Vojna. JUNAKOV GROB. Fran Kuhar. Oj, ta soldaški boben, ta bo meni vel'ki zvon. Oj, ta mi bo zazvonil, kadar jaz umrl bom. Kadarkoli smo peli to staro našo narodno, a Tebi toli priljubljeno pesem, tedaj pač ni domneval' nihče izmed nas, da se bodo besede njene tako kmalu obistinile nad Teboj. Ko sva se letos meseca maja skupno udeležila tečaja za šolske vrte v Zalogu in si mi na Marijimiem trgu v Ljubljani zadnjikrat podal desnico, pač nisem slutil, da Ti bom v nekaj mesecih pisal te vrstice v spomin. Poslušen pozivu sivolasega vladarfa, je odšel tovariš Fran Kuhar koncem julija t. 1. k svojerau vojaškemu krdelu,*ki je bil z njim poslan na južno bojišee. Tam ga je dne 27. novembra t. 1. zjutraj dohitela smrt. Padel je na 802 m visokem srbskem hribu Suvobor na črti ValjevoGornji Milanovac. Ranjen je bil že v tevo nogo pod kolenom, imel }e že prestrelieno roko, a še ni hotel iti nazaj med ranjence. Tovariši-častniki so ga svarili in mu prigovarjali, naj ostane zadaj, ker se je že komaj premikal naprej, a ni jih hotel slušati, nakar je dobil strel naravnost v srce in bill takoj mrtev. Rodil se1 je pokojnik dne 3. januarja 1880. leta pri D. M. v Polju. Oče mu je bil ondotni nadučitelj Blaž Kuhar, ki se je leta 1883. v Ljubljani ponesrečil in §e isto leto umrl. Po dovršenih študifah je nastopil Fran Kuhar svojo prvo učiteljsko službo v Kapelah pri Brežicah, odkoder je odšel k Sv. Antonu nad Rajhenburgom. Pozneje se je preselil na Kranjsko, kjer je služboval y §t. Gotardu pri Trojanah, Domžalah in nazadnje v Pirničah pri Meivodah. Bil }e izvrsten učitelj ter je v šoli dosezal izborne uspehe. Živo se še spominjam, s kakim veseljem in ponosom, mi je; kazal pismene izdelke svojih učencev, ko sem ga nekoč med šolskim Ietom posetil v Št. Ootardu. Nisem se mogel načuditi, da je mogel doseči toliko na gorski enorazrednici, kjer se je moral poleg velikega števila šolskih otrok tudi zaradi razsežnosti šolskega okolaša in neugodnih terenskih razmer predvsem bo^ riti s slabim šolskim obiskom. In vendar rni je pozneje večkrat zatrjeval, da je baš v Št. Gotardu preživel najlepše čase. Služboval je tu skup z župnikom-pesnikom Antonom Hribarjem, tu si je tudi izbral iz znane rodovine Novakove na Trojanah družico življenja, Marico. Iz tega zakona }e izšlo petero otrok, od katerih danes še štirje žive. A kratko sijale so zvezde prijazne, v sanjah prijetnih ga zibali je up. Ljubezniva soproga mu je iela bolehati na boleziri, ki jo še danes priklepa na bolniško posteljo, in pokojnik je moral v podvojeni meri okušati grenkost ubranega kruha, ki ga jemo slovenski učitelji! Kot vojak je bil Fran Kuhar enoletni prostovoljec pri Belgijcih v Ljubljani, pozneje je bil kot poročnik prestavljen k 47. pehotnemu polku v Gorico, sedaj pa je bil pri črnovojniškem pohodnem bataljonu štev. 2/29. Kako ljutih bojev se je udeleževal na čelu svojega vojaškega oddelka, izpričuje zadnja dopisnica, ki jo je pisal dne 16. novembra 1914 svojemu bratu Antonu, učitelju v Trbovljah. Tam mu poroča, da so ostali od 2. stotnije nazadnje še sam častnik in štirje možje. Nekaj dni pozneje je tudi on prelil svojo srčno kri za cesarja in domovino. V vasici Planinica, oddaljeni dve uri od Valjeva, so ga pokopali z vsemi vojaškimi častmi. Ko pa so ga njegovi bojni tovariši položili v prerani grob, tedaj je v daljni slovenski zemlji zaplakala bolna njegova soproga, zaplakalo je čvetero nedolžnih sirot, preko srbskih poljan pa so zaveli ledeno-mrzli vetrovi, ki so prinašali od slovenskih gora zadnji refren njemu toli priljubljene pesmi: Oj, ti gorenjski fantje bodo pokopali me. Vsi bodo me spremili na zelene travnike. V miru počivaj, slovenski učiteljjunak! P o g r a j e c. Padli slovenski učitelji. PADLI UČITELSKI TOVARIŠ. Tovariš Andrej Č o k, učitelj v Trstu, ki je sedaj v srbskem ujetništvu, objavlja z datumom 24. decembra pret. 1. v »Edinosti« z dne 4. t. m., št. 4, z južnega bojišča med drugimi vestmi tudi to: Imel sem prijatelja, Leonowatzse je imenoval iin je bil ravnatelj meščanske šole v malem mestu zapadne Galicije. 2e v Pulju se je veselil, da ni v Galiciji in da }e bolje vendarle v Srbiji. »Domovina moja je težko izkušana«, mi je rekel rn za ženo se je bal, da se ji kaj ne zgodi. Še bolj vesel je bil, ko je v Srbiji postal »ordonane«, prenašalec povelj in ukazov. Siromak, morda je to bila njegova nesreča. Po čisto odprtem polju je moral do poveljnika bližnjega polka. Krogfa ga je zadela ravno v srce. Naj bi mu bila lahka vroča balkanska tla, na katerih je večkrat sanjal o srečni bodočnosti svoje domovine Poljske! — Tovarišu F u r 1 a n u iz Studenega pri Postojni se je tudi zdelo, da je manj nevarno biti »ordonanc«, kot se boriti. Paderje, izvršuioč vestno povelje, ki mu je bilo dano. Nedaleč od Županjca ob Ljigu, pritoku Kolubare, počiva na koruznem polju. Poljaku in Slovencu ob strani amenjam tudi Budkoviča, hrvatskega učitelja iz Istre. Mlad, poln nad in Idealov — saj smo o njih govorili v kraljevskih toplicah Koviljači — je padel na nekem griču blizu Arangjelovca.Tovariš Š e s t a n, tudi istrski učitelj, mi je prinesel vse, kar je dobil v pokojnikovih žepih. Pogledal Je v strati, ko mi je izročil listnico, v kateri je bila slika pokojnikove zaročenke.Bal se je, da bi opazil solze v njegovih očeh. Šestane! Morda si opazil, da sem se ozrl Jaz v nasprotno stran... Tako tovariš Čok. — Mi dostavljamo tem besedam: Bodi vam, vrli junaški fovariši-vojniki in dragi naši bratje, počltefc sladak v daljni zemljteH DaTi ste domovinl svojo najdražjo last — svoje živJJenJc! Slava vašemu spominu! AVSTRIJSKI UČITELJI V VOJNI. »Deutsch-osterreichische Lehrer-Zeitung« pravi v svoji 1. letošnji številki z dne 1. t. m., da smemo po uradni statistiki število avstrijskega ljudskošolskega in meščanskošolskega učiteljstva računati okroglo na 100.000. Od tega števila odpade na ženske učne osebe 20.000, toretj ostane 80.000 moških učnih oseb. — Kolikor kažejo izkazi iz posameznih dežel, }e v vohti 25% učiteljev, to ie 20.000 mož. To je primeroma visoko število, ker so drugi stanovi dali minogo manj vojakov. Vzrok temu je dejstvo, da mora vsak, ki se hoče posvetiti učiteljskemu stanu, takoj ob vstopu na učiteljišče dokazati z zdravniškim izpričevalom svojo telesno usposobljenost. — Od avstriiskih učiteljev-vojakov jlh je doslej padlo okroglo 800, števllo ranjencev je pa veliko večje. DRŽAVNI PRORAČUN. Državni proračun bo v kratkem objavljen potom cesarske odredbe. In sicer bo le provizoričen proračun, ki bo obsegal dobo od 1. jan. do 30. junija 1. 1915. Kakih novih posojil v tem proračunu ne bo. Ravno tako ne bo proračun to pot sestavljen v podrobnostih, ampak te v; okroglih vsotah, ki bodo krile glavne postojanke. KOLIKO ČASA BO TRAJALA VOJNA?, Iz Budimpešte pišejo dnnajski »Zeit«:] Neki tukajšnji tednik je več ogrskih osebnosti vprašal: »Koliko časa bo še trajala vojna?« Odgovori so dovolj zanimivi. Višji župan Barczy sodi, da se mora kon-« čati vojna še pred prvim polletjem 1915. Bančni ravnatelj tajni svetnik Lanczy trdi, da ni dovolj moder, da odgovori na vprašanje, a resen je dovolj, da na vprašanje ne more odgovoriti. Vsekakor izjavlja, Avstro-Ogrska se more več časa vojskovati, kakor druge države, ker se o naši siposobnosti ne more dvomiti. Bivši pravosodni minister Pokmyi zaupa Hindenburgu, ki ga ne smatra le za najboUšega vojskovodjo sedanjosti, marveč za: največjega vojskovodjo vseh časov. Izvaja: »Zaupajoč Hindenburgovetnu geniju, upam na hiter in zmagovit konec. — Tudi na Dunaju znani stari gledaKški igralec Ujhazy sodi jako skeptično: »Ta vojna se sploh ne bo končala. Kdo vras?a bo zahteval mir? Nobena država ni do- voli srčna, da odkrito prizna, da je že sita vojne.« Najbolj veselo je odgovoril pisateH Marton, ki ni, kakor večina, odgovoril na vprašanje s protivprašanjem: »Sem li prerok?« marveč je jasno in odločno izrazil: »Ta voina more trajati najdlje še dva meseca — ker dlje časa ne vzdrže več moje finančne razmere.« ASTRIJSKA RDEČA KN.JIGA. Z Dunaja poročajo: Zunanje ministrstvo pripravtja zbirko diplomatičnih dokumentov, ki pojasnjujeio stališče in vlogo monarhije pri sedanjem evropskem konfliktu. Publikacija izide kot »rdeča knjiga«. brezplačno prevažanje daril za »rdeci kri2«. S takojšnjo veljavnostjo do preklica, najdalje pa do 1. februarja 1915 se dovoli na vseh, v obratu c. kr. avstrijskih državnih železnic stoječih normalno in ozkotirnih progah za darila, ki se oddajo za »Rdeči križ« kot brzovozno ali vozno blago, brezplačno prevažanje pod naslednjimi pogoji: 1. Olajšava velja za blago, ki je pripravno za osebno uporabo ranjenih ali bolnih voiakov in za potrebščine v bolnicah. Vse predmete, ki očividno nimajo teh lastnosti, izključija odpošilne postaje od te olajšave. 2. Kot preJemnika pošiljatev morata biti napisana v voznih listih Avstrijska družba »Rdečega križa« na Dunaju ali društvo avstrijske družbe »Rdečega križa«. Društva se nazivljajo: Deželno pomožno društvo Rdečega križa, Gospejno pomočno društvo Rdečega križa, Deželno in gospejno pomožno društvo Rdečega križa, itd. 3. Označbi vsebine v voznih listih mora biti že pri oddaji pripisan pristavek: »Prostovolina darila za Rdeči križ«. 4. Predujmi in povzetja po dohodu so izključena pri posluževanju te olajšave. Podrobna pojasnila dajeio postaje. OPROSTITEV OD ČRNOVO.INIŠKE SLU2BE NA OGRSKEM. Listi poročajo: Poljedelski minister baron Ghillany je izdal naredbo, ki je pozvala oblasti, da predlože do 5. januarja 1915 imena vseh onih črnovojnikov, rojenih v letih 1873. do 1890., ki so nujno potrebni v gospodarskih in poljedelskih institucijah, da se oproste vojaške službe. * VOLITVE V OBČINSKE ZASTOPE ODLOŽENE. Kor. urad poroča: Zaradii) obvezne aktivne vojaške službe ne more mnogo moških, ki so upravičeni, udeležiti se volitev v občinske zastope, izvrševati te svoje volilne pravice, dokler so vpoklicani pod orožje. Ker je s tem izključeno od volitev tako znatno število volilcev, bi to uteginiilo vplivati na izid volitev ter provzroaili uspehe, ki bi nikakor ne odgovarjali pravi sestavi volilstva. Vrhutega pa akflitvno službujoče vojaške osebe tudi nimajo pasivne volilne pravice, tako da bi mnogo občinskih odbornikov, ki so že delovali na polju občinske uprave, ne moglo biti iznova poklicanih na svoja prejšnja mesta. Ta položaj je vlado spodbudil, da je v soglasju z mnogimi tozadevnimi željami, ki so ji došle od prebivalstva samega, deželnim oblastvom, ki pridejo pri tem vpoštev, poslala primerna navodila glede odložitve volitev v občinske zastope, ki bi se po določbah občinskih redov morda imele vršiti. TRAGIKA OBMEJNIH POKRAJIN. »Kolnische Volfcszeitung« poroča iz Alzacije-Lotaringije: Slučaji, da si stoje v krvavi borbi na zapadni fronti prijatelji in sorodniki nasproti, so v Alzaciji-Lotaringiji jako številni. Ni je skoro starejše rodovine, ki bi ne imela tam in tu sorodnikov in znancev, in sicer pogosto jako bližnje pripadnike ožjega in širšega rodovinskega kroga. Tako mi je še pred kratkim tožila mati nekega mladega lotarinškega učitelja, ki se nahaja istotako v vojni, da je ne muči samo skrb za njenega edinega sina, ampak predvsem strašna misel, da bi se mogla kdaj srečati v boju njena oba brata, od katerih se nahaja eden v nemški, drugi pa v francoski armadi in sta oba pustila doma ženo in otroke. Da si stoje nasproti bratranci, to se smatra v Alzaciji že kot nekaj samo ob sebi umljivega. Pred kratkim je prišla mimo neke vojaške železniške čuvajnice četa francoskih ujetnikov. Straža je obstojala večinoma iz samih lotarhjških črnovojnikov. Neki vojak iz Lamberga je zaklical glasno: »Ali ni nobenih lotarinških bratov!« — »Da!« mu je odgovoril' nekdo, »jaz sem sin posestnika A. V. iz Lamberga.« Shičaj je nanesel. da se je med stražo čuvajnice nahajal ravno njegov bratranec. Snidenje ie btto seveda silno iskreno in presrčno. Če bi preiskavalš, bi videli v tej vojni še na stotine in tisoče takih slučajev. « MEDNARODNA MIROVNA KONFERENCA V KOPENHAGNU. Korespondenčni urad poroča: V Kopenhagen sklicana mednarodna mirovna konferenca je določena za 17. in 18. januarja 1915. Casopisje in občinstvo je izključeno od posvetovanj. — V zvezi s konferenco se vrši velika javna mamifestacija za mir. * OGRSKI UČITELJI V VOJNI. Po neki privatni statistdki se inahaja 4906 ogrskih učiteljev na bojiščih. Od teh jih je bilo 206 že ranjenih, 41 jih je padlo. DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA »RDECl KRIŽ«. Šolsko vodstvo v Vipolžih v Brdih 40 K; šola v Ormožu-okolici 154 K + 19 K 67 vin. = 173 K 67 vin.; učiteljstvo obeh ljudskih šol v Spodnji Šiški 15 K; šolska prireditev vGorenjem Logatcu 145 K 24 v; prireditev v Dolenjem Logatcu s sodelovanjem šolske mladine 800 K; šola v Velikih Laščah 800 K; učiteljstvo C. M. šol v Trstu 10 K; učiteljica Ana Somrakova zbirko »Zaveze učiteljev« v Velikih Laščah 12 K; Josip Terčak, šol. voditelj v Ksaveriju, nabral 212 K 95 vim.; učiteljstvo v Ksaveriju nabralo 76 K 40 vin.; učiteljice dekliške šole v Hrastniku namesto cvetk na krsto gospe Urnbergerjeve 10 K; nekatere slovenske ljudske šole v Istri (glej notico z Brega med istrskimi vestmi v današnji številki!) 403 K 33 vim.; šolska mladina v Plaveh pri Gorici 52 K 22 vin.; skupaj 2750 K 81 vin. V zadnji številki izkazanih . K 12634:42 Danes izkazanih K 2750:81 Doslej nabranih K 15385:23 Prosimo nadaljnih obvestil, oziroma iz popolnil dosedanjih izkazov!