Štev. 9.
Izhaja 10. in 25. dne
vsakega meseca.
Stoji za celo'leto 3 gld: — ; pbl : leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 (Posamezne štev.
15 kr. Oznanila lkrat natisnena od vrste 15 kr Naročnina, oznanila in reklamacije
pošiljajo se upravništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste.
Grlasilo
„Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
Izdajatelj in -arednik:
M. J. Nerat, liadučitelj.
Spisi in dopisi
pošiljajo se uredništvu v Marib or, Reiserstrasse 8.
Pismom, na katera se želi odgovor, naj se pridene primerna ;uštna
znanih Na anoni i e dopise se neo iramo.
Nefrankoo?. pisma, se ne spre ^majo. Roku oisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo.
■■■■■■ ■■■■■f "i""', m" ""i"1,,".! .'"liilliii"'! "'" - ''^l—- —1-'— , , ,,„ ' !M •"" ................1......■=•• • • ■••:■■•■ v - 1 ■■ .:: " '. ■ i I' | 1 . ' '
Predsedništvo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev"
javlja pretužno vest, da je zatisnil za veeno oei dieni nje predsednik, gospod
Vojteh Ribnikar,
nadučitelj v Dol. Logatci
dne 26. aprila 1895 ob polnoči za kratko a mučno boleznijo v starosti 38 let.
Predsedništvo „Zaveze slov. učit. društev"
dne 26. aprila 1895.
Ivan Šega,	Ivan Lapajne,
t. č. tajnik.	t. č. predsedn. namestnik.
--
Vojteh Ribnikar t.
In zdaj še ti! — Stritar.
Kruta, neizprosna smrt iztrgala nam je zopet moža v najlepši najkrepkejši moški dobi, moža, kojega izguba ni le nenadomestljiva zapuščenej udovi in nepreskrbljenej deci, katera tudi občutljivo zadene narod slovenski, posebno pa slovensko učiteljstvo. Nehalo je biti ono blago srce, ki je toliko hrepenelo po vresničenji mnogih blagih idej.
Pokojnik se je rodil v Tržiči, na divnem Gorenjskem 23. aprila leta 1857. Tu je pohajal tudi ljudsko šolo, pozneje pa v Kranji dovršil štiri gimnazijske razrede, v Ljub-
9
nov.
Ijani pa učiteljišče. — Prva njegova služba je bila v Smartnem pri Litiji od 1. 1876 do 28. septembra 1877. Leto pozneje je prišel za učitelja-voditelja v Hotedršico, kjer je pa ostal tudi samo jedno leto. 2. septembra 1. 1878 je prišel v Logatec. Šola bila je tedaj še jednorazrednica, a vsled njegovega neumornega, napornega truda in prizadevanja je dobil Dol. Logatec do leta 1892 štirirazrednico. Palači podobno šolsko poslopje, sredi vzorno urejenega vrta bode pričalo še poznim rodovom, da je tu deloval mož blagega a neupogljivega značaja.
Kaj je bil pokojni Ribnikar šolski mladini, tega navajati ni treba. Ako rečemo, drugi oče, zadostuje popolnoma. Ne samo šolska, temveč tudi šoli že odrastla mladina, ljubila in spoštovala ga je z ono ljubeznijo ki je lastna jedino le nežni mladini; najboljši dokaz temu je bilo pač ono britko, iz dna srca izvirajoče dušljivo ihtenje, ki se je culo med potjo pogreba in ob grobu. In še sedaj se pozna na obrazih premnogih šolskih otrok, da pogrešajo nekaj jim dragega, da žele videti vsaj še jedenkrat prijazni obraz pokojnika.
Pokojni Ribnikar pa ni bil samo šolski mladini dober vzgojitelj, vzgled pridnosti in delavnosti, temveč bil je pravi narodni vzgojitelj. Že od nekdaj je imel posebno veselje do sadjarstva in s poučevanjem umnega sadjarstva je hotel zbuditi v narodu ljubezen do dela in ga privesti do blagostanja. V ta namen seje udeležil kmetijskega tečaja na Slapu 1. 1884. Trud njegov ni bil zastonj. Uzorno obdelovani šolski vrt je bil priča in vzgled, kako se mora obdelovati in gojiti sad-Za razstavljeno sadje iz leta 1888 in leta 1890
jarstvo. C. kr. kmetijska družba za Kranjsko mu je podelila v priznanje zaslug za sadjarstvo in kmetijstvo sploh 26. maja 1887 častno diplomo. Za pravilno ureditev šolskega vrta je prejel dve pohvalni pismi, jedno od c. kr. dež. šol. sveta, a drugo od okrajnega šol. sveta v Logatci. Za razstavljeni načrt — plastični model, kojega je sam zgotovil, — je dobil na dež. razstavi v Ljubljani leta 1888 prvo odlikovanje i. s. častno diplomo, veliko srebrno svetinjo in darilo v denarjih.
šolskega vrta je dobil na dveh sadjarskih rastavah na Dunaji priznalno diplomo in državno bronasto svetinjo. In še lansko leto je dobil pohvalno pismo za razstavljeni plastični načrt šole in šolskega vrta dolenje-logaškega na zdravstveni razstavi na Dunaji.
A tudi drugače je hotel vspodbuditi narod, povspeševavši delavnost. Ustanovil je leta 1889 šolarsko delarno, kjer je poučeval mizarstvo, rezbarstvo in strugarstvo. S tem je ob kratkem očrtano njegovo delovanje kot učitelj.
A isto tako mnogostransko, vspešno je bilo njegovo delovanje kot občan dolcnje-logaški. Pokojnik je užival pa tudi radi tega popolno odkritosrčno ljubezen in spoštovanje vseh občanov v vsej meri. Vsaj je pa tudi vsak dobil pri njem modrega sveta, če že druzega ne. Skoro ves čas tukajšnjega bivanja je bil pokojni občinski svetovalec, in je dosti modrega nasvetoval. Dolgo vrsto let je bil tudi predsednik k raj nega šolskega sveta. Ko je on došel v Dol. Logatec, spal je še narod, ni še se zavedal. Z njegovo pomočjo se je ustanovilo bralno društvo in požarna hramba, kojej je bil tudi nekaj let
načelnik. Vsled njegovega prigovarjanja se je ustanovila kmetijska podružnica, katerej je bil pokojnik duša, in njegova misel je bila, da naj podružnica priredi letošnjo jesen krajevno kmetijsko razstavo. Pri odboru za prireditev velikanske veselice Jurčičeve, in cesarske slavnosti je bil pokojni najmarljivejši ud, in skoro jedino njegovej neutrudljivi delavnosti se je zahvaliti, da ste se obe veselici tako izborno obnesli. Da si ljudstvo tudi gmotno opomore, pomagal je ustanoviti posojilnico, kateri je bil nekaj let tudi tajnik. Dolgo vrsto let je bil pokojnik poverjenik »Slovenske Matice" ter vedno navduševal izobražence z besedo in djanjeni k pristopu k temu prevažnemu društvu. Ribnikar se je tudi drugače jako živo zanimal za javno življenje in marsikje je bilo čuti njegovo krepko besedo; vsaj je imel pa rajni tudi nekak poseben dar govornosti.
Pokojnik je opravljal tudi službo organista in ljudje so takoj poznali, kedaj ni bil on sam pri orgijah. Ribnikar je imel lep zvoneč tenor, in ljudstvo je njegovo petje kaj rado poslušalo. Ker so pa sedanje orgije v dolenjelogaški cerkvi že stare in vsled tega skoro nerabljive, pričel je blagi ranjki pobirati prostovoljne darove za nove orgije hodeč od hiše do hiše in res, nabral je lepo vsoto. Kako se je veselil novih orgelj in vedno pravil znancem, kako pesem bode takrat igral, ko bodo orgije postavljali. A revež jih ni dočakal, Bog ga je poklical med nebeške pevce.
Smrt Ribnikarjeva pa je nenadomestljiva izguba zlasti in sploh za slovensko učiteljstvo, posebno pa za nas v logaškem okraji. Kajti s pokojnim smo izgubili nevstrašljivega zagovornika naših teženj, naših pravic. On nam je bil tako rekoč zvezda-voditeljica. Učiteljstvu logaškega okraja je bil vodnik in svetovalec v vseh stvareh, kajti bil je nekak »unikum", ki je znal vsakemu svetovati, vsakega poučiti. Predsedoval je ves čas od njegovega obstanka našemu učiteljskemu društvu. In s kakim veseljem smo se zbirali, kader je sklical naš Vojteh občni zbor društva. Vsaj smo pa tudi znali, da se bodemo v skupnem sestanku bratovsko dogovorili o tej ali onej stvari in da nam bode Ribnikar s svojim trezno-mislečim razumom svetoval vedno najbolje. Da je nepozabni rajni vžival brezmejno zaupanje svojih tovarišev logaškega okraja, priča najbolj to, da so ga bili odposlali kot svojega delegata k zadnej dež. učit. konferenciji letos pa ga izbrali svojim zastopnikom v okrajni šolski svet.
Pokojnik bil pa je tudi priljubljen vsemu slovenskemu učiteljstvu. To nam priča, da je že tretje leto opravljal posel predsednika »Zaveze slov. učit. društev". Pač velika čast in zaupanje! Mnogokrat je razvijal svoje zdrave nazore o slov. učiteljstvu, in če se slov. učiteljstvo ravna po teh nazorih, dosegli bodemo še mnogo koristnega. A žal, da je marsikako uho ostalo gluho napram tem nazorom. Veliko zaslugo ima on posebno pri zasnovanji in nadaljevanji »Knjižnice za mladino", tega prevažnega vzgojnega sredstva naše mladine. In še zadnje dneve svojega življenja priporočal mi je, da naj sporočim vsem slovenskim tovarišem, naj se krepko oklenejo tega podjetja, da bode napredovalo in cvetelo, kakor zasluži. Spolnujoč zadnjo željo nepozabnega, trkam na vsa srca slovenskega učiteljsva: »Spolnimo mu zadnjo željo!"
In sredi tega, tako mnogovrstnega delovanja napadla ga je neozdravljiva bolezen. Zdravniki so mu svetovali to in ono, a zastonj. Nobeno zdravilo mu ni pomagalo. Moško je prenašal bolezen, tožil ni nikomur o svojih neznosnih bolečinah, niti najboljšim prijateljem ne. Vestno je opravjal še mnogo lahkih poslov do zadnjega časa. Veliki četrtek je legel v posteljo, iz katere ni več vstal. Popolno v božjo voljo udan je pričakoval smrti, tolažeč svojo ženko in deco, da že okreva. Pravi kristijan, prejel je nenavadno pobožno zadnjo sv. popotnico.
Dne 26. aprila ob pol jednih po noči je zatisnil za večno oči. Ko se je drugo jutro raznesla vest, da je gosp. Ribnikar umrl, zaplakala je cela občina. In ljudje so kar trumoma prihajali dragega kropit. Jokalo je vse, nihče ni odšel suhih očij, in videl si še daleč v vasi odhajajoče kropilce jokati se. Da celo milostno nebo se je zjokalo.
Kakoršno spoštovanje je užival rajni v življenji, tako je užival tudi v smrti. Krasni venci od raznih društev kakor: „Zaveza slov. učit. društev", „Društvo učiteljev logaškega okraja", „Uredništvo ,Popotnika'", „Dolenjelogaška občina", »Posojilnica", »Lovski klub dolenjelogaški", „Krajni šol. svet v Dol. Logatcu", so pričali kje je pokojnik deloval. Isto tako so položili na rakev dragega rajnega vence še „Šolska mladina", „Dolenjelogaško-učiteljstvo", in druge odlične rodovine.
Pogreb je bil veličasten. Od blizu in daleč so prihiteli znanci, da ga spremijo k zadnjemu počitku. Britka je bila ta pot, kajti jokalo je vse, posebno pa šolska mladina je bila neutolažljiva. Tovariši so mu zapeli tri žalostinke, pred hišo, v cerkvi, na grobu. Nagrobnico mu je govoril gosp. Štegnar.
In prav je imel gospod govornik, ko je poudarjal v svojem govoru, da je že videl mnogo pogrebov raznih učenjakov in bogatinov, a nikjer še ni videl toliko solz prave ljubezni, kakor tu.
Dragi Vojteh! Neozdravljiv je udarec, ki nam ga je zavdala kruta osoda, ker Te je iztrgala iz naše sredine. A tolaži nas zavest, da je tako hotel Vsegamogočni, brez katerega vednosti ne pade las z glavo. Nisi še prejel od pozemskega prebivalstva onega plačila, ki si ga zaslužil, prejel si ga pa gotovo od nebeškega Očeta. Tvoj spomin nam ostane neizbrisljiv, tvoji nazori bodo naši voditelji po tej trnjevej zemski poti, dokler se ne združimo v večno-mladem nebeškem raji.	J. šega.
Slovniška teorija Kernova.
Piše dr. J a 11 ko B e z j a k.
(Dalje.)
Naj bolj je bil razširjen v staroslovenščini; n. pr.: 30esh h npucTAimiiiKOMi = zovem ga prestopnika; enpoToiA acthiiiti> ne ea^ctt. = dete ne bode sirota. Izmed sedanjih slovanskih jezikov ga najčešče rabi poljščina; v slovenščini nahajamo ta orodnik le pri kaj-kavskih pisateljih 16. in 17. stoletja, n. pr.: po smerti Ladislava, kralia na Ceheh, položen be kralem češkim Jurai Podebrad, tako piše Anton Vramec v svoji kroniki z leta 1578; Francuzi imenovali so Napoleona cesarom, tako čitamo v slovnici Kriz-tianovich-evi (Grammatik der kroatisehen Mundart, Agram 1837); Habdelich je preložil v svojem slovarji z leta 1670. latinski glagol puerasco na slovensko s tem-le izrazom: detetom postajem. Drugi prejšnjih slovenskih pisateljev tega orodnika niso rabili, nego ali tožilnik sam ali s predlogom za, ki se je popolnoma vdomačil in vkoreninil med ljudstvom in v pisavi, da-si prvotno ni slovanskega izvora. Nekateri novejših pisateljev bi radi spet vzbudili in potegnili iz zastarelega prahu nekdanji povedni orodnik ter ga tudi pišejo, a tega ne moremo odobravati. Čemu bi naj bili taki puristi? Nehote nam pridejo na um besede Prešernove:
Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Korotani, Ne bo razumel Štajar'c ne Ljubljanka.
Ko bi hoteli postopati tako strogo, koliko bi morali iztrebiti ne le iz slovenščine, ampak sploh iz slovanskih jezikov, koliko pa še le iz nemščine! Koliko ima ta-le tujih skladov iu sostav, a vendar so tako vkoreninjeni, da jih pišejo najboljši pisatelji,
ne brigaje se za to in cesto tudi ne vede, da niso nemški, razun strokovnjaka, ki stika po vseb jezikovih kotih, iskaje tuje primesi! Saj vemo, da se je skladnja sedanjih kulturnih narodov evropskih izcimila iz skladnje staroklasiških jezikov. Spet se moramo spomniti vrstic Prešern-ovih :
Od grških, od latinskih so j)isarjev Dobili starši učenost v deželo, In z njo besede tuje. —
Če sklad le ni preveč nasproten duhu dotičnega jezika, pa naj bo, vzlasti če je veljal že več stoletij. Glavno načelo nam bodi: pišimo priprosto slovenščino in ne od-tujujmo je od lastnega naroda po nepoznanih oblikah, naj si bodo tudi slovanske. Če je torej prav reči: prišel je tje za učitelja, bil je več let za pisarja — temu menda ne bo nasprotoval nikdo — zakaj bi ne bilo prav pisati: bil je imenovan (imenovali so ga) za učitelja? Za pomeni zameno, n. pr.: dal je za blago goldinar; radi tega se rabi v istem smislu kakor na mesto: pozdravi brata in poljubi ga za me = namesto mene. Iz tega pomena se je razvil pomen, katerega ima za pri povednem tožil-niku, pomen jednakosti. To vzlasti uvidimo iz sklada: vzeti za ženo. Ta pomeni v prvotnem smislu „vzeti namesto žene", potem „vzeti kot ženo".
Sicer nahajamo za v tem smislu tudi v srbščini, hrvaščini, češčini, maloruščini, redko tudi v ruščini in poljščini. Istega pomena je v grščini predlog avtt; že v Homerju čitamo: avti zaaifVTjToo £sfvo? išrmai = gost velja za brata.
Po vsem tem sklada: koga imeti, voliti, postaviti za kaj ne moremo imeti za germanizem.
Izpregovorili smo o tem vprašanji nekoliko obširneje, ker je slučaj nanesel na-nje in ker nam novotarstvo nekaterih pisateljev ni nič po godu.
Vrnimo se sedaj k povednemu tožilniku. Ker je to jako važen sklon, hočemo ga obravnavati natančno. Treba nam je torej še vprašati: Katera besedna plemena služijo za povedni tožilnik ?
Iz primerov, doslej navedenih, uvidno je, da nam rabijo samostalniki in pridevniki in — to lahko pristavimo takoj — sploh pridevniške besede, kakor zaimki in deležniki; n. pr.: to hišo imenuje svojo; našli smo ga umirajočega; našli boste dete povito. Ta deležnik pristoja slovenščini in sploh slovanščini pri glagolih videnja in slišanja, pri katerih rabi nemščina nedoločni k. Tudi latinščini je rabil v tem slučaji le deležnik sedanjega časa. V staroslovenskih rokopisih čitamo n. pr.: kii^t. rocuoji 110 cpnjT. Kiicai|ii\ = videl je Gospoda v sredi visečega, latinski: vidit dominum in medio pendentem, nemški: er sah den Herrn in der Mitte hangen. A že v staroslovenščini nahajamo tudi nedoločnik, pa redkeje. Zategadelj ne moremo pritrditi besedam Miklosich-evim, ki pravi (Syntax str. 858.): „I)er infinitiv wird manchmal durch ein particip ersetzt". Nasproti bi se stavek moral glasiti: „Das particip vvird manchmal durch einen infinitiv ersetzt". V dokaz tega naj služi le to, da čitamo n. pr. v ostromirjevem evangeliji na listu 207. in 208. rokopisovem sedemkrat zaporedoma deležnik kot povedkov tožilnik.
Tudi v sedanji slovenščini je možno pisati: videl sem ga bežati, namesto beže-čega, dasi je deležnik pristnejši in pravilnejši.
Ta nedoločnik je torej povedkov tožilnik; imenujemo ga tudi povedni nedoločnik.*) A pri nedoločnikih je treba paziti, da jih ne zamenjujemo s pravimi predmeti.
*) Kern, Willomitzer in drugi slovničarji zovejo pravi predmet v tožilniku z nedoločnikom vred „tožilnik z nedoločnikom" (Accusativ mit Infinitiv). Ali ta sklad dendenešnji nikakor nima tistega pomena, katerega je imel latinski ali grški „accusativus cum infinitivo" ; kajti omejen je močno in se nahaja le pri nekaterih določenih glagolih, namreč pri sledečih: heiCen, lassen, machen, horen, fiihlen in tudi finden, dasi je bil pri tem glagolu nekdaj deležnik, kakor še sedaj: ich fand ihn sclilafen (schlafend).
Če rečemo: dal sem se pregovoriti, nemški: ich liefi mich iiberreden, stavek nima povednega tožilnika, ampak nedoločnik pregovoriti (iiberreden) je pravi predmet, zavisen od glagola „dal sem", se (mich) pa je spet drugi pravi predmet, zavisen od nedoločnika »pregovoriti (iiberreden)". Če pa rečemo nemški: lass mich reden, rabimo spet povedni tožilnik: mich je pravi predmet, reden pa povedni tožilnik. V stavku: lass mich dich iiberreden, sta zjedinjena oba slučaja: mich je pravi predmet, zavisen od velelnika „lass", iiberreden je povedni tožilnik, dich pa pravi predmet druge vrste, zavisen od nedoločnika »iiberreden". Slovenski bi morali reči: daj se mi pregovoriti; a ta sklad je različen od nemškega. Tu nimamo povednega tožilnika, ampak troje pravih predmetov: m i je predmet v dajalniku, pregovoriti predmet v tožilniku, oba zavisna od glagola »daj", ker rečemo: dati komu kaj; se pa je tretji predmet, zavisen od nedoločnika »pregovoriti".
Od kod pa ta razlika med razlaganjem slovenskega in nemškega sklada? Zakaj ni v nemškem stavku treh predmetov prav tako, kakor v slovenskem, ali v slovenskem dveh predmetov in povednega tožilnika isto tako, kakor v nemškem? Tako slišimo vprašati tega ali onega izmed slovniških skeptikov.
Evo mu odgovor!
Prvič." povedni tožilnik more biti le poleg pravega predmeta v tožilniku. Drugič: če hočeš natanko spoznati povedni tožilnik, izpremeni pravi predmet in oni tožilnik, o katerem meniš, da je povedni, v stavek! Ako ti je mogoče dobiti stavek, v katerem je iz pravega predmeta postal osebek, iz drugega tožilnika pa povedek ali poved kov imenovalnik — povedek postane iz nedoločnika, povedkov imenoval-nik pa iz imena — če ti je torej to mogoče, imaš v stavku istinit povedni tožilnik, drugače pa ne. N. pr.: vidim luč goreti: luč gori; našli so ga mrtvega: on je bil mrtev; lass mich ruhen: ich ruhe. Nikakor pa ta izprememba ni mogoča v stavku: ich lasse mich iiberreden.
Večkrat manjka stavku pravega predmeta; v slovenščini ne, a v nemščini; n. pr.: das Gliick macht ubermiithig, namreč die Menschen, uns. V slovenščini bi morali reči: sreča nas (ljudi) stori ohole.
V nemščini so tudi taki stavki, v katerih sta po dva povedna tožilnika drug zavisen od drugega. Vzamimo stavek: lass mich deinen Freund sein! Tu je prvi povedni tožilnik nedoločnik »sein", drugi pa, zavisen od prvega, samostalnik »Freund". Če napravimo iz teh tožilnikov stavek, postane iz nedoločnika pravi povedek, iz samostalnika povedni imenovalnik: ich bin dein Freund.
Še jeden slučaj je zanimiv. Kako naj določujemo stavke, kakor: das Kind spielte sich miide, er lachte sich todt, das Pferd lief sich krumm? — Brez dvornbe imamo tudi tu povedne tožilnike: miide, todt, krumm. O povednem imenovainiku smo trdili v 6. številki, da zaznanuje pri nekaterih glagolih, izrazujočih postanek ali zvršitev, vspeh ali učinek glagolovega stanja. Sedaj uvidimo, da to velja tudi za povedni tožilnik; kajti tožilniki: miide, todt, krumm, značijo posledico dejanja, po glagolih spielen, lachen, laufen izraženega.	(Dalje sledi.)
Ustanovitev narodne šole na Slovenskem.
Priobčil Iv. Strelec.
(Konec.)
Na Štajerskem ustanovili so deželni stanovi šole v Radgoni, v Ptuj i in v V i n d e n a v i pri Mariboru.
Leta 1600. pričela je deželna komisija vojvode Ferdinanda za ohranitev katoliške cerkve svoje delo v Radgoni. Tamkaj so bili k novi veri pristopili tudi učitelj, korre-gent in pogrebec. Radgončani sezidali so novo luteransko šolo in mežnarijo, (kateri pa je omenjena komisija dala sežgati). Magistrat bil je celo tako drzovit, da je ustanovljen mašni štipendij naklonil učitelju Urbanu Steinbergerju.1)
Ta komisija vojvode Ferdinanda postopala je povsem brezobzirno. Luteranske šole so se razstrelile in porušile, in le kjer je ljudstvo to izrečno zahtevalo se je šola pre-strojila in jo je dotična duhovščina prevzela v svojo skrb.
Tako bilo je v Radgoni. Kedaj se je tamošnja šola preobrazila v katoliško, ni znano, vendar je moralo biti to takoj po protireformaciji, ker leta 1624. je vikar Janez Agrikola (1620 —1625) uredil pisanje krstnih matrik, ter izročil to delo učitelju.2) Moralo je torej takrat že šola biti. Leta 1636 uredil je župnik Martin Eberlen (1633 — 1651) tamošno šolstvo, ter ukazal šolski red, katerega podajam doslovno po originalu v farnem arhivu v Radgoni:
„Scholae observatis."
Wie sich nemblich ain ind. schullmaister zu Radkherspurg vnd seiue vnterhabenden, sowol in der schuel alss zu Khiirchen auf den Chor zu uerhalten. ddo 29. Aprilis a 1636.
Erstlich soli sich der schuelmaister, ssmbt vnderhabenden Cantorn vnd Succentorn, taglich vleissig in der schuel befinden, der aigentlichen stunden halten, aber sich alzait selbst mit ainand vergleichen: z\var der schuelmaister alss das Haubt, in ainetn vnd andrn seiner discretion nach, zu disponieren haben.
Die iugent soli Jahrlih wenigist zweymal zur beicht, benebens alzeit vleiBig zur Khiirchen gehalten, vnd derselben auch im Ubrigen mit embsiger beharrlicher instruierung vnd damit sy vordist zu alter gottesforcht wol auferzogen werde, miiglichist abgewarttet werden.
Die erdragung der funeralien soli hinfurhers der schuelmeister vom Messner zu empfangen haben. Er aber so dan dieselbe (Er conduciere gleich selbst oder nit) threulich auf gleiche portionen auCthoelen. Eodem den interefiirten, bey — envessen defl Herrn Stattrichters Matthiasen Werliz im pfarrhoff durch Ihr hochwiird. einzigen Herrn Statt-pfarrer also fiirgehalten \verden."3)
V	Ptuj i je okoli leta 1600. ustanovil neki Wagmeister (ime najbrž ni lastno, ampak pomeni le nadzornika mestne vage) zakotno luteransko šolo, katera je bila kmalu pre-polnena, pa vlada jo je dela leta 1603. zapreti.4) Več o tej šoli glej „Popotnik" 1891 str. 136.
V	Mariboru imeli so lutrovci v Vindenavi svoje gnezdo. Tamkaj so komisarji dne 8. januarja 1600 cerkev, šolo in farovž s smodnikom razstrelili in sežgali, ter na istem prostoru postavili krvavo sodišče; ko so jim pa v noči sodišče posekali, postavili so tje troje vislic.5)
Tudi iz tega čina komisije se vidi, da je vlada pač dala obstoječe uničiti, za nadomestitev se pa ni pobrigala.
Leta 1621. najdemo v Mariboru že katoliško preustrojeno šolo, ter je učitelj Florjan Dominkuš učil fante posebno v latinščini in nemščini.
Naj za označbo one dobe ti vzgledi zadostujejo.
') Lapajne, Zgodovina štaj. Slovencev str. 165.
2) Župnijski arhiv v Radgoni.
8) To listino prepisal je po originalu, ter mi prepis drage volje prepustil č. gosp. Matej Slekovec, župnik pri Sv. Marku.
4) Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuji str. 91.
6) Križanič, Cerkvena zgodovina III. str. 76.
III.
0(1 začetka 17. stoletja do leta 1774. ustanovile so se po raznih slovenskih krajih narodne šole, toda le začasno. V nekaterih krajih najdemo po več let šolo potem pa zopet po več desetletij ne. Obstanek je bil največ odvisen od župnika. Ako je bil župnik za šolo vnet, najel si je tudi takega cerkovnika, kateri je imel sposobnost in veselje poučevati otroke; ko je pa ta odšel ali umrl, zaspala je večinoma tudi šola. Zopet od drugih krajev pravijo nam poročila, da je bilo oboje, le ljudstvo ni hotelo otrok v šolo pošiljati.
Tudi v prvih treh desetletjih vlade Marije Terezije nahajamo le nekatere poskuse kako bi se zboljšale že obstoječe šole. Iste bile so povsem naprava cerkve, dominij ter občin in država posegla je le vmes, ako so se te med seboj skavsale, da jih je spravila.1)
Čeprav ima gosp. Apih v svojem spisu takratne razmere precej nadrobno popisane vendar oglejmo si še drastično poročilo Helfertovo, katero je ta sestavil na podlagi uradnih poročil iz Štajerskega:
„Res je", pravi, „da je večinoma pri vsaki župnijski cerkvi šola, toda župnije so prevelike, z daleč vsaksebi ležečimi vasmi in kraji, iz katerih se more le najmanji del otrok v šolo pošiljati.
V visokih gorah, kjer stoji največ hiš raztresenih po samoti, oddaljenih od cerkve po dve in še več ur, še po letu ni mogoče otrok v župnijsko cerkev pošiljati. S šolo bilo je zelo slabo („auf das erbarmlichste bestellt"). Prvič je bil školnik bolj cerkovnik ko učitelj ter se je pri zasedanji jednakih mest gledalo na vse bolj, nego na spretnost pri poučevanji. Med lastnostmi katere so najbolj priporočale pri sprejetji v šolsko službo ni bila znabiti ljubezen do poklica, ker kaj jednakega pri takratnih razmerah itak ni bilo pričakovati. Tudi se ni gledalo na zmožnost pri poučevanji, ker iste itak nihče ni znal presoditi, ampak glavna reč je bila ročno orgljanje, doneči bas za petje pri božjih potih in procesijah, pred vsem pa glas, da je prosilec strokovnjak za nevihte, da je voha po cele ure naprej, ter jo o pravem času z zvonenjem odvrne. Ako je zraven tega prosilec še v krčmi zbranim očetom za izvolitev plačal pol vedra vina, bilo je še nekaj vode na njegov mlin. Oe je pa zraven tega še obljubil, da bo vzel vdovo ali hčer pokojnega cerkovnika, da ne bo treba občini za njo skrbeti, bila je njegova izvolitev soglasna. '
Pri vsem tem pa še tako drago kupljena služba ni bila gotova. Najbolje je bilo še tam, kjer je kak opat ali samostan, (kot krajna gospoka) imel oddajati službo, ker tudi tukaj je veljalo, kakor pri drugih rečeh „unter dem Krummstab ist gut wohnen:" postrežnik opata, služabnik samostana, kateri je dobil tako službo kot plačilo za zvesto obnašanje, da bi v starih dneh ložje živel, smel je biti zagotovljen, da ga ne bo nihče izpodrinil. Kjer je pa imela občina pravico volitve, tamkaj se je moralo vsako leto znova sprejemati.
Joj tamkaj ubogemu možu, ako je le enkrat pozabil nevihti zvoniti! Ne le, da je bila nevarnost, da ga bodo trpinčili, ali celo kamenovali, njegova slaba služba bila je izgubljena.
Plača učiteljeva bila je slednjič tako slaba, da je moral misliti na razne postranske zaslužbe, pri katerih je pouk seve največ trpel. Najbolj navadno je bilo, da je imel krčmo. V isti sobi pa, kjer je stanovala družina, nesle so kokoši, krulili prasci, on pa je ob jednem, ko je krotil s svojim žezlom nemirno množico in je zraven njega pravil kateri otrok iz katekizma, natakal svojim gostom vina.2)
') Lindner, Handbuch der Erziekungskunde str. 574.
2) Ilelfert. Die ost. Volkssekule I. str. 59 in 60.
Vendar dovolj o tem! V drugih kronovinah bile so jednake, če ne še slabeje razmere. Pri dunajskem dvoru vladali so v tem času še vedno nazori, da je narodno šolstvo stvar duhovščine, občin in dominij; vlada pridržala si je le pravico razsodbe pri mogočih prepirih, ter pravico najvišega nadzorovanja. Še le v začetku sedmega desetletja zdramili so se avstrijski državniki tudi v tej reči ter sprevideli, da je narodno šolstvo zelo važen del uprave, in da ima vlada najsvetejšo dolžnost, vodilno skrb za njega vzeti v lastne roke.1)
Povod zboljšanju šolskih razmer bil je nehote lavantinski škof Jožef II. Franc Anton knez Auersperg (1763 — 1772), kateri se je kot poslanec solnograškega nadškofa v neki zadevi pritožil. Na isto pritožbo je 31. januarja 1770 poslala vlada odlok, v katerem se je med drugim reklo, da so cerkovniki in učitelji v cerkvenih in drugih stanovskih opravilih le od svojih duhovnih predstojnikov odvisni.
Ker si je pa duhovščina to tako tolmačila, da so učitelji kot taki odvisni jedino le od duhovnih predstojnikov, ter da imajo ti po takem tudi pravico jih sprejemati in odpuščati, dal se je 28. septembra 1770 isti pojasnjevalni odlok, katerega navaja gosp. Apih str. 272 in v katerem se je izreklo načelo, da je šola državna zadeva.
Kako se je potem šolsko vprašanje dalje razvijalo pripoveduje nam omenjeno delo obširno in temeljito in vso učiteljstvo bode učenemu gospodu zgodovinarju le hvaležno, ako bode nadaljeval zgodovino slovenskega šolstva do leta 1870.
Ako povzamemo h koncu vsebino povedanega uvidimo, da je k ustanovi narodnih šol do leta 1774. vplivalo troje činiteljev: 1. Pravila moških samostanov so zahtevala pouk mladine in večina se jih je tudi, čeprav le v mali meri odzvala, Tako so nastale samostanske in v krajih, kjer so imeli tudi dušno pastirstvo, farne šole. 2. Reformatorji so zaradi hitrejega razširjanja nove vere ustanovili šole, katere je večinoma vladna komisija razdejala. Po protireformaciji morali so pa duhovniki te šole preustrojiti v katoliške, ako niso hoteli zgubiti vpliva pri ljudstvu. 3. Po nekaterih trgih in farah službovali so razni šoli prijazni duhovniki, kateri so se jeli pečati z poukom mladine, ali so pa to skrb izročali za to več ali manj sposobnim cerkovnikom. Ti so potem otroke poučevali, ako jim jih je kedo pošiljal v šolo.
Vse te šole bile so zasebne, od posameznikov osnovane in zdržane, tako da se vladi v tej reči ne sme podtikati nobedna njih hib, kakor jo tudi ni hvaliti radi katere mogoče vrline teh šol.
Vse so imele več ali manj nalog vzgojiti duhovnike in zraven teh so se pri nas le pojedinci vzdignili nad splošno površino ljudske nevednosti. O redni šoli se torej v tej dobi — posebni po deželi — ne more govoriti.
') ibid, str. 117.
-
Leposlovje — izobraževalna sila.
Profesor Janko Košan.
(Dalje.)
Z našimi ljudskošolskimi berili torej nismo in ne moremo biti zadovoljni, ker se nahaja v njih malo blaga plemenitega po vsebini in po obliki iz slovenskega klasiškega slovstva. Ustrezajo-li pa naše nove srednješolske slovenske čitanke Sketove (»Slovenska čitanka za I, —IV. razred srednjih šol". Sestavil in izdal dr. Jak. Sket, c. kr. profesor I.—IV. zvezek. V Celovcu, 1889—93. »Slovensko berilo za V. in VI. razred srednjih šol". Sestavil in izdal dr. Jak. Sket, c. kr. gimn. profesor v Celovcu. Druga pregledana
izdaja. V Celovci, 1892) temeljem in pravilom, po katerih bi morale biti sestavljene čitanke, namenjene učeči se mladini?
Vsakemu je znano, kako na slabem smo še bili pred nekaj leti z našimi slovenskimi čitankami za srednje šole. Obžalovanja vredna je bila naša ukaželjna mladina, ki je morala prežvekovati po dve leti Janežičeve „Cvetnike" in Miklošičevo »Berilo za VII. in VIII. razred". Slovenščina bila je izmed srednješolskih predmetov najbolj zaničevana in zanemarjena pastorka. Ali kdo bi radi tega kaj očital Janežiču ali Miklošiču in jima kratil njihovih zaslug za slovenščino? Pomisliti moramo, da tedaj, ko je sestavljal Janežič svoje „Cvetnike", ni imel mnogo izvirnega gradiva na razpolaganje, ki bi bilo pripravno za čitanke srednješolske. Pomagal si je z golimi prevodi ali pa je pridobil slovenske pisatelje, da so spisali nalašč kratke sestavke za njegove čitanke. — Od iste dobe napredovalo in razcvelo se je naše slovstvo — in to moremo s ponosom reči — bujno in mnogostransko. Zlagatelju čitanke ponuja se obilno gradiva izvirnega domačega, ki zadošča, recimo za celo gimnazijo. Napredovali so pa tudi učenci, ki prihajajo iz ljudskih šol v prvi razred srednjih šol, pripravljeni so neprimeroma bolje nego pred 25 leti. Poznajo že nekaj domačega slovstvenega blaga, in jezik materinski vsaj večini precej gladko teče. Ali kje naj iščemo napredka, ako mora nadepolni deček premlevati v »Cvetniku" skoro taisto snov ko v ljudskošolskem berilu?
So-li pa nove Sketove čitanke odstranile te nedostatke Janežičevib „Cvetnikov"? Ali prizna Sket naše poglavitne postulate o čitankah sploh, katere smo izrekli že gori, ko smo na kratko ocenjevali slovenska ljudskošolska berila? Na to vprašanje odgovarja profesor V. Bežek v »Ljubljanskem Zvonu" letnik XIII., zvezki 5.—10.: „0 slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah" ter v »Ljubljanskem Zvonu" letnik XIV., zvezki 1—5: »Sketove čitanke I. —IV." tako korenito, obširno iu prepričevalno, da nimamo skoro ničesar dostaviti. Na to oceno Sketovih čitank se bode moral ozirati vsak izdajatelj slovenskih čitank sploh.
Rezultat obširnega prerešetavanja profesorja Bežka je v glavnih potezah ta. Pravila, ki se podajajo v navodu o pouku gimnazijskem (Instructionen fiir den Unterricht an den Gjmnasien in Oesterreich. Wien, 1884) za nemški pouk, veljajo v glavnih potezah tudi za slovenski jezik.1) V tem navodu se pred vsem poudarja o nemškem berilu, a) da njega značaj bodi formalen.2) b) Vzajemnost med vsebino in obliko streže stilisti-škim in etiškim učnim smotrom s tem, da vzgledi v plemeniti obliki obsezajo tudi plemenito vsebino.3) c) Čitanka naj uvaja mladino neposredno v narodno slovstvo.4) d) Zemljepisni, zgodovinski in prirodoslovni spisi se sprejemljajo v obče le na prvih učnih stopnjah in samo zato, ker njih vsebino učenci lažje ume vaj o in se za njo zanimajo, in ker naj se že zarana, d asi nevedoma utrdi nazornost o oblikovnem obravnavanji takih predmetov.5)
Prof. Sket priznava sicer važnost slovenske čitanke, „iz katere se naj uči mladina ceniti svoj materin jezik in spoznavati cvet domačega slovstva"; tudi je odkazal pripovednemu, zabavnemu in pesniškemu berilu, torej leposlovju odlično mesto v svojej čitanki. Ali omenjenim navodnim poglavitnim težnjam se Sket ne klanja. Tako n. pr.
') Glej predgovor v prvi izdaji Sketovega »Slovenskega berila za V. in VI. razred".
2)	Die formalen Zwecke der Lectiire sind also die Hauptsache, gegen die alles andere, so wiinschens-wert es sein mag, zuriickstehen mag. »Instructionen fur den Unterricht an den Gymnasien", stran 96. Primeri tudi strani 79, 92, 93, 99, 103, 104.
3)	Glej »Instructionen", stran 79.
4)	Glej »Instructionen", stran 92.
6) Glej »Instructionen", stran 79.
našteje Bežek izmed 100 prozaiškik beril v I. zvezku takih, katerim bi se moglo priznati, da obsezajo plemenito vsebino v plemeniti obliki, 53, izmed 80 pesmij samo 24; v II. zvezku zde se mu izmed 80 prozaiškik beril 52 čitanja vrednih, izmed 80 pesmij le 23. „Ako premotrimo vsprejetih pesnikov imena", pravi Bežek, „tu res da najdemo naše klasiške pesnike, n. pr. v I. zvezku Levstika (5 pesnij), Stritarja (1), Jenka (2), Gregorčiča (3), Aškerca (1), in v II. zvezku: Levstika (3), Stritarja (1), Gregorčiča (2), Aškerca (1) in Pagliaruzzija (1). Ali ponosna ta imena „poetov po milosti božji" so v veliki manjšini proti poetastrom — sit venia verbo — proti onim „pegazom v jarmu", ki jih je tako izvrstno označil Stritar v ,,Pogovorih" (,,Zbrani spisi", V. str. 212.)"x)
Dalje zbral je Sket v svojih čitankah obilo pesnij, pripovednih in poučnih spisov, ki se vrstijo kolikor mogoče vzporedno z drugimi učnimi predmeti ter so po vsebini v tesni zvezi med seboj 2), kar nasprotuje že gori navedeni določbi instrukcijski. — Razun tega ponujajo se mladini tudi prevodi, ki nisa niti kot taki zaznamovani. ,,Kakšne misli se vsiljujejo", pravi Bežek,3) ,,slovenskemu dijaku v poznejših letih o ceni našega slovstva in o verodostojnosti naših pisateljev, ko se, čitajoč pozneje dotičnih slovenskih prevodov grške, nemške in druge izvirnike, uveri, da so ga hotoma ali nehotoma vodili pri slovenskem pouku za nos".4) Ali se ni tukaj izdajatelj sam izneveril svojemu načelu, rekši, ,,da bodi slovenska čitanka ona knjiga, iz katere se uči spoznavati cvet domačega slovstva ?"
Ze iz teh podatkov razvidimo, da je tudi v naših srednješolskih čitankah marsikaj za šolo neprikladnega, neklasiškega, ki nima niti najmanjše izobraževalne moči. „Resje, da bi se po naših načelih menda nabralo štiva menj, nego ga je v Sketovih čitankah, a to nič ne de; bolje je, da čitajo učenci malo, toda klasiških del desetkrat, nego desetkrat večjo množico srednjih izdelkov po jedenkrat." 5) Kakor drugod, velja zlasti tu pravilo: Non multa, sed multum.
Slovensko berilo za V. in VI. razred odlikuje se od čitank namenjenih za nižjo gimnazijo zlasti v tem, da se nahaja v njem dosti pripravnejšega gradiva. Ako pa bodi, kakor smo že gori omenili, slovenski pouk tako uravnan kakor nemški, potem mora se v VI. razredu pričeti že slovstvena povestnica ter čitanka za peti razred obsezati le pesništvo ali leposlovje.fi) A tudi tukaj treba bode Sketu marsikaj iztrebiti, zlasti vse pesnike tretje in četrte vrste.
Poudarjali smo že često, da imamo v narodnem slovstvu dandanes že obilico duševnih zakladov neprecenljive vrednosti, iz katerih se mladina vzgajati more na narodni podlagi. ,,Na podlagi materinščine in domačega slovstva si pridobi učenec tisto splošno omiko, katero si je pridobival doslej samo na podlagi staroklasiških jezikov, tisto splošno omiko, ki ga usposablja, da z razumom in užitkom čita dobre pisatelje, samostojno ocenja umotvore po njih idejah in obliki in morda tudi samosvoje ideje vliva v lepo obliko."7) Ali kaj pomaga, govoriti in pisati o vzvišeni svrhi slovenskemu pouku, slavo peti o bogastvu slovenščine ter poveličevati bujni razvitek našega slovstva, če pa branimo mladini prepotrebno učenje slovenskega jezika in slovenskega slovstva? Ali so pa 2 ali 3 ure na teden primerne in dostojne vzvišeno svrhe materinskega pouka? Pomislimo vendar, kako pičlo malo vednostij iz slovenskega slovstva jemljo s seboj v življenje slovenski abiturijentje!	(Dalje sledi.)
') »Ljubljanski Zvon", letnik XIV., .2. zvezek,	stran 118, 119.
2)	Prim. »predgovor" prvemu zvezku.
3)	»Ljubljanski Zvon", letnik XIV., zvezek 5,	stran 301.
4)	»Ljubljanski Zvon", letnik XIV., zvezek 5,	stran 303.
6) »Liubljanski Zvon", letnik XIII., zvezek 6,	stran 370.
6) „Ljubljanski Zvon", letnik XIII., zyezek 8,	stran 501.
L
Slovstvo.
UST otz osti.
„Zabavna knjižnica za slovensko mladino':
Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. I. zvezek. Druga, nekoliko predelana in popravljena izdaja. V Ljubljani, 1895. Samozaložba. — Natisnila Katoliška Tiskarna. Cena 15 kr. (30 vin.) — Da „Zabavna knjižnica" dobro ugaja našej mladini, je dokaz, da je gosp. izdavatelj moral prirediti I. zvezku že drugo izdajo, ki se tako po jeziku kakor po vsebini odlikuje od prve in je torej vredna, da jo priporočamo kar najtopleje.
„Knjižnice za mladino", katero je ustanovila „Zaveza slovenskih učiteljskih društev" izšel je že
IV. snopič, ki se nazivlja: „D r a g o lj u h c i". Zbirka pripovedek, pravljic, basnij, smešnic itd. Iz raznih jezikov zbral in priredil Podravski. Cena 20 kr. Upamo, da bode ta snopič mladim bralcem prav všeč in da bode našel mnogo kupcev. Več o vsebini pregovorimo prihodnjič.
„Slovensko-nemški Slovar" izdan na troške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa. Uredil M. Pleteršnik. Devetnajsti sešitek. V Ljubljani. Založilo in izdalo knezoškofijstvo. Tiskala Katoliška Tiskarna. Cena 50 kr. .— Ta snopič obsega besede spisnik do šesteroplosk.

Društveni vestnik.
Črešnice. (O zborovanji učit. društva za c elj ski in laški o k r a j 10. a p ri 1 a 1.1.) To zborovanje, ki je bilo že četrto v tem letu, je zopet dokaz, da se društvo v resnici prav lepo razcvita. Zbralo se nas je 27 društvenikov in počastila sta nas dva draga nam gosta, gg. Miroslav Kožuh, četrtoletnik iz Maribora in Ernest Slane, nadučit iz ormožkega okraja, ki pa je ob konci zborovanja pristopil društvu kot pravi član, vplačavši ob jednem letnino za tekoče leto. Zivio ! Istotako sta društvu na novo pristopila gg. W i si a g (Zg. Ponikva) in Lah (Št. Rupert); nadejamo se, da bosta navzlic precejšni oddaljenosti pridno dohajala k zborovanjam. — Več tovarišev smo pa tudi to pot pogrešali. Kdor bi lahko zahajal k zborovanjam, pa se mu to ne zdi vredno, ne zasluži druzega, kakor da ga preziramo. Naravnost neodpust-ljivo pa je to od tovarišič-učiteljic; v celjskem in laškem okraji jih službuje sedaj, če se ne motim, 29, a v štirih letošnjih zborovanjih še nismo videli nobene. Sramota ! — Ker je bil v okoliški šoli ta dan pouk, se je zborovanje moglo pričeti še-le ob 11. uri. Predsednik, gosp. A. Brezovnik, je v svojem nagovoru izrazil posebno veselje na toliki vdeležbi, rekoč da mu je čast že osem let otvarjati in voditi zbzrovanja, a s tolikim veseljem tega še nobenkrat ni storil, kakor 3. marca t. 1., kose nas je navzlic skrajno neugodnemu vremenu zbralo precejšnjo število in pa to pot, ko je došlo toliko društvenikov, kakor že ne 12 let. V prisrčnih besedah je navduševal zbrane tovariše za društvo, ki naj bi bilo sredotočje vsega našega delovanja izven šole. Potem je pozdravil oba gosta in nove ude in pa starosto, gosp. K o d e r m a n a, ki je bil soustanovnik društva in mu je do današnjega dne zvest ostal ter je edini, ki ima kot društvenik letos svojo 251etnico. Tolika vstrajnost naj nam bo v izgled!
Pri tem zborovanji smo zapeli pesem „Za dom".
—	Došla sta dva dopisa od učit društva za okraj Miirzzusehlag. V prvem se predlaga ustanovitev posebnega gl a s i 1 a z a š t aj. „L ehr e rb und", s tem se tudi naše društvo strinja, nikakor pa n e z nasvetom v drugem dopisu, namreč, da naj zastopniki učiteljstva v enketni komisiji za uravnavanje učiteljskih plač odklonijo vsako zboljšanje plač, ako bi se isto dovolilo le s pogojem, da se uvede šestletna šolska doba. Zgornje - štajerskim tovarišem se ob plačah I. in II. plač. razreda gotovo dobro godi, da so se odločili do tega neprevidnega sklepa.
Marljivi tovariš, gosp. F. Zidar, podaval je obširno in temeljito o Junge-jevi metodi kot nadaljevanje govora, ki ga je imel o tem predmetu že v prvem letošnjem zborovanji. Da se bolj razvidi značaj te najnovejše prirodopisne metode, je še enkrat natančneje predočil do sedaj navadno Lti-ben-ovo metodo, potem pa je razložil bistvo Junge-jeve metode, katere temelj je opazovanje zakonov pri prirodnih predmetih v njih življenskih skupinah; nadalje je razlagal, kako naj učitelj postopa, da doseže učni smoter po tej metodi in naposled je podal za vzgled življensko skupino „gozd".
„Nekaj o sreči" govoril je gosp. A. Gradišnik. V krasnem, poetično navdahnjenem govoru, kojega smo vsi pazljivo poslušali, akoravno je bilo že davno poldan proč, podal nam je obilo zlatih naukov, po katerih naj se človek ravna, ako se hoče čutiti srečnega. Naj navedem nekatera jedra iz tega govora: ne bogastvo, nego zadovoljnost je temelj sreče — bodi srčen v nesreči, naj te ne upogne „usode sovražne besneči vihar" — delaj neprestano — v vedi in leposlovji išči si razvedrila
—	bodi vesel, kolikor moreš — zaupaj v Boga in v lastno svojo moč !
Treba je bilo, da smo zopet enkrat vse ude, kolikor jih je na papirji, malo prerešetali; ostalo jih je samo 41, pa še od teh jih je nekaj, koje bo moral blagajnik opozoriti na njih dolžnosti. Še enkrat opozarjamo da ima društvo od vsakega uda na leto po 40 kr. stroškov; zato pa naj tisti ki si ne morejo ali pa nečejo odtrgati tistega bornega goldinarčka letnine, raje ne pristopijo društvu, sicer nam delajo le ovire. Se ve, da s plačevanjem letnine vse dolžnosti društvenika še niso storjene. — Odposlancem za letošnjo glavno skupščino „Zaveze" odbrali so se nastopni gg. Gnus, Gra-dišnik, Stukelj in Šah, njih namestnikoma K r e g a r i n L o g a r. Za glavni zbor „Lehrerbund-a" sta se pa izvolila gg. Jožef K o š u t n i k in M. I g 1 a r, namestnikom pa J. S u p a n e k.
Glede na društveno 251etnico, koja bi se bila imela praznovati na binkoštni torek, se sklene, da se radi raznih zaprek preloži na prihodnje leto; zato pa zborujemo na binkoštni torek v Št. Jurji ob. j. ž. ter vabimo sosedno šmarjsko-rogaško učit. društvo, da se nam pridruži.	B r i n a r.
SentVid pri Smarji. Šmarijsko-rogatško učit. društvo imelo je svoje glavno zborovanje 21. aprila v Šmarji.
Gosp. predsednik naznani vzpored, spominja se z ginljiviini besedami rajnega tovariša g. Vodlaka, (v znak sožalja vzdignejo se navzoči raz sedeže) ter pozdravlja dva cenjena gosta, gospo Javornik, učiteljico v Šmarji in gosp. Čulek-a iz Šentjurija. Nadalje opozarja, da smo zgubili jako dobro moč v gosp. Lovrecu, ki se je preselil v kozjanski okraj.
Prebere in odobri se zapisnik zadnjega zborovanja ter vzamejo na znanje razni dopisi „Zaveze" in „Lehrerbuuda" kakor tudi žalibog brezuspešni poziv do rogatskih tovarišev. Pri tej priliki po-vdarja gosp. predsednik, naj bi vsi učitelji, posebno šolska vodstva kar najhitreje poslala naročnino za „Knjižnico za mladino".
Gospod Ivurbus razpravlja jako razborito o šolarskej knjižnici. Razgovora o tej zadevi udeležili so se gg. Debelak, Ferlinc, Strmšek.
Prečita se potem letno poročilo za društveno leto 1894, iz katerega smo razvideli, da je zborovalo društvo v tem letu sedemkrat; tudi odbor imel je dve seji. Omeniti je posebno slavnostno zborovanje na binkoštni torek, katero se je obneslo izborno, a le vsled požrtvovalnosti predragih nam tovarišev celjskega in laškega okraja, ki so nas osrečili deloma z navdušeno besedo, deloma z mičnim po-pevanjem. Slava njim!
Na znanje se vzame tudi poročilo blagajničarja. Konštatuje se, da je še ostale društvenine za prejšna leta okoli štirideset goldinarjev iztirjati. Odbor ostal je isti, kakor pretečenega leta, le s to izpremeno, da je mesto gosp. Kurbusa bila tajnikom voljena gospica Scharlah.
Društvenina se je določila zopet na 1 gld. 50 kr. Gospod predsednik zahvaljuje navzoče za udeležbo ter zaključi zborovanje.
Op. z a p. Kakor znači ime, osnovano je naše društvo za dva okraja, ki štejeta skupaj čez 30 moči; lahko bi bilo tudi toliko udov. Zborovanja udeležilo se jih je pa — 9, reci: devet —. Rad sicer priznavam, da so razmere v obeh okrajih za nas jako težavne, a dado se premagati; treba samo malo več dobre volje in požrtvovalnosti. Priznati pa moram, da ima šmarjski okraj še nekaj korenjakov, ki kažejo, da jim bije srce na pravem mestu, in to so večidelj tisti, kateri imajo najdalje. Nekaterim bližnjim je zborovanje — deveta briga, Malo neugodnega vremena se tudi ne smemo preveč vstrašiti. Mnogo slabejše je v rogatškem okraji. Tu je zdaj le jeden član, ki se rad potrudi k zborovanju. Vsem drugim želim sladke sanje v zapečniku.
Šentvičan.
Iz Goriškega, 4. maja. (Iz učiteljskega društva za goriški o k r aj.) „Učiteljsko društvo za goriški okraj" je v občnem zboru dne 7. marca t. 1. sprejelo soglasno predlog, da se javno izrazi obžalovanje nad postopanjam o „zboljšanji (?!) učiteljskega stanja" na Goriškem. Pri občnem zboru je bilo navzočih 28 društvenikov. —• Izjavo ima sestaviti poseben odsek 7 udov z 2 namestnikoma. Odsek, ki je prostovoljno pomnožen tako, da je štel 20 udov učiteljskega društva, je vsestransko prerešetaval osnutek izjave ter sprejel neko besedilo izjavi. Da bode stvar še bolj popolna, predložila se je izjava dne 18. aprila zopet občnemu zboru, kjer se je sprejelo skoro soglasno (od 22. udov le 3 proti) in nespremenjeno besedilo tako-le: „Izj a v a.
Z ozirom na žalostno resnico, 1. da so plače ljud. učiteljstva na Goriškem — bodisi učiteljev, kakor učiteljic — razmeroma najnižje v Avstriji ter da so življenske potrebščine na Goriškem blizu najdražje, — 2. da se je v drugih deželah povsod zboljševalo gmotno stanje učiteljev, le na Goriškem so bile vse dosedanje prošnje popolnoma zastonj, —
3.	da je konečno deželni zbor vendar sprejel 1894. nek zakonski načrt, vsled katerega bi učiteljstvo s 1. januarjem 1895. dobilo malenkostno zboljšanje, —
4.	da je omenjeni načrt bil kljubu toliko letnim „studijam" tako pomanjkljiv, da se ni mogel predložiti v najvišje potrjenje, — 5. da se je baš letos dež. zbor radi nesporazumljenja med poslanci obeh narodnosti zaključil prej kakor je popravil vrnjeni načrt, — 6. da torej trpeče učiteljstvo niti leta 1895. ni dobilo pričakovanega malenkostnega zboljšanja, — z ozirom na vse to izjavlja učiteljstvo goriškega okraja, da obžaluje tako postopanje gospodov deželnih poslancev."
Učiteljsko društvo goriškega okraja je sklenilo predložiti to izjavo vsem učit. društvom po Go-
riškem (2 slov. in 1 laških učit.) ter jo potem, ko bi jo potrdilo — objaviti v časopisih. — A kaj se je zgodilo? Nekomu ni dal miru sklep učiteljskega društva za goriški okraj ter ni mogel počakati, da bi vsa učit. društva se izrekla o izjavi, ampak zagrabil je kar za cepec ter ga po starej svojej navadi v „Sočiu v obliki dopisa iz „učit. krogov" ter v „dostavku uredništva" zavihtel nad društvom.
Za zdaj se ne odgovarja na vsa perfidna sumničenja, ampak želi se samo, da bi vsakdo, kdor ima le količkaj razsodnosti in te ne odrekamo tako hitro komu, prebral zopet onadva dopisa v „Soči" ter ju primerjal z izjavo. Sklep, katerega si dobrih 99°/0 učiteljev naredi, bode gotovo tak-le: „Prijateljev", kakoršnih so se skazali pisci onih dopisov ter dostavka uredništva, »prijateljev takih varuj
nas o Bog, kajti sovražnikov se obranimo že sami". — Vse laži, zavijanja in obrekovanja v „Šoči" se bodo o priliki primerno osvetila; do tedaj pa le naprej s cepcem in tudi s kolom, ako je ljubo. Dan plačila tudi ne bode izostal!
Iz koperskega okraja. (Vabil o). Slovensko učiteljsko društvo za koperski okraj bode imelo svoj redni občni zbor dne 30. maja t. 1. ob 9. uri zjutraj v Dekanih z nastopnim dnevnim redom: 1. Praktičen nastop — g. Kuret. 2. Nagovor. 3. Razprava o nastopu. 4. Poročilo tajnikovo. 5. Poročilo blagajnikovo in volitev treh pregledovalcev računov. 6. Volitev društvenega vodstva. 7. Volitev delegatov v „Zavezo". 8. Slučajnosti. K polnoštevilni vdeležbi vabi najvljudneje	odbor.

Dopisi in druge vesti.
S Tolminskega, 4. maja 1895. Dne 2. maja t. 1. vršila se je v Tolminu predpoludne uradna okraj. učit. konferenca in popoludne volitev dveh učit. zastopnikov v okrajni šolski svet.
Konferenca je trajala od '/28 ure do poludne. Točke, katere je postavil stalni odbor (Fr. Dominko, Krajnik, Vrtovec in Sirca,) na dnevni red, pretresovale so se temeljito in upati je, da obrode obilo dobrega sadu. Gspdč. Jug podala nam je lepo zbirko tehničnih izrazov tičoč se ženskih ročnih del. Gospod Krajnik pokazal in pojasnjeval nam je svoj zemljevid polit, okraja Tolminskega ter podal na podlagi 34 učiteljskih pismenih izdelkov učni načrt za spisje v zadnjem šolskem letu vsakdanje šole in načrt za spisje v 7. šolskem letu vsakdanje šole, katero se misli realizovati vsled sklepa dež. konference namesto nesrečnega in brezvspešnega ponavljavno-nadalje-valnega dvoletnega tečaja. Gospod Matija Kenda je v svoji daljši razpravi povdarjal, kaj vse bi morale imeti ljudske šole za nazorno ter vspešno poučevanje, osobito v realijah. Ljudskim šolam manjka izbirek iz živalstva, rastlinstva in rudninstva. Ljudske šole nimajo niti najpotrebnejših aparatov za pouk v fiziki in kemiji. Kako naj otroci razumejo le suho učiteljevo razlaganje ? Ako se v srednjih šolah poučujejo realije na podlagi nazornega opazovanja in pojasnjevanja, koliko potrebniši je to za ljudsko šolo! Gospod Širca poročal je o okraj, učit. knjižnici. Debate so se živahno udeleževali posebno: Krajnik, Vrtovec, Jos. in Mat. Kenda, Albert Dominko in gspdč. Ana Mlekuž.
Volili so se potem različni odbori in slednjič je predsednik gosp. Fr. Dominko sklenil konferenco s trikratnim „živio" na presvitlega cesarja in učiteljstvo je zapelo cesarsko himno.
Opoludne bil je pri Oskarji skupen obed. Vršile so se tu razne napitnice. Vse je bilo židane volje.
Učiteljstvo je posebno razveseljeval gosp. Viktor Ursič se svojim humorjem. Med živahnim odobravanjem prebralo in odposlalo se je brzojavno priznanje in zaupanje slov. dež. poslancem na njih umestnih in odločnih korakih pri zadnjem zasedanju. Škoda, da se niso dotični koraki že pred leti storili ! Učiteljstvo mora za hip svoje stanovske in osebne koristi podrediti višim, skupnim koristim milega nam naroda.
Bližala se je ura tri in učiteljstvo podalo se je na volišče volit svoja zastopnika v okr. šol. svet. Kakor že znano, je visoko ministerstvo na pritožbo Vrtovčevo razveljavilo sklep dež. šol. sveta, s kojim je proglasil ljudsko štirirazrednico v Tolminu za glavno šolo v okraji, da je mogel tako na podlagi tega sklepa izključiti gospoda Vrtovca iz okr. šol. sveta ter na njegovo mesto poklicati gosp. Širca, voditelja proglašene glavne šole v okraji.
Volitev je bila po ukazu visokega ministerstva popolnoma ločena od učit. konference. Učitelji vo-lilci prejeli so posebna vabila k volitvi. Volitev je vodila posebna volilna komisija 5 članov, katerej je predsedoval vladni komisar. Vladni komisar je poklical v komisijo dva zaupnika in ostala dva zaupnika je volilo učiteljstvo. Volitve se je udeležilo 22 volilcev, kateri so jednoglasno izvolili svojima zastopnikoma v okr. šol. svet gospoda Krajnika in gosp. Vrtovca. Živili!
Učiteljstvo je ponosno na svoja že večletna in zopet izvoljena zastopnika. Ona dva vživata vsestransko zaupanje in ljubezen mej učiteljstvom in ljudstvom, kjer službujeta v Podmelci in v Tolminu. Že 20 let, od kar sta se v Gorici v šolah spoznala, sta si zvesta in udana prijatelja.
Ona dva postopata povsod in vedno jedino in škupno in s tem sta si pridobila spoštovanje tudi pri čč. udih okrajnega šolskega sveta, ki vpošteva
in uvažuje njune opazke in predloge, ustreza po mogočnosti njunim željam in zahtevam. Bog ju živi še mnogaja leta!
Iz goriškega okraja. Mej goriškim učitelj-stvom vre in že kipi! Nikako čudo, položaj naš in naše gmotno stanje je sploh znano. s/12 (in še več) vsega učiteljstva, (ne vštevši podučiteljev) uživa borno plačo 400 gld. Mnogi izmej teh že službuje nad 20 let ter ima obilno družino. Plača ne zadošča niti za hrano in obleko. Kaj pa z odgojo otrok ? S čim jih izšolati? Poslati jih po svetu s trebuhom za kruhom, ta osoda jih čaka! — Ali res učitelj ne zasluži kaj boljšega? Dolgo vrsto let že goriško učiteljstvo prosi dež. poslance pomoči. Slednjič se je vendar v predzadnjem zasedanji nekaj storilo. Po novem zakonu, ki se je bil sklenil, imelo bi najnižjo plačo (400 gld.) le 4/io vsega učiteljstva (nevštevši podučiteljev). Toda glej nemilo nam usodo, zakon ni bil popolnoma jasen, in vsled tega tudi ni bil predložen v najvišje potijenje. Zahtevalo se j>' od dežel, odbora potrebnih pojasnil, toda le-ta jih ni podal. Na vprašanje goriškega učiteljskega društva je odgovoril, da ni kompetenten, ter da mora priti zakon vnovič v pretresovanje v deželnem zboru. Jaz temu ne verjamem, marveč smatram to le kot ničev izgovor; saj kdor noče, najde kmalu izgovor. Pri zadnjem zasedanji je prišlo v dež. zboru do znane krize in šolski zakon ni prišel v obravnavo. Kdo je torej kriv, da mora učiteljstvo še čakati — ? Ali mari res naši slovenski dež. poslanci, kakor nekateri gosp. tovariši sodijo ? Jaz menim, da ne, marveč po mojem mnenji je kriv le dež. odbor, ki ni podal zahtevanih pojasnil. Ne morem torej odobravati dotičnega sklepa učiteljev, zbranih v Sempasu, 18. m. m. Morda bi bilo kaj več izdalo, obrniti se do visokega c. kr. dež. šolskega sveta, da ta oblastnija posreduje pri visokem c. kr. naučnem ministerstvu, da se zakon predloži v po-trjenje, kakoršen je, na škodo deželi. Tudi bi bilo morda prav po vzgledu poljskih učiteljev izročiti spomenico o naših žalostnih razmerah po kakem državnem poslancu naučnemn ministru ali pa državn. zboru. Res, da to ne spada v področje drž. zbora, ali moglo bi vendar kaj pomagati, vsaj bi vlada spoznala naše razmere, tudi bi gotovo dobili v državnem zboru nekaj zagovornikov, ki vedo ceniti zasluge učiteljstva in šole. Kakor nam država z državnimi zakoni določuje delo, določiti bi morala tudi plačo, vsaj najmanjšo, pod katero ne bi smel iti nobeden dež. zbor. Meni se nikakor ne zdi prav, da se nam po državi nalaga tako težko breme po plačilo pft se nas pošilja drugam, k dež. zborom. Država ne daje najnižjim svojim uradnikom manje plače od 600 gld. in nas izvestno ne bi zapostavila. Država daje svojim potrebnim uradnikom tudi podpore, draginjske doklade, dasi žive večinoma po mestih, kjer se lahko mnogo
ceneje živi in zraven še, kar je glavna stvar, otroke izšola. Tri sedanjih razmerah težko kaj dosežemo v dež. zboru, kajti laški poslanci so nasprotni učiteljstvu oziroma omiki in napredku. Oni se znajo le bahati s svojo kulturo a so v resnici mračnjaki in nazadnjaki, sicer bi se ne upirali prošnjam učiteljstva toliko pri nas, kakor tudi v Istri, kjer so jedino Italjani krivi, da učiteljstvo gmotno tako slabo stoji. Poglejmo v obe Avstriji, Štajersko, Koroško itd., kjer so zares za omiko in napredek vneti možje v dež. zborih! Kdor je za omiko, blagor in napredek ljudstva, ta se ne bo upiral, kedar gre za par krajcarjev ubogemu trpinu, širitelju omike in znanosti 1
Še nekaj omenjam, kar sicer ne spada sem, a ker je „Soča" (26. t. m.) to omenjala, podam svojo opazko. Lansko leto podelil je bil si. c. kr. okr. šolski svet goriški 14 učiteljem podpore po 50 gld. Naravno in pravično bi bilo, da dobe te podpore ali najpridnejši, ali najpotrebnejši, ali pa najstarejši, sploh da so se razdelile po nekem merilu. Zal, da temu ni bilo tako, marveč da je imel nek mlad nečak tako prednost, da je preskočil več drugih tovarišev. To in še druge „reči" iz našega okr. šol. sveta omenjal je nekdo v »Edinosti" ter se pritoževal sploh o postopanji te slavne oblasti. Ta pritožba je menda bila vzrok, da so letos one podpore izostale. „Soča" to nekako odobrava. Jaz pa menim, zakaj bi se nam branilo pritoževati se, ako so pritožbe opravičene? Da je slavni c. kr. okr. šolski svet razdelil one podpore po nekem merilu, najbolje po službenih letih, bi bile pritožbe izostale. Človek bi moral biti uprav iz lesa, da hi molčal, ko vidi, kako se mu krivica dela: mlajše na vse strani protežira, njega pa, dasi vestno izvršuje svoje dolžnosti, pu.;ča gladovati in stradati. Zato ponavljam gosp. tovarišem zopet, iščimo pomoči na Dunaji. Država nas je vzgojila, državi služimo, država nas nadzoruje, prav bi bilo, da nas država tudi plačuje. Pri prihodnjem zborovanji v Kanalu naj bi se o tem razgovarjalo in morda tudi kaj ukrenilo.
(Nove tiskovine za u r a d n e s p i s e). Na-prošeni smo obvestiti tem potom slavna šolska vodstva po Štajerskem, da se novo tiskovine za uradne spise še ne dobo, da bode torej treba za šolsko leto 1895/6 poslužili se še starih.
Zahvala.
Velecenjeni gosp. Fran Šijanec, nadučitelj v Šent Juriji ob Taboru, blagovolil je poslati našej drevesnici 300 jednoletnih hrušek po znižanej ceni za 1 gld. 50 kr., za kar se mu najtopleje zahvaljujem.
Šolskovodstvona Žili, 1. majnika 1895.
Fran Eller, učitelj in vodja.
Prošnja.. Vsi oni p. n. prejemniki »Popotnikovega koledarja za leto 1895.", ki prejetih komadov do danes še niso poravnali, se prav vljudno prosijo, da to storijo gotovo še tekom tega meseca, ker bi rad tudi jaz sklenil in poravnal svoje račune. Tudi one gospode, ki „Pop. koledarja za 1893" vkljub
Razpis natečajev.
gti210 Podučiteljska služba.
Na trirazredni ljudski šoli v Št. IIju pri Turjaku podeli se podučiteljska služba z dohodki po III. plačilnej vrsti definitivno ali tudi pro-vizorično, in sicer moškim tudi stanovanje.
Prošnjiki, zmožni obeh deželnih jezikov, naj svoje redno opremljene prošnje z dokazom avstrijskega državljanstva predložijo postavnim potom do 15. junija 1895 krajnemu šolskemu svetu v Št. Ilju pri Turjaku, pošta Mislinje.
Okr. šol. svetSlovenjigradec, 1. maja 1895.
Predsednik: Finetti s. r.
stji136- Podučiteljska služba.
Na trirazredni ljudski šoli III. plač. vrste v trgu Voz en i ca je razpisana podučiteljska služba, katera se podeli definitivno ali tudi pro-vizorično.
Krajni šolski svet izplača na leto 30 gld. za stanovanje ter preskrbi potrebno pohištvo za jedno sobo.
Nemškega in slovenskega jezika zmožni prošnjiki naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom avstrijskega državljanstva predpisanim potom do 15. junija 1895 pri krajnem šolskem svetu v Vozenici ob kor. železnici.
Okr. šol. svet Marenberg, 1. maja 1895.
Predsednik: Finetti s. r.
opetnemu opominu še do sedaj niso poravnali (je jih še 98), še enkrat lepo prosim, da storijo vendar svojo dolžnost ter mi ne pripravljajo še veče gmotne škode, ko sem jo v tem letu že itak imel.
Izdavatelj „Pcpotnikovega koledarja".
38(i-	Razpis natečaja.
(Učiteljska in podučiteljska mesta.)
V celjskem politiškem okraji namestiti so naslednja učna mesta definitivno eventueluo tudi pro-vizorično.
Šolski okraj celjske okolice:
1.	Učiteljsko mesto na trirazredni ljudski šoli pri Novi cerkvi, pošta Vojnik, IV. plač. razred.
2.	Podučit, mesto na trirazredni ljudski šoli v Pletrovčah, IV. plač. razred in prosto stanovanje.
Šolski okraj Konjice.
3.	Učit. mesto na četirirazredni ljudski šoli pri Sv. Duhu v Ločah, IV. plač. razred in prosto stanovanje.
Šolski okraj Šmarje:
4.	Mesto učitelja in šolskega voditelja na jedno-razredni ljudski šoli na Sladki gori, pošta Šmarje, IV. plač. razred in prosto stanovanje.
Laški šolski o k raj.
5.	Podučiteljsko mesto na dvorazredni ljudski šoli pri Sv. Jede rt i nad Laškim trgom, III. plač. razred in prosto stanovanje.
Prošnjiki in prošnjice za katero teh mest naj vložijo svoje prošnje, katere imajo biti opremljene s spričevali zrelosti in učne usposobljenosti, z dokazom avstrijskega državljanstva (domovnico) in z ozirom na mesto šolsk. voditelja tudi z dokazom usposobljenosti za subsidiarično poučevanje v katol. veronauku, potom predstojnega okr. šolskega sveta do 20. maja 1895 pri dotičnem krajn. šol. svetu.
Okr. šolski svet Celje, 10. aprila 1895.
Predsednik: Wagner s. r.
igijfjg^EiSH^Gfl^idiflij^
xxxxxxxxxxxx>xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
Lak za šolske table brez leska,

3—10
kilogram 2 gold.
Tintni ekstrakt, nestrupeni,
1 kilogr. za 8—10 kilogr. dobre tinte za šolsko rabo, 1 kilogram 1 gld. 20 kr.
priporoča
Adolf Hauptmann, tovarna oljnatih barv, flrneža, laka in kleja v Ljubljani
razpošilja na zaht.evanje brezplačno in frankn svoj ilustrovani cenilnik oljnatih barv, firnežev, lakov, suhih, kemičnih, prstenih in mineralnih barv, diisseldorfskih, oljnatih in akvarelnih barv za umetnike, barv za fotografe, emajl-, majolika- in lazurnih barv,
potrebščin za oljnato in akvarelno slikanje, čopičev, tint, kakor tudi še mnogo drugih
£
predmetov za obrtnijo, šole in domačo rabo.

C3 ■( ______________________^ i. w
xxxxx>č<xx>^xxx>^^
fHT fp [iTTa Di KI [HH3 Cn FO GTfa tn FJ Crm3 [ji n] [n^ a ri] I7tH3 rJtnrO ^ r^ [jTKI l^rJ tm^ ^	r^ DlTStn l^Im^ En ^ GiT^^ r^ ^Tl^ En falJT^
Vsebina. I. Vojteh Ribnikar f. (J. Šega.) — II. Slovniška teorija Kernova. (Dr. Bezjak.) (XV.) — III. Ustanovitev narodne šole na Slovenskem. (Iv. Strelec.) (II.) — IV. Leposlovje — izobraževalna sila. (Prof. Janko Košan.) (V.) — V. Slovstvo. (Novosti.) — VI. Društveni vestnik. — ATI. Dopisi in druge vesti. — VIII. Natečaji in inserat.
Lastnik in založnik: „Zaveza'i
Ti.sk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (Odgov. J. Otorepec.)