konec teh dveh vodnikov prispaj¬ kajte na ušesca 4'.in 5'; 10. preostala prosta konca vodnikov pri¬ spajkajte na pole baterije; pazite, da bo vodnik s točke 4’ vezan na pozitivni pol, vodnik s 5’ pa na negativni pol baterije (dalj¬ ši jeziček baterije); da bi laže eksperi¬ mentirali in laže priključevali baterije, pri- TIM 224 Slika 5 — Šolski brnilec spajkajte na oba prosta konca vodnikov po eno »krokodil« sponko, s katero boste z lahkoto priključevali baterijo; krokodil lah¬ ko ostane na enem polu baterije, na drugi pol pa ga pripišete pri vključevanju sirene. Spajkanje pasivnih elementov 1. Upor R 8 prispajkajte na ušesci 2’ in 5’. 2. Kondenzator C 6 prispajkajte na ušesci 2 in 7. Spajkanje transistorja 1. Izhodne žice transistorja T 2 prispajkamo na ušesca, in sicer emiter na ušesce 1, bazo (srednja žica) na 2, kolektor (označen z rdečo piko) pa na ušesoe 3. Pripomba 1. Vključevanje in izključevanje sirene lah¬ ko izvršimo s pripenjanjem, oziroma snema¬ njem »krokodila« z enega pola baterije. 2. Transistorska sirena lahko rabi za učenje radiotelegrafije. Spretni graditelji bodo vso pripravo zaprli v lepo izdelano škatlo in nanjo montirali sti¬ kalo za vključevanje. Tako bo priprava lepša in še bolj funkcionalna. Šolski brnilec Oglejmo si elektronsko shemo šolskega br- nilca (slika 5). Iz slike je razvidno, da sestoji brnilec iz transistorja AF261, ki skupaj s srednjim transistorjem AC 530 tvori multivibrator, ka¬ terega frekvenca se lahko spreminja s po¬ tenciometrom 50 Kfi. Drugi transistor pa rabi za izhodno ojačevalo za pogon zvočnika. Brnilec je treba graditi prav tako kot tran- sistorsko sireno. Najprej dobro proučite vezalno shemo, potem prekontrolirajte ma¬ terial in ga razvrstite po skupinah: upori, kondenzatorji, transistorji in ostalo, nato naredite načrt za tiskano vezje, katenega velikost je odvisna od velikosti materiala. Dobro se prepričajte, kaj je pri transistorju baza, emiter in kolektor. (če vam to ni popolnoma jasno, naj vam kak starejši ama¬ ter to razloži. Lahko pa tudi pišete meni.) Vsekakor morate še pred spajkanjem za¬ nesljivo vedeti, kaj je kaj na transistorju, sicer boste pozneje razočarani, ko vam br¬ nilec ne bo deloval kot je treba. Pred vključitvijo baterije preverite vse zveze po shemi na sliki 5. Morebitne napake ta¬ koj popravite, ker se vam lahko zgodi, da vam bo transistor pregorel. Taster (tipko) priključite s kosi žice neko¬ liko proč od priprave, da boste laže delali z njim. Ko pritisnemo na taster, bomo sli¬ šali v zvočniku ton, katerega frekvenco lah¬ ko reguliramo s potenciometrom. Stikalo za vključevanje in izključevanje priprave ni po¬ trebno, saj nam v ta namen rabi taster. Baterija se troši samo takrat, kadar priti¬ snemo na taster. želim vam mnogo uspeha pri delu. Če vam pri izdelavi ne bo kaj jasno, mi pišite. TIM 225 OD FIZIKE A ;( DO GEOLOGIJE KAJ VEM O MRAVLJAH? Marko Meden Naslov sem namerno izbral v obliki vpraša¬ nja. Poizkusite odgovoriti nanj. Prepričan sem, nekaj o mravljah ve vsak izmed vas. Eni več, drugi manj. Gotovo ste takoj pomi¬ slili na to, da so mravlje žuželke, da žive v skupinah, da grade mravljišča, ki so lahko zelo velika in da jih ljudje večkrat postavlja¬ mo za vzgled marljivosti in vztrajnosti pri delu. V tej in prihodnjih številkah TIMa pa bi mladim naravoslovcem med vami želel povedati kaj več o mravljah. Najprej bi si skupaj ogledali njihove glavne značilnosti in posebnosti. V nadaljevanjih boste potem izvedeli, kako si lahko sami izdelate umetno mravljišče in kaj vse lahko opazujete v njem. Izvedeli boste tudi, kako boste mrav¬ lje za vaše mravljišče nalovili v naravi in kakšne posebne priprave boste potrebovali pri tem. Na mravlje naletimo skoraj na vsakem ko¬ raku. So ene izmed najbolj razširjenih žu¬ želk. Prilagojene so na življenje v različnih okoljih, žive v gozdovih, na travnikih, ob morju in visoko v gorah. Celo v mestih, v hišah so našle primerne prostore za živ¬ ljenje. Seveda ne živi ena in ista vrsta na vseh naštetih področjih. Tiste, ki so prila¬ gojene na življenje v toplih obmorskih kra¬ jih, visoko v gorah ne bi ostale pri življenju. Ker pa je mravelj veliko vrst, so si lepo porazdelile življenjska področja. Vsaka živi tam, kjer ji razmere najbolj ustrezajo. Za lažjo predstavo naj povem, da živi samo v Sloveniji okrog 80 različnih vrst mravelj, v celi Jugoslaviji pa precej čez 100. Med se¬ boj se različne vrste v marsičem razlikujejo, vsem pa so skupne glavne značilnosti. Naj¬ važnejša skupna značilnost je ta, da vse mravlje žive v skupnostih. Pravimo, da so mravlje socialne žuželke. Tako kakor čebele, ki so njihove bližnje sorodnice. Da, čebele so sorodnice mravelj. Morda bodo nekateri a) samica, b) samec, c) delavka, d) jajčeca, e) ličinka, f) buba. d 0 TIM 226 med vami pripomnili, da imajo čebele krila, mravlje pa ne. Tem naj povem, da imajo tudi mravlje krila. Mlade samice so krilate, ravno tako samci. Poleg njih pri mravljah in čebelah najdemo še posebno skupino osebkov — delavke. Delavke čebel imajo krila, pri mravljah pa ne. Prav delavke pa tvorijo veliko večino prebivalstva v mrav¬ ljiščih. Samica je zelo pogosto v celem mravljišču ena sama. Njena glavna naloga je odlaganje jajčec. Ta potem prevzamejo v oskrbo delavke. Iz jajčec se razvijejo li¬ činke, ki jih delavke skrbno negujejo in hranijo. Ko ličinke dorastejo, se zabubijo, iz bub prilezejo popolnoma razvite mravlje, ki nič več ne rastejo. Enkrat na leto, navadno poleti, se v mrav¬ ljišču razvijejo ličinke, ki so večje od drugih. Tudi bube so precej večje. Iz njih se pri¬ kažejo mlade samice in mladi samci. Oboji imajo krila. Nekaj časa se še zadržujejo v mravljišču, lepega sončnega dne pa vsi na¬ enkrat vzletijo iz rojstnega gnezda in pole¬ tijo na svatbeni ples. Pravimo, da takrat mravlje rojijo. Samice in samci svatujejo v zraku. Ko se vrnejo na zemljo, samci še nekaj dni životarijo, nato pa poginejo ali pa postanejo plen roparskih živali. S tem, da so poskrbeli za zarod, je njihova življenjska naloga opravljena. Od rojstva do smrti traja življenje mravljinčjih samcev največ nekaj tednov. Popolnoma drugačna usoda čaka po svatbenem letu samice. Njihova naloga je, da osnujejo novo mravljišče. Živele bodo še dolgo, pri nekaterih vrstah tudi do 20 let. In kako nastane novo mravljišče? Samica si po svatbi poišče votlinico pod kamnom, skorjo, ali na kakšnem drugem primernem kraju. Kril, ki so jo ponesla na svatbo daleč od domačega mravljišča, zdaj r*e potrebuje več. Umaknila se bo v svojo kamrico in vse življenje bo ostala pod zemljo. Krila bi ji bila le v napoto. Zato si jih polomi ob steb¬ lih rastlin ali pa si jih sama pogrize s če¬ ljustmi. Ko je to opravila, popolnoma zapre svojo votlinico z drobci peska in prsti in prične odlagati prva jajčeca. Dokler se iz njih ne bodo razvile mlade delavke, ne bo imela samica nobenega stika z zunanjim svetom. To traja včasih celo leto. Ves ta čas samica ničesar ne je. Ličinke hrani tako, da slabotnejše ličinke raztrga in jih pokrmi močnejšim. Tudi del jajčec pokrmi ličinkam. Ustanavljanje novega mravljišča zanjo res ni ilahko delo. Šele ko se pojavijo prve de¬ lavke, je najhujše pomanjkanje minilo. Te sedaj odpro kamrico in začno prinašati hra¬ no za ličinke in samico. Graditi začno tudi nove prostore v mravljišču, ki sprva počasi, nato pa vedno hitreje raste. Ste kdaj po¬ mislili, ko ste v gozdu naleteli na veliko mravljišče gozdnih mravelj, kako je nastalo? Zdaj veste, da je vsako tako mravljišče ustanovila ena sama samica, ki še zdaj živi pod kupom iglic v svoji kamrici in nepresta¬ no odlaga jajčeca za nove in nove delavke, za še večjo rast svoje družine. Mravljišče nenehno raste, vendar ne dolgo. Ko pogine samica, začne mravljišče propadati. Danes ste torej izvedeli, kako nastane mrav¬ ljišče v naravi. V prihodnji številki pa si bomo ogledali, kako lahko naredite doma umetno mravljišče in kaj vse potrebujete za njegovo izdelavo. TIM 227 MLADI FOTOGRAFI KAMERA Marjan Richter Doslej smo govorili le o barvnih tvorivih. Res je sicer, da brez njih barvna fotografija ne bi bila mogoča. Vendar samo z barvnim tvorivom še ne moremo napraviti barvnega posnetka. Skoraj prav tako važen je pri tem postopku fotografski aparat ali kamera, kot ga bomo na kratko imenovati. Najprej se moramo vprašati, če je vsaka kamera pri¬ merna, da z njo lahko fotografiramo v bar¬ vah. Odgovor ni tako preprost, kot bi si mislili, zato bomo današnje poglavje posve¬ tili prav kameri. Marsikdo rped vami je še vedno lastnik stare preproste kamere s fiksno nastavlje¬ no goriščno razdaljo objektiva, s preprostim zaklopom in s še bolj enostavnimi zaslon¬ kami. Ker so take kamere škatlaste oblike, jih imenujemo tudi box kamere. Uporablja¬ jo zvite filme in dajo v dobrih okoliščinah F modre , F zelene