ZBDS POSVETOVANJE »KNJIŽNICARJI SPODBUJAMO BRANJE« Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Sekcija za splošne knjižnice, je 2.junija 2005 v Knjižnici Bežigrad v Ljubljani organizirala enodnevni posvet o promociji branja v splošnih knjižnicah. Srecanje je bilo usmerjeno v izmenjavo znanja, izkušenj in dobre prakse med knjižnicarji v splošnih knjižnicah. Namen posvetovanja je bil tudi zagotoviti širjenje uspešnih in inovativnih pristopov k spodbujanju branja v slovenskih knjižnicah. Uvodno predavanje – Poznavanje procesov branja za strokovno delo v splošni knjižnici - je imela prof. dr. Meta Grosman s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za anglistiko in amerikanistiko, tudi predsednica Bralnega društva Slovenije. Govorila je o procesu branja kot mentalnem procesu. Sama se je usmerila na en vidik branja – na bralcevo interakcijo z besedilom. Pogovor o prebranem je psihološko nadaljevanje branja. Poudarila je linearnost kot eno temeljnih lastnosti jezika; jezik z linearnostjo omogoca urejanje. Ko procesiramo besedilo, beremo skozi lastno izkušnjo (prisoten custveni element). Branje poteka kot dvojni proces – ko besede pretvarjamo, vedno dodajamo lastno izkušnjo; na podlagi besedilnega temelja in naših custev pa napovedujemo prihodnje dogajanje. Poudarila je, da v šolskih ucnih nacrtih ne podpirajo dovolj jezikovnega pouka. Ucenci preveckrat le sprejemajo tuje mnenje, ucitelji pa ne spodbujajo dovolj lastnega razmišljanja ucencev, ne razmišljajo o njihovih vprašanjih. Ce imajo otroci negativne izkušnje z literaturo, je ne berejo. Sama je proti branju odlomkov, saj to povzroca custveno frustracijo, ker ucenci ne poznajo ozadja dogodkov iz odlomka oz. ne spoznajo celotnega besedila. Poudarila je, da so vsa besedila v cloveški izkušnji. Uvodnemu predavanju dr. Mete Grosman je sledila predstavitev devetih knjižnicnih projektov za spodbujanje branja v razlicnih ciljnih skupinah uporabnikov splošnih knjižnic, od otrok in mladostnikov do odraslih in ljudi s posebnimi potrebami. Kras z igro skozi cas : zabavno in poucno tekmovanje za mlade bralce (Marija Godnic in Maja Razboršek, Kosovelova knjižnica Sežana). To je triletni projekt, v katerem otroci ob igri in uporabi knjižnih in neknjižnih gradiv spoznavajo Slovenijo in predvsem svoj domaci kraj. Delo poteka v manjših skupinah (do 20 ucencev) enkrat tedensko v oddelku za mlade. Veliko je tekmovanja in sicer v dvojicah, da je bolj sprošceno in zabavno. Prvo leto (5.razred) se predvsem igrajo in sicer igro Reka, mesto, vas … Igra zajema vso Slovenijo. Drugo leto (6.razred) se omejijo na poznavanje krajev in znamenitosti na Krasu, tretje leto (7.razred) pa spoznavajo svoj domaci kraj – Sežano. Prvo triletje projekta so zakljucili v lanskem šolskem letu. Izdali so vodnik po Sežani z naslovom »Križem KRAS … po Sežani: po sledeh furmanske poti«. Vodnik si je mogoce ogledati na domaci strani Kosovelove knjižnice in z njegovo pomocjo rešiti kviz. Pravkar zakljucujejo že drugo triletje projekta; tokrat s sedmošolci spoznavajo znamenite Sežance. Racunalniške ustvarjalnice (Zdenka Gajser in Irena Sirk, Mariborska knjižnica, Maribor). To je novejša oblika dejavnosti, ki jo namenjajo mladim bralcem in združuje vecino dejavnosti, ki jih izvajajo v okviru službe za mlade bralce. Izbrana tema zaobjema umetnost pripovedovanja, glasbeno ali likovno ustvarjalnico, razstavo, informacijsko opismenjevanje z osnovami racunalništva, pogovore z ustvarjalci. Racunalniške ustvarjalnice temeljijo na umetnostnem besedilu in njegovem posredovanju, informacijsko opismenjevanje pa posreduje tudi povezave do knjižnicnega gradiva, njegovih vsebin, nacinov iskanja … Prikljucevali so se tudi šolskim projektom. V vsakem šolskem letu izberejo temo za raziskovanje in jo razvijejo v razlicna podrocja. Osnova je pravljica, zgodba ali del literarnega besedila. Naslov predstavljene ustvarjalnice je bil Zakaj turjaška Rozamunda ni ljubega dobila? Za osnovo so vzeli lokalno legendo. Tako so se otroci srecali z ljudskim blagom svojega širšega okolja. Drugi del se nadaljuje z likovno ustvarjalnico – povezali so se z ilustratorko Andrejo Peklar.V tretjem delu pa nadaljujejo z intenzivnejšim iskanjem gradiva, s povezavo na splet in na racunalniški katalog. Racunalniške ustvarjalnice usmerjajo k uporabi domace strani Mariborske knjižnice, njene Spletne strani za mlade radovedneže in uporabniškega servisa Vprašaj knjižnicarja. Berem, torej mislim: pogovori ob knjigah (Marijan Špoljar, Knjižnica Otona Župancica, Ljubljana) Ciljna skupina so srednješolci, ceprav prihaja tudi veliko študentov. Projekt poteka v obliki pogovora ob knjigah, toda ne od knjige k temi, ampak obratno: pogovarjajo se o razlicnih temah, velikokrat gre za »tabu« teme, o katerih se v šoli ali doma ne pogovarjajo. Tak pristop omogoca, da knjižnicarja predstavita vecjo paleto razlicne literature – stroke in leposlovja, ki obravnava tematiko na razlicne nacine. V treh letih so se pogovarjali o sreci, ljubezni, prijateljstvu, smrti, zasvojenostih, stereotipih, … Poudarjen je pomen neformalne uporabe biblioterapije, ki je pomembna za izboljšanje posameznikove samopodobe, za izboljšanje razumevanja njegovega vedenja. Srecanja, ki jih vodita dva knjižnicarja, potekajo v sprošcenem vzdušju ob knjigah, caju in piškotih vsak 3. cetrtek v mesecu v Mestni knjižnici. Projekt daje možnost sodelovanja knjižnice z razlicnimi ustanovami in društvi, ki se ukvarjajo z izobraževalno ali psihosocialno pomocjo mladostnikom ali odraslim (skupine za samopomoc, društvo Projekt clovek, program PUM). Nekatere ljubezni: delo s posebno skupino mladih, ki so izstopili iz rednega šolanja (Danijela Leskošek, Knjižnica A.T. Linharta Radovljica). Ciljna skupina so bili mladi (od 15 do 25 let), ki so izstopili iz rednega šolanja in so vkljuceni v program PUM (Projektno ucenje za mlajše odrasle). Pri tej posebni skupini mladih, ki so bralno manj aktivni, so želeli z ustreznim pristopom vzbuditi zanimanje za branje literature in interes za obiskovanje knjižnice. Dejavnost so po knjigi Vinka Moderndorferja poimenovali Nekatere ljubezni. Glasno branje je potekalo šest tednov. V enem branju so prebrali eno zgodbo. Knjižnicarka je upoštevala njihovo željo, da o prebranem govorijo ali molcijo. Mladi pumovci so se identificirali z junaki romana, saj je marsikateri našel kakšno sorodnost z glavnimi osebami v posameznih zgodbah. Med branjem se je cutila toleranca in obcutek povezanosti med bralko in poslušalci. Projekt je bil zelo uspešen. Celotna skupina pumovcev je bila nagrajena z enoletno placano clanarino v knjižnici, v katero so nato redno zahajali. Tako so bili sadovi branja naslednji: prebujeno zanimanje za knjigo, redno obiskovanje knjižnice in izposojanje knjižnicnega gradiva. Beremo slovenske avtorje?! Knjižnicar je most med avtorjem in bralcem (mag. Mateja Locniškar-Fidler, Tatjana Martincic in Tatjana Pristolic, Knjižnica Bežigrad, Ljubljana) V Knjižnici Bežigrad skušajo z razlicnimi strokovnimi pristopi spodbuditi uporabnike knjižnice k branju del slovenskih književnikov. Že leta namrec ugotavljajo, da so dela slovenskih avtorjev premalo opažena oz. izposojena, saj si uporabniki izposojajo predvsem popularne prevode del tujih književnikov. Bogate zbirke del slovenskih avtorjev bralci vecinoma ne poznajo. Promocija leposlovnih del slovenskih avtorjev poteka od leta 2003. Pricne se na dan slovenskih splošnih knjižnic in traja teden dni. Akcijo so podprli z anketo o branju slovenskih avtorjev in statistiko izposojenih del v casu promocije. Promocija slovenskih pesnikov pa je predstavljena ob svetovnem dnevu poezije, 21. marcu. Takrat so se povezali tudi s študenti AGRFT, ki so kar med knjižnimi policami brali dela slovenskih pesnikov. V Tednu slovenske knjige in v casu Slovenskega knjižnega sejma sta obe navedeni promociji združeni. Posebno pozornost so namenili slovenskim literarnim nagradam in nagrajencem. Literarne nagrade vnašajo v bibliografske zapise v bazo COBIB. Zaceli so tudi z vnašanjem povzetkov vsebin izbranih leposlovnih del slovenskih avtorjev v bibliografske zapise posameznih del (polje 330a v COBISS/Katalogizaciji). Vzporedno s tem projektom so nastali koticki Beremo slovenske avtorje – to so stalni prostori v knjižnici, kjer predstavljajo dela sodobnih slovenskih avtorjev. Na koncu so predlagali akcijo, da v casu pocitnic knjižnicarji v slovenskih splošnih knjižnicah spodbudimo odrasle bralce, da si izposodijo vsaj eno delo slovenskega avtorja. Priporocamo – za vsakega bralca PRAVO knjigo: skupni projekt knjižnic na obmocju (Urška Lobnikar in Martina Rozman Salobir, Osrednja knjižnica Celje). Projekt, ki ga je podprlo Ministrstvo za kulturo v sklopu razpisa Bralna kultura in knjižnicna vzgoja, tece drugo leto. Prvo leto so vsak teden, sedaj pa vsak mesec, bralcem priporocili leposlovno knjigo, po izboru knjižnicarjev. Knjigo izbirajo po dolocenih kriterijih: da je umetniško kvalitetna, da sodi v sklop komunikativnih del in da ni že sama po sebi uspešnica. Priporocilo je uporabnikom predstavljeno v obliki plakata in letaka, na katerih so slika naslovnice, osnovni bibliografski podatki in besedilo priporocila. Dodatno orodje distribucije je spletna stran, ki poleg elementov, ki so na plakatu, vsebuje tudi povezavo na tipicen odlomek iz knjige. Namen projekta je bil pomagati uporabnikom, da lažje samostojno izberejo knjigo in pomagati knjižnicarjem pri svetovanju. Spremljali so izposojenost priporocenih knjig v sodelujocih knjižnicah in ugotovili, da je vecina teh knjig izposojenih. Vendar je opazna razlika med mestnim in podeželskim okoljem. Tudi sodelovanje med knjižnicami v regiji se je okrepilo. Branje v skupini ljudi s posebnimi potrebami ali Dan, ko v službi pojem (Anka Krcmar, Medobcinska maticna knjižnica Žalec). Ciljna skupina so ljudje, ki zaradi slabših psihofizicnih lastnosti niso zmožni integracije v samostojno izveninstitucionalno življenje. Projekt spada v naloge Knjižnicno-bralnega kluba, ki je bil ustanovljen leta 2003 tudi z namenom, da bi branje približali in delili z ljudmi, ki so iz kakršnegakoli vzroka prikrajšani za to razkošje. Srecanja ali kakor so jih poimenovali stanovalci Doma Nine Pokorn bralne urice so vsakomesecna uro in pol trajajoca srecanja v socialno – varstvenem zavodu. Ta druženja so postala ustvarjalna srecanja, na katerih stanovalci pripovedujejo, izražajo želje, kaj želijo brati in poslušati, berejo svoje pesmi … Osrednji del srecanja je pogovor in branje razlicnih literarnih zvrsti na temo, ki je povezana z mesecem srecanja. Druženje zakljucijo z dogovorom o prihodnji bralni temi, s spiskom narocenih knjig in s petjem slovenske ljudske pesmi. Varovanci doma so knjižnicarko sprejeli za svojo in kakor pravi sama, jih je ona posvojila. Po njenih besedah z obiskom pri njih ohranja svoj notranji mir in svoje dostojanstvo. S knjižnico od rojstva do poznega življenjskega obdobja (Jerneja Ban, Knjižnica Dravograd). Ciljna skupina so slepi, slabovidni, bolni, oskrbovanci domov za starejše, ljudje s posebnimi potrebami, ki zaradi bolezni ne znajo ali ne morejo brati. S projektom razvijajo bralno kulturo in želijo približati knjigo ciljni skupini. V letu 2004 so zaceli z branjem v Koroškem domu starostnikov Crnece. Zaradi interesov so v letu 2004 dejavnost razširili še v Dom Svete Eme Šentjanž, v letu 2005 pa v Bivalno skupnost Soncek Dravograd (Društvo za cerebralno paralizo).Projekt podpira Ministrstvo za kulturo kot vzorcni model branja slepim, slabovidnim, bolnim, ostarelim ter populaciji s posebnimi potrebami. Dejavnost poteka, glede na zahteve uporabnikov, individualno ali skupinsko. Letos so zaceli tudi z branjem in izposojo gradiva na domu. Z uspešnejše izvajanje projekta namenjajo posebno pozornost nabavi knjig z vecjim tiskom in zvocnih knjig, ki so posebej prilagojene slepim in slabovidnim. Namen projekta je približati knjigo ljudem, ki težko berejo ali sploh ne morejo brati, razvijati bralno kulturo in izboljšati kvaliteto življenja ljudi s posebnimi potrebami. Knjižne cajanke: združimo generacije ob knjigah (Tilka Jamnik, Knjižnica Otona Župancica, Ljubljana in Metka Zver, Mladinska knjiga, Trgovina). Ciljna skupina so odrasli uporabniki, ki jih želijo pritegniti k branju otrokom. Knjižne cajanke potekajo enkrat mesecno že cetrto šolsko leto (osem cajank v šolskem letu). Organizirajo in pripravljajo jih centralno (Mladinska knjiga Trgovina in Knjižnica Otona Župancica, enota Pionirska knjižnica), izvajajo pa knjižnicarke iz splošnih knjižnic in knjigarji v knjigarnah Mladinske knjige v devetih slovenskih krajih. Na vsakem srecanju predstavijo knjižnicarke v knjigarni približno deset mladinskih knjig (razlicnih stopenj) in tri knjige za odrasle. Cilji projekta so naslednji: sodelovanje med knjigarnami in knjižnicami; informiranje odraslih o novostih s podrocja mladinskih knjig; procesno vkljucevanje starejših ljudi v branje predšolskim otrokom; promoviranje branja, predvsem družinskega, knjižnic in knjigarn; dviganje bralne kulture. Ugotovili so povecano izposojo predstavljenih knjig v knjižnicah in povecano prodajo teh knjig v knjigarnah. Posvetovanje je spremljala manjša razstava o slovenskih splošnih knjižnicah s promocijskimi materiali o branju. Udeleženci posvetovanja so v teku diskusije oblikovali naslednje predloge in sklepe: - Knjižnicarji bomo še naprej skrbeli za izmenjavo dobre prakse. Opise novih projektov bomo objavljali v strokovni periodiki in na spletni strani splošnih knjižnic, kjer je bila ob posvetovanju odprta rubrika dobra praksa. - Zaradi pozitivnih izkušenj pri delu knjižnice z mladimi, ki so izstopili iz rednega šolanja, predlagamo nadaljevanje projekta v krajih, kjer delujejo centri Projektnega ucenja za mlade. - Posebna skrb knjižnic mora biti, da promoviramo slovenske avtorje in njihova dela, saj s tem podpiramo ustvarjalnost v materinem jeziku in slovensko kulturo. - Poskrbeli bomo za dopolnitev racunalniškega vzajemnega kataloga z opisom vsebine leposlovnih del ter tako sedanjim in bodocim uporabnikom knjižnic omogocili kvalitetno izbiro gradiv. - Organizirali bomo posvet o avtorskih pravicah z namenom oblikovati takšen nacin uresnicevanja avtorskih pravic, ki knjižnic ne bo oviral pri ucinkovitem delu na podrocju spodbujanja branja. Odmevi na posvetovanje so bili zelo pozitivni. Vecina udeležencev je delila mnenje, da je bilo to eno od tistih srecanj, ki so v celoti izpolnila in presegla njihova pricakovanja. Zato cestitamo organizacijskemu in vsebinskemu odboru: vodji - Martini Rozman Salobir iz Osrednje knjižnice Celje in njenima sodelavkama – Mateji Locniškar-Fidler iz Knjižnice Bežigrad, Ljubljana in Nadji Mislej Božic iz Kosovelove knjižnice Sežana. Tatjana Martincic, Knjižnica Bežigrad PREDSTAVLJAMO VAM 3. KONGRES »KNJIGA NA SLOVENSKEM« Portorož, 9. in 10. junij 2005 Letos se je v Portorožu odvijal že tretji kongres Knjiga na Slovenskem. Kongres ob vsakoletnih razlicnih sponzorjih organizira Društvo slovenskih založnikov. Letos mu predseduje Tanja Tuma, ki je skupaj z Aleksandrom Zornom imela pozdravni govor. Ker so bile na prejšnjih dveh kongresih težave s številcnostjo predavanj in z nedržanjem casovnih limitov, so letos organizatorji kongres prvic razdeljen v programske sklope, v Sekcijo za založnike, Sekcijo za knjigotržce in Sekcijo za bibliotekarje. Žal se je s tem izgubil tudi najboljši del kongresa, namrec na trenutke zelo polemicne debate po koncanih predavanjih ter izmenjavo popolnoma razlicnih pogledov na isto stvar. Delitev pa je prinesla še eno slabost – namrec nekatera, zame zanimiva predavanja, so se casovno prekrivala. Dr. Uroš Grilc z Ministrstva za kulturo je v predavanju Državni podpori knjige 2003-2004 – model, ucinki in perspektive s predstavljenimi statisticnimi podatki pokazal, da je podpora države v vseh segmentih, ki se ticejo kroga knjige (literarni ustvarjalci, založniki, knjigotržci in knjižnice) v primerjavi s prejšnjimi leti narasla. V predavanju Izobraževanje za knjižne profesionalce v Sloveniji po Bolonjski reformi, ki so ga podali dr. Miha Kovac in dr. Primož Južnic, oba predavatelja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanostjo in knjigarstvo na Filozofski fakulteti, skupaj z g. Kelvinom Smithom, smo slišali, kako se bo v skladu z Bolonjsko reformo preoblikoval študij na omenjenem oddelku ter prizadevanja za mednarodni študijo založništva, ki nastaja v sodelovanju univerz Paris X, HTWK Leipzig, Oxford Brooker in Univerze v Ljubljani. Glede na to, da kakšne konkretne ocene o vplivu casopisnih akcij v Sloveniji (še) nimamo, je bilo predavanje Valterja Lisice, podpredsednika Združenja založnikov in knjigotržcev Hrvaške gospodarske zbornice, Vpliv casopisnih akcij na hrvaški knjižni trg toliko bolj zanimivo. Ker pa situaciji le nista tako neprimerljivi, ugotovitve iz predavanja bržkone držijo tudi za slovenski knjižni trg: casopisni založniki so v prednosti zaradi boljše dostopnosti oz. vecje razširjenosti distribucijskih, prodajnih mest, 25-30% upad nakupov knjig knjižnih založnikov, upad prodaje knjig v knjigarnah ter posledicno njihova preusmeritev v bolj komercialne programe. G. Lisica je še opozoril, da na Agenciji za zašcito konkurence niso dobili podpore in da bodo vse posledice teh akcij, ki jih je poimenoval kar »tsunami« vidne šele cez leta. Slavko Pregl, Slovensko slovenskih pisateljev, je v svojem predavanju Avtorski honorarji slovenskih pisateljev kot možno rešitev za izboljšanje položaja avtorjev predlagal umetniško davcno izjemo, glede na to, da se kljub knjižnicnem izplacilu, le-ta vendarle ni obcutno izboljšal. Predavanje mag. Zvoneta Klopcica iz podjetja ORIA Computers Elektronska izmenjava bibliografskih podatkov za portal slovenske knjige na trgu je pokazalo, da je stvar (žal) še v povojih in da so se oprli na primer komercialnega portala, ki je namenjen vsem izdelkom na trgu in ob katerem se postavlja vprašanje, koliko bo upošteval specifiko knjige kot blaga, namesto da bi se oprli na recimo hrvaške izkušnje pri izdelavi in delovanju njihovega programa. Po teh uvodnih predavanjih smo se udeleženci kongresa razdelili. Ker sem bila s predavanjem Slovenska založniška produkcija v letu 2004 iz meni ne cisto razumljivih razlogov uvršcena v Sekcijo za knjigotrštvo, o ostalih dveh ne morem porocati. V predavanju sem predstavila slovensko založniško produkcijo v letu 2004, v luci obveznega izvoda. Kar pomeni, da sem podatke o številu založnikov in publikacij, ter njihovi razdelitvi po vsebinskih in tematskih podrocjih crpala iz statitike o dotoku obveznega izivoda v NUK (upoštevala sem le publikacije, ki smo jih v NUK dobili po poti obveznega izvoda in ki imajo letnico izida 2004!). V Sekciji za knjigotržce smo slišali še predavanje o izobraževanju knjigarnarjev v Nemciji, ki ga je imel dr. Ernst-Peter Biesalski, Univerza v Leipzigu, ter o bralni znacki. Izobraževanje knjigarnarjev v Nemciji ima presenetljivo veliko prakticnega dela. Manca Perko iz Društva Bralna znacka Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije je v svojem predavanju Dobro branje – 45 let bralne znacke v Sloveniji predstavila zgodovino, prizadevanje za razširjanje bralne kulture med mladimi in soocanje z dilemo, katere knjige uvršcati na sezname priporocenega ctiva. V petek smo slišali dvoje predavanja in sicer g. Viljema Lebana iz Knjižnice Cirila Kosmaca, Tolmin, na temo Knjižnice in knjige ter g. Andraža Zorkota, direktorja CATi, o Kaj lahko nacionalna raziskava branja pove o knjigah?. Sledila je kratka predstavitev dela po sekcijah in sklepna okrogla miza z naslovom Vizija knjige na Slovenskem v prihodnjem letu. Na okrogli mizi je bil govor o za knjigo grozeci enotni davcni stopnji, o možnosti umetniške davcne izjeme, o javnih narocilih, kongres pa je izzvenel v spravljivem tonu, ko je, koncno, vsem prisotnim postalo jasno, da smo na istem colnu in da brez medsebojnega sodelovanja ne bomo nikamor prišli. Damijana Kisovec, Narodna in univerzitetna knjižnica POSVETOVANJE SLOVENSKA PERIODIKA – STANJE IN PERSPEKTIVE V petek 8. aprila 2005 je bilo v Ljubljani posvetovanje na temo Slovenska periodika – stanje in perspektive v organizaciji založbe EDUCA iz Nove Gorice. V okviru posvetovanja je bila tudi pregledna razstava slovenske periodike, ki so jo kasneje prestavili tudi v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. V Sloveniji izhaja veliko število strokovnih revij iz najrazlicnejših podrocij. Izdajatelji revij so raznovrstne ustanove – od zasebnih založb, društev, razlicnih združenj, javnih zavodov, javne uprave… Navkljub razlicni tematiki se najbrž vsi izdajatelji strokovne periodike srecujejo s podobnimi težavami in problemi. Namen posvetovanja je bil po eni strani podati pregled stanja strokovne periodike v Sloveniji, po drugi strani pa založnikom in urednikom ponuditi vedenja, znanja in strategije, ki bi jim bile v pomoc pri urejanju, izdajanju in trženju strokovne periodike. Osrednje teme posveta so bile: - prikaz stanja slovenske strokovne periodike, - avtonomija glavnega urednika in uredniškega kolegija, - delo znotraj uredništva, - nacini pridobivanja slovenskih in evropskih proracunskih sredstev kot podpora izdajanju strokovne periodike, - indeksacija v tujih bazah, - komunikacije med avtorji in uredniki, - pomen vizuelne podobe strokovne revije, - kako do kvalitetnega avtorja, - pomen recenzij in tehnicnega urejanja revije, - oglaševanje v strokovni reviji in - odnosi z javnostmi. Posvetovanje se je zacelo nenavadno z uvodnim omizjem, na katerem so sodelovali predstavniki Ministrstva RS za kulturo in Ministrstva RS za šolstvo in šport, predstavniki Društva založnikov Slovenije in uredniki nekaterih revij. V omizju je bil poudarek na tem, da bi se sistem sofinanciranja strokovne periodike iz državnih sredstev poenotil. Letošnji razpis že poteka v organizaciji Agencije za raziskovalno dejavnost RS in je enoten za vseh šest znanstvenih podrocij. Omenjene so bile tudi nekatere anomalije pri tolmacenju razpisnih kriterijev. Kriteriji za sofinanciranje so v nekaterih pogledih zelo zahtevni, še posebej, ko je govora o spletnih mestih revij in katalogizaciji prispevkov v COBISS, ki še marsikje ni urejeno. Sofinancerji (AARS in ministrstva) se tega zavedajo, vendar težijo k temu, da bi bil prehod v dosledno izpolnjevanje razpisnih kriterijev glede omenjenih vprašanj mehak, saj ne želijo izgubiti nekaterih kakovostnih znanstvenih in strokovnih revij, ki pa zaradi omejenih infrastrukturnih in organizacijskih možnosti še niso na takem nivoju kar se tice elektronskih verzij ali bibliografske obdelave. Subvencioniranje strokovne periodike v letu 2005 je natancneje predstavila Nataša Bucik iz Ministrstva RS za kulturo. Omenila je bistvene tocke prihajajocega razpisa in tudi objavila možnosti pomoci pri izpolnjevanju obrazcev oz. ostalih nejasnih vprašanjih. G. Stanko Šalomon iz podjetja EUROCON je predstavil zapletene birokratske poti pridobivanja EU sredstev. Projekt Kultura 2000 je kot primer dobre prakse pridobivanja sredstev iz razpisov EU predstavila Mateja Lazar iz nevladne organizacije SCCA (Kulturna sticna tocka). O uredniški avtonomiji in novinarski etiki je spregovoril Emil Lah (Bancni vestnik) in poudaril poslanstvo, ki ga ima izdajanje znanstvene in strokovne literature. Matej Pavlic (Življenje in tehnika) je ponazoril zanimivo in vcasih naporno komuniciranje urednikov z avtorji. Na svojevrsten nacin je predstavil pomembnost doslednega spoštovanja navodil avtorjem in ostalih uredniških standardov pri izdajanju take revije, kot je Življenje in tehnika. Dr. Anton Prosen je predstavil vlogo revije Geodetski vestnik na svojem podrocju. Vprašal se je, komu so slovenske znanstvene in strokovne revije sploh namenjene. Avtorjem, ki z možnostjo objav enostavneje zadostijo nekaterim kriterijem na drugih podrocjih ali bralcem. Spraševal se je, ali ni morda bralec vendarle premalo v ospredju. Znanstvene discipline morajo imeti svoje znanstvene in strokovne revije, da lahko predstavijo znanstvene dosežke in razvoj stroke. Dilema je, na kak nacin postaviti kriterije za objavo – ali jih postaviti bolj strogo ali ohlapneje? Kaj to pomeni za habilitacije in kako to cenijo financerji? Darka Tancer Kanjih je predstavila primer indeksacije revije Otrok in knjige v tuji bazi MLA. Predstavila je postopke in težave, na katere je ob tem naletela. Ob tem se je razvila polemka, da so uredniki in uredniški odbori vse premalo obvešceni o možnostih in postopkih indeksacije v tujih bazah. Prisotni knjižnicarji smo ob tem pojasnili, da v Sloveniji obstaja sistem Specializiranih informacijskih centrov, ki obvladajo omenjene postopke in poznajo tuje bibliografske zbirke. Dr. Prosen je ob tem omenil primer dobre prakse, ko je v sodelovanju z dr. Miro Volk iz Specializiranega informacijskega centra za tehniko v CTK uspel z indeksiranjem revije Geodetski vestnik v eni izmed najbolj priznanih mednarodnih bibliografskih zbirk na tem podrocju Icondi. Izkazalo se je, da uredniki zelo slabo poznajo to problematiko in bi kazalo razmisliti o tesnejšem povezovanju med knjižnicarji in uredniki znanstvenih in strokovnih revij na tem podrocju. Darka Tancer Kanjih je predstavila tudi probleme trženja strokovne periodike in vse razlicne nacine za medijsko promocijo, ki so jih uporabili pri predstavitvah revije Otrok in knjiga. Rok Cinkole (Media Publikum) je predstavil prednosti in slabosti trženja publicistike, namenjene ozkemu krogu bralcev. Predstavil je tudi pasti trženja oglasnega prostora. Zelo pomemben element pri izdajanju revij je tudi oblika. Pogosto so znanstvene in strokovne revije v suhoparni obliki, ki bralce lahko moti ali celo odbija. Elvira Luin in Jana Jazbec sta predstavili prednosti dobrega oblikovanja in na prakticnih primerih pokazale metode, s katerim dosežemo, da je oblika revije bolj sprejemljiva za bralce. V zakljucku je bila razprava, na kateri smo si izmenjali stališca in poglede. Moje osebno stališce je bilo, da je pomen in poslanstvo slovenske znanstvene in strokovne periodike prevec pomembno za uceco se populacijo, da bi bilo probleme mogoce odpraviti le z izboljšavo razlicnih razpisnih postopkov, poenostavitvijo drugih birokratskih postopkov in z kakšnimi drugimi posegi pristojnih državnih institucij. Vprašati se je treba, komu je znanje v publikacijah sploh namenjeno – urednikom in založnikom, ki na ta nacin izpolnjujejo svoje poklicne in poslovne afinitete, avtorjem, ki z objavo dosežejo kriterije, ki jih potrebujejo pri razlicnih habilitacijah ali drugih postopkih pridobivanja statusa ali konec koncev vendarle bralcem, ki lahko pridobijo novo znanje. Ob tem sem postavil vprašanje dostopnosti elektronskih oblik slovenskih znanstvenih in strokovnih publikacij. Zanimivo je, da so slovenske revije, ki zelo visoko kotirajo v mednarodnih bibliografskih virih v najprimernejših elektronskih oblikah in to v prostodostopnih verzijah. Obstajajo še druge možnosti restrikcije dostopa do celotnih besedil, kot so embargo, razširjeni izvlecki in drugi. Zanimivo je tudi, da so te revije mnogokrat upravljane povsem voluntersko. Znanstveni delavci in raziskovalci, ki urednikujejo takim revijam dejansko poznajo poslanstvo, ki ga imajo in le to lahko vodi k uspehu. Tisti, ki se ukvarjamo z pridobivanjem informacij v razlicnih elektronskih oblikah, imamo vizijo, kako bi naj izgledal elektronski servis slovenskih znanstvenih in strokovnih revij – kot bibliografska podatkovna zbirka z dosegom kazal, izvleckov ali celotnih besedil (glede na politiko uredništva), vsekakor pa z sodobnim enotnim meta podatkovnim modelom in pa ZASTONJ!!!. Ta zadnja pobuda je za nekatere prisotne izzvenela že kar bogoskrunsko. Zato si naj za konec tega skromnega prispevka vendarle še enkrat postavim (pre)drzno vprašanje: ce vemo, da vecina revij ni indeksirana v COBISS-u, da jih veliko ni indeksiranih v mednarodnih bibliografskih zbirkah in ob tem, da je po zadnjih podatkih v bazi iskalnika Google indeksiranih vec kot 8 milijard spletnih dokumentov in v Najdi.si vec kot 9 milijonov ob 1 milijonu iskanj, se zdi, da se uredništva slovenske znanstvene in strokovne periodike soocajo s podobnimi problemom, s katerim se v zadnjem casu soocamo tudi knjižnicarji v visokošolskih knjižnicah t.j., da se ne znamo prilagoditi novim generacijam uporabnikov, ki so vešci uporabe sodobnih informacijskih orodij, kot so spletni iskalni pripomocki, portali in vortali, P2P orodja in druga, a manj vešci v oceni ustreznosti pridobljenih informacij. Mlajši predstavniki t.i. "Google generacije" dajejo prednost enostavnosti pridobivanja informacij in manj upoštevajo kakovost pridobljenih informacij. Komu je potemtakem slovenska znanstvena periodika namenjena? Udeležbo na posvetovanju mi je omogocilo uredništvo revije Knjižnica, za kar se jim lepo zahvaljujem. Miro Pušnik, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani MEDNARODNA DEJAVNOST LETNO SRECANJE VODIJ NACIONALNIH ISMN AGENCIJ Srecanje vodij nacionalnih ISMN agencij je potekalo v Zagrebu, 19. in 20. maja 2005, tokrat pod organizacijskim vodstvom hrvaške ISMN agencije, aktivne znotraj Nacionalne i sveucilišne knjižnice v Zagrebu. Letošnje srecanje je združevalo deseto obletnico njenega delovanja, zato se ga je udeležila tudi dr. Daniela Živkovic, sedaj docentka na zagrebški univerzi. Orisala je zacetke uvajanja sistema mednarodne standardne številke za glasbene tiske med hrvaške založnike. Dnevni red srecanja je utecen in zato dobro poznan vsem »starim« vodjem nacionalnih agencij. Po pozdravnih govorih (na vseh ravneh), smo slišali porocilo direktorja mednarodne ISMN agencije o tekocem dogajanju na mednarodni ravni. Sledila so porocila vodij nacionalnih agencij - kljub podobnemu delu precej razlicna: po spremljajocih težavah, raznovrstnih izkušnjah, kakor tudi po rezultatih. Z mag. Simono Molicnik Šivic, vodjo Glasbene zbirke NUK, sva predstavili slovenske rezultate ter ugotovitve, da vsako leto izide nekaj glasbenih tiskov brez standardne številke. Gre za izdaje tistih založnikov, pri katerih so glasbeni tiski bolj priložnostni. Nedosledno dodeljevanje številke je mogoce opaziti pri enem, sicer precej mocnem, izkljucno glasbenem založniku. Živahna razprava se je razvila okoli financnega porocila. Delovanje mednarodne agencije temelji namrec le na clanarini in je potemtakem odvisno od discipline. Direktor agencije dr. H. Walravensa je zagotovil, da bo Berlinska državna knjižnica v okviru Pruske kulturne fondacije še zmeraj vzdrževala delovanje mednarodne agencije za ISMN (mednarodna agencije za ISBN se bo marcem 2006 preselila drugam). Intenzivno in koncentrirano je bilo pregledovanje ter revidiranje mednarodnega standarda ISO 10957. Besedilo je seveda zahtevalo natancno korekturo s premišljenimi predlogi za popravke, spremembe in dopolnila. Najvecja in najbolj ocitna je sprememba z ISMN-10 v ISMN-13, ceprav se zdi, da bo bistveno manj boleca kot pri ISBN številki. Zato naj bi bil postopek sprejemanja tega standarda krajši in enostavnejši. Izcišceno besedilo bo kot delovni osnutek posredovano Mednarodni organizaciji za standardizacijo in njenemu tehnicnemu komiteju TC 46/SC 9 v nadaljnje postopke. Po dolgem, izrazito »tehnicnem« razpravljanju se je zakljucni referat približal jedru celote – glasbi. Edini zaposleni v Mednarodni agenciji za ISMN (s polovicnim delovnim casom) muzikolog dr. Ulrich Wegner, je predstavil svoje razmišljanje o tem, katere vrste gradiva naj bi pridobile standardno številko, sicer namenjeno tiskanim muzikalijam. Na prvi pogled ni o cem dvomiti, a praksa je drugacna. Za zapisovanje glasbe obstajajo namrec mnogi nacini, tudi taki brez not. Dr. Wegner jih je predstavil nekaj najbolj tipicnih: besedila s podpisanimi akordi, graficne partiture, barvne partiture, besedna navodila izvajalcem, nevme, pesmarice z besedili in redkimi notnimi zapisi ter podobne dileme, ki terjajo odlocitve odgovornih za mednarodno standardno številko glasbenih tiskov. Srecanje se je zaokrožilo z obiskom pri zagrebškem glasbenem založniku Cantusu in Hrvaškem glasbenem zavodu v središcu mesta. 22 udeležencev iz 15 držav se je nato zvecer še srecalo na koncertu v dvorani Lisinski in tisti, ki se niso prej poslovili, so si v soboto še skupaj s turisticnim vodicem ogledali Zagreb. Alenka Kanic, Simona Molicnik Šivic, Narodna in univerzitetna knjižnica BORZA DELA DELO IŠCE Sem univerzitetna diplomirana bibliotekarka. Delovne izkušnje sem pridobivala že med študijem, in sicer v splošnoizobraževalni knjižnici v Ljubljani. Sedaj sem zaposlena v srednješolski knjižnici v Celju, kjer mi je delovno razmerje poteklo z 31.12.2004. Po tem datumu sem iskalka zaposlitve, in sicer bi si želela delati v visokošolski ali specialni knjižnici v Ljubljani. Med svojimi delovnimi izkušnjami naj omenim naslednja opravila: katalogizacija gradiva, izposoja in postavitev gradiva, referencno delo (informator), sodelovanje pri kulturnih dogodkih v knjižnici… Aktivno govorim nemški jezik, pasivo pa angleški ; med drugim sem uporabljala programsko opremo Word in Excel. V mesecu novembru bom opravila strokovni izpit v NUK- u , hkrati pa sem se tudi sicer pripravljena izobraževati in dodatno izpopolnjevati v kolikor bo to zahtevala narava delovnega mesta. Dosegljiva sem na tel.št. 031 216 548. DELO IŠCE Sem univerzitetna diplomirana filozofinja in literarna komparativistka. Predlani sem opravila strokovni bibliotekarski izpit. Do februarja sem nadomešcala delavko v šolski knjižnici Dobrova. Moje delovne izkušnje so urejanje gradiva in izposoja v univerzitetni knjižnici, izposoja v specialni knjižnici, delo informatorja v splošni knjižnici in delo šolske knjižnicarke (narocanje gradiva, oprema, izposoja, izvajanje KIZa, organiziranje kulturnih dogodkov). Aktivno se sporazumevam v anglešcini in obvladam osnovna racunalniška znanja. Pripravljena sem se še dodatno izobraževati v tej smeri. Želela bi si delo v katerikoli vrsti knjižnic, dosegljiva sem na tel. št. 040 749 217. DELO IŠCE Univerzitetna diplomirana bibliotekarka in italijanistka, ki je diplomirala 15. 09. 2004 in si je nabrala prakticnih izkušenj na oddelku za Posebno knjižnicno gradivo v NUK-u, kjer je tudi opravila tecaj za bodoce aktivne udeležence COBISS iz katalogizacije monografij, je trenutno brez zaposlitve in išce delo v katerikoli knjižnici. Tekoce obvlada slovenšcino, italijanšcino in nemšcino, ker je materni jezik. Tel. 031 581 366. PRILOGE 1. V prvi prilogi objavljamo razpis za podelitev »Copovih diplom in Copovih priznanj« 2005. 2. V drugi prilogi objavljamo najavo konference z naslovom » 14th European Conference on Reading – Zagreb – Croatia: Literacy Without Boundaries«, ki bo potekala od 31. julija do 3. avgusta v Zagrebu. Objavljamo tudi »Prijavnico« za udeležbo na posvetovanju. 3. V tretji prilogi objavljamo narocilnice za elektronsko obliko prirocnikov PREKAT in ZNACKA.