Pri Janezu Kastelicu višenjskem slikarju
Ko bo kakšno nedeljo popoldne ncnadoma posijalo bratovsko sonce — kam sc boš napotil, spoštovani občan. če boš obiskal Višnjo goro? Zapustil boš mokre in šumne ceste dolino in poiskal boš tisto smer proti starodavnemu mestecu, ki se začne ob Šerkovi gostilni. streljaj čez Viš-njico, prav nasproti zgodovinskega Suhega malna. kjer že več kot pol sto-letja prcbiva učiteljica Teja Samec, vir modrosti in pomoči za višnjegor-ske učenjake vseh vrst.
Kratka pot navkreber te bo takoj privedla do Višnjc Gore na griču za-hodno, prva hišica z leve strani — na-sproti pulferturna — te bo prijazno pozdravila. Le kar javi se, to je dom našega znanega slikarja samouka Ja-ne/a Kastelica. vesel te bo. Vsi si že-limo njegovih slik, Višnjanje, okoli-čani in še daleč po domovini in svetu je poznan in priljubljen. Zajel je ludi naš kraj v takih motivih in barvah, ki ti sežejo v srce in jih nc tnoreš pozabi-li. to pa je dar umetnosti.
Janez je danes ludi uslužbenec. ročni knjigovez pri Jugoreklamu, služba ga pač veže s praktičnim in po-trobnim načinom /.ivljenja, vse to zna la naša pridna višenjska čebelica lepo uskladiti s svojo umctniško naravo. Imaš vtis, da je pri Janezu vse ureje-no. ludi njegovo lepo sožitje z mater-jo in domom. Vse svoje stvari najde takoj, 'cpo urejene nasvojem mestu. No, pa sem ga prosila, da bi sestavil tudi seznam vsch svojih del in slikar-skih razstav. pri katerih je sodeloval. Malo se je prestrašil, malo pomislil — začutil je pač, kolikodela in napora bi ga to stalo. Kar kmalu se je še sam navdušil. Ni trajalo dolgo, kakšne tedne in že je vesel pritekel s sezna-niom v roki. Kako bogata zbirka!
Ce imaš posebno srečo. boš začul iz slikarjevega doma tudi glasbo, ko boš vstopil, boš zagledal Janeza, ki kar stoje igra na ročne orgle (japon-ske), mati pa zraven ubrano prepeva, kakor so na bližnji Polici vedno radi peli, saj to je vendar poliška Jurkova Lojzka (Burger)! Pokojni slikarjev oče je bil doma na Selih pri Višnji Gori, staršem se je slikar rodil kot tretji, najmlajši otrok v Jerovi vasi pri Grosupljcm \. 1949, ko je družina lam prebivala 14 let v takratni Modi-cevi hiši ob vodnjaku.
(Modic je bil financer, hišo je kas-neje kupil čevljar Drobnič).
Slikar Janez Kastelic se je v leiu 1966 seznanil z akademskim slikar-jem Gabrijelom Humekom in ta mu je dajal nasvete. Spominjam seju, ko sta ob nedeljah skupaj prihajala v Kosco. kjer je Janez v Ietu 1968 slikal Groznikovo domačijo (glej slikarjev seznam slik). Tam mi je slikar Hu-mck pošepetal, da je Kasielic slikar-ski talent, da pa hoče slikati same pa-norame, to pa jc težavno.
Toda Janez se panoramam nikdar ni odpovedal.
Še ob koncu poletja 1989 je nare-dil najnovejšo panoramo (platno, olje), naša prelepa valovita dolenjska pokrajina nekdanjega časa nas po-zdravlja z nje. To sliko še lahko naj-deie med drugimi pri Kastelčevih, navdušili se boste za čisto okolje!
Našega slikarja so bogatila tudi predavanja dobrih predavateljev Dru-štva likovnih samorastnikov v Ljub-ljani, obžaluje pa, da to društvo ni več tako dejavno, kakor je bilo pred ča-som. Še je njegov član in to ie od leta 1973.
Spoštovani sprehajalec, ko boš po-življen izstopil iz slikarjevega doma, se ozri še na svetel vrtiček: to je bil nekoč temačen vrt, poln eksotičnih grmičev in dreves, last nekdanjih »poštnih« v Višnji Gori. Tu je zadnji Peter Gillv pisal v senčni uti svoje opise mesteca za razne časopise. Kjer stoji slikarjeva nova hišica, je bila ne-kdaj posebna >.šupa<. z zadnjimi po-štnimi vozili našega kraja.
Pa srečno pot!
Mihaela Zajc-Jarc