ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. avgust 2000 Leto X, št. 16 STO ŠČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCOM str. 2 „MOJA DÜŠA, KAMA PA DEŠ..." str. 6 Madžarski Romi v Strasbourgu Moja noga nikoli več ne bo stopila na madžarska tla 25. julija je prispelo v Strasbourg 46 madžarskih državljanov romskega porekla, da bi na strasbourškem Sodišču za človekove pravice vložilo tožbo zoper madžarsko vlado ter zaprosilo v Franciji za politični azil. Kako je prišlo do tega in kako lahko prosijo za politični azil državljani države, ki že približno deset let ni na seznamu držav, iz katerih Fran-cija sprejema politične azilante? Zgodba se je začela v vasici Zámoly v županiji Fejér. Močna nevihta je šestim romskim družinam, ki so živele na pristavi blizu vasi, tako poškodovala hiše, da so jih morali izseliti. Začasno rešitev je pomenil vaški kulturni dom, kjer so imeli vsaj streho nad glavo. Med tem časom je dal župan vasi na pol porušene hiše zravnati z zemljo. Po nekajmesečnem bivanju v kulturnem domu so se začeli pojavljati problemi. Družine niso redno plačevale elektrike, vode in dugih skupnih stroškov, vaščani so se naveličali »nereda« v sredini vasi... Toda družine, katerih odrasli člani so bili večinoma brezposelni, niso bile sposobne, da bi same rešile stanovanjske probleme. Vas pa je hotela nazaj svoj kulturni dom. Državna romska samouprava je družine preselila v lastni kulturni dom v Budimpešti. Hkrati je začela v Zámolyu postavljati lesene hišice, da bi družinam zagotovila začasno bivali- šče. Toda vračajoče se Rome so v lastni vasi doletele neštete neprijetnosti, celo napadi, fizični in verbalni. Po dozdaj nerazčiščenem umoru nekega moškega v njihovem zaselku niso imeli več obstanka v Zámolyu, čeprav so med tem časom zečeli graditi lastne hiše. Pri tem jim je Državna romska samouprava pomagala tudi finančno. Družinam s številnimi otroki ni preostalo nič drugega, kot da so iskale zavetišče pri svojih znancih in sorodnikih v vasi Csór. Toda tudi tukajšnje neromsko okolje je bilo do njih precej sovražno, župan vasi niti ni skrival svoje rasistične nestrpnosti, češ odkar so se ti Romi preselili v njihovo vas, je več kraj na njivah, vrtovih, v sadovnjakih. Najbolje pa bo, če se poberejo od tukaj, njim so zadosti »lastni« Romi. Še boljše bi pa bilo, če bi se tudi njihovi (priližno 10 družin) odselili. Varuh človekovih pravic pri madžarskem Parlamentu je sicer odredil preiskavo zoper župana vasi, toda razpoloženje je bilo tako napeto, da so se omenjene romske družine rajši ponovno napotile v Budimpešto, kjer so nekaj časa prebivale v kletnih prostorih neke vile. V svoje na pol postavljene hiše se niso upali vseliti, tudi v Budimpešti niso imeli več obstanka. V prepričanju, da nimajo česa zgubiti, so najeli avtobus in se odpeljali v Strasbourg. Šestim družinam iz Zámolya se je pridružilo še šest iz Csóra. Skupaj jih je 46, med njimi je 27 otrok. Ali bodo dobili v Franciji azil in ali jim bo sodišče za človekove pravice dosodilo 130 milijonov forintov, kolikor zahtevajo od madžarske države, se zaenkrat ne ve. Strokovnjaki sicer pravijo, daje to malo verjetno, kajti na Madžarskem niso izkoristili nobenega foruma pravne zaščite. Večina Romov pa je prisegla, da nikoli več ne bo stopila na madžarska tla. Njihova poteza veliko škodi ugledu Madžarske, sploh pa če vemo, daje dobila država pri oceni za vstop v EU največ kritike prav zaradi položaja romske manjšine ter zaradi nestrpnosti do nje. Marijana Sukič 2 Sto šče videti, mora gledati s srcom Francuski pisatel Saint-Exupéry je s svojim fligarom v Libiji dojspadno. V puščavi se čisto sam matrau par gni, skor je fkraj biu, tak je žeden biu. Že se ma je skor malo zmejšalo, prva kak so ga srečno rejšili. Te si je vözbrodo tistoga maloga pojbiča, maloga princa, šteri je prišo z Mejseca ali Marša, ka bi njema pomago v veukoj navoli. Te si je vözmislo svojo lejpo parpovest o prijatelstvi, brezi šteroga je svejt samo - puščava. Gda je 1.1937 v Španiji biu, pa je nej emo s seuv parvice, so ga skor dojstarlili kak kakšoga špijona. Eške sreča, ka je emo pri sebi eno drugo parvico - znau se je lapau smadjati pa so ga sodacke püstili... Francuski pisatel Saint-Exupéry, če bi živo, bi stau lejt biu star. dobro vidimo samo s srcom. Ka je fejst važno (fontos), tau se z očami ne vidi.” Gvüšno ste že vönajšli, s štere knige so te reči. Tak pravi lasica v parpovejsti Saint-Exupéryja, Mali princ (A ki sherceg). Mali princ je pojep z drügoga planeta, šteri se čüdiva nad tejm, kakše stvari vidi na našoj Zemlej, ka vse znajo pa ka vse ne vejo lidge. Zato tau parpovejst radi štejo mlajši, de se pa dosta leko navčijo z nje gorzraščeni lidgé tö, če znajo dobra šteti. Sto je té človek, pisatel, šteri tašo zgodbo napiso? Saint-Exupéry se je naraudo ranč pred stau lejtami na Francozkom, v grofovskoj familiji. Biu je eške mali, gda ma je oče mrau. Čüden pojbiček je biu, že z maloga mau je trno najgeri biu na fiziko, tehniko, pa je što tö rad. Kak mladi pojep je piso pesmi pa se včiu fiziko s knige velkoga fizika Newtona. Gda je srednjo šaulo skončo, je mogo k sodakom titi. Tam se je malo včiu fligare voziti tö. Gnauk je vözmislo, ka vösproba, kak zna sam leteti, če so ma rejsan eške nej dopistili. Srečo je emo, ka so ogenj leko vgasnili, gda je s fligarom nazaj prišo na zemlau. V tisti cajtaj, v dvajsetaj lejtaj, se s fligarom vozti, eške trno navarno bilau. Depa Zaka nej? Tau pitanje je v njegvi držini že 800 lejt vödržalo, zaka bi un nej sprobo svoje moči. Tak se je začnila njegva letalska kariera. Venak je un biu prvi v zgodovini, šteri se je v lufti, nad argentinskim glavnim mestom ženo. Žena je bila vdova, Argentinka, drobna s črnimi vlasami. Tak se je zbodjala od krepkoga, plašivoga Exupéryja, ka ma je tam v lufti včasi obečala, ka de njegva žena. Do njegve smrti ma je žena ostala, če sta rejsan malo cajta vküp živela. Z Vekšoga sta v drugi varašaj, orsagaj, pa sploj na drugi celinaj (földrész) živela. Sprvoga je Saint-Exupéry ranč nej pisatel biu, biu je pílot francoske pošte za Af- riko pa Južno Ameriko. Po lufti lejtati se njemi trno vüdlo, trno je rad emo mašine, fligare. V prvi knjigaj, romanaj, štere je pred bojno spiso, ka je kak pilot doživo, pa tau, kak un na völke drži človeka, šteri vözdrži, pa dosegne svoj cilj. Leko bi mislili, ka što tak fejst spoštüje tehniko, mašine, fligare, tisti se je gvüšno radüvo bojni, gde so fligarge drüg-drüga tö strejlali, samo tisti v lufti austo ali vujšo, šteri najbaukši biu. Depa un nej tak mislo, un tak pravo, ka je bojna grdi beteg, kak tifus. Gda so Nemci napadli Francosko, Exupéry je pobegno prvin v Afriko, odtec v Lisbon, potem pa v Merko, v New York. Tüj je živo trno samotno, ranč novine nej što, nej sto znati, ka se doma godi. Odo je v parke sejdat pa gledo mlajše, kak se špilajo pa se včasik un tö z njimi špilo. Tak je začno pisati knigo »Mali princ”, štero je gratalo njegvo najbole znano delo, če je rejsan un nej s takšnim namenom piso. Tau delo ma je pomali šlau, prauti pa je sebi male fligare pa drüge mašine redo iz lesa, štere je doma v kadi vösprobo. Toga cajta bi že trno rad nazaj prišo v svojo domovino, pa se s fligarom büu prauti Hitleri. Tačas je odo za tem, ka so ga nut vzeli k sodakom. 44 lejt je biu te star, gda je odleto s fligarom poglednit, ka delajo Nemci. 30 ran je emo že na sebi, štere je že prva lejta s fligarami zadaubo, zato se že tö žmatnej gibo. Nej čüda, ka več nej nazaj prišo. 1944. leta je s fligarom parminau. Dugi cajt so nej znali, če je v maurdje spadno ali v Alpe doj zleto, nin so ga nej najšli. Nejdavni pa so prej najšli ostanke tistoga fligara, s šterim je Exupéry slejdnjin odleto. Če že gvüšno bau, ka tau njegov fligar biu, te nin vöpostavijo ostanke, ka do lidge leko na „romanje” ta ojdli. Letos pa do novembra leko pogledne, što v Parizi odi, razstavo, v Spomin na stauletno obletnico rojstva Exupéryja, štero je naredla njegva držina. Najbole čüdna stvar je tam prej ena kniga z naslovom »Spomini rauže” zato, ka je tau napisala Exupéryja žena. Una je že tö mrla, 1979. leta. Največ o tom piše v tej knigaj, kak sta badva trpela zato, ka je mauž furt s fligarami lejto. Saint Exupéry je napiso več knig, depa najbole znana je »Mali princ”. Margita Mayer-Gašpar Mali princ pa pisatel-pilot Volitve bodo 15. oktobra Predsednik Slovenije Milan Kučan je določil, da bodo slovenske državnozborske volitve 15. oktobra. Odločitev je sprejel po posvetovanju s prvaki slovenskih strank, predsednikom državnega zbora in predsednikom vlade, k zgodnji izvedbi volitev v sredini oktobra (prejšnje so bile namreč 10. novembra) so prispevala med drugim tudi dogajanja v vladi in v koaliciji po sprejetju dopolnila k 80. členu ustave. Predsednik Kučan namreč meni, da vlada potrebuje stabilno večinsko podporo v parlamentu, datum volitev v oktobru pa omogoča, da do vlade s takšno podporo in do politične stabilnosti v državi pridemo čim prej, hkrati pa je državnemu zboru omogočeno, da izpelje svoj načrt prilagajanja naše zakonodaje evropskemu pravnemu redu. Dopolnitev 80. člena slovenske ustave omogoča uvedbo vseh vrst sorazmernega predstavništva oziroma proporcionalnega volilnega sistema. Odločilen vpliv na dodelitev mandatov bodo imeli volivci, saj dopolnjen člen izključuje možnost dodeljevanja mandatov po vrstnem redu na listah kandidatov in možnost uporabe nacionalnih list Poleg tega poslanskega mandata ne bo mogla pridobiti lista kandidatov, za katero bo v celotni državi glasovalo manj kot 4 odstotke volivcev. Spremenjeni način izračunavanja poslanskih mandatov bo omogočal, da se bo večje število poslanskih sedežev kot sedaj razdelilo že v volilnih enotah in s tem povečala možnost neposredne pridobitve mandata. Zakon o dopolnitvi 80. člena Ustave R Slovenije je državni zbor sprejel s sedemdesetimi glasovi „ZA” Proti dopolnitvi je glasoval le poslanec SNS Sašo Peče, medtem ko so poslanci Janševe SDS pred glasovanjem sejo protestno zapustili, saj zagovarjajo večinski volilni sistem ter dodajajo, da se naj zanj ali proti takšnemu sistemu odločijo državljani Slovenije na referendumu. Z njimi se je strinjal tudi premier Andrej Bajuk, ki je že zapustil novo združeno stranko SKD+SLS Slovensko ljudsko stranko, ki je glasovala za dopolnitev 80. člena ustave. Z zunanjim ministrom Lojzetom Peterletom sta ustanovila svojo stranko z imenom Nova Slovenija - Krščanska ljudska stranka, ki naj bi po Bajukovih besedah "pomembno prispevala k zvišanju slovenske politične kulture". Glasovanje poslancev SKD+SLS Slovenske ljudske stranke je povzročilo tudi razkol v Koaliciji Slovenija. Stranka SDS svoji partnerici očita, da se pri glasovanju ni držala koalicijske pogodbe, predsednik SKD+SLS pa obtožbe zavrača, saj po njegovem volilni sistem ne more biti projekt koalicije s 46 poslanci, ker je zanj potrebno dobiti najmanj dvetretjinsko večino. Z dopolnjeno ustavo so zadovoljni tudi pri opozicijskih strankah. Predsednik Združene liste Borut Pahorje spremembo označil za rezultat koalicije modrosti, ki se je zavedala, da je ob vseh razlikah treba poiskati pameten kompromis. Vodja poslanske skupine LDS Tone Anderlič je po izidu glasovanja menil, da odločitev o spremembi ustave pomeni veliko za razvoj demokracije. Za vodjo poslanske skupine upokojenske stranke DeSUS Antona Delaka pa je bila odločitev o spremembi ustave pričakovana, saj ,,združena stranka ni več mogla spremeniti stališča, ki ga je zagovarjala že nekaj časa.” Dejan Fujs Porabje, 10. a v g u sta 2000 3 Papiri pripovejdajo Dühovnik strajko Prvoga majuša 1896 je v cerkvi na Gorenjom Siniki gospaud plebanoš po predgi tak pravo, ka dočas, ka lüstvo kireče dvoriške pri farofi nut ne zgradi, šečo ne naredi, de un v nedelo samo zrankma v šestoj vöri mešo držo. Ta meša je bila v kedni, zato je tau malo lüdi čülo. Drügo nedelo, 3. majuša kesne meše nej bilau, plebanuš Ivan Perša je tak naredo, kak je obečo. Mešo je samo zrankma v šestoj vöri držo, po tistom pa od domi tö odišo. Lüstvo je mešo pa bučo v krčmej melo. Tisto nedelo so držali tistoga ipa bučo na Gorenjom Siniki, ka so staro cerkev 3. majuša posvečüvali. Te den vsikšo leto je dosta lüdi prišlo na Gorenji Sinik na bučo. Gorenjisenčarge so čemerni gratali, pa so pismo pisali püšpeki. Če gospaud plebanoš nedo meše držali, uni prejk v drügo vöro staupijo, aj pa nedo več vörvali. Taužili so se püšpeki, ka gospaud Perša so lansko leto z žandari silili lüstvo, ka bi v farofi lejve zidali. Pavri pa so svoje delo na njivaj nej mogli obrediti. Pismo je podpiso Ištvan Sukič birauv pa 53 lüdi. Gospaud püšpek so öšpöröša (Ham Károly) iz Svetoga Martina pri Rabi poslali na Gorenji Sinik, aj dühovnika pa lüstvo vözmiri. Gospaud Perša in 13 lüdi je bilau navzoči. Gospaud Perša je oblübo, ka takše se več ne zgodi, nedo več nikdar „strajkali". Lüstvo je odpistilo dühovniki, pa so si v roké segnili. V madžarščini napisani zapisnik (jegyzőkönyv) so lüstvi „v maternom geziki razstomačili”. Gospaud öšpöröš so privatno pismo tö pisali püšpeki: ,,Perša še je vözmiro s svoji sovražnikom, s krčmarošom Ladanyijem tö. Po djilejši smo odišli k Ladanyini na pivo, Perša ma takšo manijo, ka bi samo šeče redo. Za vsikšo stvar, živino pri rami bi ejkstra gračenek emo s šečo. Dobro naturo mate vi v Somboteli, ge bi toga možaka (, az Ipsét”) vözocomaro iz Sombotelsko püšpekije. Istina, ka so se vözmirili, depa zatok vi samo psüvajte toga Peršo, ka Slovencom ne moremo zavüpati. ” Marija Kozar Miniportret Biti podjetnik je nej šala Sploj tak vögleda, ka je v Porabji eden najmlajši podjetnik (vdálalkozó) na G. Seniki v krčmej pri Cifri. V tauj krčmej so že nistarne generacije iz držine Cifer slüžile gostom. Gnes na Seniki, če stoj v tau krčmau de, eške itak pravi, ka prej dem malo k Cifri. Za šankom pa stoji mladi senički pojep, po imeni Tomaž Škaper. Zdaj odprvin se je zgodilo, da je tradicionalno krčmarska držina iz rauk püstila -- če ranč nej cejlak -- tau gostilno. Zdaj go vodi Tomaž. - Tomaž, ka tebi znamenüje, ka si prejkvzeu takšo gostilno, stera ma dugo tradicijo? »Tau je gvüšno, ka je nej mala briga etakšo delovno mesto meti. Depa že na začetki sam dobro vedo, da tau tradicijo morem poštüvati. Etak sam pa nauve napise napravo z imenom Cifer. Tak ka tijinci največkrat tak mislijo, ka se ge k držini držini. Meni je tau ime do tejga mau, pa Znam, ka po tejm tü, samo na hasek bilau.« - Sploj dosta zgodbic krauži o tej krčmi. Tüj so prej dobro küjali, vsigdar so dobra piti davali pošteno so gostom postregli, depa če je stoj nej mogo v svojoj kauži ostati, tisti je leko tak zopodo kak vtič. Neso se je ta vö na vrata. Red je mogo biti. »Jaz sam tü dosta vse čüjo. Gnauk svejta so prej dobra künjo meli tüj. Gnesden se tau ne da, negajo, nemam takše pogoje, ka bi künjo leko Vodo. Planiram pa, ka bi emo kakše sendviče, pa kaj takšega, na koj leko pigeš. Trüdim se pozoren biti do gostov pa piti tü pošteno dati. Red tü rad mam, ranč tak kak čistaučo. Gnesden je podjetnik biti nej šala. Če škem živeti, slüžiti, morem trdo delati. Na Gorenjom Seniki gestejo štiri krčme. Moreš konkurenco pred očami držati, tak delati, da ti gostje pridejo nazaj. S tejm vred pa red tü trbej držati. Pri meni se oberne Vsakša generacija, morem znati, ka želejo gostje. Zdaj je ranč edno leto, ka sam se za tau »maštrijo« vzeo. Do toga je ešče nej prišlo, ka bi koga mogo tavö zamajutniti. Tak mislim, ka so gnesden že gostje tü ovakši kak gnauksvejta.« - V tvojoj krčmej se napona čüje muzika. Največkrat slovenske melodije gor kladeš pa te se eške zvüne krčme tü čüje. Tau je tü za goste? »Pri ednom tali rejsan je za goste. Naši lüdje - sploj pa starejši - radi takšo glasbo poslüšajo. Morem pa povedati, ka se ta glasba meni tö vidi. Sploj rad mam naše pesmi, etak sam pa poküpüvo nistarne kasete.« - Ešče v zimi je bilau, da si organizira lüpanje v krčmej. Planiraš po tejm tü etakše prireditve? »Tak Vidim, ka te lejpe šege pomaleg vse vömerjejo. Najbole zatok bi rad po tejm tü emo takše prireditve, da bi starejše z mladimi povezo pa da bi nej pozabili stare šege. Pa te zatok takši Cilj tü mam, naj vse več lüdi pride k meni. Vsakši si tak spravi goste, kak si more. Po mojem je pa lepše tak, če tau ne delaš na Silo, liki z lejpim, s kakšim programom.» - Pri tauj deli ti stoj pomaga ali si pa cejlak sam? »Navekša sam sam, depa moja mati mi dosta pomaga pri tejm, ka leko čistaučo držini pa vse kaj takšega. Delavce ne morem gorvzeti, tau je uradno sploj drago, tau ge eške ne morem vöprivertivati. Dosta shaja od toga, kak de lüdam šlau, kak do slüžili, kak si leko dopüstijo v gostilno ojditi. Ge sam zadovolen, če rejsan trdo morem za tau delati.« I. Barber Naslednje leto spet pridemo Od 24. do 27. julija je v Murski Soboti potekal 3. Poletni tabor predšolskih otrok iz slovenskih narodnostnih vrtcev iz Porabja. Tabora se je udeležilo 18 otrok in 12 mamic. Za moto tabora bi si lahko izbrali besede Daneta Kataliniča, ravnatelja Vrtca v Murski Soboti, ki je na zaključku med drugim rekel: Beseda za besedo da stavek. Malčki iz Porabja so se učili besede tematskega sklopa »Naša igralnica«, ta bolj pridni so govorili kar v stavkih. To velja v prvi vrsti za tiste, ki govorijo tudi »po domanje« torej porabsko narečje. Učile so se tudi mamice, kajti na vseh aktivnostih so bile skupaj s svojimi malimi. Ob slovesu so tako mame kot mali zagotavljali, da pridejo tudi naslednje leto. Organizator letošnjega tabora v Porabju je bila Državna slovenska samouprava, stroške sta skupaj pokrili Državna samouprava in Slovenska zveza. Kisli krumplinge 8 krumplinov, 3 žlice mele, 2 žlici žirá, 1 lük, lombrovo listke, eci, rdeči prpeu, fejfer, sau, liter vode. V ednoj vekšoj laboški frigaš neredimo, v štero zosekani lük vržemo. Malo spražimo in z vodauv gorvlegemo. Krumpline na drauvni razrejžemo in cüdejemo. Z vodauv gorvlegemo i nutdejemo eške sau, fejfer, lombrovo listke. Da se sküja, dobra zgraužamo ali vküppotežimo, aj krumplinge nedo cejli. K pečenomi mesej ponüdimo in meseni saftom polegemo. Porabje, 10. avg u s t a 2000 4 Bagi novi veleposlanik Predsednik Slovenije Milan Kučan je sprejel poverilna pisma novega madžarskega veleposlanika v Sloveniji Gaborja Bagija. V razgovoru, ki je sledil uradni slovesnosti, je Kučan dejal, da so odnosi med sosednjima prijateljskima državama tradicionalno zelo dobri in vsestransko razviti. Veleposlanik Bagi pa je potrdil interes sosednje Madžarske za nadaljnji razvoj dvostranskih odnosov. Sogovornika sta izmenjala stališča o vlogi in možnostih sodelovanja obeh držav pri procesu vključevanja v Evropsko unijo, pri reševanju razmer v Jugovzhodni Evropi, o paktu stabilnosti in pripravah na bližnji vrh Evropske unije in Balkana. Kmetije v Sloveniji V Sloveniji je 92.561 družinskih kmetij, ki obdelujejo 442.914 hektarjev zemljišč, je pokazal popis kmetijskih gospodarstev, ki so ga sodelavci Statističnega urada Republike Slovenije izvedli v juniju. Po teh podatkih se število družinskih kmetij z več kot 10 hektarji kmetijskih zemljišč povečuje, medtem ko število manjših kmetij upada. Povprečna slovenska kmetij a se razteza na 4,8 hektarja površin in redi do štiri glave goveda. Slovenci v Avstriji Na pogajanjih med Koordinacijskim odborom koroških Slovencev, koroškim deželnim glavarjem Jorgom Haiderjem, predsedniki deželnozborskih strank in predsedniki poslanskih klubov deželnozborskih strank v Celovcu so udeleženci dosegli soglasje, da je bistvena vprašanja slovenske manjšine potrebno rešiti. Tako naj bi vprašanje postavitve dvojezičnih krajevnih napisov in kažipotov rešili še letos, do okvirnega dogovora pa je na pogajanjih prišlo tudi glede ustanovitve sklada za finančno pomoč dvojezičnim vrtcem. Jubilejni folklorni festival v Beltincaj pridte vsi, šteri ste od kolena vekši pa od podplata menši, z glasnimi gutami, fri- škimi petami ino trdimi mošnjami. "Že 30 lejt je tomi, ka etak vabijo lüdi v Beltince na mednarodni folklorni festival. Letos je od 26. do 30. julija držo festival. Že 30 lejt se drži geslo festivala tü, ka etak pravi: Pesem in ples družita narode. Te 30 lejt je 16 rosagov poslalo svoje plesalce na beltinški oder. Ranč zatok smo pa Porabci sploj ponosni na tau, da smo že od 1972. leta vsakšo leto bili v Beltincaj. V nedelo, gda so letošnji glavni program meli, gda so se spominjali na te 30 lejt, sam Sama tü mejla priliko nazaj misliti na tista lejta, gda smo mi bili pri njij pa gda so oni prišli k nam. Kak sam poslüšala Milico Šadl, slavnostno govornico, sam ugotovila, da so lejta odišla, navöke je odišlo dosti stari znancov tö. Pred seov Vidim Djaužeka, Djančina, brata Kociper, goslare pa padaše, pa mi je pred očami Boris Žalig, steri nam je tak dosta pomago. Z njimi, žau, več se nigdar nemo vidli. Kak je pa te bilau 1972. leta pa po tistim? V Sakalovci so tistoga reda vküp postavili edno folklorno skupino, šte- ro je tistoga reda vogrske pa eden slovenski ples navčo školnik Tibor Nemet. Pa te je prišlo vabilo, da bi leko šli v Slovenijo v Beltince plesat. Kakšo veselje, dapa briga se je tü na nas sipala. Skupina je nej mejla svoj gvant, svoje noše, pa Zvün toga je ešče nam vse dosta falilo. Te eške nej vsakši meu svojoga punoga lista. Depa navdušenje (lelkesedés) plesalcov je nej falilo. Na posaudbo smo si vzeli nikšo vogrsko nošo, smo seli v eden bus pa smo že v Murski Soboti bili. Tam so nas čakali, so nas sprejeli tak, kak ne vem kakšo delegacijo. Spoznali smo Jožeta Ternara, ki je dugo lejt vsakšo leto počako nas, se pobrigo za naš dvodnevni program. V Beltinci smo se pa te spoznali z vodjo KUD-a, z Milico Šadl, Milanom Zrinskim, ki je napona dobre vole pa eške z dostimi gnešnjimi pa že pokojnimi padaši. Sakalauvska skupina je - če dobro Znam - 13-krat bila v Beltincaj, od 1986. leta je pa začnila v Beltince ojdti gorenjesenička foklora. V tej lejtaj smo spoznali druge narode, njigve plese pa šege. Spoznali smo čudovito Prekmurje, beltinško ravnino, bogate Slovenijo. Dosta smo se navčili od nji, z njigvo pomočjov smo si dali naprajti noše. Pa te ne smejm vönjati nedelo, te lepi den, gda se je 12 skupin not pokazalo, da so se spominjali. Pa med spomini so delili priznanje pa odlikovanje tistim, ki so dugo-dugo lejt vödržali. Lejpo je bilau pogledati, videti razstavo z naslovom »Naših trideset festivalov”, stero je vküppostavila Milica Šadl. Razstava je rejč do rejči ,,gučala” od te 30 lejt. Ki so gdasvejta ojdli na beltinški festival, so se na slikaj gvüšno najšli. I. Barber Nastop sakalauvske skupine 1972. leta Pismo iz Sobote OTE MI VÖ IZ RITI Naša Sobota je inda bila takši Varaš, ka je ta Sobota bila bole ves kak pa Varaš. Te nagnouk je gratala Varaš. Ge ne vem, gda se je tou Zgodilo, dapa enga ipa so se lidge več nej poznali med sebov in te, tak si brodim, je vas Sobota gratala Sobota Varaš. Ali vseedno so v tom Varaši živeli lidge, steri so živeli ške tam v tistom časi, gda je tej Varaš, ške bila ves. Med njimi je biu eden foringaš Čagran. Tej možakar Čagran je meu konje pa koula in ge se ga najbole spoumnim, ka je od alomaša pa vse kouli vozo čarni ali rjavi štajnkol (premog). Kak skur vsikši foringaš je pri rami, kama je kaj pelo, vsigdar doubo kaj za gesti pa za piti. Če nej za gesti, te pa za piti gvüšno. Če je emo na eden den dosta foring, te je bio večer že trno oumani in njegov kunj Boris je vedo, kak pa kama trbej koula in njegvoga gazdo domou pripelati. Spoumnim se, kak je dostakrat té konj Boris stau s punimi koulami pred kakšno krčmou, gda je Čagran že emo puno bukso in se njemi je nikan nej midilo. Spoumnin se tö, kak je té isti človek tak že na pou spau, njegvi Boris pa je vlejko ranč ta, kama je trbelo kaj pripelati. Od toga, ka mo vam pa Zdaj vöovado, pa se nika ne spoumnin, liki vejm, ka je tak bilou, ka ške gnesden tak pripovedavajo po Soboti. Foringaš Čagran je bio že trno oumani. Tam na poštiji skouzi Soboto je njegvi konj pomali klepo na drugi kraj Sobote, stera je te ške bila vesnica. Ške prle pa vam moram prajti, ka je možakar nej mogo videti nej živoga in nej mrtvoga policaja. Te sta pa tam na kržarki postapala dva policaja, tistiva z zvejzdo na čeli. Smijala sta se tak naraji in oumanoga Čagrana je eden pijto: -Na, Čagran, kak je kaj? Sto te zdaj ma komando, konj ali vi? Čagran se je prebüdo in plüno ta prouti njima: Pojta viva meni lipou v rit! Lüstvo, ka je tou čülo se je držalo za črvou, tak se je smijalo, policajom pa je šla pena na lampe, tak sta gratala čemerasta. Eden čas sta brodila in te je eden li pravo: - Čagran, zdaj pa tak! Tou rejč nazaj zemte, ovak vas včasi odpelamo v vouzo! Foringaš Čagran je Stavo konja, si nažgo pou cigaretlina, dvakrat fudno iz puni plüjč, jiva oumano pogledno in pravo: - Dobro! Te pa zdaj viva pojta meni vö iz riti. Foringaš Čagran je bio pošteni človek in je rejsan rejč nazaj vzeu. Lüstvo se je ške bole držalo za črvou, policaja pa sta si brodila, če je rejsan rejč nazaj vzeu. Ge rejsan ne vejm, če je tou bila istina ali nej. Vejm pa neka, ka je gvüšno istina ške gnes. Zdaj smo te že pa pri politiki. Včera so bili naši prejdnji eni drugi, Zdaj so že pa edni tretji. Gda so bili naši prejdnji tisti od prlej, smo si tak na glas brodili: - Vej pa samo somarije delate in nika drugoga. Sto de vas pa poslüšo in gledo? Pojte mi v rit! Zdaj so naši prejdnji edni nouvi, steri so nej nika bole lagvi od ovi pred njimi. Dapa, vseeno bi li raj meli tiste od prlej, zato, ka smo ji bole včeni. Zato Zdaj tou rejč nazaj gemlemo: - Lepou vas prosim, pojte mi vö iz riti! Če Zdaj tak nazaj poglednem, je meu stari Čagran glavou na svojom mesti. Samo ške tou ne vejm, če smo se vsi vküper od njega kaj navčili. Tou pa zato, ka bi un tiste tam nut püsto, ta, kama ji je poslo, če bi nej tisti policaji z zvezdo leko delali, ka bi škeli. Mi pa Zdaj tej naše vö zovejmo, pa naj ške tak smrdijo. MIKI Porabje, 10. avgusta 2000 5 Pogovor pod lipov V nedelo popodne, kak mimo Karbine iže dem, Vidim, ka tatica Nam vanej pod lipov na ednoj stolici sedijo. • Nej ka bi zaspali, ka dola spadnate s stolice, - kričim jim vzark za pleči. Tak so se postrašili ka so rejsan skur dolspadnili. »Vej si ma Zdaj redno postrašo,« pravijo Nam. • Ka delate, počivate? »Ja, malo počivam pa malo nazaj brodim, kak je kaj bilau prvin.« • Na lejpe spomine mislite samo nazaj ali na slabše tö? »Samo na lejpe pa na vesele. Lagve spomine naj človek kak najprvin pozabi, nej se vredno spravlati z njimi.« • Leko vas pitam, ka vam je zdaj ranč na pameti ojdlo? »Na tau sam si nazaj mislila, gda smo Djauskoma Rudina masau skrili, stero so kadili. • Kak se je tau zgaudilo? »Tau se je gnauk v zima zgaudilo, gda smo s Sejrinof Irinkof šli k Djaustji, ka so masau kadili. Rudi so notra v ram šli, mi smo pa dva drauga masa vözeli. Notra smo v bauto nesli pa smo tam skrili. Rudi večer pridejo v krčmau pa so se ranč k tisti dveram vseli, za sterimi smo masau skrili. Kak so sledkar taprajli, poznali so tisto ukajano sago, dapa nej jim na pamat prišlo, ka je tau njigvo mesau.« • Te so že iskali masau? »Iskali so, zato ka so večer vö steli zeti. Prajti so pa zato nika nej smeli, ka njim mesau nekak vkradno. Z ženauv vred so cejlo nauč nej mogli spati. Sodake so še pitali, če stoj s Števanovec nej prejk prišo v Andovce. Drugi den je Treška že na policijo stejla telefonerati, samo dja sam jo ranč čüla, pa sam ji kričala, naj nikan ne telefonera, zato ka smo mesau mi vkradnili za norijo. Ona mi je pa nazaj kričala: Dvej pič..., ka sta delate, vej pa z Rudinom sva cejlo nauč nej mogla spati. Gda smo jim nazaj nesli mesau, te smo jim pa popejvale, ka Sveti trej krali so prinesli masau. Norije so se zvekšoga v krčmej godile ali gda smo mlejko nosili. Bilau, ka sam dva kokauta zabadala. Djajce se jima nej ta lüčala, liki v papir sam je zasükala. Ene sam Moldovana v žepko sranila tak, ka samo doma zejo vpamet. Tupin Joška je na tau pravo, ka tašo nejga, ka bi njemi stoj v žepko sklau tak, ka bi nej vpamet vzejo. Na drüdji den, gda je Joška kanto doladjau pa nej tagledo, njemi sam je pa ta notra sranila. Samo je doma vpamat vzejo, ka je kukautove djajce on tö domau odneso. Te je še veselo bilau. Zdaj pa nika nega, nej krčme pa nej mlejko nej trbej nositi. Lüstvo se ranč ne sreča, nej kak prvin.« • Prvin baukša bilau? »Pa vejš. Gda sam mlada bila, vse vraga sam vküpzopo- dla. Dolejnce, Markovce, Farkašovce, gde je bal bijo, ta smo šli. Tak smo plesali, ka se je vse prašilo. Zdaj na stare dni pa že samo doma sedim pa si nazaj brodim, kak je kaj prvin bilau.« • Pri vas je prvin bila bauta doma pri rami? »Ja, tü pri Karbini je bila. Dja se z Verice prišla sé dola, gda sam še mala bila, pa se spaumnim, ka je že te bila bauta. Moj dejdak so falični bili pa zato so ma dali dovoljenje, ka leko bauto odpre.« • Ka vse so odavati v tej bauti? »Cutjar, sau, dujan, vino, bilau ka je še mesau tü bilau pa vse taša fela, ka trbelo doma.« • Melo ste nej prajli? »Tistoga reda je melo niške nej tjipüvo. Pšenico pa žito so v mlin vozili. S té mele so doma kröj pekli. Eške sör (pivo) so tö doma tjöjali. Prvin je lüstvo samo taše stvari tjipüvalo, ka so doma nej vedli naprajti.« • Odkec so blago vozili v bauto? »Bilau, ka so z Varaša, bilau ka so Slavi nosili pa švercali prejk meje. Sau pa dujan so samo s Slaskoga tjipüvali. Po vino so pa na Balaton šli. Dejdak so konje notrapregli pa za en keden so nazaj domau prišli. Tri-štiri velke bečke vina so gnauk pripelali.« • Vrejdno je bilau tistoga reda se z bautov spravlati? »Vrejdno. Zato ka te nej trbelo porcije (davka) plačüvati, ka pejnezge so notra prišli tisti so vse doma ostali.« K.H. Avtocesta MO terja žrtve V sedmih mesecih letošnjega teta je bilo na 28 km dolgi avtocesti MO več smrtnih nesreč kot lani celo teto. V šestih nesrečah je na tem odseku zgubilo življenje 14 ljudi. L. 1995 po odprtju omenjene avtoceste se je pripetilo 12 nesreč s smrtnim izidom, v katerih je umrlo 22 oseb. Po zaslugi omejitve hitrosti ter pogosti policijski kontroli je l. 1996 cesta terjala dve žrtvi. Od 1. 1998 se je situacija znatno poslabšala in ta trend - kakor kažejo tudi letošnji podatki -se nadaljuje. Za varnostne ukrepe - t.i. stene New Jersey, ki bi fizično ločita pasovnice - ni denarja. Največ nesreč namreč povzročajo vozniki, ki se kljub prepovedi obračajo na avtocesti. Pepsi-otok Od 2. do 9. avgusta so v Budimpešti na otoku bivše ladjedelnice potekale prireditve t.i. Pepsi-otoka. Na prireditvah je sodelovalo približno 400 domačih in tujih ansamblov ter 4500 raznih umetnikov. Najbolj popularni so še zmeraj tuji bendi Apollo 440, Chumbawamba, Guano Apes in Oasis. Za to priliko so na otoku postavili mobilno pošto, samopostrežbo ter kakih štiristo sanitarij. Na Pepsi--otoku se je zbralo kakih 300 tisoč mladih. Prireditve • 12. avgusta pripravljajo na Verici vaški dan, v okviru katerega bodo bagoslovili vaški grb in prapor. Uradni program se začne ob 13-30 uri z mašo na prostem ter blagoslovitvijo grba in praporja. Od 15. ure bodo nastopale kulturne skupine, ob 17.30 se začnejo vaške igre. • 20. avgusta bo v Števanovcih milenijski vaški dan, na katerega pričakujejo vse nekdanje Števanovčane, ki jih čakajo od 8.30 ure naprej v domačem kulturnem domu, kjer bodo Otvorili tudi priložnostno razstavo. Po sveti maši bodo prejeli milenijski spominski prapor ter vaško monografijo. Temu bo sledil kulturni program in vaške igre. Porabje, 10. a v g u s t a 2000 6 ,, Moja düša, kama pa deš... " V1950. lejtaj je dosta lüstva tanjalo svoj daum na Vogrskom. Odišli so brezi vsega, tak, ka so sploj nej vedli, kam pridejo pa če do eštja gdasvejta vidli svoj daum pa žlato. Za nji se je svejt te obrno na baugše, gda njim je že slobaudno bilau domau pridti, gda so domanji leko šli k njim na gledanje. V Porabji je tü zavole dosta takšni držin, steri Večkrat čakajo domau kakšno žlato iz Merike, Avstralije, držav Evrope ali se pa oni sami napautijo k njim. Nej dugo nazaj, ka je Aranka Schwarcz iz Varaša že pá goraziskala svojo žlato na tajinskom. • Ti si ena batrivna ženska, ka Sama nut zopodiš pau Evrope. V stere rosage pa od steroga mau se voziš? »1979. leta sam bila oprvin v Holandiji, te eštja z možaum. Na leki sva bila, ka je žlata po naja prišla z autonom pa naja nazaj tü pripelala. Od tistogamu sam že bila petkrat v Holandiji pa v Belgiumi. Vej me pa cug odpela ta, kama štjem titi.« • Koga maš v tej rosagaj? Kak so prišli ta? »Moj brat se je vönavčo za tišlara pa kak mladi ledjen se je nika v politiko zmejšo. Etak se je 1953. leta raj mekno z rosaga. Iz Avstrije je išo na Švedsko, sledkar, gda so že dvej sestre tü vanej bile, se je v Holandijo skvatejro. Starejša sestra je oženjena bila, tri mejsece staro dejte je mejla, gda je 1956. leta z držinov pa z najmenšo sestrov tanjala rosag. Oni so meli švedski atrejs, gde je brat bijo, depa ta so ji nej pistili, v Holandiji so se mogli dolaskvatejrati. Po pravici so v Meriko steli titi. Brata so tü prejk prištölali v Holandijo, naj vküper baudejo. Tau eške nej dojšlo, oče je za dva kedna tü za njimi odišo. Eden od drügoga so nej vedli. S pomočjauv Rdečoga križa so Prišli vsi v eno mesto.« • Štirge mlajši ste bili v držini. Kak tau, ka si ti Sama doma ostala? »Sedem lejt stara sam bila, gda mi je mati mrla. Name je oče slüžit dau k tetici. Za osem lejt me je nazaj domau pelo. 1956. leta sam sprtolejt odišla na repo v županije Baranja. Tak sam išla z daumi, ka več nikdar nemo ojdla doma. Buma nej mi je dobro šlau brezi matere v srmastvo Samo, ka je djeseni vövdarila revolucija (forradalom). Dja sam tak med najslejdnjimi bila, ka smo domau šli z repe. Dva dni sam se vozila s tovornjaki (teherautó), v vagoni, ka sam do Varaša prišla. Kak sam dolastaupila v vagona, me ena ženska iz Slovenske vesi pitala: ,,Moja düša, kama pa ti deš, vej pa doma več nikoga nejmaš.” Nej mi je bilau vseeno. Domau pridem, rejsan nikoga nej bilau. V štali je bila ena krava, écak, v glejvi pa en pujcek. Tau maro so sausadje krmili že tjeden dni. Bila sam sedemnajset lejt stara. Sama sam ostala. Drügo leto sam se oženila, moža sam že spoznala na repaj, samo sam nej mislila, ka ženitev bau s tauga. Ka brodiš, 1958. leta je oče domau prišo iz Holandije! Njema se taum nej vidlo.« • Gda si se oprvin srečala s sestrami pa z bratom? Ka so ti prajli na tau, ka so tebe samoga doma njali? »Dja, tomi sam dja Sama bila kriva, ka sam na repo odišla. Drugo je pa, ka smo mi nej vtjüper gorarasli. Če bi doma bila, bi prva bila, stera bi odišla tavö, ka mi je vse više bilau. Gda sam že Sama bila doma, sva s padaštjinov dvakart po črnom prejk šle v Avstirjo, depa nazaj sva prišle.« • Gnesden, gda vidiš, kak stogijo, živejo tvoje sestre pa brat v drügom rosagi, ti je žau, ka si doma ostala? »Nej, Zdaj sam že Vesela, ka je tak. Istino, ka sva z možaum dosta trpela, dosta bridje mela dočas sva tau kučo gorazozidala, mlajše vönavčila. Tri mlajše sva mela, oni že tü majo svojo držino. Po tistom, ka mi je mauž mrau, si malo pomagam s tejm, ka sobe vödavam.« • Tak vejm, ka v drüdje rosage eštje tü odiš. »Menša (h)čer se je v Švajc oženila. Takšno leto je bilau, ka sam na leto dvakart išlak njenoj držini. V Tiroli v Avstriji pa brat ma svojo (h)čer, taum sam že tü dostakrat bila. Na, najmenša sestra se je pa v Belgijo skvatejrala, etak ta tü odim.» • Ne vnaužajo se ti te poti? »Nej, rada se vozim. Dosta vse lejpoga Vidim, dosta lidi spoznam. Najbole sam pa rada, gda sam dukši čas leko vtjüper s tistimi, od steri se razlaučana bila v mlašeči lejtaj. Mislim, ka so oni ranč tak, ovak bi me nej zvali pa sami telkokrat domau Prišli. Fejs šanalivam starejšo sestro, ka je veltji betežnik, najbole sam tak pauleg nje odla letos na gledanje.« Klara Fodor Aranka Schwarcz (na srejdi) pa dvej sestre Arankin brat z vnukom Svinja(rija) Tau je takša foliška rejč. Leko go etak ali tak razmejš. Če pa tau rejč tak malo »prisiliš”, leko go tak tü razmejš, ka, povejmo, pri rami kakšo ,,svinjarijo” delajo. Trge, štirge krepki moški po dvauri naganjajo edno svinjau. Pripravlajo sé na mesarijo. Toga reda se kaj takšega ne godi samo v zimi, liki v leti tü. Mamo zmrzovalnike, tau nej problema. Te pa leko povejmo, ka dobro živemo. Baugi vala, navekša je tak. Ljüdje si znajo pripraviti ,,živlenje”, kakoli, ka za tau dosta delajo tü. Pa te bi leko pravli, kak tistoga reda Ferenc Joška: Vse je trnok lepau, z vsem sam zadovolen. Dapa te dni je človek drügo nej što v cajtungaj pa nej čüjo po radijoni, televiziji, ka prej dragšo baude mesau, krü, mlejko, energija pa zvün toga vse. Samo ka od toga eške ne gučijo. Nin pa ne čüjemo, ka bi plače vekše bile ali penzije. Najbaukše svinjsko mesau, svinjski (h)rbet (kare) de prej več kak gezero forintov košto. Stoj bi zdaj leko povedo, ka Zakoj nam trbej ranč (h)rbet gesti? Vej pa geste bole falo mesau tü. Istina. Zakoj je pa človek takši gladauvan pa parauven? Prej je pauvati tü vsakši den dragšo, ka prej pavra tü morajo bole plačati, če pripauva mesau, sildje pa vse dobrote, ka nücamo. Nevola je samo tau, ka gnesden pavar tü tak pauva, ka na tau eške gor plača. Pa je rejsan smejšno, kelko pavri lüčijo za edno kilo mesa ali za liter mlejka. Te je pa tau vejndrik tak, ka velki hasek rosag v žepko klade pa te de gvüšno bogati! Pa če de rosag bogati, de lüstvo tü bogatejšo. Ja, buma. Tej edni. Tej edni, steri mesto rosaga kladejo v žepko hasek. Etak mora biti zatok, ka bi ovak rejsan že mogli vsi bogati biti. Te je pa tau nej svinja(rija)? Pavrov je vsakši den menja. Neobdelane zemlé pa vsakši den več. Dosti takši pavrov je, ki so samo zatok ostali na zemlej, ka go radi majo. Pravi pavri so, če rejsan na Črno morajo v Avstrijo ojdti delat, ka bi si zgübo, ka njim zemla pripauva, pokrili. Stoj bi leko pito: Po tejm mo lačni pa nagi ojdli? Kak ge poznam našo lüstvo, nej. Naši lüdje so delavni pa prilični. Starejši, steri tak nikoga nejmajo, samo edno malo hišico pa ešče menkšo penzijo, tisti mo zatok tü živeli. Vej pa ja nej trbej svinjski hrbet küpüvati! Raj si küpimo fajn čonte, si sküjemo župo pa te mo čonte leko cmülili s takšim mišlenjom, ka smo mesau že doj pogeli z njij. Tau je tü nika. Nej? I. Barber Porabje, 10. a vg u sta 2000 7 Kak sam vido svejt spod stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. ČISTA ISTINA Kak vsigdar, sam se špilo pod našim velkim stolom srejdi naše svekle künje Bila je edna takša lejpa je sen, kakše so gnesden že trno rejdke. Biu je že tisti je senski čas, gda vino v bečkaj vözavre in je že dvakrat pretočeno. Tisto leto smo meli rejsan dosta vina, lejpi pouv je biu. Moj oča je stoupo v zemenico in si prineso eden kriglin vina. Podržo ga je ta pred se in pravo mojoj mami: - Pogledni, naše vino je čisto kak edna boža istina. Tak sam te oprvin čüo, ka je istina leko čista. Vej je pa Istina leko samo edna, nej čista pa nej zamazana, liki je leko samo istina, sam si brodo v tistoj mojoj maloj glavej tam pod našim velkim stolom. Dapa, tou je za té den ške nej bilou vse. Po obedi sam se pa skobaco ta pod Sto, gda je prišla k nam naša sousedica na eden kafej. Tak sta sedele z mojo mamo in se zgučavale od vsega in od vsakoga. Tak je te rejč pomalek prišla na nikši guč od edni lidi v vesi in je sousedica prajla: • Nej, nej, tou so nej nikše klajfe, tou je čista istina! Na svoje vüje sam čüla, ka je tak bilou in pravim vam, moja sousedica, ka je tou, ka sam vam prajla, čista tak bilou in ka je tou čista istina. Nej sam si mogo pomagati. Nej sam mogo staviti svoj mladi gezik, steroga je na tom svejti zanimalo čistak vse. In sam zato pito: • Ja, ge je pa te zdaj zamazana istina? Vej pa če je nekaj čisto, po tom takom mora biti nekaj zamazano tö? Starejši pa kak starejši. Moja mama in so- usedica sta odišli tavö, ka več nemo vlejko na vüja Tam venej sta si te tadale pogučavale od čiste istine. Unidvej sta se zgučavale, ge pa sam o toj čistoj istini brodo. Vino je čisto, kak čista boža istina, sousedica guči čisto istino, ge sam tö biu čisti, če sam mogouče nej ranč spadno v blato. Tou sam vedo, ka istina zaznamüvle, dapa, ka geste čista istina tö, tou me je Zdaj mantralo. Pomejni, ka istin geste več, nej pa samo edna. Pomejni, ka je leko istina bole ali menje čista, ka je leko fejst zamazana ali pa samo malo. Leko je tak tö, ka istina kakšo redno farbo dobi, leko je rdeča, čarna, žuta, plava ali pa zelena istina. Dapa, zelena je leko zamazana tö, ranč tak ka žuta ali kakša druga farba. Tou me je mantralo eno tri dni, dokejč je nej moj Oča tam gor Obri mene, tam za stolom pravo: -Tou, ka si zdaj pravo, brat moj, si gučo po istini. Tvoja rejč je čista kak skuza. Na, Zdaj sam te gori prišo, kakša je ta istina. Skuza pride iz oči, če je človek žalosten, ali njemi je nej najlepše pri srcej. In če je istina takša kak skuza, tou leko pomejni, ka je istina trno žmetna in žalostna. Tak sam si brodo v tistoj mojoj maloj glavej. Gnes že vejm, ka sam se nej dosta zmejšo. Miki Prešeren, kakor ga vidijo učenci v Porabju Letos je Prešernovo leto, zato smo okrog 8. februarja razpisali natečaj porabskim učencem in dijakom. Njihove prispevke bomo objavili v poletnih številkah našega časopisa. Rezultate pa bomo razglasili na začetku šolskega leta. SREČANJE Budimpešta, 14. marec 1848, 14.30 Prispeli smo. Vlak se je ustavil in izstopil sem. V zraku je čutiti približevanje revolucije. Zdaj se mi več nikakor ne zdi to tako dobra ideja, da sem se pripeljal v to tujo državo, kjer nikogar ne poznam in mogoče bo zdaj izbruhnila revolucija! Že nekaj časa sem samotno taval po ulicah in sem se vedno bolj oddaljeval od železniške postaje in od ljudi. Bil sem zelo lačen in utrujen, zato sem stopil v kavarno Pilvax. Naročil sem nekaj za pod zob ter eno močno, vročo črno kavo. Kakor sem tam sedel na sredini kavarne pri mizi, sem se počutil zelo nepriljudno. O tem sem razmišljal, kaj bo z mano brez mojih znancev. Ko sem spil kavo, sem naročil še eno. Medtem sem listal peštansko revijo, ki jo je nekdo pozabil na mizi. Zatopil sem se v branje časopisnih člankov. Nenadoma sem postal pozoren na globok moški glas in sem dvignil pogled. - Oprostite, bi lahko dobil svojo revijo nazaj? - Oh, Vi, oprostite, nisem vedel, da je vaša. -Nič ni, saj sem jo jaz pozabil tu -je odgovoril tujec. Jaz pa: - Prosim, lahko Vas povabim na eno pijačo? -V redu. -Natakar! -S čim vam lahko postrežem? - je uslužno vprašal. - Prosim, prinesite temu gospodu skodelico čaja. -Takoj prinesem. Natakar je odhitel po čaj, midva pa sva se začela pogovarjati. - Oh, oprostite, saj se še nisem predstavil. Sándor Petőfi sem. -Jaz sem pa France Prešeren. Veseli me, da sem Vas spoznal. -Tudi mene veseli. - Upam, da se ne jezite zaradi časopisa - Seveda ne, samo svoj članek sem hotel še enkrat prebrati -me je pomiril. - Vaš članek? - sem začudeno vprašal. Nato on: -Ja, Potopisi, v katerem poročam o doživetjih. To je starejši izvod, izdali so ga 1845. V tem letu sem prepotoval severni del Madžarske. To je bila dejansko »zmagovita pot«, vsepovsod so me nav- dušeno spremljali in so še organizirali baklado zame - je dejal ponosno. - Gotovo je bilo veliko doživetje. Medtem je natakar prinesel čaj. - Da, kar je res, jaz nisem imel take sreče - sem odgovoril žalostno. - Ljudje so name gledali tako, kot na nekoga, ki se mu nič ne posreči na tem svetu. Moja usoda je odrinjenost samo zato, ker izhajam iz kmečke družine. Vsa prodoma bolečina je prevladovala dolgo, neusmiljeno v moji zavesti in v srcu. - Solza je nehote padla na mojo trepetavo roko. -To je res žalostno. Toda tudi jaz nisem imel lahkega življenja. Leta 1839 je nepričakovano obubožala moja družina. Zato sem se zelo slabo učil v gimnaziji na Selmecbánya. Zaradi tega pa me je moj oče izobčil. Potlej sem pobegnil in sem postal pomožni igralec v Narodnem gledališču v Pešti. - Zelo Vas je zanimalo gledališko življenje? - sem vprašal radovedno. - V začetku me je. Nato sem bil vojak v Sopronu. Iz vojske so me odpustili, ker sem bil velikokrat bolan. - In potem? On pa je nadaljeval: - Obiskal sem obubožane starše in sem se zbogal z očetom. Pridružil sem se potujoči igralski družini. - Ali ste Vi igralec ali novinar? - Nekaj imam s pisanjem, saj sem pesnik. Njegove besede so me presenetile. Ne bi mislil, da tu, pri tej mizi, sedim s pravim madžarskim pesnikom. - Kakšno naključje! Jaz sem tudi pesnik - sem odvrnil malo bolj sproščeno. - To je pa srečno naključje! Kakšne pesmi pa pišete? - me je vprašal. - Prve poskuse sem sežgal. Moja pesniška moč se je prebila do svoje prave govorice ne v ljubezenski pesmi, temveč v pesmi, ki govori o veliki bolečini mojega moralnega življenja, v pesmi Slovo od mladosti in v Sonetih nesreče. Ko sem se zaljubil, se je moj odnos do tega čustva nevarno zresnil, moje pesmi so polne strasti, satire. V tem času sem se skoraj izključno posvetil sonetu in sem napisal Sonetni venec. - Ste zaljubljeni? - se je pozanimal. - Bila je samo platonska ljubezen. Ona je bogata, jaz pa reven pesnik, ki ji ne bi mogel zagotovljati ustreznega življenja za njeno družbeno titulo. Dolga leta je bila moj ideal, oh, Julija... - Julija?! - je vprašal z osuplim obrazom Petofi. -Ja, Julija Zakaj? - Mo j a žena se tudi imenu je Julija Spoznal sem jo v Nagyvázsónyu. Njen oče je nadut plemič, ki ni hotel slišati o tem, da bi se hčerka poročila s sinom najemnika gostilne. Ko ji je oče ukazal, naj se odloči med nama, je šla z menoj. Po enem letu najine seznanitve sva se poročila. Jaz sem našel veliko ljubezen v Juliji. Takrat se je razvilo moje ljubezensko pesništvo. Ona mi je tudi duhovni partner. Ona je »žena vseh žena«. - Potem je to prava ljubezenska zgodba Vi imate veliko srečo, da ste jo našli. Petofi je pogledal na uro. - Na žalost, čas je hitro minil. Moram iti, ker se pripravljam na jutrišnji dan. Moram recitirati Narodno pesem in prebrati 12 točk. Prijatelji, Jókai, Vasvári pa še drugi me že čakajo. - Zelo me veseli, da sva se srečala Izvolite - sem mu dal svojo pesniško zbirko. - Hvala jaz bi Vas tudi rad presenetil s pesniško zbirko, ki vsebuje moje pesmi. - in mi je dal knjigo. - Ko jih boste brali, se spomnite na najino srečanje. Mogoče se še kdaj vidiva - To bi bilo dobro, saj si imava še veliko povedati. - Tu, v kavarni, me vedno najdete. -V redu. Nasvidenje. -Nasvidenje. Petofi je oblekel suknjič in odhitel. Jaz sem pa popil čaj. Tega dne ne bom nikoli pozabil. Morava se še srečati, da bi se bolje spoznala. Jutri bom spet prišel v to kavarno. S temi mislimi in s knjigo v roki sem se odpravil po megleni ulici. Sabina Horvat in Gabriela Nemet Porabje, 10, a v g u s t a 2000 Tau staro navado nej mogo tanjat’ 29. julijuša je za beltinški park rejsan velala ta nauta. Tam so se zbrale vesi beltinške občine (járás), ka bi notapokazale staro pavarsko delo pa šege. Ženske iz Lipovec so doužnjeke plele. Kak smo od nji zvedli, leko ka so tau šego Slovenci od Madžarov prejkvzeli, da so delali po grofovski marofaj. Gda so prej žetvo končali, se je gospaud ali grofica tak zavalila delavcom, ka ji je pogostila, fanjsko gesti je dala napraviti pa kakšno piti tö. Delavci pa nej ka bi duožni ostali, so iz ržene slame spleli kakšen pauvrac, vejnec, ga Okinčali z raužami, stere so po njivaj najšli, pa so ga gro-fici dali. Zatok se pa te prej pravi tej stvari doužnjek. Mlinar iz Ižakovec je žalüvo za mlini, steri so gnauksvejta po Müri plavale. Za toga volo ma je tö žau, ka mladi neščejo v mlini delati, ka prej nejga zaslüžka. On je prej že 80 lejt star, eno 20 jet de ešče delo, te de pa samo počivo. Naj Baug da, ka bi tak bilau! Pa ka ne pozabim, njegvi ženi pa vala lejpa za dinsko zlejvanko, stero je v mlinarskom špajati spekla, pa nam je fanj tople ponüdila. Starejši gospaud, ranč ne vejm iz stere vesi je bijo, je kukarco lüščo na stauci pa go je mleu. Te pa pravo, naj prej probave, kak je mela méka. Vej pa nika gospaud, fontoško (važno) je, ka je tisti trdi, stere go mela. Ženske iz Bratonec so krapce pekle. Tau je ranč takšo testau, kak da mi doma pogače pečemo. Te pa testau na prst-dva na kuste razvalekajo (na krauglo formo), gor pa dejejo ščipke (skuto). Krapce v peči pečejo. Prej so njini krapci ranč zavolo toga tak dobri, ka se v krüšnoj peči pečejo. Pa zavolo glavne sakačice tö, stera je prva pri Mlekoprometi küjarca bila, Zdaj pa rada pokaže mladim, kak se dobri krapci pečejo. Vsepovsedik je pa takša dobra saga ojdla, ka je človek brž lačen grato. Vse se je dalo kauštati, vse je na odajo bilau. Pa ešče kakšna dobra kaplica vcüj, te je pa dobra vola tö nej falila. Da sam vse tau vidla, mi je na pamet prišlo, Zakoj bi nej drugo leto za Porabske dneve pri nas tö kaj takšoga meli. M.S. Kolapoš Regina je etognauk v Varaš üšla pa si je eden kolapoš küpila. Gda je domau prišla, je z veseljem kazala kolapoš svojim možej, Gusteki. Gusti pa pravi, naj si kolapoš malo na glavau deje, da de vedo kaj povedati, kak ji stoji pa če je lejpi ali nej. Regina si ga v tistom minuti gor na glavau podvezne pa samo nauri človek ne vidi, kak strašno vögleda. Gusti ji Zdaj etak pravi: »Sveti Baug, Regina! Ti tau za kolapoš držiš, ka zdaj maš na glavej?« Regina pa čemerno nazaj: »Pa te ti? Ti tau za glavau držiš, ka pod kolapošom nosiš?« Gnesden V ednom Varaši v kmičnoj pauti se nakak tak dere ka vse vküp leti: »Bojna naj žive! Bojna naj žive!« Nej daleč stogi eden policaj, včasin vcuj staupi k tomi človeki pa ma etak pravi: »Gospaud! Vam se je zmejšalo ali ka? Eden velki naužic vam vö iz pleč visi, vi se pa za bojno dereta.« Človek pa Zdaj etak: »Zakoj? Če bi kričo, ka naj mi nakak pomaga, bi vi es Prišli?« I. Barber Tak nas spoznajo po cejlom rosagi 23. juliuša je Kulturni center Železne županije v Velemi organiziro slovenski narodnostni den. Tau tü kaže, ka Vaugre vsebola zanima kultura manjšin. V tau vesi vsakšo leto več prireditev majo z narodnostnim programom. Slovence so Zdaj oprvin pozvali. Folklorna skupina z Gorenjoga Senika je vsevküper skur vöro časa plesala slovenske plese, ansambel Lacija Korpiča z ženskim kvartetom pa gli telko pesmi zapopejvo. Sunce je tak redno peldo, ka so se nastopajoči tak li cedili, lice so se njim skur vözvužgale. Važno je bilau, ka se je lüstvo veselilo, je bilau zadovolno z njimi. Zvöjn kulturnoga programa so si leko poglednili lejpe lončarske posaude veričkoga mojstra Karolya Dončeca. Škoda, ka so Karči bači nej šli z nami, ka je lüstvo naigro bilau, Sto ma takšne blajžene roke. Dostafale meštrij Vaugrov smo tü leko poglednili. Cejli ograd kaulekvrat je vö bijo napakivani. Depa vsakši bola gledo, kak kipüvo. Nej tak ajdovo torto, skaldje, pečeno mesau, krumple na olaji, perece pa eške drüge porabske dobraute, stere je pripravila restavracija Lipa. Tau je dobra prilika bila, ka so Vaugri pa drüge narodnosti tü leko spoznale našo djesti, prejk toga delo restavracije. Na takšni način tü leko ijrašnja grata ena künja. Tisto bi videti trbelo, kakšen red je stau furt pred njinim šatorom pa kak žmano so požirali vsefale gesti. Ne smejm pozabiti na Ano Unti iz Traušče, stera je tü nutpokazala svojo meštrijo. Z daumi je nesla eno košaro, nabito s papirnatimi rauži. Tau so tak nagnauk raznosili. Ona je tü dobila posaba Sto, gde je z lidami vred redla te rauže. Telko žensk, mladi pa mlajšov se je zbralo kaulek nje, ka je kuman zandolejla. Vsakši je vse več rauž Sto naprajti. Etak so ji ške drüge Varaške ženske tü na pomauč skočile. Dočas, ka je spejvala s Korpiči, je že lüstvo brezi nje probalo redti rauže. Nisterni so tak flajsni bili, ka so z rednim püšlom šli domau. Annuš néni so od tistoga mau že znauvič mogli titi v Velem, te so pa lerance včili, stere do v tabori mlajše včile na tau. Tak brodim, ka so takšne prireditve na asek vsem narodnostim, sploj pa nam Slovencom, steri smo tü na krajini rosaga. K. Fodor ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.