ŠT. 4 1953/34   VRTEC   LETNIK 64
I acluo Beneš Tfebizsky — Orožen Janko:
Iz rodne kočice.
Krvavi cveti.
(S Slanskega.)
Mladi vitez se je priklonil in pogledal na nevesto, ki je obiedela ko sneg, gospod Nikolaj je vstal in glasnik je dal znak za priČetek gostije v veliki viteški dvorani.
Že drugi dan je odhajal s Trebenje mladi Koitjalovec ua bujneni konju v daljni svet in z grajskega okna je gledala za njim gospodična, ki so ji\ solze zalivale oči. Ro se jc skril za vthovi, je patllo vznak iu 2asto-kala. Služabnice, ki so prihitele v sobo, so jo našle v nezavesti.
Daletr naokrog po češki zcmlji se je raznesel glas o ncusiniljeuem go-spodu Nikolaju, vse ljudstTo je iz dna svoje dobre duše obžalovalo Koštja-lovega Vjeslava in prosilo Boga, da bi se vrnil z zmajem zdrav in živ. Samo plemstvo je bilo trdega srca kakor kuščar in je želelo ubogemu mla-deniču Tsega hudega, ker se je bil predrzail dviguiti oči k hčeri prvega českega junaka, česar bi po njegovem mnenju ne bil smel  storiti.
Dan je tekel za dncm z Oharko v Labo in ž Labo v niorje, mesec je minevaj za mesecem 2iad starimi stolpi Hanžburskirai, preteklo je poletje, minula je zima. že se je zacel tajati sneg, vrhovi so se odevali s svežim zelenjetu, priletuli so škrjanci iz doljnih prekomorskih pokrajin in la-.stovke so obleiavale stolpe ponosnega gradu: — ali o mladem vitezu ni prinesla poročila niti en«.
P        Izginil je in ne duha ne sluha ni  biJo o njem.
^        H6i gospoda Nikolaja je vidno pešala. PoČasi je umirala, kakor umira
cvet, v kaierega se je zagrizel črv in ga gloda, dokler ga ne pregrizne. Frihajaii so k njej zdravniki celo iz ltalije, a]i odhajali, majajoč z glavo, ne cla bi bili kaj opravili.
Gospod Nikolaj je začel v Budinju stavftt iiot, se sijajnejši grad, ker jc bilo na Hanžbui-ku tako žalostno, da bi bil moral obupati.
Ko so lastovke tretjič priletele, so obletele grad in sedle za trenotek na okna. Eno okno je bilo odprto in skozi to okno je zletela golobica proti nebu iako visoko, kakor še ni letela nobena lasiovica. Z golobico je pole-tela Lucijina duša ...
Bila je sedma jesen izza tistih časov iu zvečer je bilo že precej hladno. Zadiije ptice selilke so odletele preko morja. Mračilo se je že, ko se je Hanžburku s poČasnim korakoni bližal visok moŽ z brado, ki mu je segala do pasu, in v črni obleki.
Vlekel je za seboj neko ogromno sivar. Šel je s sklonjeno glavo in očmi, uprtimi ua cesto, ki jo je zarasčala trava. Koder je šel, so prihajali ljudje iz hiŠ, ali takoj so se zopet skrivali in se križali, kajti spoznali so, da se vrača po nevesio Vjeslav Kostjalovec in da vodi na vcrigi živega zmaja, na las poclobnega tisteniu, ki mu je sv, Jurij na Hradčanskem gradu s kopjem predrl goltanec.
Grajska vrata so bila že zaprta. Popotaik je udaril na težka, z železom obita vrata že drugič ia šele tedaj jc prišel vratar, da niu jih je odprl.
»PrenočiŠča iščeva: ali ga dobiva?«
»Na Haažburku nihče ne prebiva,: je odgovoril vraiar zelo neprijazno, in hotel je znova zapahniti vrata, ker se je bal neznanega moža.
*Ali me ne poznas? Vjeslav KoŠtjalovec, prihajam, da spomnim go-spoda Nikolaja na njegovo obljubo,«
^Gospod Nikolaj stanuje v Budinju, gospodična Lucija pa leži tu v veliki viteški dvorani v stekleni rakvi in jaz sem njen čuvaj.«
Govoril je še, ko jc Vjeslavu široko odprl vrata. Tedaj je zagledal nekoliko sežujev dolgo pošast, ki je kroiko korakala za Vjeslavom. Tako se je preplašil, da bi bil skoraj dušo izpustil in da se je pozabil prekri-žati proii vsem hudobnim pošastim. Na gradu resnično ni bilo žive duše. HanŽburek je bil podoben ogrorani grobnici. Vrata v viteško dvorano so bila odprta, sredi dvorane je na mrtvaškem odru ležala rakev, ki je bila zunaj koTinasta, znotraj pa kristalno. Okoli rakve je gorelo šest vo-ščenih sveč, mnogo ftintov težkih, a v rakvi je z rokaini, prekrižanimi čez prsa, ležala nilada dcklica, ki ji je na ustnicah igral lahen smehljaj, na licih kraFjeval nebeški mir in gluvo krasil mirtov venec.
Popotnik je napravil na zaprtem pokrovu tri krize, poljubil rakeT^^^ pokleknil na mramornem tlaku in zač-el moliti. Njegor preplašen Bpremlje^^^ valec je legel na prag dvorane, kakor bi bil na straži.                            >^H
Iw ko je doli v vasi odtrobil ponočni čuvaj enajsto uro, ae je čuvaju zdelo, da se  dviga pokrov,  da inlada   deklica  oživlja,  da se  probuja  iz globokega spanja, da ji z lica gine mrliška bledost, da ji oči zopet prido-bivajo nekdanjo svetlobo, da se bliža vitezovi glavi, da ji iz nedrij ieČe^b kri, ki se na marmornatih tleh spreminja v cvetke, rdeče kakor kri, cvetke^^H kakrsue v vsej okolici nikjer ne rasto, da deklica te cvetke zbira, dela i4^| njih^ venec in venča z njim vilezovo glavo.                                          ^^^H
Zjutraj  se popotnik ni  vrnil  iz viteške dvorane. Stari vratar je  po^^H škropil od dalec z blagoslovljeno vodo, vzel v roke rožni venec, prilisnil križec na ustnice, pogledal še enkrat iz daljave v veliko viteško dvorano iih  se prepričal, da  je  vse  res, kar je ponoči  doživel.
Vjeslav je  objemal   rakev z obema rokama, svojo glavo je sklanjal k rajničini glavi in svece so gorele kakor zvečer. Ali Vjeslavova dusa je bivala že za oblaki in na pragu viteške dvorane je sedel iu čuval svojeg^^B gospoda nestvor, ki se na Češkem vidi sicer samo na slikah svetega Jurija^^H
\ ratar' je oprezno zaprl glavna vrata in šel v Budin h gospodu Niko-^^J laju.                                                                                                     ^M
*AIi ste slisali, gospod, kako so ponoči divjali Tetrovi? Na gradu je bucalo skozi vsa okna, vso noč nisein spal, vsa okna razbita in vse po-histvo je prevrnjeno.«
Tako je stražnik gospodicne Lucije povedal vsem, kar je slišal in videl v niinuli noči in zjutraj rano.
Gospocl Nikolaj ni odgovoril nobene besede, samo ustnice so se mu krčevuto stisnile iu se mu začele tresti, kakor da se ga loteva mrzlica. Pri tem je sklenil roke, uprl oči na križ, ki ga je pred leti sam papež poslal enemu njegovih prednikov zato, ker je sia! zvesto na strani kralja Sigmunda. Potem pa je dal za maše, ki so se za duso hčerke Lucije in njenega ženina Vjeslava brale v vseh cerkvah njegovega gospoetva. Zmaj se ni ganil s praga viteške dvorane, dokler ni poginil. Zvesto je čuval svojuga gospoda, ki so ga položili k veČnem počitku poleg gospodične Lucije, tudi po njegovi smrti. A tu iu tam pravijo, da je bil to tisti zmaj, ki v večen spomin Še daues visi v mrtvi hiši v Budinju.
Izza teh Časov je Hanžburek propada], uajprej so se podrlc strehe, za strebami trami, s trami kronisča, s kroiiišči oboki, z oboki sijajne sobe, dokler nista ostala samo dva stolpa in neznatni zidovi.
Pravijo, da je današnji grad razdejal Žižka. Pa pojdiie kamorkoli, kjer zagledate razvaline in vprašate, kdo je grad razdejal, povsod vam povedo, da je to napra\-il Žižka. Kar je uapravila Škode tuja drbal, ki j^ prišla od vseh koncev sveta, vse to ima na vesti Žižka.
jllanžburek< je propadel sam, prav tako kakor slava nekdanjih go-spodov. Zgodaj je začela trpeti mošnja. Hoteli so se naučiti, kako se dela zlato, a naučili so se, kako se  zlato razmetava.
Tako mf je pripovedova] starec. A ko je končal, me je zopet tako bistro pogledal, zopet se je zvito nasmejal in nadaljeval:
>V mojih otroškili letih ue bi bil nihče ostal tu niti do mraka, nikar pa, da bi bil tu prenočeval. Vsakokrat, kadar je v Klapu dotrobil rog enajsto uro, je vzplavala »ad grad mlada deklica z razpušcenimi Iasmi, v beli poročni obleki, spuečala se je niže in nize, iz prsi so ji lili potočki krvi in ko so padli na ruŠevine in na skale, so iz teh rusevin in skal zrasle rdece, krvave cvetke; zjuiraj so jih baje nabirali otroci in pletli iz njih vence, ali nikdar jih niso dopletli, ker so se jim zdrobiti pod rokami. A ko je zaČel trobiti dvanajsto, je tajna prikazen zopet izginila v oblakih.«
Siarec je utibnil in pogledal v nebo.
Noč je hila resnično mikavna: na zemlji jasuo, ua uebu zvezda poleg zvezde, nad bližnjira Ripem raesečev srp in poleg mene starec s svojimi povestmi iz davnib let.
?A vi niste nikdar videli videli gospodicne Lucije?<
:>Videl sem jo in je nisera Tidel. Sam gospod Bog ve, kaj je bilo tedaj. — Samo enkrat, pa že nič vefi. Morda ji je minul Čas. Ali o tem svojem lidenju ne govorim rad.«
V Klapu je trobil ponočni čuvaj ne vem katero uro, na kmetih trol)ijo vcasih tudi štiriindvajseto, nad okrogel stolp je hiiro vzplaval oblucek iu zakril za treuotek dve lesketajoči se zvezdi, toda v trenotku se je zopet razpršil. — Ali je bila to hči gospoda Nikolaja?<
>Lahko doč, starček!  — Kdaj se zopet vidiva?c
»Da-li kdaj!«
Starec si je razprostrl raztrgani vojaški plašč na robatem bozalt« tako ravnodušno, kakor da bi bila ta skala najmehkejša blazina.
>Ljudje se na svetu sestajajo, se spoznavajo in zopet razbajajo; ali nekoŽ se vsi zopet najdejo,« mi je rekel dobri starček za slovo.