'lOUlftrcL 1 \	S«-?
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 4, četrletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 17.	LJUBLJANA,	četrtek,	9.	avgusta 1923.	Leto l.
Beli teror
Orožniki v službi trboveljske družbe. — Militarizacija železničarjev. — Vojaška
diktatura in preki sod na železnici.
Ko so se razbila zadnja pogajanja vsled trdovratnosti Irboveljske družbe, so zastopniki rudarjev izjavili, da bodo skrbeli za red in mir v revirjih, kakor tudi za to, da se bodo v rovih opravljala vsa najnujnejša dela. S tem, da so celih 18 dni držali dano besedo, so rudarji pokazali, da hočejo samo večji kos kruha in da je perfidna laž, vse namigava-nje trboveljske družbe, da se skriva za zahtevami politično-komunistično ozadje. Ker so rudarji cel čas v vseh revirjih vzdržali absoluten red in ker se ni nikjer pripelil niti najmanjši incident, da bi oblasti imele povod za kakršnokoli intervencijo, je pričela izzivati trboveljska družba sama, ker hoče provocirati nemire. Pričetkom tega meseca je razglasila, da bo odpustila vse delavce, ki bi se v 48 urah ne povrnili na delo. Rudarji se tudi s to očividno provokacijo niso dali zavesti in so ostali mirni. Trboveljska družba je šla še dalje in v Kočevju je pričela izganjati iz stanovanj protizakonito in protipostavno rudarje, samske in oženjene. Pri tej nasilni akciji ji pomaga okrajno glavarstvo in žandarmerija, ki izpolnjuje vse želje znanega inž. Biskupskega, ki je prepojen z ruskimi carisiičnimi metodami kontrarevolucijonarjev postopajo z delavstvom. Mirnim delavcem grozi okrajno glavarstvo s prisilnim izgonom brez zakonite podlage, le na željo proslulega Biskupskega. Le energični intervenciji s strani delavskih zastopnikov se je posrečilo, preprečili te nakane Trboveljske družbe in pomiriti rudarje, katere je tak nastop Biskupskega silno razburil.
Vlada in Trboveljska prem. družba igrata nevarno igro. V revirjih je danes še mir, nikdo se še ni dotaknil rudniških naprav. Na nasilja pa lahko Trboveljska prem. družba dobi odgovor, katerega ne
Svetovna vojna je pomedla tri najbolj barbarske predstavitelje srednjeveškega samodržštva. Propadla je carska oblast v Rusiji, propadlo je nemško cesarstvo in propadla je najbolj katoliška monarhija, od sifilisa in alkoholizma degeneriranih apostolskih vladarjev — zločincev iz hiše Habsburg. Pokazalo se je, da so le tri vladavine podprte le na bajonete in kanone, morale razpasli, ker z bajoneti se da sicer nekaj časa zadrževati izbruh nejevolje zasužnjenih podložnikov, toda z bičem psa ne boš prisilil, da te ljubi in z ba-joneli v srca podložnikov pisani patri-jotizem odpove ob prvi priliki, ko so bajoneti zaposleni drugod in nima kdo čuvati državljanskih čutov milih narodov — sužnjev.
Kako je vladal Tisza.
Slari nauk, da se na bajonetih ne da sedeti, so morali spoznati tako balju-ška Nikolaj, kakor Viljem II. s svojim nemškim bogom in pa habsburške pro-palice, ki so zasužnjevale svoje narode z bajoneti ler s prižnicami in spo-
v Sloveniji.
bo lahno prebolela in pozabila. Potrpežljivost ima tudi svoje meje. Odgovornost bo morala nositi družba in pa vlada, ki jo podpira.
Še z večjim nasiljem kot pri rudarjih, se nastopa proti železničarjem, ki so
3.	avgusta (za drugo obletnico zakona o zaščiti države) zastavkali 24 ur, da tako vzbudijo vlado iz njenega spanja. Vlada se je sicer prebudila in posegla po sredstvu, ki ne more trajno zadušiti obupnih klicev železničarjev po zboljšanju sedanjega nevzdržnega stanja. Vlada, katere sposobnost obstoji samo v nasilju proli delavskemu razredu, je odredila militarizacijo, ki je pravzaprav proglas prekega soda za železničarje. V nalepljenih razglasih se objavlja, da se bo obravnavalo vse pogreške in prestopke osobja po vojnih predpisih in vojnem zakonu, da se ukinejo vsi dopusli, tudi bolniški in da so vsi železničarji podrejeni svojemu vojaškemu komandantu,
S takimi razglasi vlada ne bo pomirila lačnih želodcev železničarjev in njihovih družin, niti ne more s silo zadušiti borbe železničarjev za svoj obstanek. Vlada s tem samo napenja že itak napel lok in bo morala ludi nositi posledice takega postopanja.
Z bajoneti se ne da kopati premoga, z bajoneti se ne da vzdrževati prometa, z bajoneti se ne da vladati. Predno človek pogine gladu, se posluži vseh sredstev, da se ohrani pri življenju. V boju za svoj obstanek se človek ludi bori, ubija in razbija, kolje in zažiga. Smrt mu je rešiteljica, zalo grožnje z bajoneti in ječami ne morejo prestrašiti sestradanih in golih.
S svojim nastopom je vlada pokazala, da so vse lepe obljube bile podla laž in varanje. Zato naj se ne čudi nihče, če bodo železničarji še bolj energično in nevstrašeno šli v boj za svoje pravice in za izboljšanje svojega mizernega stanja.
vednicami katoliške cerkve. S propadom teh nasilnih, krvavih vladarskih rodbin, ki so »po božji milosti« se kopale v kivi, je doletela zaslužena kazen tudi njihovega krvnika, zloglasnega ogrskega grofa Tiszo. Ime Tisza je za večne čase ovekovečeno v zgodovini. Ime Tisza pomeni — program. Grof Tisza je bil najbrutalnejši valpet impe-rijalistične madjarske buržuazije, najbolj jasno je bila v njem izražena vsa brutalnost mladega tnadjarskega kapitalizma. Buržuazija zapadnih evropskih držav je bolj zvita, rafinirana, ona zakriva svoje zasužnjevanje s krinko zakonitosti, Tisza je delal odkrilo, vsako sredstvo mu je dobro došlo, v polbar-barski Madjariji ni rabil makijavelistič-nih zvijač. Na zunaj je zastopal Tisza avslroogrski imperijalizem, čigar cilj je bil spremenili cel Balkan v kolonijo budimpešianskih bankirjev; v notranjosti je bil eksponent najbrulalnejšega centralizma in zatiranja nemadjarskih narodnosti, najljutejši krvnik madjarskih kapitalistov, ki je uporabljal vsa sredstva, da je zatrl vsako gibanje mestne-
ga pfoleiaiijata in malih kmetovalcev, ki so na Madjarskem živeli slabše življenje nego psi madjarskih grofov. — Tisza je imel dve sredstvi s katerimi je vladal, žandarje in zlato. Kdor se ni hoiel ukloniti in ni bil doslopen pod-kupljenju, bodisi z denarjem, bodisi z z dobro službo ali s koncesijami, la je moral pač v zapor in če treba ludi na vislice. Ogrska sodišča so poslala »znamenita« po celem svelu, ker ogrski sodniki so bili mojstri v tem, da so na Tiszov mig iznašli celo šumo paragrafov, da so lahko obsojali nasprotnike Tisze, kakor nasprotnike rnažarske države, kakor veleizdajalce. In če ni šlo drugače, se je že dobilo za dober denar kakega Nastiča, ki je fabriciral potrebne dokazilne dokumente, če Ire-ba se je kupilo ludi »odlične znanstvenike« Friedjungovega kova, ki so za dober denar ali za orden »znanstveno dokazovali«, da so to originalni dokumenti. Tiszi ni stal nihče na polu, opozftije ni trpel in parlament (ker tudi Tisza se je vedno tolkel na prsa, da je demokrat in da vlada po parlamenlarni demokraciji), si je izbral sam. »Ogrske volitve«, način kako je Tisza znal dušeči s pomočjo žandarmerije, kupljivega časopisja, sodnij, golaža in alkohola, da je bil vedno izraz volje naroda lak, kakor volja grofa Tisze — so poslale svelovno-znane. Tisza je bil zapovedal, da prebiva na Mažarskem samo en narod — Madžarski in milijoni Slovakov, Rumunov, Nemcev, Rusinov so poslali »proiidržavni elemenli«, ker niso hoteli in niso mogli izpolnjevali tega ukaza. Tisza je z uredbo reševal znanstvena vprašanja in vseučiliščm profesor ali vaški učitelj, ki ni učfl Tiszove znanosti, je moral iz službe, kakor je moral iz službe sodnik, ki ni spravil čez svojo vesi, da bi sodil po Tiszovi pravici. Na drugi slrani pa so njegove kreature po uradih in sodiščih dobivale dobre službe in lahko so goljufale ljudstvo, kakor so hoteli, le da so bili zvesti pristaši grofa Tisze, od svojih ljudi ni zahteval nobenih šol, nič izobrazbe — le slepo pokorščino. Sodniku in velikemu županu ni bilo treba znati ne zakonov, ne paragrafov, do-voljna kvalifikacija je bila za te službe — članska pristopnica Tiszove stranke. Kdor je hofel službe, koncesij, denarja, šel je v službo Tiszine stranke. Tisza je kupoval take mrtve duše predvsem med inteligenco nemadžarskih narodov, da je lahko pred svetom rekel: »Glejle, vi pravile, da zatiram nemad-žarske narode, ta Slovak je veliki župan, ta Srb je načelnik v ministrstvu, glejte hrvatsko stranko dr. Franka, kako je vnela za mojo politiko, glejte Dunderskega, največjega milijonarja srbskega, on je član moje stranke, glejte Hrvata Čuvaja, bana, ki je moj človek, glejte vse te srbske velike župane, ki služijo vnelo Kuhen-Heder-varvju in zvišeni naši državi«.
Tisza je mrtev, zadela ga je kroglja, tedaj ko sla mažarski delavec in kmet vstala in zahtevala tudi za sebe pravico do življenja, v tistem času predno so demokratične armade rumunske in češkoslovaške pripeljale na ogrsko novega Tiszo — Horthvja in zopet izročile mažarsko delovno ljudstvo v suženjstvo peščice veleposestnikov in fabrikantov, ki so postavili Horlhvjevo Mažarijo pod
posebno varstvo »Device Marije«, zraven tega pa pod bolj posvetno, ampak ludi bolj učinkovito varstvo Pronayovih morilskih čel »oživljajočih Mažarov.
Vse meščanske stranke v Jugosla-vij so Tiszove naslednice.
Velik del bivše Tiszove Mažarije je po vojni pripadel kraljevini SHS, ampak žalibože, je nam pripadla še ena dedščina in lo je podedovali so naši državniki — Tiszovega duha. Slare babe in moderni inleligenli, ki beže iz težkega dnevnega boja v zaduhle kleli okultizma in mistike, vedo veliko povedali o strahovih in duhovih. Mi pa povemo le lo, naj si naši državniki dobro ogledajo zgodovino Tiszove Mažarije in naj vedo, da delovno ljudstvo nima straha pred strašili in da bosla s svojo krepko pestjo delavec in krnet pregnala ta Tiszov duh, ki straši po Jugoslaviji. Pa ne samo Tiszovega duha, podedovali so tudi njegove krealure. Najprvo so se spravili jugoslovanski Tisze na komunistično stranko Jugoslavije, ki jim ie bila edina nevarna opozicija, ki je vodila široke množice delavstva in malih kmelov v boj proli tej povojni Tiszariji. Tedaj je radikalno-zajedniear-sko-klerikalna vlada začela proii njim boj po Tiszini metodi, v Zagrebu so razveljavili mandate delavskih zastopnikov in ko so železničarji zahtevali večji kos kruha, sla Korošec in ljubljanska avtonomna vlada Brejca, Remca in Gosarja na neoborožene množice pustila streljati. To je bil tisti čas, ko so bili glavni predstavniki balkanskega režima Tiszovega kova g. dr. Anton Korošec in slari Laginja, zajedničar. To je bilo tedaj, ko so v »avtonomni« Sloveniji pod sarnoznano klerikalno vlado delili klerikalni krogi ležke milijone z demobilizacijskim blagom, dočim je delovno ljudstvo umiralo od gladu.
Druga faza SHS-Tiszarije je bila Pribičevičeva diktatura za časa radi-kalno-demokratske koalicije. »Obzna-na«, »Zakon o zaščiti države«, obešanje političnih osumljencev v dimnike, to so bile metode Pribičeviča.
Tretja doba »Tisza-orsagha v Jugoslaviji«. Pašič je s pomočjo demokratov in Radiča (ker le Radič je omogočil, ker so mu bili komunisti edina nevarna stranka, sprejetje Obznane in Zakona o zaščiti države) razbil organizacijo in stranko jugoslovanskega prolelarijala, je vrgel demokrate iz vlade in začel se je pogajati z Radičem in s klerikalci. Ti so se mu lakoj ponudili in pozabili so na vso avtonomijo, samo da bi prišli k*vladnim koritom, kakor so bili za časa Brejčeve vlade v Ljubljani. Pašič je pa videl, da mu klerikalci in ludi bosanski turški veleposestniki in hrvalska buržuazija ne bodo delali sitnosti in da je njihova opozicija zelo kratka in zelo poceni na prodaj, zalo je, ko so mu klerikalci in begi omogočili sestavo samoradikalne vlade, razbil federalistični blok. Proli hrvatski kmečki republikanski stranki je začel nastopali z zakonom o zaščiti države (Radiča lepe z bičem, ki ga mu je ta pomagal plesli sam!) Hrvalska buržuazija zapušča Radiča in ustanavlja novo slran-ko, ki jo bodo vodili razni frankovci (bivši Tiszovi sluge) in hotel je celo s pomočjo Tiszovega krvnika srbskih kmetov in s pomočjo prostitutke Andro-
Tišin duh in boj proti njemu.
ličeve uprizoriti grozoviti veleizdajni-ški proces, ki pa ie bil tako nerodno uprizorjen, da — so morati to misel opustiti. Klerikalci še govore o avtonomiji, v resnici pa vedno podpirajo radikalno vlado in se vedno umikajo bolj na desno — ker njihovi kapitalisti rabijo vlado za svoj kseft. S pomočjo klerikalcev je Pašič izvedel nov vojaški zakon, .100% zvišanje zemljiškega davka in uradniški zakon, tako da bodo po tem zakonu uradniki morali postati radikali ali pa bodo pač prestavljeni in bodo morali sami iti iz službe, če nočejo v Makedonijo. Pašič je vse svoje konkurente izigral in posta! je — diktator — s pomočjo slovenskih klerikalcev.
Le skupen boj slovenskih, hrvatskih in srbskih delavcev in kmetov nas bo lešil Tiszovega duha.
Toda med ljudstvom raste duh odpore in krnel in delavec vidita jasno umazano igro, ki jo igrajo z njihovimi interesi. Delavno ljudstvo ve, da mora vreči današnji kapitalistični red, če hoče izgnati za vedno Tiszovega duha. Skupen boj delavca in kmeta, bo rešil oba njihovih izkoriščevalcev, kapitalistov. Delavcu tovarno, kmetu zemljo. Delavec in kmet, ki proizvajata vse dobrine, naj uživata sadove svojih žuljev. Danes živi na račun delavčevih žuljev sto in sto brezdelnežev, fabri-kantov, posestnikov delnic, bankirjev in trgovcev, ki sami ne proizvajajo ničesar. Od dela kmeta pa se rede danes procesije prekupčevalcev, mešetarjev in izvoznikov ter bank, ki kupujejo od njegs poceni njegove pridelke in potem z njimi verižjjo ter delajo ogromne dobičke. Izdelki slabo plačanih tovarniških delavcev, pridelki kmeta, ki se muči noč in dan na polju in komaj predivi sebe in družino z izkupičkom — oboji služijo kopitalisiom, bankirjem, trgovcem in drugim verižnikom za studenec ogromnih dobičkov. Ti kapitalisti obvladujejo vse meščanske stranke in skrbe za to, da morata kmet in delavec plačevati ogromne davke kljub revščini in bedi, dočim oni bogataši ne plačujejo skoro ničesar. Potom meščanskih sltank delajo take zakone, ki so v korist bogatašem, a v škodo delavcu in kmetu. Zato se morata delavec in kmet skupno boriti proti svojemu sovražniku kapitalistu in njegovim strankam. Radikali so laka kapitalistična stranka, ki zastopa veleposestnike in izvozni-čarje ter banke, pri nas jadransko banko, demokrati so stranka bankirjev in fabrikantov (Trboveljska družba, jeseniška družba, Praprotnikova banka itd.), pri klerikalcih vodijo glavno besedo kapitalisti (Polak, Remec, duhoven Juvan, ki je skupno z demokrati pri znanem Žitnem zavodu, klerikalci zastopajo tudi interese velikih cerkvenih veleposestev, kakor Pleterje, Stična itd. in se borijo proti temu, da bi ta veleposestva dobili kmetje). Samostojneži so stranka velikih posestnikov in izvoz-ničarjev ter so glasovali za novi vojaški zakon, ki nalaga kmečkemu ljudstvu ogromna bremena. Kapitalistične stranke ščuvajo en narod proti drugemu, da bi tako ljudstvo preslepili, da bi se med seboj kregali slovenski, hrvatski in srbski kmeije, dočim bi v tem času slovenski in hrvatski ter srbski kapitalisti delali ogromne profite. Demokrati, radikali in samoslojneži se bore za nadvlado srbskih kapitalistov. Klerikalci pravijo, da so za avtonomijo, pa so pri pogajanjih z radikali v Zagrebu pokazali, da s tem le lovijo volilce, ker pri pogajanjih so zahtevali le, da naj vlada imenuje nekaj klerikalnih advo-
katov za pokrajinske namestnike in velike župane — o avtonomiji pa še črhnili niso. Ravno tako niso pri tistih pogajanjih, ki so se vršila v palači največjega zagrebškega vojnega bogataša, niti besedice črhnili o odpravi zakona o zaščiti države in o razdelitvi veleposestev med kmete (ker se boje za cerkvena in samostanska veleposestva!), rekli niso tudi besedice proti krivičnim davkom, ki jih danes plačujeta delavec in kmet, dočim bogataši in banke ne plačujejo skoro ničesar. Klerikalci1 govorijo o avtonomiji, v resnici pa podpirajo velikosrbski režim, kakor so \o ravno zadnjič storili, ko so omogočiti Pašiču, da je bii sprejet skrajno krivi" čen uradniški zakon. Za to uslugo (če bi klerikalci odšli iz dvorane z ostalo opozicijo, bi ostalo tam tako malo poslancev, da bi bila seja nesklepčna) so zahtevali od vlade le; naj se imenuje klerikalnega dr. Vodopivca v glavno konirolo in naj se ne izroči poslanec Žebot, ki se je po Mar'boru pretepal, sodišču. Radikali so jim oboje obljubili, dali pa le prvo. Tako je opozicija- klerikalcev, ki pa bo sedaj še bolj ponižna, ker jim grozi vlada, da bo upeljala preiskavo glede demobilizacijskega materijala, s katerim so klerikalni kapitalisti verižili in oškodovati državo in ljudstvo za težke milijone.
Iz vseh teh vzrokov tudi narodne svobode ne bodo nikoli v stanu priboriti meščanske kapitalistične stranke. Le delavec in kmet, če bodeta 'nastopila skupaj, bodeta premagala velesrbski režim in priborila Slovencem in Hrvatom svobodo. Delavec in kmet hočeta za sebe svobodo, privoščita jo pa tudi; diugim narodom. Zato se bori;o srbski kmetje in srbski delavci skupno s hrvai-skimi, slovenskimi in makedonskimi kmeti in delavci proti današnjemu velesrbskemu režimu v svoji neodvisni delavski stranki Jugoslavije. Neodvisna delavska stranka Jugoslavije je danes edina stranka, v kateri se bore skupno kmetje in delavci vseh narodov Jugoslavije proti današnjemu velesrbskemu centralističnemu režimu za federativno zvezo balkanskih kmečko - delavskih republik. Če se bodo vsi delayci in kmetje, ki trpe pod današnjim krivičnim režimom v Srbiji ravno tako, kakor v Sloveniji in na Hrvatskem, združili v eno mogočno armado, si bodo priborili vso moč v državi in tedai bodo ustanovili zvezo balkanskih kmečko-delavskih republik. V tej zvezi bodo tvorile Slovenija, Hrvaiska, Vojvodina, Srbija, Bosna, Makedonija, črna gora in Bolgarija samostojne ktnečko-delav-ske republike, ki bodo popolnoma samostojne države in le tiste stvari, ki so važne za vse skupaj, kakor obramba republike, zunanja trgovina, železnice itd., bo opravljala centralna vlada, ki bo sestavljena iz zastopnikov posameznih republik. V tej delavsko-kmečki državi bo res vladalo delavno kmečko in delavsko ljudstvo, ne pa banke in verižniki, kakor danes.
Zato vsak delavec in kmet v Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije!
V boj za zvezo balkanskih kmečko-delavskih republik!
V boj proti kapitalu, ki danes izkorišča delavca in krnela!
Slovenski delavec in krnel se bodeta le v skupnem boju s srbskimi, hrvaškimi, makedonskim in bosanskimi delavci in kmeti rešila današnjega gosopdarskega in narodnostnega suženjstva!
V boj za stranko delavcev in kmetov v boj za Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije!
5. za revne učence in učenke ljudskih šol 28,175 Din;
6. za onemogle 683.504 Din.
Socijaino-politični izdatki predstavljajo preko 20% celokupnih izdatkov.
V	stanovanjske svrhe se je investiralo 9 milijonov Din in se je sezidalo za ta denar, oziroma se še zida pet stanovanjskih hiš s 45 stanovanji. V ta stanovanja pridejo proletarske družine, delavci in nameščenci. Za rnesino kopališče ob Ljubljanici, ki sc je otvorilo te dni, se je investiralo 1,500.000 Din.
Za mestne delavce je predvidena posebna postavka za nabavo dežnih pla-
ščev in za delavce po kanalih nabava škornjev in obleke.
Stoječ na stališču, da ima nositi javna bremena predvsem in v prvi vrsh kapitalistični razred, je bilo sklenjeno, da se imajo občinske doklade bankam in akcijskim družbam zvišati od 85 na 300%. Doslej so plačale na leto 680.0UU dinarjev občinskega davka, odslej bodo plačale 2,400.000 Din. Dalje se je zvisaia občinska doklada srednji obrti od 85 na 200%. Dostej je plačala 272.000 dinarjev, odslej pa bo plačala 640.000 dinarjev. Kapitalisti bodo morali plačati v drugem polletju ljubljanski občini 1,707.750 Din davka.
Režimlije sabotiralo novinarski kongres.
Kongres novinarjev, ki se je vršil v Ljubljani dne 4. do 6. avgusta, se ni mogel dovršiti, ker so raztrosili režimski časnikarji, posebno velesrbski gospod: Stevo Kobasica vest, da se seja ne vrši, tako da je večina novinarjev nasedla in ni prišla na sejo. Na tej seji; L»i morale biti sprejete tele resolucije:
1. Kongres zahteva od vlade vposfa-vo diplomatskih stikov s sovjetsko Rusija
2. Kongres protestira najodločnejše prof nezakonitemu preganjanji! časopisja ia proti gaženju svobodnega iz-raževanja misli (slučaj beograjske »Republike«). Postopanje je sramotno ne le za režim, temveč predvsem; sramotno za celo državo, v kateri se ta preganjanja vrše ih to še v letu 1923.
3. Kongres najodločnejše protestira
proti preganjanju časnikarjev v Zagrebu, posebno proti njihovem izgonu (slučaj urednikov »Borbe« S. Miljuša, A,. Ciliga, Hrovatin).
Te resolucije bi bile goiovo sprejete,, ker so' iih podpisali zastopniki večine časopisja. Da bi to preprečili, so re-žimlije uporabili skrajno nečedno sredstvo — laži, da se ne vrši seja.
Razen tega so isti predlagatelji predlagali še resolucije;
1. Proti osebnim napadom.
2. Zahtevajo, da se tiska pravilnik za novinarsko udruženje.
V	odbor je bil izvoljen za blagajnika sodr. Bairjevič (urednik »Radnika«),
Zavoljo postopanja režimcev so podali pa delagatelji resolucij oster protest in; se bo o stvari še govorilo.
K problema narodnega vprašamo t Jugoslaviji.
Proračunska seja Ijublj. občinskega sveta.
Dne 31. julija in 2. avgusta je bil v razpravi prehodni proračun za drugo polletje 1923, ker bo odsiej teklo proračunsko leto od 1. januarja do 31. decembra vsakega leta. Vsled njegovega prehodnega značaja in vsled kratke dobe, ki je bila na razpolago za njegovo sestavitev, ta proračun še ne izkazuje popolnoma jasno smer proletarske občinske politike, ki jo zasleduje občinski klub NDSJ.
Glavno pozornost je obrnil naš klub socijalno-političnim postavkam. Kakor je bil svoj čas sprejet naš predlog, da se ima ustvariti poseben socijalno-po-titičen odsek, tako je bil sedaj sprejet
naš predlog, da se posiavi že v ta pro račun posebni oddelek: »Socijalna politika in higijena«. Lanski celoletni proračun je predvideval za socijalno-po-litične izdatke 1,618.281 Din, dočim izkazuje sedanji polletni proračun na so-cijalno-političnih izdatkih 1,437.239 Din
Posamezne socijalno - politične postavke:
1. za brezposelne 150.000 Din
2. za sirote žrtev padlih na Zaloški cesti (mesečna podpora za vsakega otroka do 16. leta 100 Din) /.200 Din,
3. za zaščito dece 50.000 Din;
4. za socijalno higijeno 20.000 Din;
Na j popolnejše bo izveden ; socijali-zem, kadar bo ves svet ena sama »gospodarska' enota1«. Tedaj se bodo najbolje izravnocesile potrebe posameznih dežet in tedaj se bo lahko naj msiematič-nejše uredila proizvodnja im razdeljevanje proizvodov. No, mi ne moremo skočiti direktno v ta dovršeni komuni zem, temveč moramo preživeti daljšo ali krajša fazo polkapilalizma ali tako-zvanega državnega kapitalizma. Zato si morajo proletarske skupine ustvariti svoje države, a iz gori navedenih raz,-logov morajo pri tem gledati na to, da bodo te države čim popolnejše »gospodarske enote«, in radi obrambe te svoje proletarske države, proti preostalemu kapitalizmu: tudi čim večje »gospodarske enote«.
Mi smo že zgoraj videli, da se »gospodarske enote« skoro nikoli — ali bolje rečeno sploh nikoli — ne ujemajo z narodnostnimi mejami. Iz tega pa sledi, da je sploh nesmiselno zahtevati nacijonalne države, ako ne gre;: vač za? profit in ako naj ne bi bila »narijonalnas država« samo varljiva fraza. Proleiarr— jat more torej najprej zahtevati »gospodarsko enoto«, gospodarski sistem dežel, kakor se one geogralično in gospodarsko ujemajo v celine in dopolnjujejo med seboj, ter poskušali šele na teh celinah, na teh gospodarskih enotah urediti narodnostno vprašanje.
To bo proletarijai lahko napravil iz dveh razlogov: 1. radi tega ker ne išče nikakega profita in radi tega gubi narodnostno vprašanje v njegovi državi svoj razredni značaj; 2. zato ker ima v svojem kmečko - delavskem sistemu, v delavsko-kmečki upravi države sposoben instrument za ureditev narodnostnega vprašanja.
Ako hočemo torej primeniti to teorijo na narodnostne in gospodarske razmere v Jugoslaviji, se moramo najprej vprašaii, da li je Jugoslavija na današnjem svojem teritoriju in pri današnjem svojem gospodarskem in kulturnem razvoju »ekonomska enota«? Da ona to ni iz geografičnega stališča, zadostuje en sam pogled na zemljevid. Posamezne province Jugoslavije gravitirajo po svoji prirodi v 3 različne pravce, o čemer mi na tem mestu ne moremo razpravljati. A, da ni Jugoslavija gospodarska enota po svojem gospodarskem in kulturnem razvoju, nam pokazuje najbolj današnja razdeljenost buržuazne politike v Jugoslaviji. V socijatistični družbi bi Jugoslavija takoj
razpala v smeri svojih naravnih prav-cev na svoje naravne komponente,
Ker srno. odgovorili na to vprašanje v temi smislu, vidimo, da ne moremo vzeti Jugoslavije za podlago rešitve narodnostnega vprašanja ter da so tozadevna vprašnja, kakor jih je jsosta-vil »Radnik« v svoji številki II..-48, a prion. napačna. Mi bomo pozneje: videli, da ni makedonsko vprašanje; 3 stališča; sovjetske ustave ato. bolj »zamotano« in »delikatno« — kakor pravi on
—	od vsakega drugega narodnostnega vprašanja. Ono je zamotano in; delikatno samo s stališča kapitalističnega nacionalizma.
Toda če Jugoslavija ni »gospodarske* encta« v našem smislu,: se moramo daljer vprašati, da li je Balkan taka enota?" Da li lahko vzamemo za podlago reševanja naših narodnostnih in, gjospodes«« skih vprašanj Balkan kol tak.?'
Razmere na Belkama.
Balkan je geografičnai celina v kolikor se to tiče Balkana samega, t. j. balkanskega polotoka, južno od Donave, Save in Kotom. Njegov najnaravnejši center bi bil Solun. Gospodarsko je on enota tudi z Ruinunij®.. K tej gospodarski enoti ne gravitira niti Slovenija, niti Hrvatska, niti, Vojvodina, a v koliko bi hotela v tako gospodarsko enoti* vstopiti danes sama Bosne, je šele vprašanje. Balkan je končno v vsej Evropi ekonomsko najmanj razvito ozemlje, in v koliko je on sposroben, da se v doglednem času sam organizira v, federacije* socijaUstičnih republik, bi nam mogfe pokazati šele natančneje ekonomska, in kulturna analiza, ki jo bo; treba vsekakor izvesti. Pri tem sc je po najvadi molče predpostavljalo, da bi tvoril/? ta-kozvano balkansko federacijo: Romunija, Jugoslavija, Bolgarska, Grška m Albanija ler mogoče tudi Carigrad 5n sicer vse države kot take. O tem — jz gori navedenih razlogov - ne more biti v doglednem času niti besede in to vsaj v toliko, v kolikor se to tiče Jugoslavije in Rumunije, ki so prav gotovo najmanj enotne države.
Balkan je zemlja z mnogo siromaštva, toda brez proletarijata v industrijskem smislu. Nastaja lorej vprašanje v koliko bi mogli ti siromašni ljudje, mali kmeije, pauperji, vzdržati revolucijo in ubraniti svojo socijalistično federacijo brez direktne, in slalne pomoči srednjeevropskega. industrijatnega proletari-jata.
C.AAUftftlAJLUiil IfiiHiiei I fi   • niMMAl#» tfamitM Ali IM*
Podonavsko-balkanska (Sudobska) gospodarska enola.
Nedvomno pa bi bila dovoljna gospodarska enoia ozemlje izmed Krkonšev, Krpatov, Črnega, Egejskega in Jadranskega morja. Nekateri so imenovali to ozemlje Srednjo Evropo, drugi jo imenujejo Podonavsko balkansko federacijo, a jaz jo na kratko imenujem »Sudo-ba« (Sudeti — Donava — Balkan). Končno je vseeno kako to imenujemo, samo da ne razumevamo pod Srednjo Evropo pojma, ki ga je ustvaril med vojno znani nemški imperialist Nau-vnann in da si pravilno predstavljamo, da bi morala biti to ena sama kmečko-deiavska država, ki bi obsegala sedanjo Cehoslovaško, Avstrijo, Madžarsko, Jugoslavijo, Rumunijo, Bolgarsko, Grško m Albanijo, grške otoke v Egejskem morju in mogoče pozneje tudi Carigrad.
Na tej celini bomo imeli poleg vseh naravnih pogojev za ekonomsko življenje take socijalistične federacije tudi potrebne duševne sile za njeno organizacijo in pred vsem proletarsko moč za obrambo tega ozemlja proti napadom zapadnega kapitalizma, ki gotovo ne bodo majhni in redki.
Taka enota bi imela tudi mnogo višji duševni in moralni nivo in povsem drugo perspektivo v bodočnost, kar nam bo dalo garancijo za to, da se ne bo znašla v njej ona strašna primitivna razdeljenost, ki jo vidimo danes povsod v našem političnem življenju in ki je gotovo plod svojega posebnega miljeja.
In -sedaj lahko pristopimo k reševanju naših narodnostnih problemov.
Rešitev narodnostnega vprašanja po delavsko - kmečki vladi.
Ta teritorij (Sudoba) ima pred vsem ■dve posebnosti, ki mu dajejo svoje posebno obeleženje:
E Živi na njem več malih narodov, ki štejejo samo po par milijonov in ki so si po svoji velikosti več ali manj jednaki. Noben narod na tem ozemlju ne more zavzemati nekega izjemnega nadvlada-iočega stališča.
2.	Ves ta teritorij je razdeljen na precejšnje število historičnih provinc, ki so si zopet po svoji velikosti prilično •enake.
Nadaljna prednost tega ozemlja je, da je večina tega prebivalstva in teh provinc že živela skupno gospodarsko življenje, pa do gotove meje tudi skupno kulturno življenje, ter da si po strašnih izkušnjah nacijonalisiične politike, 'ki je vrgla vse te dežele v strašen gospodarski kaos, na novo želijo v skupno gospodarsko enoto. To potrebo čuti iše posebno industrijalni proletarijat teh dežel, ki je radi nacijonalisiične razdelitve tega ozemlja vržen v brezposelnost, in sprejeli bi jo tudi z velikim veseljem drugi sloji, ki vsled povojne politike in razdeljenosti gospodarsko zelo trpijo (uradništvo, mali obrtniki).
Treba torej samo, da si pravilno predstavimo aplikacijo delavsko - kmečke -ustave na te zemlje.
Predvsem zahtevamo za vse to podonavsko balkansko, odnosno sudob-sko ozemlje en Centralni vladni organ, sestavljen iz delegatov posameznih zveznih republik. Ta ceniralni organ si izbere svoj izvrševalni odbor. V kompetenco tega centralnega organa spadajo:
Uprava in ustvarjanje vse socijalizira-me težke industrije, ki se bo izgrajevala načrtno po vsem ozemlju; uprava vseh surovin za težko industrijo, rud, premoga, volne itd. na ozemlju Sudobe; uprava in graditev vseh železnic, vodnih in suhih potov, ki zahtevajo čim prak-ličnejšo sistemizacijo za vse ozemlje. Vsi ti posli se bodo vodili iz ene same »ekonomske centrale, ki bo imela za to vse potrebne oddelke.
Uprava in ustanavljanje novih kulturnih institutov in dajanje principijelnih smeri proletarski prosveti.
Obramba federacije delavsko-kmc-•čkih republik, ujedinjenih v Sudobi.
Vnanja politika in
trgovina z inozemstvom.
Vsa druga vprašanja, kakor n. pr.: ljudska prosveta, kmetijstvo, socijalna vprašanja, verska vprašanja, policija dd. bodo prepuščena v mejah socija-
lisličnih principov, ki jih bo izdal centralni organ, posameznim nacijonalnim republikam.
Toda tudi te r.acijonalne republike ne bodo ustvarjene toliko po ozemljih posameznih jezikov, temveč po svojih naravnih gospodarskih mejah in po željah posameznih skupin, po kulturnih stopinjah itd., torej po gospodarskih in so-cijoloških principih. Kot take nacijo-nalne republike predvidevam:	Češko,
Moravsko, Slovaško, Zakarpatsko Rusijo, Dunaj in Avstrijske republike po današnji razdelitvi, Madjarska, Vojvodina, Sedmograška, Rumunija, Rumu-nija brez Besarabije, Slovenija, Julijska Krajina, Hrvatska z ali brez Dalmacije, Bosna, Srbija iz predbalkanskih vojn, Črna gora eveni. s Hercegovino in južno Dalmacijo, Makedonija, Albanija s Kosovim in Metohijo, Bolgarska, Do-brudža, Trakija, severna Grška, Peloponez in posamezni otoki Egejskega morja.
Kdor je v stanu, da si pravilno predstavi aplikacijo delavsko-kmečke ustave na ves ta ieritorij in na posamezne njegove dele nacijonalne republike, ta vidi, da se bomo lahko izognili na ta način vsem narodnostnim nesporazumom, ki se pojavljajo danes med bur-žuazijami v neprirodno centraliziranih kapitalističnih državicah, kakor n. pr. v Jugoslaviji, v Rumuniji in češkoslovaški. Taka razdelitev gospodarskih enot, ki ni nikaka razdelitev posameznih narodnosti in jezikov, ki ostanejo nepretrgane skupine na sudobskem ozemlju in torej prava komasacija narodnosti in kultur, bo pravi mirotvorni faktor v notranjosti zveze sudobskih kmečko-delavskih republik. Posamezne nacije ne bodo torej nikjer pretrgane s carinskimi in kulturnimi mejami tako, da se bo lahko vsaka kulturna enota na vsem sudobskem teritoriju nemoteno po svoji lastni volji in svojem lastnem nacijonainem okusu kulturno razvijala.
Nekateri sodrugi me vprašujejo, da li si zamišljam tako razdelitev sudobskih republik kot definitivno?
Ne, tega mi ne zahtevamo in ne zahtevamo tudi, da naj bo ta razdelitev ravno taka, kakor smo jo gori naveli. To mi velja samo kot princip; natančna razdelitev pa je stvar sporazuma posameznih narodov, ki bodo tvorili to republiko. Mi n. pr. lahko sugeriramo Makedoncem, da je danes v njihovem interesu in v interesu nas vseh, da si ustvarijo oni svojo samostalno kmečko-delavsko republiko v sudobski zvezi; toda če oni tega nočejo in če se bodo hoteli na vsak način združiti s Trakijo ali Bolgarsko, jim mi tega ne moremo, ne smemo in nočemo branili.
Poleg tega smo mi uverjeni, da bodo nekalere izmed teh republik prav kmalu uvidele, da so same zase premajhne, da bi mogle uspešno napredovati gospodarsko in kulturno in da bodo same zahtevale ujedinjenje z drugimi sorodnimi deželami. Mi bomo imeli v toku ekonomskega in kulturnega razvoja razvijanje gospodarskih in narodnostnih enot v pravcu navzgor, t. j. na večja ozemlja. Toda ta razvoj mora nastopati popolnoma naravno, brez vsakega nasilja in roko v roki z gospodarskim in kulturnim razvojem. Mi nimamo nič proti temu, ako bodo tvorile n. pr. pozneje vse jugoslovanske dežele eno samo gospodarsko in upravno enoto ali n. pr. vse avstrijske dežele. Taka razdelitev, kokoršno smo se mi tu zamislili, odgovarja samo današnjemu stanju, današnji stopinji gospodarskega in kulturnega razvoja sudobskih dežel. Glavni cilj te razdelitve je, da se preprečijo notranja trenja med posameznimi narodnostmi in ž njo ubije imperialistični duh posameznih narodov in plemen, kakor n. pr. češkega v Češkoslovaški, srbskega v Jugoslaviji itd.
Narodne manjšine.
Preostaja nam torej samo še eno vprašanje, t. j. vprašanje narodnostnih manjšin v posameznih majhnih nacionalnih republikah, zakaj tudi v teh malih republikah bomo imeli še vedno narodnostne manjšine.
V	proletarskih republikah izgubi nacijonalno vprašanje pred vsem svoj
razredni značaj in se torej že radi tega nemore pojavljati v taki ostrosti, kakor se pojavlja v kapitalizmu. Proletariatu se ni treba borili niti za tržišča, niti za državne meje, da bi na ta način zavaroval svojo socialistično produkcijo in nima zaradi tega nikakega interesa več, da sovraži kakoršenkolisibodi jezik. Kljub temu pa ne smemo prezreti, da nam bo v prvem času marsikaj preostalo iz buržuazne dobe in buržuaznih manir, da bomo imeli v prvem času ne-dostajanje v proizvodnji in v socialistično mislečih intelektualnih silah pri posameznih narodnostih, pa moramo zaradi tega skrbeti takoj v začetku za to, da iztrebimo vse stare navade, ki bi se utegnile viihotapiti v naš novi sistem.
Največja garancija za narodnostne manjšine je v sistemu kmečko-delavske ustave same, ki pomeni največjo in najpopolnejšo avtonomijo občin in sličnih upravnih korporacij. Poleg tega so vse narodnostne republike, četudi v kulturnih vprašanjih avtonomne, vendarle v močnem sklopu proletarskih republik, z močno proletarsko javnostjo, s širokim proletarskim torom centralnega organa, ki bo zavzemal v takih vprašanjih mesto sodnika in čuvarja narodnostnih manjšin. Suverenosti nacijonal-nih republik se ne bo moglo pripoznati v tako dalekosežni obliki, da bi se ta ceniralni organ ne smel vmešavati v taka njihova notranja vprašanja. Navsezadnje pa tudi Sudobska zveza ne bo obstojala sama zase, ampak bo zopet v nekem večjem sklopu proletarskih držav, ki bo zopet od svoje strani vplival na notranje razmere Sudobske države, ker bo to skupen interes vsega svetovnega proletarijata.
Naposled pa je notranji mir odvisen v ogromni meri tudi od odgoje posameznih narodnosti v medsebojnih odnosih. Buržuazija je nalašč usiljevala manjšinam svoj jezik, samo da bi na ta način lažje ustvarjala nacijonalisiične zmešnjave v narodnostih in hujskala svoje konacijonale kot priviligirano narodnost proti jezikom manjšin. Za Italijana v Trstu ali Nemca na Češkem je bila sramota, da bi bila se učila slovensko odnosno češko, torej jezik »inferiornih«, podvrženih narodnosti.
Socijalizem pojde ravno v nasprotnem pravcu v odgajanju mas različnih jezikov. Če bosta obstojala v eni in isti nacijonalni republiki ali v delu take republike dva jezika, tedaj se mora zahtevati, da se obe narodnosti učita v enaki meri drugi jezik, ker samo tedaj, kadar se bodo pripadniki različnih narodnosti, živeči na islem ozemlju direktno lahko sporazumevali in izpo-znavali kulture svojih sosedov in način njihovega mišljenja ter njihove navade, se bodo tudi znali med seboj ceniti in spoštovaii. Samo na ta način bodo lahko izginili različni predsodki o kulturah manjšin, ki jih je buržuazija na umeten način spiela, da ž njimi opraviči svoje razredno zasužnjevanje.
Zahievam torej, da se učijo na Češkem vsi Čehi tudi nemško in vsi Nemci v ravno isti meri tudi češko; da se učijo v Julijski Krajini vsi slovenski delavci in kmetje tudi italijanski jezik in vsi italijanski delavci in kmetje v isti meri tudi slovenski jezik; da se učijo na Kosovu vsi Srbi arbanaški in vsi Arbanasi v isti meri tudi srbski itd., itd.
Samo na ta način bomo lahko zabrisali vsako sled predsodkov o privili-giranih in podrejenih kulturah.
To pa bo za proletarijat tudi ogromnega kulturnega pomena: na ta način se bo povečal kontakt med posameznimi kulturami, kar bo prav dobro učinkovalo na splošni kulturni progres proletarijata. To, kar je bilo buržuaziji zapreka in povod razdora, bo proletari-jaiu dobrodošlo sredstvo za udejstvovanje in širjenje njegove kulture v večjem, internacijonalnm merilu.
Naravno je, da bo taka državna enota potrebovala tudi svoj posredovalni jezik, da bi na ta način olajšala zvezo med posameznimi oddaljenimi narodnostmi. Mi smo praktični ljudje in nikdo ne dvomi v to, da bo ta jezik oni, ki je že danes posredovalni jezik v Centralni Evropi, to je nemški. Toda on ne bo to v svojem
birokratskem smislu, t. j. kot »državni« ali »uradni« jezik. Nemščina se bo poučevala v vseh šolah Sudobske republike obligatno, ali kdor bo hotel občevali s centralo v svojem materinem ali nekem drugem jeziku, ta bo to lahko delal brez vsake težkoče.
In tu smo že na koncu našega problema.
Par pripomb k naši taktiki v narodnostnem vprašanju.
Samo še nekoliko besed in pripomb k taktiki v našem narodnostnem vprašanju. Ko sem prvič govoril v tem smislu o narodnostnem vprašanju, so me naši sodrugi iz Hrvalske, Vojvodine in Slovenije takoj razumeli in se ujemali z mano v misli, da je bila ideja Balkanske federacije tedaj, ko se je bila porodila, t. j. leta 1909, in v tedanjih razmerah,, t. j. lik pred nacionalistično- imperi-jalistično vojno mlade balkanske bur-žuazije proti turškemu cesarstvu, dobra proletarska deviza, toda, da pomeni danes, v teh razmerah, samo še romantično fikcijo in nič več. Mi moramo razumeti nacijonalno vprašanje dialektično z ekonomskega stališča in ne s stališča buržuazne nacionalistične romantike, a s tega stališča moramo tudi vršiti svojo propagando za njegovo ko-nečno rešitev.
Samo na tej podlagi se bo balkanski proletarijat in proletarijat centralne Evrope lahko uspešno boril proti neizogibnim novim vojnim konfliktom, ki nastanejo na Balkanu in v centralni Evropi.
Rešitev narodnostnega vprašanja v Jugoslaviji torej ni samo jugoslovansko narodnostno vprašanje. Ono prehaja meje Jugoslavije, ono je torej vprašanje Sudobske federacije in la se bo torej morala baviti ž njim in ga konečno rešiti.	.	^
Kar se tiče poskusov posameznih narodnosti v Jugoslaviji za odstranitev svojih avtonomij (Hrvatska, Slovenija, Bosna, črna gora) ali za popolno od-cepljenje (Makedonija, Vojvodina), sem mnenja, da jih mora naša stranka —C jasno naglašujoč svoj program državne ureditve — brezpogojno podpirati tudi tedaj, kar izgleda, da je to interes do-tičnih lokalnih buržuazij.
Toda ne samo to: Delavci Jugoslavije se morajo potruditi, da prebudijo j nacijonalno zavednost pri posameznih i podjarmljenih narodih, pri katerih le-ia ' še ni prebujena. Tako n. pr. Albanci na Kosov-em in v Metohiji. Mi moramo zahtevali zanje izrecne šole v njihovem narodnem jeziku in to iz dveh vzrokov: prvič, za to, ker jih lahko samo na ta način hitro civiliziramo, da jim damo šole v njihovem maternem jeziku. Buržuazija nacijonalnega problema ne more rešili, dočim ga bomo mi popolnoma lahko rešili. Na Kosovem in v Metohiji se tako stanje prav lahko provocira, ker tam se že pojavljajo »narodni bori-telji in rodoljubi«. Glede Nemcev in Madžarov velja, da, kjer zahtevajo šole v svojem jeziku in druge svoje narodnostne pravice, jih mora naša stranka brezpogojno podpirati in jim ob vsaki priliki priskočiti na pomoč. Take naše pomoči ne smejo biti samo manever, temveč popolnoma iskrene. Ravno isto velja tudi glede Makedonije, pa naj prihajajo ta vprašanja s strani »Makedon-sivujuščih« ali druge buržuazije, ali pa s strani kmetov samih. Seveda vse to pod sledečim pogojem:
Da se vsa ta vprašanja vedno gledajo s stališča Sudobske federacije in ob vsaki priliki dovajajo v zvezo s to temeljno mislijo.
Naša zmaga pa ne odvisi samo od nas samih, namreč od proletarijata v Jugoslaviji, temveč od dela vsega centralno evropskega in balkanskega proletarijata na tem polju.	.	r'
(Koneč.)
Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.«
auuiiHi
Zfelrajte sa tiskovni sklad MOIa§a svobode"
Položaj v Nemčiji.
»Državljanska vojna, beda, pomanjkanje, propast Nemčije«, »Mi stojimo neposredno pred izbruhom nove revolucije,« tako in podobno, močneje ali slabeje doni iz vseh nemških časopisov, političnih govorov; nemški buržu-ji se tresejo, grozijo, žugajo ali kažejo odkrito svojo obupanost.
Gotovo! Tako kritičnih dni še ni preživljala Nemčija, kot jih sedaj. Vsekakor je sedaj položaj kritičnejši kot za časa monarhističnega Kappovega puča.
Vse gospodarske vezi so pretrgane. Nobenega trdnega merila, kar je veljalo pred eno uro, ne drži več. Nič gotovega nič stabilnega. 1 dolar že nad 1 milijon mark! Vse pada, vse drči navzdol, povsod poka.
Nihče več ne more računati s tem, kar ima, niti državni finančni minister, niti delavčeva žena, kar je na trgu, se ne more dobili. Kar je za življenje potrebno, ni na trgu. Narašča lakota, narašča obup delavnih množic.
Srednji stan propada. In v teh bičanih masah malomeščanstva, inteligence vstaja bes, v njih se poraja misel, ki je vedno močnejša, da spadajo k onim, ki z njimi trpe — k delavcem.
Kapitalisti plešejo na borzi, dvigajo dolar, ropajo ljudstvo. Vsi, od Stinnesa, Kruppa, Bozela, Wolffa, do malih šakalov, ki žro mrhovino, katero so jim pustili veliki jastrebi — ropajo nemško ljudstvo nesramno, zločinsko, banditsko.
Vlada pa stoji brez moči, vije roke in se umika volji špekulantov.
Levo socijalistično glasilo »Chem-nitzer Volksstimme« piše:	»Ne more
dolgo lrajati, da zagrabi mučeno ljudstvo po samopomoči, da zadivja po Nemčiji čarovniška sobota — in to mora priti — in tedaj bo ljudstvo razbilo vse, kar še ni ruinirano, tedaj bo tekla kri v potokih«.
Brez trdne podlage, brez razuma, brez volje koleba Cunova vlada sem in ija po razburkanem morju, dokler ne gre vse k vragu.
Iz vsega njenega strahu se izraža le ena volja, porojena ne iz zavesti sile,
Mimogrede.
Radikalija in demokratija.
Ljubljansko »Jutro« sloka in joka, da v Jugoslaviji diktira »odbor osemnajsto-rice radikalov«, ki ima komaj 580.000 glasov v parlamentu in llači opozicijo, ki ima čez 2 milijona glasov. Nas medsebojno klanje radikalije in demokra-tije prav veseli in nam je všeč njih medsebojno predbacivanje grehov. Pristavili bi pa, da je za delavski razred vseeno, ali je diktatura radikalije ali de-mokratije, klerikalcev, zemljoradnikov, radičevcev ali pa socijalpalrijotičnega Kristanovega ministerijalizma in tem podobnih živali in smo si na jasnem, da bi diktatura sedanje opozicije bila ravno taka, kakor je ona radikalije in da ta opozicija ima skupaj z radikalijo komaj 2 in pol milijona glasov, medlem ko Jugoslavija šteje čez 12 in pol milijonov prebivalcev, od katerega števila bi morala imeli najmanj polovico glasovalno pravico. Ker pa je radikalija zasedla skupaj z opozicijo potom bajonelov vlado le z 2 in pol milijona s krvavimi bajoneti pridobljenih glasov, odvzela je pa vso pravico ostalim 10 milijonom jugoslovanskih državljanov in ker so jugoslovanski prebivalci v ogromni večini delavci in kmeti, zahtevamo, da se bajonelska večina odseli iz parlamenta in pokori večini dela.
'	Resnici na voljo.
V	šlev. 14. »Lesnega delavca« je g. Tokan mnenja, da se ni šlo za pogovor o lesnemu delavstvu v splošnem in za »luštno« zabavo na veselici lesnega delavstva dne 15. julija t. 1., kakor so to zlobne duše v štev. 14. »Glasa Svobode« povedale. Da' ne bodo »popolnoma nedolžne« osebe zastonj obrekovane, moramo lo notico popraviti tako, kakor je to v resnici bilo in kakor smo to ugotovili s številnimi pričami:
Ni res, da je v »črnem« avtu pridrvela bela oseba, ki se imenuje Tokan Ivan; nasprotno je res, da se je v klerikalnem avlu, v »črni« družbi pripeljal
ampak iz nagona po samoohrani vladajočega razreda: to je volja za brutalno nasilje proti tlačenim, bednim, gladnim.
In tako je slavna Cunova vlada prepovedala demonstracije, pripravljene po komunistični stranki Nemčije (KPD) za 29. julij proti fašistom. »Republikanska« vlada je sklenila, da vzame v zaščito monarhistične fašiste.
Kaj je odgovorila KPD na ta ukrep vlade?
Izdala je poziv na delavstvo, v katerem pravi med drugim: »Cunova vlada ščiti bele garde. Ali delavstvo si bo izvojevalo pravico na u'ico! V obraiih se ustvarja enotna fronta boja proti fa-šistovski Cunovi vladi, za revolucionarno delavsko vlado. Nobena prepoved demonstracije ne more zadržati iz obupa porojenega gibanja mas. Bližnji tedni in meseci bodo prinesli težke odločitve za nemško delavstvo. Zato je mobilizacija mas za odločilne boje zapoved ure. Naša ura sicer še ni prišla, ali ona je bližje, nego mnogi mislijo! —
— Sedaj velja železna disciplina in združena sila. Korak za korakom moramo osvojevati postojanke. Ne napasti trdnjave, ki še ni zrela za napad! Nobenega obupnega izbruha! Ampak odločno, trdno, enotno marširanje v zaupanju v svojo moč! —
— In cilj: zavzetje oblasti po discipliniranem delavskem razredu, oprti na najtrše delavne množice! —
— Pridite v masah!«
In mase delavskega razreda Nemčije so se ravnale po direktivi komunistične stranke Nemčije, kljub prepovedi demonstrirale po vseh mestih proti fašistom, proti Cunovi vladi, za revoluci-jonarno delavsko-kmečko vlado.
Vsi načrti fašistov so bili preprečeni, vlada osramočena, komunistična stranka je dokazala, da popolnoma obvlada položaj, sijajno je izvršil mobilizacijo vseh revolucionarnih sil.
Delavski razred vsega sveta gleda lahko vzpričo tega svetlo v bodočnost.
funkcijonar lesnega delavstva gospod Tokan Ivan. Ni res, da se je ta oseba »luštno« zabavala pri mizi g. dr. Golie; nasprotno je res, da se je tajnik Zveze industrijcev g. dr. Golia ugodno osečal pri mizi g. Tokana; dalje ni res, da je ponočni davek pobiral neki sodrug; nasprotno je res, da je davek pobiral funkcijonar Zveze lesnega delavstva in končno ni res, da se je šlo za interese lesnega delavstva v splošnem, nego je nasprotno res, da se je šlo menda samo za interese funkcionarjev lesnega delavstva.
Prosim sodruge, da oproste, ako sem prvič bil malo netočen, v bodoče pa bodem nastojal, da takoj v prvem poročilu stvar prikažem v pravi luči.
Kibic § 13.
Županski socijalizem.
V	eni zadnjih številk »Glasa Svobode« smo očrtali, kako je mestni župan ljubljanski ščitil interese naših vajencev prepuščajoč, da o tem zelo važnem vprašanju rešuje bančni sindikat in zveza industrijcev. Danes pa moramo odkriti nov škandal, ki vse dosedanje prekaša. V »Jutru« od 3. avgusta 1923 je proglas mestnega župana ljubljanskega g. dr. Periča, ki poživlja ljubljanske meščane, da razobesijo državne in slovenske trobojnice, ker se po njegovem mnenju vršijo »troje za slovensko in jugoslovansko in socijalni razvoj važnih prireditev«, namreč: kongresi udruženja jugoslovanskih novinarjev in učiteljev ler neka 25 letnica nekega »slovenskega zidarskega in lesarskega društva«. Obenem pristavlja žuoan, da bo na mestnih poslopjih dal razobesiti slovenske trobojnice, da pokaže narodno zavest.
Koga pozdravlja ljubljanski župan?
Udruženje jugoslovanskih učiteljev, ono pohlevno čredo, ki poje psalme vsakemu reakcionarnemu režimu, pa bo jih pelo menda tudi ljubljanskemu županu, one učitelje, ki so v svoji zadnji seji odobrili sklepe in apaško delo »Orjune«.
onih novinarjev, ki vsako delavsko gibanje popolnoma gospodarskega in socialnega značaja že v naprej oznarne-njujejo kol puntarsko in državi nevarno gibanje, ono novinarstvo, ki je s svojim hujskanjem proti delavstvu tolikokrat doprineslo, da je neštelo naših sodru-gov in delavskih funkcionarjev bilo pretepano in ležalo mesece in mesece v ječah, brez zaslišanja, ono novinarstvo, ki je plemensko mržnjo v Jugoslaviji izzvalo do vrhunca, ono novinarstvo, ki je hvalilo krvnike Zaloške ceste in pelo psalme tedanjemu ljubljanskemu črnemu režimu itd.
Zidarskemu in tesarskemu društvu, eni žolti strokovni organizaciji, ki dela samo parade, ovira pa delo razredno zavednim delavskim strokovnim organizacijam, torej oni organizaciji, ki oddaljuje zidarje in tesarje od svoje stanovske bojevne organizacije »Zveze stavbinskih delavcev«.
Socijalist župan pozdravlja žolte kontrarevolucijonarje in razobeša jim v čast trobojnice! Zdravo županski socijalizem!
    .......................................
Strokovni pregled-
V	Angliji
tipi angleško delavstvo vsled brezposelnosti, ker si industrija ne more najti za svoje izdelke odjemalcev, ker ima previsoko valuto. V Glasgovu se je od početka leta 1923 šlevilo mladoletnih brezposelnih delavcev pomnožilo od 7000 na 11.500.
Brezposelni so si ustanovili svojo organizacijo brezposelnih, Unenployd Workers Organization, ki se ni priključila nobeni obstoječi centrali, niti iniernacijonali. Torej nevtralci, kot so pri nas v Sloveniji lesni delavci, grafičarji in uradniške organizacije.
Ko so stopili delavci v pristaniščih v štrajk, jih je reformistična centrala s pozivom na delo izdala. Siavkujoči so na svojih shodih protestirali proti taki izdaji in zahtevali, da se birokratje pokorijo masam in ne narobe.
Podjetniki v stavbinski industriji so hoteli plače stavbinskih delavcev zmanjšati. Delavci so stopili takoj v stavko, nakar so podjetniki odstopili od svoje namere. Stavbinski delavci imajo sedaj 44 urni tedenski delavnik, in ker so podjetniki podaljšati delavni čas, so delavci sklenili stopiti takoj v stavko.
Tudi strojevodje in kurjači se pripravljajo zn borbo proti znižanju delavskih mezd in proti podaljšanju delavnega časa.
V Whitehaven so rudarji v štrajku. Prišlo je celo do spopadov med policijo in stav-kujočimi, ki so navalili na rudniške kon-surae. Razbite so vse rudniške naprave. Privatne trgovine so se zavarovale z žičnimi ograjami pred zopetnimi naskoki.
Brezposelnost v lesni industriji.
V Mitroviči, Indjiji in Zagrebu je pomanjkanje dela. Drvodelci ne potujte v te kraje.
V	Beogradu in Splitu
se nahajajo stavbinci v mezdnem gibanju. Ne potujte v te kraje.
Krojači in usnjarji
se nahajajo v mezdnem gibanju v Beogradu, Zagrebu in Varaždinu. Ne polujtel
Akcija za ujedinjenje železničarjev.
V Zagrebu so železničarji izvolili paritetni odbor, ki bo vodil vse predpriprave, da se združijo v enotno organizacijo železničarji od Saveza in neodvisni. Tak odbor je izvoljen tudi v Mariboru.
Sirajk lesnih delavcev v Mislinjah
traja že tretji teden. Delavci so odločeni, da vstrajajo do konca. Gospoda Pergerja in njegove maitrese stražijo žandarji. lo je najnovejše, da žandarji vršijo lakajsko službo pri podjetniku.
Štrajk pomorščakov na Jadranu
še ni končan. Nekateri lastniki ladij so že pristali na zahteve mornarjev in ti opravljajo sedaj obalno službo. 1. T. F. je sklenila, da ne bo v nobenem pristanišču raztovor-jala ladij, ki pridejo iz Jugoslavije. Stavko-lomcev med mornarji ni.
Na Poljskem
je delavstvo stopilo v stavko, ker podjetniki niso pristali na zahtevano povišanje mezd. Poljska vlada je razbobnala po svetu, da je stavka politična, kar pa^ ni bilo res, ker se je delavstvo povrnilo že četrti dan na delo, ko so podjetniki pristali na 65% povišanje mezd.
Kako izračunavajo v Rusiji minimalne plače.
Vsled padca rublja in ker so poskočile cene življenskih potrebščin, se v Rusiji izračunava minimalne plače na sledeči način: Kot podlogo se vzame 36 predmetov v oni količini, katero delavec povprečno porabi na mesec. Vrednost teh predmetov je podlaga za povprečno minimalno mezdo. Ker pa se cene teh predmetov hitro menjavajo, sc vrši regulacija vsakega 1., 8., 15. in 22. v mesecu. Da pa delavec ne trpi škode, ker dobi mezdo pozneje, ko se je draginja povišala, se v pogodbi vsakokrat določi gotov odstotek, ki se doplača, če dragima med tern časom naraste.
tednih. Trboveljska družba že pri tej špekulaciji z denarjem rudarjev zasluži lahko velike svote. Tudi proti tej spekulaciji bodo morali rudarji ob priliki nastopiti.
12l!Sfi2ŽJlS3lSž]l2Sl21l21iSJ12!t2JISa[2jl2f
Dopisi.
GUSTANJ. Mezdno gibanje v jeklarni Ravne pri Guštanju. Delavstvo jeklarne -Ravne je imelo z ravnateljstvom mezdno pogajanje dne 23. julija. Izid pogajanj je bil za delavstvo naravnost obupen. Mislili smo na prvi mah, da smo delavci enega posestnika, pa kakor se je pokazalo, se je pri teh pogajanjih delalo velike projekcije, s katerimi so naši vrli socijalpatri-joti živahno soglašali, na primer pri Martinovi peči imajo ob nedeljah 50% na temeljno plačo, dočim se plača ključavničarjem nedeljsko delo 35% in v kotlarni in plinarni samo 25% na temeljno plačo. S tem je jasno dokazano, v kako bratskem objemu stojijo naši socijalpatrijoti s podjetnikom. Dokazano je s tein, da so pri Martinovi peči večinoma socijalpatrijotje, dočim so v drugih oddelkih delavci, ki ne trobijo v socijalpatrijolski rog. Čitalo se je v »Delavcu« z dne 26. julija, da se je doseglo približno tisto višino plače, kakor jo imajo na Jesenicah. Tam so dosegli 20%„ dočim v jeklarni Ravne samo 8—10%. Ravnatelj sicer obljublja in hrani delavce s samimi obljubami, da smo res postali že taki »debeluhi« in strgani, da se že nekateri samega sebe sramujejo. — Delavstvo protestira proti tej pogodbi in se sami med seboj prepirajo. Kako bi se pa dosegel večji košček kruha, tega se pa večinoma ne zavedajo.
Naša edina rešilna pot je močna, razredno zavedna, bojevna enolna kovinarska organizacija!
Živeli razredno-zaveani proletarci Mežiške doline!
Živela enotna kovinarska organizacija!
TRBOVLJE. — Jako čudne in neverjetne stvari se dogajajo od strani razredno zavednih Amsterdamcev. Pravimo razredno zavedni, ker imajo vedno razredno zavest na jeziku, ali svoje otroke pa vzgojujejo popolnoma v meščanskem duhu in jih pošiljajo v Sokolske in Orlovske vrste. In te soc. palrijotske žene si upajo terorizirati otroke razredno zavednih starišev, ki so organizirani v borbeni organizaciji zveze rudarskih delavcev. In ta teror in sramotne izraze je pričela izvajati žena soc. patri-joia, Frančiška Ajdišek. Vemo, da so otroške skupine, katere so se zasnovale v Trbovljah od strani razredno zavednih so-drugov, trn v peti tej skrahirani soc. patr. bandi. Povejmo tej umirajoči družbi, da pusti našo deco pri miru, ako ne, stopi razredno zavedna proletarska mladina na branik.	Več omladšncev.
Poslano.
V	zadnji štev. »Nove Pravde« se je pod vestnikom »Bratstvo« imenovalo tudi moje ime, da sem bil izključen iz izobr. društva »Bratstvo«. Primoran sem v obrambo svoje časti izjaviti sledeče:
1. Nisem bil izključen, kakor se mi pred-buciva, temveč sem izstopil sam, ker sem prišel do spoznanja, da v »Bralsivu« ni mesta za proletarsko izobrazbo.
2. Ker »Bratstvo« ne goji v svojih vrstah enakopravnosti, ampak vladajo v njem ljudje, ki so s svojim dvoumnim delovanjem zaslužili že davno, da se jih vrže iz poštene družbe, zato nisem hotel igrati tej čedni družbi pajaca.
Toliko javnosh v pojasnilo in Vam gospoda okoli »Bratstva« v Zagorju v poduk, da se ne boste prihodnjič brez potrebe osmešili.
H koncu še to: če boste tako temeljito »čistili« v svojih vrstah, bodo odšli vsi, ki imajo še kaj proletarskega čuta, od Vas in ostane Vam le še klaverno ime.
Klenovšek Joško.
■ ^
F 12. avgusta 1.1. se vrši v hotelu J »Tivoli«	;
J VELIKA VESELICA KOVINARJEV ■
S
5 z izbranim vzporedom, na ka- L 5 tero opozarjamo že danes £ ■ vse sodruge in sodružice od £ r blizu in daleč. - Spored bo j pravočasno objavljen.
Tiskovni sklad.»
Bukovnik Peter, Jesenice 5 Din, Letnar Ivan Vič 4 Din. Gruden Franc, Vič 2 Din, Mavrovič Ivan, Ljubljana 3 Din, Blaževič Ivan Ljubljana Vil 1 Din, Hauptman Peter,
1 jubijana 1 Din, Andrejašič Andrej, Brezovica 2 Din, Jazbinšek Vinko, Ljubljana VII 3 Din, Inglič Karol, Skofjaloka 1 Din, Mavčič Ignac, Bled 2 Din, Sodrug Ojsterc, na-bial 1.600 Din. Skupaj 1.624 Din. Zadnji izkaz 5.314 Din 50 p. Skupaj 6.938 Din 50 p.
»■■■■■■■■■■»■■■■BUSH
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani. •■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*
Udruženje jugoslovanskih novinarjev.
In pri nas? 10.000 rudarjev zasluži n. pr. 16. julija 290.000 dinarjev, katere^ pa dobi izplačane šele 11. avgusta, torej šele po 4
M