159
Na velikonočni ponedeljek,
Zložil Vekoslav Remec.
Od sanj pomladnih polja se blešče, Velika noč jih je iztresla nanje, posluša alelujo, še srce, ki mogla ni od včeraj izzveneti.
Dan mrje zunaj . . . Zadnji solnčni trak inicialke zlate lahno boža, po pergamentu kot pogled gorak hiti po starih, obledelih črkah.
„In glej, dva izmed njih sta tisti dan šla v trg, oddaljen od Jeruzalema tečajev šestdeset, Emavs nazvan ..." mi lahko sveta biblija šepeče.
Ne morem dalje... Knjigo nem zaprem Poznam to pot, po kateri zapustili mladosti svetli smo Jeruzalem in se napravili v Emavs življenja. . .
Da, vsa samotna, trnjeva je pot, zlih slutenj, dvomov polne naše duše pridruži tudi nam se, o Gospod, umiri blagoslovi naša srca!
In ko nalomiš in podaš nam kruh resnice Svoje, srčnega pokoja — tedaj se vrne naš vzradoščen duh nazaj v Jeruzalem mladostne sreče.
Slepec v mraku,
Zložil Vekoslav Remec.
Cez vas, čez polje, čez cesto se leno razliva kot megla zimski gosti mrak, skoz okno pozdravlja me roka ledena, siva — kot smrt je ta pozdrav grenak.
In zunaj po cesti, po sivi, prašni cesti, počasi upognjen starec gre, obraz razoran od solz in od bolesti in trudno od življenja srce.
In daleč iztega palico trda roka, svetlo strmijo mrtve oči, Bog dal mu žene ni in ne otroka, da vodi ga njegove poti.
Čuj, s palico išče plaho, mojih duri — ah, težki so cilji črnih cest — vem, pravit mi gre v tej mračni, turobni uri njih dolgo, žalostno povest.
Dragocena amfora.
Poučna zgodba. — Zapisal Tonej Jelenič.
Siv učenjak jo v zemlji je iztaknil, na dom jo nesel s staro, velo roko. (Z občutkom gledal v čelo sem visoko in v blesk oči, ko v njo se je zamaknil.
Po tleh zvenele so črepinje rdeče. Zaplakal učenjak je liki dete nad razvalino svoje kratke sreče.
Pogrknil je, kot grlo bi poplaknil s Heleni v družbi — da, tako globoko zasanjal je v nekdanjost temnooko, da sredi pota se je izpotaknil.
Potem je vstal in zopet se obrnil
na stari kraj iskat starine svete.
Kdaj z novim bo zakladom se povrnil?