Za poduk iii kratek oas. Spomini iz jutrovih dežel. Piše F. S. Šegula. (Dalje.) XV. J e r u z a 1 e m. Sredi mesta, ravno nasproti III. postaji sv. križevega pota, stoji velikansko poslopje, najveue med vsemi, raz njega pa plapola mogočna avstrijska zaslava, to je avstrijski romarski bram, kjer se vsaki romar 14 dnij brezplaeno na stan vzeme in pogosti. Tu sem nas pelje iz cerkve božjega groba ljubeznivi rektor in gostoljubno sprejme. Da-si nameravam ostati v Jeruzalemu tri tjedne, vendar bo treba hiteti, če si hočem vse znamenitosti v mestu in okoliei pogledati, se jih zavžiti. Popoldan 12. aprila obiskal sem najprej Oljsko g o r o. Znamenitosti so: grob Marijin, podzemeljska duplja, kjer je Jezus krvavo pot potil, vrt Getsemani, kapele vnebohojenja, kapela sv. vere (tu so po starem sporočilu se sešli apostoli prej, ko so se podali po Sirnem svetu, ter zložili 12 členov vere) ter samostan sv. očenaša. Po hodniku gledaš tu na zidu velike kamenene plošče, vsaka pa ima zapisan očenaš v drugem jeziku. Tako beremo Gospodovo molitvo tn v 33 jezikih in sicer (od vhoda na pravo začenši) v turškem, nemškem, ruskem, danskem, hrvatskem, norveškem, grškem, sirskem, kaldejskem, latinskem, poljskem, španjskem, portugiškem, georgijskem, italijanskem, francoskem, samaritanskem, švedskem, bretonskem, tibetanskem, flamandskem, tartarskeui, sanskritskem, kineškem, etijopijskem, koptiškem, bindustanskem, kurdijškem, hebrejskem, armenskem in arabskem, le slovenskih besedij sem iskal ali iskal zastonj. Petek pred cvetno nedeljo je in turški praznik, kakor pri nas nedelja. Ta dan pa se začenjajo v .Tpruzalemu za Turke posebni prazniki, ki trajajo osem dnij do velikega petka, prazniki preroka Mojzesa. Daleč tam zunaj na visoki skali ob mrtvem morji so razvaline starokršeanskega samostana, Turki pa verujejo, da je tam umrl in pokopan Mojzes. Tu sem pridno romajo mohamedanci in moram reči, kolikor sem imel priložnosti ta čas opazovati, da mobamedanci še rajši hodijo na božja pota, kakor naši verni Slovenci, kako bi tudi ne, saj v domači vasi nimajo mohamedanci lepib cerkvie, kakor mi! Vrt Getzemani, obdan z mogočnim zidoni, leži tik cpste, po kateri ima popoldan iti velikanska procesija. Podal sem se popoldan tedaj zopet na vznožje Oljske gore. Brat frančiškan, ki noč in dan čuva vrt Getzemani, nam prijazno pusti vstopiti, ali zid ob cesti je bil že prenapolnjen ljudij. Zlezel sera tedaj prav, ka- kor svoje dni Cabej, na velikansko oljkino drevo, ki je baje že stalo tu- za časov Kristusovih, ter sem iz gostega vejevja mirno gledal doli na eesto. Procesija se začne. Prvi so trume nam že iz Egipta znanih drvišev. Kako kričijo, tulijo, skačejo, sikajo »raahmud«, plešpjo, ritanski hodijo — strašen začetek! Posebni »svetniki« med drviši čisto sami mirno stopajo, s staro helebardo v roki a s tisočkrat zakrpanimi plašči; ljudstvo se jih pa spošljivo ogiba. Sedaj privrejo pojedine bande turških muzikantov z bobni, trompetami itd., ljudstva se kar tere okoli njih. Nad 300 bander, rdečih, zelenih, črnih sem že do sedaj naštel. Nara nasproti, onstran potoka Cedrona, so Štefanska mestna vrata Jeruzalemska. Mogočni kanonski strel zagromi in skozi ona mestna. vrata prikaže se zeleno bandero preroka (Mohameda). Pod vrtom Getzemani pa gledam turške vojake pešce, vojaško godbo, ki prav dobro svira; ti vojaki imajo posebno nalogo spremljati dragoceni dar, ki se nese v svetišče Mojzesovo. Vojaški trobentarji pridirjajo. Zeleno bandero, neki 1200 let stara capa, se prikaže. Nosi jo sam mufti, najvišji cerkveni poglavar turški. Za banderom pridejo turški konjeniki, raztrgana bandera raznih turških regimentov, na krasnih arabskih konjičib jezdijo turški oficirji, dostojanstveniki, paša in višji sodnik, spremljana od svojih uradnikov. Za njimi sipa se brezbrojna množica vpijočega ljudstva. To je Turška romarska proeesija! Do tje, kjer se cesta zavije za Oljsko goro, spremljali so romarje, potem se pa vse vrne z divjim krikom, pevanjem, muziciranjem, da je strašno. To imenujejo Turki »nori tjeden«. Tako bo trajalo do našega velikega petka. Toda pustimo te turške slavnosti! Petek popoldan je 3. ura, 9. ura po štetju Jutrovskem, in z mogočnim glasom doni od cerkvc Božjega groba veliki zvon, ki oznanja uro smrti Sina božjega. Hvala Ti, veliki Bog, da nii je dano »9. uro« tukaj slišati in odmoliti! Proti večeru obiskal sem še stare jude, ki se vsaki petek zbirajo ob zidovju starega tempeljna in britko jokajo radi zgubljene slave. Dne 14., 15. in 16. aprila obiskal sem mesto .Tpriho, kopal se v mrtvem morji in sveti reki .Tordanu, maševal tam, kjer je krščeval sv. Janez Krstnik, pil iz studenca Elizejevega, odkoder sem si za spomin vzel sodomska jabelka, ter splezal na pusto goro Quarantana, kjer se je naš OdreSenik postil 40 dnij in nočij. Sodomska jabelka rastejo na bodečem trnju, cvetejo modro, so najprej zelena, potem lepa modra, a čisto dozorele sive barve. Ako tako zrelo »jabelko« v roko vzameš, razprši se, a na dlani ostane le malo prahii, pppelju podobnega. (Dalje prih.) Sniešnica. Ubogi bolnik pride k zdravniku, ki je blagorsrčno siromake zastonj zdravil. Zdravnik napravi zdravilo in mu je da, rekoč: »Tr imate- "sako uro vzemite kavino žlico polno!« — »Dragi gospod zdravnik«, reče bolnik, »prosim lepo, da mi še uro in kavino žlico date, ker teh tudi nimam«.