Posamezni Izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 Šiling SLovtnii GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE IZ VSEBINE Zagreb bodo preuredili. — Srečanje (Konstantin Simonov). — Pastirjev tovariš (Branko Čopič). — Onkraj Mure (Nedeljko Mesečkov). — Najboljši borec (France Kosmač). ieinlk IV. Celovec, v soboto 14. V. 1949 Štev. 37 (222) O kulturni svobodi in enakopravnosti kor. Slovencev ne moremo govoriti Telegram Slovenske prosvetne zveze konferenci UMESCO v Parizu Celovec, 12. maja 1949. — Slovenska Prosvetna zveza je poslala konferenci UNF.SCO (mednarodna kulturna organizacija pri OZN), ki trenutno zaseda v Parizu, telegram naslednje vsebine: Slovenska prosvetna zveza kot edina predstavnica kulturnih interesov koroških Slovencev je prisiljena, da opozori visoki foruni na krivico in kulturno zatiranje, ki so mu koroški Slovenci še vedno izpostavljeni. Osnovne pravice vsakega naroda, da svoj lastni jezik uporablja tudi pred uradi, avstrijske oblasti ne upoštevajo. Oblasti odklanjajo slovenske vloge, ne da bi jih upoštevale z utemeljitvijo, da je v Avstriji uradni jezik edinole nemščina. Zahtevo Slovenske prosvetne zveze po ustanovitvi slovenske srednje šole v Celovcu in odprtju slovenskih kmetijskih šol je zvezno ministrstvo za pouk osorno odklonilo. Krivico, ki so jo nam prizadejali nacisti z nasilnim razpustom Slovenskega šolskega društva v Celovcu, je zvezno ministrstvo za notranje zadeve legaliziralo šele lanskega leta, društveno premoženje pa Slovencem še danes pridržujejo. Učne tnoČI na tako Imenovanih dvojezičnih šolah so pretežno bivši nacisti, ki so sc pri germanizaciji slovenske mladine posebno izkazali. Le nekateri od njih obvladajo slovenski jezik, ker po 192«. letu uiti enega koroškega Slovenca niso sprejeli v učiteljišče. Koroška deželna vlada slej ko prej iz- vaja nedemokratično cenzuro nad slovenskimi igrami in dovoli samo take »brez politične tendence«. Zvezno ministrstvo za pouk onemogoča obnovo oziroma izpopolnitev slovenskih ljudskih knjižnic, ki so jih nacisti uničiti s tein, da zavlačuje izstavitev uvoznega dovoljenja za uvoz slovenskih knjig iz Jugoslavije. Za stotisočc slovenskih knjig, številne glasbene instrumente, odrske naprave iu požgane prosvetne domove, ki so jih v dobi nacizma uničili Avstrijci, Slovenci šc niso prejeli niti groša za popravo škode. Za slovenske radio-oddajc je dnevno samo nekaj minut na razpolago, na katere pa Slovenska prosvetna zveza tudi nima nobenega vpliva. Slovenska prosvetna zveza se od 1945. leta naprej zaman trudi za dodelitev pisarniških prostorov v Celovcu in mora svoje kulturno delo vršiti dobesedno v brlogu. Iz Javnih sredstev koroški Slovenci po letu 1920 za svoje kulturne namene niso prejeli niti groša. Ne da bi omenjali še stalno, nekaznovano oviranje slovenskih kulturnih prireditev s strani šovinističnih organizacij in posameznikov, spričo navedenih razmer o kulturni svobodi in enakopravnosti koroških Slovencev ne moremo govoriti. Omejita® med zapadite in vzhodno Nemčijo ukinjene Berlin— V noči od srede ua četrtek so bile ukinjene vse prometne in trgovinske omejitve med zapadnimi sektorji Berlina ter med zapaduo in vzhodno Nemčijo, ki jih je pred enajstimi meseci izzvala raz-bijaška politika zahodnih sil. Prebivalstvo zapadnega Berlina je ukinitev teli omejitev « navdušenjem pozdravilo. Enajst mesecev ni dobilo nobenih svežih živil, temveč se je moralo zadovoljiti s suho izelenjavo in podobnim. Ulice v zapad. sektorjili so bile ponoči temne in zapuščene. Čim se je storila tema, so cestne železnice nehale voziti. Zdaj, ko so ukinjene vse omejitve, je v zapadnih Pogajanja za avstrijsko mirovno pogodbo preložena London, (TASS). Namestniki zunanjih ministrov, ki so že v drugič predlskutirali doslej še nerešene točke avstrijske mirovne pogodbe, so na svojih sejah dne 6. in 10. maja razpravljali o nadaljnjem delu londonske konference. Delegacija ZDA je predlagala, di bi delo konference do 25. junija t. 1. prekinili. Britanska in francoska delegacija sta se tenni predlogu pridružili. Sovjetska delegacija je bila proti predlogu ameriške delegacije in vztrajala na tein, da namestniki pričnejo s ponovno diskusijo o šc odprtih vprašanjih. Sovjetski zastopnik Zarubili je pri tem poudaril, da za prekinitev posvetovanj ni nobenega vzroka in ovrgel trditev ostalih delegacij, da bi bilo nadaljevanje londonske konference brezplodno. Vendar so ostale tri delegacije trdovratno vztrajale na svojem stališču in zahtevale prikinitev pogajanj do 25. junija. Glede na dejstvo, da ostale delegacije niso bile voljne, da bi delo za pripravo avstrijske mirovne pogodbe nadaljevali, je bila sovjetska delegacija prisiljena pristati na prekinitev pogajanj do 25. junija 1948. sektorjih Berlina spet živahno in prebivalstvo zadovoljno. V sovjetskem sektorju je bilo ob tej priložnosti v četrtek množično zborovanje demokratičnega bloka, ki se ga je udeležilo stotisočc ljudi. Govorniki na zborovanju so poudarjali euotnost Berlina in nujnost vsenemške viade. Demonstranti, ki so prišli iz vseh delov Berlina, so nosili transparente, katerih napisi so pozivali k podpori volitev za nemški narodni svet 15. in 16. maja t. 1. V zapadni Nemčiji upajo, da se bo z ukinitvijo prometnih in trgovinskih omejitev med zapadno in vzhodno Nemčijo poživilo gospodarstvo in da se bo število brezposelnih zmanjšalo. »Bonnska ustava« pomeni dokončno razcepitev Nemčije Bonn, (Tanjug). Po poročilih tujih agencij je sprejel tako imenovani parlamentarni svet v Bonnu »ustavo« za ločeno za- padno nemško državo. Za sprejem ustave je glasovalo 53 delegatov, 6 članov bavarske socialistične stranke, 2 člana Komunistične partije, 2 člana stranke centra in 2 poslanca nemške stranke pa je glasovalo proti. Med razpravo pred sprejemom ustave je govoril predsednik Komunistične partije Nemčije Maks Reimann, ki je med drugim rekel: Komunisti so proti sprejetju ustave zato, ker je ne more sprejeti nemško ljudstvo. Reimann je izjavil, da hočejo s to ustavo preslepiti nemško ljudstvo in poudaril, da ustave tudi ni mogoče sprejeti zaradi tega, ker ni sodelovalo nemško ljudstvo v nasprotju z določbami ustavnega načrta pri delu parlamentarnega sveta. Bonnska skupščina, je poudaril nadalje Reimann, se je zavedala, da ljudstvo ne bo odobrilo te tuje ustave, zato je tudi ni dala na glasovanje. Zaradi tega bo nemško ljudstvo zavrnilo ustavo, ki so mu jo vsilile zapadne okupacijske sile. Ta ustava pomeni dokončno razcepitev Nemčije. Prav tako se je Maks Reimann izjavil proti ustanovitvi tako imenovanega začasnega odbora, ki naj bi pomenil vlado Zapadne Nemčije. Poudaril je, da zahtevajo koristi Nemčije ustanovitev demokratične vlade za vso Nemčijo. Ob koncu svojega govora je Reimann predlagal, naj bi parlamentarni svet v Bonnu sodeloval z Narodnim svetom v Vzhodni Nemčiji zaradi sprejetja skupno izjave o Nemčiji. Pristaši razbitja Nemčije so zavmilLpred* log predsednika Komunistične partij* Nemčije. Po najnovejših poročilih iz Berlina je bonnski »parlamentarni svet« proti glasovom komunistov določil Bonn kot začasni sedež bodoče zapadno-nemške lutkovne vlade. Hkrati je sprejel s 36 proti 29 glasovom volivni zakon za bodoči za-padno-nemški »parlament«. London. — (TASS) Sindikalni svet mesta Birmingham obsoja v imenu 150.000 svojih članov novi angleški proračun, ki pomeni za delavce in njliiove družine samo nadaljevanje pomanjkanja. lugssisvaiisiu narodi so odloženi, da obvarujejo svojo neodvisnost, kakor tudi teritorialno integralnost Odgovor maršala Tita na vprašanja Kingsbury-ja Smith-a Svetovne sindikalne federacije ni mogoče razbiti Praga, (Tanjug). Predsednik Svetovne sindikalne federacije Di Vlttorio je te dni v Pragi dal izjavo o delu federacije. Poudaril je, da so bili vsi poskusi reakcije in agentov ameriških monopolistov, da bi razbili Svetovno sindikalno federacijo, brezuspešni. Z odhodom reakcionarnih voditeljev ameriških in danskih sindikatov iz Svetovne sindikalne federacije so postali jasni tudi njihovi cilji. Šele tedaj se je videlo, kakšnega pomena je bil zanje atlantski pakt. Zadnji čas se čedalje večje število sindikalnih federacij izjavlja proti tem razbijačem enotnosti sindikatov. V ZDA se je izjavilo za Svetovno sindikalno federacijo in proti razbijačem enotnosti sindikatov 10 sindikalnih federacij. Pred desetimi dnevi se je 80 odstotkov delavcev v pristaniščih Tihega oceana izjavilo za enotnost svetovnega sindikalnega gibanja. Podobno je tudi v Italiji. Di Vittorio je poudaril, da Svetovna sindikalna federacija v nobenem primeru ne more varovati koristi samo ene države, marveč bo kot doslej v korist delovnega ljudstva zastopala vse napredne demokratične in miroljubne sile sveta. V Italiji stavka 300.000 delavcev kemične industrije Rim, (Tanjug). — Nad 300 tisoč delavcev, zaposlenih v kemični industriji, je razglasilo splošno stavko. Delavci zahte- Beograd, (Tanjug). Maršal Tito je poslal general, direktorju evrop. urada agencije »International News Service« v Parizu Kingsbitry-ju Smith-u na njegovih devet vprašanj naslednji odgovor: »Poslali ste mi devet vprašanj, izmed katerih na prvih šest nikakor ne želim odgovarjati. V poštev prihajajo samo tri poslednja vprašanja, v kolikor vas bo to zadovoljilo.« Vaše sedmo vprašanje se glasi: »Ali je ljudstvo Jugoslavije odločeno, da obvaruje neodvisnost In teritorialno integralnost sedanje federacije jugoslovanskih ljudskih republik?« Odgovor: »To vprašanje smatram sko-ro za odveč. Vendar pa bom nanj odgovoril. Razume se samo po sebi, da so na- vajo povišanje mezd in revalorizacijo lire. Sindikalna federacija delavcev kemične . r°dl Jugoslavije čvrsto odločeni, do obva-industrije je objavila poročilo, v katerem rujejo svojo neodvisnost, kakor tudi teri pravi, da so bili delavci po dvomesečni pasivni stavki prisiljeni prenehati z delom, ker so industrialci odklonili pogajanja za rešitev spora. Po poročilih iz raznih krajev Italije je splošna stavka delavcev kemične industrije popolna in sodelujejo v stavki tudi delavci demokrščanskega sindikata. Atene. — AFP poroča, da je obsodilo monarhofašistiono sodišče v Atenah 6. maja na smrt dva grška rodoljuba, ki sta bila obtožena zaradi sabotaže. Na razpravi proti Skupini antifašistov je izreklo sodišče v Atenah še 11 smrtnih obsodb in 5 kazni rta dosmrtno ječo. torialuo integralnost vseh šest federalnih republik jugoslovanskih narodov. Narodi Jugoslavije so dali tudi preveč žrtev za svojo neodvisnost, za bratstvo in enotnost, z eno besedo: za novo Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, da bi sc mogli odreči tej največji zgodovinski pridobitvi svoje osvobodilne vojne.« Vaše osmo vprašanje se glasi: »Kakšno bi bilo stališče prebivalstva ljudske republike Makedonije proti tujemu poskusu, da loči to ozemlje od ostali ljudskih republik Jugoslavije?« Odgovor: »Na to vprašanje jc odgovoril že narod Makedonije sam po svojih pred- stavnikih in odgovarja vsak dan, ko gradi neumorno in z na j večjim navdušenjem svoje srečnejše življenje v bratstvu in enotnosti z ostalimi narodi FLRJ. Glede na to narod Makedonske ljudske republike nikakor ne želi ločitve od ostalih narodov Jugoslavije, kor je v FLRJ dosegel vse, kar Je želel, — namreč popolno enakopravnost in možnost svojega vsestranskega razvoja.« Vaše deveto vprašanje se glasi: »Gene-ralisiin Stalin je izjavil o priliki nedavno postavljenih mojih vprašanj svojo željo po mirnem sporazumu med Rusijo in ZDA. Ali gojite enako upanje? Odgovor: Globoko sem prepričan, da izražam željo vseh narodov Jugoslavije, kar ustreza tudi želji vseh progresivnih ljudi po svetu, če rečem, da je naša največja želja, da bi prišlo do mirnega sporazuma in rešitve spornih vprašanj med ZDA in Sovjetsko zvezo.« Partizanski izlet v Sele — Zgornji kot z mitingom, ki smo ga napovedali za nedeljo, 15. maja, moramo vsled slabega vremena in snega v Selah preložiti. Novi datum bomo preko našega lista pravočasno sporočili. Zveza bivših partizanov Slovenska Koroške — Glavni odbor PO ŠIRNEM SVETU Prasa. - (TASS). Dopisnik novinarske agencije Telepress piše v svojem poročilu iz Berlina, da so okupacijske oblasti v Zapadni Nemčiji dovolile nacističnemu vojnemu zločincu Schachtu, da je govoril o »problemih nemškega gospodarstva« v tako imenovanem »rensko-porurskem klubu« zapadnoneinških industrijcev. Ta klub je zamenjal predvojni »Herrenklub«, ki je znatno pomagal Hitlerju do oblasti. -Ren-sko-porurski klub« je bi! ustanovljen z odobritvijo okupacijskih oblasti. Haag. — TASS poroča: List »Alge-mein Dagblad« poroča, da holandske oblasti utrjujejo pomorsko vojno oporišče Oelder, ki leži v severnem delu Nizozemske. Na tem oporišču so osredotočili obalne in protiletalske čete. Tam so ustanovili tudi artilerijsko šolo, v kateri vzgajajo 260 mladeničev. Šolo bodo v kraktem razširili. V Oelderju so vojaške vaje in streljanje iz topov na dnevnem redu. Pjongjang. — (TASS). Radio Fjongang poroča, da je prebivalstvo navdušeno pozdravilo dva bataljona, ki sta se uprla v Južni Koreji in prešla na sever. Na železniške postaje, skozi katere se vozita ta dva bataljona, prihajajo predstavniki ljudskih odborov, raznih strank, množičnih organizacij in ljudstva, da bi ju pozdravili. Na postaji Vonsan so oficirje in vojake pozdravili predstavniki ljudske armade, množičnih organizacij, študentov in prebivalstva. Pri sprejemu je bilo navzočih okoli 50.000 ljudi. ' Bonibay. — Associated Press poroča, da so bile pred poslopjem predsedstva vlade v Bombay demonstracije žena, otrok, in sorodnikov številnih aretiranih komunistov, ki so pričeli v zaporu gladovno stavko. Demonstranti so zahtevali izpustitev zaprtih komunistov. Policija je aretirala 15 žena. Komite za pomoč zaprtim komunistom je sporočil, da bo pričelo z gladovno stavko še 150 jetnikov. Hkrati so na sedežu Komunistične partije Indije spustili zastavo na pol droga zaradi smrti Oanapatija, ki so ga obesili v Malaji. Rim. — V zadnjih dneh je bila v Rimu sklenjena trgovinska pogodba med Italijo hi zapadno cono Nemčije. Po tej pogodbi se je Italija zavezala, da bo izvažala v Zapadno Nemčijo celo tisto blago, ki ga mora uvažati iz drugih držav m plačevati v dolarjih. Gospodarski list 24 ore« napada to pogodbo in ugotavlja, da bo. še poslabšala gospodarski položaj Italije. Dunaj. — (Tanjug). V zvezi s pripravami za bližnje parlamentarne volitve so se v Avstriji pričele pojavljati nove politične stranke, ki zbirajo pod pokroviteljstvom ljudske stranke nacistične elemente. Tako je dovolilo ustavno sodišče med drugim delovanje >Zveze ustavi zvestih Avstrijcev«, ki je bila svoječasno prepovedana zaradi svojih zvez z neonacističnim gibanjem na Štajerskem. Zveza se že pripravlja na ustanavljanje svojih organizacij po vsej Avstriji, v bližnji bodočnosti pa bo sklicala svojo ustanovno skupščino v Gradcu. Zaradi naglega gospodarskega razvoja, zlasti industrializacije, se čuti tudi v Zagrebu velika potreba po novih stanovanjih. Obsežna gradbena dela, ki so se razmahnila po osvoboditvi, jc treba prilagoditi smernicam, ki jih terja socialistični razvoj mesta. Prejšnje čase se Zagreb ni smotrno razvijal in ker ni bilo primernega regulacijskega načrta, se ieraz-voj mesta proti jugu skoraj popolnoma ustavil. O novem regulacijskem načrtu so začeli razmišljati takoj po osvoboditvi. Predvsem jc treba rešiti prometno vprašanje, to sc pravi, preložiti železniške proge iz sa= mega mesta. Odločili so se, da zgradijo kolodvora za potniški promet v Kusto-šiji (na zahodu), drugega pa na vzhodu v Maksimiru. Oba kolodvora bodo povezali s predorom. Preložiti bo treba tudi tovorni promet, in sicer južno do Save. V zvezi s tem bo treba preurediti tudi cestno omrežje. S tem so dane osnove za nadaljnji razvoj mesta. Novi regulacijski načrt določa, da bodo industrijske četrti ločene od upravnih in stanovanjskih. Mesto bo dobilo mnogo več parkov in zelene površine sploh. S podražitvijo živil ie delovno ljudstvo obsojeno na še revnejše življenje Ves avstrijski napredni tisk piše o novi pogodbi o mezdah in cenah in poudarja, da se bodo na osnovi te pogodbe, ki jo je za hrbtom delovnega ljudstva skuhala OcVP-jevsko — SPOc-jcvska koalicija cene živilom v nekaterih primerih zvišale do 80 odstotkov. Nove cene sicer še niso dokončno izračunane, vendar se domneva, da bodo približno naslednje: Kruh bo stal po novih cenah š 1.90 in bo torej za 64 odstotkov dražji kot doslej, pecivo 17 do 18 grošev, dražji za 70 do 80 odstotkov, moka š 2.—, dražji za 25 odstotkov, testenine š 4.40, dražji za 38 odstotkov, sladkor š 4.10, dražji za 29 odstotkov, mleko š 1.40, dražji za 3 odstotke, posneto mleko 66 grošev, dražji za 3 odstotke itd. Pristojni krogi izjavljajo, da se bo podražil tudi krompir, ki bo prešel v prosto prodajo. Tako približno bodo izgledale nove cene, ki se nikakor ne skladajo z obstoječimi mezdami. Sicer se bodo po novi pogodbi o mezdah in cenah zvišale tudi mezde, vendar v najugodnejšem primeru le 7a 8 odstotkov, pri večini delavcev in nameščencev komaj za 3 do 5 odstotkov, mnogi pa bodo po novi pogodbi dobili celo nižjo mezdo kot do sedaj. Delavstvo proti tej novi pogodbi upravičeno protestira, kajti s tem bo prisiljeno na še revnejše življenje. Delavci v številnih obratih v vseh avstrijskih pokrajinah, zlasti na Dunaju, se zbirajo na obratnih zborovanjih, odkoder pošiljajo na pristojna mesta protestne delegacije. Sedanji položaj v Avstriji nazorno kaže skvarjeno in protiljudsko politiko vladnih strank, ki vedno bolj pritiska na delovno ljudstvo iu ga pehata v pomanjkanje v bedo. Potreba po enotni borbeni fronti vseh avstrijskih delavcev brez razlike je iz dneva v dan nujnejša, kajti le na ta način bo mogoče preprečiti protiljudsko načrte OeVP-jevsko SPOe-jevskc koalicije, ki prodajata interese avstrijskega delovnega ljudstva zapadnemu kapitalu. Uspešen razvoj jugoslovanske trgovske mornarice Med vojno je bilo potopljenih vzdolž jadranske obale okoli 1000 plovnih objektov. Razdejana so bila skoraj vsa pristanišča, zlasti večja. Skupno je bilo porušeno okoli 16 km operativne obale. Kako velike uspehe so dosegli med obnovo, jc Videti že iz tega, da se jc ob koncu leta 1946 število objektov tchnič* nega plovnega parka povečalo na 142 odstotkov v primeri s predvojnim. Ob koncu prvega planskega leta se je število tehničnih plovnih objektov povečalo za 310 odstotkov, zmogljivost strojev pa na 233 odstotkov. Potopljene plovne objekte so začeli dvigati že ob koncu leta 1944, ko je šc trajala vojna. Večkrat so morali dvigati ladje, ki jih sploh ni bilo mogoče uporabiti za plovbo, samo da so omogočili pristajanje ob obali. Marsikje so bile potopljene ladje velika nevarnost za plovbo. Do konca leta 1946 so dvignili 140 raznih plovnih objektov. Hkrati so začeli graditi ali popravljati ladje. Zelo velike napore jc terjala obnova pristanišč. Že ob koncu leta 1947 so popravili četrtino razdejane operativne obale. V okviru planskih nalog so začeli v jugoslovanskih ladjedelnicah in v tujini graditi številne plovne objekte. Hkrati so popravili ter preuredili več starih ladij. Za nove ladje in popravila odpade v prvih treh planskih letih: na graditev novih ladij 50 odstotkov, na obnovo okoli 25 odstotkov in na velika popravila 25 odstotkov kreditov. Letos bodo splovili Štiri motorne ladje, ki bodo imele okoli 4000 ton nosilnosti. Ladjedelnica „Vicko Krstulovič" v Splitu prcurejuje parnik „Hrvatska“, ki ima 11.000 ton nosilnosti, in motorno ladjo »Srem" (s 5500 ton). Razen tega bodo letos dvignili šc 12 večjih ladij. Obnova pomorske plovbe in razvoj jugoslovanske trgovske mornarice sc kažeta tudi v novih prometnih zvezah s tujino. Že leta 1945 je na parniških progah bilo v prometu manjše število jugoslovanskih ladij, ki pa so redno vzdrževale promet. Naslednje leto sc jc število parniških prog povečalo na 22, šc bolj pa jc plovba napredovala predlanskem. Vzpostavili so promet med Reko in Splitom po trikrat na teden, nadalje z Istro, pozneje pa so progo Reka-Poreč podaljšali do Trsta. Poleti predlanskem jc bilo 26 parniških prog, na 31 progah pa so bile v prometu motorne jadrnice. Lani sc je število parmskih prog povečalo na 31, pomožnih z motornimi jadrnicami pa na 39. Hkrati jc naglo naraščalo število potnikov, tako da je bil lani potniški promet za 174 odstotkov večji kakor leta 1939. Jugoslovanska linijska plovba vzdržuje ostale proge, ki povezujejo Jugoslavijo s pristanišči v tujini. Predlanskim je bilo na progah med Jadranom in Severno Evropo, Bližnjim vzhodom in Turčijo, 45, lani pa 62 potovanj. Samomor naprednega avstrijskega kulturnega delavca Dunaj. — »Der Abcnd« piše, da je napravil napredni avstrijski kulturni delavec Karl Wiener samomor. Iz najdenih dnevnikov in beležk je razvidno, da je živel v hudi bedi. List poudarja, da so Karla Wienerja kot člana socialistične stranke preganjali zaradi njegovega naprednega prepričanja, zlasti pa, ker je podpiral skupino naprednih socialistov z Ervvinom Scliarfom na čelu. Karl VViener je pozdravil začetek svetovnega kongresa pristašev miru, Avstrijski vladajoči krogi so moralno bojkotirali slikarja, niso mu dali naročil in ga tako obsodili na stradanje. »Khidcrlaud« protestira proti pošiljanju otrok v Francovo Španijo Dunaj. — Napredna avstrijska organizacija »Kinderland« je znova protestirala proti pošiljanju otrok v Francovo Španijo. Kakor znano, pošilja katoliška organizacija »Caritas« otroke v Španijo zaradi »odmora«, v resnici pa zaradi vzgajanja v fašističnem duhu. Organizacija »Kinderland«, ki je protestirala pred enim mesecem proti takemu delovanju avstrijskih katoliških krogov, zahteva od predsednika mestnega šolskega sveta Zechnerja, da jo obvesti o ukrepih, ki jih je izdal zaradi preprečitve te akcije. Zeclmer pa je odgovoril, da pošiljanje otrok v Francovo Španijo ne more preprečiti, ker vodi to akcijo katoliška organizacija »Caritas«. Sodni postopek proti glasilu KP Francijo Hinnanitč« Pariz. — Na pobudo ministra za obrambo Ramadiera je bil uveden sodni postopek proti glasilu KP Francije »Humanitč« zaradi »obrekovanja vojske in mornarice«. List je obtožen, da je objavil članek predsednika komunistične parlamentarne skupine Jacquesa Duclosa, posvečen spominu na mornarje francoske vojne ladje, ki so se leta 1919 uprli v pristanišču v Odesi in niso hoteli sodelovati v IntCrvcnclortf1-stični vojni proti Sovjetski zvezi. List je prav tako obtožen, da je objavil fotografije, ki prikazujejo okrutnost in zverinstva, ki so jih francoske čete zagrešile nad vietnamskim prebivalstvom. ^Pohujšanje v dolini šenfif!orijanski“ ¥ celovškem gledališču V sredo, dne 18, t, m. bo v celovškem gledališču nemška krstna predstava Can-kcrjevc drame »Pohujšanje v dolini šcnt= florijanski“, ki sta jo prevedla J. F. Per-konik in Kraljeva. Medtem ko so Cankerja in druge slovenske dramatike igrali že na največjih odrih v Sovjetski zvezi, na Poljskem na Češkoslovaškem na Madžarskem, v Franciji, v Italiji in na Angleškem, je vsekakor značilna ugotovitev, da celovško gledališče v 40 letih svojega obstoja še ni uprizorilo nobenega slovenskega dela in je bilo treba težkih preizkušenj dveh svetovnih vojn, da so v Celovcu prišli do spoznanja, da imamo tudi Slovenci kulturne stvarjavce, ki nič ne zaostajajo za drugimi narodi. V tem smislu pozdravljamo koroški Slovenci prvo nemško predstavo slovenskega dramatika v celovškem gledališču, čeprav smo mnenja, da bosta mani-festirana tolikokrat naglašena kulturna enakopravnost koroških Slovencev in bratstvo slovenskega in avstrijskega naroda na Koroškem. Šele tedaj, ko bodo v celovškem gledališču igrali slovenska dela tudi v slovenskem jeziku. Prav Cankar je pokazal pot k temu cilju. Zagreb bodo preuredili Velika gradbena dela za novi Zagreb so se delno začela že prejšnja leta še bolj pa so se razmahnila letos. Računajo, da bodo že letos pridobili 2700 stanovanj. V ta namen bodo izdali 790 milijonov din. Ne gradijo meščanskih hiš starega tipa, ampak stanovanja za delovne ljudi, ki bodo našli v novih hišah pravi dom. Stanovanjske hiše bodo sredi vrtov in zelenja-. Ob njih bodo dovolj prostorna igrišča za otroke. V stanovanjskih četrtih bodo tudi otroške jasli, zavetišča za otroke, restavracije in poslopja za kulturne namene. Poslopja, ki jih gradijo letos, je mogtsče deliti na več osnovnih skupin. Prvi dve skupini so hiše, ki jih gradijo na ozemlju novega Zagreba; ena teh skupin bo štela 24 hiš z 257 stanovanji. Te hiše gradi mestni ljudski odbor. Drugo skupino stanovanjskih hiš z 200 stanovanji pa gradita Jugoslovanska armada in ministrstvo za rudarstvo. Tretjo skupino, prav tako z 200 stanovanji, bodo zgradili Jugoslovanska armada. Mestni ljudski odbor in tri večja zagrebška gospodarska podjetja, četrta skupina z 19 hišami bo imela 216 stanovanj. V posebno skupino spadajo hiše v ulici Rdeče armade, kjer gradijo ministrstva, direkcija in JA 450 stanovanj. Nadalje bodo zgradili stanovanjske hiše za železničarje, za delavstvo električne cestne železnice itd. Po novem regulacijskem načrtu se bo ena industrijska četrt razvijala na vzhodni strani mesta v Kakcdovščini in Žitnjaku, druga industrijska četrt pa na zahodu od Jankomira do Podsuseda. V samem mestu bodo ostala na splošno le industrijska poslopja tovarne »Rade Končar“ in nekaterih drugih podjetij na Radnički cesti. Letos bodo industrijska podjetja gradila razen tovarniških poslopij tudi številne stanovanjske hiše. Med najveeja dela spada graditev 300 stanovanj za delavce in nameščence tovarne »Prvomajska1*. Še večje stanovanjsko naselje gradi podjetje »Rade Končar" za svoje delavce in nameščence v Kustosi. V tem naselju bo 700 stanovanj. Številna podjetja bodo letos pridobila ali začela graditi moderna obratna poslopja. Tako bodo še razširili tovarno parnih kotlov v Žitnjaku. Gradila bodo podjetja »Pliva", »Jedinstvo", tovarna pohištva »Jugosanitarija", »Vetserum" in druga. Razen tega bodo letos razširili zagrebški velesejem. Razen stanovanjskih in industrijskih poslopij bodo gradili tudi kulturne ustanove. Gradijo že veliko poslopje cko5 nomske fakultete in univerzitetno naselje. Zgradili bodo filmske ateljeje, srednjo medicinsko šolo in industrijske šole. Nameravajo zgraditi tudi pionirsko mesto. Eden največjih kulturnih objektov, ki jih gradijo letos, je letno gledališče za 2000 gledalcev. Nadalje gradijo v V. rajonu Kulturni dom »Jože Vlahovič". Določeno je tudi, da bodo v doglednem času začeli graditi velika poslopja ustanov, in sicer za gledališče, muzeje in koncertne dvorane. Pri obsežnih delih pomagajo številne množice članov Ljudske fronte s prostovoljnim delom. Spričo številnih in velikih gradbenih del jc precejšnje pomanjkanje delovnih moči, zato imajo prostovoljna Jela Fronte tem večji pomen. Konstantin Simonov: SREČANJE , Skozi slovaško vas so se pomikali oddelki češkoslovaških brigad na pohodu od Karpatov proti zapadu, pomikal se je pra-fež ruske pehotne divizije, a ined vojaki So se tu in tam pretikali ljudje v civilnih suknjičih in suknjah, opasani z jermeni, v čepicah in klobukih z rdečimi trakovi. Tena in prejšnjega dne so se slovaški partizanski oddelki, ki so se bojevali v okolici, prebijali skozi fronto in marširali, da ki se združili z oddelki Rdeče armade in češkoslovaške vojske. V vasi je bila ena °d javk za partizane. Partizani so se pomešali med vojake po vsej vasi, iskali drug drugega in poizvedovali, kdo je živ, Kdo je padel, kdo se je pretolkel in kdo je če ostal v nemškem zaledju. Nedaleč od križišča je bila grelniea in jedilnica v dolgi bajti s prebitimi stenami in razbitimi okni, zadelanimi z vsem, kar ie bilo prišlo pod roke. Pri mizah so sedeli različni ljudje: lahko ranjeni, ki so na Pod v lazaret stopili pogledat sem, da bi Se najedli, vojaki iz poveljniškega oddel-Ka, dva mlada poročnika v novi uniformi, K' so ju najbrže šele pridelili novi enoti in sta jo zdaj lovila, in kakih deset češkoslovaških brzostrelcev, ki so tu sedeli že celo uro in čakali, da šofer popravi njih tovorni avto, ki je stal pre,d hišo, obupno krniel, pa se le ni mogel geniti z mesta. Ker so bila okna zabita z deskami in zadelana z blazinami, je v sobi vladal so-mrak. Ljudje, ki so tu sedeli dalj časa, so se na mrak navadili, ti pa, ki so prihajali 'zv svetlega, so v prvem trenutku zapirali °Či in hodili med mizami kakor slepci, ti-Pajoc s stegnjenimi rokami. Nenadno so se vrata razletela in v pramenu dnevne svetlobe s ceste sc je po-Kazala čudna drobna postavica. To ie bil kotovo otrok, deček s postavo trinajstletnega in z močjo štirinajstletnega fanta, suh* z ozkimi rameni, z ozkim obrazom in koničastim nosom. A sočasno je bilo v tej postavici težko spoznati otroka: tako tnalo sc je k njegovemu obrazu in starosti prilegalo vse, kar je imel na sebi. „ Kje si se vzel?« se je obrnil k dečku eetovodja, ki je bedel pri vratih in ga je pogled nanj presenetil. Deček je molčal. -Pravim, kje si se vzel?« je ponovil eetovodja in vstajal, da bi stopil k njemu. »Odkod imaš orožje. Kako in kaj?« četovodja je stal tesno ob dečku in si °d zgoraj na vzdol ogledoval vso njegovo oborožitev. »Jaz sem partizan,« je deček odgovoril urez zadrege in ponosno dal roke na hrbet. *S kakšno pravico pa nosiš dva revolverja, ko celo častniki,ne smejo nositi več K°v enega?« je vprašal četovodja, ogledujoč si oba samokresa, tistega, ki je visel za pasom, in drugega, ki je bil vtaknjen v žep. »Dali so mi jih. Sem partizan,« je hitro Ponovil deček z mehko slovaško izgovorjavo. -Imaš dokumente?« je silil vanj četovodja. »Imam,« je izzivajoče rekel deček in Prvič zgenil iz rokami, ki jih je dotlej držal na hrbtu, da bi potegnil iz prsnega žepa dokumente. »Tu so papirji.« »Aha,« je rekel četovodja. Hitro je dvi-Knil v somraku papir k očem ifi na njem Prebral, da je zastavnik Andrej Goga partizan v odredu Suvorova. »In kje si doma?« ■ Iz Radvanje,« je rekel deček. v Pri teh besedah je nenadoma vstal čc-PKoslovaški podčastnik, ki je doslej sedel za mizo, že starejši človek z oglatim obrabni in dvema trakovoma češkoslovaškega vojnega križca in Rdeče zvezde na Suknji. Vstal je in zroč v mrak vprašal: »Iz Radvanje?« »Da,« je odgovoril še enkrat deček. »Čuj,« je rekel podčastnik, »s katere Strani pa si?« ?S tiste za cesto,« je odvrnil deček. »Nisi tain poznal Štefana Goga?« »Poznal.« »In kje je zdaj?« »Ael je v Rusijo.« »Odkod veš to?« »Saj to je moj oče.« V bajti je za nekaj trenutkov zavladala |l8ina. Podčastnik je gledal dečka. Ta se Ze nekoliko navadil na mrak in je gle-podčastnika. Podčastnik je brez giba stal ob zidu. Deček je tudi nekaj trenutkov negibno stal, potem pa je nenadoma napravil nekaj korakov naprej in šele zdaj so vsi opazili, da zelo šepa in vleče za sabo desno nogo. V bajti še nihče ni spregovoril besede. Toda vsi navzoči so z nekim šestim čutom doumeli, da so priče srečanju očeta s sinom. Deček je naredil še dva nagla koraka, se spotaknil s šepajočo desno nogo in toliko da ni padel. Šele v tem, trenutku je podčastnik, ki je stal brez giba in kot otrpel napravil tudi naglo kretnjo, skočil k dečku in ga prijel pod roke, da bi ustavil padec. Tako sta trenutek ali dva stala negibno. Potem je oče spet stopil k zidu, vodeč sina za roke in zroč mu v obraz. Privedel ga je do klopi, na kateri je bi! sedel sam, ga molče posadil in sam sedel poleg njega. Oče se je na pol obrnil k sinu in ga dolgo molče gledal. Težko je reči, kaj je izražal ta pogled: ali je iskal in še zmerom ni verjel, da je to njegov sin, morda si je ogledoval to tako spremenjeno otroško obličje ali pa je morda samo gledal molče sina in iskal besed, ki bi jih mogel reči v tem trenutku. »No, tak potem pozdravljen,« je nazadnje rekel oče in stisnil sinu roko. Ni ga objel, ni ga poljubil, ampak mu je dal desnico kakor vojak vojaku. »Pozdravljen,« je rekel sin. »Pa mati?« je vprašal oče. »Ne vem,« je odvrnil sin, »že dolgo nisem doma.« »In brat?« »Ne vem,« je ponovil sin, »nisem bjl doma že poldrugo leto.« Oba sta spet umolknila. »In jaz te nisem Koj spoznal,« je pretrgal molk oče. »Zdaj je že šest let.« »Tudi jaz te nisem spoznal.« je rekel sin. »Mrak je tukaj.« »Da; če prideš s svetlega, se skoraj nič ne vidi,« je pritrdil oče, pomolčal in vprašal: »Kaj si pri partizanih?« »Pri partizanih,« je rekel sin. »V katerem odredu?« »Suvorovskem,« je odgovoril sin. »Kdaj ste odšli iz zaledja?« je vprašal oče. »Nocoj.« »Zakaj šepaš?« »Ranjen sem.« »Oho,« je zategnil oče, »hudo?« »Precej.« »Kam greš?« »V lazaret.« »In kje je lazaret?« »Pravijo, da tu v vasi.« »Potem pojdi, te spremim tja.« »Pojdiva!« Oba sta vstala in Šla proti vratom, molče se pomikajoč mimo ljudi, ki so sc bili zbrali okoli njiju. Oče je objel sina okoli pasu in neopazno s svojo močno roko podpiral njegovo lahko telo. »Si obvezan?« te vprašal oče, ko sta stopila iz bajte. »Ne,« je dejal sin. »To je treba obvezati.« »Da.« Stopila sta še kakih deset korakov, sin je vedno šepal, oče ga je podpiral. Nenadno je oče pogledal na sinov pas, za katerim so z vso težo visele težke gra« nate in samokres. »Ne bi dala tega stran? Potem boš laža hodil.« »Kje je lazaret?« je vprašal podčastnik, ko je stopil k straži, stoječi na križpotu. »Osma hiša levo,« je zagodla straža, ki je gotovo slišala to vprašanje danes že stotič. Sin se je okrenil, napravil dva koraka, zastokal, noga mu je klecnila, da se je komaj vzravnal. Obraz mu je pobledc! ko papir. »Te boli?« je vprašal oče. »Nič zato.« »Te boli?« je trdo ponovil oče. In nenadno je po dolgih letih slovesa prvikrat začutil svoje nepreklicne očetovske pravice in brez dolgega izpraševanja prijel svojega sina z desnico pod ramena, z drugo pod kolena, ga nalahno dvignil, pritisnil na prsi in ga s širokimi koraki hitro odnesel proti osmi hiši na levo. Vso noč si stikal po izbi in si nečesa iskal pod mojo posteljo, meni pa je bilo kar všeč, da tudi v moji bajti živi božja stvar. In zdaj si takole — pogoltal pogačo ... Pes veselo poskakuje in se zapleta pastirju med noge. Nemara falot celo razume, kaj mu pastir govori in bi se mu rad prikupil. — Lej ga, lej ga, morda pa niti ne ve, da ga boni zdajle, prav kmalu, ubil. Falot, — pa vendar ga je človeku žal. In tedaj se pastir nekako spomni, kako s temle svojim psičkom vsako leto boži-čuje. Nikogar nima na božični dan, da bi se z njim pogovoril in mu reke! prijateljsko besedo. Samo Žarov mu sedi pri nogah in ga pogleduje s svojimi pametnimi in dobrimi očmi. Dobro, da je vsaj pes tu, tudi njemu lahko razodeneš svojo žalost in veselje. — Božičeval sem s teboj, kakor z bratom, zdaj pa takole ... Povzpela sta se do roba gozda in vstopila v leščevje. Pastir je legal v travo* pes pa je hitel vohljati tam okrog po grmovju, kakor da je našel sled za nekakšno veliko zverino. — Vesela je ta mrcina... Ampak, bra-tec, tu ni pardona. Nisem se zaman vzpenjal v gozd ... K, Žarov, to jutro boš končal! Pes je vsekakor mislil, da mu gospodai* vzklika kakšne prijazne besede, pa se je prišel prikupovat, skače gospodarju na ramo in bi ga rad obliznil po licu. — Kar zgini, nisi več moj! Pastir sedi v mladi travi in premišljuje: — Ubil ga bom, prav res, da ga boni. In potem bom ostal sam. Ko se vrnem odtod, ne bo nikogar pred bajto. Stopim v izbo, nikogar. In če kdaj zbolim, bom sam ležal v svoji prazni kolibi in ne bo nikogar, da bi se z njim pogovoril. Brez slehernega svojca bo životaril pastir Dmitar Stanar... Moj Žarov, moj Žarov, tako bo ostal tvoj Dmitar sam samcat na tem svetu. Kdo ga bo še vesel, ko se bo truden vračal domov? Živel sem sam na tem svetu, tebe sem našel samega na stezici med tujim žitom, in potem se je veseleje živelo, /daj pa, bratec... eh, le zakaj si, nesreč rž, segel po tistem kosu pogače? Doslej sem ti vselej priznal, a zdaj... Hudo je pastirju, ker bo ostal sani. Glavo skloni in se razjoče pod sklonjeno lesko. Žarov se zdrzne, zapusti grmičje in prisluhne, kako pastir smrka. Da, nekaj nenavadnega se godi z njegovim gospodarjem. — Vau, vau! — bi psiček rad razveselil gospodarja, laja vanj in mu tišči glavo pod pazduho. Pastir sc solznih oči razneži, 1 i sprevidi, da bi ga pes rad razveselil. Nasmeje se skoz zobe in vrže kol daleč v grmovje. — Ej, ti mrcina poganska, kaj naj počnem s teboj? Mar naj ti odpustim, kaj?, Lej ga, falota!... Tiho prepevaje je šel pastir po pobočju, z verigo čez ramo. Pes je tekel med grmovjem daleč pred njim, plašil ptice, objestno skočil in potem dolgo šepal. Branko Čopie Pastirjev tovariš Dmitar Stanar, vaški pastir, se je prebudil slabe volje in ko je mrmraje sedel na rob postelje, je začel obujati spomine. — Pri moji veri, ali sem sinoči pojedel tisti kos pogače, ki so mi ga bili dali pri Brkičevih? ... Hm, zdi se mi, da ga nisem, a na polici ga ni. Kam neki sem ga deial? Razpasan in bos, v hlačali in srajci, sc je pastir prestopil po svoji prazni bajti, pogledal še na sajasto leso nad ognjiščem in si umazal roke, a tudi tu ni ničesar našel in mu je bilo lmdo žal in je bilo jutro zanj žalobno in puščobno. — Ni... pa ni... Pa tako lepa pogača! Kaj pa, Žarov, nemara ti kaj veš o tem? Dmitar je izpod čela pogledal svojega Žarova in brž mu je bilo sumljivo, da je pes to jutro tako miren in da tako plaha pogleduje svojega gospodarja. Kajpada, mrcina je ponoči pospravila tisti kos pogače. Pastir pomolči za trenutek ali dva in venomer pogleduje zmedenega psa, nato pa počasi, prav počasi vstane, kakor da je nekaj težkega sklenil, in ko se obleče, stopi na podstrešje in začne preobračati prašno ropotijo. — Ej, da moj Žarov, zdaj ne kaže drugače, zdaj je tudi zate prišel črni petek. Doslej sem ti vse odpuščal, venomer odpuščal, zdaj pa je, brate, tega preveč... Tako lepa pogača!... Tam gori pod streho, ki je bila vsa sajasta in polna osinjakov, je pastir komaj našel kot tanke verige, nanjo je pripel začudenega psa, izruval iz plota debel kol in resno krenil po cesti, vodeč Žarova za seboj. — Zdaj ti bo sonce mrkiiilo, falot ti grdi! Boš videl tam gori v gozdu, čigavo pogačo si ponoči pogoltnil... Pastir se je vzpenjal proti gozdu, da je kol, visoko dvignjen na ramenu, domala dosegel nebrižne pomladne oblake, pes pa je hitel ob njem prav veselo, z dvignjenim repom. Obsevalo ju je blago pomladno sonce, na katerem se razcveti sleherna živa stvar v tihem nasinehljanem življenju in je bilo videti, kakor da gresta pastir in pes nekam v goste. Vedri, široki razgledi in lahni veter, ki se je spuščal po ozelenelem pobočju, so v pastirjevi duši zbrisali jezo in možak se je razžalostil, ker mora v tako lepem jutru gnati psa v smrt. — Ali vidiš, ti izrodek in falot, kaj si iz mene napravil? E, bratec, zakaj te ne bi ubil, ko si mi vendar pobasal pogačo! Mar ni tako? Veseli pes ga še poslušal ni, marveč je po vrsti vohljal tam okrog razcvetelih grmov, natezal verižico in kdaj pa kdaj objestno zalajal na šojo, ki se je iznenada dvignila iz trave. Gleda pastir veselega psa in se spomni, kako ga tale psiček vsak večer pričakuje pri dvoriščni lesi in se veselo vzpenja k njemu. Pastir nima na svetu nikogar drugega kakor samo tega svojega psa in nihče v vasj ga ni vesel razen tegale pisanega psička. Da, tudi pes je sirota. Našel ga je pastir nekoč pod večer na poti v mlin. Kužek je sedel sam na stezici med žitom in je cvilil od strahu ali od osamljenosti, — kdo bi vedel, zakaj! Da, falot, ali se še spominjaš, kako sem te našel in nato v naročju nesel domov? Nedeljko Mesečkov: OvtUzaf Hltese Bojna četa se je premaknila daleč onkraj Mure. Vedro pomladno nebo se je razgrnilo na madžarsko zemljo. Drevesa so se okrasila s cvetjem, polja so ozelenela in topel veter je pihljal čez plan. Velika Kaniža je oživela. Po glavni ulici so štrlele v zrak stene pogorelih hiš. Življenje pa je močnejše od vsega. Na včerajšne vojnegro-zote je ostal le krvav spomin. Na Veliki Kaniži se sprehajajo vojaki. Postajajo pred izložbenimi okni, ogledujejo ožgane hiše. Iz mesta se je vojna vihra prenesla onkraj Mure. Vojaki so danes spokojni, prestali so že hude bitke, zdaj pa se nasmihajo in se šalijo med seboj. Samo da so živi in zdravi. Zdravi, živi, veseli življenja to je vse. Vasil se sprehaja po ulici. Stopa po pločniku in pogled se mu izgublja sem in tja. Pomladno nebo se boči nad mestom. Toplo je. Vojak si je razpel plašč in sproščeno diha. Jutri pojde prvič na bojišče, in tam .. Pa kaj bi mislil na to! Zdaj je zdrav. Sr- ce mu burno utripa po žilah, a jutri . . . Vasil odmahne z roko. Saj ni vsem zapisano; da se ne bi vrnili z bojišča ali da bi se vrnili pohabljeni. On ne pozna strahu, zakaj neki? Tako je še mlad, poln življenja. Mišice so čvrste. Le kako bi mogel misliti na nekaj, kar bi mu lahko zagrenilo mladost, le kako bi mogel misliti na smrt, ko je še tako mlad ... Ne! O tem naj premišljujejo starci. On hoče še živeti, vrniti se v domovino, spet hoče videti svoje prijatelje, ljubljeno dekle, mater. Mimo njega gresta dve Madžarki. Pogledata ga in se mu nasmehneta. Tudi on se jima nasmehne. Obstane, gleda ju. Obrnili sta glavici, gledata ga in se mu nasmihata ... Vasil stopi za njima. Dekleti se pritajeno hihitata. Vasil ju dohiti, onidve obstaneta in mu rečeta nekaj po madžarsko, česar Vasil ne razume. Kako sta ljubki in mladostni! Na belih licih je iahna rdečica, oči pa gore in žgo... Vasil ju (nadaljevanje na 4. strani) NAJBOLJŠI FRANCE KOSMAČ: r ; » a Ko je sonce najlepše grelo, je štab brigade v hiši pravkar končal s posvetom za pohod prihodnjega dne. Komisarja Miha in Tone in komandant Silni so vstali od mize. Silni je zlezel v samih nogavicah in brez površnika za peč in z največjo zbranostjo zvil cigareto, Miha in Tone pa sta se še o nečem prerekala. Tone je poklical kurirja in velel prinesti nekaj za pod zob. Kurirji so vdrli v sobo, intendant Janez je ves zaspan prihitel vprašat, kako in kaj. Miha se je razkoračil po sobi, z rokami v hlačnih žepih, pogledal izpod čela in mu hripavo zadr-dral po belokranjsko: — znaš, zjutraj krenemo. Poskrbi, da bodo borci dobro večerjali, pa hodi. Intendant se je nasmehnil in hotel še nekaj vprašati, toda obrnil se je in odšel. Videl je razgrete obraze v štabu in vedel natanko, da je komisarju Mihi redkokdaj do šale. Na vratih je zadel na komandirja Janeza, ki je pravkar prihajal s patrole. Komandir je pozdravil In tovariš, ki je stopil za njim, je dejal: »Tovariš komandant, spodaj ni nič novega, poročilo dobimo. Neka tovarišica od AFŽ pa nam je izročila tale zavoj. Rekla je — saj je napisano — za najboljšega borca Tomšičeve brigade.« Silni in Tone in Miha so se spogledali in se nasmehnili. Tone je stopil k mizi in čitai: »Največjemu junaku Tomšičeve brigade!« Silni se je na vsa usta zarežal in pokazal rumene zobe: »Ta je pa dobra! Kaj jim pride na misel! Bog ve, kaj je notri!« In je skočil s peči. Tone pa je že resno vprašal: »Komu ga bomo dali?« Silni se je spet zarežal in sedel na klop. : Lahko se smeješ, Silni ko je pa zavoj tako krasen!« je dejal Tone. »Gotovo so tudi cigarete v njem!« je pristavil. »Kar resno se bomo morali odločiti!« je dejal Miha, komandirja pa je vprašal, ali je še kaj novega. Potem je komandir odšel. Tone pa je sedel k mizi in dejal: »Da, Silni, tl si čez štiristo Švabov spravil pod zemljo! če vzamemo to za osnovo, potem je paket zate!« Silni pa se je branil: »Daj no mir! Potem pa ti sploh ne veš, koliko jih je vzel vrag, ko si tl jurisal z bombami na bunkerje! In na ta način bi morali priti v poštev skoro vsi naši mitraljezci, ki niso nikdar šteli glav!« Miha pa se je resno razvnel: »Po mojem mnenju pripada zavoj Kotarju! Njegove zgodbe od Rateža pa preko proge, pri Vitanju, in še prej, na progi pod Zagrebom in pri Savi...Sicer pa, Tone, napišimo nekaj imen, potlej se pa odločimo.« Tone je sedel in začel pisati, Miha in Silni pa sta narekovala. Tone je zapisal: Silni, Miha. Silni pa se je oglasil: »Čakaj, takole! Piši! Jovo, mali Risek, Jernej, Milenko, Kramarič, brata Dolničarja, komandir Leo, Boštjan.« »Koliko si jih pozabil. Silni,« mn je v besedo segel Miha. »Kotar, Efenko, Tone, komandir Uršič! Se ga spomniš pri Belih vodah! — Čakaj: komandant Martin, Pogačar, Jurček, Jakša, Olga, Ančka, Lojze, obveščevalec Jože, komisar Nande, kurirja Vide in Tine... ah, ne, to ni nič, to ni nič!« Tone pa se je razjezil: »Kako, hudiča, pa bomo dognali? Paketa tudi ne moreš odpreti in deliti!« Silni je bil tačas še nekajkrat zamahni! z roko in gledal skozi okno. Mahoma pa se je zganil in potegnil Toneta za rokav: »Glej ga, Ivančiča! Jasno je, da so se lahko precej prepirali! Po mo je bi moral dobiti paket Efenko, ki se klati po Pohorju z onimi bataljoni. Njegova je najtežji! Toda tale Ivančič, morate priznate, da je bil vso ofenzivo od sile! Hej, kurir, pokliči Ivančiča! Glej, tamle čisti bacač!« Da, bacač! To vas vprašam: kako bi bilo včasih z nami, da ni bilo Ivančiča z bacačem? Kdo je bil venomer pripravljen tako kot oni? Kdo je toliko naporov prestal kot on! Sam sem ga videl, tako crknjenega z jezikom do trebuha! In sem mu rekel, naj da bacač drugemu za nekaj ea- (Nadaljevanje s 3. strani) gleda ves nasmejan. Ničesar ne terja od njiju. Njuna mladost ga opaja. Kar čuti utripe njunih src pod tankima bluzama in mu je toplo, da se mu slast kar preliva po žilah. — Cigarete? vpraša ena izmed njiju in mu besedo razloži še s kretnjo. — A, cigarete? Imam. Podari jima cel zavojček. Ena izmed njiju seže v torbico in mu ponudi denar ter pri tem izgovori nekaj madžarskega. Vasil zavrne plačilo. Dekleti se mu smehljata, zahvaljujeta se mu in prikimavata, nato se poslovita. Vasil dolgo gleda za njima, potem spet stopi, da bi ju dohitel, toda dekleti zavijeta v stransko ulico in mu izgineta izpred oči. Vasil stopi iz mesta, leže v zeleno travo in se zagleda v sinje nebo. Visoko v zraku kroži kanja. Večerni hlad nastopa. Toda Vasil se zato ne zmeni. Lahko mu je pri duši, da požvižgava. Vstane in se vrne v temačni večer. * Naslednje jutro morajo že zgodaj vsi na pot. Potujejo naravnost v zapad... Koračijo ... V daljavi je dolga vrsta dreves. Tam je Mura. Kmalu prispo do nje. Vsenaokrog nad poljem sinje nebo. čez poljane pa veje pomladni veter. Vasil gleda s široko razprtimi očmi in eden izmed starih borcev pokaže na reko: — Ej, tam na drugem bregu so sovraž- sa. Misliš, da ga je dal? Tera! je in ga nosil. Mule so crkale, on pa —« Ivančič je stopil v sobo. »Kajne Ivančič?! Vseh dva in dvajset dni ofenzive nisi hotel dati bacaea iz rok? Ha, ha!« — se je Silni smejal in trepljal Ivančiča po rami. Vsi so se zagledali v Ivančiča Žilavi Primorec je zmedeno stal sredi sobe in ni vedel, kaj bi. Nestrpno se je oziral po tovariših in jili hotel vprašati, kaj je. Komisar Tone je na kratko povedal za kaj gre. Ivančič je nekaj časa stal, nato pa so se mu ustnice razlezle v smeh, razkošen, glasan in svetal ko samo toplo vipavsko sonce: »Oštja, če je tako, potem bo pa vse to preveč zame!« Tone mu je dal zavoj in Ivančič je za trenutek obstal, nato pa hitro skočil k mizi, zavoj razvil in razložil stvari po mizi. Kmalu so bili blizu štabni kurirji, mtilovodci In kuharji in Silni sam je celo potegnil cigareto in pokazal poln zadovoljstva svoje močne zobe. Ivančič jo je z ostankom mahnil k svoji desetini. Z nekaj »četjani« je moral pojasnjevati, zakaj in kako je zavoj dobil prav on. ne postojanke. Dobro so se zakopali in se ne ganejo, ampak... — Kaj potem? — vpraša Vasil. Tovariš ga gleda: — Ej, fant moj, ti še nisi bil v boju... Kmalu boš tudi ti krščen z ognjem. Vasil lahno prikima. — Pa te menda ni strah? —- Koga, mene? ... Ne, ne ... — Ej, kakor na svatbo smo prišli. Vojna je, tudi to mora biti. In če človek preveč premišljuje, ima opravka s samim zlodjem. Možak se smeje in potreplja Vasila po ramenu: — Zdaj pa mi daj cigareto in pod večer te povedem v vas, da boš pokušal tam-kajšuo kapljico. In se spet nasmeje. —Vsa vas je prazna. Niti deklet ni, da bi si človek nasladil oči... Videl boš vas brez hiš. Vse je porušeno, samo kleti... Kleti so pa ostale in so polne vina. Vasil ga gleda in ničesar ne pristavi. — Ajd, pojdi, Čas je, da se nakrmiva! * Na postojankah je vse oživelo, častniki hite k svojim oddelkom. Poveljujejo. Vojaki so na preži. Vsak izmed njih prisluhne, kako mu utripa srce. Vse tiho je naokrog. Iznenada preruši tišino mogočno grmenje topov. Granate frče proti sinjemu nebu in onkraj Mure se dvigajo oblaki. Sovražnik odgovarja: mine tulijo, žvižgajo in vse polje se trese v ognju. ooooooooooooooooooooooooooooooooo oooo Otoktai JfUme V O R A N C : v T Jl ili Jk POZGAN1CA »Ti si tič!« se je zarežal Pasterk. Užgali so tenko svečo in pili kar iz škafa. Samozadovoljno mlaskanje se je razlegalo po prostoru. Burni dogodki tega dne so jim izmučili živce in zdaj jim je to zatišje prišlo zelo prav. V hiši, zunaj na hodnikih, v kleti, po stopnicah so odmevali koraki. Vendar je bilo zdaj že po viharju. Ljudje so se razkropili po temnem dvorišču in po gospodarskem poslopju, kjer so snudili (iskali, vohali) za novim plenom. Blede leščerbe so begale sem in tja po dvorišču. Vsi so se zatopili v migljajočo svečko. Šantač je izvlekel mehur in si natlačil pipo. Potem je dal še drugim. Petruh še ni imel pipe, zato mu je Šantač sem in tja dal povleči iz svoje čedre. Pasterk je pljunil po podu. »Vse to, kar se je danes zgodilo, je sicer prav, toda meni vseeno ni všeč. Prav je, da smo nagnali žandarje, prav je, da smo vzeli v strah gospodo, trgovce in oderuhe, ki so nam do zdaj pili kri — to je prav! Prav pa ni, kar se dela zdaj! Dela se brez glave in dela se škoda!« »Gnido so pa le prekucnili, kaj...« »Kdo bi si bil to mislil...« »Njega mi ni žal! Bil je resnična svinja,« »In tak nemčur!« »Nemčur? Res! Bil je nemčur, držal je s tistimi, ki so imeli oblast v rokah ...« »Ne, tudi on je bil oblast...« »Bog ve, če še miga!« Kam so ga neki dali?« Šantač, ki se je malo odhrkal, je pričel modrovati: »Vidite, z Gnido je bilo tako: bil je slab človek, poznal je samo sebe in nikogar drugega. V najtežjih časih je bil proti nam. Zato je uboga gmajna morala soditi tako! Uboga gmajna pravično sodi: Ziminerl, Trobej, župan Vurzer in še drugi so nam pili kri toda med njimi in med takimi kot Gnida je le razlika. Zato so oni boljši kup odnesli. Gnida in Šrauf — to pa niso ljudje! Mi nismo žejni krvi; kadar sodimo, je sodba pravična...« Njegov obraz je bil temačen, zamišljen. »Pravijo, da bo prišel kralj Matjaž s svojo vojsko in napravil red« je dejal Petruh z negotovim glasom. Nekje v sobah za hodnikom je treščilo; najbrže je padla na tla težka omara. Plamen svečke se je sumljivo zazibal. Družba se je spogledala. Prva je spregovoril rudar Jakuš: »Mislite, da bo vse to kar tako ostalo?« Njegove besede so' kot mora legle na družbo. Vasil je pridržal dih. V ustih začuti nekaj grenkega, rad bi se spomnil česa ga to spominja, a se ne domisli. Zdajci trešči poleg njega in se začuje zapomaganje. — Ranjen ... ubit... Nekdo vpije: —Sanitejci, sanitejci! ... Poročnik pogleduje na uro. V desnici stiska revolver. Iznenada krikne: — Naprej! Njegov glas je rezek in se izgublja v trušču. — Naprej! — ponavljajo vojaki. Častnik skoči na okop. Obraz mu je po- pobledei. Vojaki hite naprej. Vasil vnovič začuti, kako se mu krči : srce. Pred očmi mu migota rdeča meglica. Tudi on plane in pohiti naprej. Ob njem treskajo mine. Toda nobeden se zanje ve5 ne zmeni. — Brž v čolne, artilerija nas krije! Častnik omahne, čez plašč se mu vlije ‘t kri. Reka je široka. Po njej plavajo čolni iiJ j ob čolne treskajo mine. Še malo — in že dosežejo drugi breg. Na bregu lajajo topovi. Vasil skoči na kopno in se vieže za \ r- I bo. Zdaj ne misli na nič več. Bledica mu obliva lica. Njegove oči so krvave ... Ne- j kaj frči nad njim. Silen udarec, zaglušen | tresk ga pretrese in ... temna reka ga j vzame s seboj. * Vasil odpre oči in se znajde v tihi sobici. Nadeti se sklanja zdravnik. Usta so mu usehla in «a žgo. Ogleda se ... Zdravnik se mu nasmiha: — Dobro si odnesel! Še malo pa bi Lil i stopil pred svetega Petra. Vasil se zdajci spomni vsega: kako ja mina tulila in treščila. — Ali sem ranjen? — Samo da si živ — mu odgovori sestra — to je poglavitno. Koliko tvojih tovarišev se ne bo vrnilo, a ti... Vasil umolkne. Gleda pred se. Strop je nizek, na okencu brenči muha. Vasil se ; skuša dvigniti, a se ne more. Huda bole- t čina mu prešinja ves život. Glavo ima obvezano. Pogleda svoje roke. Zdrave so. Ena je povezana. Pa noge? Tam, kjer j bi morala ležati leva noga, je samo velik povoj. Vasil se zdrzne. ■— Ali sem pohabljen? Zdravnik mu odgovori: — Eh, drugače si pa zdrav! A lahko bi ti bilo odtrgalo obe nogi ali pa bi te bilo sploh pobralo ... Misliš, da jih je malo obležalo! Ti si še mlad in boš lepo okreva!. — Mlad in brez noge!... To je ne- ‘ sreča!... — Ne govori tako — ga tolaži sestra. —* predlagan si za odlikovanje! — Rajši bi imel nogo! Vasil umolkne. Samemu sebi se zdi kakor žerjav na enem samem kraku. Vidi ; razjokano mater in dekle, ki obrača po- , gled od njega. Zagleda se skozi okence. j Pomladno sonce veselo prigreva. V Slivniku žvrgole ptičke. Pomlad je. In če bi ga bilo ubilo, bi se bil zarinil v zemljo in nikogar ne bi bilo več, da bi gleda! nebo in poslušal ptičje žvrgolenje. Brez noge je, vendar živ, živ! In oči, se mu orosijo. (I/. bolgarske zbirke: »Dni na gerlote«. Antilogija iz domovinske vojne.) »Sam bog vedi...« Nekdo mora vzeti stvar v roke! Pravijo, da bo prišla antanta in zasedla.. • Ali pa bo prišla Jugoslavija... A kaj potem? ...« »V Rusiji so vzeii boljševiki vse v svoje roke . •.« Ta razgovor je prekinil oddaljen hrup na hodniku, ki je prihajal vedno bliže. V prostor je planila najprej luč rudarske karbidne svetilke, potem se je zmotala vanj gruča pijanih ljudi. Trije moški so nosili pijano žensko ter jo zavalili za vrata. »Tu jo imate!« Nosači, sami rudarji k Kvančtnka, so nekoliko postali, jih pogledali, potem pa nesramno zarezgetali. Vi ste si pa dobro uredili, he, he.. .* Potem so spet odropotali... Od pijane ženske, ki je kot kup mesa klecnila na tla, je strašno zaudarjalo. Ko so ji pogledali v lice, so vsi hkrati vzkliknili: »Šoga... Šoga je, iz pralnice!« Bila je tista Šoga, ki je zvečer razbijala po Gnidovih vratih. (Dalje). Kot m ar a ves Družina Waldhauser, pd. Rutarjeva, je bila leta 1942 izseljena v Nemčijo, od koder se je smela vrniti šele po zmagi nad fašistično Nemčijo. Ko so Rutarjevi prišli leta 1945 domov, so svoje posestvo našli popolnoma izpraznjeno. Kmalu pa so zvedeli, da se je pri sosedu Einspielerju, ki, je med vojno upravljal Rutarjevo posestvo, nahaja cela vrsta njihovih stvari. Na znanili so to orožniški postaji v Kotmari vesi, ki pa tudi po večkratnem obvestilu ni poskrbela, da bi se Rutarjevim vrnila njihova last. Spomladi leta 1946 je na prošnjo Wald-hauserja prispel uradnik kriminalne policije iiz Celovca, da uredi vprašanje Ratajeve lasti. V spremstvu Rutarjevega očeta in hčerke Rezike se je uradnik podal na posestvo Einspielerja. Ko so vsi trije prispeli tja, jih je čakal nad vse »prisrčen« sprejem: žena Einspielerja je pričela Rutarja in Reziko psovati z banditi, Titovo drhaljo, roparji in z drugimi nespodobnimi psovkami. Rutarju je poleg tega še očitala, da je kradel ovce. Einspielerjeva družina se je ob tej priložnosti spozabila celo tako daleč, da je s koli skušala preprečiti preiskavo in sc je kriminalni policist moral poslužiti službenega orožja, da je vsaj nekoliko pomiril razburjene duhove. Dogodek je prišel pred sodnijo, kjer je Einspielerjeva žena bila obsojena na celih 20 šilingov denarne globe. Očitno pa ji je bila kazen previsoka in je napravila priziv. Tako je v sredo, dne 11. t. m. prišlo do nove razprave pred deželnim sodiščem v Celovcu. Med razpravo, ki je trajala okoli 3 ure, je obtoženka skušala utajiti vse psovke, toda klicane priče so nedvomno potrdile njeno krivdo in jo je sodišču ponovno spoznalo za krivo. Končno enkrat je avstrijsko sodišče uvidelo, da koroški Slovenci nismo ljudje, ki bi se jih lahko nekaznovano žalilo in psovalo, kot to šc danes mislijo nekateri posamezniki, ki so očitno prespali zadnja leta. Dob pri Pliberku Kakor je v Dobit običaj, so slovenski fantje — mladinci postavili tudi letos mlaj. Mlaj, 29. metrov visoko drevo, so okrasili z zelenimi venci in belimi trakovi. Nekaterim, ki so stali ob strani, to ni bilo po volji in so zahtevali, da morajo okrasiti mlaj z bclo-rdečhni trakovi. Medtem je prišel tudi blaški župan, Maček Franc, ki ga nikakor ni izvolilo ljudstvo, ampak je bil postavljen od deželne vlade in tudi zahteval, da morajo na mlaj koroške barve, sicer ga ne smejo postaviti. Bil je ravno 30. april, ko je župan šel gledat v Pliberk ministra Gruberja. Naši fantje se na to niso ozirali in so mlaj okrasili z belimi trakovi. Slišali smo, da bodo šovinistični nasprotniki mlaj požugali, zato so ga naši fantje vso noč stražili in nobeden si ni upal blizu. Potem je bil cel teden mir. Toda v nedeljo zjutraj, 8. maja, je bil mlaj požagan. Zlikovci, narodni nestrpneži, so se znesli nad starim običajem. Na belo olupljeno drevo so namazali z velikimi črkami svoje nacistične parole: Kiirnten frei und itn-geteilt, Nieder mit OF, Hocli OeVP. Prebivalstvo se je zgražalo nad takim početjem in vandalizmom. Vsi so z ogorčenjem obsojali početje fantalinov, ki kažejo po navodilih svojih duševnih očetov v okrilju temne noči svoje sovraštvo in barbarstvo v svoji onemogli jezi, kakor so že, tudi v temni noči, razdejali kulise pred igro Miklova Zala« v Nonči vesi* ali v Cirkovcah pomandrali travnik, ki je bil pripravljen za tekmo koscev. Kmalu smo dognali, da so bili ti žalostni junaki« VVurfkomandovci, ki sprejemajo svojo duševno hrano v znani Schwiembacherjevi gostilni v Dobu, kjer se zbirajo njim podobni hujskači in grozijo, da bodo naše ljudi pretepali kakor Janka Krasnika in tudi druge si bodo še privoščili. Značilno je, da je bil v zimskih mesecih na vasi nek dninar iz Suhe, ki jc rad zahajal v tisto jgostilno, kjer je tudi zastonj pil, da je po- tem po vasi psoval in grozil našim ljudem. Grozil je celo, da bo metal ročne granate skozi okna in da bo krnet Pušnik z družino vred izseljen v Jugoslavijo. Ko so ga vprašali, zakaj je tak, je rekel, da ga gostilničar jev-Sch\viembacherje v sin tako uči. Pri žaganju mlaja so morali biti tudi oboroženi, ker so ljudje slišali streljanje. Značilno pa je, da orožniki niso ničesar slišali, čeprav je orožniška postaja čisto blizu. Tudi čez dan ni bilo nobenega orožnika, da bi vsaj pokazali, da se za stvar zanimajo. Še to moramo omeniti, da so potem fantje mlaj razrezali in ga prodali Jožefu Kužniku. Zvečer so hlode zapeljali k kmetu Žlindru, toda ko je zjutraj vstal, hlodov ni bilo več tam. Pokradli so jih bržkone isti zlikovci, ki so mlaj porezali. Zadevo so javili orožnikom in radovedni smo, v koliko se bodo potrudili. O tem bomo poročali. Grebi n] Dne 2. maja je bila v Grebinju birma, ki je jo opravil celovški knezoškof. Cerkvena slovesnost svete birme jc imela v naši grebinjski župniji popolnoma izzivalen protislovenski značaj. Pa saj se nani ni treba čuditi, ko imamo v naši krški škofiji nadpastirja, ki mu je za duše slovenskih vernikov malo mar, kar je že večkrat dokazal. Posebno dobro v spominu nam je še 15. april 1946, ko na spominskem dnevu slovenskih žrtev fašizma iz razumljivih vzrokov ni pustil brati niti maše zadušnice za slovenske žrtve fašizma. Škof je protislovenskega duha, lic obvlada jezika velikega dela svojih vernikov in ima interes, da v službi germanizacije ponemčuje tudi potom cerkve. Grebinjska in sosedne župnije so naseljene skoraj sto odstotno s slovenskim prebivalstvom razum privandranih uradnikov in lovcev barona Hclldorfa. Toda jezik v župni cerkvi v Grebinju jc že dalje časa popolnoma nemški. Na dan birme pa smo vsekakor pričakovali, da bomo vsaj ta dan slišali v cerkvi kakšno besedo v našem domačem slovenskem jeziku. Toda varali smo se in zastonj smo čakali. Vsi cerkveni obredi so bili izključno samo v nemščini, kakor bi za škofa ne veljalo, kar je naročil Kristus, ki jc ukazal: Pojdite in učite vse narode! Celovški škof pa ta ukaz pojmuje tako, da sam in po svojih župnikih sili slovensko ljudstvo, da mora poslušati verouauk in cerkvene obrede v tujem nemškem jeziku. Po cerkveno-uradnem knazoskofijskem šcniatizmu krške škofije za leto 1917/18 je štela župnija Grcbinj takrat 1437 katoliških Slovencev. Celo po uradnem ljudskem štetju, ki je znano kot zavestna in sistematična potvorba dejanskega stanja, so leta 1910 našteli v občini Grebinj 2344 Slovencev, torej popolno in absolutno večino na severni jezikovni meji. Večina prebivalstva v Grebinjski občini pa je tudi danes slovenska, nemško govorijo samo priseljenci, ki so jih pri nas načrtno naseljevali, da bi pospešili germanizacijo. Da po mnenju škofijskega ordinariata v Grebinju ni več potrebna slovenska božja služba, razim da se pred mašo ob desetih prebere slovenski evangelij, je značilno in kaže, da doživljamo na Koroškem tudi na cerkvenem področju, kakor že v prejšnjih desetletjih, čisto sistematičen in brezobziren naval germanizacije v slovensko ozemlje. Vogfče Kmečka zveza za Slovensko Koroško je imela, dne 8. maja t. 1., tudi tudi v Vo-grčaii gospodarski sestanek. Sestanek je vodil predsednik krajevne organizacije Kmečke zveze za občino Blato, ki je v svojem uvodnem nagovoru podčrtal nujnost močne organizacije malega in srednjega kmeta in delovnega ljudstva sploh, ker gospodarska in socialna vprašanja na vasi postajajo vedno težja in naš delovni krnet drvi neizprosno v občutno krizo. Le v močni organizaciji, iskanju novih poti in načina gospodarstva, v zadružni samo- pomoči in zadružno organiziranim deiom, bomo izbojevali boj za obstanek in zajamčili brezskrbno in lepše življenje na vasi in pošten kos boljšega kruha za naše delovno ljudstvo, Samo na ta način bomo uspeli v borbi za obstanek proti raznim Pijavkam, v borbi proti tujim in domačim oblastnikom, proti izkoriščevalskim bankam in vedno bolj stiskajočemu se davčnemu vijaku. Samo v organiziranem zadružnem delu in obdelovanju naših kmetij, s pomočjo skupno nabavljenih poljedelskih strojev, bomo premagali tudi pomanjkanje delovnih sil na deželi, bomo dvignili naš življenjski standard, kulturno življenje in ostali gospodarji svoje zemlje. Strokovnjak Kmečke zveze, tovariš Vernik, pa jc govoril o raznih perečih in aktualnih strokovnih problemih našega kmečkega gospodarstva. Govoril je o pametni in načrtni uporabi umetnih gnojil, z ozirom na še vedno visoke cene. Opozoril je na organizacijo pridelovanja semenskega krompirja, ker je zemlja v tem kraju za krompir posebno ugodna. Referent je podal še mnogo drugih važnih in koristnih navodil. Potem so ogledali še nekatere njive z jarimi žiti, na katerih povzročajo razni živalski škodljivci, zaradi pretekle mile zime, veliko škode. Mnogo jarin jc rjavili. Vse zemljine v Vogrčali, iz peščena-tega, manj rodovitnega gornjega dela vasi, kakor tudi rodovitnejša globlja polja ob Dravi prikazujejo pomanjkanje apna. Zato tu izborno uspeva krompir, ne more pa rasti brez predhodnega apnjenja, važna krma lucerna. v Železna Kapla Slovenska sekcija političnih preganjancev in internirancev je dne 8. maja t. 1. proslavila v Železni Kapli spomin nepozabnih žrtev KZ-taborišča Mauthausen. Ime Mauthausen bo ostalo Slovencem na Koroškem za vedno v trpkem spominu, ker so nacistični nasilneži poslali v taborišče groze in strahote tudi mnogo naših antifašistov in jc med 123.000 zverinsko pobitimi in pomorjenimi žrtvami tudi mnogo naših žrtev. Pred predvajanjem filma je imel tovariš France Košutnik spominski nagovor. Z zaničevanjem pa moramo odklanjati obnašanje nekaterih nacističnih in neofašističnih elementov, ki so skušali brez vsake pietete in olike motiti govor z nesramnim posmehovanjem in nemirom. Tem ljudem je pač žal, da so združeni svobodoljubni narodi razbili največjo kulturno sramoto 20. stoletja, Hitlerjeva koncentracijska taborišča. Šmihel Igralci Pliberškega društva »Edinost«, so žc v telovadnici glavne šole v Pliberku z uspehom igrali igro »Lepa Vida«. Ker je bilo občinstvo s prvim nastopom v Pliberku zadovoljno, so igralci sklenili, da bodo igro pokazali tudi drugod, torej bodo šli gostovat. Tako so gostovali v nedeljo, dne 8. t. in., v Šmihelu pri Pliberku. Dvorano pri Šercerju, kjer je bilo že nešteto slovenskih nastopov, smo spet napolnili do zadnjega kotička in vsi smo nestrpno čakali, kdaj se bo dvignil zastor v pričakovanju, da bomo preživeli lep in užitka poln nedeljski popoldne, da se bomo sprostili vsakdanjih skrbi in da si bomo za kratke urice privoščili hrane slovenske ljudske umetnosti tudi za svojega duha. In res, nismo bili razočarani. Igralci so igrali dobro, prizor za prizorom, dejanje za dejanjem nas je vedno bolj navezalo nase, napeto smo sledili sceni za sceno. Gledalci so bili navdušeni in igralci so želi za dobro podano igro živahno odobravanje. Koncertni v’ož-ki »mihelskega tumbiiraškega zbora so spored prijetno izpolnili. V imenu Slovenske prosvetne zveze je govoril tov. Tonče Šlaper, ki je razložil pomen igre. Med drugim se je spomnil tudi pomembnega dneva 8. maja, dneva obletnice zloma nacističnega nasilja, ko je tisočletni Hitlerjev »rajh popolnoma in brezpogojno kapituliral, k čemur so ogromno, pripomogli tudi slovenski parti- zani v junaški narodno-osvobodilni borbi. Ta zgodovinsko važna in nepobitna konstatacija borbe slovenskih partizanov, ki jo je ogromna večina poštenega slovenskega^ naroda spremljala in podpirala z največj-imi simpatijami, ker je slovenski narod v njej videl zarjo lepše, pravičnejše bodočnosti, konec krvavega kianja in nasilja, svojo svobodo, pa očitno ni šla v račun nekaterim izvržkom naroda, belogardističnim izdajalcem, ki so se po javili na prireditvi. Izjave govornika, ki so jih navzoči navdušeno odobravali, so skušali motiti z izzivalnim glasnim smehom in krohotom. Tudi drugače so poskušali motiti potek prireditve in so se skrajno nesramno obnašali. Ljudje so tako nedostojno in nekulturno obnašanje elementov, ki so zaradi svojega izdajstva v natežji dobi našega ljudstva, ko je šlo za njegovo življenje ali smrt, za biti ali ne-biti, za svobodo ali robstvo, svojo vlogo med Slovenci za vedno zaigrali, ogorčeno obsodili in jim dali tudi primeren odgovor. Ce se jim na strani krvavega Hitlerja in Mussolinija ni posrečilo razbiti enotne volje in enotnosti slovenskega naroda, je danes v svoji onemogli jezi tudi med Slovenci na Koroškem nikdar ne bodo. ker naše ljudstvo jih pozna in jih ceni, kakor zaslužijo. SPZ naznanja Slovensko prosvetno društvo »Bilka’* v Bilčovsu bo gostovalo v nedeljo, dne 15. maja 1949, ob 15. uri, v Narodnem domu (pri Šimeju) v Št. Jakobu v Rožu. Na dnevnem redu je narodna igra Domen« in nastop pevskega zbora. Prijatelji slovenske ljudske prosvete udeležite se prireditve v obilnem številu! Prosvetaši iz Loge vesi in Št. lija bojo v nedeljo, dne 15. maja 1949, ob 15. uri pri Marici igrali igro >Lumpacij vagabund«. Vabljeni od blizu in daleč! KZ za Slovensko Koroško naznanja: V nedeljo, dne 22. maja 1949, bo pri Biceljnu v Rutah, občina Bistrica pri Pii« berku, enodneven čebelarski tečaj. Hranilnica in posojilnica v Borovljah, r. z. z n. z. VABILO na občni zbor naše zadruge, ki bo v nedeljo, dne 22. maja 1949, ob 9. uri v Borovljah, Dollichgasse 4/1. v skladu z določbami zakona o zopetni vzpostavitvi zadrug na Koroškem z dne 9. 2. 1949: Dnevni red: 1. Poročilo načelstva o pravnem položaju zadruge; 2. Raizrešnica dosedanjemu načelstvu in nadzorstvu ozir. pregledovalcem računov; 3. Sprejem novih pravil; 4. Volitev upravnega odbora (načelstva); 5. Volitev nadzornega odbora (nadzorstva); 6. Sklepanje o vrnitvi zadrugi uropane-ga premoženja; 7. Slučajnosti. Ako ob določeni uri ne bi bilo zastopano v pravilili zadruge določeno število članov (deležev), bo na istem mestu z istim dnevnim redom eno uro pozneje drug občni izbor, ki je brezpogojno siriep-čen. Vse člane opozarjamo, da ležijo nova pravila na vpogled v pisarni (pri načelstvu). Načelstvo Iščem pošteno dekle ki je vajeno kmečkega dela. Mesečna plača 150 šilingov ali tudi več in dobro hrano in stanovanje. — Ponudbe naj se pošljejo na upravo Slovenskega vestnika ali na naslov: Pavle Kernjak, Trebi-nja, p. ši. lij (Si. I:gyden a. d. Drau) Izdajatelj, lastnik in založnik lista: l)r. Franc Petek, Velikovec. Glavni uiednik: Franjo Ogris odgovorni urednik: France Kostitnik, oba Celovec Sni m strnile. Uprava:' Celovec, Vlilkermarkter Strnile 21. Dopisi naj se pošiljajo na naslov. Celovec, (Klagenfurt), Postsčhlietifnch 272. liska: „K:imtner Volksverlag G. m. 1). H.“ Celovec 10. Od boršti alte 7 VpVCLSCLTljCL našega