Riistislav: Ivje. 737 Takega prijateljstva po mojem mnenji celo ni, razven če sta oba že davno prekoračila petdeseto leto. Omenila sem že, da je prijateljstvo najsorodnejše čustvu ljubezni, in tak6 bi se iz iskrenega prijateljstva med moškim in med žensko nevedoma naredila ljubezen. Jedini slučaj odkritosrčnega prijateljstva med osebami različnega spola bi menda bil še ta, če bi bila prijatelj in prijateljica zelo različne dobe: n. pr. on jako star in ona mlada ali narobe; tedaj bi utegnila biti med njima prava nesebična prijateljska zveza. Mnogo se je že pisalo o prijateljstvu. Nezaupniki naravnost taje, da bi ga kje bilo, sebičniki podajajo njega imenu najbridkejše dvojbe, a jaz trdno verujem, da je prijateljstvo na svetu. Priznavam pa, da se dobi jako poredkoma, ker se je res težavno srečati z dušo, ki bi bila naši duši podobna, najti koga, komur bi brez strahu zaupal vse, ne da bi naša odkritosrčna izpoved romala po družbah, krčmah in kavarnah. Prijateljstvo je krepost, katero vzgoje samo nežne duše; v sebi ima slasti, katere niso dane vsakomur. Ne sam6, da verjamem v prijateljstvo, mislim cel6, da je lahko tudi večno, ker ne živi ob zunanjih vtiskih, ker ni strast, ki bi zažigala in pokončavala vsak drug srčni gibljaj. Prijateljstvo je mirno čustvo, blaga in čista presrčnost ter ima v sebi nekaj oblastnega. Ko bi nadaljevala ta predmet, potrebovala bi Ciceronove izgo-vornosti in Demostenove navdušenosti. Saj je znano, da nihče ni toliko hvalil in povišaval prijateljstva nego prav ta dva pisatelja. Jaz h koncu samo dodam majhen nasvet, ki bodi nekakov ključ do prijateljskih src: Zaupajte bolj pogledu onega, kogar imenujete prijatelja, nego njega nasmehu, a bolj njega desnici, sezajoči vam v roko, nego njegovemu pogledu. Oko je odkritosrčnejše, nego so usta, roka zvestejsa nego pogled! — Ivje. lej, po širem svetu In ko duši tvoji Zima ostra vlada, Nadej vir presahne, Na brezlistnato vejevje V lice ti izraz bolestni Ivje pada. Žalost dahne . . . Rastislav. 47