KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO LETO VII 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO VII. letnik Ljubljana 1959 2. zvezek Vsebina drugega zvezka: D. Kermavner: Ustanovitveni manifest »Delavske socialistične stranke za Slovenijo« z dne 3. marca 1920 — Stran 57 M. Pahor: Koprska nota in miljski protokol iz 1. 1849 — Stran 66 R. O g r i n : Nova cesta od Vrhnike do Planine — Stran 74 E. C e v c : Vedute slovenskih krajev iz začetka XVIII. stol. — Stran 77 M. S m o 1 i k : Kako so zidali semenišče v Ljubljani — Stran 90 N. Šumi: Dve »novi« baročni fasadi v Ljubljani — Stran 97 J. M u š i č : Z drugo stoini jo slovenskega planinskega polka v borbi za Korotan — Stran 103 S. Kranjec: Pol stoletja III. ljubljanske gimnazije — Stran 107 J. Sasel: Prispevki za zgodovino rimskega Iga — Stran 1117 M. P i v e C - S t e 1 e : Ljubljana in Slovenija v očeh inozemskega pot- nika leta 184S — Stran 124 MUZEJSKE NOVICE: M. R u t a r : Tolminski muzej — Stran 125 ZGODOVINSKO BRANJE: P. B 1 a z n i k : Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške odveze — Stran 127 J. Serajnik: Karel Dobida, Ivan Napotnik — Stran 128 J. Serajnik: Srednjeveške freske na Slovenskem — Stran 128 B. M a r u š i č : Zgodovina goriške nadškofi je 175)1—1951 — Stran 138 B. M a r u š i č : Elio Apih, La societa triestina nel secolo XVIII. — Stran 128 iN a o V i t k u : Skofja Loka in Kranj leta 1713 Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič Izdaja in zalaga: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino. Pred- stavnik Jože Som. Tiska tiskarna >Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/11 (Mestni arhiv). Tekoči račun pri Mestni liranilniei ljubljan- ski, št. -rrT—, Letna naročnina 400 din, posamezna številka 150 din. oUd-1-3-7:> ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK VII. LJUBLJANA 1959 ZVEZEK 2 Vse tri uvodnike letošnjega letnika »Kronike« posvečamo štirideseti oblet- nici ustanovitve in delovanja KP J. Tokrat prinašamo iz serije treh člankov drugega, ki obravnava dogodke ob samem ustanavljanju slovenskega dela KP J v letu 1920. Uredništvo USTANOVITVENI MANIFEST »DELAVSKE SOCIALISTIČNE STRANKE ZA SLOVENIJO« Z DNE 3. MARCA 1920 DUŠAN KE;RMAVNE;R »Tega manifesta, s katerim se zaključuje pot enotne socialnodemokratske stranke, ni- smo mogli nikjer najti« — tako smo morali zapisati v V. tomu Zgodovinskega arhiva Komunistične Partije Jugoslavije (Beograd 1951, str. 412), posvečenem socialističnemu gibanju v Sloveniji do leta 1920, a kmalu zatem smo pri urejanju dotlej nepregledanih papirjev v Narodni in univerzitetni knjiž- nici odkrili nemara edini ohranjeni izvod tega zgodovinskega dokumenta. Gre za ustanovitveni manifest »Delavske socialistične stranke za Slovenijo«, t. j. osa- mosvojenega levega krila dotlej enotne slo- venske socialnodemokratske stranke, ki se je šele po izstopu iz te stranke lahko pridru- žilo že na kongresu zedinjenja 19. aprila 1919 v Beogradu ustanovljeni »Socialistični delav- ski stranki Jugoslavije (komunistov)« in ki je nato po drugem kongresu te stranke v Vukovaru 20. do 24. junija 1920, preimeno- vane v Komunistično Partijo Jugoslavije, ostalo v njenem sestavu. Gre potemtakem za nekakšen »rojstni list« slovenskega dela KP J, za dokument torej, ki vsekakor zasluži, da ga »Kronika« objavi celotnega v letu, po- svečenem proslavljanju 40-letnice KP J. Pred besedilo manifesta uvrščamo (pod I.) nekaj njegove »predzgodovine«, t. j. kratek pregled diferenciacije v slovenski socialno- demokratski stranki, začete spomladi 1919 pod pritiskom revolucionarnega razpolože- nja v delavskih množicah in zaključene z razkolom stranke v februarju/marcu 1920. Brez takšnega uvoda dandanašnjemu in pri- hodnjemu bralcu, neseznanjenemu s prejš- njimi nasprotji v stranki, vsebina in idej ai značaj manifesta ne bi mogla biti dovolj umljiva. Besedilu manifesta (pod II.) pa do- dajamo na koncu (pod III.) še nekaj najnuj- nejšega ocenjevalnega komentarja. Dejstvo, da na beograjskem kongresu ze- dinjenja socialnodemokratskih strank Srbije in Bosne-Hercegovine ter večinskih levih kril hrvatske in vojvodinske socialnodemo- kratske stranke sploh ni bila zastopana slo- venska socialnodemokratska stranka niti po kakšnem manjšinskem zastopniku, ki bi bil izrazil simpatije slovenskega delavstva m zedinjenje ostalega proletariata Jugoslavije, razodeva tedaj še neoslabljeno strnjenost slovenskih socialnodemokratskih kadrov, ki jim je bila še prva skrb ohranitev enotnosti socialističnih vrst od desnih do levih, ne glede na -spreminjajoče se okolnosti, ki uteg- nejo nalagati zdaj desno, zdaj pa levo po- litiko. Tako so pojmovali socialistično po- litiko vsi avtoritativni slovenski socialni de- mokrati, ki so ob razsulu Avstrije jeseni 1918 ostali na ozemlju jugoslovanske Slovenije in ki so se sprva od prvega do poslednjega strinjali s politiko sodelovanja socialnoderao- kratske stranke v narodni in nato deželni vladi za .Slovenijo, v začasnem narodnem predstavništvu za vso državo v Beogradu in v tamkajšnji osrednji koncentracijski jugo- slovanski vladi, izpričujoč s tem stališčem popolno odtujenost vsakršnemu revolucionar- nemu konceptu. Močnejšega dokaza za po- polno prežetost slovenske socialne demokra- cije z reformizmom in za njeno tedanjo po- polno neodpornost zoper meščanski naciona- lizem ne more biti. Kar je bilo v tej socialni demokraciji idejnih elementov, nasprotujo- čih sodelovanju z meščanstvom in goječih perspektivo na revolucionarno zmago pro- letariata nad vladajočimi razredi, dosegljivo v bližnji prihodnosti s stopnjevanjem revo- lucionarnega vala na poti posnemanja okto- brske revolucije tudi v deželah srednje, za- hodne in jugovzhodne Evrope, vse tisto je 57 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO bilo prišlo v Trstu in v Gorici pod italijan- sko okupacijo, kjer se je zlahka predalo vplivu od dne do dne bolj zrevolucionira'e italijanske socialistične stranke. A tudi v jugoslovanski Sloveniji je bilo prav v času okrog beograjskega kongresa zedinjenja vi- deti, kakor da se bo socialna demokracija, dotlej strnjena na liniji »ininisterializma«, pod pritiskom naraščajočega revolucionar- nega razpoloženja delavskih množic enotna preusmerila iz sovladajoče primeščanske stranke v opozicionalno-revolucionarno, ka- kršna je bila na beograjskem kongresu usta- novljena »Socialistična delavska stranka (komunistov)«, predstavnica vsega ostalega proletariata Jugoslavije z izjemo hudo skr- čenih »ministerialističnih« manjšin na Hrva- škem in v Vojvodini. V tej smeri je izredna konferenca slovenske sooialnodemokratske stranke dne 15. aprila 1919 sklenila odpoklic obeh svojih »zastopnikov« — Antona Krista- na in Albina Prepeluha — iz deželne vlade, za Slovenijo in je dva meseca pozneje — 13. junija — izvrševalni odbor te stranke odpoklical iz te vlade oba njena prva vodi- telja, ki sta pa tako po prvem sklepu kakor tudi po tem odpoklicu vendarle še ostala v deželni vladi, kjer jima je toliko bolj pri- Jaka 2orga (ustreljen leta 1942 v Nišu kot talec) Meihrova hiša na Krekovem trgu tik pred prvo svetovno I vojno, v prvem nadstropju njenega dvoriščnega trakta sta j imeli lota 1919 in 1920 sedež obe najvažnejši organizaciji levega krila socialne demokraeije in potem nove »-Delavske socialistične stranke za Sloveuijo«: ljubljanska organizacija JSDS in železiničarski sindikat. V teh prostorih so bile vse konference vodstva levega krila in vse večere politične diskusije, Mahrovo hišo je leta 1919 sklenil kupiti želez- nioarski sindikat in jo urediti za ^Delavski dom<, a je izvedbo tega sklepa preprečil Anton Kristan. Namesto nje je bila potem sredi leta 1920 kupljena manj ugodno hiša na sedanjem Novem trgu št. 2, kjer je bil nato »Delavski domi, ki je rabil vsa dvajseta leta kot prostor zbiTanja, ljubljanskih komunistov. jala udeležba pri skrbeh in poslih meščan- stva, kakor pa sodelovanje z »zboljševizira- nimi« delavskimi in kmečkimi množicami; prepričana sta bila, da jima nastajajoča leva opozicija v stranki ne bo še mogla zrasli čez glavo^ in da bosta še nadalje lah- ko ugotavljala: »Pri nas na Sloivenskem bolj- ševizma ni bilo in ga še ni,« kakor je vzklik- nil 27. maja 1919 Anton Kristan v beograj- skem začasnem narodnem predstavništvu. Bila sta doTolj spretna, da tedaj nista za- vračala naravnost argumentacije pojavlja- joče se leve opozicije, ki je izražajoč raz- položenje množic trdila, da razredna delav- ska politika zahteva predvsem zedinjenje vsega proletariata Jugoslavije v enotno po- litično stranko in v enotne sindikate, ki bodo s svojo enotno močjo mogli delavstvu pri- dobiti več socialne zaščite, kakor pa je je prejemalo po poti sodelovanja z vladajočim meščanstvom, in ki bodo hkrati pripravljali delavstvo na prevzem oblasti, ki ga bo terjal nezadržni val proletarske revolucije, tedaj zmagovite že na Madžarskem in nemara čez kratek čas tudi v ostalem vzhodnem, sever- nem in zahodnem sosedstvu ... Oba desni- čarska voditelja sta samo venomer poudar- jala, da mora prav spričo svojih tedanjih, kakor tudi spričo prihodnjih nalog sloven- ska socialna demokracija — zlasti po zgledu avstrijske, pa tudi češke — ostati enotna in da se mora enotna zediniti s proletariatora ostale Jugoslavije, ko bo zedinjenje »do- zorelo«, ter sta svoj izstop iz deželne vlade samo odlagala na še »primernejši« trenu- tek ... A ne samo, da takšnega »trenutka« nista pričaJsala, marveč se je Antonu Kri- stanu celo posrečilo, da si je na zaupniški 58 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA konferenci stranke dne 10. avgusta 1919 s prav pičlo večino izposloval »proste roke« glede vstopa v »demokratsko-socialistično vlado« pod predsedstvom Ljube Davidovica, v kateri je sprejel resor za šume in rude poleg dveh hrvatskih socialistov Vitomira Koraca in Vilima Bukšega. Se pred tem si je bil Kristan utrdil pozicijo v vodstvu stranke z izključitvijo iz nje Nina Furlana, ki je ob moralni podpori primorskih sloven- skih socialistov in ob gmotni podpori ma- džarske sovjetske republike skupaj z Jakom Zorgo izdal julija 1919 prvo in edino šte- vilko »Baklje«, prvega slovenskega komuni- stičnega glasila, in začel s sistematično agi- tacijo proti ministerialistični politiki desni- čarskega vodstva med delavskimi množica- mi s silno prodornim uspehom v Trbovljah. V avgustu 1919 je Kristan dosegel tudi še izključitev iz stranke inž. Dragotina Gustin- čiča zaradi njegove kritike politike vodstva v poslednji številki »Demokracije«, ki se je pod uredništvom Alojzije Štebijeve »pri- znala h komunističnim idejam«. A spretno manevrirajoč z geslom ohranitve strankine enotnosti je Kristan še obdržal na uzdi od dne do dne bolj naraščajočo levo opozicijo v strankinih forumih, ki se je skušala ognili razkolu stranke in je hotela prepeljati stran- ko v celoti na protiministerialistično pot in k zedinjenju s »Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov)« s sklepom njene- ga prihodnjega XI. kongresa, na katerem je spričo vseobsežnega revolucionarnega raz- položenja med delavstvom računala z gotovo večino. Na čelu te — dejansko sredinske — leve opozicije v stranki so bili predvsem inž. Anton Stebi, urednik strankinega dnev- nika »Napreja« Rudolf Golouh, dr. Milan Lemež, tedaj organizator pomembnih stran- kinih političnih šol v Ljubljani, na Jeseni- cah in v Trbovljah, in vodilni funkcionarji najmočneje organiziranega sindikata, t. j. železničarskega, z Marcelom Zorgo, Josipom Petričem, Ljudevitom Vencajzom, Ivanora Makucem in dr. Kar pa je bilo še drugih avtoritativnejših socialnih demokratov iz predvojnega in medvojnega časa, so bodisi zvesto sledili avtoriteti mogočnega Antona Krisitana, ki jim je s svojo politiko pripo- mogel do trdnejših in veljavnejših pozicij v delavskem zadružništvu, v sindikatih, v bol- niških blagajnah, in ki jih je delavstvo za- čelo označevati kot »konzumarje in kranken- kaslerje«, ali pa jih je v njihovem omaho- vanju med levo opozicijo in desničarskim vodstvom Kristan spretno izkoričal za svoje namene, zlasti na XI. kongresu stranke, ki ga je dal najprej odgoditi za dva meseca od začetka septembra na začetek novem- bra 1919. Da bi obvladalo ta kongres, na katerem je tudi samo pričakovalo prevladujoče levi- čarsko razpoloženje, je desničarsko vodstvo predvsem poskrbelo, da vnaprej »obrezgla- vi« levo opozicijo. Temu namenu je služila aretacija za čas trajanja kongresa dveh od- ločnih levičarjev, ki bi mu utegnila zmesti račune, Lovra Klemenčiča in inž. Dragotina Gustinčiča, ki sta bila oba izvoljena kot delegata na kongres, čeprav je bil Gustinčič izključen iz stranke. (Nino Furlan je bil za- radi svojega tako uspešnega revolucionarne- ga »rovarjenja« v Trbovljah tedaj že nekaj mesecev v celjskih zaporih; bil je tudi ob- sojen in leta 1920 izgnan iz Jugoslavije na- zaj v okupirano Primorsko!) Še bolj pa je bila leva opozicija »obrezglavljena« z umi- kom iz vseh strankinih forumov in iz stran- ke kratek čas pred XI. kongresom inž. An- tona Štebija, ki ga je desničarsko vodstvo nenadoma lažno obdolžilo, češ da je bil ovadil vojaškemu poveljstvu častnika, sicer desničarskega socialista Zvonimira Bernota, ; Marcel Žorga 59 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO da prireja predavanja v ljubljanski socia- listični organizaciji. Tako obrezglavljeno levo opozicijo je bilo na XI. kongresu kljub njeni večini mogoče izmanevrirati s kavču- kastimi sklepi, ki so se navidezno obračali proti ministerializmu in izjavljali za zedi- njenje jugoslovanskega proletariata, ne da bi bili vendarle naravnost naložili »zastop- nikom« stranke izstop iz beograjske in ljub- ljanske vlade ter pridružitev »Socialistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov) <, ki je edina predstavljala tisti »jugoslovan- ski Proletariat«, s katerim se je bilo zediniti; tudi v izvrševalnem odboru stranke, ki mu je bila pridržana izvršitev teh kavčukastih sklepov, si leva opozicija ni znala zagotoviti večine. Po tako izvedenem kongresu kajpada ni moglo priti več do novega zbližanja med desničarskim delom vodstva, ki je nadalje- val s svojo dotedanjo politiko in ni našel nobenega »pravega« trenutka za izstop iz obeh vlad, in med tako za zmago na kon- gresu opeharjeno levo opozicijo, ki se je pod pritiskom vse ostrejšega bojevuega razpolo- ženja delavstva razvijala vse bolj v levo od dotedanje sredinske pozicije. Nasprotstvo med obema kriloma v stranki se je v zimi Ljudevit Vencajz .(irojen v avgustu 1876 v Kočevju, umrl 7. avgus.ta 1952 v Ljubljani) 1919/1920 vse bolj zaostrovalo, vrsta stran- kinih organizacij, predvsem politično naj- važnejša ljubljanska, je vodila opozicional- no politiko proti vladi, v kateri so sedeli strankini »zastopniki«. Menda že v januarju je leva opozicija zahtevala sklicanje izred- nega kongresa stranke, M naj bi z novimi, nedvoumnimi sklepi zagotovil izvedbo skle- pov XI. kongresa v smeri opustitve ministe- rializma in zedinjenja jugoslovanskega pro- letariata. Malo zatem, 15. februarja 1920 pa se je zaključila tudi doba »demokratsko- socialistične« vlade, ki je odstopila in napra- vila prostor novi Protičevi vladi nasprotne strankarske koalicije brez demokratov in socialistov; tedaj so prenehali biti ministri in poverjeniki tisti socialni demokrati, ki dotlej niso hoteli ustreči vsesplošnemu de- lavskemu »pozivu«, naj odstopijo, in ki «o rajši tvegali, da je delavstvo vso njihovo ministerialistično politiko pripisalo na rovaš njihove osebne zainteresiranosti, češ da pro- dajajo in izdajajo koristi delavskega raz- reda buržoaziji, v katero skušajo splezati po hrbtu delavstva... Tedaj se je Anton Kri- stan, odtlej »kraljevski minister na razpolo- ženju«, vrnil iz Beograda v Ljubljano in je takoj napovedal, da bo zdaj »napravil v stranki red«, to se pravi obračun z levo opo- zicijo, ki mu je grenila sicer prijetno mini- strovanje ... Ta obračun je opravil na seji širšega ii> vrševalnega odbora stranke dne 22. februar- ja 1920, ki je najprej odobrila dotedanjo taJctiko stranke kot »pravilno, ker je utrdila |sic!| organizacije razredno zavednega pro- letariata v Sloveniji«, sprejela ministeriali- zem kot načelno dopusten, opustila stališče resolucije XI. kongresa, da »vprašanje mini- sterializma ne sme biti ovira za ujedinjenje jugoslovanskega proletariata«, in uvedla pra- vo izjemno stanje v stranki proti levi opozi- ciji, katere predstavnikom je očitala »težko kršenje strankine discipline«, ker so »v tež- kih političnih situacijah javno napadali mandatorje [= ministre!] stranke«, naložilo načelstvu stranke, da »ima v bodoče izklju- čiti iz stranke« vsakega takšnega napadalca in da »sme razpustiti organizacije, ki bi v svoji sredi ali na zunaj razvijale takšno agitacijo in razbijale enotnost stranke?. Hkrati si je desničarsko krilo zagotovilo iz- datno večino za vse takšne izredne ukrepe s tem, da je izvrševalni odbor kooptiral šest desničarjev, tri pa imenoval v načelstvo. S temi sklepi je desničarsko vodstvo po- stavilo levo opozicijo pred izbiro: ali se od- reče svoji politični liniji v smeri zedinjenja 60 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA S »Socialistično delavsko stranko Jugoslavi- je (komunistov)« ali pa izstopi iz stranke, da ne bi bila po drobcih in kosih iz nje iz- ključena. Tisti razkol, ki se mu je skozi vse leto 1919 leva opozicija na svojem sredin- skem stališču skušala izogniti, je nenadoma dozorel; postalo je jasno, da se zedinjenje jugoslovanskega proletariata ni moglo iz- vršiti brez razkola slovenske socialnodemo- kratske stranke. Razkol je razglasila seja 27 zaupnikov z razpustom najbolj ogrože- ne ljubljanske strankine organizacije dne 2. marca 1920; ta seja je sklenila izstop iz socialnodemokratske stranke in izvolila pri- pravljalni odbor nove »Delavske socialistič- ne stranke za Slovenijo«, kar je razglasila socialističnemu delavstvu z naslednjim ma- nifestom na posebnem letaku: Prva stran manifesta: Cena 20 vin. II. iProletarci vseh dežel, združite se.U SLOVENSKEMU PROLETARIJATU! Naša srčna želja je bila, da ostane slovenski proletarijat enoten, da ga v celoti pripeljemo v krog svojih bratov in sester na jugu, da enoten stopi z bratskim hrvatskim in srbskim delavstvom v veliko družino svetovnega pi^oletarijata. Ni šlo. Majhna skupina ljudi je preprečila naša stremljenja. V nedeljo, dne 22. februarja se je vršila seja izvrševalnega odbora » Jugoslovanske soci- jalnodemokratične stranke«. Sklepe te seje ste citali v »Napreju«. Odobrili so ministerijalizem, odobrili sodelovanje strankinih zastopnikov v meščanskih vladah in dali strankinemu načelstvu pooblastilo, da sme razpustiti organi- zacije, ki bi se ne hotele slepo pokoriti tej skupini. V nasprotju s strankinim statutom so sprejeli v izvrševalni odbor nove člane, da tako še bolj utrde svoj absolutizem. S temi sklepi se je postavila ta skupina izven vrst socija- lističnega proletarijata, polastila se je nasilno strankinega izvrševalnega od- bora, s pomočjo katerega hoče vladati preko vseh sklepov strankinih zboro v. Dosedanje osrednje glasilo stranke »Naprej«, ki je pod vodstvom prejš- njega glavnega urednika vsaj uvaževalo sklepe in navodila zadnjega stranki- nega zbora, je ta skupina o zadnjem času izrabila d to, da je zavestno pri- pravila razkol v stranki, ki ga je izvedla z zadnjimi sklepi. V smislu teh sklepov so hoteli razpustiti ljubljansko krajevno politično organizacijo. Da to preprečimo, smo sami javili svoj izstop iz stranke in se proglasili kot se- staven del nove »DELAVSKE SOCIJALISTICNE STRANKE ZA SLOVENIJO«. Zakaj smo to storili? Politika stranke že dolgo ni bila več razredna, pro- letarska; nasprotno bila je taka, da je škodovala delavstvu in delavskim orga- nizacijam. Skupina ljudi je izkoriščala slovenskega delavca v svoje osebne na- mene, izrabljala je stranko za konsolidacijo kapitalistov in za utrditev milita- rizma v novi državi. Zagovarjali so sodelovanje z onimi krogi, ki so organizi- rali boj proti sovjetski Rusiji, proti ruskemu proletari j atu, ki vzdržujejo v Beogradu zastopstvo ruskega carizma, katero zastopstvo danes preplavlja naše dežele z onimi krvniki, s katerimi je obračunal ruski delavec in kmet. Obto- žujemo jih izdajstva nad slovenskim proletarijatom! Proletarec in kapitalist ne moreta sedeti pri isti mizi, med obema je boj, ki se bo končal šele takrat, ko proletarijat premaga kapitalista in odpravi privatno lastnino na tovarnah, rudnikih, zemlji in trgovini. Zgoraj omenjena skupina pa je izgubila izpred oči te končne cilje, ona zasleduje cilje malomeščanstva, ona zagovarja skupno delo s kapitalisti, ki sesajo v delavnicah kri iz delavčevega telesa. 61 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Očistiti moramo svoje vrste teh lažisocijalistov in lažiprijateljev delav- stva, da pride zopet poštenost na površje in da zmaga politika, ki jo razume delavec in za katero bodo stale delavske mase. Obtožujemo to skupino, da je preprečila ujedinjenje z jugoslovanskim proleiarijatom! S svojo malomeščansko politiko, ki so jo delali na svojo roko, so onemogočili združitev jugoslovanskega delavstva. Onemogočili so to združi- tev zato, da morejo nemoteno gospodovati nad slovenskim delom jugoslovanske- ga delavstva, da ga morejo prosto prodajati zdaj eni, zdaj drugi kapitalistični vladi, da smejo v njegovem imenu prosto uganjati svoj -»trgovski« socijalizem, ki jim je osebno, ^moralno« in finančno že toliko koristil. Vendar je ta zdru- žitev nujno potrebna. Potrebna zato, da se ustvari enotna obrambna fronta proti notranji in zunanji reakciji, proti vsem sovražnikom jugoslovanskega proletarijata, potrebna zato, da se napravi konec tajnemu in odkritemu separa- tističnemu rovarjenju sumljivih elementov, ki delajo pri nas in v inozemstvu za vojno, ki bi jim pomagala razbiti enotnost jugoslovanskega ljudstva, ki naj bi bilo zopet plen v rokah imperijalističnih eksploaterjev. Jugoslovanski proletarijat in samo on more biti nosiielj misli ujedinjenj:! in enote jugoslovanskega ljudstva. Druga stran: DELAVCI! SODRUGI! SODRUŽICE! SOCIJALISTI! ^ Odločilen trenotek je nastopil. Vsako nadaljnje obotavljanje bi bilo slo- ; venskemu delavstvu usodno. Maloštevilni pristaši desnega strankinega krila I so se postavili na stališče, s katerim se mi ne moremo strinjati, če hočemo 1 ostati dosledni. Pa ne samo to. Ti ljudje so pričeli proti nam tak boj, ki nas • sili v obrambo in nam nalaga dolžnost, da čuvamo to, kar smo vedno branili, j kar smo vedno smatrali za najsvetejše: čistost socijalizma in poštenost u i stranki. Sklepe strankinega zbora, torej najvišje strankine instance, so ti ljudje brezobzirno teptali in jih pretvarjali v smislu nepoštenih interesnih želj po- sameznikov na veliko škodo celokupnega proletarijata v Jugoslaviji. Sklepi zadnje seje izvrševalnega odbora, ki so bili objavljeni v osebnem glasilu , desničarske frakcije, so nam jasno pokazali, da hoče dvojica ali trojica ljudi spraviti slovenski proletarijat v struje, ki vodijo v malomeščanski tabor. Z najbrezobzirnejšim terorizmom nam hočejo zapreti usta, onemogočiti delo j in nas oblatiti pred našimi sodrugi. Temu mora biti konec. S položajem v stranki se je ljubljanska politična organizacija ponovno i pečala ter svoje sklepe, združene v resoluciji, v kateri zahteva takojšno skli- canje izvanrednega sérankinega zbora, poslala izvrševalnemu odboru in vsem ; ostalim krajevnim političnim organizacijam v Sloveniji. Mi natančno vemo. j da se je večina organizacij pridružila naši zahtevi. Toda zgodilo se je zopet, da se večinski zahtevi niti to pot ni ugodilo, pač pa samovoljno in preko vseh sklepov strankinih zborov odredilo drakonične korake na škodo opozicije ter sprejelo v izvrševalni odbor, kakor tudi v načelstvo ljudi, ki nikogar ne za- \ stopajo, ker jih ni poslal tja strankin zbor. Morali smo proč od teh ljudi, ki so pogazili v blato, kar so sami leta inj dejetletja oznanjevali kot najvišji cilj slovenskega proletarijata. Morali smo i proč, da ohranimo čisto socijalistično misel, da branimo interese delavstva,) da ločimo poštenjake od nepoštenjakov. | Da moremo širiti čisto socijalistično misel, zagovarjati čiste delavske in-; terese in braniti svoje po^^tenje, se je osnoval konzoircij, ki bo izdajal tedniki »UJEDINJENJE«, \ ker ne moremo več smatrati malomeščanskega »Napreja« za svoje glasilo. 1 62 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA SODRUGI! SODRUZICE! Vaša dolžnost je, da z marljivim nabiranjem denarja za tiskovni sklad omogočite skorajšnje izdajanje strankinega dnevnika. Dosedanje glasilo »Na- prej« se je podalo posebno v zadnjem času na pot, ki vodi neizogibno v me- ščansko močvirje. Poslavljamo se za vedno od njega, ki se bliža z urnim ko- rakom svojemu nesrečnemu koncu. Zastavili pa bomo zato ose svoje sile, da ite bo odslej nobena proletarska družina brez >l]jedinjenja«. Vsi na svoje mesto in zmaga ujedinjenja jugoslovanskega proletarijata je zagotovljena! Vsi, ki z nami soglašate, podajte se nemudoma na delo. Ustanovite po vseh okrajih in krajih odbore, pododbore in zaupnike, agitirajte za naše glasilo »Ujedinjenje« in naznanite nam čimpreje imena krajevnih zaupnikov ter šte- vilo naročnikov lista. Pripravite se obenem za prvi strankin zbor, ki se bo vršil v najkrajšem času in na katerem se bo ustanovila delavska socijalistična stranka za Slovenijo ter obenem izvršilo vse potrebno za ujedinjenje jugo- slovanskega delavstva. PRIJATELJI! Po dolgi, žalostni dobi brezvestnega spletkarjenja z interesi in ideali so- cijalističnega delavstva, po predolgem izkoriščanju stranke v osebne svrhe, se vračamo končno zopet na pošteno pot socijalizma, razredne vzgoje in raz- rednega boja, ki smoi jo mirno in zavestnoi hodili cela 10 letja. Za ta naš po- šteni in prepotrebni čin nas bo peščica slepih toda pohlepnih lažisocijalistov blatila in nam očitala izdajstvo. Ne verjemite njihovim obupnim izbruhom! Saj ijih poznate! Izdajalci so ioni, ker so se prodajali kapitalističnim vladam in jim hlapčevsko služili, izdajalci so oni, ker so pogazili v blatu osebnih ambicij in koristi program stranke, kakor bomo dokazali v svojem listu. Mi gremo mirno svojo socijalistično pot, z nami pojdejo vsi, ki so osta'i zvesti delavski stvari. Živela delavska socijalistična stranka za Slovenijo, živel razredni boj, ži- velo ujedinjenje jugoslovanskega proletarijata! V Ljubljani, dne 3. marca 1920. Pripravljalni odbor delavske socijalistične stranke za Slovenijo v Ljuhljrni. Konzorcij »Ujedinjenja«. IIL Manifest odcepljenega levega krila slo- venske socialnodemokratske stranke dobro razodeva značaj tega krila na razvojni stop- nji, ki jo je doseglo ob razkolu. Na prvi po- gled je videti, kakor da njegova idejnost, kolikor je izražena v manifestu, ne ustreza »duhu časa« v letih 1919 in 1920, ko so ideje oktobrske revolucije preplavljale v mogoč- nih valovih vso Evropo, dajale tako silen pečat razpoloženju ljudskih, predvsem de- lavskih množic, da ni bilo opaziti nikake prave »konsolidacije« kapitalističnih reži- mov, okrog katere so se ubadale meščan- ske stranke, povsod s hvaležnostjo spreje- majoče pomoč desničarskih socialnodemo- kratskih voditeljev. V manifestu ni prav nič očrtana pot, ki bi vodila slovenski pro- letariajt k revolucionarnemu dejanju; v njem skoraj ne najdemo elementov revolucionarne' — marksističnoleninistične — teorije. A za- vedati se maramo, da so se v naše tedanje delavsko gibanje elementi takšne teorije šele začeli vnašati v hudo rudimentarnih obli- kah; skoraj docela je še prevladovalo krivo pojmovanje nastopajoče delavske revolucije 63 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNQ ZGODOVINO kot samoraslega,, spontanega procesa. Skoraj vse idejno težišče manifesta je v formuli: »Čistost socializma in poštenost v stranki«, v pozivu, da je treba delavsko stranko oči- stiti »ljudi, ki so pogazili v blato, kar so sami leta in desetletja oznanjevali kot naj- višji cilj slovenskega proletariata«, očistiti jo za to, »da pride zopet poštenost na po- vršje«, torej v smeri nazaj k. obnovi nečesa izgubljenega, ne naprej k novim, v okviru socialne demokracije neznanim revolucionar- nim pojmovanjem. Zategadelj so na zatožni klopi manifesta predvsem domnevani nepo- šteni nagibi, zaradi katerih so desničarski voditelji »izrabljali stranko za konsolidacijo kapitalizma [»kapitalistov« je pač tiskovna pomota!] in za utrditev militarizma v novi državi«, njihovo »izkoriščanje slovenskega delavca v svoje osebne namene«, njihovo »prodajanje« slovenskega delavstva »zdaj eni, zdaj drugi kapitalistični vladi«, njihov »,trgovski' socializem, ki jim je osebno, .mo- ralno' in finančno že toliko koristil«, njihove »nepoštene interesne želje«, njihovo »predol- Inž. Aaton Stebi (astreljen leta d94i2 kot talec) go izkoriščanje stranke v osebne svrhe« — z zaključkom, da se je treba ločiti od »izda- jalcev«, ki »so pogazili v blatu osebnih am- bicij in koristi program stranke«, in vrniti »končno zopet na pošteno pot socializma, razredne vzgoje in razrednega boja, ki smo jo mirno [sic!] in zavestno hodili cela deset- letja«. Takšni obtožbi ni mogoče odrekati politične učinkovitosti, a tudi neodvisno od te svoje smotrnosti je bila v najpopolnejšem skladu s pojmovanjem delavskih aktivistov, zraslih v socialni demokraciji, ki so se čutili prodane od lastnih voditeljev in so jim oči- tali, da so za ministrske stolčke in za lastne gmotne koristi izdali koristi delavstva. Ta preprosta in nepoglobljena obtožba je šla po poti najmanjšega odpora, ni zahtevala nobenega preloma z izročenimi socialno- demokratskimi pojmovanji. Nasploh potrebe po prelomu s tem socialnodemoikratskim iz- ročilom vodstvo levega krila še ni občutilo; pred ta prelom je bilo prvič postavljeno na vukovarskem kongresu, kjer se večji del slo- venske delegacije še ni mogel zanj ogreti in se je po njem celo — sicer prav majčken — njegov del z Rudolfom Golouhom na čelu vrnil nazaj v desničarsko socialno demokra- cijo. Zaradi svoje navezanosti na socialno- demokratsko preteklost se je odcepljeno levo krilo omejilo na ime »delavska socialistična stranka za Slovenijo« brez pridevka v okle- pajih »komvuiistov«, ki ga je bila sprejela »Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov)« že na kongresu zedinjenja 19. aprila 1919. Kot posebno značilnost razcepa slovenske socialne demokracije v desno in levo krilo moramo poudariti odsotnost generacijskega momenta: Razcep je šel tako poprek skozi vse socialnodemokratske generacije od sta- rejših, tudi od najstarejše, t. j. tiste iz časov hainfeldskega kongresa leta 1888 in iz časov ustanovnega kongresa Jugoslovanske social- nodemokratske strarake leta 18%, pa do naj- novejše »vojne« generacije, da ni bil videti niti malo podoben kakšnemu nasprotstvu »mladih« proti »starim«, čeprav se je kaj- pada mladina nasplošno zbirala na levici. Šele pozneje, po »obznani« se je v sloven- skem delu KP J pojavilo in tudi vrsto let stopnjevalo generacijsko nasprotje ter je že »povojna« mladina, organizirana v SKOJ in z vso vnemo učeča se boljševiških in vsa- kršnih revolucionarnih naukov, »avantgar- distično« gojila pravo nezaupanje do starih socialnodemokratskih kadrov kot nosilcev socialnodemokratskih pojmovanj; v tem ne- ogibnem procesu premagovanja socialno- 64 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA demokratskih ostankov ali tako imenovane »boljševizacije« pa so stopali »mladim« bo- disi na čelo ali ob bok skozi vsa dvajseta leta in nekoliko tudi še v tridesetih letih zrevolucionirani bivši socialni demokratje iz vrst ustanoviteljev »delavske socialistične stranke za Slovenijo« v letu 1920. A vrnimo se k manifestu — k njegovi prav borni politični vsebini! Očitno je iz- hajal še z nekakšne »sredinske« zamisli, saj ni izražal nobene ofenzivne revolucionarne misli, pač zvest zavračanju vsakršnih — da uporabimo GoJouhov izraz ob XI. kongresu S(>cialnodemokratske stranke — »revolucio- narnih pretiravanj«, t. j. akcijske izrabe v množicah nakopičenih energij. Začrtal je iz- razito defenzivno politično linijo, ko je na- glasil združitev jugoslovanskega proletariata kot »nujno potrebno — zato, da se ustvari enotna obrambna [sic!] fronta proti notranji in zunanji reakciji«, pri čemer je obrnil ost proti »tajnemu in odkritemu separatistične- mu rovarjenju sumljivih elementov, ki dela- jo pri nas in v inoizemstvu za vojno, ki bi jim pomagala razbiti enotnost jugoslovan- skega ljudstva... [da] bi bilo zopet plen v rokah imperialističnih eksploaterjev«. Tej edini neposredno na politični položaj se na- našajoči izjavi manifesta je sledila še po- udarjena načelna deklaracija: »Jugoslovan- ski proletariat in samo on more biti nositelj misli ujedinjenja in enote jugoslovanskega ljudstva.« S to izjavo in deklaracijo je levo krilo razglasilo predvsem svojo pritrditev k doseženemu državnemu zedinjenju Jugoslo- vanov in svojo pripravljenost, da ta dosežek brani pred najreakcionarnejšimi elementi avstromonarhistične smeri, hkrati pa je z njo tudi povedalo, da prehaja preko narod- nostnih razločkov med Jugoslovani in da sprejema teorijo o njihovi narodnostni enot- nosti kot »naprednejšo« proti nazadnjaške- mu »separatizmu«. Enako stališče sta za- vzela tudi že beograjski kongres zedinjenja in nato še vukovarski kongres, ki se nista prav nič zavedala, da je takšno izhodišče onemogočalo delavskemu razredu resnično revolucionarno politiko, ker ga je naspro- ti elementarnemu nezadovoljstvu kmečkih množic nesrbskih narodov z režimom vele- srbske buržoazije objektivno približevalo prav temu režimu! Omejiti smo se morali le na bežno osvetli- tev »rojstnega lista« slovenskega dela KP J in le na nekaj momentov njegovega vznika, kateremu sta brž nato sledila prvo njegovo glasilo »Ujedinjenje« v marcu in aprilu 1920 in 11. aprila 1920 njegov prvi, ustanovni »strankin zbor«, ki bi oba zaslužila posebno osvetlitev, da bi bilo mogoče prav doumeti vso mero akcijske nepripravljenosti čelnega odreda slovenskega proletariata v njegovi siloviti razredni bitki ob železničarski stavki v aprilu 1920. Opomba : Obdobje slovenske socialne demo- kracije pred razkolom sem nekoliko obširneje prikazal že v študiji »Albin Prepeluh-Abditus — njegov idejni razvoj in delo«, ki je izšla kot do- datek (drugi del) spisa A. Prepeliih: Pripombe k naši prevratni d«bi (Ljubljana 1938), in sicer na str. 487—512. Kratek oris tega obdobja sem podal v predavanju »O odmevu oktobrske revo- lucije pri Slovencih v Iviih 1947—Jl92il«, objav- ljenem v »Novih obzorjih« 1957, na str. 601—605. Izbrano gradivo o tem obdobju (tudi za slovan- sko socialnodemokratsko stranko na Primorskem) je v V. tomu Zgodovinskega arhiva KP J (Beo- grad 1951) na str. 377—-412 z mojimi opombami na str. 490—492. ~ D. K. 65 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KOPRSKA NOTA IN MILJSKI PROTOKOL IZ L. 1849 v NEOBJAVLJENEM SPISU ANTONiIJA DE COLLE MIROSLAV PAHOR Antonio De Colle je v istrski historiografiji popolnoma neznana osebnost. Niti ne vemo, kje je bil rojen in kje je preživel svoje živ- ljenje, niti tega, ali je napisal kaj več kot kratke opazke, o katerih bo govora v priču- jočem delu. Pismo, s katerim je svoje opazke naslovil na lokalni zgodovinski časopis »Pa- gine istriane«, je bilo datirano v Višnjami (Visignano dTstria), zato lahko domnevamo, da je vsaj del svojega življenja preživel tam. Več o njem ne vemo. V arhivu omenjenega časopisa je ohranjenih 20 rokopisnih strani ozkega formata, podpisanih z njegovim ime- nom. Ker ravno poteka 110-letnica od dogod- kov, ki jih opisujejo omenjene strani, je vse- kakor vredno spregovoriti o njih in jih vsaj v najvažnejših točkah objaviti. Gre namreč za dobo narodnostnih bojev po meščanski revo- luciji v Evropi 1.1848. O tem predmetu je bilo seveda mnogo napisanega. Že zaradi tega, ker je revolucija predstavljala začetek dolge agonije habsburške avstrijske države, je bilo za to porabljenega mnogo papirja in črnila. Majhnih, drobnih dogodkov na istrskem po- deželju pa' ni nihče opisal. Italijani niso imeli interesa pisati o tem. Po drugi strani pa nedostopnost arhivov ni dovolila sloven- skim zgodovinarjem vpogleda vanje. Ce pri- haja danes eden od teh dogodkov na svetlo, dolgujemo to samo Antoniju De Colle, ki je prepisal dokumente in napisal zanje kratek komentar, in pa uredništvu revije »Pagine istriane«, ki je njegov spis milostno arhivi- ralo. Dejstvu, da je spis sploh spravljen, se je čuditi, ker je bil tedaj direktor in odgo- vorni urednik časopisa Giuliano Tessari, po miselnosti in dejanjih iredentist, ki ni bil nič kaj naklonjen istrskim Slovencem in Hrva- tom. Pa riaj bo kakor kob, spis se je ohranil in ker bo marsikaterega zgodovinarja zani- mal, ga bomo na kratko podali. Najprej je treba spregovoriti o De CoUejc* vem pismu, ki je bilo priloženo celotnemu spisu. V prostem prevodu se pismo glasi: »Spoštovana direkcija, pošiljam Vam dve ureidni noti občine Koper in občine Milje iz 1. 1849, ki se nanašata na narodnostno gibanje Slovanov v naši pokrajini, in nekaj besed komentarja. Popolnoma sem prepričan, da jih je vredno oibjaviti: Ker pa sta predolgi, da bi ju objavil v enem od političnih dnev- nikov, jih pošiljam Vaši reviji v upanju, da jih bo posredovala javnosti. Bojim se, da komentar ne bo razveselil ušes Koprčanov, ali ne vem, kaj naj zato napravim. Misbm s Pratijem, da se zgodovina ne da nikakor spremeniti. Končno pa nimam niti najmanj- šega namena koga žaliti. Ce jih bo, kot upam. Vaša spoštovana di- rekcija objavila, mi, prosim, pošljite en od- tis, katerega ceno bom plačal, ker na revijo nisem naročen, z znamkami. Z zahvalo Vaš vdani Antonio de Colle.« V Višnjanu, 20. avgusta 1908. Pismo nam pravzaprav pove zelo malo, to- da že obljuba, da komentar ne bo všeč Ko- prčanom, veliko pomeni. Ne bo brez prese- nečenja, da je to pisal Italijan, ko bomo komentar spoznali. Stvar pa je bila takale: V začetku leta 1849 je hotel koprski po- testat dr. Francesco Combi prepričati jav- nost, da avstrijske uradne statistike in etno- loška poročila ne govorijo resnice niti o na- rodnostnem niti o jezikovnem položaju v Istri. Zato si je zamislil načrt, po katerem naj bi se Slovani v istrskem podeželju prosto- voljno opredelili za popolno narodno in jezi- kovno spojitev z Italijani v obalnih mestih. Prav iz tega njegovega načrta je nastala, ka- kor kaže, koprska nota miljskemu občinske- mu zastopstvu. (Ce je pisal tudi drugim istr- skim občinam, ali vsaj Izoli in Piranu, na žalost še ni mogoče vedeti zaradi še vedno ne- urejenega vprašanja arhivov teh mest.) Ker sem to noto videl samo v De Collejevem pre- pisu, moram, poudariti, da se mi zdi močno pomanjkljiva. Predvsem ji manjka uradna glava. Namesto tega je ohranjena samo šte- vilka spisa. Spis je imel številko 17, zato v nadaljevanju govorim o koprski noti št. 17. De Colle sicer poudarja, da je omenjene do- kumente prepisal z vsemi njihovimi pomanjk- ljivostmi in ortografskimi ter stvarnimi na- pakami. Potemtakem kaže, da originali niso bili vzorno napisani. Opaziil sem celo, da je avtor note št. 17 prečrtal besede, brez ka- terih bi bil tekst popolnoma nerazumljiv. Te besede sem moral v prevodu podati tako, kot njih smisel zahteva. Dokumenti so posebno za zgodovino Slovencev na Miljskih gričih in v dolini tržaške Reke zelo zanimivi. V prevodu bomo podali najprej De Combijevo pismo: 66 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA St. 17: Nota »Zaradi priprav na bodoča gibanja in da bi ohranili sveti zaklad naše italijanske na- rodnosti ter uporabo našega lepega jezika v vseh uradnih vprašanjih, je potrebno pojas- niti, da tudi Slovani naših ozemelj (mišljena so seveda občinska ozemlja) imajo rajši itali- janski jezik kot katerega koli drugega tako na osnovnih šolah, kot v vsakem civilnem občevanju in obravnavanju političnih in pra- vosodnih vprašanj, ker že stoletja poznajo ta prevladujoči narodni jezik.« Takšen je uvod. Nejasno je le, komu je treba pojasniti, da so Slovenci (kjer gre v noti le za ozemlje občin Milje in Koper, pre- stavljam besedo Slavi v Slovence, ker sta bili ti dve občini na svojem podeželju naseljeni skoraj izključno s slovenskimi kmeti; kjer pa gre za celo istrsko ozemlje, prestavljam isto besedo s Slovani) rajši govorili italijan- ski kot pa slovenski jezik. Treba pa je ve- deti, da se je nekaj mesecev prej pojavilo v tržaškem zalivu italijansko vojno ladjevje, da je na mejah Piemonta divjala vojna med italijansko ligo in reakcionarnim avstrijskim cesarstvom in da je piemontski kralj Carlo Alberto že pripravljal drugo, ki se je, kot vemo, začela nekaj mesecev kasneje. Po dru- gi strani je tröba vedeti, da je bil potestat Francesco De Combi oče Carla Combija, t. j. enega od očetov in glavnih ideologov ita- lijanskega iredentiznia v Istri. Carlo Combi pa je v svojih spisih večkrat poudaril, da ima svoja patriotska nagnjenja od očeta. Ali je kaj čudnega potem, če sklepamo, da se je v Kopru že tedaj pojavila struja, ki je odprla pot kasnejšemu iredentizmu? Zunanji izraz te struje pa je bil vsekakor potestat Francesco De Combi, ki si prizadeva doka- zati, da prebivajo v Istri kompaktno samo Italijani. Angelo Vivante pa nam tudi pove, da je istpski iredentizem nastal pred trža- škim. V nadaljevanju Note vidimo, da je tak namen De Com!bija očiten: »Bo torej zasluž- no in priporočljivo delo Vašega občinskega zastopstva (da bi tako preprečili zlorabe ne- ke stranke, ki prevzema nase propagando slauizma d naši pokrajini), poklicati v naj- krajšem času vsa zastopstva podobčin z vse- mi volivci Vaše občine in protokolirati njiho- ve svobodne izjave in želje o sledečih vpra- šanjih: 1. Kolikšno je število prebivalcev njihove podobčine ali občinskega odseka in koliko ljudi obeh spolov razume italijanski jezik iu ga sproščeno govori; 2. V katerem jeziku bi radi videli, da bi bila vzgojena njihova mladina, ki bi si pri- zadevala napredovati v študiju, da bi si od- prla pot v javne službe ali bi si hotela na kak drug način izboljšati položaj; 3. Ali bi bili zadovoljni, da bi v uradnem občevanju, sklepanju pogodb in v vseh dru- gih civilnih odnošajih ostal v rabi prevla- dujoči italijanski jezik ali bi želeli katerega drugega in katerega; 4. Ali dobro razumejo slovanski pisani je- zik, če se seveda upoštevajo razlike med slovanskimi literarnimi jeziki, t. j. med gla- golskim, v katerem so napisane molitve, psal- mi in druge cerkvene liturgije (prevod je do- beseden), kranjskim, v katerem izhajajo pre- vodi razglasov, predpisov in drugih uradnih objav vzvišene cesairsko-'kraljeve vlade, dal- matinskim ali dubrooniškim, vlaškim in hr- oatskim? 5. Ali sodijo, da je v njihovo korist, da se vedno bolj spojijo z italijanskim delom Istre, kot tistim delom, ki zavzema vse centre omi- ke tudi v notranjosti polotoka in ki prebiva v vseh kolikor toliko trgovskih mestih istrske obale? 6. Ali bi, končno, rajši ostali združeni v italijansikih občinah, ali stremijo po nekem separatizmu; ta bi jih gotovo osamil, da bi ostali brez vsake zaslombe in v popolni od- visnosti od tujih klatežev, ki ne zastopajo resničnih domovinskih koristi.« Prva tri vprašanja so videti zastavljena popolnoma demokratično. Toda že četrto vprašanje skriva nevarno past. Pisec koprske note št. 17 se tu zanaša na zaostalost sloven- skega prebivalstva v Istri, o katerem misli, da ne ve, da obstajajo drugi jeziki mimo italijanskega, morda le tudi nemškega, in slo- vensko-istrskih dialektov. Zato mu je bilo po- trebno pikro igračkanje z glagolskim jezi- kom, naniigavanje na kranjski, dalmatinski, hrvatski in vlaški jezik. Čudno le, da ni na- Pogled na Plavje ob koncu XIX. stoletja 67 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Štel vsaj še češkega in poljskega, ki sta bila tudi državna jezika. To igračkanje naj bi slovenskega kmeta zmedlo, da ne bi vedel, kam naj se obrne. Tako bi mu preostala le še izbira italijanskega jezika, na katerega je dr. Combi z gotovostjo računal. Toda dogodek je proti vsem De Combijevim pričakovanjem potekel popolnoma drugače. Naj se sedaj nekoliko povrnemo k De Colleju. V svojem komentarju je to pikro igračkanje takole obrazložil: »Glagolico je De Combi prištel k slovanskim literarnim jezikom. To ni točno, saj je samo cerkveni jezik ki ga ne pišejo niti ne govorijo. Dr. Combi je zgrešil tudi glede razširjenosti njene uporabe v cerkve- nih obredih: Kdor si hoče ustvariti približno idejo o tem, naj cita brošure Francesca Sa- late in pokojnega monsignora Pesanteja. Druga netočnost je prištevati med slovanske dialekte tudi vlaški, pretežno romanski je- zik, katerega govori skupina Romunov, ki prebivajo v nekaterih vaseh ob podnožju Uöke gore.« Nič več. Jasno je, da si iz brošur Salate in Pesanteja ne moremo ustvariti ideje o razširjenosti glagolice v cerkvenih obredih. Morali si bomo poiskati druge vire, vsekakor pa drugo literaturo. Videti je, da je De Colle verjel v resnost četrtega vprašanja. Ironije in igračkanja ni opazil. Tako mu je ostala skrita tudi past, v katero naj bi se ujel slo- venski istrski kmet. Drugo past, ki je De Colle ni opazil, skri- va peto vprašanje. De Combi je moral, da bi dosegel svoj cilj, Slovencem predočiti, da so vsi centri omike in, kar je najvažnejše, trgo- vine, torej vsi gospodarski centri v rokah italijanskega elementa. To pa je že očitno priišepetavanje, naj .se Slovenci odločijo za te centre. To prišepetavanje bi moralo istr- skim Slovencem povedati, da jih pod »bar- barsifcimi Kranjci«, ki nimajo niti enega važ- nega gospodarskega centra, ne čaka nič do- brega. Očitno past skriva tudi šesto vpraša- nje. Slovenskim kmetom je bilo treba vcepiti prepričanje, da bi jih seperatizem osamil in pahnil v roke tujih nekulturnih klatežev. S temi besedami De Combi razume kranjske uradnike, ki naj bi Italijanom sledili v slo- venskih podobčinah. Slovence je bilo treba prepričati, da je njihova prava domovina v italijanskih občinah. O separatizmu pa še kasneje nekaj besed. Videz demokratičnosti prvih treh vprašanj torej izgine sipričo pasti, ki so skrite v na- slednjih treh. To pomeni, da je potestat Francesco De Combi sestavil vprašanja na- lašč tako, da bi bil odgovor nedvomno v ko- rist Italijanom, ne glede na to, da bi.tak iz- hod pomenil dokončno poitalijančenje pode- želskega prebivalstva Istre in prav zaradi tega. Te misli nam potrjujejo tudi poslednji stavki note, ki se v prevodu glasijo: »Istočasno zbira to dokumentacijo tudi na- ša občina. Bistrovidni razumnosti Vašega spoštovanega občinskega zastopstva bo takoj jasno, kolike važnc^ti bi bilo popolno so- glasje med nami in obenem medsebojno ob- veščanje o rezultatih takih prizadevanj. Z govorečim ogledalom priznanih resnic o res- ničnem položaju naše Istre in z razumnimi težnjami njenega prebivalstva tako v mestih kot po vaseh in raztresenih hišah pred očmi, bo mogoče na lahek način popraviti na- merne zmote lažnjivih statistik in licemer- skih etnoloških podatkov ter poročil. Toplo priporočamo priznanemu patriotiz- mu bratske občine, da nam pomaga pri tem delovanju in da nam čimprej javi dosežene rezultate. Iz magistrata občine Koper, 15. januarja 1849. Dr. De Combi, potestat, Gio. De Baseggio, občinski prisednik, L. Gallo, prisednik. Spoštovanemu občinskemu zastopstvu v Miljah.« Tak je konec note. Škoda, da nam ne po- ve, če je pisal tudi drugim občinam. Mislim pa, da je to bila širša akcija. Skoraj nemo- goče je verjeti, da je bila omejena samo na Milje in Koper. Občina Milje je na to noto takoj reagirala. Že 18. januarja 1849 je poslala občinskim zastopnikom v Mačkovljah, Ospu, Gabrovici, na Plavjah, Škofijah in Hribih (pod to pod- občino so spadale vasi: Elerji, Fajti, Božiči, Sodniki, Norbedi, Hrvatini, Sv. Brigida, Lov- raii, imenovan tudi Campore, in Korošci z nekaterimi zaselki. Sv. Brigida, Lovran in Korošci spadajo danes pod Italijo) pismo št. 36 z vabilom, naj se občinski zastopniki in volivci zglasijo 20. januarja točno ob 9. uri dopoldne v županskem uradu. Kot vzrok se- stanka služijo naslednje besede v pismu: »Zelo nas zanima javno mnenje in želja pre- bivalstva o nekem vprašanju velike važno- sti.« Pismo je napisal neki G. Zaccaria, ki se v protokolu imenuje pisar. Povabljeni zastop- niki slovenskih občin so se seveda ob določe- nem času 20. januarja zbrali v županski pisarni občine Milje in tam je bil sestavljen protokol, ki ga bomo zaradi zelo slabega je- zika podali po smislu. Občino Milje so na sestanku zastopali po- testat Martino Pulgher, občinski delegat Francesco Pozzo in občinski pisar Giacomo 68 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Zaccaria. Podobčino Karežano so zastopali Luka Tul pokojnega Mihaela, agent, Andrej Tul, pokojnega Antona, delegat in Ivan Tul pokojnega Mihaela, delegat. Podohčino Osp so zastopali Anton Slavec, agent in volivec, Ivan Vuk, sin Antona, delegat in Andrej Krašovec, delegat. Podobčino Gabrovico sta zastopala Andiej Ivančič pokojnega Avgu- ština, delegat in Mihael Ivančič pokojnega Mihaela, delegat. Podobčino Plavje je za- stopal Anton Hrvatin tudi v imenu delega- tov. Podobčino Hribe, t. j. naselja Elerje, Fajte, Božiče, Sodnike itd. sta zastopala An- ton Božič pokojnega Andreja, agent, in Ivan Eler pokojnega Jožefa, delegat. (Pripomniti je treba, da so se po zgoraj omenjenih vaseh do danes ohranili še vedno isti priimki. Red- ki so primeri, da je kateri od starih priim- kov izginil. Priimki, ki so omenjeni v milj- skem protokolu, so se ohranili brez izjeme. Potomci omenjenih oseb živijo še danes in so izredno narodno zavedni.) Ko so ugotovili prisotnost, so predstavniki miljske občine povedali, da so sklicali sesta- nek v sporazumu z občino Koper, da bi spo- znali mnenje in želje prebivalstva o najvaž- nejšem vprašanju, t. j. o jeziku, ki naj se v bodoče rabi v uradnih odnošajih in privat- nih pismih, in sicer zato, da bi se v bodoč- nosti ravnali po izraženih željah. V uvodu je še rečeno, da niso poklicali podobčine Val- doltra, ker tamkajšnji prebivalci ne poznajo drugega jezika mimo italijanskega. (S tem pa so predstavniki občinskega zastopstva Mi- lje jasno povedali, da naj bi se želje pod- občin, ki so bile naseljene po Slovencih, na- našale samo na italijanski jezik.) Nato so v protokolu zapisana vprašanja. Vsakemu vprašanju sledi odgovor. Prvo vprašanje se glasi kakor v koprskem pismu, zato ga ne bomo navajali. Predstavniki slo- venskih podobčin so odgovo'-ili: sMačkovlje imajo približno 350 prebival- cev, od katerih samo 20 razume italijansko. Osp ima približno 350 prebivalcev, od ka- terih samo 50 govori italijansko. Tudi Gabrovica ima 350 prebivalcev, od katerih je prav malo takih, ki razumejo ita- lijansko. Plavje imajo 250 prebivalcev, od katerih zelo redki raizumejo italijansko. Hribi imajo približno 400 prebivalcev, od katerih nekaj več kot polovica razume ne- koliko italijanščine.« Na vprašanje, v katerem jeziku naj bo vzgojena njihova mladina, so slovenski dele- gati, agenti in volivci, soglasno odgovorili z besedami: »V nemškem in kranjskem je- ziku.« Odgovor na tretje vprašanje, ki se v milj- skem tekstu dobesedno ujema s koprskim, se je glasil: »Želimo, da se čimprej neha uradovati v italijanskem in da ga nadomesti kranjski jezik, ki ga razumejo vsi naši občani.« Zadnja dva odgovora sta verjetno tako osupnila miljske uradne može, da se niso ta- koj znašli. Zato se četrto vprašanje v milj- skem tekstu bistveno spremeni. Tu ni več nobene pasti, temveč samo preprosto vpra- šanje: »Ali popolnoma dobro razumejo kranjski jezik?« To vprašanje v primerjavi s koprskim četrtim vprašanjem ne razodeva več nobenega igračkanja niti namigavanja, prej nekoliko osuple tragike, kot da bi pri- čakovali novo obsodbo koprske note, ki so jo tudi dobili z odgovorom: »Ne moremo reči, da ga popolnoma dobro razumemo, vendar mnogo bolje kot pisanje v italijanskem je- ziku.« Peto vprašanje je spet neizpremenjeno, oziroma prepisano iz koprskega teksta. Od- govor se glasi: »Zelja prebivalcev Mačkovelj, Ospa in Gabrovice je, da bi bili ločeni od Istre in pridruženi KranjskL Drugi dve, t. j. Plavje in Hribi pa želijo ostati združeni z Istro, kot sta bili do sedaj.« Šestega vprašanja, ki ga je formuliral koprski potestat, Miljčani niso postavili, temveč so protokol s petim vprašanjem za- ključili in podpisali. Slovenci, t. j. Anton Hrvatin, Anton Božič in Ivan Eler so se pa podkrižali. To so bili, kot omenjeno, delegati Plavja in Hribov. Drugih pa med podpisniki ne najdemo. Ali je bil to protest proti za- stavljenim vprašanjem, ali jim Miljčani pod- pisa niso dovolili, ker so se v imenu Kare- žane, Ospa in Gabrovice izjavili za združitev s Kranjsko, ali je bilo po sredi kaj drugega, ni znano. Značilno pa je, da se med podpis- niki javljajo samo predstavniki podobčin, ki so se izrekle za nadaljnjo združitev z Istro. Nerazumljivo je tudi, zakaj niso prišli na se- stanek tudi predstavniki Škofij, ki so bili tudi povabljeni. Morda sta Škofije zastopala predstavnika Hribov, morda tudi predstav- nik Plavja, tudi tega ne vemo. Škofije tedaj niso bile tako veliko naselje, kot so danes. Zato bi bilo povsem razumljivo, da so pu- stile, da jih zastopata predstavnika Hribov. Zdi se tudi, da naselja, ki so bila združena pod občino Hribi, niso mogla imeti 400 pre- bivalcev. Tu namreč gre za majhne vasice. Nič čudnega torej, če so v omenjeno število prebivalcev všteti tudi prebivalci Škofij. Tak je bil miljski protokol iz 1. 1849. 69 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V odgovoru na koprsko noto pa miljska občina ne navaja vsega tega. Oglejmo si ga: St. 36. Nota »V močnem upanju, da bi doseglo zaželeni rezultat, je podpisano zastopstvo po želji, izraženi v noti št. 17 Vašega spoštovanega magistrata, dalo poklicati za včerajšnji dan vsa (zastopstva in volivce vseh naši občini podložnih podobčin. Nismo jim še popolnoma predooili namena sestanka, ko so se zbrali in se inedsebojno spodbujali k trdnosti in složnosti v odgovorih na posamezna vprašanja. Vse so že izvedeli posamezni duhovniki in kurati. Ti so jih poučili, da so v odgovorih, potem ko so izjavili, da je želja njihovih občanov, da bi čimprej nehali uporabljati italijanski jezik, katerega naj bi nadomestil kranjski, ki ga oni mnogo bolje razumejo, prišli celo do trditve, da si želijo biti popol- noma ločeni od istrskih Italijanov, da ne bi imeli z njimi nobenega skupnega opravka, in biti pridruženi Kranjski. Zanje je beseda Italijan enakovredna be- sedi upornik; torej jim je bilo nekoristno razlagati, da je tudi Trst italijansko mesto, a vendar naklonjeno avstrijski dinastiji in da želi Istra ostati združena s Trstom, torej zvesta principom, ki jih Trst priznava za svoje. Niso hoteli nič slišati. Njihovi duhov- niki so jim vtisnili v srca zavest, da so Slo- vani, in nihče drugi, steber monarhije. Brez- predmeten je bil vsak dokaz, pa čeprav ne- izpodbiten. Nima torej pomena, da bi Vam pošiljali napisani protokol, ker ne more biti koristen za zadani cilj.« ' Nazadnje obljublja občinsko zastopstvo Milje, da se bo ob drugi priliki bolj potru- dilo in poskusilo doseči boljši rezultat. Pismo je datirano v Miljah 29. januarja 1849. Sodi- mo pa, da gre za napako v prepisu, ker je bilo na začetku govora o »včerajšnjem dne- vu« in se vse druge datacije ujemajo z njim, t. j. z 20. januarjem. Iz tega odgovora na koprsko noto št. 17 lahko razberemo tudi to, kar nam miljski protokol ne pove. Pismo pravi, da so se dele- gati in volivci »obrali in spodbujali k trdnosti in složnosti v odgovorih«. To pomeni, da lahko razdelimo miljski sestanek na tri dele. V prvem delu so miljski zastopniki obrazlo- žili namen sestanka. Nato je najbrž sledil kratek odmor, med katerim so se slovenski delegati pomenili o svojem nastopu nasproti vprašanjem. Kaže, da se je to zgodilo v pri- sotnosti Miljčanov, ker je videti, da so dobro obveščeni o vsem. To je bil drugi del sestan- ka, v katerem so se zedinili za odgovore. Ze- diniti se pa niso mogli popolnoma, ker še niso vedeli, kako se bodo vprašanja glasila. Sledil je tretji del sestanka. Tedaj so sloven- ski delegati odgovarjali na vprašanja. Šele ob petem vprašanju so se predstavniki Plav- ja razšli od drugih z odgovorom, da želijo ostati združeni z Istro. Uspeh sestanka so hoteli Miljčani izboljšati s tem, da so na- vajali primer Trsta, ki je bil, čeprav itali- jansko mesto, zoest avstrijski dinastiji. Vse to nam pove, da sestanek ni potekal mirno, da je protokol le izvleček, ne pa zapisnik sestanka. Sestanek je moral biti izredno raz- giban. Takšni so dokumenti, ki nam jih podaja Antonio De Colle. Dokumentom sledi nekaj strani komentarja, katerega glavne misli so sledeče: »Ti dokumenti (in tu nam pove, da jih je dobil od bivšega miljskega potestata Francesca Crucianija) imajo za zgodovi- narja, ki bo hotel pisati o borbi med Itali- jani in Slovani v Istri, veliko važnost, ker nam razodevajo prvo manifestacijo sloven- skega narodnega čuta, ki, navidezno skrit in slaboten, se je nasprotno razodel v stanju popolne zavesti. Na žalost (dokumenti) do- kazujejo, kako so se od takrat dalje naši najznamenitejši možje kljub najbolj jedrna- tim izjavam prepustili žalostnim iluzijam, ki so postale usodne našemu stoletnemu vplivu.« Po tem uvodu nam avtor pove, da je bil, ko je prebral zgoraj navedene doku- mente, njegov prvi vtis ta, da je bil pisec koprske note pogreznjen v globokem snu in da ga je nenadni grom zbudil. »Zdi se mi namreč, pravi dalje De Colle, da ga vidim — še vedno presenečenega in zgubljenega —-, kako si mane oči in osuplo gleda naokoli, kakor da bi se hotel prepričati, ali je zares buden. Sliši neko ropotanje in se mu zdi, da je to >slaoizem«. Da bi se o tem prepri- čal, stopi k pisalni mizi, vzame pero in na- piše noto št. 17 spoštovanemu občinskemu zastopstvu v Milje, da bi zvedel, če je ,stranka, ki prevzema škodljivo propagando', le plod njegove fantazije, ali pa živ organi- zem. Medtem ko to piše, sanja o .lažnivih statistikah in licemerskih etnoloških podat- kih in poročilih'. Končno se mu v teh sanjah prikaže še neko strašilo — separatizem Slo- vencev.« Antonio De Colle je ta del svojega komen- tarja napisal s takšnim gnevom, da ga je očitno zapeljal predaleč, ker v nadaljevanju pripisuje dr. De Combiju celo miljski od- govor na noto št. 17. Namreč, po njegovem. 70 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA De Combi »hoče verjeti, da je resnica, ki so jo izrekli slovenski kmetje, delo njihovih duhovnikov in kuratov, kar je (seveda) le bežen umeten pojav, ki se bo razblinil »pred govorečim ogledalom priznanih resnic«. Res- nice po De Collejevih besedah De Combi niti ne sluti, temveč prihaja v svojem fanta- ziranju od pogreška do pogreška, ker od- klanja vsako dejansko stanje, zavzet, kot je, z mislijo, da se hoče slovenski rod v Istri zliti z istrskimi Italijani. »Vidi Slovence, kako tečejo — s prazničnim plesom —, da bi skočili v kopalnico, iz katere bodo izšli kot čistokrvni Florentinci.« Nadalje razglab- lja De Colle, da so istrski italijanski politi- ki pozabili, da so Napoleonovi pohodi zbu- dili narodni čut Italijanov in Nemcev. Ni moglo ostati brez posledic. Nič ni čudno, če je ena od teh posledic tudi prebujenje Slo- vanov. Slovanski narodni čut je bil sicer v dobi Metternichove reakcije zatiran, a je v julijski revoluciji dobil spet popolno zavest. Tedaj namreč stremijo Slovani po nekem splošnem bratstvu: beseda »panslavizem« se je rodila pri Ilirih med leti 1830 in 1840. V isti dobi piše KoUar brošurico »o vzajem- nih odnosih med Slovani«. V istem času do- bijo .nesluten zagon tudi jezikovne, literarne in politično zgodovinske študije (Stefanovi- čeva zbirka ljudskih pesmi, Safarikova raz- isikovanja, Palackega predavanja o češki ustavi). Dalje se na Hrvatskem rodi žurna- lizem z Gajevimi Narodnimi novinami. Žuželka sprašuje v brošuri, ki jo je tiskal leta 1843, »ali je Avstrija nemška država« »Ne smemo pozabiti, piše dalje De Colle, da je imela revolucija v Avstriji (1848) svoj dejanski začetek v borbi narodov za avtono- mijo in ne v ideji liberalizma, ki je bila samo drugovrsten činitelj. Ne smemo poza- biti, da so imele vstaje Madžarov, Italijanov in Nemcev v tistem letu za posledico, da so okrepile narodni čut Slovanov in da se je iz tega razvilo čvrsto gibanje!« Kljub nekaterim napakam je De Colle za- jel bistvo stvari prav po Vivantejevo. In če bi Vivantejeva knjiga izšla štiri leta prej, bi skoraj dvomili, da niso te misli vzete iz njegovega »Jadranskega iredentizma«. De Colle nadaljuje: »Zapreti oči pred takšnimi manifestacijami in misliti, da je nam na- sprotno narodno gibanje v Istri delo štirih duhovnikov in ne priznati v njem nujnega, torej tudi usodnega, zgodovinskega pojava, je bil višek slepote. To je pomenilo, da Itali- jani niso mislili na tlačansko (!) stanje, v katerem so Slovenci živeli, na revščino, ki jih je tlačila in na druge omejitve, ki so preprečevale svobodno posest (!) zemlje, za- radi česar so bili prisiljeni postati naši naj- hujšii sovražniki!« In dalje: »Intelektualne zmote dr. Combi- ja niso bile lastne samo njemu. Na isti način so preudarjali in premišljevali vsi. Spomin- njam se s tem v zvezi nekega svojega strica, ki je leta 1848 priselil slovenskemu duhov- niku krepko klofuto, ker se je drznil iz- govoriti misel, da ne bo preteklo mnogo časa, ko bodo v Istri vladali njegovi so- narodnjaki.« Do tu pozitivni del De Collejevih raz- mišljanj. Sledi drugi del, v katerem pojas- njuje, da je slovensko narodno gibanje v Istri pospešila Avstrija s tem, da je favori- zirala Slovence z namenom, da bi utrudila Italijane. Avstrija naj bi bila Slovencem vcepila misel, da so Italijani uporniki, ki mislijo na ustanovitev lastne države in zato naj bi bili po možnosti uničeni ali razna- rodeni. Ta demagoška akcija avstrijske vlade naj bi preprečila penetracijo italijanstva v istr- sko podeželje. De Colle končuje svoje opaz- ke z upanjem, da bo njegovo delce poučilo Italijane »najti sredstvo, ki nas bo obvaro- valo nadaljnjega zla in naši narodnosti ohra- nilo tisto prevlado, ki ji po zaslugi gre.« Tako De Colle. Toda ali ima popolnoma prav? Ali je na- stala koprska nota št. 17 samo iz fantazije koprskega potestata Francesca De Combija? Mnenja smo, da je treba za nastanek note iskati globlje vzroke. Predvsem je tu že omenjena prva vojna za osvoboditev Italija- nov izpod avstrijskega jarma, ki jo je začel piemontski kralj Carlo Alberto. Prav tedaj je bila na vidiku druga vojna pod istim vodstvom. Nihče še ni mogel vedeti, da bo tudi ta za Piemont izgubljena. Nihče še ni mislil na bitko pri Novari, ki je italijanske sanje o osvoboditvi preložila za nadaljnjih deset let. Nasprotno! Italijani so to vojno pričakovali z velikim upanjem, bila jim je Pogled na Škofije ob otvoritvi ozkotirne železnice Trst-Porei; 71 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nekakšna svetinja in zaradi tega ne samo nujna, temveč pričakovana — zaželena. Na piemontskih tleh je vrelo prostovoljcev. Vsa Italija je s hrepenenjem čakala, kdaj bo na- počil dan svobode. Nič čudnega torej, če nekaj takega občutijo tudi istrski vodilni ljudje. V Istri pa je bila stvar nekoliko težja. Predvsem tu niso imeli opravka s kompakt- no z Italijani naseljenim ozemljem. Čeprav je bila zahodna Istra stoletja pod beneško oblastjo, so se tukaj ohranili tako Slovenci kot Hrvati. Vodilni Italijani so se tega za- vedali. To nam dokazuje primer De Com- bija. In zato so morali ubrati drugo pot. Da bi dokazali, kako nujna je »osvoboditev« Istre, so morali ti začetniki istrskega ireden- tizma — o pravem iredentizmu še ne more biti govora —prikazati Istro kot popolnoma italijansko zemljo. Dr. Combi se je torej dobro zavedal, kako važno bi bilo pripraviti istrske Slovence in Hrvate do tega, da bi se prostovoljno spojili z Italijani, da bi s tem popravil v svoji noti imenovane lažnive statistike in licemerske etnološke podatke ter poročila. Uštel se je samo v tem, da je mislil, da bo to delo lažje šlo, kot pa se je pokazalo v miljskem protokolu. Ni se zave- dal, da je taka spojitev dolgotrajen proces, ki zahteva najprej izboljšanje gospodarske- ga faktorja. In tu mu De Colle pravilno očita, da ni gledal na razliko v gospodar- skem položaju. Istrski Slovenci so videli v Italijanih gospodarje svoje zemlje, blažene bogatine, ki so pobirali njihove pridelke in davke. In pravilna je tudi ugotovitev, da je prav zaradi tega moralo nujno priti do udara med njimi. Ni torej nič čudnega, če so Slovenci zahtevali združitev z zaostalo Kranjsko, t. j. s pokrajino, ki je imela z njimi mnogo skupnega. Toda tudi De Colle je marsikaj spregledal. V svojem komentarju je sicer opazil, da De Combijeva nota št. 17 govori o »neki stran- ki, ki prevzema nase škodljivo propagando slavizma« v Istri. De Colle pa je ta stavek obrnil na šaljivo stran in sicer tako, da je z njim samo omalovaževal celotno koncep- cijo koprske note. Ce je po De Collejevem mišljenju potestat De Combi zagrešil na- pako s tem, da je sanjal o taki stranki, po- tem je De Colle zagrešil napako s tem, da jo je tako a priori zanikal. Koprski potestat je bil preresna oseba, da bi o čem takem samo sanjal. Moderna istrska zgodovina še ni toliko obdelana, da bi mogli reči, da je tedaj obstajala v teh krajih neka stranka z določenim slovenskim programom, ki je imel takšne ali drugačne značilnosti. Po drugi strani pa tako a priori zanikati neko delo- vanje, ki ga je bilo mogoče opaziti, tudi ni prav. Da bi bila ta propaganda samo delo nekaj duhovnikov, kot poroča miljski pote- stat Pulgher, pa tudi ni verjetno. Zato bo naloga zgodovinarjev, ki se bavijo z Istro, poiskati vse podatke, ki govorijo o taki stranki ali samo o takšnem delovanju, jih primerjati in šele nato izreči neko končno- veljavno besedo. Res je, da so slovenski du- hovniki, posebno v Istri in na Primorskem opravili veliko narodno delo. Toda ali so v tem smislu delali samo oni? Vsekakor ne. V zvezi s tem nastopi še vprašanje jezika. De Colle je tu pravilno ugotovil, da spojitev z Italijani tedaj ni bila mogoča tudi zaradi gospodarskega položaja. Toda tudi sam ni razumel, da so v pet sto letih beneške oku- pacije Slovenci ohranili svoj jezik. Se več, v teh krajih so bili slovenizirani tudi vsi novoselci. Kot so obalna mesta predstavljala nekak požiralnik Slovencev, ki so se tja na- seljevali, tako so slovenske vasi v neposred- nem zaledju teh mest bile požiralnik novo naseljenih tujih kmetov. Zahtevati torej, da se odločijo za italijanizacijo kar čez noč, je bila velika napaka. To je De Colle dobro sprevidel. Sprevidel je tudi, da je bilo v Istri takih napak mnogo. Pripiše jih enostavno istrskim vodilnim politikom. Mišljenja smo, da se je tu nekoliko zaletel v obsodbi. Spre- gledal je namreč celo vrsto problemov, ki so nastali v usodnem letu 1848 in kot posledica tudi v naslednjih letih in desetletjih. Gledati na koprsko noto in miljski protokol samo skozi prizmo petdesetletne politike ireden- tizma ni popolnoma na mestu. Miljski protokol nam pove, da so Slovenci na prva štiri vprašanja odgovorili soglasno, kar priča, da so bili enotni. To lahko pri- pišemo delovanju neke stranke. Toda v od- govoru na peto vprašanje so kolebali. Vpra- šanje, ali se naj pridružijo Kranjski, ali se naj še tesneje povežejo z Istro, jih je mo- tilo. V tem kolebanju so se eni odločili /a Kranjsko, drugi za Istro. Cesa so se bali predstavniki Plavij in Hribov, da so se od- ločili za Istro? Neenoten odgovor na peto vprašanje nam marsikaj pojasni. Predvsem nam potrjuje, da so tu imeli neko vlogo tudi slovenski duhovniki. Ta vloga pa ni mogla biti povsod enaka. To nas spet sili k raz- mišljanju o zgrešenosti miljskega odgovora, da so duhovniki in prelati zvedeli za noto št. 17. Potemtakem so zvedeli tudi za njeno vsebino. Ali je to mogoče? Morda. Dejstva pa dokazujejo nekaj povsem drugega. Od dne, ko je bila v Kopru nota napisana, do dne sestanka v Miljah je preteklo samo sla- bih šest dni. Prvi dan se ne upošteva, ker 72 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je najbrže šla pošta šele naslednji dan. Osta- ne jih pet. V Miljah je bila nota najbrže 16. januarja. 18. januarja pa je bilo že na- pisano vabilo' na sestanek. Iz tega vabila po ni bilo mogoče izvedeti, kaj se pripravlja. Da bi zvedeli za vsebino note, so imeli du- hovniki možnost med 16. in 18. januarjem. Toda iz vseh dokumentov je razvidno, da se je to pripravljalo zelo tajno. Možnost, da bi duhovniki tako hitro izvedeli in celo ob- vestili delegate in volivce, je torej minimalna. Pa denimo, da so duhovniki izvedeli za noto takoj po njenem prihodu v Milje in da so takoj potem obvestili zainteresirane ljudi. Skoraj popolnoma nemogoče je, da bi bili vsi štirje duhovniki na isti dan v Miljah, posebno še, ker tam ni bilo škofije. Torej je lahko izvedel le eden in to po vsej verjet- nosti najbližji. Ta je potreboval najmanj cela dva dni, da je obiskal svoje sobrate. Tako se ta možnost spet občutno zmanjša. In končno denimo, da so bili voltici od du- hovnikov pravočasno obveščeni o vsem, kar se pripravlja. Kakšen pomen bi potem imelo, da bi se »spodbujali k složnosti v odgovo- rih«? Ce bi bili obveščeni, bi bili gotovo tudi pripravljeni na odgovore. Toda miljsko pismo nam izrecno pove, da so se spodbujali k složnosti šele potem, ko so zvedeli, da gre za vprašanje jezika. Miljsko pismo, ki nam pove vse to, kar ni povedal protokol, pravi, da so se volivci »zbrali«, kar pomeni, da so se hoteli med seboj pomeniti o nastalem po- ložaju. Vidi se, da tedaj še niso poznali vseh vprašanj. Zato je prišlo na koncu do ome- njenega kolebanja. Potemtakem moramo za- ključiti, da duhovniki niso mogli zvedeti za noto št. 17. Posledica tega zaključka pa je seveda, da ne more biti govora o trenutnem močnejšem vplivu duhovnikov, pač pa o njihovem dolgotrajnem narodnostnem delu. Tega dela pa niso mogli opravljati samo du- hovniki, ker je v koprski noti govora o stran- ki, ki prevzema nase škodljivo propagando slavizma. In ni prav nič čudno, če se je v letu 1848 taka stranka pojavila tudi med istrskimi Slovenci. Mogli bi celo reči, da tedaj še ni bilo niti jasnosti niti enotnosti med samimi duhovniki in v stranki. To nam potrjuje tudi miljski odgovor, ki nam po- sredno pove, da stvar z noto ni šla tako gladko, kot si je predstavljal koprski pote- stat de Combi, niti tako, kot poroča miljski Pulgher, oziroma za njega pisar Zaccaria. Iz miljskega odgovora vidimo, da so Slovenci ! sicer dosegli složnost, smemo pa reči, da ta i ni bila popolna, kajti v tem primeru bi bil ' tudi odgovor na peto vprašanje drugačen, t. j. soglasen kakor vsi drugi. i O namenu koprske note št. 17 nam Dei Colle ni spregovoril. Morda ga je spregledal, i morda pa tudi ni hotel spregovoriti o njem. j Je pa precej jasen. »Zaradi bodočih gibanj«, ; pravi dr. De Combi v uvodu k svoji noti. Kot smo že ugotovili, so se ta gibanja pri- ' pravljala v Piemontu. Toda »Mlada Italija« je imela svoje postojanke po vsem italijan- skem polotoku, posebno pa v avstrijskih in njim posiredno podložnih posestih. Koprski potestat De Combi je hotel iz Istre dati tem | gibanjem krepko roko s tem, da bi postavil na laž avstrijske statistike in etnološke po- datke ter poročila. Poudarek na teh stati- ' stikah in poročilih pa je v koprski noti tako j poln neprikritega sovraštva do Avstrije, dai nam je vsak dvom o namenu popolnoma iz- i ključen. Pripraviti teren za odprto borbo \ proti Avstriji, to je bil dr. Combijev namen. Odgovori slovenskih kmetov na njegova | lastna vprašanja so mu prve iluzije — če ¦ naj to imenujemo z De CoUejevim termi- > nom — temeljito, čeprav ne popolnoma raz- ; blinili. Enačba Italijan = upornik je to ver- jetno še potencirala. Toda stvar se ni mogla * končati tu. To so dokazala naslednja deset- ' letja, v katerih se je italijanski iredentizem, j ki se je tako neslavno začel pozimi 1849, \ razbohotil do vrhunca, podpihovan seveda od ' medtem nastalega italijanskega kraljestva. ] Nepričakovani zaključek miljskega se- i Stanka je seveda zadal tem začetnim na- ', menom politike vodilnih istrskih Italijanov, velik udarec. Ta se je poznal tudi še celih ' šestdeset let pozneje, ko je vodstvo revije ; »Pagine istriane« spoznalo, kako neprijetno! je dobivati »spomine« na tako neuspelo ¦ akcijo. In zaradi tega je moral De Collejev ! spis obtičati neobjavljen v arhivu. A dobro i je, da je tam obtičal, kajti lahko bi napravil i drugačen konec — slovenskemu narodnemu j zgodovinopisju v škodo. OPOMBE 1. De Collejev spis brez nat5ilo od Vrhnike do Planine zaslužili največ 2 fl 33 kr. Kot novo cestnino so morali plačevati tja in nazaj po 27 kr za vsakega vola ali konja, torej v eni in drugi smeri po 54 kr ali skupaj 1 fl 48 kr. Voznik, ki je prevažal s težkim vozom 60 ali več centov, je plačeval na stari cesti samo za priprege 10 ali 12 fl, sedaj na novi cesti je lahko peljal 60 centov po dobri cesti in ugodnem vremenu s štirimi ali največ Simon Ogiin: Pogled na Vrhniko z Drče; 1882, olje KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO petimi konji in je plačal za eno smer največ 3 fl, tja in nazaj 6 fl. Na novi cesti je torej voznik s težkim vozom plačeval le polovico tega, kar je plačeval prej samo za priprege. Tako je utemeljevalo deželno glavarstvo svoj predlog na Dunaj, naj se cestnina za lahke vozove zniža. Vrhniški vozniki so namreč podražili prevoz za 18 kr pri centu, nakar so se trgovci pritožili, da visoka cest- nina ogroža njihov obstanek, ker bodo trgov- ci drugih dežel usmerili blago po drugi poti. Končno se je cestnina za kmečke vozove uredila tako, da so domači vozniki plačevali od svojih lahkih voz, če niso bili naloženi z več kot 15 centi, na Vrhniki 12 kr, v Pla- nini proti Postojni 21 kr, proti Vrhniki pa 27 kr. Visoki cestnini so se vrhniški vozniki sku- šali izogniti na ta način, da so še zunaj Vrh- nike uhajali z nove ceste po gozdnih potih na idrijsko cesto, ki je tekla na nekem mestu prav blizu nove ceste. Da bi to preprečili, so cestarji razkopavali gozdne poti, delali jarke, obrobili novo cesto na takih mestih z zidom, grozili z visokimi kaznimi, uhaja- nja pa kljub temu niso nikdar popolnoma preprečili. Nova konstrukcijska cestnina se je pobirala do popolnega odplačila stroškov in obresti. Nato so deželno mitnico na Vrh- niki leta 1840 prodali. Danes je v poslopju dom onemoglih. Slednjič še nekaj o inženirju Josipu Še- merlu, ki je napravil načrte za novo cesto Vrhnika—Planina. Rodil se je 26. marca 1754 v Ljubljani na Bregu št. 16. Njegov oče An- ton je bil tehtnični mojster in upravnik skla- dišč pri glavnem carinskem uradu. Imel je v Ljubljani dve hiši: na Bregu št. 16 (prej Breg št. 321) in na Erjavčevi cesti št. 1 (prej Gradišče št. 6). Tu je imel štiri skladišča in hlev za konje. Jožefova mati je bila Marija Katarina, hči znanega ljubljanskega zuna- njega svetnika Rephuna in je umrla že leta 1761. Oče se je nato vnovič poročil. Umrl je leta 1780. Jožef je bil učenec p. Gabriela Gruberja in se je pod njegovim vplivom odločil za inženirski poklic. Leta 1777 je napravil na lastne stroške študijsko potovanje po Nem- čiji in Holandiji, kjer je proučeval vodne gradnje. Nato je stopil v državno službo in bil nastavljen v Ljubljani pri direkciji za plovbo po Ljubljanici, Savi in Kolpi. Njegov direktor je bil p. Gruber. Šemerl je bil za- poslen pri regulaciji Save, popravilu cest in pri osuševanju Ljubljanskega barja. Njego- vo delo je bilo znižanje ceste čez Mačkovec in načrti za novo cesto Vrhnika—Planina. Bil je slednjič direktor gradbene direkcije v Ljubljani in v tem svojstvu poklican za- radi svojih zmožnosti na Dunaj, kjer je pre- vzel vodstvo pri gradnji prekopa, ki naj bi po njegovi zamisli vezal Dunaj z Jadranom. Za zasluge pri gradnji prekopa je bil leta 1808 odlikovan z viteškim križem Leopoldo- vega reda in dobil z njim združeno plem- stvo s pridevkom pl. Leitenbach. Služboval je aktivno nad 60 let in umrl okrog leta 1840 na Dunaju. Bil je dvorni svetnik, direktor dvornega stavbnega sveta, izredni svetnik na akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju, častni član akademije lepih umet- nosti v Benetkah, častni član kranjske Kme- tijske družbe in častni član Filharmonične družbe v Ljubljani. Leta 1825 mu je bilo za njegove zasluge pri zboljšanju plovbe na Savi, za zgraditev nove planinske ceste in sodelovanje pri osuševanju Barja podeljeno kranjsko deželanstvo brez pristojbin. Spisal je tudi mnogo strokovnih knjig in razprav. Nova cesta Vrhnika—Planina, leta 1947 modernizirana, je še vedno lep spomenik, ki si ga je postavil naš rojak. OPOMBE Clanok je sestavljen >na podlagi sledečih podatkov: Gu- bernijski akti, faisc. 34 za leta 1795—1809; stanovski arhiv, fase. 527 h; najnovejši stanovski arhiv F 1-4, 5, 6 de 1820 do 1840. — Potem moram še navestJ: VI. Fabja.nčič. Knijaga hiš, 11. in VI. del (.Mestni arhiv, l(j.). — .Matične knjige v arhivu stolne župnije. — Šeniatizmi za leta 1772, 1781, 1793, 1795, 1796, 1798—1800, 1802, 1819—1842. — Spisi Jožefa Se- merla. — Wurzbach, Biografički leksikon, XXIX. str. 195. 76 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA VEDUTE SLOVENSKIH KRAJEV IZ ZAČETKA XVIII. STOLETJA EMILI JAN CEVC Redki SO kraji na Slovenskem, ki bi se lah- ko ponašali s svojo slikano^ podobo že v času pred Valvasorjem, to je pred zadnjo četrtino XVn. stoletja. Za najstarejše slovenske ve- dute se moramo zahvaliti pač Janezu Clo- bucciarichu, priorju avguštinskega samosta- na v Fiirstenfeldu, ki je med leti 1601 in 1605 zbiral tudi po naših krajih gradivo za topo- grafsko karto Notranje Avstrije ter nam tako v sicer skopih, pa vendarle dovolj pričeval- nih skicah zapustil poglede na nekatere na- ših mest, med drugim tudi na Ljubljano. Za čas proti sredi stoletja lahko omenimo M. Merianovo Topografijo avstrijskih provinc iz leta 1649, s tem pa bi bilo gradivo te vrste že skoraj izčrpano. Domača zemlja dolgo ni rodila slikarja, ki bi se posvetil z vsem srcem njeni podobi; ko pa se je končno le našel mož, ki jo je želel z veliko ljubeznijo in spo- štovanjem poveličati, je terjala od njega, da ji je zato žrtvoval osebno srečo in premo- ženje. To je bil Janez Vajkard Valvasor, ki je po Merianovem zgledu in po modi topo- grafov in kronistov XVII. stoletja opeval »Sla- vo Vojvodine Kranjske« ter nam v tem delu in še v topografijah Kranjske in Koroške zapu- stil zelo dragoceno in pričevalno gradivo; tega dopolnjuje še zbirka risanih predlog, ki so jih nato vrezali v baker njegovi sode- lavci, med katerimi je bil najpomembnejši Andrej Trost. Seveda te risbe in grafike ne presegajo enciklopedično pojmovanega topo- grafskega opisovanja posameznih krajev, gradov in samostanov. Sama krajina Valva- sorja ni toliko mikala kot tisto, kar je človek na njej ustvaril. Zato se mu podoba narav- nega okolja mest in gradov rada fantastično preoblici ali pa se spreminja v zemljevidno znakovitost. Tudi gore so zanj bolj pojem kot pa individualno oblikovan del pokrajine. Vendar je Valvasor naše domoznanstvo obo- gatil kot nihče pred njim in le redki za njim. Za umetnostno topografijo so te slike še po- sebej zgovorne, ker nam ob grajskih in samo- stanskih stavbah nakazujejo^ na eni strani delež srednjega veka in na drugi novosti re- nesanse, pri večjih naseljih pa nam več ali manj kažejo še njihov srednjeveški značaj tako s sistemom utrdb kot z razmestitvijo stavb in z njihovimi podrobnostmi. Veliki ba- ročni val, ki je žalil naše dežele takoj po Valvasorjevi smrti, dotlej namreč še ni moč- neje spremenil urbanističnega sestava in sil- huete naših mest. Za Štajersko ima podoben pomen »Knjiga gradov« M. Vischerja, pri ka- teri je kot bakrorezec sodeloval tudi Andrej Trost. Začetek XVIII. stol. pri nas ni spočel topo- grafskih del in ilustracij. Razne vedute se v tem času pojavljajo le slučajno in sporadično. Zato je tudi za nas dokaj pomembna popot- na skicirka iz zgodnjega XVIII. stol., ki jo je 1.1936 pridobil Gornjeavstrijski deželni arhiv v Linzu ob Donavi, isajl je v njej narisanih txidi več naših krajev. Knjiga je sestavljena iz štirih delov ter obsega 416 (sekundarno ošte- vilčenih) strani v velikosti 9,5 X 15,5 cm, iz- polnjenih z vedutami mest, trgov, gradov in samostanov z ozemlja nekdanje Avstrije, Ba- varske, Saške in Erankovskega. Od tega od- Rariibor, čedno mesto na Spodnjem Štajerskem ob reki Dravi, je lep in iprijeten kraj, (oddaljen) 9 milj od Graza. St. 1 žnpna cerkev, 2 lotovž, 5 grad grofa Rosonberga, 4 minoriti, 5 kapucini, 6 Vsi svetniki. 7 milj ^od Varaždina, 9 od Celja, 19 od Ljiibljane. 77 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Lenart t Slovenskih goricah pade 16 risb na kraje znotraj naših današ- njih meja: 6 na neikdanjo Kranjsko, 9 na slovensko Štajersko in 1 na Koroško. Juzno- štajerske kraje je objavil že Hans Wuischnig (Steirische Städte und Märkte im Reisebil- derbuch eines Schlesiers, 1710—1714, Blätter für Heimatkunde XIX. Graz 1941, str. 13 sq.), kranjski pa še niso bili publicirani. Vsekakor te risibe zaslužijo, da jih spoznamo, saj nam ponekod dopolnjujejo Valvasorja in Vischer- ja, za nekatere kraje pa pomenijo sploh prvo upodobitev. Obenem pa se nam v njih razo- deva podoba naših mest prav v trenutku, ko se je začela spreminjati iz srednjeveške v baročno, za kar nam nudi najzgovornejši primer prav Ljubljana. Ce se ni spremenilo drugo, so vsaj stolpi cerkva dobili baročne kape in tako zelo poživili silhueto naselij. Na žalost ne vemo, kdo je avtor teh risb. Ce je bil v knjigi kakšen podpis, bi ga mo- rali pač iskati na prvi strani, ki pa manjka. Vsekakor je prizadevni risar kraje, ki jih je upodobil v svojem popotnem albumu, sam obiskal in se v nekaterih tudi dalj časa mu- dil. Izjeme so samo risbe Gdanska, Hambur- ga, Kölna, Frankfurta na Maini in Benetk, ki jih je prerisal po grafičnih predlogah, da je z njimi izpopolnil zbirko. Skoraj ob vsaki risbi je zapisal tudi datum njenega nastanka, tako da lahko rekonstruiramo njegovo po- tovanje. Najstarejši datum je 7. julij 1710, zadnji pa 28. junij 1715. Verjetno je risar za- čel potovanje v Šleziji v okrožju Freiwaldau ali v grofiji Glatz, kjer se itinerarij konča. Vmes pa je križaril po Šleskem, Saškem, Frankovskem, Bavarskem, Tirolskem, Salz- burškem, Zgor. in Dol. Avstrijskem, Češkem, Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Prav tako ne vemo, kaj je bil mož po poklicu iu kaj ga je gnalo na pot. Wutschnig domneva, da je bil morda v cesarski vojaški službi, kar pa se mi ne zdi preveč prepričljivo, ker bi v tem primeru bolj poudarjal vojaške ob- jekte in bi ga pot izelo verjetno zanesla tudi v našo Vojno krajino. Interes, ki ga posveča raznim cerkvam, posebno pa samostanom, bi utegnil kazati na duhovnika, a tudi tej do- mnevi ne moremo prav pritrditi. Toda konč- no niti ni pomembno, ali so moža vodili uradni ali le znanstvenotopografski cilji. Vsekakor je album več kot le slučajna spominska zbirka krajev, ki jih je obiskal. Od teh so nekateri zajeti s precejšnjo na- tančnostjo, drugi pa v naglici, kakor sta po- potniku pač dopuščala čas in risarska vne- ma. ZatO' vse podrobnosti na risbah niso do pike zanesljive, toda v glavnih črtah so te vedute vendarle vsega upoštevanja vreden kulturnozgodovinski dokument. Za razloček od Valvasorja in Vischerja pa je našega anonima zajemala bolj celotna veduta in sil- hueta kraja kot detajli posameznih stavb. Na slovenska tla je našega popotnika več- krat zaneslo. Tako je prišel 12. junija 1712 v Radgono, od koder je 30. (?) junija preko Lenarta v Slovenskih goricah dospel v Ma- ribor, ki ga je skiciral 13. julija. Iz Maribora je odpotoval preko Ehrenhausena in Wildona v Gradec, čigar veduta je datirana z 8. av- gustom 1712. 7. decembra 1712 se je mudil v Murecku, 1. januarja 1713 pa ga že srečamo v Ptuju, kjer je ostal najbrž dva do tri me- sece in pri tem obiskal tudi grad Turnišče. Šele marca 1713 se je odpravil spet na daljšo pot, kajti tedaj je preko Slovenske Bistrice in Zičke kartuzije potoval do Celja. Aprila je romal skozi Žalec in nato čez Trojane na Kranjsko. Ce bi ubral pot čez Kozjak in Tu- hinjsko dolino, bi gotovo spotjo skiciral vsaj Kamnik, ki pa ga v skicirki iščemo zaman. V maju 1713 se je ubadal z veduto Ljubljane, kjer je ostal več tednov, nato pa je po ovin- ku čez Skofjo Loko (25. julija) prišel v Kranj, ki ga je narisal 1. avgusta, obiskal velesovski samostan (6. avgusta) ter nato pre- ko Tržiča (20. avgust) in Ljubelja odpotoval na Koroško. Na Koroškem se je mudil več kot leto dni po različnih krajih, n. pr. v St. Vidu ob Glini, pri Gospe Sveti, v Krki, Bre- zah, Starem dvoru, Velikovcu, Grebinju, Št. Andražu, Celovcu, Volšperku, Št. Pavlu. 2. oktobra 1714 je prišel čez Labod v Dravo- grad in še isti dan prestopil koroško-štajer- sko mejo in čez Muto in Radlje (Marenberg) odhitel proti Eibiswaldu in naprej v Miirz- zuschlag. 78 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Vedute slovenskih krajev, ki jih objavlja- mo, so torej nastale v leüh 1712 do 1714. Nji- hovo podrobnejšo topografsko problematiko prepuščam lokalnim raziskovalcem, kajti na tem mestu sem želel na to ilustrativno gra- divo samo opozoriti in pri tem podčrtati le nekaj glavnih značilnosti, ki nam jih raz- kriva. Povejmo še, da obsega vsak od štirih delov albuma okoli 100 risb in da je pri vezavi nekaj listov zašlo na napačno mesto. Tako je uvrščena veduta Tržiča z originalno številko 51 neposredno za podobi Hirsberga in Goet- berga, ki imata številki 44 in 45, čeprav bi bilo njeno pravo mesto za Kranjem s številko 50. Datum na slikah je večkrat pripisan z drugim črnilom, ki je pogosto zelo obledelo. Navadno druži risar na isti strani po dve sli- ki drugo nad drugo, pomembnejšim krajem, med drugim tudi Ljubljani, pa je žrtvoval kar dve sosednji strani. Vsaki risbi je dodal kratek topografsiki opis kraja in njegovih glavnih stavb, ki so opremljene s številkami. Zaradi vlage so te opomibe včasih precej tr- pele, tako da jih večkrat s prostim očesom sploh ni več mogoče razbrati. Vsi naši kraji spadajo v sestav četrte knji- ge albuma, ki nosi naslov »LIBER QUAR- TUS oder daß vierdte buch welcheß in sich hält ein theil von unter Österreich, daß kö- nigreichs Ungarn, ober und unter Steyer, Grain, das Ertzherzogthum Kamthen, wie- derumb ein theil von Steyermarkt, von Öster- reich, item ein gutten theil von dem land Bayern«. Na strani 223 je risar 1. junija 1712 naslo- vil pot po Štajerskem takole: »STYRIAE PARS Inferioris atque Superioris. Das ist ein Theil von Steyermargt der vornehmsten und grösten städte und marckte so wohl in unter als obersteyer«. Na strani 225 je risba Radgone, pri kateri na naši strani meje opazimo v ozadju na levi samo grad na hriibu. Lenart v Slovenskih goricah na isti strani spodaj ima zaporedno številko 27 in datum 30. (?) junij 1712. Slika, ki nima pisanega ko- mentarja, pomeni doslej najstarejšo podobo tega slovenjegoriškega trga in je posneta od severovzhodne strani. Naselje leži med griči; iznad pritličnih hišic v ospredju se dvigajo nadstropne hiše ob trgu, nad temi pa mo- gočno kipi župna cerkev z zvonikom, ki ima še sedlasto streho — najbrž še iz časov pove- čanja cerkve leta 1571 — ne pa še današnje Das Kloster Seitz 3 meil von Zilii im Gebirg gegen Gono- bitz in einer wilden gegent... Kloster oder Chartausen, so von got gestiftet durch die grafen von Zilli... Schos Kissen ein Kloster zu bauen. So auf der art geschehen, daß ...« Tekst je na žalost zelo poškodovan in zgodo- vinsko zmoten. Žičkega samostana niso usta- novili grofje Celjski, ampak že leta 1164 mej- ni grof Otokar III. Traunganski. Nadalje na- vaja zapis podatek o legendarni ustanovitvi samostana, češ da se je Otokar ju med spa- njem zajec zatekel v naročje pred lovci in psi, kar naj bi bilo znamenje, naj na tem mestu ustanovi kartuzijo. Risba ima številko 47 in je dokaj zgovorna, saj je natančnejša kot dobra tri desetletja starejša Vischerjeva. Samostan vidimO' od južne strani, tako da se nam kaže fronta ob- zidja in samostanskega kompleksa od zahod- nega vogalnega stolpa — ki je bil v resnici okrogel, medtem ko je na risbi oglat — do jugovzhodnega stolpa, v katerem je bila v XVII. stoletju urejena kapela Kristusovega trpljenja. Značilno je, da niti na Vischerje- vem bakrorezu niti na naši risbi ni videti stolpa nad vodo vzhodno od glavnega vhoda, ki naj bi ga, sodeč po napisni plošči, posta- vili že 1. 1467. Ali je morda ta stolp že kas- nejšeiga datuma? iSeverozahodno od stolpa s kapelo vidimo najbrž stolp, v čigar pritličju je bila ledenica, zgoraj pa sušilnica za ribe. Nizko obzidje na desni obdaja domnevni »vrt za divjačino«, samotno poslopje pred njim pa je »gastuž«, hiša za goste. Levo od cerkve so gotska gospodarska poslopja, veli- ka streha levo od cerkvene pa bi najbrž morala pripadati še cerkvi sami. Zvonik ima že baročno čebulasto kapo, kakršno kaže še leta 1840 kamnotisk J. Wachtla. Torej je bil zvonik predelan že pred letom 1713 in ne šele leta 1733, kot misli Avg. Stegemšek (Ko- njiška dekanija, Maribor 1909, str. 187), ver- jetno pod podjetnim priorjem Jan. Krst. Schüller jem med leti 1684—1698; tedaj je nastal tudi zahodni del trakta ob vodi. 82 ČASOPIS ZA SLOVEiNSKOKRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Žalec, ki je v srednjem veku hotel celo tekmovati s Celjem, je bil v dneh, ko ga je obiskal naš popotnik, le majhen trg sredi Savinjske doline, zato je tudi veduta v albu- mu, nastala v aprilu 1713, menda prva po- doba Žalca, ki jo poznamo. Napis pravi: »Saxenfelt ein kleiner Markt ober Cilli an den Crainerischen granitz unweit dem Was- ser Sana, welches unter Zill gegen agram hinunter in die Saw schluket.« Trg vidimo od severne strani. Na levi je cerkev sv. Kanciana, današnja pokopališka, ob kateri ni videti stranskih kapel, ki naj bi bili iprizidani že okoli leta 1700; stegnjeno vrsto trških hiš, razvitih oib cesti, pa za- ključuje srednjeveška župna cei^kev, utrjena z obzidjem in s stolpi. — Na desnem robu risibe stoji na griču dominikanski samostan Novi klošter, kakor da bi bil v neposredni bližini Žalca in ne kar dobro uro oddaljen. To pove tudi napis: »ober Saxenfelt ein stund ist an bergen Neu Kloster, horum ordo Praedicatorum seu Dominicanorum.« Samo- stan, ki ni nikdar zajel prav velikega obse- ga, je pozidal celjski grof Friderik II. okoli leta 1449, večjo predelavo pa je doživel leta 1690 pod priorjem p. Tomažem Buccelleni- jem posebno v sprednjem delu poslopja. Risar je gledal na samostan od severne stra- ni, tako da vidimo v sredi Marijino cerkev s stolpom z baročno streho, spredaj pa so samostanska poslopja s tremi stolpi in Se del obzidja na levi. Cerkev na hribu v ozadju je najbrž Vinova gora, a njena lega bi bila tokrat samovoljno premaknjena. VerjetnO' je slika Žalca in Novega kloštra nastala že po odhodu iz Celja na Kranjsko, kajti že pri Žalcu se popotnik zaveda, da se bliža deželni meji. Poslej ga na poti ni nič pritegnilo, niti trg Vransko ne, kajti slika na prihodnjih dveh straneh 240 in 241 je posvečena že veliki veduti Ljubljane, nari- sani pod številko 48 maja meseca 1713. Nad njo je poudarjen napis: »DAS HERZOG- THVM CRAIN«. Rekli smo že, da je med vsemi slovenski- mi kraji Ljubljana v skicirki najbolj odli- kovana, tudi tekst pod njo je dokaj dolg, tako da zavzema ločeno levo in desno stran; na žalost ga je vlaiga precej poškodovala. »Anfang des herzogthum Grain welches klein ist dan der stätlein wönig sein nebst Skofja iLoka, mestece na iKranjskem, ki pripada freisinškemu škofu na Bavarskem. Leži 3 milje M Ljubljane, 1 od Kranja. St. 1 grad, 2 ižupna cerkev izven mesta, 3 nedanino sezidan kapucinski samostan, 4, samostan klaris, 5 mestna župna cerkev, 6 rotovž. Kranj, ki je bil svoje dni glavno mesto Kranjske, leži ob reki (Savi 4 milje od Ljubljane na cesti proti Celovcu, ki je od- daljen še 6 milj. Sezidan je na kamniti skali. St. 1 župna cerkev, 2 ((cerkev) rožnovenske bratovščine, 5 kapucini. 83 Vojvodina Kranjska — Začetek vojvodLne Kraunj-ske, ki je majlina in ima malo mestec. Poleg Ljubljane je še Škofja Loka, 3 milje oddaljena, kot bomo takoj videli, nato Kranj, ki je bil poprej deželno glavno mesto, 4 milja od Ljubljane; Novo mesto leži 9 milj od tod proti Hrvaškemu, Kamnik 2 milji proti Štajerski, Radovljica proti iKoroški. To .so vsa mesta. Tudi trgov je malo. Dežela pridela le malo, taka manjka tudi žita in vina, ki ga morajo dovažati s Hrvaškega in iz lialije, ki ji je meja blizu, kot grofija Goriška, oddaljena 12 miilj in nato morska pristanišča, odkoder pride mnogo rib. — Glavno mesto Ljubljana tudi ni posebno veliko; prijazna reka Ljubljanica, ki teče skozenj, ga deli na dva dela. Tu so lepi samostani in cerkve kot št, 1 stohiiea, 2 škofijski dvorec, 3 jezuiti, ki uče filozofijo, 4 frajičiškani, 5 grad, 6 rotovž, 7 špilal in vrata, 8 sv. Rozalija rv grajskem hribu, 9 sv. Florijan, 10 vetrinjski (= stiski) dvorec reda sv. Bernarda, 4 milje proč je samostan, 11 avguštinci, 12 školcjnti ali bosonogi avguštinci, 13 samostan klaris, 14 samostan uršulink, 15 kapucini, 15 dvorec kneza Auersperga, 17 dvorec kneza Eckenberga, 18 deželna hiša, 19 dvorec kneza Portia |(?), 20 križniški samostan generala .Stairhenberga, aii župna cerkev sv. Petra, 22 cesta proti Savi, oddaljeni 1 uro, proti Ogrski in Štajerski, 23 Ljubljanica, po kateri plovejo v Italijo, 24 cesta na Hrvaško proti Karlovcu, 25 cesta proti Idriji, kjer kopljejo živo srebro . . ČASOPIS ZA SLOVE iNiSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA der haubtstadt ist bischophlac 3 meil da von wie hirnächst zu sehen, hernach Crainburg so vorhin die haubtstadt ligt 4 meil von lai- bach, neustätl ligt 9 meil davon gegen Croa- tien, stein 2 meil gegen steyermarg, Rot- mansdorf gegen Kärnten, u: diese seind gleich zusamen gesehen der flecken seind auch wönig, das land hat auch wönig fruch- te wieder an Korn noch von Wein, der aus Croatien und Italien mus gebracht werden wie dan die granitz nahend ist, als die graf- schaft Görtz oder Goritia 12 meil und dau die Mer p orten wo viel fisch gebracht wer- den. — Die haubtstadt Laibach ist auch nicht absonderlich grois, wird in 2 theil ge- theilt von dem durchflüßenden lustigen lai- bachflus, schöne Kirchen und Klöster sind dar als N: 1 der thum. 2 der bischoph hof. 3 die Jesuviter, so philosophia dociren, 4 die franciscaner. 5 das Schlos. 6 das rathaus. 7 spital und thor. 8 s. Rosaliae Kirch im schloäberg. 9 s. florian. 10 der vdtringer (pač stiski) hof, ord: s. bernhardi 4 meil davon das Kloster. 11 Augustiner. 12. discaltiaten august, oder augustiner barfüsrer. 13 Cla- rißerin frau Kloster. 14 ursulinerin frau Klo- ster. 15 Capuciner. 16 first auerspergische hof. 17 first Eckenbergisch hof, 18. das land- hauS. 19. first portiisch (?) hof, 20 Creüiz stift des general Starnberg. 21 st. Petters pfarkirch, 22 stras nach der Sawsa 1 stund davon ins Ungarn und steyermarckt. 23 lai- bacli flus worauf sie in Italien abschiffen. 24 die stras in Croatien nach Carlstat. 25 stras nach hydria wo das quecksilber graben ...« Kakšen razloček med opisom kranjske dežele pri našem anonimu in pri Valvasor- ju! Možu, ki je videl lep del nemških dežela, se je morala Kranjska dozdevati res revna, saj je bila po vseh katastrofah XVI. in XVII. stoletja na najnižji ravni blaginje. Kar pa zadeva vino, je dolenjsko in primorsko vino zamenjal kar za hrvaško in italijansko in, ker ga je pot vodila samo po Gorenjskem, seveda vinogradov ni mogel spoznati. Zna- čilno pa je, da ga je Ljubljana le pritegnila tako z lepo reko kot z lepimi cerkvami, kajti kot severnjaku so mu najbrž ugajale ne samo gotske cerkve — n. pr. frančiškan- ska, križniška itd. — ampak tudi mogočna no- va stolnica v Italijan, baročnem slogu. S ce- stami, ki se od hrvaške, primorske in sever- ne strani zbirajo v Ljubljani in jih podpira še plovba po Ljubljanici, je dobro nakazal pomembno središče in trgovsko prometno lego mesta. Prav tako opazimo razločke med Valva- sorjevo veliko veduto Ljulbljane in risbo v našem albumu, čeprav sta si na prvi pogled obe precej sorodni. Valvasor je upodobil Ljubljano resnično kot »dolgo vas«, zlek- njeno na obeh bregovih Ljubljanice in pod Grajskim hribom; v risbi je tako rekoč pre- števal in našteval njene stavbe prav do pre- prostih hiš, naš anonimus pa je zajel mesto tako, kot mu ga je kazalo oko, ne da bi iskal vseh podrobnosti. Zato je naša risba v neki meri bliže resničnosti kot Valvasorjeva, ki je lok mesta razvila v ravnino. Šlezijec je gledal Ljubljano od severozahoda, zato .50 mu je Grajski hrib z gradom vred zožil In mesto samo prav tako. Pač pa je Ljublja- nica zarisana kot pravcat širok veletok, na katerem plava osamljen čoln; na desni stra- ni nam sega pogled še daleč proti dolenjskim gričem, čez katere se vije dolenjska cesia. Prav tako vidimo spredaj na desni še pro- cesijo krakovskih hišic in Trnovo — cerkev tedaj še ni stala — in ob robu smer tržaške ceste. Valvasorjeva velika veduta ne sega tako daleč. Seveda, tudi ta slika ni brez pomanjklji- vosti, toda kljub vsemu je dragocena, kajti kaže nam mesto dobrih trideset let za slika- mi kranjskega kronista. In to pot že v zreli baročni obleki. Prav v letih, ko je naš po- potnik Ljubljano obiskal, je ta najmočneje spreminjala svoj obraz: prehajala je v novo dobo svojega kulturnega življenja in raz- cveta. Na desnem bregu reke nas onkraj šent- petrskega mostu pozdravljajo hiše poljan- skega predmestja, malo na desno pa nam ustavi oko že krepek štirikoten obzidni stolp, ki pa je bil v resnici okrogel. Za njim je večje poslopje, ki spada najbrž k sklopu frančiškanskega samostana, nato pa se že poižene kvišku frančiškanski zvonik, za čigar streho se nam zdi, kot bi imela pod robom obhod; tega na Valvasorjevi sliki ni opaziti. Levo od grajskega hriba se dviga nova, leta 1707 posvečena stolnica z dvema stolpoma in seveda brez kupole, ki jo je dobila šele leta 1841. Po svoji obliki sta stolpa že taka kakor dandanes. Pri škofij- skem dvorcu pa je zagrešil risar — ali bolje komentator — napako. Stavba, ki je ozna- čena s tem imenom pod številko 2, stoji levo od cerkve, tako da utegne biti prava škofij- s'ka palača stavba pred desnim zvonikom stolnice. Tudi sicer v kompleksu levo od cerkve težko določimo posamezne stavbe. Poslopje številka 2 utegne pripadati franči- škanskemu samostanu, čeprav se nam zdi, da stoji na mestu današnjega semenišča. Tega so res začeli zidati že leta 1708 kot »Collegium Carolinum«, toda dela na stavbi 85 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SO se vlekla desetletja, tako da sta bila leta 1713 v najboljšem primeru sezidana šele juž- ni in zahodni trakt. In kaj naj bi pomenila velika stavba tik na vodo, ki bi po legi prav tako ustrezala današnjemu semenišču? Ob- zidje, ki ga ima na tem mestu Valvasor, je na naši risbi nejasno ali pa ga sploh ni; začenja se šele desno od velike zgradbe, na- kar ga spet pretrgajo dvonadstropna Špital- ska vrata onkraj Špitalskega mostu. Levo od vrat moli iz ozadja stolp špitalsike cerkve, ki je višji kot pri Valvasorju. Kramarske hišice na mostu, ki so na Valvasorjevem bakrorezu lepo vidne, so na naši risbi le medlo naznačene, pač pa opazimo pred nji- mi še križ, ki so ga odstranili šele leta 1796. Pod gradom vidimo streho in stolpič starega rotovža, desno od Špitalskih vrat pa se ob Ljubljanici spet nadaljuje obzidje do Čev- ljarskega mosta in vrat pod Trančo. V po- bočju grajskega hriba se nam prvič pokaže cerkev sv. Rozalije, ki so jo sezidali šele leta 1707, čeprav se je risarju spremenila kar v dve stavbi, malo bolj desno pa se dviga nekoliko preveč poudarjeni zvonik sv. Florijana. Jezuitska cerkev sv. Jakoba z dvema zvonikoma in velikim poslopjem samostana ustreza temu, kar je o njej po- vedal že Valvasor, stolp na Prulah pa je pri nas po pomoti spet oglat namesto okrogel. Na levem bregu Ljubljanice se od šent- petrske cerkve, ki ima zvonik na napačni strani, vleče šentpetrsko predmestje z niz- kimi hišicami, pred njim pa je zarisana »cesta proti Savi«, ki se izteka na Ajdov- ščino s cerkvijo bosonogih avguštincev. Malo bolj na desno je cerkev klaris, ob Spital- skem mostu pa avguštinska, današnja fran- čiškanska. Na mestu današnje Zvezde stoji preprosta kapucinska cerkev, ob njej vice- domska palača z mestnimi vrati in utrdbo, v Gosposki ulici pa sta poudarjena Turjaški in Eckenbergov dvorec ter na Novem trgu lontovž in knežji dvorec. V zahodnem oglu se razvija kompleks nemškega viteškega reda s še srednjeveško križniško cerkvijo, katero je dal leto kasneje v komentarju ome- njeni grof Guidobald von Starhenberg po- dreti in sezidati novo. O problematični križ- ni obliki stare cerkve, ki jo omenja Valva- sor, nam ta risba ne pove kaj več, le cerkve- ni zvonik je dobil v času po Valvasorju že baročno kapo. Dobro vidimo tudi križniški ¦ Tržič v vaj\-odini Kranjski leži 6 milj od Ljubljane na cesti proti Celovcu, ob gorovju, kjer je meja. Ta je na gori Ljubelj imenovani, ki je nenavadno visoka, na vsako stran eno miljo; na vrhu je meja. Samostan Velesovo leži prav tako pod gorami proti zgoraj omenjenemu mestecu (Tržiču). To je samostan redovnic reda sv. Domilnika. 86 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Dravograd, imenovan spodnji, je čeden trg ob roki Dravi, na meji proti Štajerski. St. I župna cerkev, 2 grad, 3 proštija. Grof von Platz je ppošt. del obzidja s stolpom in Nemška vrata. Šte- vilka 14 nakazuje že tudi uršulinski samo- stan približno na današnjem mestu. Redov- nice so se v Ljubljani zasilno nastanile že leta 1702 in od leta 1707 so bivale že v hiši na današnjem Trgu revolucije, ki jim jo je kupil ustanovitelj Jakob Schellenburg, toda temelje današnjemu samostanu so položili šele le+a 1713. Na risbi je hiša poudarjena s stolpičem — pač nad kapelo — toda oprav- ka imamo še s situacijo pred zidavo samo- stana. Od cerkva manjka sv. Lovrenc na Bregu. Iz Ljubljane je Šlezijec odpotoval v Škof- je Loko, ki jo je narisal 25. julija 1713 in označil s številko 49. Po Valvasorju in sliki iz Freisinga iz leta 1697 nam ris^ba ne pove nič kaj novega, mikavno je le to, da je po- gled na mesto zajet od severne strani, tako da je lepo videti kapucinski most in Selška vrata ter potek obzidja od severozahodnega stolpa proti gradu. Razen značilne silhuete gradu sta poudarjeni župna cerkev in cer- kev klaris, ki sta jima zvonika že dobila baročni kapi, enako kot tudi stolpič na ro- tovžu. Špitalska cerkev na Spodnjem trgu ni razvidna in tudi v tekstu ni omenjena. Pač pa onkraj Poljanske Sore dominira nad hišami Puštalski grad, nad njim pa cerkev na Hribcu, prednica sedanje, ki je bila po- svečena šele leta 1738. Prav v ospredju se na levem bregu zelo široke Selške Sore zra- ven nekaterih hiš uveljavljata cerkev in sa- mostan kapucinov iz 1. 1710, prav na desni pa se stiska Stara Loka z gradom in z do- kaj neizrazito podano župno cerkvijo. Ko- mentar pod risbo pravi: »Bischophlac ein städtlein in Grain gehörig in bayern dem bischoph von freüsingen liegt 3 meil von laibach. 1 von Crainburg. N: 1 das geschlos. 2 die pfarkirch auser der stadt. 3 Capuciner so unlängst gebauet. 4 Clarißerin fraukloster. 5 pfarkirch in der Stadt. 6 Rathaus.« Teden kasneje je risar že sedel nekje pod Šmarjetno goro in skiciral 1. avgusta pogled na Kranj. Zajel ga je nekoliko bolj od leve strani kot pa Valvasor. Lepo vidimo kapu- cinski samostan izven obzidja, zarezo Jele- novega klanca, nato okrogel vogalni stolp (in v ozadju menda stolp nad Kokro). Opa- sano z obzidjem, ki ga varuje še več stol- pov, se razvija mesto vrh skale nad SaA'o, doseže dominanto v župni in ponovno v roženvenski cerkvi ter izzveni na desni s cerkvijo in obrambnim stolpom na Pungertu. Tudi ta slika nam ne pove natančno, če je pungerška cerkev imela resnično odprte stolpne line, kakršne slutimo na Valvasor- jevi sliki. Velika stavba na obzidju desno od župne cerkve je grad Kieselstein. Rožen- venski klanec je obdan s hišami, na vrhu so mestna vrata. Ob mostu čez Savo vidimo mlin. Na desnem bregu Save stoji pri mostu stara šmartinska župna cerkev, ki edina s svojim stolpom že zapada baročnemu okusu. Risba ima številko 50 in tekst: »Crain- burg so vorhin die haubtstadt in Grain ge- wesen liegt an dem sau fIns 4 meil auser laibach, an der stras nach Ciagenfurt so noch 6 meil davon liegt, ist auf einem stein- felsen göbauet. N: 1 pfar Kirch N: 2 Rosen- kranzbriderschaft. 3 Capucin:« Iz Kranja je popeljala našega popotnika pot do velesovskega samostana, pod čigar risbo je 6. avgusta zapisal: »Das Closter Müchlstäten liegt auch am gebürg gegen den Stadl oben genant. Seind Closter frauen des hl. Dominici ordens.« Risba ima števil- ko 52, nad njo je slika (zgoraj omenjenega) Tržiča s številko 51. Samostan gledamo s severne strani. Cer- kev ima gotski prezbiterij in stolp ob jugo- zahodnem oglu. Pred samostanom je v obzid- ju velik vhod. Na hribu levo se dviga grad Frauenstein, na desni pa vidimo še Trato s cerkvijo sv. Marjete, ki ima baročno pre-. 87 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO krit zvonik. V primerjavi z Valvasorjevo grafiko je slika bolj mikavna, ker nam kaže celotno cerkveno stavbo, dasiravno razen poligonalno (zaključenega prezbiterija in menda še šilastih gotskih oken kaj več o njej ne moremo razbrati. »Neumarckl im herzog thum Grain liegt 6 meil von laibach an der strase nach Cla- genfurt, an dem gebürg an der Confin, wel- ches da ist der berg loibel genant welcher von einer ungemeinen hoch als hin 1 meil herunter 1 meil obn die confin.« — Tako je zapisal Slezijec pod risbo Tržiča 20. avgusta t713. Z risbo samo pa je zastavil pravo topo- grafsko uganko: lepo je narisal mestece sredi gričev ob reki Bistrici, še z imenom poudaril zgoraj na desni ljubeljski prehod, postavil na osrednji grič grad Neuhaus, ki spominja na Valvasorjevo sliko, postavil na trg cerkev sv. Andreja, toda mesto je obdal z obzidjem, ki ga aie pozna nobena od sta- rejših slik, niti Valvasorjeva niti Layerjeva na stropu cerkve sv. Jožefa. Pač pa so na naši in Layerjevi sliki lepo vidna vrata na koncu ti-ga pred mostom čez reko. Župne cerkve na sliki ni, ker bi morala stati že onkraj njenega desnega roba, in komaj štiri dni pred našim obiskom, dne 16. avgusta 1713, je pogorela. Tako se je poslovil naš popotnik od kranj- ske dežele. Cez strmi Ljubelj se je povzpel na Koroško, kjer se je mudil več kot leto dni. 2. oktobra 1714 pa se je znašel v Dravo- gradu in s tem spet v naših današnjih mejah. »Traburg das untere genant, an der Con- fin gegen Steyermarkt, ist ein hibscher fle- cken am Trag flus. N: 1 die pfar Kirch 2 der Schlos. 3 die probstei, graf von Platz ist probst.« Risba ima številko 67. In spet nam ponuja za primerjanje sliko Dravograda Valvasor v svoji Koroški topo- grafiji. Obe sliki nam kažeta pogled z des- nega brega Drave. Nad trgom stoluje grad, čigar stolp ima pri Valvasorju že baročen zaključek, pri nas pa piramidno streho'. Pač pa je baročni okus prekril cerkveni zvonik s čebulasto kapo. Valvasor ima zvonik po- maknjen k severni steni cerkve, na naši pa stoji ta pravilno na zahodni strani pred fa- sado. Tudi pri romanski cerkvi sv. Vida sredi trga je naš risar pravilneje kot Valvasor po udaril krepki vzhodni stolp nad p?ezbiteri- (Zgornja) Muta, trg na Štajerskem o-nkraj koroške meje, ob reki Dravi, leži na vzvišeni ravnini. V njem je minoritski samostan, št. 1. Radlje — MaTonberg, uro (hoda) od Mute, ob reki Dravi. Tamkaij je lep ženski samostan reda sv. Dominika. 88 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA jem. Med obema cerkvama je v treh dece- nijih zraslo že več hiš, o katerih pri Valva- sorju še ni sledu, pač pa je na obeh slikah videti leseni plot desno od župne cerkve. Zastonj pa iščemo pri nas obzidje, s kate- rim je Valvasor tako odločno obkrožil se- verno stran trga. Še isti dan je nemški gost prestopil pri Sv. Magdaleni koroško-štajersko mejo, kar je seveda podčrtal tudi v popotnem albumu s posebnim naslovom: »Styriae Pars, Wie- derumb ein Theil von Steyermarkt, die wie- nerische und Clagenfurter straßen.« 2. okto- bra 1714 je narisal prvo znano nam veduto Zgornje Mute od jugozahodne strani, med- tem ko poznamo pri Vischerju le pogled na grad. Pod trgom je naznačena struga Drave in na njenem desnem bregu vuzeniški grad. Trg se začenja na levi z nekakim vhodnim stolpom, ki ima sedlasto streho, bolj desno- je gradič Kienhofen, nato župna cerkev sv. Marjete s piramidno zaključenim zvoni- kom, kar nas skoraj začudi, saj je bila cer- kev leta 1690 popolnoma prezidana. V des- nem koncu je avguštinski samostan s cerkvi- jo, ki ima baročen nadstrešni stolpič; risar je samostan v komentarju po pomoti pripi- sal minoritom. To cerkev so leta 1760 podrli ih sezidali novo; danes o njej ni več sledu. Risba ima številko 68 in tekst: »Maut Ein Marckt in steyer außer der Carnerischen granitz an dem Trag flus ligt auf Einer ebe- ne in der höhe, mit Einem Minoritten Klo- ster N. 1.« Zadnji slovenski kraj, ki ga je naš popot- nik še obiskal, so Radlje ob Dravi — Maren- berg. »Marnberg ein stund von Maut an dem Trag flus. aldar ist das Schöne frau Klost. der orden des h. Dominic.« Številka risbe je 69. Vischer nam je zapustil samo bakrorez samostana dominikank, naš neznani znanec pa nam kaže celotni trg od južne strani. ; Levo se na griču šopiri veliki, že leta 1251 ustanovljeni in 1666 popolnoma prezidani samostan, ki ga oklepa obzidje s stolpiči. Na sredi se med samostanskimi trakti dviga krepek baročen stolp, ob levi strani pa opa- zimo še manjši stolpič. Na vzhodni strani vodi čez potok Radelj most proti zunanje- mu trgu, ki preko velikega poslopja preide v notranji trg. Okoli župne cerkve sv. Mi- haela s piramidno kritim zvonikom se stiska- jo manjše stavbe. Že dobro leto pred tem —- 7. marca 1713 — so župljani prosili, da bi smeli staro cerkev podreti in sezidati novo. Dela pa so se zavlekla do leta 1724. Vse kaže, da leta 1714 še niso začeli s podira- njem, kajti na sliki vidimo še staro cerkev; sicer pa so tudi ob novi stavbi ohranili še stari gotski prezbiterij. Ob cerkvi je stala kapela sv. Mihaela, pač kostnica, ki je na risbi ne opazimo. V trenutku, ko je šlezijski popotnik do- končno zapustil slovenska tla, se konča tudi naš topografski izlet po baročni Sloveniji. Sličice, ki so v popotnem albumu poromale daleč na Nemško in vzbujale njihovemu av- torju kdo ve kakšne spomine na »slovenski efcsil«, dobivajo danes med nami spet svoj zgodovinski zven in pomen. Za podrobnejšo stavbno zgodovino posameznih arhitektur morda niso toliko zgovorne, ker niso do kraja zanesljive, toda za splošni pojem o nekaterih naših krajih pred skoraj 250 leti so vendarle dragocene. In kdor jih bo skušal še podrobneje analizirati, bo najbrž našel v njih še to in ono mikavnost, ki se je našemu naglemu pregledu prikrila. OPOMBA čutim prijetno dolžnost, da se toplo zahvalim ravnatelj- stvu Gornjeavstrijskega deželnega arhiva (Oberöstetreichi- sches Landesarchiv) v Linzu ob Donavi za priijazno dovo* Ijenje, da sem smel objaviti reprodukcije iz skicirke, ki jo hrani, še prav posebno pa dr. Kurtu Woisetschlägerju, ku- stosu baročnega oddelka Joanneuma v Grazu, ki mi je prijateljsko fotografiral in poslal še neobjavljene slovenske vedute. . 89 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KAKO SO ZIDALI SEMENIŠČE V LJUBLJANI MARIJAN SMOLIK Lanska 250-letnica postavitve temeljnega kamna stavbi, ki zdaj nosi hišno številko 4 v Dolničarjevi ulici v Ljubljani, in letošnje adaptacije iza zgraditev velike Centralne tržnice v pritličju iste stavbe nam nare- kujejo, da se nekoliko seznanimo z zani- mivo gradbeno zgodovino semenišča. Gre za eno največjih stavib baročne Ljubljane, ki je sad prizadevanja članov Akademije operozov, da bi Ljubljano v gradbenem in kulturnem pogledu olepšali. Pričujoča štu- dija je prvi večji poskus v slovenščini, iz arhivskega gradiva ugotoviti posamezna ob- dobja zidave. Gradivo, ki je bilo deloma lani razstavljeno v semeniški knjižnici ob proslavi 250-letnice, je prineslo več jasnosti glede poteka zidave semenišča. Opustiti mo- ramo mnenje, ponavljajoče se v večini pu- blikacij, ki omenjajo semenišče, da je bilo postavljeno v letih 1708 do 1714, kar bi za tako veliko stavbo pomenilo rekorden čas. V resnici so jo z daljšimi presledki zidali od 1708 pa do 1760 ali celo 1770.1 1. Stavbišče Na prostoru, kjer danes stoji semenišče, je nekoč stalo več hiš. V grobih obrisih jih lahko vidimo na dveh velikih Valvasorjevih slikah Ljubljane XVII. stoletja, v »Slavi« in na risbi za veliko sliko Ljubljane, ki se hra- ni v Zagrebu.^ V treh hišah, ki so bile last stolnega ka- pitlja, so stanovali stolni vikarji in leviti, v dveh mestnih .hišah pa je bilo stanovanje za stolnega cerkovnika in organista, ki je bil hkrati učitelj. Na zemljišču sedanjega vzhodnega semeniškega trakta je stalo ko- pališče, ki je bilo tudi kapiteljska last. Se- verno, ob obzidju, je bilo mestno skladišče, orožarna, pa tudi skladišče stavbnega in mostnega lesa.' Vrstni red pri kupovanju posameznih de- lov stavbišča kaže, da so že v začetku mislili na postopno zidanje. Ko je cerkvena oblast sklenila zidati se- menišče, je škof Ferdinand Küenburg dne 23. aprila 1708 od Magistrata dobil pravico podreti obe mestni hiši. Obvezal pa je sebe in svoje naslednike, da bo učitelju in cer- kovniku preskrbel dostojno stanovanje v no- vem semenišču in da bo tisti del stavbe, ki bo stal na mestnem svetu, postavljen na slope in oboke. Zemljišče pod njimi ostane še naprej mestna last, kjer imajo skladišče stavbnega in mostnega lesa.* Od tod last- ninska pravica do štirih prostorov v prit- ličju, ki jo je za semenišče odkupil škof Anton Alojzij Wolf šele 20. januarja 1853, ko je mestni blagajni plačal 2000 gld.' Stol- ni organist in cerkovnika pa so stanovali v semenišču do leta 1893 oziroma 1894, pa še potem je semenišče (do 1945) plačevalo na- jemnino za njihova stanovanja v drugih hišah.' S podobno pogodbo je dne 26. aprila 1708 škof Küenburg dobil pravico podreti tudi kapiteljske hiše, zato pa sprejel obveznost v novem semenišču preskrbeti stanovanje dve- j ma stolnima vikarjema in levitoma.' Ti so v semenišču stanovali do jeseni 1825, ko je bilo zanje postavljeno sedanje stolno žup- nišče.^ Kopališče je od kapitlja kupila bratov- ščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija za osta- rele duhovnike. Hoteli so postaviti dom osta- relim duhovnikom, le da prvotno še niso ve- deli, ali bo to posebna stavba ali pa v sklopu novega semenišča.' Skladišče, ki so ga imenovali »Zeughaus«, ter svet, na katerem je stalo, in trg ob njem, je dobilo semenišče v last šele 11. avgusta 1729, ko ga je škof Sigmund Felix Schrat- tenbach kupil za 2400 gld. Magistrat si je pod novo stavbo izgovoril samo prost dostop do vode ob požaru." 2. Prva doba zidave (1708—1730) Končni sklep o postavitvi novega seme- nišča so sprejeli na generalni sinodi v novi stolnici dne 30. avgusta 1706. Takrat so se posamezne cerkvene pravne osebe (župnije, cerkve, beneficiji) zavezale dajati določen letni prispevek (alumnatikum)." 90 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Škof Ferdinand Kiienburg je dne 5. aprila 1708 imenoval gradbeni odbor pod vodstvom operoza dekana Janeza Antona Dolničarja, ki naj v njegovem imenu vodi zidanje. V odboru so bili še prost Leopold Kobenzl, Ja- kob Schell pl. Schellenburg, Peter Codelli pl. Fahnenfeld ter dva zastopnika mestnega sveta.'* Iz prve dobe zidave nam je poleg uradnih zapiskov in računov največ beležk ohranil Janez Gregor Dolničar, ki je kot brat pred- sednika stavbnega odbora in navdušen član Akademije operozov in ljubljanski kronist pozorno spremljal rast nove stavbe. Dne 5. maja 1708 so začeli kopati temelje po načrtih arhitekta Marka Martinuzzija.'' Vanje so 9. maja položili temeljni kamen z latinskim napisom na bronasti plošči.'* Te- melje so postavili globoko in trdno, kot je zahtevala višina stavbe in bližina Ljublja- nice. Med obnovitvenimi deli 1959. leta so jih pregledali do globine 2.30 m, ne da bi prišli do dna. Prvotni načrt stavbe ni ohranjen. Na ka- piteljski seji dne 26. maja 1708 so soglasno sklenili, naj se gradi po načrtih arhitekta Martinuzzija, ki naj popravi samo še stop- nice, da bodo »udobne, svetle in veličastne«.'* Značilno je, da Ljubljančanom Martinuzzi- jeve stopnice niso bile všeč; rotovža zaradi njih niso zidali po njegovem načrtu." Naj- starejšo risbo (iz dobe okr. 1714), na kateri se vidi glavna fasada in zahodni trakt, je narisal Gregor Dolničar, ko je pripravljal osnutke za spominske svetinje ob otvoritvi semenišča.'^ Na njej vidimo trinadstropno dolgo stavbo s tremi portali, kot jih je se- menišče res imelo. Zahodni trakt je slikovito razčlenjen, kot je bil do 1.1893, ko so prazni prostor zazidali. Iz slučajnih zapiskov je razvidno, da niso vse stavbe zidali hkrati. Najprej so posta- vili zahodni in deloma južni trakt, ki je bil namenjen zavodu — semenišču. Vmes pa je nastalo nekaj zapletov, ki so zidanje ovirali. Po pogodbi z magistratom bi moral szh. del stati samo na slopih in obokih. Arhitekt pa je zaradi varnosti zunanjo steno stavbe po- zidal prav do tal, pustil je le troje širokih vrat za dohod k mestnim skladiščem. Ta del stavbe je segal namreč že skoraj do Ljub- ljanice, tako da so se prebivalci šempetr- skega predmestja onkraj Ljubljanice bali po- plav zaradi zajezene struge. Dne 4. avgusta 1708 je posebna komisija ugotovila, da te nevarnosti ni, pač pa so naročili, naj se od- strani naplavljeni otok pred frančiškanskim samostanom,'' kar se je zgodilo 14. septem- bra.'" Strah je bil brez dvoma prazen, saj je med stavbiščem in strugo bilo takrat še mestno obzidje. Hujša pa je bila v tej zvezi pritožba mestne uprave, ker se arhitekt ni držal prvotnih načrtov glede slopov in obo- kov in še malo predaleč v mestni svet je postavil temelje. Maja 1709 so morali za ne- kaj časa delo ustaviti.^" Po daljši razpravi je magistrat končno popustil in dovolil zi- dati dalje, ko je dobil ponovno zagotovilo svojih pravic.^' Poleti in jeseni 1709 so pokrili prvi del stavbena ju imeli trden namen prihodnje leto stavbo že dozidati.^^ Med Dolničarjevimi za- piski je tudi list z napisom, ki naj bi se 20. oktobra 1710 vložil v dovršeno streho.-'* Vendar seznami porabljene opeke, ki sta jo dobavljala Chrisai in Menegaglia, kažejo, da so zidali še tudi v poletju 1711 in 1712.^^ j^^- zen velike množine kamenja, obočne, zidne in strešne opeke so porabili tudi veliko ko- vanih železnih vezi, s katerimi so povezali zidove. Večinoma so skrite v zidu, kjer jih odkrije le slučajno kopanje, vidne pa so v knjižnici. (Po potresu 1895 so tem vezem do- dali še veliko novih.) Dolničarjeve medalje iz leta 1714 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Situacija semeniškega okoliša pred zidavo stavbe (črtkana!: 1 stolnica, 2 kanoniške hiše, 5 oratorij sv. Rešnjegu telesa, 4 frančiškanski samostan, 5 kopališče, 6 kapiteljske hiše, 7 »Zeughaus«, 8 mestni hiši?, 9 hlevi?, 10 škofijske hiše, 11 mestni svert, merilo 1 : 2000 Sezidani zahodni in južni (sprednji) del .stavbe so v naslednjih letih opremljali, kot kažejo računi za kamnita vrata in okna, ki jih je izdelal kamnosek Bombasi,^' računi kamnoseka Luka Misleja za veliki portal z gigantoma (20. junija 1714),^' ter drugi drob- ni računi in seznami zaposlenih delavcev.^' Dela je v tej dobi vodil stavbenik Janez Krstnik Schnediz, ki je podpisan na mno- gih računih in dobavnicah. Sredi dela je umrl glavni voditelj pod- jetja Janez Anton Dolničar (19. aprila 1714).^' Ob njegovi smrti omenimo še imeni dveh delavcev, katerih smrt je zapisal kro- nist Gregor Dolničar: 8. oktobra 1712 je umrl ročni delavec Tomaž Korbič iz Mengša, ki je 10 let zidal stolnico in semenišče, 24. ja- nuarja 1714 pa Francesco Bombasio, kam- nosek.'" Po Dolničarjevi smrti je prevzel vodstvo zidave kanonik in operoz Jurij A,ndrej Gla- dič, ki je takoj začel zidati vzhodni trakt, namenjen za stanovanje uslužbencev pri stolnici." Pri tem pa je zadel ob nepredvi- dene težave. Vzhodni trakt je postal nam- reč sosed starega frančiškanskega samosta- na, ki se je nove velike stavbe bal iz več ozirov. Kmalu po Dolničarjevi smrti se je uprl nadaljnji zidavi ter celo zahteval, da že zgrajeno podró.'^ Zapisnik kapiteljske seje sicer trdi, da so njihove ugovore ustno zavrnili, a spor le ni bil končan. Dne 8. avgu- sta 1714 je bila na magistratu sodna raz- prava, med katero so zastopniki semenišča ovrgli ugovore sosedov in zlasti poudarjali. da bi se nasprotniki morali ozirati tudi na korist, ki jo bo javnost imela od nove stavbe.'' Zidanje pa je kljub temu ostalo pri prvem nadstropju (pritličju), ker se stolna vikarja še leta 1720 pritožujeta, da se morata poti- kati po tujih stanovanjih, čeprav imata pra- vico do lastnega v semenišču. Oviralo jih je tudi mestno skladišče, ki ga še niso ku- pili.'* Vse kaže, da so zidali naprej po letu 1729, vsaj viri šele takrat spet spregovorijo. Pač pa so se jeseni 1717 v zahodni trakt vselili gojenci-štipendiranci posameznih usta- nov. Najprej je bilo 12 Schellenburgovih, nato stalno 16 do 20, največ jih je bilo 25.'^ Večinoma so obiskovali jezuitsko gimnazijo, nekateri pa so nadaljevali filozofski in teo- loški študij. Gregor Dolničar je popisal tudi notranjo ureditev stavbe, javno knjižnico in študijski program." Njegove zapiske in navdušene opise lepega zavoda so vsi dosedanji opiso- valci cenili kot opise dejanskega stanja. Toda iz teksta samega ni mogoče dognati, koliko opisuje resnična dejstva, koliko pa razlaga le jvoje načrte ali načrte drugih članov aka- demije operozov. Saj n. pr. že 1. 1714 opi- suje ureditev knjižnice in prostorov, ko ve- mo, da je bila knjižnica dokončana šele 1725, gojenci pa so prišli v stavbo- šele 1. 1717, to- rej malo pred njegovo smrtjo (1719). Sodob- nih beležk o resnični ureditvi stavbe ni, če- prav Dolničarjeve navedbe slonijo na podat- kih o že dozidanih prostorih. Popraviti moramo tudi. običajno mnenje, ki je povzeto po Delničarju, da so se v no- vem »Collegium Carolinum Nobilium« pla- čujoči gojenci mogli izobraževati v modro- slovnih, pravnih in zdravstvenih vedah, ra- zen tega pa še v borjenju, jahanju, drama- tiki, petju in glasbi." Noben uradni doku- ment (razen napisa v temeljnem kamnu) ne pozna imena »Collegium . .. Nobilium« niti ne Delničarjevemu podobnega namena. Naj- Stavbne faze semenišča: A 1708—1714, B I, nadstropje 1714, II.—III. nadstropje 1729-1731, C 1756—1758, C 1893—1894 92 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA lx)lj običajno ime je Colleg-ium Carolinum, Karolinisches Alumnat ali Seminarium Epi- scopale, kakor ga naziva tudi uradni seznam vseh gojencev od 1. 1717 do 1785. Videti je, da so hoteli imeti le stavbo za stanovanje tistih gojencev jezuitskih šol, ki niso hoteli ali mogli stanovati v »Seminarium paupe- rum studiosorum S. J.« Temu primerna je bila tudi boljša in lepša notranja ureditev. Stavba z velikimi sončnimi sobami, o ka- terih danes zaradi mnogih prezidav skoraj ni sledu, s krasnim razgledom preko Ljub- ljanice na polja in planine je bila res lahko v ponos mestu Ljubljani, kot so napisali leta 1717.88 Za Ljubljano je stavba dobila poseben po- men zlasti po letu 1725, ko je bila v njej urejena prva ljubljanska javna znanstvena knjižnica, dediščina operozov. Veliko dvo- rano v jzh. traktu je avgusta 1721 a fresco poslikal Giulio Quaglio oziroma njegov sin Rafael (pravilneje Domenico)." Leseno hra- stovo opravo pa je izdelal ljubljanski mizar Jos. Wer 1. 1725, kot priča napis (relief) nad vrati in oknom knjižnice. Istega leta so urejevali tudi mestne pro- store v pritličju szh. trakta. V njih so na- mestili novo skladišče tržnega blaga. Kot pričo zidave in lastništva so nad severni portal vzidali mestni grb z letnico 1725.*" Jugovzhodni del stavbe je ostal nedozidan do 1. 1729. Takrat je bil šele rešen spor s frančiškani iz leta 1714. Sosedje so dobili pisano zagotovilo, da jim nova stavba v no- benem pogledu ne bo škodljiva.*' Od ma- gistrata so kupili skladišče »Zeughaus«. Me- sto se je obvezalo, da ga bodo vsaj do konca februarja 1730 izpraznili in izročili novemu lastniku.*2 Na sinodah leta 1729, 1730 in 1731 ugotavljajo, da so obnovili gradbena dela pri semenišču in jih upajo kmalu dokon- čati,"" drugih zapiskov o teh delih pa v arhivih ni najti. Glavni del stavbe, namenjen semenišču in stolniškim uslužbencem, je bil končan. Ker so bile cerkve zaradi vojn s Turki zelo obre- menjene z različnimi dajatvami, je na sinodi leta 1733 škof zmanjšal obvezni prispevek za semenišče na polovico, leta 1738 pa ga je začasno popolnoma odpravil.*'' O stroških zidave v prvi dobi ni sodob- nega obračuna. Približno oceno nam dajo ohranjene knjige o plačevanju prispevka za semenišče. V letih 1707 do 1736 so iz tega, prvotno prostovoljnega vira dobili 18.451 gld. Posebni zvezek izkazuje do leta 1713 še /a 3152 gld. izrednih darov. Ni pa dvoma, da je ta vsota prenizka za vse stroške.*' 3. Druga doba zidave (1756 do 1760 ali 1772) Nedozidan je ostal še tisti del stavbe, ki so ga namenili za stanovanje ostarelih du- hovnikov in ki je zanj bratovščina sv. Križa in sv. Filipa Nerija kupila kapiteljsko kopa- lišče ter zbirala prispevke.** Na Florjančiče- vem tlorisu Ljubljane iz 1. 1744 vidimo še nesklenjeno stavbo.*' Ko je pozimi 1752 novi generalni vikar in vodja zavoda Karel Peer prosil cesarico Marijo Terezijo, da semeni- šču ne bi bilo treba plačevati novega davka, je navedel, da v zavodu poleg semeniščni- kov stanujeta še dva vikarja, dva levita, zakristan, katehist, knjižničar, učitelj s pevci-dečki in stolni cerkovnik. Ker ni sred- stev, en trakt sploh še ni dozidan.** Karel Peer se je kmalu nato odločil seme- nišče dokončati. Viri nam ne dajo podatkov, kdo mu je narisal načrt, niti ni mogoče ugo- toviti, koliko se njegov načrt loči od prvot- nega Martinuzzijevega. Izredno lepa dvo- riščna in zunanja fasada Peerovega dela stavbe, ki je v polni meri postala vidna šele po obnovitvenih delih leta 1959, pa priča, da si je znal poiskati dobrega stavbenika.*' Začeli so zidati leta 1756 in zidarska dela končali v glavnem do konca 1758.*" Notranje Quaglieva stropna freska v semeniški knjižnici 93 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO opremljanje pa je šlo zelo počasi — zadnji računi so še iz leta 1772! V letih 1757 do 1763 so znašali stroški (po ohranjenih raču- nih) 12.144 gld." V tem delu stavbe je slikar Anton Cebej leta 1766/67 »po lastnih osnutkih« poslikal s freskami obednico in kapelo.^^ Novi del stavbe, v katerem je bilo 16 so- bic, velika kuhinja, obednica in kapela, je pa ostal še dolga leta nezaseden, ker ni bilo dovolj sredstev za vzdrževanje ostarelih duhovnikov-^' To se zdi nekoliko čudno, ker je Jožef II. ob ustanovitvi generalnega se- menišča v Gradcu (1783) ukazal nanj pre- pisati 14.503 gld. premoženja ukinjene bra- tovščine sv. Filipa Nerija.ä* 4. Doba prezidaoanja Več kot 50 let je trajalo, preden je bila postavljena ena največjih, če ne največja stavba stare Ljubljane, a že prav kmalu so jo začeli prezidavati. Jožefova generalna se- menišča so imela kratko življenje. Ko je Notranjost semeniške knjižnice nadškof Mihael Brigido zvedel za vladni ukaz 28. septembra 1790, da se škofijam vrnejo ustanove za semenišča, in ko je 10. ju- lija 1791 vlada dovolila v Ljubljani usta- noviti višjo teološko šolo, je začel priprav- ljati stavbo za večje število bogoslovcev.^^ Nekaj velikih sob so verjetno že takrat pre- zidali, čeprav točnih opisov v arhivih ni najti.^* Takrat so najbrž zazidali prvo nadstropje lepe Peerove fasade, ker je na načrtih -z leta 1819 ni več. V času francoske Ilirije semenišče ni več imelo posebnega knjižni- čarja, knjižnica je nehala biti javna in so zato zazidali (takrat ali pa še pozneje) po- sebni stranski portal.^^ Po odhodu Francozov je vlada zvišala do- voljeno število bogoslovcev najprej na 50, nato na 60.^^ Prostor so želeli povečati in že 1. 1816 so nameravali izvesti večja popra- vila. Leta 1819 pa je uprava semenišča pro- sila vlado, naj odobri kredite za večje pre- zidave.59 Pogajanja pa tudi dela so se vlekla dalj časa, vendar so bila končana do konca leta 1821. Prezidali so še nekaj večjih sob, s prezidno steno so pokvarili lep obokan prostor v szh. delu stavbe in popravili so zasute odtočne kanale.'* Jeseni leta 1825 so vikarji odšli stanovat v novo stolno župnišče.'* Njihove sobe v glavnem traktu so uredili za stanovanje teo- logov, katerih število je smelo narasti na 80. Opustili so staro kuhinjo^ v szh. delu stavbe in uredili sedanjo, ki je bila prej vikarska.*^ Ustanovitev realke v Ljubljani leta 1852 je povzročila prestavitev teoloških preda- vanj iz licejskega poslopja v semenišče. Za predavalnice so uredili severni trakt. Ta- krat so najbrž v prvem nadstropju s prezi- davami pokvarili lepo dvorano, imenovano »Kaminsaal«."' Prostora je bilo še vedno premalo. Že v osemdesetih letih so mislili dozidati 4. nad- stropje,"* čeprav tega takrat še niso naredili. Pozornost so obrnili na zahodni del, ki je bil po prvotnem načrtu lepo raizčlenjen: med severnim in južnim krilom je bilo pre- cej veliko zunanje dvorišče. Koso 1882 podrli zelo nečedno stavbo med stolnico, škofijsko palačo in semeniščem, v kateri so bili škofijski hlevi,'^ so na omenjenem malem dvorišču (kjer je bilo gnojišče ali drvarnica) hoteli zgraditi tri prodajne lope." Poleti 1883 so res sprejeli načrt stavbenika Trea in jeseni so že stale tam tri mesnice."^ Izvršili so še nekaj manjših adaptacij, kar pa prostora ni povečalo.*^ Na vzhodnem podstrešju so leta 1886 hoteli postaiviti veliko dvorano," na- 94 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Načrt I. nadstropja semeniške stavbe iz leta 1819 mesto tega pa so se 1893 odločili zapolniti prazen prostor v zahodnem traktu v višini vseh nadstropij. Podrli so leta 1883 zgrajene mesnice in v letih 1893 in 1894 načrte ures- ničili. S tem so pokvarili prvotno oWiko stavbe, toda dobili precej prostora." V istem času so nad vzhodnim krilom naredili novo ostrešje, v glavni v.^i s posebnim hodnikom povezali zahodno in vzhodno krilo stavbe in modernizirali straniščne naprave." Potres ]. 1895 semenišča ni bistveno poško- doval. Poleg manjših popravil so uredili se- danjo veliko obednico: podrli so vmesno ste- no in v manjšem, starejšem prostoru tudi oboke (enaka obokana soba je zdaj obnov- ljena v uradu Uprave trgov). Strop so kon- struirali na železnih traverzah.'^ V novejšem času so spet poskušali pove- čati zmogljivost stavbe, ker je bilo treba dati streho nad 100 gojencem. Leta 1934 so predlagali delno razširjenje semenišča v 2. nadstropje stolnega župnišča. Poseben most bi povezoval oba dela. Predlog je mestno poglavarstvo zavrnilo iz konservatorskih in drugih ozirov." Nov načrt za izdelavo sobic v južnem podstrešju so predložili magistratu 30. marca 1937 in ponovno 31. maja 1937 in so do jeseni to tudi izpeljali. Približno ta- krat so zazidali še drugi stranski portal.'* Pri izdelavi teh načrtov je sodeloval pokojni mojster Plečnik, ki je pozneje zamislil tudi zaščitno lopo nad glavnim portalom.'* Pro- stor pred zgodovinsko in zaščiteno knjižnico. kjer je bilo prej vratarjevo stanovanje, so adaptirali poleti 1957 po načrtih ing. arh. Toneta Bilenca.'" Leta 1957 so pripravili načrt za ureditev poslovnih prostorov podjetja Sadje-zelenjava v zahodnem delu stavbe, ki pa niso bili iz- vršeni." Sprožili pa so misel na celotno ure- ditev trgovskih in kletnih prostorov v pri- tličju semenišča v sestavu del Zavoda za ureditev stare Ljubljane. Investicijski pro- gram Uprave trgov pod naslovom Centralna tržnica je bil odobren 4. marca 1959. V zvezi s tržnico so adaptirali tudi nekaj semeniških prostorov (pralnica, kopalnica, kleti, obedni- ca in veža) in obnovili fasade, kar pomeni zadnji poseg v stavbeno zgodovino semeni- šča v Ljubljani, »četrt tisočletja stare stavbe med Pogačarjevim in Vodnikovim trgom«.'" OPOMBE 1. Prva podlaga razpravi je zgodovina semenišča, ki jo je takratni vodja dr. Janez Kulavic prispeval za zbornik; H. Zschokke, Die Theologischen Studien und Ansialten der katholiisohen Kirche in Oesterreich, Wien und Leipzig 1894, 1235 Str., pod naslovom: Das fürstbißchöfUche Priestersemi- nar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, str. 803 do 816. — Pirecej obsežen povzetek (v nemščini) je objavila revija Argo 2 (1893), 234-^239. — P. v. Radios je v svojem delu: Alte Hauser in Laibaoh I, 1908, 64—69 Kulavičevim ugotovitvam dodal še nekaj arhivskih podatkov. — Alojzij Potočnik je napisal kratek pregled z naslovom: »Ljubljan- sko semenišče« v Slovencu 2., 3. in 4. marca 1937 (št. 50, str. 3; 51, 3 in 52, 3), še krajšega pa v Jutru 15. 12. 1942, št. 287, 5. — 2. iDie Ehre des Hertzogthums Grain, 1689, IX, pri str. 666. Gradivo iz Zagreba je oibjavil Stele, Valvasor- jeva Ljubljana, GMDS 9 (1928); ozemlje semenišča je raz- deljeno med slike št. 27, 53 in 34. — 5. Prim. Fabjančič, Knjiga hiš III, 735 — irkp. v Mestnem arhivu v Ljubljani (= MAL}); Kulavilc, n. d. 807. — O kopališču prim. A. Koblar v IMK 10 (1900), 67 si.: Radics, n. d. 67; Protocol-^ 95 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO lum capituU Laibacensis IV, 194 v Kapiteljskem arhivu v Ljubljami <=KapAlj); M.Kos, Srednjeveška Ljubljana, 1955, 28. — O stavbi za učitelja, v kateri je bila verjetno t. i. šola pri sv. Nikolaju, prim. Kos, n. d. 27. — Orožarno, Zeughaus, opisuje Valvasor, Ehre IX, 672. — 4. Pogodba v Škofijskem arhivu v Ljubljani (= SkALj), fase. 51, mapa M2. — 5. Kulavic, n. d. 813—814. — 6. Pogodbe m računske knjižice v Semeniškem arhivu v Ljubljani (= SemALi). — 7. Pogodba v Kap.\Lj, fa«c. 259/10; objavil deloma Kulavic, n. d, 807. —' 8. Kulavic, n. d. 814. — Gradivo in načrti o zidanju župnišča v SkALj, fase. 31/29 in v Državnem arhi- vu Slovenije (= DAS), Gubern. arhiv, fase. 43/95. — 9. KapAiLj, Prot. cap. Lab. IV, f. 14 — 1. 6. 1708. — 10. Po- godba v SkALj, fase. 51, mapa 1/4. — 11. SkALj, Prot, off. episc. 37, str. 414 — 30. 8. 1706; SkALj, Registrura pensionum Seminarii Episcopalis LabacenSiis in še poseben zvezek izrednih darov; KapALj, fase. 259, št. 13/1 — seznam obligacij. — Znesek denarja ob koncu tega poglavja. — 12. Listina v italijanščini v Kap.\Lj, fase. 2S9, št. 8. — n. J. Gr. Dolničar, Vita Joannis Antonu a Thalberg, cap. 7 v Semeniški knjižnici v Ljubljani <= SKLj) rkp. 15. — 14. J. Gr. iDolničar pravi v svojih Annates urbis Labacen- sis, f. 64' (rkp. 11 v SKLj — prevod glej V. Steska, IMK M 11901], str. 158), da se je to zgodilo že 5. maja, vsi drugi zapiski pa imajo za to datum 9. maja, n. pr. že omenjeni življenjepis Vita Joannis Antonu a Thalberg, cap. 7; dalje istega avtorja Historia Cathedraiis Ecclesiae La- bacensis str. 185 (rkp. št. 5 v SKLj, ali v tiskani izdaji leta 1882 str. 72) in vpis v uradni knjigi prispevkov Regi- strom ... t SkALj, pa tudi drugod. — i5. Kap.\Lj, fase. 859, št. 13/3. ^ 16. Dr. Sergij Vilfan, Zgodovina ljubljan- ske mestne hiše, 1959, str. 38. — 17. Medalien auf dem Collegium Carolinum Nobilium gerüstet, rkp. v Miscellanea II, SKLj S II 4 in na posebnem listu. Deloma objavil V. Steska v IMK 10 (1900), 118. — 18. KapALj, Prot. cap. Lab IV, f. 17'. — 19. SKLj, rkp. 11: Annales urbis Labacensis, f. 64. — 20. KapALj, fase. 259 št. 13/4 in Prot. cap. Lab. IV, f. 30". — 21. Več spisov v KapALj, fase. 250 št. 10. — Mestni sejni zapisniki za to leto niso ohranjeni. — 22. SkALj, Prot. off. ekisc. 38, str. 346 — poročilo na sinodi 5. 5. 1710. — 23. KapALj, (Prot. cap. Lab IV, fase. 72' — po- ročilo v Rim 11. 7. 1710. — 24. Vložen v rkp. Historia Catli. Ecd. Lab., SKLj, rkp. 5. — 25, KapALj, fase. 250 št. 10/5—13; 1709 : 30500 zidne in obočne opeke, 14000 strešne. 1710 : 39000 zidne in obočne, 23000 strešne, 1711: 53000 zidne in obočne opeke, — KapALj, fase. 206 st. 13/3: 1712: 1(2000 strešne opeke. — 26. KapALj, fase. 206, št, 13/5, 7. — 27. KapALj, fase. 1205, št. 13/4. 5. — več o tem gl. Steska, ZUZ 5 (1925), 14. — 28. KapALj, fase. 206 št. 13/8—14; fase. 207 št. 9/1 do 13 in 15; fase. 208 št. 14. — 29. KapALj, Prot. cap. Lab. IV, ,176; J. Gr. Dolničar, Vita... in: Annales, f. 82. — 70. Historia Cath. Eccl. Lab., str. 190. — V tiskani iz- daiji ((1^2), ki pa ni zanesljiva, teh zapisnikov ni. — 71. KapALj, Prot. cap. Lab. IV, 399. — 72. KapALj, Prot. cap. Lab. IV, 164 — 21. 7. 1714; MALj, Cod. I, št. 50, f. 127 si. — cit. Radios, n. d. 57, — 77. Radics, n, n. m. — 74. KapALj, Prot. cap. Lab. IV, 399 — 8. 4. 1720. — 35. SkALj, Alumni iSemiinarii Episcopalis 1717—1785. Deloma objavil V. Steska v liMK 15 (1905), il53 si. — 3«. a) «Discursus privatus« — rkp. v Miscellanea IV — SKLj S II 4, ki ga je po rkp. v trančišk. arhivu v Ljubljani objavil p. Hugo Bren: K zgo- dovini ljubljanskega semenišča, Carniola (N. V.) 8 (1917), IW—143. — b) »Historia Cathedraiis Ecclesiae Labacensis«, rkp. 5 v SKLj, str. .185—89; v tiskani iizdaji 72—75. — c) Doslej ne naljdeni irkp. iz leta 1713: »Instruetio eorum, qui adolescentes Collegio Carolino Nobilium Labacensi. . . in- stituendos committere voluerint«, ki ga je deloma objavil Kulavic. n. d. 808 si., več pa ga je prepisal v rkp. spisu ilz 1. 1891, v SemALj. — č) »Medadien auf dem Collegium Carolinum gerüstet«, rkp. v Miscellanea IV, SKLj S II 4; deloma objavil V. Steska, Naši denaxji in kranjske spomin- ske .svetinje, IMK 10 (1900), 118, - d) >Bibliotheca Laba- censis publica«, rkp, 14 v SKLj, objavil V, .Steska v IMK 10 (1900), 134—140; 145—174 in F, Ks. Lukman v ZUZ (N. V.) 5/6 .(1959), 469—476. — 77. Objavil Kulavic, n. d. 808 si. in za jnim vsi omenjeni avtorji. — 38. Prim, predgovor tiskarja J. Gr. Mayra v knjigi: Evangelia inu lystuvi, 1715. — 39. KapALj, Prot. cap. Lab. IV, 445 — 27. 11. 1721. Objavil V. Steska v IMK 14 (1904), 143. — O freskah več V. Steska v DiS 16 (1903), 531; Iz. Cankar v DiS 23 (1920), 190 in v SBL II, 510, — O freskah posebej in o knjižnici: Fr. Stele^Plečnik: Projekt univerzitetne biblioteke ljubljan- ske, 193(5. — 40. MALj, Cod. XIII, št. 142 b, f. 55—55 — cit. Radics, n. d. 68. — 41. KapALj, fa.se. 267 št. 9. — 42. Glej op. 10. — 47. SkALj, Prot. off. episc. 49, 501 si.; KapALj, fase. 146 — sinoda 1750; SkALj, Prot. off. episc. 50, 80. — 44. KapALj, fase. 145 — sinoda 1755 in sinoda 1738. — 45. SkALj, Registrum pensionum Semiinarii Episcopalis Laba- censis, in: Extraordinaria auxilia obtenta pro fabrica Semi- narii Episkopalis Labacensis, — 46. Glej op, 9, — 47, Ducatus Carnioliae tabula chorographica, 1744. — 48. SkALj, fase. 31, mapa 1. — 49. Kar se dobro sklada s Kidričevo oceno Peeral kot bibliofila, SBL II, 1278. — 50. SkALj, f. 31, mapa računov: obračuni delavcev in seznami opeke za 57000 kosov (brez strešnikov). — 51. SkALj, Expensa aedificii pro pauperibus et emeritis Sacerdotibus s. Philippi Nerii in Seminario Labac. 1757. — 52. SkALj, fase. 31, mapa raču- nov: računi za 450 gld. — Prim. V. Steska. Slovenska umet- nost I, 1927, 97, kjer je treba popraviti letnico in rir. Fresko v obednici so kmalu, verjetno ob prezidavah 1820 ali že 1791, prebelili, ker so obednico opustili in prezidali. Sele jeseni 1958 je bila deloma odkrita ter ugotovljena obli- ka lin velikost i(ca. desetkrat 5,5 m) slabo ohranjene freske. Oltarno sliko za kapelo je 1. 1768 naslikal A. pl. Dahlstein, ki se je na zadnji strani podpisal. Popraviti je treba torej Steskovo trditev (n, d. 159), da jo je 1. 1775 slikal PücheL stein. — 53. KapALj, fase. 267 št. 10/1: načrt škofa Karla Herbersteina o novem semenišču iz novembra 1775. (Origi- nal v DAS, Ecclesiast. Lit. P, Num 5/1) in št. 10/9, odgovor semenlilškega ravnatelja Scasa 20. 5. 1774 na vprašanja dežel- ne vlade o stanju semenišča — 54. Navaja Kulavic, n. d. 811. — 55, SkALj, fase, 38/semenišče, št, 958/1790 in 456/1791. — 56. Prim, načrte iz 1. 1819 v ŠkALj, fase. 51/29/1198, ki imajo nekatere sobe že prezidane. — 57. Prim. Kulavičev rkp. iz 1. il»l, str. 20 v §em,ALj, — 58, SkALj, f, 51/39/557 in 15S6. — 59. SkALj, fase, 51/29/519 — 6, 5, 1819, — 60. Veliko gradiva v ŠkALj, fase, 51/29 in v DAS, Gubern. arhiv, fase. 43/95. Iz te dobe je že omenjeni načrt, popisov o delih pa niil najti. — 61. Glej op. 8. — 62. Po podatkih v Kulavičevem rfcp. iz 1891, str. 23 — Sem.ALj. — 67. Kula- vic, n. d. 814 — prira. tudi načrt iz 1819. — 64. SemALj, Kulavičev rkp. 1891, str, 25, — 65, Vidna n, pr, na načrtu iz 1. 1831 v MALj, zbirka načrtov. — 66. SemALj, načrt iz novembra 1882. — 67. Načrti in akti v MALj, Reg. 1, fase. 99(2 št. 10501/1885. — 68. Prezidava vodjevega stano- vanja v 5. nadstr. leta 1885 in ^jrezidava drvarnice v pri- tližju v t. i. trgovino »Pri Janezu« leta 1885. Oba načrta v SemALj. — 59. Načrt v Sem.ALj. — 70. Osuntek v SemALj. Odobreni načrt in dopisi v MALj, Reg. I, fase. 1138, šte- vilka 15515/1893. — 71. Načrti v SemALj. — 72. Podrobna dokumentacija v SemALj. — 77. Dopisi v SemALj in v MALj, Reg. IV, 5005/57. — 74. Dopisi in načrti v MALj, Reg. IV, št. 56505/57 in deloma v SemALj. Na prošnji 31. 5. 1957 v \lALj je zabeleženo, da se načrt takoj odobri, ven- dar je bilo formalno gradbeno dovoljenje izdano šele 11, 12, 1959! _ 75, Objavljen v knjig'ii: Stele-Plečnik, Napori, 1955, 21. — 76. Načrti iz 1. 1955, odobritev 13. 7. 1955 in ostali dopisi v SemALj. — 77. Načrti ing. arh. Toneta Bilenca v SemALj. — 78. Načrti Zavoda za ureditev stare Ljubljane (prof. ing. arh. Boris Kobe in ing. arh. Bitenc Tone) in dokumentacija t SemALj m v arhivu Zavoda za ureditev stare Ljub^aue. 96 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA DVE »NOVI« BAROČNI FASADI V LJUBLJANI NACE SUMI Pri delih, ki jih izvaja Zavod za ureditev stare Ljubljane v ljubljanskem semenišču, kjer bo v pritličju stavbe na dvorišču ureje- na moderna (pokrita) tržnica, so naleteli na pomemben dokument baročne arhitekture Sicer je bil vrhnji del ozkega osrednjega trak- ta proti Ljubljanici, ki v višino izstopa kot ri- zalit, viden že doslej; toda zdaj so odkrili tudi obe spodnji etaži zunanjščine, ki sta obdela- ni s plemenito »prstanasto« rustiko in kjer se ponavljajo v vseh treh oseh ločno zaklju- čene odprtine. Pokazalo se je, da je bil doslej ta del prekrit z novejšim gladkim fasadniju ometom, ločne odprtine pa retuširane v pra- vokotne. To se je zgodilo v dobi, ko so ba- ročne estetske norme zamenjale klasicistične, torej v zadnjem desetletju XVIII. stoletja, najkasneje pa do 1819. Ta trakt je doživel očitno v tem času tudi notranjo prezidavo. Po ohranjenih računih in drugih podatkih, ki jih objavlja M. Smolik (Kako so gradili ljubljansko semenišče, v tej številki Kroni- ke), je zidava trakta datirana v leta 1756/58. Ta datacija je zdaj novo trdno oporišče za obravnavo sloga ljubljanske stavbarske šole v petdesetih letih; saj zdaj v celoti vidni fasadi izredno dobro dokuimentirata doslej le s skopimi spomeniki izpričano posebno smer v tem desetletju, ki se naslanja nepo- sredno na slog štiridesetih let in živi torej vzporedno ob novih pobudah, ki jih je okrog 1750 uveljavil v mestu Matija Perski, pri- seljenec iz Avstrije (rojen v Dobersbergu ob češki meji 1681, v Ljubljani od leta 1747, umrl 1761. Več o njegovem delu in drugih mojstrih v še neobjavljeni disertaciji »Ljub- ljanska baročna arhitektura«). Sicer sta na nastanek v petdesetih letih kazali tudi doslej vidni vrhnji nadstropji trakta: iz stene se izvijajo ob srednji osi oja- čeni, ob krajeh enostavni pilastri (tako da nastane plitev osrednji rizalit), pod vrhnjim vencem nosijo igrive rokokojske kapitele; po- doben štukaturni okras je v okenskih čelih, pod okni so plitve okvirne table. Okni v srednji osi sta zaključeni s potlačenim lokom, medtem ko so stranska štiri oblikovana kot pravokotne pokončne odprtine. Ta popis ve- lja za dvoriščno fasado trakta, ona proti Ljubljanici je sicer po shemi ista, le v dora- ciji skromnejša. Novo odkrito pritličje, ki ga sestavljata spodnji mezzanin in nadstropje, ima samo ločne odprtine, ki jih zaključujejo sklepni kamni iz ometa; je v celoti prepredeno z ometno rustiko v obliki horizontalnih prsta- nov, ki se ob odprtinah lomijo. Nad mezza- ninom je razmeroma skromen venec, ki deli j spodnji etaži. Pilastri rastejo iz tal in jih , kakor ostali spodnji del fasade prepredajo ; rustični pasovi. Po svojem slogu in času nastanka pred- j stavlja zdaj v celoti odkriti trakt v primeri s starejšim z glavnim vhodom in knjižnico j najmlajšo še baročno sestavino semeniškega i kompleksa. Za študij je posebno prikladen, j saj je mogoče na eni sami stavbi premeriti i razloček med stavbnim slogom začetka in j srede XVIII. stoletja. Da bi bil ta bolj jasen, ; poskusimo v najkrajših črtah orisati njegov ! razvoj v tem času. ; V začetku XVIII. stoletja, ko je stavbni.i program v Ljubljani obsegal rekonstrukcijo \ oziroma novo zidavo zlasti cerkvenih in ne-j katerih drugih javnih stavb, ki so jih zvečine j postavili Italijani, imamo opraviti z arhitek- \ Fasada dvoriščnega tralita v semenišču pred odltritjem pritličnih etaž 97 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO turo, ki se izraža na zunaj v težkih masah. A ne samo na zunaj; razen v stolnici, kjer je prostorna meja razvrednotena oziroma raz- širjena z iluizionistično poslikavo, kažeta tudi obe drugi cerkvi, križanska in uršulinska (zlasti zadnja), podoben ton tudi v prostoru; spričo plastične in čiste prostorne meje tudi prostor dojemamo analogno. Se celo pa velja io za profane stavbe, saj se pri njih izrazito odlikuje predvsem zunanja podoba. Tri arhi- tekture so v tej vrsti posebno značilne: seme- nišče, uršulinski samostan in mestna hiša. Semenišče (začeto 1708), ki je bilo že od za- četka gotovo zamišljeno kot celota, izvedeno pa le v traktu proti Delničarjevi ulici in Po- gačarjevemu trgu, učinkuje kot masiven blok in to lastnost nazorno stopnjuje gigantski portal. Uršulinski samostan je poslopje, ki operira zgolj z masami; te rastejo proti ku- poli in zvoniku cerkve; v tem pogledu pa je odlično delo. Rotovž, v tej vrsti edini prispevek domačega arhitekta Gregorja Mačka, je vsakomur znan: niso ga zaman označevali starejši avtorji za renesančnega, pri čemer so očitno hoteli poudariti pomanj- kanje razgibanih elementov, torej tistih, ki veljajo za tipično baročne sestavine. Kajpak ne rotovž ne druge stavbe niso renesančne, ne pokorijo se toliko racionalnim zakonom nošnje in teže, ne gre za renesančno ravno- vesje; mase so, lahko bi rekli, nabrekle; po- >Mislejev« po-rtal na semenišču (1714) Vrh fasade dvoriščnega trakta v semenišču pred restavracijo samezne plastične sestavine izražajo prav to temeljno lastnost. Do tridesetih let, ko je dejavnost domače šole, zlasti Mačka, izpričana z vrsto cerkva po deželi, se je slog že močno spremenil. Arhitekt komponira prostore teatrsko (Lim- barska gora, Jost), pojavijo se prvi domači, spričo sorodno uglašene arhitekture zdaj organski domači iluzionistični oboki (Jelov- škovo delo), tudi zunanji pogledi postajajo izraz istih tendenc: okoli 1740 se stene raz- žive v pilastrski arhitekturi, portali se gib- ljejo celo v podbojih, a tudi posamezne pro- storsko ali plastično ločene sestavine se za poglede iz preračunanih daljav spreminjajo v optične ploskve (Velesovo, Limbarska go- ra). Arhitektura izgublja na svojem masiv- nem značaju. V najlepšem dokumentu teh prizadevanj v začetku tridesetih let, kolikor gre za prostorsko obravnavo, — pa Limbar- ski gori, je prej težka stena s sistemom pre- drtin in načinom osvetljave postala sve- tlobna zavesa. V splošnem so te tendence privedle do udomačenja novih ustreznih ve- likih in drobnih form, tako da novo fazo po 1740 označuje naslon na avstrijsko arhi- tekturo. Tam so borrominijevski in franco- ski elementi v vse bolj lahkotnih sintezah privedli v tridesetih letih do pojava, ki ga literatura označuje kar za >nežni« stil. Po- glejmo nekaj primerov v Ljubljani, ki kaže- jo v isto smer: Iz začetka štiridesetih let naj omenim pa- lačo v Goeposiki ulici 4 (1741): pilastrska fasada je dobila portal, čigar podboji in preklada se gibljejo ter na ta način razme- roma togo, plitvo shemo prevrednotijo v omenjeno smer. Ce so pri tej stavbi okna še uokvirjena s preprostimi kamnitnimi potl- boji in zgolj skopo profili ran i mi prekladami in policami, kaže leto dni mlajša zunanjšči- na bivšega mestnega hotela (Ciril Metodova št. 21) poleg razgibanega portala tudi že razgibana trikotniška in ločna okenska čela; preklade so se v srednjem delu vzbočile in 98 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Gorióane — panoi-ama graščine napravile prostor za novo sestavino, za drobno dekoracijo. Opozoriti je treba ob tej stavbi tudi na fasadno shemo samo: ker je sipodnje pritličje obravnavano kot trgovska etaža, je trakasta rustika prepredla še prvo nadstropje, tako da imamo na vrhu spet le dve polnovredni, približno enako visoki sta- novanjski etaži, kakor v Gosposki ulici. Opisani primer predstavlja za Ljubljano značilno variacijo prvotne sheme, kakor S'mo jo srečali v Gosposki ulici. O nadaljnjem razvoju sloga naj pričata še dve stavbi: graščina v Goričanah in Kosler- jeva hiša na Titovi cesti. V primeri z doslej označenimi stavbami se Goričane že po shemi precej ločijo; opuščeno je rusticirano pritličje, obe etaži sta zvezani z enotnimi pilastri, nad njima je močan venec. Prvotni vrhnji mezzanin zdaj manjka. Gre za novo shemo, ki je očitna posledica naročila škofa Attemsa in izvira iz avstrijske arhitekture. Vendar stavbni členi ne kažejo v primeri z drugimi ljubljanskimi stavbami nobenih bist- venih razločkov (enak je vrtni portal, pila- stri, zlasti shema na vrtno stran). A dvoje prvin pomeni novost: prvič so pilastri na glavni fasadi ojačeni, s čimer se je stena raz- živela ne le v dveh, marveč v treh plasteh: drugič pa je nov dekorativni detajl. Celov- ški štukater Auracher je moral priti, očitno spet po škofovi želji, v Ljubljano, da je do- dal stavbi tisto najdrobnejšo in najbolj raz- gibano sestavino, ki je dotlej v tako izrazito rokokojski obliki ljubljanska arhitektura ni poznala. Na mestnem hotelu predstavljajo dekorativni detajl, ki rahlja in mehča vtis stene, še trdi kamnoseški (Bombasijevi) iz- delki, stilizirani cvetovi in školjke; v Gori- čanah pa smo doživeli prvič docela rokokoj- sko dekoracijo. A vendar vsaj na zunaj ne gre za izrazit rokokojski občutek, ki bi v našem primeru moral biti rezultat »izigra- vanja« dekoracije in sheme, marveč je štu- katura vkomponirana baročno, nekaj podob- nega, kakor to opazujemo tudi v bolj deko- rativno posutih baročnih arhitekturah po Avstriji. Iz domače šole tudi tam zaradi ba- ročne folije ni mogel zraisti noben organski rokokojski slog. Prav tako formulacijo pa je literatura poimenovala z »nežnim« slogom. Med 1750 in 1752 postavljena Koslerjeva hiša dobro kaže, do katere stopnje je ljub- ljanska šola udomačila nove dekorativne prvine. Dodala pa je sistemu ojačenih pila- strov in že formiranemu rizalitu z novim ojačenjem teh prvin še povezavo oken v vertikalni smeri s plitvimi okvirnimi tabla- mi; rezultat vseh opisanih elementov je tan- ko s profili prepredena stena, omehčana z rokokojsko dekoracijo. Značaj vseh doslej omenjenih (in vrste drugih) stavb je tak, da se ni mogoče zne- biti vtisa, da moramo računati z delom ali vsaj odločilnim vplivom enega samega moj- stra. Toda vse te stavbe oziroma fasade so anonimne. Le po drugotnih virih lahko do- mnevamo, da gre morda za delo arhitekta Janeza Jurija Schmidta. V svojem življenje- pisu, ki ga je predložil graški deželni vladi, ko se je tamkaj potegoval za mesto dežel- nega stavbenika (akt hrani graški arhiv), je navedel, da je sodeloval (pred 1729, ko je življenjepis datiran) pri postavljanju reških pristanišč in dunajskih palač. Ta podatek Fasada hiše v Gosposki ulici št. 4 99 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO podpira njegovo kandidaturo za avtorja ljubljanskih patricijskih hiš štiridesetih let: zakaj Dunaj je najverjetnejše in najbližje izhodišče za vse novosti, ki jih opazujemo takrat v Ljubljani. In sicer prav dunajska (po njenem vplivu tudi lokalne šole) arhi- tektura prvih treh desetletij. Gre torej za uvoz in udomačenje elementov zlasti borro- minijevske, avstrijsko predelane arhitekture drobnih form in členitve. Provenienca na- šega mojstra je za zdaj sicer še zavita v temo. Po neuspelem poskusu, da bi se usta- lil v Gradcu, se je naselil v Ljubljani, kjer je bil stavbenik do okoli 1760. Razmeroma umirjeni značaj ljubljanske variante »než- nega« sloga pojasnjuje po eni strani ljub- ljanska tradicija prve faze, po drugi pa morda okoliščina, da je domnevni mojster prav zato mogel v mestu udomačiti le ele- mente prvih desetletij dunajske šole v takem izboru, ki so mu bili osebno pri srcu. Z dru- gimi besedami, tudi sam mojster je moral zrasti ne le ob dunajski klasiki, marveč tudi ob južnjaških vzorih: to morda pojasnjuje podatek o zidavi reških priistaniških naprav. Tezo o Schmidtovem avtorstvu teh stavb podpira še druga okoliščina: tudi v petdese- tih letih, ko je v Ljubljano zanesel nove elemente avstrijskega baraka Perski, varo- vanec barona Raikovca, se v nekaterih pri- merih trdovratno vzdržuje fasadna shema štiridesetih let. Naj bo torej domneva o Schmidtu pravilna ali ne, v vsakem primeru Ciril-Metodova 21 — fasada Goričane, del dvoriščne stene moramo računati z delom ali vsaj neposred- nim vplivom neznanega mojstra štiridesetih let, ki je nove pobude preživel s svojim delom. Poleg Schmidta živi v tej dobi v Ljubljani še arhitekt Candido Zuliani. A ne le italijansko ime (ki ga srečamo pogosto na Avstrijskem, kjer se je vsaj ena veja rodbine udomačila), tudi stara trnovska cer- kev in dozidava smleškega gradu spričujeta mojstra, ki se je tesneje oklepal italijanskih vzorov. V Trnovem je reduciral (1758) shemo ljubljanskih Križank, v Smledniku (1763) pa, čeprav je njegov delež spričo popotresnih obnovitvenih del (po 1895) še težko določ- ljiv, kaže prvine zgodnjega italijanskega klasicizma. Za avtorja ljubljanskih palač štiridesetih in njihove tradicije v petdesetih letih po dosedanjem znanju torej ne more priti v poštev. Zdaj poglejmo nekatere novosti, ki jih je prinesel v Ljubljano Perski. Eno izmed redkih izpričanih del tega moj- stra je fasada hiše na Mestnem trgu 18. Rusticirani pas je omejen samo na pritličje (rustika tudi ni prstanasta, marveč je ustvar- jena z vodoravnimi zarezami v enotnem ni- voju ploskve), nad obema stanovanjskima reprezentančnima etažama, ki ju vežejo eno- stavni pilastri, je nad vencem mezzaniu: 100 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Fasada palače t Gosposki ulici št. 3 V glavnem torej mestni ulici prilagojeua sliema, kakor smo jo sipoznali že v Goriča- nah. Pilastri tu seveda predirajo tudi vrhnji venec pod mezzani nom in se zajedajo v pod- kapnega kot plitve konzole. Vendar je pod- rejenost mezzani na glavnima etažama izra- žena že s tem, da imajo pilastri pod delil- nim vencem kapitele. Ce opazujemo detajle na fasadi, potem moramo ugotoviti, da so zlasti okenska čela novost za Ljubljano: na- stala so s plastenjem, razgibana so tudi — vsaj v prvem nadstropju —-, drugače kakor prej. Take oblike pa spet najdemo v sodob- nem in malo starejšem opusu dunajskih in sploh avstrijskih arhitektov (Hildebrandt, Prandtauer, Hueber). To ni čudno, saj je izpričano, da je naš mojster pred prihodom v Ljubljano delal v Gradcu, nedvomno pa je Dunaj dobro poznal. Tudi druga, že na- vedena razlika v pilastrski členitvi je zna- čilna: enostavni pilastri namesto že ojače- nih ljubljanskih. Ti zdaj ustvarjajo samo eno novo stensko plast. Zato je rahlo napre- doval štukaterski okras, ki je v nekaterih sestavinah soroden tistemu v gornjegrajski cerkvi. Tudi to je razumljivo, saj smo doslej mojstra poznali le po njegovem delu v Gor- njem gradu; tam je po naročilu škofa Attemsa gradil novo cerkev in moderniziral graščino. Niso pa te formalne sestavine edine, ki jih je arhitekt zanesel v Ljubljano. V tem po- gledu je še bolj značilna Barbova palača v Gosposki ulici 3, ki jo pripisujem Perskemu kot največje njegovo ljubljansko delo. Že v prostorski kompoziciji je stavba odlično In za nas edinstveno delo; a tu nas zanima samo njena fasada. Njena osnovna shema dokazuje, da je Dunaj poznid, saj predstav- lja očiten odvod Hildebrandtove na palači Daun-Kinsky. Zlasti je vidna črta jasno iz- delan osrednji rizalit, ki ne izstopa toliko plastično, kakor po shematični obravnavi in dekorativnem detajlu. Pilastrska shema se loči: v sredini normalni enostavni pilastri z varianto kompozitnih kapitelov, na krilih kar klasicistično hladna lizenska obloga. Volutasta čela nad rizalitnimi okni so v na- sprotju z geometriziranimi na krilih. Temelj- na značilnost je tedaj dosledna diferencia- cija rizalita in kril. Arhitekt je v drugem svojem delu, v fasadi graščine v Dolu pri Ljubljani šel v poenostavitvi stenske folije še dalj: celo lizene je opustil, steno pa de- korativno rusticiral po avstrijskih zgledih, uvedel torej element, ki ga je Avstrija pre- jela zlasti od francoske arhitekture. Perski je prišel v Ljubljani v modo. Za- kaj večina palač, vsaj kar zadeva njihove Fasada Koslerjeve hiše 101 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO najvidnejše prvine, fasade, kaže njegovo roko ali vsaj njegov odločilni vpliv. Vendar, kalkor že rečeno, srečamo tudi v petdesetih letih, ko so nastala skoraj vsa dela tega arhitekta, nekaj stavb, kjer se vzdržuje starejša shema. Nastajajo pri tem značilne sinteze obeh smeri: za primer naj navedem ljubljanski lontovž z ojačenimi pilastri v sredini, mesnatimi kapiteli, posne- timi po Križankah, a obenem z novim de- tajlom okenskih čel. V nekaterih delih pa je delež štiridesetih let močnejši. Tako na priliko Schweigerjeva hiša na Starem trgu št. Ila (tudi okoli 1755) kaže ob novem, raz- gibanem detajlu okenskih čel in rokdkojski dekoraciji čisto staro shemo mestnega hotela; uvedla je kajpak osrednji plitev rizalit, sicer pa je sistem o.'ital stari, česar novi detajl ne more prikriti. Mimo še nekaterih drugih prič te smeri smo dobili z odkritjem rusticiranega spod- njega pasu semeniškega trakta nov, morda najbolj nazoren dokument o tradiciji štiri- desetih let. Tudi v našem primeru je nezna- ni arhitekt (domnevni Schmidt) prejel roko- kojsko štukaturo, a dosledno obdržal staro, etažno shemo z mestnega hotela, v skladu z razvojem palač štiridesetih let pa z ojače- njem pilastrov ustvaril plitev navidezni riza- lit. Kar loči ti dve fasadi od starejših shem, i Uržuliiike — primer italijanske masivne baročne arhitekture SO ločno zaključene odprtine v srednji osi in v obeh etažah rusticiranega pritličja. Te pa so razložljive tako s prostorsko vsebino (očitno je bdi v traktu prvotno sistem dvora- nic) kakor s prilagoditvijo novega trakta tudi šele zdaj odkritim arkadam, ki nosijo vse dvoriščne stene. Zal tudi tokrat v računih ime arhitekta ni omenjeno. Vendar je analiza mogla do- dati člen več k razvezavi anonimnosti ljub- ljanskih palač štiridesetih let in njihove tra- dicije v petdesetih letih. — Po 1760 namreč tako jasnega izročila sploh ni več. Tudi to dejstvo je pomenljivo, zakaj v desetletju med 1760—1770 so prenehali z delom tako Zuliani, kakor oba druga arhitekta, Perski in Schmidt. Nov element za tezo, da smemo prav v Schmidtu iskati mojstra tega trakta in vseh drugih sorodnih del. Zakaj učenec Perskeiga, Lovrenc Praiger, spričuje v delih, kolikor jih poznamo, izreizite klasicistične poteze, ki jih njegovi mlajši sodobniki sicer omiljuijejo v močnejšem naslonu na tradicijo. A vendar moramo obravnavati čas po 1760 kot novo fazo v razvoju ljubljanskega ba- roka, ko je doba razcveta in največjega mo- tivnega bogastva ter najbolj kompliciranih kompozicij že minila. Arhitektura, ki je v začetku stoletja še nosila aristokratsko-he- roične poteze, ki je med 1740 in 1760 postala nosilka nežnih čustvenih doživetij, je poslej zakrnela v racionalističnem poenostavljanju in razstavljanju prvin ter klasicističnem otr- devanju in »zapiranju« form. O zaključku tega procesa ob koncu stoletja zgovorno priča prav prekritje rusticiranega pritličja obravnavanega trakta s pusto, nerazčlenjeno steno. Dvorižčna fasada semenišča ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Z DRUGO STOTNIJO SLOVENSKEGA PLANINSKEGA POLKA V BORBI ZA KOROTAN (Ob štiridesetletnici) JURIJ MUSIC Po imenovanju za poveljnika 2. stotnije Slovenskega planinsikega polka sem se za- četek februarja 1919. leta javil pri njegovem poveljstvu v Pliberku. Polk je takrat s svo- jimi prednjimi stražami ščitil desno obalo Drave od mostišča nad Sp. Dravogradom do približno Dražje vesi, se pravi, ta del de- markacijske črte, kajti po nesrečnih bojih pri Sent Jakobu, Rožeku in Borovljah je bila zaključena nekakšna vrsta premirja s koroško deželno vlado. Ti boji so seveda zelo neugodno vplivali na duha našega vo- jaštva kakor tudi na nestalno in zastrašeno prebivalstvo tostran demarkacijske črte. Iz polkovnega poveljstva sem šel nato v štab 1. bataljona, ki je bil tedaj v Dobu, iu sem se javil pri poveljniku tega bataljona stotniku Nejedlem. Bila je zelo huda zima z visokim snegom in ostrim mrazom. V Dobu sem se zadržal nekaj dni, da bi dodobra spoznal situacijo na bataljonskem sektorju, nato sem krenil v Libeliče, kjer je bilo po- veljstvo moje 2. stotnije. Stotnija je ščitila del demarkacijske črte od libeliške gore do Žvabeka, a rezerva je bila v Libeličah in na Suhi. Po prihodu v Libeliče sem si za- stavil kot poglavitno nalogo, da okrepim samozavest svojih fantov, pri čemer sta mi bila v pomoč dva odlična rezervna časitnika, Pertot in Makovec. Kljub premirju so pa- trulje Volkswehra pogostokrat s streljanjem vznemirjale naše postojanke, pa tudi so- vražno topništvo se je od časa do časa ogla- šalo. Naša slovenska uprava se je bila v tem sektorju takrat že povsem utrdila, pa tudi v samih Libeličah je že bilo nekaj urad- nikov s Kranjskega in Štajerskega. Domače prebivalstvo je bilo neopredeljeno, največ iz strahu pred meiščevanjem Nemcev, če bi sc le-ti teh krajev ponovno polastili. Ko sem se zadnje dni avgusta vrnil z do- pusta v Libeliče, sem našel povsem spreme- njene razmere. Naše poveljstvo se je bilo namreč odločilo, da prehiti Nemce, ki so se mrzlično pripravljali na ofenzivo, z lastnim napadom na njihove postojanke. Naše na- predovanje se je uspešno pričelo 29. aprila, a so Nemci že naslednjega dne prešli v proti- napad; razbili so našo posadko v velikov- škem mostišču, nato pa začeli z ofenzivo tudi južno od Drave ter od Apač ogrozili našo komunikacijo Velikovec—Jezersko. Pri- čel se je naš splošni umik na štajersko in kranjsko mejo, ki se je pri nekaterih naših oddelkih na žalost spremenil v pravi beg. Disciplina in duh sta v splošnem tako zelo padla, da bi mogli Nemci takrat brez večjih ovir napredovati tudi preko koroške meje, če bi to hoteli. Niso mi znani operativni iu taktični vzroki tega poraza, vendar jih je treba iskati ne le v pomanjkanju volje do skrajne požrtvovalnosti, marveč tudi v sla- bem vodistvu pri Velikovcu in nezadostni prizadevnosti' nekaterih naših častnikov, da bi utrdili samozavest in borbeni duh naše mlade slovenske vojske. V Libeliče sem se vrnil 28. aprila ravno po pogrebu štabnega narednika Rakovca, ki je padel, zadet od sovražne granate, na pra- gu stotnijskega poveljstva. V bojih nasled- njih dni so Nemci pobili in zverinsko masa- krirali nekaj borcev iz voda, ki je bil po- slan, da okrepi obramho naših postojank pri Sv. Lovrencu. Po višjem povelju sem v prvih majskih dneh začel z umikom v smeri Sp. Dravograd—Muta—Brezno ter imel pred Cmečami spopad s sovražnikovim prednjim oddelkom, ki pa smo ga z ognjeni iz stroj- nic zavrnili. Ko smo dospeli po napornem maršu v popolnem redu v Brezno, je mojo stotnijo prevzel bataljon karlovškega polka, ki je bil tja poslan zaradi zaščite ogrožene- ga Maribora. Ne da bi nam privoščil nadvse potrebni odmor, mi je odločni poveljnik tega bataljona ukazal, naj s svojo stotnijo ponov- no zavzamem Muto in Vuzenico. Stavil sem stotnijo v pokret in krenil z njo proti meji. Nekaj sto metrov pred Muto nas je sprejel sovražnik z močnim ognjem. Ob tej priliki je tik zraven mene junaško padel smrtno Pogled na Rožno dolino s Karavankami 105 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO zadeti narednik Glad. Sovražnika, ki je bra- nil pokopališče ob cerkvi — kasneje smo zvedeli, da so toi bili oboroženi graški visoko- šolci — smo v naskoku vrgli iz njegove po- stojanke in zavzeli takoj zatem tudi samo Muto in se zavarovali s prednjimi stražami zahodno od črte Muta—Vuzenica. Takoj po zavzetju Mute je prispel tudi bataljon kar- lovškega polka, ki je od moje stotnije pre- vzel zaščito meje. Moja stotnija pa je bila čez nekaj dni prepeljana po železnici preko Maribora in Celja v sklop našega polka v Slovenj Gradec. V žalostnem splošnem umi- ku je 2. stotnija častno izpolnila svojo nalogo in obvarovala sicer z občutnimi izgubamj ugled našega, slovenskega orožja. Čeprav naš polk pri umiku ni bil posebno prizadet, niti ni imel v celem večjih izgidj, je bilo vendarle razpoloženje dokaj slabo in je prevladovala splošna pdbitost. V Slove- njem Gradcu so se zbirali deli polka, ki so se v raznih smereh umikali s frontnih po- ložajev. Spominjam se, da sem s svojo stot- nijo prispel med poslednjimi, saj pa sem tudi napravil velik ovinek in bil zadržan zaradi zavzetja Mute. Po komaj dvodnev- nem počitku v Slovenjem Gradcu je polkov- no poveljstvo poslalo mojo stotnijo na staro štajersiko-koroško mejo in mi odredilo za obrambo odsek: k. 860m—Bardnik—Otiški vrh—Sv. Janž—Vricl (515 m) na važni smeri Slovenj Gradec—Sp. Dravoigrad. Za povelj- niško mesto isem si izbral župnišče pri Sv. Petru, kjer je bila tudi moja rezerva. Polo- žaj je bil seveda preširok za mojo stotnijo, razen tega pa so znatne višinske razlike oteževale hitro premikanje oddelkov in na- sploh organizacijo celotne obrambe. Pred našim položajem se je dvigal dominantni Buhenštajn, ki je v zvezi s Sv. Križem gro- zeče zapiral pristop k mostovom pri Spod- njem Dravogradu oziroma je sovražniku nu- Pogled na Velikovec Poiročnik Pertot s svojim vodom pri Rajneku (julij 1919) dil zelo ugoden izhodiščni položaj za napad na moj odsek. Vendar do tega ni več prišlo, ker je bilo 18. maja v Beogradu odločeno, da se podvzame velikopotezna ofenziva in da se Nemci vržejo za našo narodnostno mejo. Za to pomembno ofenzivno akcijo je Slo- venski planinski polk postal desna napadal- na kolona Koroškega odreda, ki je imel na- logo, da v splošni smeri čez Guštanj, Pli- berk in Lipico prodira proti Velikovcu. 2. stotnija je bila skupaj s 5. in tehnično stotnijo v sestavu napadalne grupe podpol- kovnika Todoroviča; imela je nalogo, da za- vzame s položaja k. 860—Otiški vrh—Vricl— Sv. Neža, skupaj z desnim krilom I^botske- ga odreda Spodnji Dravograd ter da v na- daljnjem prodiranju ščiti desni bok odreda, tesno sodelujoč pri tem z Labotskim odre- dom (mariborskim polkom). Pričetek te ofen- zivne akcije je bil določen za 28. maj. So- vražnikova moč v Sp. Dravogradu in nje- govem mostišču je bila ocenjena s približno dvema bataljonoma in 2—3 baterijami, kar pa se je kasneje izkazalo za pretirano, po- sebno v pogledu sovražnikove pehote. Za to akcijo je bila stotnija dopolnjena z rezervi- sti in manjkajočo opremo. S poveljnikom levokrikie stotnije Labotskega odreda, ki je morala napasti od Sv. Magdalene po gre- benu Buhenštajna k Sp. Dravogradu, sem se sporazumel glede potrebnega sodelovanja pri napadu na Dravograd. Taktično težišče je seveda bilo v samem začetku pri tej stot- niji, ki je bila na grebenu Buhenštajna, med- tem ko je bil le-ta z naše južne strani le težko dostopen. Dogovorili smo se, da na- pade sovražnika najprej ta stotnija, ki naj na ta način omogoči frontalni napad moji 104 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Pohod oddelka slotvenskega planinskega polka proti Velikoveu S'toéniji čez strmi greben Buhenštajna k Sp Dravogradu. Gledali smo z velikim zaupa- njem v uspeh naše akcije, posebno še, ker smo računali z izdatno pomočjo' topništva (4 baterije), postavljenega za našo napadal- no skupino, a vedeli smo tudi, da sta red in disciplina pri sovražniku sumljive vred- nosti. Prvič po' osvoboditvi so bile v našem sestavu tudi srbske čete, kar je seveda po- zitivno vplivalo na borbeno razpoloženje nalših borcev. Poveljnik Koroškega odreda je bil generalštabni polkovnik Ljubomir Maric, ki ga je poslala srbska vrhovna ko- manda, da poveljuje odredu v odrejeni ofenzivi. Zmagoslavna ofenziva se je pričela točno po vnaprej določenem načrtu 28. maja zju- traj. V napadalnem sektorju Koroškega od- reda je desna napadalna skupina podpol- kovnika Todoroviča imela tega dne največji uspeh. Levokrilna sikupina mariborskega polka je s svojim prodiranjem po grebenu Buhenštajna utrla pot moji stoini ji, ki je potem v neprestanem prodiranju osvojila najprej linijo Gradišnik — k. 511, a zatem je prebredla Mežo in zavzela k. 526, kjer jo je zatekla noč. Sovražnik je nudil slab od- por in nam je na opuščenih postojankah pre- pustil nekaj strojnic, 5 topove in obilico mu- nicije. Naša napadalna skupina ni s tem dosegla le taktičnega, temveč tudi velik stra- teški uspeh, ker je osvojila važno železniško križišče Dravograd in preprečila uničenje tamkajšnjih mostov, ki so kasneje v teku ofenzive odigrali važno, vlogo. Srednja in leva napadalna grupa desne kolone (stotnika Rojnik in Nejedly) sta do mraka osvojili Kotlje, a leva kolona je do- segla črto: Jankovec—Vel. Glava—Peca. Naša desna napadalna grupa je v nespre- menjenem sestavu prodirala naslednji dan (29. maja) čez Libeliče ter je zavzela polo- žaj Potoče—Dobrava, s katerega je imela nalogo, da pomaga mariborskemu polku (Labotskemu odredu), ki je bil v prodiranju po levi obali Drave zaustavljen zaradi moč- nega sovražnikovega odpora iz linije: La- bot—Magdalenska gora. 50. in 31. maja je naša napadalna grupa na istem položaju s strojnicami in topni- štvom uspešno pomagala pri osvajanju Labo- ta in Kasparštajna, a 1. junija je prodirala po desni obali Drave v smeri Lipice, držeča zvezo s kolono, ki je prodirala po levi obali Drave v smeri Rude. Ob tej priliki moram tudi omeniti splošno operativno situacijo v napadalnem sektorju Labotskega in Koro- škega odreda. 30. maja sta obe napadalni ko- loni Koroškega odreda (brez naše desne na- padalne grupe) dospeli do desne obale Drave na sektorju Lipica—Velikovec, a nista mogli onemogočiti sovražniku poškodovanje mostu pri Velikovcu. Tako sta bili zadržani v svo- jem zmagovitem prodiranju, za forsiranje Drave pa ni bilo na razpolago dovolj mo- stovnega materiala niti ni bil obstoječi ma- terial takoj na mestu. Da ne bi prišlo do zastoja v ofenzivi, se je poveljstvo dravske divizije odločilo, da spremeni operacijsko smer Koroškega odreda ter da se njegov večji del (Celjski in Ljubljanski polk ter cn bataljon Slovenskega planinskega polka) prepelje 1. junija z železnico od Pliberka, Gradnja mostu čez Krko (julij 1919) 105 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Pogreb padlega podčastnika v Vovbrau Čez Spodnji Dravograd v Labot zaradi okre- pitve Labotskega odreda in prenosa težišča operacije na levo obalo Drave. Na osem ba- taljonov in 28 topov okrepljena skupina je imela potem nalogo, da zlomi tamkajšnji so- vražnikov odpor ter da prodira po levi obali Drave k Velikovcu, ki so ga naše čete bile ponovnoi zasedle 3. junija. Medtem ko so glavne operacije potekale na levi obali Drave, pa je bila naša desna napadalna grupa 2. junija razformirana in vrnjena v sestav polka, ki je do večera tega dne forsiral Dravo pri Lipici. S tem je bil že tega dne zvečer ves Koroški odred osre- dotočen na levem bregu Drave pred Veli- kovcem. V nadaljnjem poteku ofenzive Ko- roškega odreda proti Celovcu je bila 2. stot- nija v sestavu svojega i. bataljona zadržana kot rezerva do 5. junija v Lindenhofu, med- tem ko je bil bataljon z drugimi deli polka premaknjen v rajon Šmarjeta—Trušnje. Deli Koroškega in Jezerskega odreda so 6. junija vkorakali v Celovec ter dosegli linijo: Djekše — Št. Urh (1225) — Mostič — k. 1076 — Steinbruch Kogel (1074) — Šentlenska gora (1058) — Lehner Berg (977) — Šenturška gora (1015) — Št. Peter — Pričiče (v občini Poreče, na severni oibali Vrbskega jezera) — deli Ljubeljskega odreda pa so dosegli južno obalo Vrbskega jezera zahodno od črte Otok — Rožek — Petelin (807) — Spod. Borovlje — Kepa (2144). Ljubljanski pešpolk in 3. ba- taljon Slovenskega planinskega polka so ob- vladali do večera tega dne zgodovinsko Go- sposvetsko polje in Krnski grad. S tem so naše zmagovite čete na jugovzhodnem Ko- roškem dosegle našo severno narodnostno mejo. Popoldne tega dne je bilo zaključeno premirje z Avstrijo in zaustavljena nadalj- nja ofenziva. Ko so se naše čete približevale Celovcu in Gosposvetskemu polju, se je tudi že pričela za nas neugodna dejavnost antantine komi- sije, ki se je v teh dneh formirala v Celovcu. Po njenem nalogu so italijanske čete zasedle železniško progo Beljak—Št. Vid na Glini, kar je imelo za posledico prvo za nas ne- ugodno korekcijo demarkaoijske črte, ki je bila 19. junija pomaknjena nazaj na linijo: Steinbruch Kogel (1074) — k. 640 — Time- nica — Gosposvetska gora (724), tako da smo morali zaradi te korekcije že takrat za- pustiti Gosposvetsko polje. Kasneje smo mo- rali demarkaoijsko črto premestiti še celo za Krko, da ne govorim o omejitvah pri zavzetju Celovca, ki je smel biti zaseden po naših četah le simbolično. Konec junija sem prevzel s svojo stotnijo zaščito demarkacijske črte ob Krki, najprej odsek Tratenbauer—Rajnek—Ričja ves (ju- lij-avgust), potem pa odsek severno in južno od Brega (Rain), ki je zapiral glavno cesto Velikovec—Celovec. Na tej postojanki sem potem zapustil stotnijo decembra 1919. leta zaradi premestitve k dravskemu pešpolku v Ljubljano. Tudi na teh važnih postojankah so borci moje stotnije opravljali naporno stražarsko službo z majvečjim požrtvova- njem in z vzorno disciplino. Ob štiridesetletnici teh pomembnih dogod- kov se z največjo pieteto spominjam tistih slovenskih vojakov, podčastnikov in častni- kov, ki so zaman darovali svoje življenje za osvoboditev naše pradedovske zemlje in za- sužnjenih bratov po hribih in dolinah na- šega nesrečnega Korotana. Naj jim bo večna slava! 106 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEjVNO ZGODOVINO KRONIKA POL STOLETJA IIL LJUBLJANSKE GIMNAZIJE SILVO KRANJEC 1. Ustanovitev Zgodovina Ijujbljanskili srednjih šol sega vsaj na začetek XV. stoletja, ko je bila 1.1418 obnovljena stolna šola pri Sv. Nikolaju. V dobi reformacije je bila v Ljubljani od 1563 do 1598 protestantska latinska šola, ki jo je protireformacija seveda zatrla, zato pa so jezuiti kmalu po prihodu v Ljubljano I. 15% ustanovili svojo gimnazijo. Po odpravi jezuitskega reda 1. 1773 je postala ta šola državna in je do 1. 1889 ostala edina ljub- ljanska gimnazija. Ko je bila 1. 1889 ustanov- ljena v Ljubljani II. gimnazija, najprej kol nižja, 1. 1900 pa izpopolnjena v višjo, je stara gimnazija dobila ime I. gimnazija in ga obdržala do 1. 1929, ko se je preimenovala v »Klaisično gimnazijo«. Učni jezik je bil v prejšnjih stoletjih seve- da nemški in latinski, toda že protestantska šola je deloma upoštevala slovenščino, ki tudi v jezuitsiki šoli ni čisto izginila (dram- ske predsitave v slovenščini), državna gimna- zija pa je dolgo poznala le nemški učni jezik. Leta 1849 so uvedli slovenščino kot predmet, šele v 80. letih pa so začeli uva- jati slovenski učni jezik v nižje razrede in tako so nastale na ljubljanski gimnaziji po- leg nemških razredov slovenske paralelke. Končno se avstrijsika vlada ni mogla več upirati, da se uvede slovenski učni jezik v višje razrede. Za to se je borilo zlasti 1. 1906 ustanovljeno Društvo sloventekih profesor- jev, ki je takoj organiziralo tudi pisanje slovenskih učnih knjig za višjo gimnazijo. Najprej je vlada dovolila slovenski učni je- zik v 1. 1905 ustanovljeni zaseibni škofijski gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano, ki je bila prva popolnoma slovenska gimnazija. Leta 1907 je vlada vse gimnazije na Kranj- skem razen kočevske, ki je bila sedaj po- stopno spremenjena v popolno, priznala za slovensko posest in dovolila slovenski učni jezik za večino predmetov tudi v višjih gim- nazijedi. Zato pa je za ljubljanske Nemce ustanovila posebno gimnazijo s tem, da je jeseni 1907 spremenila štiri nižje nemške vzporednice 1. gimnazije v njen >filialni za- vod« pod vodstvom profesorja Aleksandra Puoska. S 1. septembrom 1908 je ta filialka postala samostojna gimnazija, ki naj bi se postopoma razvila v popolno, in je dobila uradni naziv »c. kr. drž. gimnazija z nem- škim učnim jezikom v Ljubljani«. Tako je Ljubljana prišla do svoje tretje gimnazije, ki je 1. septembra 1958 obhajala svojo 50-letnico. Uradno je to ime dobila šele s popolnim poslovenjenjem jeseni 1924. Ko se je pa 1. 1936 preselila v lastno novo poslopje za Bežigrad, je bila prva srednja šola izven mestnega središča in je tako tesno zrasla z naglo se razvijajočim severnim pred- mestjem Ljubljane, da jo je Ijudsiki glas na- zval kar »bežigrajsko gimnazijo« in po osvo- boditvi se je tudi uradno imenovala »III. gim- nazija, Ljubljana-Bežigrad«. Zanimivo je, da je edina od ljubljanskih gimnazij ohranila svoj naziv ves čas nespremenjen, ostala je III. gimnazija, kar je po zgodovinskem raz- voju tudi bila. 2. Nemška gimnazija v Avstriji Za ravnatelja nove gimnazije je bil postav- ljen vodja dotedanje filialke Aleksander Pu- csko, za profesorje pa dotedanji profesorji 1. gimnazije: šol. svet. Alfonz Paulin, dr. Franc Riedl in dr. Rudolf Rothaug. Vsi razen Paulina so bili Nemci, le za pomožnega vero- učitelja je bil imenovan Slovenec kanonik dr. Andrej Karlin; ta je učil samo do konca 1. 1908; takrat je bil premeščen z realke na novi zavod dr. Josip Jerše, ki je ostal na njem edini Slovenec vse do konca Avstrije. Prof. Paulin, znani botanik, namreč zaradi bolezni sploh ni nastopil službe in je bil na dopustu do svoje upokojitve v zač. 1. 1909. Na novem zavodu so učili kakor na vseh drugih gimnazijah na Slovenskem po nor- malnem učnem načrtu iz 1. 1900. Po današ- njem pojmovanju je bila to klasična gimna- zija z latinščino od I. in grščino od III. raz- reda dalje. Slovenščina se je poučevala kot neobvezen predmet za dijake, ki niso bili Slovenci, v 4 tečajih. Drugi neobvezni pred- meti so bili še italijanščina, stenografija, risanje, lepopis, petje in telovadba. V prvem šolskem letu 1908/9 je imela gim- nazija 5 razredov s paralelko v prvem. Red- ni učenci so bili seveda le moški, učenke so bile vpisane kot privatistke. V primeri z drugimi takratnimi zavodi ali pa celo da- našnjimi je bilo število učencev po razredih idealno nizko; tudi to kaže, kakšen privi- legiran položaj je imela takratna nemška manjšina v Ljubljani. Ob koncu prvega šol- skega leta je imel največ učencev II. razred (23), najmanj pa V. razred (17). Vseh skupaj je bilo 115 učencev in 10 učenk. Po rojstnem kraju jih je bilo iz Ljubljane 54, iz ostale. Kranjske 17, iz Primorske 6, iz Štajerske 9, iz ostale Avstrije 25, iz ogrskih dežel 3 in 107 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO iz tujine 1. Po bivališču staršev jih je bilo iz Ljubljane 104, od izunaj jih je bilo 11. Za- nimiva je statistika učencev po materinskem jeziku: Nemcev je bilo 100 (+ 10 učenk), Slovencev 9, Italijana 2, Ceha 2, Hrvat 1 in Madžar 1. Slika, ki nam jo nudi statistika prvega šolskega leta, se vse do zadnjih vojnih let ni bistveno spremenila. Nova gimnazija je bila domena ljubljanske in kranjske nem- ške buržoazije in birokracije; v imeniku učencev srečujemo imena znanih njenih predstavnikov, n. pr. baron Schwarz von Karsten (deželni predsednik), vitez Kalten- egger (prosluli predsednik deželnega šolske- ga sveta), vitez Laschan, grof Kiinigl, grof Auersperg, Bamberg, Kosler, Samassa, Pam- nier, Luckmann, Roger itd. Imenik učencev kaže tudi, da pojem nemškutarja še vedno ni bil izumrl, kajti učence s slovenskimi imeni iz slovenskih krajev srečujemo tudi v razredih, v katerih ni nihče navedel za materinski jezik slovenščino. Nova nemška gimnazija v Ljuibljani je za- čela svoje življenje v narodnostno napetem ozračju, ki so ga povzročili »ptujski do- godki«. Ko so skupščino Družbe sv. Cirila in Metoda v Ptuju 8. septembra 1908 tam- kajšnji Nemci in nemškutarji surovo na- padli, je bil sklican v Ljubljani protestni shod in nastale so demonstracije proti Nem- cem, ki se jih je udeleževala največ mladina. Demonstranti so predvsem snemali nemške napisne table in razbijali nemške napise. Vlada je poslala na ulice nemško vojaštvo, ki je 20. septembra zvečer streljalo v mno- žico. Poleg več ranjenih sta padla smrtno zadela stavec Hudolf Lunder in četrtošolec II. gimnazije Ivan Adamič. Pogreb obeh »septembrskih žrtev« se je razvil v veliko narodno manifestacijo; nato je sledil bojkot proti nemšikim trgovcem, izginili so vsi nem- ški napisi in tudi dvojezične ulične table. Slovenski dijaki so kljub prepovedi nosili v znak žalovanja za padlim tovarišem črne flore in črne kravate; to je Nemce zelo bodlo v oči in so zato izzivali in sovražno nastopali na ulicah proti slovenskim dija- kom, posebno proti učenkam mestne višje dekliške šole, ki je bila v bližini nemške gimnazije. Zaradi tega je ljubljanski župan Ivan Hribar >27. januarja 1909 poslal notranjemu ministru na Dunaj posebno pismo, kjer se pritožuje, da »dijaki nemške gimnazije ne zmerjajo samo gojenk slovenske višje dekli- ške šole in liceja, temveč jih tudi dejansko napadajo«. Poudaril je, da se pri tem po- sebno odlikujejo sinovi nekaterih uglednih nemških rodbin, »da, celo sin dež. predsed- nika Teodor baron Schwarz se je ponovno udeležil takih dejanj. Ker tudi pritožbe pri ravnateljstvu niso zalegle,« piše župan, »mo- ralo je biti varnostni straži naročeno, naj večkrat patruluje v bližini teh učnih zavo- dov.« Svoje prostore je dobila nova gimnazija v Waldherrjevi hiši v Beethovnovi ulici št. 7, od koder sta se bili jeseni 1. 1907 izselili II. drž. gimnazija in študijska knjižnica v svoje novo poslopje na Poljanski cesti. Ko je kmalu po začetku svetovne vojne vojaštvo zasedlo Waldherrjevo hišo, je gostovala gim- nazija v šol. letu 1914/15 v prostorih Kazine na sedanjem Trgu revolucije. Profesorji, katerih število se je gibalo med 10 in 13 in ki so prihajali iz raznih avstrij- skih dežel, so bili precej stalni. Med njimi so bili nekateri odlični strokovnjaki, kot n. pr. zgodovinar dr. Oton Jauker in dr. Ru- dolf Rothaug, znani kartograf in geograf. Vse do vojne so profesorji objavljali v letnih poročilih svoje znanstvene razprave. Za vojni leti 1914/15 in 1915/16 sta še izšli suhi letni poročili, nato pa ni bilo nobenega več. Število učencev je s postopnim razvojem zavoda naraščalo in doseglo v šol. 1. 1913/14 višek: 164 učencev in 25 privatistk. Nato je začela učence pobirati vojna in že v juniju 1916 so delali redno maturo le še 4 učenci in 3 privatisitke, predčasno vojno maturo pa je med letom v raznih rokih delalo 45 učen- cev, med njimi veliko tujih (Primorcev, Istra- nov in Goričanov). Po narodnosti so bili na zavodu naravno vedno v ogromni večini Nemci, Slovenci so bili v drugem šol. letu 1909/10 še 4, nato pa vse do svetovne vojne le pot 1, samo v šol. letu 1911/12 sta bila 2. Še vedno so se našla v razredih, kjer se ni nihče prijavil za Slo- venca, izrazito slovenska in tuidi slovensko pisana imena kot n. pr. dva Cemeta, Hri- bovšek, Potisek. Cigoj, Klemenčič in Hoče- var (vsi iz Ljubljane), ne glede na mnoga nemško pisana imena, od katerih se posebno imenitno bere: »Koroschiitz Adolf aus Unter- schischka« ... Začetek vojne z Italijo, ko so začeli prihajati begunci iz Gorice, Trsta in Pulja, je prinesel v pogledu narodnosti zna- čilne izpremembe. Ob koncu šol. leta 1915/15 je bilo na šoli s privatistkami vred že 27 Slovencev, 5 Hrvatov in 16 Italijanov, tako da je bilo vseh ne-Nemcev skoraj 30 "/o. Za dober učni uspeh je imela nova gimna- zija kar se da ugodne pogoje. Njeno poslop- je je bilo sicer staro, pa lepo obnovljeno in 108 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA opremljeno. Dobro založene so bile tudi zbirke učil, kjer so se tako kot pri knjižni- cah izkazali z darili razne nemške ustanove in bogati posamezniki. Število učencev v po- sameznih oddelkih je bilo majhno, profesorji ne preobloženi z urami, učenci skoraj vsi iz dobro situiranih ljubljanskih družin. Seveda se učencem tTidi ni bilo treba mučiti s tujim učnim jezikom, kot so se morali takrat slo- venski srednješolci. Ni tedaj čudno, če na koncu prvega šolskega leta le 9 učencev (7,2 odstotka) ni izdelalo, popravni izpit je imel le 1, odličnJakov je bilo kar 36 (28 "/o). V dra- gem šolskem letu so padli celo samo 4 učenci ali 2.8 "/o. To je bil najugodnejši uspeh ves čas obstoja nižje gimnazije, kajti naslednja leta se je učni usipeh nekoliko poslabšal. Že v prvem vojnem letn je bil pouk v nekaterih predmetih reduciran in odpadli so prosti predmeti, razen petja in slovenščine. Glede učnega osebja se vojna ni dosti po- znala, kajti namesto vpoklicanih (prvo leto drugo leto 7) profesorjev je dobil zavod po- leg dveh profesorjev iz Gorice tudi nekaj novih sulplentov, kasneje je bilo tudi več profesorjev vojne službe oproščenih. Prvi ravnatelj Pucsko je šel spomladi 1916 na bolniški dopust, konec šolskega leta pa je bil upokojen. Začaisni vodja in čez dve leti pravi ravnatelj je postal prof. dr. Lorenz Tretter, ki je bil prišel jeseni 1915 z gimna- zije v Gorici. 3. III. gimnazija v stari Jugoslaviji V tistih zgodovinskih dneh, ko se je po- dirala avstroogrska monarhija, je bila nem- ška gimnazija z drugimi ljubljanskimi šola- mi vred zaradi epidemije »španske« gripe zaprta. Učenci so se nato povečini zopet zbrali, nemških profesorjev pa ni bilo iz vojske oziroma s počitnic nazaj; čutili so, da jih nova država ne bo potrebovala. Res so bili z razpisom Narodne vlade 3. januar- ja ,1919 vsi nemški profesorji odpuščeni; vodstvo šole pa je prevzel edini Slovence na zavodu, profesor verouka dr. Josip Jerše. Slovenščina je sedaj postala obvezen učni predmet in kakor večina slovenskih gimna- zij je bila tudi nemška spremenjena v realno gimnazijo počenši s prvimi tremi razredi. S propadom stare države in odhodom nem- ških uradnikov in oficirjev iz Ljubljane je nemška gimnazija izgubila smisel svojega ob- stoja in dotok učencev je jel usihati. Zato je prosvetno ministrstvo 13. julija 1921 odre- dilo, da se zavod postopoma pretvori v real- no gimnazijo s slovenskim učnim jezikom in z nemškimi paralelkami, ki naj se leto za letom opuščajo, začenši z najnižjim raz- redom. Z odlokom 29. maja 1924 je ministr- stvo odločilo, naj se zaradi premajhnega šte- vila učencev z novim šolskim letom ukinejo višji razredi z nemškim učnim jezikom. Tik pred začetkom pouka je ministrstvo 5. sep- tembra 1924 brzojavno odločilo, naj se zopet vzpostavijo vsi razredi, toda ne z nemškim, temveč s slovenskim učnim jezikom. Tako je postal zavod popolnoma slovenski in do- bil ime >in. drž. realna gimnazija v Ljub- ljani«. Komaj je nova slovenska gimnazija dobro zaživela, so se že začeli zbirati nad njeno glavo črni oblaki. Prosvetno ministrstvo je 17. septembra 1927 brzojavno sporočilo, da je ministrski svet sklenil, skrčiti zavod na nepopolno (nižjo) gimnazijo, in naročilo, da naj direktor s 30. sepitembrom 1927 zapre V. razred. Ta sklep je povzročil v slovenski javnosti ogorčene proteste in debate. Naj- bolj duhovito so ga komentirali dijaki sami, ko so priobčili na platnicah oktobrske šte- vilke dijaškega lista »Mentor« tale »parte«: (gl. stran 110). Kljub vsem protestom je bil razred res ukinjen, toda na IL gimnaziji, kamor naj bi šlo teh 52 petošolcev, zanje ni bilo prostora Dr. Valentin Korun 109 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Brez posebnega obvestila. Vsem znancem naznanjamo, da je naš ljubljeni V. RAZRED sotrudnik III. državne realne gimnazije v Ljubljani previden s tolažili prosvetnega ministrstva danes v ponedeljek boguvdano zaspal. Zapustil je 52 nepreskrbljenih otrok. Prosimo, da ffa znamci ohranijo v blagem spominu. Bil je vesel družaibnik, da ga je bilo slišati kilometer daleč. Pogreb bo 1. oktobra 1927 iz hiše smrti v Beethovnovi ulici na 11. državno realno gimnazijo na Poljanski cesti. Ljubljana, 19. septembra 1927. Hočevar Kuno, ded; Dolenec loan, oče; dr. Piskernik Angela, mati; dr. Mencej, Kalan, Ančik, dr. Šanda, dr. Jerše, Pimat, sitrid. I. a, I.b, II. a, II. b, III. a, III. b, IV., VI., VIL, VIIL, bratje. Gril, krušni oče. (Opomba: j'ded« je bil ravnatelj, »oče« >srtrici« pa vsi profesorji, kd so uifiili v »rajnem« ker je v odmorih učencem prodajal zemlje.) razirednik, »matd« edina profesorica, raziredu. jKrušmi oče« je bil služitelj. in tako so po salomonski razsodbi ministr- stva ostali, kjer so bili, to je na 111. gimna- ziji, imenovali so se pa 2>V. c razred II. drž. realne gimnazije«. Ta smešni položaj se je končal šele 22. maja 1928, ko je prosvetni oddelek odredil, naj velja premeščeni raz- red zopet za V. razred 111. gimnazije. Vendar nevarnost še dolgo ni minila. Šte- vilo gimnazij je v novi državi stalno na- raščalo; zlasti v jiužmih pokrajinah, kjer niso poznali meščanskih šol in so imeli tudi malo strokovnih šol. To je izzvalo reakcijo in leta 1929 so začeli ukinjaiti nepopolne gimnazije, popolne pa spreminjati v nepopolne. Med slovenskimi gimnazijami naj bi bila priza- deta zopet ljubljanska tretja, toda splošni odpor javnosti in prizadevanje ravnajtelja Knina Hočevarja sta te nakane trenutno pre- prečila. Zanimiv spomenik te epizode je ka- rikatura ravnatelja Hočevarja v majski šte- vilki Mentorja 1929, kako kot lev »brani V. razred III. drž. gimnazije v Ljubljani pred redukcijo«; narisal jo je takratni osmo- šolec na zavodu, sedanji akademski slikar prof. Franc Uršič. Ko je začela še gospodarska kriza huje pritis-kati, so velesrbske težnje šestojanuar- skega režima, ki se je plašil kulturne pre- moči prečanskih pokrajin, z novo silo za- dele tudi Slovenijo. Najhujši udarec je pa- del po III. gimnaziji v Ljubljani, ki je bila 1. julija 1932 popolnoma ukinjena. Takrat je imela v 18 oddelkih 706 učencev; ti so se za novo šolsiko letoi vpisali po večini na I. realno gimnazijo v Ljubljani, kamor so bili premeščeni tudi ravnatelj in večina pro- fesorjev. Seveda je bila tam sedaj še večja stiska s prostorom, zato je ta nesmiselna ukinitev zbudila v javnosti val ogorčenja. Že 30. julija 1933 je bila obnovljena popolna III. gimnazija, ki se je odslej lahko v miru razvijala, posebno še, ko je čez tri leta do- bila lastno šolsko poslopje. Kmalu po koncu vojne se je bila morala III. gimnazija umakniti raznim uradom, ki so prišli v Waldherrjevo hišo. Sredi januar- ja 1919 se je preselila v Virantovo hišo na sedanjem Levstikovem trgu št. 2. Šele s šol- skim letom 1921/22 se je vrnila v nekdanje prostore v Waldherrjevi hiši, a le z nekaj razredi; večina razredov je našla zavetje v poslopju III. osnovne šole na Vrtači, od ko- der so se preselili v Waldherrjevo hišo šele novembra 1929. Toda število učencev in od- delkov je stalno rastlo in starinska Wald- herrjeva hiša, ki je imela le 13 majhnih učilnic, je postajala pretesna. Zato se je že leta 1930 začelo prizadevanje za zgradbo novega šolskega poslopja. Bans^ka uprava je dve leti zapored postavila v svoj proračun 110 ČASOPIS ZA SLOVEN, SKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA po 600.000 din za zgradbo poslopja, medtem ko je mesitna občina dala na razpolago stav- bišče na tako imenovanih Pekovskih njivah za Bežigradom. Vsem tem lepim začetkom je naredila konec ukinitev gimnazije 1. 1932. Po svoji obnovitvi 1. 1933 je bila gimnazija nastanjena v poslopju današnje 1. gimnazije v Vegovi ulici. Pri menjavanju prostorov z učenci I. gimnaizije so seveda nastopale ne- izogibne težave in ker je število učencev na obeh zavodih stalno rastlo, se je obnovila akcija za zgraditev lastnega šolskega po- slopja. Leta 1934 se je že opravil komisijski ogled stavbišča in banovina je postavila v proračun nadaljnji znesek 400.000 din, ki ga je pa finančni minister črtal. Treba je bilo novih naporov, da so naslednje leto le za- čeli graditi. Kljub težkim časom gospodar- ske krize je slovenska banovina žrtvovala nad 8 milijonov din za pravo šolsko palačo, s katero je projektant inž. arh. Emil Navin- šek ustvaril povsem nov tip šolskega po- slopja. Namesto mračnih hodnikov starih šol se odpirajo prostorne, svetle avle z 21 učil- nicami na obeh straneh; poleg risalnice sta tudi posebni predavalnici za fiziko in ke- mijo, v stranskem traktu je telovadnica z majhnim odrom za gledališke nastope. Ko je bilo novo poslopje z lepo slovesnostjo dne 18. oktolbra 1936 izročeno svojemu namenu, je eden od dijakov deklamiral tudi novo »Himno 111. gimnaizije«, ki jo je zložil za- vodov profesor pesnik Joža Lovrenčič in ki se končuje z zanosno kitico: ^Dvigaj se, dvigaj, naša gimnazija d beli Ljubljani sredi polja — zbiraj nas d suojih svetlih prostorih, srce nam blaži, vzgajaj duhaU i Novo poslopje je bilo res nujno potrebno, saj je bilo po zgraditvi poljanske gimnazije 1. 1907, torej po skoraj 30 letih, prvo novo srednješolsko poslopje v Ljubljani, kjer se je ta čas število preibivalstva silno pove- čalo, sorazmerno še bolj pa je narastlo šte- vilo srednješolskega dijaštva. Sama III. gim- nazija, ki je imela v prvem šolskem letu v Jugoslaviji 182 učencev v 8 oddelkih In 12 profesorjev, je imela čez deset let v šolskem letu 1928/29 že 316 učencev in 124 učenk, skupaj 440, z 11 oddelki in 22 profesorji. Ob vselitvi v novo poslopje jeseni 1936 pa je imel zavod 1215 učencev v 27 oddelkih in 46 profesorjev. To število je še vedno naraščalo in doseglo v šolskem letu 1939/40, zadnjem letu v stari Jugoslaviji, ogromno število 1608 učencev z 38 oddelki in 66 oro- fesorji. Kar 17 oddelkov je moralo imeti popoldanski pouk in bežigrajska gimnazija je uživala dvomljiv sloves, da je največja gimnazija ne le v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji. Upravno in pedagoško vodstvo talko velikega zavoda je postalo vedno težav- nejše in zato je prosvetno ministrstvo z no- vim šolskim letom 1940/41 razdelilo zavod na dvoje; iz enega dela vzporednic z okoli 600 dijaki je ustanovilo samostojen zavod z nazivom IV. državna realna gimnazija, ki so mu dodelili s III. gimnazije 25 profesorjev in prof. Franca Stoparja za v. d. direktorja. Svoje prostore je imel tudi novi zavod v poslopju III. gimnazije. Glede učencev je doživel zavod v Jugosla- viji marsikakšno izpremembo. Predvsem so seveda odpadli učenci nemške narodnosti, vendar so iz tradicije redki ljubljanski Nemci še pošiljali svoje sinove na III. gim- nazijo, kjer je bilo n. pr. v šol. letu 1930/31 kar 12 Nemcev. Socialni sestav učencev se pa ni veliko izpremenil. V šol. letu 1930/31, ko letno poročilo zadnjič prinaša statistiko učencev po poklicu staršev, je bilo od skup- no 621 učencev 359 iz uradniških in drugih intelektualnih družin, 147 je bilo sinov trgov- cev in obrtnikov, 40 kmetov, očetje 12 učen- cev so bili »sluge«, 61 jih je pripadalo »osta- lim poklicem«. S preselitvijo zavoda v novo poslopje na severno periferijo Ljubljane so polagoma odpadali učenci iz mestnega sre- dišča, naraščalo pa je število učencev iz Bežigrada in Šiške ter kmečkih sinov i?. posavskih vasi. Zaradi tega je posdajalo tudi socialno vprašanje na šoli zelo pereče. Nekdanja nemška gimnazija je imela že od 1. 1909 svoje Podporno društvo in tako dru- štvo se je ustanovilo potem še na poslovenje- nem zavodu. Podpiralo je potrebne dijake z denarnimi podporami, predvsem s posoja- njem učnih knjig. Z ukinjenjem gimnazije 1 1932 je društvo prenehalo; spomladi 1934 se je na poibudo raivn. Hočevarja ustanovilo društvo »Dom in šola«, ki je imelo namen »ustvariti čim tesnejšo vez med zavodom in roditelji njegovega dijaštva, s tem pospeše- vati moralni in vzgojni napredek mladine in zbirati gmotna sredstva za podporo siromaš- nim dijakom in za nabavo učil«. Društvo je z raznimi podporami mnogim dijakom olaj- šalo študij in konec 1. 1937 ustanovilo dija- ško kuhinjo, kjer je nazadnje brezplačno do- bivalo zajtrk 115 dijakov; kasneje je uredilo posebno zavetišče za učence, ki so se z vla- kom vozili v šolo. Obe ustanovi sta morali s prihodom okupatorja spomladi 1941 prene- hati z delom in tudi društvo je 23. nov. 1941 zadnjič zborovalo. Uli KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Medtem ko so bile na nekdanji nemški gimin. učenke le privatistke, so se v Jugosla- viji vpisovale kot redne učenke in je bilo ob koncu šol. 1. 1928/29 med 440 učenci 124 de- klic. Jeseni 1.1929 je po ministrski odredbi po- stala gimnazija iz mešanega moški zavod z nazivom III. drž. moška realna gimnazija. Vse učenke so prestopile na II. gimnazijo na Poljane, ki je nato postopoma postajala žen- ska gimnazija; od tam je v zameno' prišlo na III. gimnazijo 98 učencev. Poslej je bila III. gimnazija vse do šol. 1. 1938/39 izključno mo- ški zavod; to leto so na zahtevo mnogih star- šev sprejeli v I. r. tudi 40 učenk, ki so imele poseben oddelek. Toda že naslednje leto so zaradi prevelikega števila oddelkov odredili, naj se v I. razred sprejemajo samo dečki n tudi lanske učenke naj se napotijo na eno od ženskih gimnazij. Tako je zavod zopet postal moški in tak je ostal do konca druge svetovne vojne. Zato je šel razvoj učiteljskega zbora v tem pogledu v obratni smeri. Med- tem ko je prišla v šolskem letu 1926/27 na zavod prva profesorica, ki je šele jeseni 1928 dobila dve tovarišici, je bilo v zadnjem šol. 1. pred vojno 1939/40 med 66 na šoli polno zaposlenimi profesorji že 11 žen. Tudi v svojem notranjem ustroju je III. gimnazija skupaj z drugimi gimnazijami v Sloveniji doživela še nekaj sprememb. Ko se je s šol. 1. 1919/20 preuredila v realno gimna- zijo po avstrijskem tipu iz 1. 1908, je bila Ravnatelj Kuno Hočevar bistvena sprememba le uvedba francoščine namesto grščine od III. r. naprej. V nasled- njih letih se je preureditev nadaljevala v smeri izenačenja z realnimi gimnazijami v Srbiji. Najradikalnejša sprememba se je iz- vršila kar sredi šol. leta, ko sta bili 8. jan. 1925 odpravljeni v prvih dveh razredih la- tinščina in nemščina in v II. r. tudi stara zgodovina, uvedla se je pa v II. r. obvezna francoščina tetr v I. in II. r. obvezno petje. Reforma se je postopoma širila v višje raz- rede, tako da je v III. r. prišla narodna zgo- dovina, v IV. r. higiena; latinščina se je za- čela šele v V. razredu. S šol. 1. 1926/27 so tudi odpravili sprejemne izpite in uvedli trome- sečja, toda že s šol. 1. 1931/32 so se sprejemni izpiti vrnili, šolsko leto pa se je delilo zopet na 2 polletji. Bolj občutna je bila ponovna uvedba 1. 1921 ukinjene šolnine; to so poslej plačevali vsi učenci, katerih starši so imeli predpisanega več kot 300 din neposrednega davka na leto. Šolnina se je stopnjevala po višini davka in je znašala n. pr. v najnižji stopnji (300—500 din davka) za nižjo gimna- zijo 100 din, za V. in VI. r. 125 din in za VII. in VIII. r. 150 din. Oglejmo si še, kako se je III. gimnazija izkazala po učnih uspehih. Konec šol. leta 1927/28 (torej pred popravnimi izpiti) sta izdelali natančno ^/3 učencev, skoraj četrtina pa je imela popravni izpit. V naslednjih le- tih se je uspeh skoraj stalno dvigal, tako da je konec šol. 1. 1939/40 bila III. gimnazija med 25 srednjimi šolami v Sloveniji po uspe- hu na 12. mestu in so bila pred njo v glav- nem le učiteljišča. V vodstvu III. gimnazije so se med obema vojnama zvrstili trije odlični šolniki, prva dva klasična filologa, tretji matematik in fi- zik po stroki. Potem ko je dr. Josip Jerše kot edini Slovenec v profesorskem zboru stare nemške gimnazije srečno privedel zavod v novo državo, je bil jeseni 1920 imenovan za ravnatelja dotedanji profesor I. drž. gimna- zije dr. Valentin Korun in ostal na šoli do svoje upokojitve jeseni 1925. Širši javnosti je poznan kot duhovit potopisec, humorist in satirik; saj so njegove »Spake« doživele leta 1922 že drugo izdajo. Njegov ugled med sta- novskimi tovariši dokazuje med drugim dej- stvo, da je bil od 1. 1919 do svoje upokojitve predsednik ljubljanske sekcije Profesorskega društva; več let je bil predsednik Francoske- ga krožka, ki ga je izvolil za svojega čast- nega člana. Spomladi 1. 1921 je dr. Korun tudi zastopal slovenske profesorje na medna- rodnem kongresu srednješolskih profesorjev v Parizu. (Umrl 1940 v Ljubljani.) 112 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Tudi Korunov naslednik Kuno Hočevar je prišel s I. drž. gimnazije in ostal na novem zavodu od januarja 1926 do svoje upokojitve 1. 1939. V prvih desetih letih svojega ravna- teljevanja je preživljal vse težave, ki jih je prinesla zavodu najprej redukcija in nato začasna ukinitev, pa tudi težave, ki so bile zvezane z gostovanjem zavoda po tujih po- slopjih. Zato si je direktor Hočevar od vsega početka prizadeval, da pridobi zavodu lastno šolsko poslopje in ko je srečno končal boj za sam obstanek zavoda, je doživel tudi 18. ok- tober 1936, ko je prevzel ključe takrat naj- lepše stavbe v Sloveniji. Poleg poklicnega dela je še našel čas za udejstvovanje v sta- novski organizaciji, pri Rdečem križu, pri društvu Bela krajina, ki mu je bilo kot belo- kranjskemu rojaku posebno blizu, in drugih humanitarnih in kulturnih organizacijah. (Umrl 1953 v Ljubljani.) Ko se je konec prvega polletja 1. 1939 di- rektor Hočevar poslovil od zavoda, je postal njegov naslednik dr. Adolf Pečovnik, pro- fesor klasične gimnazije v Mariboru in bivši prosvetni inšpektor nekdanje mariborske oblasti. Naloge, ki so ga čakale, niso bile lahke. Že se je bližal vojni vihar, ki je nato jeseni 1939 zajel Evropo in polagoma ogrožal tudi našo domovino. Zbrano, mirno delo na šoli je bilo že močno ovirano, vse leto so se vrstili vpoklici profesorjev na orožne vaje, kar je seveda motilo pouk. Jeseni 1. 1940 se je nastanila v šolski telovadnici in v stran- skih prostorih neka protiletalska baterija in v senci njenih topov, ki so na bližnjem trav- niku grozeče moleli proti nebu, se je začelo novo šol. 1. 1940/41. 4. Med okupacijo Ko so 6. aprila 1941 sovražne vojske od vseh strani vdrle v Jugoslavijo, sO' se začeli hudi časi za slovensko šolstvo. V splošni zme- di je stara oblasit 9. aprila odredila, naj se pouk konča in učencem razdelijo spričevala. Komaj so bila spričevala v naglici napisana in razdeljena, je italijanski civilni komisar, ki je bil medtem prevzel oblast, odredil, naj se po velikonočnih počitnicah 23. aprila pouk nadaljuje. Tudi HI. gimnazija je še v aprilu dobila nove štampiljke z italijansko-sloven- skim besedilom, v maju je pa oddelek itali- janske voijske zasedel telovadnico. Takoj spo- četka se je Italijanom zdel eden od profe- sorjev nevaren. To je bil dr. Lavo Cermelj, ki je bil že od 1. 1935 dodeljen banski upravi kot vodja Manjšinskega inštituta. Malo pred izbruhom vojne je bil inštitut iz previdnosti ukinjen in dr. Cermelj se je vrnil na šolo. Učil je le nekaj dni, ko so ga Italijani zaprli in kasneje na velikem protislovenskem pro- cesu 1. dec. 1941 v Trstu obsodili na smrt. Pomiloščen nato na dosmrtno ječo, je bil za- prt na otoku Elbi, dokler ni v začetku leta 1944 odšel v partizane. Konec maja je prišel v Ljubljano italijan- ski prosvetni minister Giuseppe Bottai in si je ogledal tudi poslopje III. gimnazije kot najlepše srednješolsko poslopje v Ljubljani. Dva dni pred njegovim obiskom so Italijani predpisali v vseh šolah rimski pozdrav, ki je ostal na papirju, dokler so bili slovenski dijaki in profesorji sami med seboj. Jeseni, ko so prišli na šolo tudi italijanski profesor- ji, je rimski pozdrav kmalu postal povod za šikane. Drugače Italijani v tem šolskem letu niso uvajali novotarij; pouk je potekal po starem učnem načrtu, le nižjih in višjih te- čajnih izpitov na koncu leta ni bilo; četrto- šolci in osmošolci so dobili na spričevala pripombo, da veljajo ta tudi kot spričevala o nižjem oz. višjem tečajnem izpitu. Z novim šolskim letom 1941/42 so se za- čele spremembe na srednjih šolah. V učnem načrtu je odpadla srbohrvaščina, kot prvi ži- vi jezik s 3 tedenskimi urami se je uvedla italijanščina, francoščina je ostala le kot ne- obvezen predmet. Se večje spremembe so pri- šle v začetku šol. 1. 1942/43 v zvezi z novo razdelitvijo srednje šole, ki naj bi se po zgledu srednjih šol v Italiji debla na triletni nižji in petletni višji tečaj. Zaradi tega pre- hoda na triletni nižji tečaj so konec šol. 1. 1942/43 delali nižji tečajni izpit učenci III. in IV. razreda hkrati. Jeseni 1942 so tudi uvedli začetek šol. leta in rednega pouka s 1. okt. in poostrili sprejemni izpit, še strožje odredbe glede tega pa so izdali maja 1943. S tem so hoteli čimbolj omejiti dotok učen- cev v gimnazije, da bi tako zmanjšali število slovenskega izobraženstva. i Spominski plošči v avli III. drž. gimnazije 113 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Najbolj kočljive so bile spremembe pri pouku telesne vzgoje, ki so jo popolnoma iz- ročili prosluli »Italijanski liktorski mladini v Ljubljani« ali s kraticami »Gill«, ki je predpisala za ta pouk poseben kroj. Gill je prirejala za mladino tudi brezplačne kine- matografske predstave, organizirala med šo- lami tekme v telovadbi in raznih športnih panogah ter v zborovskem petju, vse zdru- žene z nagradami. Nagrade so delili tudi učencem, ki so imeli najboljši uspeh v ita- lijanščini; z vsem tem kot tudi s šolskimi kuhinjami in raznimi obdaritvami so hoteli pridobiti mladino; toda ravno priganjanje v Gill je poleg uvajanja rimskega pozdrava le še bolj poostrilo odpor slovenske mladine proti okupatorjem. Tudi na III. gimnaziji je bilo tako. Na- rodno zavednost in odločnost so še dvignili številni učenci-begunci, ki so prihajali z ozemlja, zasedenega po Nemcih in so se vse leto naknadno vpisovali na ljubljanske šole. Kmalu se je pojavila tudi dijaška OF z or- ganiziranimi akcijami, pni čemer so imeli vodilno vlogo člani SKO J. Obletnico razpa- da stare Avstro-Ogrske 29. X. 1941 in postan- ka prve Jugoslavije 1. Xll. 1941 so učenci obhajali s tihimi demonstracijami, uradno poročilo govori tudi o »ponesnaženju šol- skega poslopja s komunističnimi napisi in znaki«. Kmalu nato beremo, da so se učenci 11 b razreda branili po rimsko pozdravljati, v nekem razredu pa je izginila slika itali- janskega kralja s stene. Ko so določali učen- ce za telovadno tekmo, ki jo je organiziral Gill, je neki četrtošolec izjavil: »Ne bom na- stopil, sem Slovenec in ne izdajalec!« Seveda je moral biti za eno leto izključen. Med tremi učitelji italijanščine, ki so prišli še v šolskem letu 1941/42 iz lialije, je eden baje grozil učencem v šoli s samokresom. Ta je tudi prijavil ravnatelju, da so učenci V. b razreda dne 1. decembra ob 15. uri vstali in obstali v molku okoli 3 minute. Zato je bilo 28 učencev tega razreda kaznovanih z izključitvijo za eno šolsko leto » s pripombo, da se to šolsko leto ne morejo vpisati na no- beni drugi šoli v pokrajini«. Dijaki so tudi po drugih razredih enako demonsitrirali, a tega slovenski profesorji niso javili. Malo kasneje, 16. decembra, iso istemu itolijanske- mu učitelju odrekli učenci VIII. b razreda rimski pozdrav in nato iudi niso hoteli pisati italijanske šolske naloge. Zato je bilo 31 učencev tega razreda za eno šolsko leto iz- ključenih. Pri zaslišanju so nekateri učenci dobro odgovarjali, da »rimski pozdrav ni na- ša navada, ustava (ljubljanske pokrajine) nam je pa zagotovila, da se bodo naše šege in navade spoštovale«. Ko so februarja 1942 Italijani obdali Ljub- ljano z bodečo žico in začeli s sistematičnimi racijami pobirati »sumljive ljudi«, zlasti mo- ško mladino, so bili hudo prizadeti tudi naši dijaki. Med 600 Bežigrajčani, ki jih je po- noči 28. junija 1942 peljal vlak v internacijo v Gonars, je bilo precej bežigrajskih dijakov in nekaj profesorjev IV. gimnazije. Pri Verdu so partizani napadli in ustavili vlak ter osvobodili dobro polovico internirancev, medtem ko so ostali morali nadaljevati pot v internacijo. Večina osvoibojenih se je pri- družila partizanom, med katerimi so beži- grajski dijaki že našli nekaj svojih tovarišev; še več se jim jih je pridružilo v naslednjih letih. Tudi med profesorji se je že zgodaj začelo odporno gibanje. Prvi zadevni se- stanki so bili že v maju 1941; naslednje leto je bila kot na drugih šolah tudi tu organi- zirana OF, ki je bila do kapitulacije Italije še kolikor toliko nemotena. Od profesorjev jih je konec šolskega leta 1941/42 manjkalo sicer pet, a so bili povečini še v vojnem ujetništvu, le prof. Edo Kocbek je bil že na osvobojenem ozemlju. Pouk je bil zaradi vojnih dogodkov že prvo leto okupacije težko prizadet. Začel se je šele 6. oktobra 1941 in bil čez zimo koli- kor toliko normalen. Ko sta se spomladi 1942 vselila v poslopje bežigrajske gimnazije naj- prej I. moška realna gimnazija in nato še učiteljišče, sta imeli obe gimnaziji pouk vsaka po 3 dni v tednu, učiteljišče pa tri- krat popoldne. V drugem vojnem letu se je začel pouk 13. oktobra 1942 in so imeli reden vsakdanji pouk le osmošolci, vsi drugi raz- redi le po trikrat na teden, šele z decem- brom so imeli vsakdanji pouk tudi tretje- in četirtošolci. V tretjem vojnem letu 1942/43 se je vpisalo na zavod skupaj 613 učencev, toda z odlokom visokega komisarja 7. aprila 1943 je bilo črtanih 52 učencev na j vel iz VII. in Vili, razreda, brez dvoma iz politič- nih razlogov, čeprav podrobnosti iz ohra- njenih spisov niso razvidne. Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Itali- ja, so s poraženo italijansko vojsko odJii tudi italijanski prosvetni funkcionarji in profesorji. Po njih začete šolske reforme so se nehale izvajati, telesna vzgoja se je vrnila v področje prosvetne oblasti in gimnazije so se zopet delile na dva štiriletna tečaja. Prvi tuji jezik je postala seveda nemščina, italijanščina je bila v prvih dveh razredih odpravljena, drugod znižana na 3 tedenske ure, francoščina je ostala neobvezna. Novi režim »prezidenta« Rupnika tudi ravnatelju 114 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA dr. Pečovniku ni zaupal. Na posebni Kapni- kov ukaz je bil 11. XI. 1943 upokojen, če§ da >ima dva sina oficirja pri partizanih«; vodstvo zavoda je nato prevzel kot vršilec dolžnosti ravnatelja profesor dr. Josip lic. Kmalu so prišli za zavod novi hudi časi. Sredi januarja 1944 sta bila zaprta in v Nemčijo odpeljana profesorja Vladimir Koch in Jože Kosmatin, v maju jima je sledil Milan Dodič. S poukom je šlo vedno slabše. Začel se je sicer v redu 11. oktobra, toda že 9. novembra je zaisedlo nemško vojaštvo vso šolo in pouk je popolnoma prenehal; ko so Nemci izpraznili 11. in lil. nadstropje, se je 9. decembra v skrčenem cbsegu obnovil, po novem letu pa čisto prekinil in ostal pre- kinjen vse do 3. marca, ko je dobil zavod na razpolago nekaj učilnic v uršulinski zu- nanji šoli. Tu so strnili po dve vzporednici v en oddelek in še je bil pouk le vsak drugi dan. Cela dva meseca pouka sta bila izgub- ljena, tako da niso mogli končati I. polletja in so bili dijaki ocenjeni le na koncu leta. V celem je bilo le nekaj nad 60 dni pouka in še ta pouk je bil moten po vedno bolj pogostih letatekih alarmih; zato je mogla biti tudi učna tvarina predelana le v zelo skromnem obsegu. Zadnje šolsko leto v vojni se je začelo jeseni 1944 v istih slabih razmerah. Pouk je bil vsak drugi dan in letalski alarmi vedno pogostejši, zato se je od 1. decembra dalje začenjal pouk ob 7.30 zjutraj in ob 13.15 po- poldne. Sredi decembra so bili sedmošolci in osmošodci poklicani v »delovno službo« in so čistili sneg po ulicah, naslednjo pomlad pa so morali hoditi pod nadzoirstvom profesor- jev kopat strelske jarke okrog Ljubljane. V začetku aprila so končno zaradi alarmov skrajšali šolske ure na 20 do 25 minut; pouk se je začenjal popoldne šele ob 17. uri. Tako je spomladi 1945 prenehalo vsako pravo šolsko delo. Tudi sicer so prišle vojne stiske in težave do viška; vse trpljenje pa je lajšala zavest, da se bliža konec okupa- torjeve oblasti in dokončna osvoboditev. Pri- nesla jo je junaška partizanska vojska, ko je 9. maja zjutraj vkorakala v Ljubljano. 5. Po osvoboditvi Nova ljudska oblast je postavila za dele- gata na 111. gimnaziji profesorja dr. Alojza Vadnala. Ta je 18. maja 1945 prevzel rav- nateljske posle, 22. maja pa se je začel redni vsakdanji pouk, začasno po starem učnem načrtu. Zaradi političnih »prestopkov« proti okupatorjem izključeni dijaki so bili zopet sprejeti v šolo, viračali so se tudi internirani dijaki in 13. junija sta prišla iz Dachau a profesorja Koch in Kosmatin. Nova oblast je poklicala nazaj nasilno upokojenega rav- natelja dr. A. Pečovnika, ki je 15. junija zopet prevzel vodstvo zavoda. Pouk se je končal že 23. junija, nato so dijakom ra:^- glasili letni uspeh; spričevala o dovršenem IV. oziroma VIII. razredu so veljala ob- enem kot spričevala o zadevnih tečajnih iz- pitih. Vsa med okupacijo izdana spričevala je pregledala komisija treh profesorjev in jih nostrificirala, če se učenci niso bili pregre- šili proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Samo za 11 učencev komisija ni predlagala nostrifikacije spričeval; ti se za eno šolsko leto niso smeli vpisati oziroma opravljati izpitov. Novo šolsko leto 1945/46 je prineslo prve večje spremembe v smeri demokratizacije šolstva. Meščanske šole so bile ukinjene, šol- nina odpravljena in ustvarjena enotna sred- nja šola. Ko sta se v septembru iz poslopja izselili vojna bolnica za lahke ranjence in zobna ambulanta, je bilo po dolgih letih vse poslopje vrnjeno šoli. V počitnicah pred šolskim letom 1946/47 je dokončno odšel v pokoj ravnatelj dr. Pe- čovnik, začasno vodstvo zavoda je prevzel profesor Bemik, dokler ni bil 11. septembra 1946 postavljen za ravnatelja profesor Franc Cemažar z učiteljišča. Z začetkom šolskega leta 1947/48 je bila po odločbi prosvetnega ministrstva na vseh šolah uvedena koedukacija, obenem so' bili določeni šolam okoliši in jim dodeljeni dija- ki-vozači; od teh so se mogli na lil. gimna- zijo vpisati le učenci, ki so se vozili po vrhniški progi v Ljubljano. Prvo leto se je vpisalo skoraj enako število učencev in učenk, fantov 308, deklet 302, skupaj torej 610. Približno isto razmerje je ostalo tudi v na.slednjih letih. Tudi v notranjem ustroju šole so nastale precejšnje spremembe. Ker Poslopje III. drž. gimnazije 115 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je bila uvedena »sedemleiika«, i. j. sedem- letno obvezno šolanje, je dobila nižja gimna- zija tri razrede, višja štiri. Novi učni načrt je uvedel v vseh. razredih l«>t prvi tuji jezik ruščino, v višjih treh angleščino. Začeta re- forma gimnazij se ni do kraja izvedla in z uvedbo osemletnega obveznega šolamja leta 1951 se je gimnazija zopet razdelila na štiri- razredno nižjo in štirirazredno višjo. S šol- skim letom 1951/52 je tudi ruščina izgubila vlogo prvega tujega jezika in na njeno mesto je prišla pri nas kot na večini gimnazij an- gleščina, kot drugi tuji jezik v višjih raz- redih nemščina. Pomembno spremembo je prineslo naslednje šolsko leto 1952/55, ko se je uvedla v višjih razredih latinščina; še pomembnejša je bila uvedba novega pred- meta z nazivom >pouk družbene in moralne vzgoje«. Ko je bil jeseni 1954 objavljen novi pred- metnik za višje gimnazije, je postala latin- ščina neobvezen predmet; zato pa so mogli na posameznih gimnazijah odpreti v 1. raz- redu po lastni izbiri učencev vzporednice z obvezno latinščino poleg živega tujega je- zika. Tako vzporednico v 1. razredu je s šolskim letom 1955/56 dobila tudi III. gim- nazija in se je vanjo vpisalo 35 dijakov. Hkrati je bila odrejena za gimnazije, kjer je prvi tuji jezik germanski, za drugi tuji jezik v višjih razredih framcošoina, kar velja torej tudi za našo šolo. Že v šolskem letu 1948/49 so bili dobili višji razredi nov ob- vezen učni predmet, predvojaško vzgojo, ki so jo začeli poučevati marca 1949 posebni strokovni učitelji; jeseni 1959 je bila pred- vojaška vzgoja omejena le na zadnje tri višje razrede. , Tudi v vodstvu šole so še sledile spre- membe. S šolskim letom 1949/50 se je po- slovil od zavoda ravnatelj Franc Cemažar in odšel v isti funkciji na učiteljišče, njegov naslednik je postal p-rof. David Zupan, ki je ostal na zavodu le do jeseni 1952, ko je bil premeščen kot ravnatelj na gimnazijo v Aj- dovščini, za ravnateljico III. gimnazije pa je bila postavljena prof. Anka Pernuš. V nedeljo, 6. junija 1948 se je III. gimna- zija skupaj s IV. gimnazijo oddolžila spo- minu dijakov, ki so med osvobodilno vojno padli kot borci ali kot talci ali pomrli v ječah in taboriščih. Poseben odbor profesor- jev je v sodelovanju s starši in sorodniki vojnih žrtev ugotovil imena 54 takih učen- cev, ki so bila nato vklesana v marmorno ploščo, vzidano na levi steber v vhodni avli šolskega poslopja. Enaka plošča z imeni 53 vojnih žrtev — učencev IV. gimnazije — je bila vzidana na desni steber. Odkritja spo- minskih plošč se je udeležilo dijaštvo obeh zavodov, svojci rajnih dijakov ter zastopniki ljudske oblasti, med njimi podpredsednik prezidija ljudske skupščine Edo Kocbek, ki se je kot nekdanji profesor III. gimna- zije v lepem govoru spominjal padlih žrtev. Ta slovesnost je bila zadnji javni nastop IV. gimnazije, kajti z novim šolskim letom jeseni 1948 jo je prosvetno ministrstvo uki-. nilo, njene spise in inventar je prevzelo rav- nateljstvo III. gimnazije, kamor je bilo hkra- ti premeščenih tudi 17 profesorjev in pred- metnih učiteljev. Ker je tudi večina učencev prešla na III. gimnazijo, je bilo tu najprej vpisanih nad 900 dijakov, vendar ne za dol- go, kajti dijaki, stanujoči južno od železni- ške proge, so kmalu prestopili na druge gimnazije v središču mesta. Namesto ukinje- ne IV. gimnazije je prišla gostovat v po- slopje VIII. gimnazija, ki je bila dotlej v šoli na Vodovodni cesti. Najglobljo spremembo zadnjih let pomeni tudi v življenju naše šole uvedba družbe- nega upravljanja. Prva stopnja v tem raz- voju je bila ustanovitev šolskega sveta jese- ni 1950, ki se je razdelil v tri komisije: peda- goško, socialno in finančno-gospodarsko. Pravo družbeno upravljanje je prinesel šele splošni zakon o vodstvu šol spomladi 1955, ki je uvedel šolske odbore s povsem določe- nimi pravicami in dolžnostmi. Ko je MLO Ljubljana na seji 1. februarja 1955 imenoval na predlog zbora volivcev in posameznih družbenih organizacij ter društev 16-članski šolski odbor na III. gimnaziji, se je tudi za ta zavod začela nova doba. Tako je dočakala ljubljanska III. gimna- zija svojo petdesetletnico in z njo — svoj konec. Kajti z izvedbo dolgo odlašane šolske reforme je bila z 31. avgustom 1958 poleg vseh drugih ukinjena v stari obliki tudi III. gimnazija. Namesto nje (in bivše V11 T. gimnazije) je s 1. septembrom 1958 stopila v žiivljenje nova gimnazija s samo štirimi (dosedanjimi »višjimi«) razredi, ki se — zo- pet edini primer v Ljubljani — imenuje ravno talko III. gimnazija. Usoda torej III. gimnazije le ne pusti umreti. Naj bo to sre- čen omen za njen nadaljnji procvit! OPOMBE Nečasek, Gesch. d. Laib. Gymn., Jahresbericht d. Gymn. Laibach 1859—1861. — Jahresbericht d. k. k. Staatsgymn. m. deutsch. Unterrichtssprache in Laibach, š. 1. 1908/9 do 1915/15. — I. Hribar, Spomini IL, 382. — Letno poročilo ni. drž. r. gimn. v Lj., š. 1. 1929/30 do 1949/40. — MaL Slovenci v desetletju 1918—1938, Lj. 1928, 720 si. — Uradni lisi LRS. — Vestnlk in Objave min. za prosveto LRS — Arhiv III. gimn. — Pismeno sporočilo ravn. dr. A. Pcčov- nika. — O udeležbi bežigrajskih dijakov v NOB prim, tudi publikacijo Mladost -r boju, Lj. 1955. Izd. Klub borcev NOB »Kosmač-Klemenčičc. — [(Ta članek — zaključen jeseni 1958 — je povzetek obširnejše raaprave, napisane za svojčas predvideni spominski zbornik III. gimnazije.) 116 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA PRISPEVKI ZA ZGODOVINO RIMSKEGA IGA JARO SASEL Ze od XV. stoletja dalje postavljajo zgo- dovinarji in starinoslovci vprašanje, kaj je bil Ig pri Ljubljani v antiki, kakšno zgo- dovino je imel in kdo so bili njegovi pre- bivalci. Od XV. stoletja prihajajo tam — kolikor se da dokumentirati — na dan rim- ski napisni spomeniki, v glavnem nagrob- niki, z izrazito lokalnim obeležjem, ki se od drugih ločijo po onomastičnem gradivu, po umetno-obrtnem oblikovanju in po tematiki ornamentov in reliefov. Ker so bili oddavnaj znani v velikem šte- vilu, so eo ipso vsiljevali misel na zgodovin- sko pomembnost tega kraja. Zgodovinarja I. L. Schoenlebna je napačna interpretacija rimskega gradbenega napisa iz sosedne Vrh- nike — v antiki Nauportus — verjetno v kombinaciji s Tacitovim opisom upora voja- ških enot, ki so ob Avgustovi smrti tam ta- borile, zapeljala v domnevo, da se je Ig ime- noval Magnus viciis. Na omenjenem napisu* namreč so vaški magistrati v Nauportu ozna- čeni s kratico magfistri) vici, kar je Schoen- leben citai za Magnus vicus. Od tod naj bi izvirala tudi današnja oblika njegovega kra- jevnega imena, ki je jezikoslovci doslej niso še zadovoljivo razložili.^ Arheolog A. Müllner je v drugi polovici XIX. stoletja — pred ve- likimi izkopavanji v Ljubljani — zagovarjal celo lokalizacijo mesta Emone, Ljubljane, na Ig.' Th. Mommsen in B. Saria* se zadovolju- jeta z ugotovitvijo, da gre na Igu za večjo vaško naselbino v sklopu emonskega kolo- nialnega teritorija. Raznih mnenj in misli je bilo izrečenih več; tu ni mesto, da bi bile naštete, vsekakor pa ostaja dejstvo, da je bil Ig v starem veku relativno ugledna posto- janka, od katere se je do danes — kar je za analogna ne-mestna naselja redkost — ohra- nilo ok. 100 spomenikov, ki osvetljujejo mar- sikatero vprašanje iz njegovega dogajanja. Ti spomeniki, ki so jih našli v zemeljskih plasteh kmetje pri obdelovanju polj ali pa so jih izkopali pri gradnji vasi — v glavnem v XIV.—XV. stoletju —, so bili porabljeni kot stavbni material, lepši kosi sO' bili deko- rativno vzidani v poslopja, največ po stenah vaških cerkva v ižanskem kotu. Starinoljubi so jih hodili tja ogledovat, si jih prerisovali in jih prepisovali. V drugi polovici XIX. sto- letja so pričeli nekatere zbirati v Kranj- skem deželnem muzeju, še prej pa je dal druge mestni arhivar in zgodovinar J. Dol- ničar prepeljati v mesto ter jih ob gradnji ljubljanske stolnice vzidati v njene stene, kjer so še danes.^ Spomenike, ki so ostali na Igu, pa je izpiral dež, žgalo jih je sonce in polagoma jih je razjedala zmrzujoča megla. Okrajni spomeniški urad v Ljubljani je spoznal, da ne bo od njih — če ostanejo ne- zavarovani še kako desetletje — ostalo kaj, kar bi bilo vredno reševati. Sklenil je, zbrati preostale kamne v Iški vasi v cerkvi sv. Mi- haela iz XIII. stoletja (slika 1), zaradi sta- rosti in kmečkega načina gradnje umetnost- no-zgodovinsko znameniti stavbi, ki stoji ob poti v Iški Vintgar, in ustvariti z njimi pou- čen lapidarij. V tem lapidariju bo zbran do- bršen kos ižanskih zgodovinskih ostankov iz antike, turistična in izobraževalna vloga mu bo čedalje bolj naraščala, ker bo predstav- ljal vsebinsko in oblikovno unicum. Ravno zaradi njega, nekako kot za začetek tega lo- kalno znamenitega dogodka, naj anticipiram nekatere rezultate arheološko-historičnih raziskav, ki bodo omogočile za Ig in za Barje zgodovinsko monografijo, ko bodo zaklju- čene. Ižanski svet leži ob južnem robu Ljub- ljanskega barja, stisnjen pod Krimom, ki se strmo dviga nad njim, tesno ob katerem te- čejo nekatera vstopna pota na bloško-rakit- niško planoto. Naravne zveze preko Barja do večjih bivališč ali do mestnega središča na prostoru Ljubljane so neugodne, kar je sprva delno nadomeščala plovna Iščica, ki se izliva blizu Črne vasi v Ljubljanico. Zemlja je rodovitna, gozdovi bogati, klima je kljub barski megli ugodnejša od ljubljanske. Položaj antičnega naselja na Igu ni po- vsem jasen, ker doslej tam ni bilo arheolo- ških izkopavanj. Naslednji sklepi temeljijo na posamičnih slučajnih najdbah, pri čemer je treba podčrtati, da imajo le trije od okoli 100 antičnih kamenih spomenikov toč- no znano najdišče. Težava pri topografskem določanju na Igu je tudi v tem, da ni znan natančen potek cest. S svetom je imelo ob nekdanjem jezeru — v antiki pa v glavnem močno zamočvirjenem barju' — ležeče ižansko naselje več zvez. Ugotovljena je trasa, ki se od Dolenjske ce- ste, to je ceste Emona—Siscia (Sisak), cepi pri Lavrici, drži na Babno Gorico in od nje v ravni črti na Kremenco,' z glavno smerjo v Cerkniško kotlino, na Trst—Tergeste, s šte- vilnimi lokalnimi odcepi. Eden od njih je vodil na Ig. Morda ni neupravičeno sklepa- nje, utemeljeno na nekaterih arheoloških znakih ter na logični domnevi, da so barske ceste načrtno speljane v najkrajših smereh, da se je ta začel pri Babni Gorici in držal 117 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ravno v smeri na današnje ižansko pokopa- lišče, v čigar območju se je cepil en krak čez Golo na Krvavo Peč mimo Dedca pri Stajah, drugi skozi Iško vas čez Gornji Ig na Ra- kitno, tretji pa prejkone na Tomišelj in Bo- rovnico. Direktna cestna zveza z Emono ni bila potrebna, ker jo je nadomestovala vodna pot Iščica—Ljubljanica. Skoraj ni dvoma, da je obstajala tudi pot ob južnem robu Barja proti vzhodu na Dolenjsko cesto. Ali so Rimljani regulirali oziroma osuše- vali Barje, je težko reči. Splošno sprejeto in tudi logično je, da so izravnali skrivenčeno strugo Ljubljanice in jo hkrati speljali mimo Podpeči zaradi izkoriščanja kamnolomov, kar je poživilo to industrijo in pocenilo trans- port.' To približuje verjetnost, da so se vsaj delno lotili tudi Barja samega. Drugi ele- ment, M bi govoril takemu sklepanju v prid, bi bilo dejstvo, da je ležala nad izko- panim rimskim cestiščem na Barju pri Babni Gorici debela plast šote, kar kaže, da se je po rimskem propadu Barje dvignilo, ker so se odtoki zanemarili.' Tretji element bi bile analogije: Rimljani so bili takih del vajeni in so jih povsod dosledno vršili. V tej zvezi je, ko t četrti element, treba omeniti zanimive vzroke upora panonskih legij leta 14 po n. št., ki jih omenja in opisuje Tacit, ann. I, 16 ss. Rimiskim vojakomi je pripadal po odslužitvi obvezne 20-letne službe — apud horrid as genies, karakterizirajo uporni — bodisi zne- sek, s katerim si lahko omogočijo starostno preskrbo in meščansko življenje, ali pa ustrezna posest. Z dodeljevanjem posesti je Rim sistematično koloniziral zelo rad seveda politično važne, a nekultivirane predele. Ena glavnih pritožb upornikov v Nauportu in po drugih garnizijskih postojankah je bila. po- leg prenizke plače in brezdušne discipline, ugotovitev, da tiste, ki slučajno preživijo, po- šiljajo v področja, uhi per nomen agrorum uligines paludum vel inculta moniium acci- piant, kjer prejemajo namesto njiv močvare ali puste planine. Ker so tedaj ustanavljali Emono ter intenzivno kolonizirali emonski prostor, je z izrazom nedvomno mišljeno Ljubljansko barje in Kranjska. In gotovo je upravna služba Barje po tem očitku že iz političnih razlogov skušala asanirati. Na barskih tleh ni bilo odkrito nobeno an- tično naselje oziroma njegovi sledovi. Vsa najdena pričevanja so na suhi zemlji južno od barja samega. Nekateri znaki nakazujejo, da je bil v antiki zaselek ali vsaj kmetija v Mateni; morda tudi v Iški Loki, v Iški vasi, Straho- merju in na Tomišlju. Nedvomno sta bila — morda v religioznem smislu — poseljena osa- melca jugozahodno od Iga, Zidana Gorica in Poljska Gorica. Sledovi naselja na Igu samem se kopičijo od njegovega današnjega središča v smeri proti pokopališču; torej prejkone vzdolž prej omenjene ceste, ki je vodila iz smeri Babna Gorica. Nekatere najdbe so bile izkopane na njivah tik Iga na severni strani: verjetno so stala tam posamezna poslopja oziroma kme- tije. Kaj je bilo Na Pungertu (grajski hrib), ni ugotovljeno. V prazgodovini je bilo na njem utrjeno naselje; v antiki je bil najbrže tu kultni prostor. Ce je ta domneva točna, potem nedvomno kot nadaljevanje kakega lokalnega kulta iz starejših, tako imenovanih železnih dob. Ižansko pokopališče v antiki se da ugoto- viti od današnjega pokopališča do Staj, kjer se morda nadaljuje v smeri ali na Iško vas ali proti zahodu, en del pa zavije proti ju- govzhodu: mimo kmeta Ponikvarja do' Ded- ca, kakor imenujejo domačini nagrobnik v istoimenski dolinici ob Stajah, vrezan v živo skalo pred 1800 leti (slika 5)."> V rimski dobi je moralo obstajati nekje v območju samega Iga tudi pristanišče ob Išči- ci ter nakladališče. Doslej sicer še ni ugo- tovljeno, toda če bi raziskovali prostor, bi se kje v bližini izvira Iščice nedvomno poj-a- vili ostanki take gradnje. Nekaj več se da ugotoviti o naseljencih antičnega Iga. Na nekaterih nagrobnikih so njihove podobe v reliefu (slike 4, 6, 8, 12). Ženske so v domači nošnji, moški so bradati, ogrnjeni v rimsko togo. Dasi so portreti iz- delani delno neokretno, vendar jasno kažejo — ob primerjavi z današnjimi prebivalci — notranjski kmečki tip. Izsušen obraz s koni- často Ijrado, izrazitih trpkih potez, z moč- nimi ličnimi kostmi. Ta tip ni prišel na Ig iz štajerske ali kranjske smeri. Prišel je z jugovzhoda ali jugozahoda. To potrjuje obli- ka njihovih imen, zapisanih v nagrobnem be- sedilu. Izjemne med njimi so rimske oblike družinskega imena, še bolj keltske; prevla- dujejo ilirske ali venetske. Kateri od obeh skupin pa pretežno pripadajo — jezikovni skupini imata posebno v imenskem gradivu ogromno podobnosti — mora pokazati de- tajlna preiskava, ki še ni izvedena. Ta bo odgovorila na vprašanje, komu gre prištevati antičnega Ižanca, ali Ilirom ali Venetom. Po socialnem položaju prevladuje med do- mačini srednji sloj. Izrazite suženjske plasti ni zaslediti. To je razumljivo pri starem po- deželskem kmečkem prebivalstvu, ki je su- ženjski stan nedvomno poznalo, kjer pa v in- ternem krogu po rimski zasedbi ni prihajal 118 SI. 1. SI. 5. SI. 2. SI. 1. Cerkev sv. Mihaela v Iški vasi, pogled z juga. Pod ome- tom in v stenah je vzidanih veliko število rimskih nagrobnikov. Posamični spomeniki .so vidni tudi na sliki. — SI. 2. Jugo- vzhodni zaključek dolinice Dedec pri Stajah z gozdno potjo, ki drži mimo rimskega nagrobnika (Al J 154), vrezanega v živo skalo pred 1800 leti (na sliki desno v grmovju). — Si. 3. Na- grobnik iz lokalnega površinskega apnenca, spodnji del odbit; viišina = 80, širina = 78, debelina = 25, višina črk = 6 cm. J*fapisno polje obdajaita gladka stebra, ki nosita arhitrav. V zatrepu gorgoneion s konkavnim obrazom, ščetinastimi lasmi in 1 petljo okrog vratu; v zaklinkih na hrbet obrnjena leteča ptiča 6 košatim stiliziranim repom. Odkrit 1957 v severni steni cerkve sv. Jakoea v Strahomerju, likoma nad spomenikom Al J 128, o priliki snemanja freske sv. Krištofa iz XVI. stoletja, ki je na- grobnik prekrivala. Prepeljan v lapidarij ižanskega kota v cer- kev sv. Mihaela v Iški vasi. Frontoni Q(uinti?) | If(iUo) an/n (orum) L et matr(i) 1 /........./ vio | /........; • • \ l~ Besedilo je diagonalno odbito. Crke pravilne, z rahlo tendenco k rustikalnosti. Punktuacija dosledna. 1 ni v ligaturiL 2 et, ma v ligaturi. 3 Pred vio vidnih še nekaj sledov črk. 4 Na kraju vrstice vidnih nekaj sledov črk. — SI. 4. Nagrobnik iz lokal- nega apnenca, fragment niše z reliefi pokojnih; višina = 47, j šiirina = 51, debelina = 23 cm. Ohranjeno je le desno doprsje — mož koničastega obraza in izstopajočih oči -- ter odlomek levega, prejkone ženskega. Spomenik je bil odkrit v drugi po- \ lovici XIX. stoletja, vzidan zunaj v južni steni župne cerkve na Igu. 1957 prepeljan v lapidarij v Iški vasi. A MUllner, Emona n. 84. — SJ. 5. Nagrobnik iz lokalnega jwvrsinskega apnenca, ohranjen spodnji reliefni del, višina = 50, širina = 90, debe- . lina = 25 cm. Od napisnega polja, ki sta ga obrobljala stebra, j SI. 4. SI. 5. SI. 6. SI. T. SI. 8. SI. 9. je viden le spodnji rob. V reliefnem delu je upodobljenih šest 1>redmetov, izdelkov kovaške obrti: ponev z ročajem, nož, boda- o, podkev (spodaj) predmet v obliki skrinjice z držajem ali poliptiha :(zgoraj) ter predmet v obliki puščične osti (?), fi- bule ali žeblja. Spomenik jje bil odkrit v letu 1957 v zahodni steni cerkve sv. Mihaela v Iški vasi; shranjen v lapidariju v isti cerkvi. — SI. 6. Nagrobnik iz podpeškega apnenca, odlomek, višina = 45, širina = 90, debelina = 25 cm. V preprosto uokvir- jenem reliefnem polju, ki jo nad napisom, sta doprsji moškega in ženske s pohnesečnim obeskom na ogrlici. Spomenik je bil vzidan v južno steno župne cerkve na Igu. 1958 prepeljan v lapi- darij ižanskega kota v cerkev sv. Mihaela v Iški vasi. Cf. A. Milliner, Emona n. 85. — ;S1. 7. Nagrobnik iz lokalnega apnenca, ohranjeni spodnji del, zatič odbit; Tišina = 58, širina = 65, debelina = 25, višina čnk = 5.7—4 om. Napisno polje obrobljata gladka stebra, od katerih je vidna le baza, na katere podnožja je vrezan razmejitveni del napisa. Kamen je bil izkopan v oh- močju kmetije J. Ponikvarja, Staje 2, v prvi poloivici prejšnjega stoletja, porabljen med leti 1840—1848 kot stavbni material pri njeni gradnji; ob prezidavi 1955 i>a ga je lastnik vzel iz stene in predal lapidariju ižanskega kota v Iski vasi. l(ocui) mfonu- menti) in Krönte) p(edn) Fill | in agro p(edet) Villi Besedilo , napisa v celoti manjka, na bazi ohranjene le mere grobnega arcala. Crke pravilne, visoke. Punktuacija dosledna. — SI. 8. Nagrobnik iz lokalnega apnenca, ohranjen vrhnji reliefni del; višina = 51, š = 88, db = 37 cm. Trojna niša s tremi doprsji; levo je doprsje žene s koničastiim obrazom, poudarjenimi lični- cami ter vencem v kratkih laseh, obe moški doprsji imata bra- SI. 10. SI. 12. SI. 11. dat obraz in kodraste lase. V zaklinkili navzdol plavajoča delfina, vmes dve petorolisti rozeti. Spomenik je bil odkrit v drugi polo- vici XIX. stoletja, vzidan zunaj v južni steni župne cerkve na Igu. 195? prepeljan v lapidarij v Iški vasi. Cf. A. MUUner, Emona n. 80. — SI. 9. Nagrobnik iz površinskega lokalnega ap- nenca, desna zgornja tretjina in vrhnji del manjkata; višina = 106, širina = 72, debelina = 22, višina 6rk = 6—5.5 cm. Na- pisno polje obdajata gladka stebra s kockasto bazo in listnim ka.pitelom, ki nosita prečno gredo. Spomenik je bil odkrit 195", vzidan na zunanji strani severne stene cerkve sv. Jakoba v i Strahomerju, tik pod spomenikom CIL III 3788 + 10727; noto prepeljan v lapidarli v Iški vasi. Maxlimms] | firm/i f(iliut) o(bUu»i an(noTum) ..] I QuinclH J | ofbit.) an(nomm) II Ree /. . ./ ( Eppo f(ecil) vi[ne\D(u)sI. Besedilo je diagonalno odbito. Črke pravilne, visoke. Punktuacija dosledna. 1 ma v ligaturi. i Nom. mase. določen na osnovi danega prostora. 3 Spol nedoloč- j Ijiv. 4 an v ligaturi. Reg[ae?j 5 Za vious ni prostora. — SI. 10. ; Nagrobnik iz lokalnega apnenca, ohranjen spodnji del; višina ; = 87, širina = 73, debelina == 37, višina črk = 5 cm. Napisno \ polje obrobljata gladka stebra na kockasti bazi. Odkrit 1956 pod \ ometom v južni steni zunaj cerkve sv. Mihaela v Iški vasi, kjer ; ie še danes. —/ | /. . . . parjentibus | Ifeceirunt. Vrhnji del besedila odbiit. Črke pravilne, visoke. 2 nti v ligaturi. 3 n( v ligaturi. — SI. 11. Nagrobnik iz lokalnega apnenca; ohranjena desna zgornja četrtina, višina = 99, širina = 43, debelina = 25 cm. Napisno polje sta obdajala stebra, ki sta nosila prečno gredo; nad njo polkrožna niša z doprsjema — ohranjeno desno, ki predstavlja moža v togi — v zaklinkih navzdol plavajoča delfina. Stranski rob polja z niišo krasi bršljanova vitica. Spo- menik je bil odkrit 1957 v severni steni cerkve sv. Mihaela v Iški vasi, ko se je na zunanji strani odkrušil omet; shranjen v lapidariju v cerkvi. Na ohranjenem delu ni sledu napisa, ki ga morda sploh nikdar tni bilo — SI. 12. Nagrobnik iz lokalnega apnenca, zgornji rob odbit, višina = 95, širina = 72, debelina = 22, višina črk = 6—5 cm. Napisno ploskev obdaja profiliran okvir. Spomenik je bil odkrit 1950, vzidan v kapeli sv. Jurija nad Igom kot stavbni člen na znotranji steni desno od portala, prekrit s plastjo fresk iz XV. stoletja; 1957 prepeljan v lapidarij v Iški vasi. —/ I d(idus) t(ecit) sibi et Amatunt Buccioni\ls f(iUae)I uxori suae o(bitae), | Valenti ofbito), | libertis Uber- tabus. I L(ocus) m(onumenti) q(uo)q(uo)d(ersus) p(edes) IZ. Od besedila manjkata prejkone dve začetni vrstici. Crke pravilne, visoke, toda že dokaj zabrisane. Punktuacija dosledna. 5 ni, ni v ligaturi. 5 in. obstaja prostor za ligiran et; ex. morda je bUa navedena tudi starost. 6 Drugi t presegajoč, u pomanjšan. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO do veljave; nakup sužnja ali pridobitev ujet- nika je izjema. S tem seveda ni rečeno, da niso bili sami nekoč prodani kot sužnji. Po rimski osvojitvi teh krajev bi prišlo to le izjemno do izra/a, n. pr. prodaja zadolženca. Dokaj prebivalcev v območju Barja pa je moglo biti prodanih v sužnost ob času zasedanja ter še .bolj v prazgodovinski dobi, kolikor je sočasna rim- ski republiki zadnjih dveh stoletij pred n. št. Ob robovih Barja so vodila, kot rečeno, prazgodovinska pota iz mest Tergeste in Aquileia čez Kras do Cerkniškega jezera, v Zelimeljsko dolino ali nad njo mimo Barja na Šmarje, Litijo in Vače. Trgovci, ki so tedaj trgovali po tej in po drugih poteh, so mo- rali biti sicer dogovorjeni z vsemi številnimi etničnimi skupinami in rodovi, preko katerih so pota vodila, vendar ni dxoma, da je prišlo tudi do malverzacij, kakor si jih je spričo brezobzirnosti prekupčevalcev ter razbitosti rodovnih enot in nizki stopnji njihove orga- nizacije kaj lahko predstavljati. Kot vse ka- že, so jih za II. stoletje pred n. št. celo za- beležili.'' Ob takem načinu trgovanja med imperijem in razdrobljenimi, pogosto stalno med seboj sprtimi iliro-venetskimi alpskimi rodovi, ko je trpela škodo zdaj ena zdaj dru- ga stran, so lovi na sužnje vsakdanji pojav, posebno ker jih je Rim potreboval. Vendar so nedvomno uživali več zaščite rimski lju- dje, ker je za njimi stala organizirana sila in ker so od njih imeli rodovni veljaki ve- liko korist. Da je trgovina s sužnji cvetela, je celo literarno izpričano iz antike.'^ Za področje okrog Barja, oziroma za tisto etnično enoto, ki so ji Ižanci pripadali v an- tiki, pa dokazuje suženjsko trgovanje tudi naslednje dejstvo iz sredine I. stoletja pred n. št.: V zgodnji antiki je v vzhodnoalp- skem, posebno tudi v barjanskem območju nakopičeno osebno ime Buccio, ki je izrazito domačinsko in ima venetsko- ali ilirsko osno- vo (prim. si. 11). Iz leta 29 pred n. št. pa obstaja v Rimu napis, ki omenja osvobojenca z imenom Buccio; iz besedila se da povzeti, da je moral le-ta biti okoli leta 50 pred n. št. še v suženjskem položaju. Ker je ime origi- nalno iz naših krajev in ker drugod ni raz- širjeno, sledi, da je tudi ta mož prišel iz naših krajev kot suženj že v sredini I. sto- letja pred n. št.'' Sužnji so, kot rečeno, v rimskem Igu iz- jemni. Nekaj prebivalcev ima državljanske pravice v polnem obsegu; ti so, po današnje rečeno, solidni srednji kmetje. Mnogo je mo- ralo biti majhnih kmetov ter poselskega osebja, povečini po pravnem položaju pere- grinov, to je lokalnega življa, ki ga je rimska upravna služba obravnavala kot prebivalca zasedenega ozemlja, ne da bi mu priznavala dosti več kot pravico do dela in življenja, čeprav ga ni načrtno zatirala. Njegovo glav- no breme so bile dajatve, posestna nesvobo- da, nemoč pred regionalnimi uradi, ker ni užival pravice priziva. Napis, ki omenja kolegija — poklicni združenji — centonariorum in dendroforo- rum, ne izpričuje zatrdno, da bi obstajala na Igu, pač pa da sta imela v njem svoje inte- rese." Prvi, collegium dendrofororum, prven- stveno zaradi pridobivanja stavbnega in mi- zarskega lesa, kuriva in oglja — vsega imajo gozdovi na Igu na pretek — hkrati vodna pot olajšuje in poceni transport do mesta; drugi pa je tam morda iskal odjemalcev za izdelke oblačilne obrti in odej. Dodati je treba, da vrsta znakov izrazito nakazuje še eno poklicno dejavnost: kova- štvo.'' Kovaštvo je imelo — v lokalnem me- rilu — na Igu morda poljedelstvu enakovred- no vlogo, če ne večjo. Rudnine ni bilo težko dobiti bodisi iz bližnje okolice, še bolj ver- jetno pa kar iz površinsko ležeče železne rude bobooec. Izdelki se za tedanje razmere podajajo po sebi sami: kmečko orodje, pod- kove, žeblji. Z nedavno odkritega reliefa (sli- ka 5) so pa razvidne tudi druge produkcijske podrobnosti: namreč bodalo, nož, ponev in gotovo še cela vrsta analognih predmetov, poleg klešč in kladiva, ki so upodobljeni na drugih tamikajšnjih reliefih. Ekonomsko stanje je na osnovi povedanega dokaj jasno. Lov, poljedelstvo, gozd, kamno- lomi, železarstvo, nedvomnO' tudi brodarstvo in tovorni štvo ustvarjajo osnove za dokajš- njo lokalno pestrost življenja, vnašajo rahel tok med naseljence in omogočajo', največ do velikosti srednjih kmetij., tudi ekonomiski standard za posamezne družine. Prebivalci so obdelovali polja za lastne potrebe, izkoriščali gozdove za prodajo lesa, kuhali oglje za obrtnike, se ukvarjali s kovaštvom, ki ga je rimski trgovec vključil v svojo prekupčeval- no mrežo, poznali so kamnoseško industrijo — na to kažejo številni nagrobniki ter lo- kalno železarstvo, ki ga kamnosek nujno po- trebuje — verjetno kot delavci v podpeških in drugih kamnolomih. Seveda leži naselje odročno; veliko življenje, v provincialnem merilu, polje in vabi, vzgaja in oblikuje kon- servatizem domačinov — vendar šele po rimski zasedbi — onkraj Barja, po glavni žili na Orient iz Akvileje čez Nauportus in Emono. Na osnovi ohranjenega spomeniškega gra- diva je za Ig kajpada nemogoče rekonstrui- 122 ČASOPIS ZA SLOVENSKO, KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA rati detajlno podobo zgodovinskega poteka; možno bi ga bilo vključiti v splošno ugotav- ljanje in sklepanje. Agrarno obrtniško obar- vano življenje pa je potekalo v glavnem zatišno, kot je zatišna še danes lega ižan- skega naselja. Upravno in mestno središče zanje je bila Emona s svojimi tržnimi dnevi. Obstajala je manjša lokalna upravna služba, ki je regulirala vaško vsakdanjost ter tam- kajšnje drobnarije." Da so tudi zgodovinski dogodki pljuskali sem, kaže na primer leta 271 po n. št. zako- pani zaklad, najden 1958 na Igu. Čeprav je v njem več tisoč novcev, pripada vendarle revnejšemu človeku; ta ga je iz strahu pred negotovimi časi, ko so prišli nad Emono in okolico, raje zakopal pred odhodom, kot pa nosil s seboj. Ponj se ni vrnil nikoli. Ce bi se pričela na ižanskem področju na- črtna arheološka raziskovanja, bi verjetno ugotovila poseben kratkotrajen razcvet nase- lja v začetku V. stoletja po n. št., ko so bili na robu bloško-rakitniške planote nad njim zgra- jeni zaporni zidovi, ki naj bi preprečili vdira- jočim plemenom vstop v Italijo." V tej fazi, v kateri so bili mobilizirani delno tudi doma- čini, je postalo lokalno kovaštvo nedvomno aktualno bodisi za izdelavo orožja bodisi za podkovanje živine. Periodično so ob tisti pri- ložnosti zaživela vsa naselja, ki so pa lahko ob nevarnem pokončujočem vpadu ali napa- du v hipu zgorela in propadla. Morda je bil Igu usojen tak konec. Morda pa je v njem ali v njegovi hribovski okolici še dolgo preostalo domačinsko prebivalstvo. ; Podrobnosti ne bodo prej jasne, dokler ne bo znanost pričela sistematično preiskovati ob- dobje med V. in X. stoletjem po n. št. Sele potem se bo dalo odgovoriti na vprašanje, ki vsakogar nedvomno zanima: Kaj so našli Slo- vani ob prihodu v Alpe, kaj so od ohranje- nega prevzeli, kaj uničili, kaj prinesli s se- boj in katerim vplivom so bili po naselitvi podvrženi, skratka, iz katerih elementov .«o gradili svojo posebno duhovno in tvarno kul- turo? OPOMBE /. CIL I 1467 = 1' 2286 = III 5777 + add. p. 1729 = 10719 (cf. A. Degrassi, Inscriptiones Latinae liberae rei publicae, Firenze 1957, n. 54). I. L. Schoenleben, Camelia antiqua et nova sive inolyti ducatus Carnioliae annales, Labaci, I 1661, p. 95, 215, 218. — 2. r. Ramovš. — 7. Emona, archäologische Studien aus Krain, Laibach 1879, ki prinaša ogromno sta- rega gradila, literature in je, posebno s topografskega sta- lišča, še danes potreben priročnik. — 4. CIL III p. 484. Hoffiller-Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, Zagreb 1938, p. 56. Na obeh citiranih mestih so zbrani vsi doslej znani ižanski napisi. — 5. A. v. Premerstein, J. G. Thal- nitschers Antiquitates Labacenses, JOeAI 5, 1903 Bbl. 19. — 6. A Melik, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem, Ljubljana 1946, pass. I. Rakovec. Geološka zgodovina ljubljanskih tal. Zgodovina Ljubljane I, 1955, p. 111 ss. — 7. Cf. K. Deschmann, Sitzungsberichte d. Mat.-nat. Klasse, Akademie — Wien 1876, 15 s. L. Rundt, Zeitschrift fUr Moorkultur und Torfverwertung III 1905, 31 ss. — 8. S. Rutar, (MMK 5, 1892, 65. Cf. op. 6. — 9. Poleg že cit. lite- rature cf. A. Müllner, Die Römerstrasse über den Laibacher Morast, LT 6, 1873 IX 20 n. 216 1er MMK 3, 1890 p. XII ss. — 10. AIJ 134 = CIL iIII 5804 = 10731. — //. Liv. XLIII 5, 1—10 (leto 170 pred n. št.). — 12. Strabo V 1, 8 C 214. — 13. J. Sasel, Contributo alla conoscenza del commercio con gli schiavi norici ed illirici alla fine del periodo repub- blicano. Atti del III Congresso Intemazionale di Epigrafia Croca e Latina, Roma 1959, 143 ss. — U. AI J 127 = CIL III 1073S + add. p. 2328". - 15. CIL III 10739 (Ižanski grad; klešče, kladivo, naklo); AIJ 137 = 10743 aizovanja iz kulturnega, gospodarskega in po- litičnega življenja niso brez' zanimivosti. Dr. MelUa Pivec-Stele ' 124 ČASOPIS ZA SLOVENSKO! KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA MUZEJSKE NOVICE TOLMINSKI MUZEJ Zamisel, da bi se v Tolminu ustanovil muzej, ki naj bi v zbranih spomenikih ohranil in pri- kazal zgodovinsko, kulturno in etnografsko po- dobo izgornje Soške doline, se je uresničila dne 26. julija 1950, ko je bil ustanovljen njegov pri- pravljalni odbor. Ta je v svojem krogu zbral pridne in navdušene sodelavce. Ze na svoji prvi seji je novi odibor sprejel široko zasnovan pro- gram: zbiranje kulturnozgodovinskih in etno- grafskih spomenikov ter zbiranje gradiva iz dobe fašizma in narodnoosvobodilne vojne. Dal si je tudi za naše kraje silno važno nalogo spomeni- škega varstva, saj je tujec hotel uničiti in zabri- sati sleherni dokaz slovenstva in naše domače kulture v njih. V glavnem je ostal odbor isti vsa prva štiri leta obstoja. Delovnih /članov je bilo sedem, po- zneje pa se je to število skrčilo na pet. Po svoji redni službeni zaposlitvi so ti ljudje s prosto- voljnim delom požrtvovalno opravili veliko dela, zbrali mnogo gradiva in postavili temelje Tol- minskemu muzeju. V pričetku leta 1951 smo v tolminskem gradu na Titovem trgu pridobili v pritličju dv\; večji in eno manjšo soibo za razstavne prostore ter prostor za arhiv in shrambo. Vse prostore smo morali temeljito prečistiti, prebeliti in popraviti tla. Dne 22. julija 1951, na dan vstaje, smo že odprli prvi oddelek nastajajočega muzeja, odde- lek NOB, v obliki razstave v treh prostorih. Oprema — nekaj miz in šolskih klopi — je bila zasilno zbrana, toda veseli smo bili prvega vid- nega uspttha. S sodelovanjem Zveze borcev smo zbrali precej gradiva iz dni partizamstva na Tol- minskem. Obsegalo je mnogo literature in foto- grafij, a manj predmetov. Povečati smo dali okoli sto fotografij. Prva občasna partiz'aii.5ka razstava je bila sicer že jeseni 1945 v hotelu »Krn«, toda tedaj zbrane zgodovinske priče so odnesLi na več strani. Med njimi je bilo tudi več predmetov iz nemških taborišč; tega nismo do- bili več nazaj. S sodelovanjem širokega kroga ljudi smo pri- pravljali sipominski dan Simonu Gregorčdču na Vršnem. Muzej za Tolminsko s sodelovanjem Zavoda za spomeniško varstvo LRS preuredil iz- bo v 'Gregoroilčevi rojstni hiši ter v zidni vetrini zbral izdaje njegovih pesmi, razne slike, posmrt- no masko ter nekaj osebnih predmetov. Popra- Poslopje >Toliniiiiskega gradui, kjer je sedaj muzej Del prve razstavne §obe v oddelku NOB viti je dal tudi dohod na pokopališče k Sv. Lov- rencu, kjer je njegov grob. Spominski dan Simona Gregorčiča je bil 29. julija 1951. Okrog 5000 ljudi se je zbralo na gri- ču, kjer je bila slovesnost dn na kateri je govoril naš rojak in pisatelj Fraince Bevk. Nastopila je vrsta pevskih zborov z mnogimi pesmimi na Gre- gorčičevo besedilo. Za ta dan smo pripravili tri vrste Gregorčičevih razglednic Ln značke, poštna uprava pa nam je dovolila poseben poštni žig; prodanih je bilo za 16.000 din znamk. Se istega leta smo se oddolžili spominu ve- likega Tolminca, ki je bil skromen in blag v svojem življenju, a velik in slaven v svojem delu: 26. avgusta 1951 je bila odkrita spominska plošča na rojstni hiši Simona Rutarja, zgodovinarja, arheologa in zemljepisca, ob stoletnici njegovega rojstva, v lepi, pod mogočnim in ponosnim Krnom raztreseni vasici Krn. Prireditev je lepo uspela ob jiomoči Zgodovinskega društva Slovenije, ki je ob tej prdlaki orgamiziralo ekskurzijo sloven- skih zgodovinarjev in geografov. Na predvečer odkritja je imel v Tolminu lepo predavanje dr. Milko Kos mesto opravka, še pre- 127 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO den je 1726 kupilo deželsko sodioče. Razprava se podrobno ukvarja z dditvijo gmajn, ki so bile v glavnem razdeljen-e že pred zemljiško od- vezo. Posebni poglavji sta posvečena poljedelstvu in živinoreji od XVI. stoletja dalje. V tem razdobju je priišlo sicer do temeljitih sprememb tako glede obdelovalnega načina kot glede vrst pridelkov, vendar je uvajanje novih kultur le počasi na- predovalo. Od XVIII. stoletja dalje je zanimanje za lastno obdelavo polja pri meščanih nazado- valo; odslej so začeli meščani dajati njive v za- kup. Živinoreja je imela podrejeno vlogo. Do do- ločenega napredka je prišlo šele v prvi polovici XIX. stoletja, in sicer vzporedno z ojačenim goje- njem krmilnih rastlin. Čeprav se razprava sicer podrobneje ne ukvarja z zemljiškimi gospostvi, se vendar dotika vprašanja kmetskih podložmikov pod magistral- nim zemljiškim gospostvom. V mestni upravi je bilo namreič gospostvo meščanskega špitala do 1770, ko je bilo v celoti razprodano, in županijski urad Koaarje, ki ga je mesto 1725 pridobilo z nakupom kot ostanek deželnoknežjega gospostva. Medtem ko je mnogim posameznikom skozi vse XVilll. stoletje uspelo rešiti se podložništva proti določeni odkupnini, je razdelitev in razprodaja mestnih skupnih zemljišč vzporedno s terezijan- skimi in jožefinskimi reformami pripomogla do tega, da je bil mestu že pred zemljiško odvezo skoraj v celoti odvzet značaj zemljiškega go- spostva. Rezultati obravnavane razprave so sicer po- membni predvsem za mesto Ljubljano. Vendar so obenem zelo dragoceni kot važen prispevek za ustvarjanje končne podobe kmfetskega gospo- darstva na slovenskih tleh sploh. Paole Blaznih : Karel Dobida, Ivan Napotnik. Katalog k re-1 trospektivni razstavi Naf>otnikovih del. Izdala ini založila Narodna galerija v Ljubljani 1959. ! V počastitev kiparjeve 70-Ietnice je Narodna ; galerija priredila prvo samostojno razstavo Na- ; potnikovih del. Katalog je sestavljen iz treh de-i lov: iz življenjepisa, stilne analize kiparjevih del | in bibliografije, pregleda razstav in seznama J Naipotnikovih del. Iz življenjepisa razberemo vso Napotnikovo ; zavzetost za rezbarjenje in njegove življenjske ; težave. V stilni analizi ugotavlja Dobida, da se; je Na(f)otnik sorazmerno zgodaj otresel raznih j vplivov in si ustvaril lastni, realističnoliriono i obarvani umetnostni izraz. Za njegova dela je ' značilna voluminoznost, pri oblikovanju pa ima važno vlogo material (prvenstveno dela v lesu), kateremu podreja tudi oblike. Priznanje in pra- vilno oceno svojega dela je dobil Napotnik šele po osvoboditvi. Tekstnemu delu kataloga slede reprodukcije j jomembnejših kiparjevih del. Razen tega, da je \ catalog izelo skrbno obdelan in tehnično pregled- ; no urejen, je njegova pomembnost še v tem, da j predstavlja prvo zbrano in urejeno Napotnikovo ! monografijo. | JuSa Serajnik j Srednjeveške freske na Slovenskem, katalog za razstavo kopij srednjeveških fresk. Izdala in založila Narodna Galerija v Ljubljani, junij 1959. 40 strani teksta, 49 fotografij. Po kratkem histariatu o kopiranju fresk, ki ga podaja ravnatelj Narodne Galerije v Ljub- ljani dr. Karel Dobida, nato prof. dr. France Stele na 8 straineh zgoščeno oriše razvoj gotskega stenskega slikarstva na Slovenskem: posledice geografskega položaja Slovenije na umetnost; umetnostni razvoj z gilavnimi spomeniki; vplivi in silnice, ki so ga vodile naprej; specifičnosti naše umetnosti — »Kranjski prezbiterij«, ikono- grafske posebnosti —; slikarske osebnosti; umet- nostna pomembnost fresk v našem in medna- rodnem merilu ter njihova stilska opredelitev. Katalog razstavljenih del z biografskimi podatki slikarjev in bibliografijo o njih je uredil France Zupan. Resumé je v francoščini. Tekstnemu delu sledijo dobre fotografske reprodukcije fresk. Katalog je prerasel okvir tolmača oz. vodnika po razstavi. Je odlično dopolnilo'k »Monumentoni artis Slovenicae I.« oz. »Cerkvenemu slikarstvu med Slovenci«, posebno ker so tu upoštevana že novejša dognanja (Hrastovlje, Iška vas pri Ljub- ljani itd.). JuSa Serajnik Zgodovina goriške nadškofije 1751—1951. Iz- dala goriška Mohorjeva družba v Gorici 1951. Že okoli 1. 1500, ko so se izvršile na Goriškem pomembne politične in teritorialne spremembe, so se pojavile težnje po reorganizaciji cerkvene obla- sti, ki je takrat še pripadala Ogleju. Vendar je bilo treba počakati še 250 let, da je bil ukinjen oglejski patriarhat in namesto njega ustanovljeni videmska in goriška nadškofija leta 1751. Pisec Rudolf Klinec se v svojih izvajanjih ni spuščal v globlje analize, zato je to le bežen pregled. Klinčevemu prispevku sledita razpravi o nadško- fu Golhnayerju in ravnatelju semenišča Ivanu Hrastu. Kacinova raziprava odr. Antonu Mahniču je ponavljanje starih ugotovitev in ne prinaša nič novega. Elio Apih, La societa triestina nel secolo XVIII. Giulio Einaudi Editore, 1957. Apihovemu 130 strani obsegajočemu delu o tržaški družbi v času merkantilizma je na koncu dodana krajša študija o tržaškem piscu XVIII. stoletja, Antoniju de Giulianiju, ter nekaj gra- diva iz tržaJških arhivov za to dobo. Trst se je v XVIII. stoletju vsekakor hitro razvijal, saj je narasel od 3000 prebivalcev v 50 letih XVHI. stoletja na 211.000 prebivalcev leta ISOO. Prav ta razvoj v časih vladanja cesarjev Karla VI., Marije Terezije in Jožefa 11. je zajel avtor v svojo knjigo in prikazal socialne boje, ki so nastali kot posledica bogatenja tržaških patrioijev v novih okoliščinah. Tematika dela je vsekaikor zelo zanimiva, toda podajanje ni enotno in ne prav pregledno. Tudi ni knjigi v korist preveliko jwvelicevanje itali- janskega značaja Trsta. Slovenci so imeli ne- dvomno večjo vlogo, kot jim jo pripisuje Apih (po priimku sodeč, je tudi sam slovenskega po- rekla). Branko Marušič i Tiskano in izdano v Ljubljani 1959. Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Klišeje izdelala klišarua >Ljudske pravice« v Ljubljani. Odgovorni urednik Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja Jože Som 128 INFORMATIVNI ČLANKI Z gospodarskega in kulturnozgodovinskega področja ter propagandni oglasi podjetij Razvojna pot »ŽIČNICE« Ljubljana Podjetje »ZIGNICAs«: Ljubljana je podjetje, ki ima za seboj pestro pot razvoja. Pri vsej pestrosti pa je njegova današnja oblika zrasla organsko. Prve osnove za to podjetje moramo iskati v ustanovitvi >Avtoparka«, nekdanjega Ministr- stva za gozdarstvo in lesno industrijo LRS. Avtopark ni bil podjetje, pač pa pomožna enota ministrstva in je v prvih povojnih letih razpolagal z vsemi tovarniškimi in skladiščni- mi prostori nekdanje milarne na Tržaški c. 49. V letu večjih reorganizacij 1950 je Ministr- stvo za gozdarstvo in lesno industrijo ustanovilo >iMehanično podjetje lesne proizvodnje«, ki je svoje poslovanje takoj skušalo prikrojiti potre- bam in namenu, zaradi katerega je bilo usta- novljeno. Podjetje je takoj začelo opuščati dejavnosti, tipične za Avtopaik, ter jih prepustilo za to usposobljenim podjetjem. Samo pa se je lotilo popravljanja vseh sredstev, ki so služila me- hanizaciji dela v gozdarstvu in lesni industriji, specializiralo se je predvsem za vzdrževanje sodobnih transportnih naprav za eksploatacijo gozdov. Izkušnje, ki so jih pri tem delu pridobili člani kolektiva, so podjetju v kratkem času omogočile, da je začelo tudi proizvajati. Stroj- na oprema za pretežno število po vojni zgra- jenih gozdarskih gravitacijskih žičnic je bila izdelana v tem podjetju in potem z lastnimi monterji na terenu tildi montirana. Domači konstriditorji in monterji so se na tem področju dobro uveljavili ter realizirali več izvirnih konstrukcij transportnih naprav, od ka- terih je najbolj znana »žični žerjav RS-1«, ki jo je skonstruiral tehnični vodja podjetja inže- nir iKostnapfel in je v Jugoslaviji tudi paten- tirana. »Mehanično podjetje lesne proizvodnje« se je v letu l!^3 preimenovalo v >ŽICNICXD« Ljub- ljana ter nadaljevalo svojo dejavnost v začr- tani smeri. Začelo je postopwma opuščati širše uslužne dejavnosti ter se usmerjati na malose- rijsko proizvodnjo transportnih naprav. Ker je bilo podjetje tesno povezano s slo- vensko lesno industrijo in je videlo njene po- trebe, je razvilo in osvojilo tudi več lesno- obdelovalnih strojev, ki so danes znani po vsej Jugoslaviji. V vsem svojem razvoju pa se je podjetje držalo vedno osnovne linije, da je tieba rasti ^ organsko, in da se je za posamezne proizvode treba specializirati. Danes je podjetje »ŽIČNI- CA« v Jugoslaviji edini specialist za gozdne žičnice ter za visokoturažne lesnoobdelovalne stroje. Izkušnje, ki jih je kolektiv pridobil pri gozd- nih Ižičnicah, je s pridom uporabil najprej pri gradnji industrijskih žičnic in nato tudi pri gradnji zahtevnih osebnih žičnic, od katerih je največja žičnica na Krvavec. Tu je umestno pripomniti, da je ta naprava zgrajena popolno- ma po domačih konstrukcijah ter je njen bi- stveni del, avtomatska sklopka, patentirana v Jugoslaviji in Avstriji. Kot je že omenjeno, izdeluje podjetje tudi opremo za lesno industrijo. Nadmizni in mizni visokoturni rezkarji, formalne krožne žage, električni podajalni strojčki, brusilni stroji in sušilnice so si pridobili v Jugoslaviji sloves zelo kvalitetnih strojev in naprav. Z visoko- turnimi rezkalnimi stroji si je podjetje utrlo pot tudi preko meja naše dnžave ter jih izvaža v več tujih držav: v Indijo, Chile in Poljsko. Zanimanje vzbujajo tudi v zahodnoevropskih državah. Podjetje vsklajuje svoj proizvodni program iz področja proizvodnje opreme za lesno indu- strijo z drugimi podjetji v okviru Zajednice proizvodjača strojeva za obradu drveta, katere član je že od ustanovitve Zajednice. Delavski svet, ki že od leta 1952 uspešno vodi podjetje, je uvidel, da sedanji delovni prostori in oprema ne zadoščata več *a po- večano proizvodnjo, zato je pristopil k delni rekonstrukciji podjetja. Pripravlja pa perspek- tivni plan celotne rekonstrukcije tovarne, ki bo vsklajen z razvojem strojegradnje Jugoslavije in bo zagotovil podjetju še večje uspehe. Nastanek in razvoj tovarne SATURNUS L/ubl/ana - Moste Domač ljubljanski podjetnik je leta 1921 ustanovil podjetje za izdelavo pločevinastih ekatel. Sorazmerno dobri proizvodni in finančni uispehi so mu omogočili, da je naslednje leto preselil svoje podjetje s štiridesetimi delavci v novo tovarno »SATUiRNUS«, sezidano v Mo- stah. Vendar je tovarna samo 3 leta ostala last domačega kapitalista; v letu 1934 je tovarno prevzel inozemski kapital in to mešana holand- sko-nemška delniška družba. Tovarna se je stalno preurejala; obstoječim objektom so se dozidali novi oddelki, posebne važnosti je bil oddelek litografije, ki je bil do- zidan v letu 1930. Tisk na pločevino je zelo povečal izbiro in kakovost izdelkov, s tem pa tudi konkurenčno sposobnost tovarne, ki je pri- silila mnoga manjša podjetja za izdelavo ko- vinske embalaže v Sloveniji do likvidacije. Velika gospodarska kriza svetovnega kapita- lizma, ki se je začela leta 1929., je seveda vpli- vala tudi na >SATURNUS«. Velike zaloge iz- delkov so ostale neprodane in proizvodnja se je zmanjšala. Finančne težave, ki so zaradi tega nastopile, so sprožile hude borbe med inozem- skimi in domačimi delničarji, ki so se zaklju- čile tako, da je podjetje leta 1935 prišlo v last slovenskih kapitalistov. Novi gospodarji so raz- širili asortiment izdelkov z zvonci za kolesa, s kolesarskimi sesalkami in s poniklanimi pladnji. Njihovo prizadevanje je prekrižala zma- ga ljudske revolucije in globoke družbeno-eko- nomske spremembe v novi Jugoslaviji. Tovarna je bila vključena kot sestavni del kovinsko- predelovalne industrije v plansko gospodarstvo jugoslovanske socialistične gospodarske skup- nosti. Konec je bilo 25-letnega izkoriščanja de- lavstva. Tovarna je proizvodne naloge prvega petlet- nega plana (il947—1951) izvrševala, čeprav pod težkimi pogoji, in postopoma povečevala proiz- vodnjo količinsko, obenem pa kakovostno iz- boljševala svoje izdelke. Leto 1952 predstavlja važen mejnik v raz- voju tovarne. Uredba delavskega samouprav- ljanja in nove gospodarske politike sta verjetno pospešila razvoj podjetja. Že v tem letu je do- sala proizvodnja 2 in polkrat večjoR količino kot v letu 1951. V tem in naslednjih letih so se iz- vršile velike investicije, osvojili novi proizvodni in tehnološki postopki, izbira izdelkov je po- stajala večja in pestrejša, dosežena je bila večja storilnost dela, pričela so se vlagati znatna sred- stva za družbeni standard: za stanovanja, za obratno menzo, za počitniški dom itd. Ob novih pogojih pa se je posebno uveljavilo delavsko upravljanje ob podpori Zveze komunistov in sindikalne podružnice ter postajalo vedno od- ločilnejši faktor pri uresničevanju pobud delov- nega kolektiva in pri smotrnem in pravilnem gospodarjenju z družbenimi sredstvi. , Povečane kapacitete z novimi tiskarskimi, lakirnimi in sušilnimi napravami v tiskarni in moderna aparatura v fotolitografskem oddelku so omogočile nove boljše tehnološke postopke, s tem pa tudi še enkrat večjo proizvodnjo pri tiskanju in lakiranju ter solidnejšo kakovost izdelkov. V letu 1955 je tovarna že proizvedla za 1.260 milijonov din izdelkov, leta 1957 pa za 2.176 milijonov dinarjev. Za leto 1959 kaže. da bo bruto proizvod tovarne približno 2.500 milijonov dinarjev. Perspektivni plan razvoja podjetja predvi- deva razširjenje proizvodnje artiklov avto- elektrike (žarometi, razne svetilke za motorna vozila in podobno) v glavnem, v manjši meri pa povečanje pločevinaste embalaže, kajti število motornih vozil narašča zelo hitro. Prodaja, izdelkov tovarne se je vršila ves čas brez kakih posebnih zastojev, ker je vedno bilo dovolj veliko povpraševanje po njenih iz- delkih. Prodaja ni omejena samo na Slovenijo, ampak se velik del izdelkov proda v druge re- publike po vsej državi. Podjetja prehranske, kemične, kozmetične in farmacevtske industrijte so glavni stalni in največji odjemalci njenih proizvodov. Za široko potrošnjo se proizvaia manjši del izdelkov. V posameznih letih celo ni bilo mogoče pokriti vseh potreb odjemalcev. Na drugi strani niso polno izkoriščene kapacitete za izdelavo živilskih konservnih doz, ker so bile v teku zadnjih let stavljene v obrat močne to- vrstne kapacitete v drugih republikalu Za dvig kvaHtete tiska na pločevino pripravlja »SATURNUS«; biografijo s pomočjo barvne foto- grafije verjetno kot prva tovrstna tovarna v državi. V letu je uspelo tovarni po 12 letij» plasirati svoje izdelke (litogirafiram in ponik-; lani pladnji) v inozemstvu, in sicer v nekatere' države Bližnjega vzhoda. Izvoz se je nato pove- čal in prinašal tovarni dragocene devize za na- bavo strojev v inozemstvu. V teku let se je tudi povečalo število držav, v katere izveiža, celo v države Južne Amerike. Nabava surovin in pomožnega materiala je bila skoraj vsa povojna leta vedno težavna in vezana na razne zastoje, ki so imeli seveda ne- gativne posledice na proizvodnjo. Težave so nast<^ale predvsem zaradi pomanjkanja deviz, ker je podjetje nabavljalo velik del surovin (bela pločevina) in pomožnega materiala (barve, laki, kemikalije za galvanizacijo) in to do 70''/» vrednosti vsega potrebnega materiala za pro- izvodnjo, iz inozemstva. Pri naporih za povečanje proizvodnje pa podjetje ni pozabilo splošne in strokovne vzgo- je svojih delavcev. Ker je v tovarni v proiz- . vodnji večina polkvalificiranih delovnih mest, jim je bdla posvečena posebna skrb. Skoro vsako leto so bili prirejeni tečaji z zaključ- nim izpitom za polkvalifikacijo, ki so jih vo- dili večinoma strokovnjaki iz podjetja. Uspeh ni izostal: povečala se je storilnost, varčevalo se je z materialom, zmanjšale so se nezgode pri delu. Podjetje je pospeševalo tudi strokovni dvig kvalificiranih kadrov, predvsem iz delav- nic. Finansiralo je tečaje za visokotvalificirane kovinarje, obenem pa vedno tudi s štipendija- mi omogočilo nekaterim svojim delavcem, da so dovršili delovodsko šolo ali pa celo srednjo tehnično šolo. Podjetje podeljuje štipendije tu- di za drug kader n. pr. iz srednje ekonomske šole, da bi si omogočilo imeti strokovno uspo- sobljene delavce in uslužbence. V letu 1959' štipendira podjetje 11 oseb. Rekonstrukcija in modernizacija tovarne sta uvedli razne nove tehnološke postopke v pro- izvodnji, s tem pa tudi zahtevali strokovno do- volj usposobi j eoih kadrov, enako tudi zahteva. da so izdelki podjetja enakovredni tovrstnim izdelkom v inozemstvu. V ta namen je podjetje pošiljalo svoje strokovnjake na večmesečno prak- so v inozemstvo. Tudi ta uspeh ni izostal, mon- tažna dela in izdelava nadomestnih delov je bila izvršena v glavnem z lastnimi strokovnjaki. Tudi s pomočjo Tehnične pomoči OZN so si strokovnjaki iz podjetja lahko ogledali najno- vejše tehnične pridobitve v stroki v inozemstvu. Raznih tehničnih mednarodnih razstav, pred- vsem embalažnih, se stalno lahko udeležijo tudi zastopniki podjetja, da zamore le-to slediti novo- stim, ki jih uvajajo inozemske tvrdke. Tudi na higiensko-tehnično zaščito delovnega človeka tovarna ni pozabila. Nabavljena m uve- dena so bila zaščitna sredstva: delovne obleke, halje, naglavne rute, obutev, rokavice, pred- pasniki, deižni plašči, zaščitna očala itd. Izbolj- šane so bile zaščitne naprave, centralna kur- java, ventilacija in podobno. Sodobnejše so bili urejeni prostori v garderobah in higienskih prostorih. V tovarni je obraitna ambulanta z de- žurno sluižbo bolničark od 6.—22. ure, ki nudijo prvo pomoč. Za proučevanje problemov s pod- ročja higiensko tehnične zaščite ima podjetje posebno komisijo, ki je s svojim delom dosegla zelo dobre uspehe, število nezgod in zaradi njih izgubljene delavne ure so se stalno manj- šale. Za svoje uspešno delo je bila komisija 2 leti zaporedoma nagrajena z drugo denarno nagrado, ki jih vsako leto podeljuje Zavod za socialno zavarovanje okraja Ljubljana. DELAVCI v BOJU ZA SVOJE PBAVICE PRED VOJNO S povečanjem tovarne je naraščalo število zaposlenih, predvsem mladih deklet, pa tudi srednjih strokovnih kadrov, med katerimi so bili nekateri neposredno usmerjeni. Ti so s svojim jjolitičnim delom pripomogli do usta- novitve sindikalne organizacije v tovarni, ka- teri so se sčasoma pridružile tudi nekvalifici- rane in polkvalifioirane delavke. Organizacija je delavstvu priborila razne pravice, kot pla- čan letni dopust 3—6 dni. Kasneje za časa naj- bolj ugodnega gospodarskega prometa je leta 1926 dosegla sindikalna organizacija SMRJ — Savez metalnih radnika Jugoslavije v »SATUR- NUSU« sklenitev celo kolektivne pogodbe, ki je v korist delavca določala: 13—il4-dnevni plačan letni dopust, brezplačno delovno obleko in mi- lo, odpusti in sprejemi delavcev so se lahko izvršili le s privolitvijo delavskega zaupnika in sindikalne organizacije, ureditev mezd itd. Velika gospodarska kriza, ki je nastopila leta 1929, je poslabšala razmere tudi v »SATUR- NiUSU«. Zaradi zmanjšanja prodaje se je skr- čila proizvodnja, sledili so odpusti delavcev, predvsem delavk, ki so zaradi nizkih zaslužkov in težjih družinskih razmer telesno oslabele, med njimi so bile tudi matere nezakonskih otrok. iSoIidarnost vsega delavstva je pokazala enoten nastop vseh zaposlenih, da so priprav- ljeni en dan v tednu odstopiti za nadaljnjo zaposlitev delavk, ki so bile na seznamu za odpust. iNastop sicer ni uspel, je pa pokazal veliko politično zavest delavcev. Bojazen pred izgubo zaslužka je delavstvo v času krize zelo pasivizirala. iNekateri izmed njih so bili kas- neje celo zaviralci revolucionarnega sindikal- nega gibanja. Večkrat je bila zaradi oportu- nističnega gledanja posameznikov in zaostrenih odnosov nad delavci in vodstvom tovarne celo v nevarnosti kolektivna pogodba in s tem že dosežene delavske pravice. Le hiter in odločen nastop zavednih delavcev in komunistov, med katerimi so bili tedaj danes znani partijski de- lavci Franc Leskošek, Pepca Kardeljeva in Angelca Ocepkova, je marsikdaj preprečil iz- koriščevalske namene kapitalistov. V težavni in dolgotrajni borbi za delavske pravice se je v tovarni kmalu uveljavila ko- maj ustanovljena partijska celica. Majhna je bila po številu, vendar je s svojo načelnostjo in odločnostjo mobilizirala večino delavstva. Tudi vse razbijaške poskuse raznih kolabora- cionistov je preprečila. Razvila je tudi širšo politično dejavnost med delavstvom in na tere- nu, zato so delavci »SATlURNUSA« vedno poka- zali solidarnost s stavkujočimi za časa velikih stavk tekstilnih, gradbenih in rudarskih delavcev v Sloveniji. V okviru Rdeče pomoči so mesečno zbirali prispevke za politične zapornike, skupaj s komunisti so razpečavali ilegalno politično literaturo, sodelovali v protidraginjskih akci- jah in vseh predvojnih demonstracijah delav- skojfcmečkega gibanja, proslavljali delavske praznike. Kasneje so se viključili v narodno- obrambno gibanje z raznimi akcijami zoper usta- navljanje koncentracijskih taborišč in aretacije najzavednejših delavcev, kmetov in izobražencev, za prijateljstvo med Sovjetsko zvezo in Jugo- slavijo. Posebno pozornost je partijska organizacija posvečala politiöno-razredni vzgoji delavk.V ta namen je bila ustainovljena posebna ženska sekcija v okviru sindikalne organizacije. De- lavke so seznanjali s položajem žene v Jugo- slaviji, pojasnjevali so jim politične dogodke v državi in v svetu, širili so med njimi na- predni tisk. S konkretnimi) političnimi akcijami, nenehnim vzgajanjem delavk in delavcev v duhu marksizma je partijski organizaciji v »SATUR- NUSU« uspelo utrditi enotnost delavstva, prido- biti mnogo simpatizerjev za politiko Komunistič- ne partije in ustvariti jedro, okrog katerega se je ob fašističnem napadu na Jugoslavijo zbralo vse delavstvo. DOBA iNiARODNOOSVOBODILNE BORBE Kmalu po prihodu okupatorjev so se delavci in nameščenci v tovarni polnoštevilno priklju- čili narodnoosvobodilnemu pokretu. Pod naj- težjiimi pogoji so zbirali orožje in razpečavali literaturo, partizanskim delavnicam na osvobo- jenem teritoriju pošiljali ein, olje in v tovarni izdelane sprožilce za ročne bombe. Od ustano- vitve tovarniškega odbora OF v letu 1941 dalje so dajali za partizane pet odstotkov plače^ poleg tega pa še obleko in živež. Pod vodstvom Franca Leskoška so že jeseni leta 1941 ustano- vili v tovarni prvo četo narodne zaščite. Leta 1942 so izvršili veliko sabotažno akcijo, ko so delavci zažgali vagon konservnih doz, name- njenih za okupatorjevo vojsko. V prvem letu okupacije so že prvi komunisti odšli v ilegalo in v partizane, še več pa jih je odšlo v partizane po kapitulaciji Italije. Okupator je seveda hotel s silo zadušiti delavsko politično aktivnost v tovarni, ki je 'nosila častno ime »rdeča trdnjava«. Zapiral je komuniste, izgnal 40 delavcev in nameščencev v italijanska in nemška koncentracijska tabo- rišča, na dvorišču tovarne so ustrelili aktivistko Vido Pregarčevo, vendar vse zaman. Delavski razred je ostal trden in enoten do osvoboditve, kar izpričuje tudi 17 delavk in delavcev, ki so padU do (konca vojne. Delovni kolektiv »SATURNUSA« želi ob 40. obletnici naše Komunistične partije vsem delov- nim kolektivom čimveč uspehov pri njihovem delu, da bodo čimprej dosegli raven, ki si jo vsi želimo in ki nas bo nagradila za vse žrtve in napore, ki smo jih za to prestali. BO V LETUT961 PRAZNOVALA 100-LETNICO „O.BSTOJA^_.,_,^,_,., To leto je pomembnu še predvsem zato, ker bo v tem letu plinarna pričela obratovati z novimi napra- vami in novimi surovinami, tako da bodo prebivalci Ljubljane dobili kvaliteten plin, ki bo ustrezal seda- njim zahtevam moderne tehnike in znanosti. Plinarna je izbrala drug postopek zato, ker v domači državi nimamo ustreznih premogov za pli- narne in moramo kvaliteten premog uvažati; na drugi strani pa nam da naša nova industrija predelave nafte kakor tudi naftna polja dovolj nove domače surovine - butana. Plinarna je prepričana, da bo zaradi brez- hibne kvalitete novega plina narasla potrošnja za gospodinjstva in si bo zato' plin res osvojil tisto mesto v potrošnji energije, ki mu dejansko pripada v vseh modernih državah Mestna plinarna v Ljubljani ob otvoritvi leta 1861 KEMOFÄRMACIJÄ podjetje za promet s farmacevtskim materialom bo naslednje leto praznovalo že petnajs^to obletnico svojega podjetja. Ustanovljeno je bilo takoj po vojni, kajti na novo postavljena zdravstvena služba je za- htevala tudi dobro in hitro orsknbo z zdravili in vsem potrebnim materialom. Sprva je podjetje delo- valo v sklopu Glavne direkcije za nabavo in raz- deljevanje sanitetnega blaga, 1. oktobra 1947 pa se je osamosvojilo in prevzelo samo oskrbo z zdravili in drugim farmacevtskim materialom. Od skromnih začetkov v prvih povojnih letih, ko je bilo potrebno iz ruševin postanti nove objek- te in skladišča, je t teh petnajstih letih intenziv- nega dela zraslo sedanije sodobno podjetje, ki ga odlikuje predvsem izredna toönost in eskpeditiv- nost. To je v tem delu tudi največjega pomena, kajti v prometu z zdravili ne sme biti nobenih za- menjav niii zamud, ki bi bile včasih lahko usodne za zdravje ljudi. Tako poslovanje lahko zagotovi edino visoKOstrokovni kader, zato tvorijo danes jedro podjetja sposobni faarmacevti, farmacevtski tehniki in lekarniški laboranti. Kako se je razvil obseg poslovanja, nam pove tudi podatek, ida je promet od začetka poslovanja narasel za 1250 */o, medtem ko se je število osebja povečalo za 150 "/o. Razvoj naŠe zdravstvene službe in rastoče potrebe so zahtevale vedno večji promet z zdravili in čim hitrejšo nabavo ter zadostno za- logo blaga. Leta 1954 je podjetje pričelo tndi z uvozom tistih zdravil, ki jih naŠa domača farma- cev>tska industrija še. ne proizvaja, kar predstavlja skoraj četrtino celotnega prometa. Kolektiv >Kemofarmacije« pa ni v tem Času le preuredil in ipostavil potrebne prostore, marveč tudi celoten ustroj svojega delovanja, ki je bistveno dru- gačen kot v tovrstnih podjetjih pred vojuo. Napre- dek zdravstvene službe in novi znanstveni izsledki in hkrati maksimalna varnost pacienta so zahtevali od podjetja, da je razširilo in prilagodilo svoj asor- timent tudi sodobnim zahtevam moderne medicine Hkrati je kolektiv moral reorganizirati sistem čuva- nja zdravil, njihovega izdajanja dn kar je najvaž- nejše — posvetiti je bilo treba vso skrb kvaliteti. Danes spretne roke delavcev ^Kemofarmacije« priipravljajo dnevno stotine pošiljk z zdravili in jih pošiljajo po vsej republiki in državi, največ z last- nimi prevoznimi sredstvi. Tako je dostava hitra in zanesljiva in odjemalci — lekarne, bolnišnice in zdravstveni domovi — prejmejo potrebno blago pre- težno že drugi dan po naročilu. V svoijih skladiščih na Metelkovi ulici v Ljubljani hranijo nad 4000 raznih vrst aidravil v veostomilijonski vrednosti. V osmih o.ddelk:ih so razvrščene tablete in specia- litete, suhe in tekoče kemikali e, sirupi in droge, narkotična zdravila ter injekcije, zavojni material itd. iDobro opremljeni lastni laboratorij skrbi za kontrolo prejetih zdravil in nobeno — tudi ino- zemsko — zdravilo ne gre do odjemalcev brez pred- hodne temeljite analize in kontrole. Kolektiv ^-Kemof armaci je« se vsekakor zaveda svoijih nalog. iNljegovo -dosedanje delo, večletne iz- kušnje, pripravljenost in sposobnost so usmerjene v to, da bodo v uaŠih zdravstvenih ustanovah vedno in ob vsakem času na razpolago učinkovita in kva- litetna zdravila, ki bodo čimprej vrnila zdravje pacientom ter ijih usposobila za nadaljuje izpol- njevanje njihovih nalog. 3)e8ei let forarne <^olnenka Tovarna volnenih, bombažnih in svilenih iz- delkov je začela obratovati pred desetimi leti 6. decembra 1948 pod zelo neugodnimi pogoji. Podjetje je podedovalo izrabljene stroje od bivšega tovarnarja Josipa Kunca, ki je izdelo- val pred vojno v sedanjih prostorih Volnenke šale, kravate, naglavne rute, plete in nekaj svile. Nekatere od teh artiklov izdeluje tudi danes Volnenka, toda v mnogo večjih količinah in v ugodnejših delovnih razmerah. Podjetje je začelo pred desetimi leti obra- tovati z osnovnimi sredstvi milijon dinarjev, toda vsako leto je navzlic pomanjkljivemu teh- nološkemu procesu ustvarilo več in se je začelo i Zmagovito uveljavljati na našem trgu. Zaradi pomanjkljivega arhiva so znane številke bruto prometa in prispevki zadnjih petih let. Te številke dokazujejo, da je kolektiv kljub slabim delovnim prostorom uspel vsako leto zvi- šati bruto promet. Hkrati se je tudi odštelo 16,000.000 din za izboljšanje delovnih pogojev in higiensko tehnične zaščite. Med tem se tudi dviga kvaliteta, kar je dokaz, da gredo izdelki hitro v promet. Naj omenimo še tudi to, da v Volnenki danes ustvarja vsak član kolektiva 2,340.000 din dobička na leto, kar dokazuje, da je podjetje rentabilno. S pomočjo oblasti bi bilo nujno bavitii se z mislijo, kako zboljšati delovne pogoje, da se bo dokončno uredila sušilnica, dvigalo in s tem tudi tehnološki proces. Ni pa naša parola: nove stroje, novo tovarno! Saj smo prepričani, da se da s starimi stroji prav tako gospodariti, le da z večjimi napori. i Papirnica Količevo OB 40-LEXUICI KPJ Prav gotovo bi danes ime vasi Količevo, ki leži ob levem bregu Kamniške Bistrice, koma, 3 km severno od Domžal in slab kilometer oc glavne ceste Ljubljana—Celje, ne bilo tako znano poslovnim ljudem v naši ožji domovini Sloveniji, v bližnji Hrvatski in celo v daljni Makedoniji, če bi vaščani ite vasi še vedno ob- delovali le svoja širna polja ... In kaj je pravzaprav vzrok, da se ime ne- kdanjega majhnega kmečkega zaselka danes če- stokrat omenja po vsej Jugoslaviji? Pred dobrimi 39 leti je slovenski industria- lec Bonač ob potoku Mlinščici na Količevem začel z gradnjo tovarne, ki naj bi proizvajala v glavnem izdelke, namenjene za nadaljnjo )redelavo v njegovi Kartonažni tovarni v Ljub- jani. V začetku 1921. leta so se najprej zavrteli stroji za lepenko, kmalu zatem pa majhen pa- pirni stroj, ki ga je podjetni lastnik kupil v tujini skorajda kot staro železo in ga nato pri- merno obnovil. Na njem je izdeloval zlasti tan- ke papirje kakor tako imenovani klobučni, toaletni, servietni in prepisni papir. Iz inozem- stva je v letu 1927 nabavil že zastarel karton- ski stroj in ga usposobil za izdelavo raznovrst- nih sestavljenih kartonov, ki jih do tedaj v Jugoslaviji še ni nihče proizvajal. Ta stroj je še danes edini te vrste pri nas. Sest let kasneje je postavil še en večji papirni stroj, ki mu je dajal predvsem plakatni papir, pa tudi težko propustne papirje kot pergamentni nadomestek, pergamin v raznih barvah in havana papir za zavijanje maščob. Seveda je hkrati s proizvod- nimi stroji zgradil tudi primerna skladišča, ka- lorično centralo in 3 manjše hidrocentrale, re- paraturne delavnice in druge potrebne prostore. Značilno za razdobje pred drugo svetovno vojno je bilo dejstvo, da so vsa najvažnejša delovna mesta v tovarni zasedali Nemci, naš slovenski človek pa je moral opravljati le dela, ki jim jih je odrejal tujec. Direktor podjetja je bil takrat nadut Nemec, ki je naše ljudi povsod zapostavljal, izrabljal in celo pretepal. Nemci so bili delovodje in strojevodje ter so seveda prejemali precej večjo plačo, čeprav marsikdo med njimi še zdaleč ni bil strokov- njak in so mora i mesto njega opravljati tudi njegovo delo domačini, ne da bi jim za to kdor- koli priznal višji položaj in prejemke. Vse pa, kar so ti tuji strokovnjaki znali, so ljubosumno skrivali pred našimi papirničarji, hoteč si čim dlje ohraniti privilegirani položaj v tovarni. Spretno so znali izkoristiti zase vsak najmanjši uspeh v proizvodnji, medtem ko so svoje šte- vilne napake prav tako spretno zvračali na domače ljudi. Preziranju in izkoriščanju se večina sloven- skega delavstva takrat ni upala postaviti jio robu, kajti za vsak primer »neubogljivosti« so poznali samo eno, najhujšo kazen: takojšen odpust iz tovarne. Delavci žal v tistih mračnih letih niso imeli svoje organizacije, zato svojih sravic in želja vse do leta 1'955 niso mogli uve- javiti, z redkimi revolucionarnimi posamezniki pa so vsemogočni nemški predstojniki kajpada hitro opravili. Mnogo vode je moralo preteči po strugi Mlinščice skozi količevsko papirnico, pre- den se je z njo vred končno vendarle potočil tudi grenki čas brezmejne samopašnosti oholega tujca... Komunistična partija, čeprav pahnjena v ile- galo, je budno spremljala dogodke v papirnici in sklenila, da je treba tamkajšnjemu delov- nemu človeku pokazati pot iz teme v svobod- nejše, lepše življenje. V podjetje je poslala svojega člana Franceta Bukovca, zavednega, po- štenega in borbenega komunista, ki je brž zdra- mil upornega duha zatiranega proletariata. Znal je prisluhniti težnjam tlačenega kolektiva, znal se je približati slehernemu članu, zato so vsi kmalu videli v njem svojega močnega vodi- telja. Ko je 1955. leta združil dobršen del za- poslenega osebja v delavski organizaciji, last- niku in njegovim samovoljnežem to ni bilo IK)godu, zaito so Francetu odpovedali službo, hkrati pa zahtevali, naj takoj odide iz pod- jetja. Toda v svojih računih so se močno ušteli. Odkrite in vzpodbudne besede o pravicah de- lovnih ljudi, s katerimi je organizator Bukovec nenehno bodril količevske papirničarje, so pa- dle na plodna tla. Proletariat v papirnici se ni strinjal z odpustom svojega ljubljenega vodi- telja, temveč je na nasilni ukrep odgovoril z odločno stavko, ki se je po 9 tednih končala s popolno zmago stavkajočih. Podjetnik Bonač je rad ali nerad moral popustiti in urediti na- daljnje odnose z delavstvom s kolektivno po- godbo, priznati je moral delavsko organizacijo in zvišati prejemke zaposlenim domačinom. France Bukovec je ostal v podjetju, oditi je moral le osovraženi nemški direktor. Vsem tuj- cem sicer še niso pokazali vrat, toda zlati časi njihove neomejene oblasti so za vselej minili. Ta velika zmaga količevskega proletariata, ki je korenito spremenila razmere v papirnici, pa je predvsem jiomenila f>omembno zmago komu- nistične partije, ki je po Francetu Bukovcu vsajala v srca zavednih delavcev na Količevem veličastne ideje pravice, svobode in enakoprav- nosti vseh delovnih ljudi na svetu. Kako glo- boko so pognale korenine teh idej in kako bo- hotno je vzklilo seme, ki ga je sejal kovinar — komunist Bukovec, nam v oslepljivi luči razodeva čas naše najhujše preizkušnje. V usod- ni osvobodilni boj je prvi odšel France, za njim pa se je v 4 vojnih letih priključilo parti- zanom nad 100 borcev iz papirnice. Med mno- gimi, ki niso dočakali velike pomladi 1945. leta, je bilo 54 količevskih papirničarjev, med njimi tudi narodni heroj France Bukovec. Po osvoboditvi le tovarna kaj kmalu dosegla v proizvodnji predvojno raven, čeprav ni bilo v njej ne prejšnjega gospodarja ne tujih stro- kovnjakov. Še več! Delovni kolektiv je iz leta v leto povečeval proizvodnjo in hkrati čedalje bolj napredoval v svoji strokovnosti. Tako je uspešno dosegal in celo presegal vsakoletno pla- nirano proizvodnjo v vseh letih administrativ- nega načrtnega gospodarstva. Se lepše uspehe pa je dosegel kolektiv po 16. septembru 11950. leta, ko je prevzel tovarno v upravljanje. Pri- zadevno delo članov DS in UO, ki sta ju z vse- mi močmi podpirali Zveza komunistov in sindi- kalna organizacija, je v gospodarjenju iz leta v leto ustvarjalo nove rekorde v produkciji in realizaciji. Sedanji rezultati so res zavid- ljivi, saj se je proizvodnja kljub zastarelosti strojev v primerjavi s predvojno že podvojila. Vso skrb pa so organi samoupravljanja posve- tili tudi razširitvi podjetja. Mimo manjših na- prav so zgradili nov oddelek za lepenko, ki na štirih strojih proizvaja zlasti specialne lepenke kakor prespan lepenko za elektro industrijo, žakard lepenko za tekstilno industrijo, matrice za stereotipijo in še kup drugih izdelkov. Po- tem so tu še nove delavnice in garaže. Tudi novi parni kotel, ki daje proizvodnji potrebno paro in energijo, je rezultat teženj po napred- ku. Z njim ni samo zagotovljeno dosedanje obratovanje, temveč je najboljša osnova za na- daljnjo razširitev podjetja. Vse kaže, da bo kaj kmalu maksimalno izkoriščen, kajti po večlet- nem trudu je delovnemu kolektivu lani uspelo oskrbeti si investicijski kredit za postavitev no- vega kartonskega stroja, ki bo dajal tržišču vsako leto novih 10.000 ton raznovrstnih karto- nov. Gradbena dela so že v polnem teku, prav tako pa tudi izdelava samega kartonskega stro- ja v inozemstvu. Ko bo ta 900-tonski orjak proizvedel prve kilograme, bo količevski kolek- tiv s ponosom praznoval svojo največjo delovno zmago z zavestjo, da so vsi njegovi duševni in fizični napori rodili stoteren sad ... Čeprav je do sedaj veljala prva skrb pro- izvodnji in njeni razširitvi, organi samouprav- ljanja niso imeli gluhih ušes za vse druge dejavnosti v podjetju. Zlasti sindikalna podruž- nica je v zadnjih letih lahko razpolagala z več- jimi sredstvi, ki so ji omogočila vsestransko dejavnost. Naj omenimo udeležbo njenih članov na 8 športnih srečanjih slovenskih papirničar- jev, kjer so šestkrat'dosegli drugo, dvakrat pa tretje mesto, dalje skrb za bolnike in manj premožne člane in ne nazadnje tudi pozornost do upokojencev. Sindikalna podružnica jim je že štirikrat pripravila prijetno srečanje in jim tako olepšala jesen njihovega življenja. Znatna sredstva je kolektiv porabil tudi za družbeni standard. Dobro organizirana menza, ki poleg rednih dnevnih obrokov pripravlja tudi toplo malico, tovarniški bife s ceneno je- dačo in pijačo, lep garderobni paviljon, mo- derne javne kopalnice in 91 po vojni zgrajenih stanovanj priča, da skrb za delovnega človeka v tem podjetju ni samo prazna beseda. Poleg omenjenega pa ima tovarna že vse pripravljeno za gradnjo 26 novih družinskih stanovanj. Celotni delovni kolektiv je ponosen na svoje uspehe, hkrati pa se zaveda, da je tako mogočen napredek, ki ie ponesel ime Papirnice KoHčevo po vsej Jugoslaviji, omogočila naša socialistična ureditev s svojo slavno Zvezo komunistov in ljubljenim maršalom Titom na čelu. Ido Sonc ' ŽELEZNIŠKI TRANSPORT IN NAŠE GOSPODARSTVO Hiter in nenehen razvoj našega socialistič- nega gospodarstva terja od železnice iz leta v leto večje napore pri prevozu potnikov in bla- ga. Ti napori se večajo zaradi vedno večjih potreb po prevozu ob skoraj nespremenjenih kapacitetah železnice in pri zastarelih napravah in prevoznih sredstvih. Zlasti je to očitno v se- zonskem času, predvsem pa v jesenskem pre- vozu. Izredno hitra rast vseh vej gospodarstva je neogibno in vse močneje pritiskala na želez- nico kot glavnega prevoznika od proizvajalca do trga, ne glede na zelo velik razmah cestnega motornega prometa, da ne govorimo posebej o mednarodnem tranzitnem prometu, ki gre v glavnem po železnici. To je sililo železnico k ukrepom, s katerimi je skušala z vsemi raz- položljivimi sredstvi zadostiti prevoznim zahte- vam z voznim in vlečnim parkom, kakršnega je imela oz. ga ima, ter z različnimi organiza- cijskimi spremembami. Naše železnice so bile ob osvoboditvi tako rekoč v ruševinah. Na slovenskih progah je bilo uničenih 365 km prog skupno s postajnimi tiri, lokomotiv pa je bilo od 627 sposobnih za vožnjo samo 75, voz pa je bilo od 12666 pokvarjenih 6012. Takratne okoliščine železniškega prometa so bile takšne, da je bil promet docela na ra- mah požrtvovalnih železničarjev, ki so z za- vestjo in iznajdljivostjo storili vse, da so s tem, kar so imeli, spravili v tek železno cesto, saj je bila to ena najvažnejših in takrat najnujnejših nalog. V povojnih letih je bila, kot znano, najvaž- nejša stvar obnoviti in dvigniti gospodarstvo in kot temelj tega zgraditi industrijo, v prvi vrsti bazično. Potrebe'za to so bile tako velike in so terjale toliko družbenih sredstev, da se na dru- gih gospodarskih področjih niso mogla vlagati. Tako je morala tudi železnica obnavljati in do- polnjevati svoja osnovna sredstva v skladu z objektivnimi možnostmi. To je bilo za železnico toliko teže, ker je imela zastarele prometne naprave in slabe proge. Lokomotive so n. pr. na področju žel. direkcije stare povprečno 38 let (najstarejše so celo iz 1. 1896), njihova obra- tovalna doba pa je 35 let. Potniški vozovi so različnih konstrukcijskih sistemov, njihova po- vprečna starost je 55 let, so pa nekateri stari celo 78 let in le 10 "/a je sposobnih za vožnjo od 80 do liOOfcm/h. Proge še danes dovoljujejo hitrosti največ od 60—70 km na uro. Posebno pereča pri današnjem prometu so vozlišča kot Ljubljana, Jesenice, Celje in ranžirna postaja Zalog, ki so ozka grla in kot taka neposredno vplivajo na kapaciteto in hitrost prevoza. Če primerjamo obseg prevoza v 1. 1938 in 1958, vidimo velikansko povečanje potniškega in tovornega prometa. Potnikov je bilo prepelja- nih 1. ,1938 13,415.000, leta 19-58 pa 35,230.000. Blaga je prepeljala železnica (računamo vse za območje Direkcije JZ Ljubljana) 1. 1938 5,376.000 ton, 1. 11958 pa 14,307.000 ton. Ta primerjava in stanje voznih osnovnih sredstev jasno osvetlju- jeta današnje probleme železnice, tembolj pa bodo ti pereči v bližnji prihodnosti. Železnica se je sicer dopolnjevala v najbolj perečih pod- ročjih prevoza, t. j. progah, objektih, postajah itd., vendar bolj v skromnem obsegu, v primer- javi z napredkom industrije oz. gospodarstva pa je zaostala, in se to zaostajanje vedno bolj čuti. Zahteve sodobnega gospodarstva niso samo v prevozu, temveč in predvsem v hitrem pre- vozu, se pravi potrebe po povečani komercialni in tehnični brzini, v potniškem pa tudi udobno in kulturno potovanje. To hkrati pomeni za železnico večje prevozne kapacitete, pogoj za to pa je tehnična rekonstrukcija prog, nabava sodobnega voznega in vlečnega parka, uvedba sodobne vlečne sile, predvsem elektrifikacije in delno dizelacije, povečanje in ureditev pro- metnih vozlišč ter modernizacija signalnih in varnostnih naprav. Za tako sodobno ureditev in modernizacijo so samo za področje ene želez- niške direkcije potrebna tako velika finančna sredstva, da jih železnica sama ne more ustva- riti. Vzrokov za to je več. Železniške tarife, ki jih predpisuje zvezni organ, so neekonomske in ne pokrivajo prodaj- ne cene transportne usluge. Razen tega tudi sistem delitve tarifnih dohodkov med železniška transportna podjetja ne temelji na ekonomskih osnovah. Sredstva, ki se zbirajo v centralnem investicijskem skladu, pa za rekonstrukcijo in modernizacijo nikakor ne zadoščajo. Tu je še več momentov, ki onemogočajo pridobivanje večjih sredstev za investiranje, ki jih ne bomo nadrobno navajali, kot je n. pr. zelo drago po- slovanje s starimi vozili in zastarelimi napra- vami, velike in nujne potrebe po remontih prog, obvezno redno obratovanje na vseh progah, če- prav niso rentabilne zaradi javnosti prometa in drugo. Z uvedbo delavskega samoupravljanja in ustanovitvijo žel. transportnih in namenskih podjetij se je stanje v mnogočem izboljšalo in je treba reči, da je samoupravljanje doslej od- igralo pozitivno vlogo. Toda praksa je v marsi- čem pokazala na slabosti organizacije in poslo- vanja v okviru samoupravljanja, kar se prav sedaj obravnava; pripravlja pa se predlog za novo organizacijo. Današnja železniška podjetja niso v gospodarskem smislu samostojna tako kot druge gospodarske organizacije. Njihova samostojnost je omejena v važnih gospodarskih elementih, kot je doloičanje cen, v razpolaganju z amortizacijskimi sredstvi in drugimi skladi, v razpolaganju z voznimi sredstvi, v nabavi ma- teriala in podobno. Predvsem pa ni izvedena mogoča gospodarska decentralizacija na manjše gospodarske enote. Iz tega izhaja, da je rešitev problematike železnišikega prevoza odvisna od več činiteljev oziroma rešitve nekaterih bistvenih gospodar- skih vprašanj v okviru samoupravljanja znotraj železnice in pa pomoči družbene skupnosti. Z organizacijo železnice je treba rešiti v naj- večji možni meri gospodarsko samostojnost že- lezniških podjetij in enot ter približati samo- upravljanje neposrednim izvajalcem prometa, da bodo neposredno zainteresirani za prospeh podjetij, s tem pa za večjo storilnost in umno gospodarjenje. Kolikor so iže dane objektivne možnosti, je treba tarife komencializirati ali dati večjo komercialno samostojnost železniškim transportnim podjetjem, kar bi tudi stimula- tivno vplivalo na gospodarjenje teh podjetij. Usposobitev prog za večje hitrosti, ureditev j prometnih vozlišč in ranžirnih postaj, uvedba električne in dizelske vleke, nabava novih voz, zlasti potniških, mehanizacija obračuna itd. pa so problemi, ki jih mora železnica reševati skupno z družbo. Ti problemi bi se morali re- ševati skupno z okraji, republiko in zvezo, ker presega možnosti in v družbenem smislu okvir železnice, ki je važen del družbene proizvodnje. Perspektive, ki jih daje sedanji predlog orga- nizacije železnic, izdelan po komisiji Sekreta- riata IS LR Slovenije, vsebujejo prav te ele- mente in dajejo, zlasti v tem, da se bodo želez- niška podjetja kot gospodarske organizacije približala komunam in okrajem, skupnosti pod- jetij pa neposredno republikam in končno zvez- na žel. skupnost, zvezi, polno upanja, da se bodo najbolj pereči problemi železniškega prevoza reševali s predstavniki družbene skupnosti, ki se bodo tako seznanili s to problematiko in v interesu železnice in skupnosti pomagali, da se postopno rešujejo in tako dvignejo naše želez- nice iz zaostalosti, ki je že ovira gospodarstva in mednarodnega železniškega prometa. Vsak državljan je potrošnik izdelkov Tovarna kovinsüce galanterije, Ljubljana, Ma- riborska 4, je ena največjih tovarn za proiz- vodnjo kovinsko galanterijskih izdelkov pri nas. Podjetje namreč izdeluje toliko raznovrstnih kovinskih predmetov, ki samostojno oziroma z drugimi proizvodi vred pomenijo nepogreš- ljiv predmet slehernemu človeku. Ustanovitev podjetja sega nazaj v leto 1927, ko je začelo poslovati pod imenom »Eka«, tvor- nica kovinskih izdelkov. V prvi fazi razvoja se je pričela proizvodnja okovja za konjsko opremo, a postopoma so se pričeli izdelovati še drugi proizvodi, spadajoči v kovinsko galante- rijo. Vse do tedaj se doma taki artikli niso iz- delovali ter je bilo povpraševanje zanje veliko. Po osvoboditvi opažamo neprestan razvoj podjetja. V tem obdobju je nabavljeno več strojev in opreme, s tem je podjetju uspelo povečati kapacitete, posebno pa asortiman svo- jih izdelkov. Med mnogoštevilnimi izdelki, ka- tere podjetje izdeluje, naštejmo samo najvaž- nejše, kot n. pr.: razni obročki, zakovice, rin- čice, zaponke, okovje za dežnike, okovje za ženske torbice, tapetniški žebljički, razne pod- ložnice in še drugi raznovrstni artikli za obut- veno, usnjarsko, sedlarsko industrijo in obrt. Tu so na kratko nakazani le glavni proizvodi Tovarne kovinske galanterije v Ljubljani, ki poleg teh artiklov izdeluje še razno okovje za kolesa, za radijsko in embalalžno industrijo itd. Po želji kupca pa na osnovi večjega naročila izdeluje tudi katerekoli nove artikle, ki spa- dajo v okvir njenega programa. Podjetje s svojimi proizvodi zalaga vsa večja mesta v Jugoslaviji, direktno pa oskrbuje vsa usnjarska, torbarska in obutvena podjetja. Za- radi renomiranosti svojih izdelkov nima resne- ga tekmeca, kajti odlikuje se po kakovosti in je razmeroma cenejše od tovrstnih konkurentov iz inozemstva. S svojo solidno ceno in kvalitetnimi izdelki je podjetje prodrlo daleč na svetovno tržišče. Predvsem izvaža v države bližnjega in dalj- nega vzhoda. Njeni glavni odjemalci so Egipt, Sirija, Grčija, Libanon, Irak, Indija, Kuwait, Paragvaj in še drugi. Letno izvaža podjetje okrog 120 ton raznih kovinskih izdelkov ter je tako postalo svetovno znan producent svojih proizvodov. Povpraševaiije po teh artiklih ie bilo zadnje čase vedno veCJe. Povečal se je krog domačih in inozemskih odjemalcev, asortiman pa je mo- ral biti vedno pestrejši. Čeravno je podjetje v povojnem obdobju petkratno povečalo svoje kapacitete, ni bilo mogoče zadovoljiti potrebe domačega in inozemskega trga. Da bi matično podjetje v Ljubljani moglo vsaj delno povečati svoje proizvodne kapaci- tete in zadostiti potrebam trižišča, je v letu 1958 prevzelo tovarno »Erma« v Šmarju pri Kopru, ki je do tedaj izdelovala radijske aparate ter razne druge gospodinjske predmete. V tem no- vem obratu se je preusmerila proizvodnja na izdelavo kovinskih izdelkov. S prevzemom novega obrata pa podjetje še vedno ni rešilo vprašanja svojih manjkajočih kapacitet. Zato ima kolektiv v načrtu — in že dela v tem pogledu —, da izvrši rekonstrukcijo tovarne, s čimer bi dosegel večjo kapaciteto. Za tako veliko investicijo se je podjetje odločilo, ker s sedanjim strojnim parkom in na tako tes- nem prostoru ne more zadostiti potrebam iz- delkov na domačem trgu. Tudi zunanji trg, kamor podjetje vedno bolj prodira s svojimi kvalitetnimi in konkurenčnimi artikli, ne more dovolj producirati. Zaradi premajhne kapaci- tete mora podjetje veliko naročil za izvoz od- klanjati ali pa jih dobaviti v okrnjenem ob- segu oziroma z daljšimi dobavnimi roki. Prepričani smo, da bo kolektiv Tovarne ko- vinske galanterije, Ljubljana, pri izvedbi te naloge popolnoma uspel, saj ima dobro izvežban strokovni kader z dolgoletnimi izkušnjami pri izdelovanju svojih proizvodov. Tovarne kovinske galanterije Ljubljana SE PRIPOROČA VSEM CENDENIM NAROČNIKOM TISKARNA »LJUDSKE PRAVICE« tiska vse vrste tiskovin v bakro- tisku, knjižnem, rotacijskem inof set- nem tisku, izdeluje kliieje, vliva črke in valje ter opravlja vsa knji- goveška dela CANKARJEVA ZAL02BA izdaja knjige In revije z vseh področij založniške dejavnosti, trguje s knji- gami in muzikalijami, s pisarniškim materialom, papirjem, pisarniškimi In šolskimi potrebščinami na debelo in na drobno. Izvaža in uvaža knjige, brošure, revije in časopise. Ima tudi svoj antikvariat Tovarna mesnih izdelkov vam nudi v svojih poslovalnicah vsak dan sveže in suhe mesne izdelke, prekajeno in sveža meso vseh kvalitet in vrst Posebno vam pripoiočamo naše specialitete : pristne kranjske klobase, domače krvavice in pečenice Opozarjamo potrošnike, da se poslužujejo la kvalitete mesa v hermetično zaprtih vrečicah. Poskusite in sa boste prepričali o kvaliteti. Pričujoča slika nazorno prikazuje polnjenje svežega mesa v vrečico, ki jo potem stroj hermetično zapre Ljubljana, Mesarska 1 Tovarna mesnih izdelkov Javna razsvetl/ava MESTNI ZAVOD LJUBLJANA Poljanski nasip 42 Telefon 30-419, 31-924 Vzdrževanje, montažo, predelave, novogradnje električnih naprav in omrežja, električne razsvetljave Izvršuje študije, elaborate, programe in projekte za javno razivetljavo in osvetlitve ulic, trgov, parkov, športnih, javnih prostorov in drugih objektov itd, Izvršuje občasne, svečane in trajne osvetlitve javnih objektov, prostorov, dvoran itd. Ljubljanske opekarne LJUBLJANA, EMONSKA 4/1 Proizvajamo v svojih obratih VIČ BRDO OPEKA DRAGA vse vrste zidne, stenske, stropne in strešne opeke Javna skladišča LJUBLJANA, ŠMARTINSKA 152 a tel. 32-523 Oddajamo v najem skladiščne prostore in komunalne naprave, vršimo usluge najemnikom v skladiščih ter poslužu- jemo posamezne stranke z vagoni in z lastno vlečno silo DOM EXPORT Ljubljana, Mestni trg 24 Telefon: 21-407, 20-187, 20-308 Telegram : Domexport CENTRALA LJUBLJANA Mestni trg 24 Trgovine v Ljubljani : MESTNI TRG 24 CANKARJEVA 6 TRG REVOLUCIJE 5 TITOVA 4 Sezonska trgovina: BLED Odkupne postaje: RAŠICA, 2IRI, SOVODENJ zajema vso delavno3t domače in umetne obrti Slovenije in Jugoslavije Izdelke nudi v bogati izbiri na domačem kakor tudi na ino- zemskem tržišču podjetje triglav film y"e v nad desetih Itiih svojega obstoja izdelalo več kot 100 kratkih filmov, med katerimi so mnogi obravnavali pomembna poglavja iz našega osvobodilnega boja. Tudi med desetimi celovečernimi igranimi filmi, ki jih je doslej izdelalo podjetje, so nekateri prikazali narodnoosvobodilni boj našega ljudstva in prejeli priznanja na filmskih festivalih. To so predvsem filmi »Na svoji zemlji«, » Trenutki odločitve « in » Dolina miru « film D Na svoji zemlji «, ki je bil prvi slovenski celovečerni igrani film. Je bil leta 1948 nagrajen z n. državno nagrado za režijo film ¦»Trenutki odločitven. Je prejel leta 1955 nagrado na jugoslovanskem filmskem festivalu v Puli film * Dolina miru«, je dobil leta 19S7 na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu (Francija) nagrado za najboljšo moško vlogo film » Tri četrtine sonca « je dobil na festivalu v Puli leta 1959 //. nagrado in je bil poleg tega nagrajen za režijo Podjetje za promet z odpadki ODPAD LJUBLJANA Parmova ul. 33 telefon: 32-664, 32-732, 32-079, 30-573 Kolikor bolj napreduje industrializacija, toliko važnejše postaja za nas izkoriščanje odpadnih surovin Zato zbirajte odpadke in jih oddajajte našim odkupnim postajam Odkupne postaje so v vseh večjih mestih Slovenije Zadružna hranilnica in posojilnica r« m, m n. J. Ljubljana MlhloUeeira cesta 4 telefon 22-333 22-162 S podružnicami: Ribnica na Dol., Rakek in Litija opravlja vse bančne posle za kmetijske gospodarske organizacije. Daje obratne ter investicijske kredite za odkup, nakup In zaloge kmetijskih pridelkov, kredite za kooperacijo, mehanizacijo, živino itd. Zbira in upravlja vse sklade kmetijskih zadrug in organizira hranllno-kreditne odseke pri KZ. Hranilne vloge na vložne knjižice obrestuje po 5»/,,. Priporoča zadružnikom poslovanje z zadrugo s pomočjo obračunskih knjižic Varnost in tajnost vlog je zajamčena