ANTAGONIZMI ČLOVEKA IN SISTEMA.* Tema našega srečanji! je zelo široka in zato omogoča najbolj različne razlage in prijeme. Mislim, da je lako prav. kajti ožja omejitev teme bi lahko vnesla v našo razpravo neko monotonost. Dovolite mi. da si prvotno široko temo po svoje razložim in zožim na področje, ki me posebej zanima. Moje vprašanje se glasi: kateri izmed antago-niz.mov. ki so značilni za današnjo evropsko klimo, pravzaprav stvarno in neposredno zadeva literarno tvorbo? Menim, da osnovna in očitna protislovja evropske sodobnosti — kot so na primer nasprotja med kapitalistično in socialistično ureditvijo ali med krščanskim in marksističnim svetovnim nazorom za literaturo še zdaleč niso tako pomembna, kot bi Lahko teoretsko domnevali ali kakor bi si to želeli tudi mnogi politiki. To je seveda tudi naravno: umetniško delo ni konstrukcija iz idej niti podoba družbenega reda. ampak samo poskus izraziti človekovo bit v najširšem pomenu z različnih izhodišč in vidikov. Zato je krog problemov, ki se v umetnosti neprenehoma ponavljajo. \ bistvu enak na obeli polovicah sveta, in to kljub vsem revolucionarnim spremembam in nazorskim razlikam. Gre za osnovne pogoje človekove eksistence, za materialno in duhovno, za veliko temo smrti in ljubezni, vojne in mirti, odnosa človeka do družbe in medčloveških odnosov, za konflikte med generacijami in nove probleme človeka v stoletju znanstveno-tehnične revolucije. Pa niti i,i edina tema. prek katere bi lahko prodrl v literaturo tisti splošni anta-gonizem. namreč tema odnosa med človekom iu nosilnimi idejami družbe, v kateri živi. resničnih ustvarjalcev ne ločuje med seboj. Odnos med krščanstvom in marksizmom je namreč striktno antagonističen samo na najvišji filozofski ravni, medtem ko imata v praktični aplikaciji, ki se kar najbolj dotika konkretnega življenja posameznika, dosti skupnega ali vsaj podobne cilje. Prav to pa so tla. ki zanimajo literaturo. Sicer pa je marksizem nastal v Evropi, črpal je i/ evropskih miselnih tokov in mora hočeš nočeš odgovarjati na vprašanja, ki jih je zastavil predhodni razvoj evropskega mišljenja. Sodobni marksisti, ali bolje rečeno intelektualna elita marksističnih partij, h katerim sodijo tudi marksistični pisatelji, stoje pred zelo podobnimi problemi kakor intelektualna elita zahoda, med njimi tudi katoliški pisatelji.
"  Prispevek   na   prvem   mednarodnem   srečanju   prisateljev   v   Piranu   maja
leto-..
U    S,.,l,,l,noM                                                           657
Nikakor nočem delati vtisa, kot da ne vem kako dobro poznam problematiko katolikov. \ r/eli i/, minulih let so pri nas zelo velike, informacije pa samo delne. Knjigo Davida Andeasa Seehera Das zroeite Vaticuinim. ki poroča o vatikanskem koncilu, sem dobil v roke čisto po naključju. Mnoge odlomke te knjige pa sem prebral z velikim zanimanjem. Posebno tiste, ki so poročale o diskusiji o verski svobodi. Na eni strani so trdili tradicionalisti. da zmota ne more imeti istih pravic za razširjanje kakor resnica: da ima samo spoznanje, ki je v skladu z objektivno resnico, absolutno pravico za notranjo in zunanjo eksistenco, da ima samo prava vera pravico, da bi jo razložili javnosti!'. Svobodni naj bodo samo notranji verski akti. zunanji pa naj bodo določeni od zgoraj, z vrha. — Nasprotniki teli tradicionalnih nazorov, pristaši progresivnih tokov, pa so menili, da tu ne gre za pravico do resnice ali zmote, ampak za pravice človeku, ki se moli. Razširjanje zmotnega nazora lahko sicer škodi splošnemu blagru. vendar brez svobode, h kateri tudi po svojem bistvu sodi svoboda veroizpovedi, ne more biti realiziran splošni blagor. Nesoglasje s to mislijo pa pomeni, da bi morala Cerkev izvrševati neposredno oblast nad družbo, kar  pa         kot   so   rekli   pristaši   progresivnih   nazorov —  danes  ne  more nihče
več resno zagovarjati. Kardinal Colombo je med drugim tudi izjavil, da verski akt. ki ni svoboden, dejansko ni noben verski akt. kardinal l.eger pa je opozoril na to. da subjekt verske svobode ni kristjan, temveč vsak človek, tako vernik kot  nevernik.
Če si odmislimo načelno, svetovnonazorsko nasprotje, ki za literarno tvorbo v svoji abstraktni podobi ni kdove kako odločilno, takoj pade v oči podobnost problematike in procesov v intelektualni konici Cerkve in intelektualni konici marksističnih partij na drugi strani. Kaj drugega so že leta trajajoči in vedno znova nastajajoči spori na eni strani med dogmatiki, ki imajo Mar\ove. Fngel sove in Leninove misli za sistem večnih resnic, o katerih sploh ni treba razpravljati, in ki štejejo Stalinove interpretacije klasikov za edine razvijanja vredne misli - in na drugi strani med progresivnimi marksisti, ki vztrajajo pri svobodi spoznavanja, pri svobodi iskanja novih poti tudi s tveganjem zmote? Tudi danes mnogi ljudje pri nas trdijo, da bi se morala svoboda nazora nanašati ne samo na partijce, ampak tudi na nepartijce in pripadnike drugih strank. Tudi pri nas so mnogi pripravljeni tolerirati svobodo znotraj partije, nikakor pa ne zunaj nje. In celoten sistem cenzurnih ukrepov je imel v preteklih letih nalogo prepovedati razširjanje nazorov, ki so bili v nasprotju z uradno dovoljenimi in s tem zajamčeno resničnimi nazori.
To podobnost strukture nasprotujočih si sil in podobnost njihovega napora znotraj nazorske politične antagonistične skupnosti štejem za pojav, ki je za umetnost in literaturo mnogo pomembnejši kot pa samo nasprotje družbenih sistemov in svetovnonazorskih sestavov. Kaže namreč no stvarnost, da antagonizem. ki je za umetniško tvorbo bistvenega pomena, ne teče po mejah političnih sistemov in svetovnonazorskih principov, temveč znotraj teh sistemov in principov. Antagonizem. ki je dejansko bistven za ustvarjalnega intelektualca in za pisatelja, v prvi vrsti ni antagonizem človeka in sistema, protislovje posameznika in oblasti, ki si hoče podrediti človeka. Za zelo pomembno štejem dejstvo, da je prav v zadnjih petnajstih letih prišlo v obeh evropskih sistemih, ki sta se borila za oblast nad človeškimi dušami, do poskusov notranjega preroda, za spremembo tradicionalnega, konservativnega pojmovanja. Staro pojmovanje oblasti nad ljudmi se je diskreditiralo. pametni ljudje na obeli straneh
658
so spoznali, da se mehanizem preveč centralizirane oblasti, ki temelji na dogmah, obrača proti njemu: v današnjih razmerah je človek lahko podvržen različnim načinom vplivanja, vendar pa ni mogoče vzbuditi dejanske aktivnosti množic s propagandističnimi in stvarnosti neustrezajočimi argumenti, lire/ aktivnosti množic pa \sak sistem prej ali slej razpade. To pa je, po mojem mnenju tisto, kar karakterizira in združuje današnje napore intelektualca v obeh antagonističnih si taborih, hkrati pa je definicija antagonizma. ki ga ustvarjalni človek tako mučno občuti: nasprotje med intelektom in oblastjo, med svobodo osebnosti in nasiljem družbe itd. lega bi se morali zavedati vsi predstavniki sistema, ki še niso razumeli, da moderne družbe ni mogoče trajno obvladati z metodami prejšnjega stoletja, da ne rečem srednjega veka. skratka, da vodi politika starega tipa. ki si skuša pridobiti oblast nad ljudmi in njihovo zavestjo, nujno k neslavnemu polomu.
Prevedel F. S.                                                                      J a n   T r e f u 1 k a
659