List/6
¦-------------jf'y ¦ '*'—r^"'
Našim kmetijskim gospodarjem v prevdarekt
Kmetija ne nese nič, in če se gospodar še tako trudi in spara kar more, je le dohodka malo. Tako tožijo dandanašnji gospodarji večidel.
In res je taka.   Pa zakaj je taka?
Uuidan so povedale ,5Novicea, zakaj ne rodi zemlja več tako kakor nekdaj. Preveč ji leto za letom jemljemo, premalo pa ji povračujemo; setve ne verst'mo po pameti in tako z eno frugo preveč izpivamo zemljo, z gnojem pa tako ravnamo kakor da bi ne vedili, kaj je gnoj. Ce tedaj zemlji le zmiraj vpijemo: „daj, daj!a — za Božjo voljo kako more drugač biti, da bi ne pešala.
Po starem kopita ravnamo, pa ne premislimo, da čedalje več potrebujemo; v obleki se lišpamo in sicer drugač živimo; davkov je čedalje več in na davke še doklad in priklad na kupe; delavci in posli so čedalje dražji, ker z dragico živeža in drugih reči je tudi delo dražje.
To je vse res in je nadloga današnjega časa.
Al še nekaj je, kar nam v škodo hodi in kar bi popraviti imeli, da bi se spravili saj nekoliko na bolje. In kaj nek je to?
Če so kmetovavci v drugih deželah, ki so v kmetijstvu na visi stopnji, že davnej slovo dali orodju, s kterim je že Adam oral, bi pač tudi mi mogli njih izglede posnemati zakaj dobro orodje je za dva delavca, prihrani dokaj stroškov in delo bolje in hitreje opravi. Lesnini bi mogli, kar največ je mogoče, slovo dati in železo na mesto nje postaviti.
Preč tedaj s starim lesenim plugom in namesto njega napravimo si drevo z železno dilo; preč z navadno brano in omislimo si brabantsko; preč z matiko in napravimo si osipavno drevo; napravimo si mašino, ki nam repo in krompir reže, mašino, ki nam skopo reže itd., da se ne bo reklo:  „posli  mi vse požro".
Al odgovorilo se nam bo na to: Kako pa si bojo potem naši delavci kruh služili, če bojo mašine sejale in mlatile? Pridne roke imajo pravico do dela in do zaslužka po delu, kaj pa potlej s temi?
8 tem svetom, dragi gospodarji, nikakor ne mislimo deiavcom kos kruha snesti. Ce mislite, da tam, kjer z ma-šinami delajo, ne potrebujejo delavcov in poslov, se zlo motite. To nam skušnje poterjujejo v tacih deželah, kjer imajo zraven mašin še posli in delavci dosti dela. Pridnih rok bomo zmiraj potrebovali. Ce bomo zemljo bolje obdelovali, bo več rodila in pridelkov bo na vsako stran več; obilniši pridelki pa nam bojo napolnili naše hleve z obilnišo živino, in zato, ker nam bo živina več dohodkov dala, bo več opravil, za ktere bo treba več rok. Posli in delavci, ki jih bojo bolje orodja in mašine na enem mestu odpravile, bojo pri pomnoženem gospodarstvu na drugem mesta potrebni.
Dokler se bojo naše senožeti tako kisle deržale kakor dozdaj, in bojo tako z mahom prerašene kakor so dandanašnji, — dokler bojo naše njive s tolikim kamnjem nasute, — dokler naše gnojnišča ne bojo v bolji stan prena-rejene, — dokler — pa kaj bomo  še  dalje  naštevali,   kaj
vse je še storiti? — dokler bo, da ob kratkem rečemo, dela povsod še dosti, ne bojo pridni delavci kruha stradali.
Naj sučemo kmetijsko reč kakor hočemo, časi so taki in ne bojo nikoli več drugačni, da moramo misliti na to, kako bi več pridelali v ravno tistem času in z ravno tistim trudom.
Vemo, prav dobro vemo, da vse to ne more mahoma biti; vemo, prav dobro vemo, da sedanji težavni časi ne delajo dosti veselja kmetu, da bi z novim orodjem nastopili novo pot koristnejega kmetovanja; al, če Bog da, bojo prišli spet bolji časi. Sicer pa tudi Cugmajerjevo drevo, brabantska brana itd. ni konj, da bi ga bolji kmet zmagati ne mogel.