OKTOBER 2020| ŠT.4 | SKUPNA ŠT.620 
SALEZIJANSKI VESTNIK za don Boskove prijatelje in salezijansko družino 
ISSN 2536-1651 tiskana izdaja 
ISSN 2536-3875 spletna izdaja 



Ni res, da mladi 

danes nimajo dobrega srca. Veliko jih je, na milijone, ki verjamejo v življenje in polnost pomena, ki ga jim je dal Bog. Vedo, da niso poraženi, ko izgubijo, temvec ce obupajo! ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME 
foto: neža lajevec 

Muzej Don Boskova hiša 
˜ V Valdoccu so odprli nov muzej Don Boskova hiša. ˜ Razprostira se na 
4.000 m2 in v 27 
razstavnih prostorih. 

˜ Prikazuje prenovljene originalne prostore, v katerih so živeli don Bosko, mama Marjeta in prvi gojenci oratorija. Don Boskovim sobicam so se pridružili kuhinja mame Marjete, prva jedilnica in prostori za delavnice. 
˜ Salezijanski muzeolog Cristian Besso je preucil, izbral in uredil izvirne kose in predmete, ki se navazujejo na don Boska in cas njegovega življenja, predvsem v sobi, v kateri je don Bosko živel in delal 26 let, od leta 1861 do leta 1887. 

Don Bosko po svetu 


V litovšcini je Salezijanski ve­stnik zacel izdajati prvi salezijanec iz Litve, Antanas Skeltys, že leta 1927. Danes izhaja do štirikrat letno na 36 stra­neh. 

Salezijanski vestnik izdajajo tudi na Tajskem. Sodobno obliko­van in s pestrimi vsebinami z vsega salezijanskega sveta izhaja vsaka dva meseca na 40 straneh. 
Afriška vizitato­rija Velika jezera že deveto leto izdaja Salezijanski vestnik za države 
Burundi, Ruanda 
in Uganda. Vse­bina je v franco­skem in angle­škem jeziku. 

Uvodna beseda 

NE IZGUBIMO UPANJA! 



PETER KONCAN, sdb inšpektorjev vikar, vodja doma janeza boska rakovnik 
Živimo v res nenavadnih casih, zato tudi v tokratnem uvodniku ne moremo mimo krize, ki zadeva ves svet. V trenutku smo morali spremeniti stil življenja in navade, ki so se nam še do pred kratkim zdele samo po sebi umevne in nic ne kaže, da se bomo tako kmalu vrnili v takšno normalnost, kot smo jo poznali pred korona krizo. 
Ljudje se zelo razlicno odzivamo na spre­membe. Nekateri se takoj prilagodijo, dru­gi za prilagoditev potrebujejo precej casa in so tretji, ki zanikajo novo resnicnost in s tem obstanejo v nekem drugem casu ter delajo in govorijo nelogicnosti. Preseneti­lo me je, kako hitro so se po svetu razširile teorije zarot in kako hitro so mnogi postali »strokovnjaki« za najbolj zapletena vpraša­nja medicine in cloveštva. Cedalje vec ljudi verjame raznim influencerjem, ki prodajajo svoje teorije, ki jih naslanjajo na razna po­pulisticna in površna mnenja ter s pridom izkorišcajo zmedo in strah ljudi za svojo po­pularnost in profit. Poleg raznih ljudi v sti­ski so še posebej na udaru mladi. Zaradi te situacije se mi danes zdi kriticno razmišlja­nje ena od kljucnih kompetenc, za katero moramo mlade usposobiti in vzgojiti. Le ce bodo znali lociti zrna od plev, bodo lahko s pokoncno hrbtenico in s pravo vizijo zas­tavili svoje življenje in s tem pomagali svet spreminjati do te mere, da bo našel prave odgovore za izzive, ki ga cakajo. 
In kakšen odgovor nam na vse to daje Je­
zus? Najvecje sporocilo je gotovo sporocilo upa­nja. Kršcansko upanje ni nek utopisticni pogled na svet, ki bi zanikal stiske in težave in bi poudarjal samo lepo in dobro. Kristja­
ni smo ljudje upanja, ker verjamemo, da je Jezus svet že odrešil, da smo varni v njego­vih rokah ter da ni vse odvisno od nas, ker je Njegov Duh tisti, ki ima koncni kljuc za rešitev problemov in stisk. To upanje nam najprej daje globok mir, da lažje presodi­mo situacijo, smo bolj pripravljeni na spre­membe in sprejemamo boljše odlocitve. Nato nas vabi, da se v veri in molitvi obra­camo k Njemu, saj je samo Jezus res pravi in resnicni influencer, ki nas ne bo razocaral in zlorabil za svoje lastne interese. Upanje pa je tudi globok in pomemben vzgib vsa­kega napora in akcije. Vabi nas, da gremo od zaprtosti k odprtosti in od individualiz­ma k solidarnosti. 
To je tudi salezijanski pogled. Don Bosko je doživel veliko težkih trenutkov, vkljuc­no z epidemijo kolere, a ni izgubil upanja. Nasprotno, odzval se je in spodbujal tudi druge, da so se dejavno odzvali in pomagali drugim. S tem nam je konkreten zgled vere in upanja. Po njegovem zgledu bodimo tudi mi prinašalci upanja v okolja, v katerih živi­mo in delamo. 
foto: dom janeza boska rakovnik 

Beseda vrhovnega predstojnika 


PRIJATELJI, BRATJE, OCETJE 
Na praznik Marijinega rojstva je v baziliki na Colle Don Bosco v Italiji potekala slovesnost izpovedi prvih redovnih zaobljub. Devet mladih fantov, med njimi Domen Kos iz župnije Gorice, je stopilo na pot redovniškega življenja v salezijanski družbi. Vrhovni predstojnik, ki je vodil slovesnost, je zelo sprošceno in neposredno nagovoril nove mlade salezijance in vse navzoce. V nadaljevanju povzemamo nekaj njegovih misli. 

ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME, sdb vrhovni predstojnik salezijancev 
Ko smo pred zacetkom svete maše stali v procesiji, sem pomislil, kako sem pred 42­imi leti, štiri dni prej, izpovedal prve redov­ne zaobljube. Lahko vam zagotovim, da se spomnim vsega! Kdo se bo vprašal: »Ali je mogoce vse življenje živeti kot don Boskov salezijanec? Je vesel?« 

ZAVEZA Z BOGOM 
Jaz vam pravim: »Da!« Poglejte naokrog in ozrite se po svetu na 14.000 salezijancev. Da, ce živite zaljubljeni v življenje, v poklic, v to, kar nosite v srcu. Cez nekaj trenutkov boste izpovedali: »Bog Oce, posvetil si me na dan krsta. Danes se jaz popolnoma da­rujem tebi.« Kako je lepa ta zaveza! Bog, ki naredi zavezo med seboj in vsakim izmed vas. Bog je v zavezi z vsemi. Pomislite na starše: kako lepa zaveza Boga z njuno lju­beznijo. On bo vedno ostal z vami in vam zvesto dajal moc. Mi naredimo, kar lahko. Smo samo ljudje, vcasih obupani, utrujeni, krhki … tako je. Toda ce nekdo v srcu ohra­nja zavest, da je ves od Boga za druge, vam povem, da vas ni treba biti strah. 
PREDANI POSLANSTVU 
Želite biti don Boskovi salezijanci v dana­šnjem svetu, ki je ocarljiv. Nisem dejal, da je lahek. Je ocarljiv. Ce nekdo živi salezijan­ski poklic z vsem srcem, je vesel. Ce nekdo 
v kakršnem koli življenju išce udobje, je iz­gubljen. Ce se nekdo poroci zaradi udobja, bo sozakonec trpel. Ce nekdo želi biti sale­zijanec v udobju, bomo drugi trpeli. Veselo življenje je mogoce živeti, ko nekdo rece: »Od sebe želim dati najboljše.« Papež Fran­cišek opozarja vas mlade: pazite na udobje in kavce. Mlad salezijanec ne more živeti na kavcu. Salezijanec pri sedemdesetih le­tih ne more živeti na kavcu! […] Cakajo vas mladi. Ne vem, kje, ampak vas cakajo. V vas cakajo prijatelja, vcasih brata ali oceta. Toli-

Torej ne pozabite: najprej 
velika ljubezen do Boga in 
globina življenja. Ce kdo 
nima globokih korenin v 
srcu, se bo po dveh, treh 
letih posušil. Samo globoko 
življenje vam bo dajalo moc. 
Drugic: darujte najboljši del 
sebe mladim, posebno najbolj 

potrebnim. In nazadnje: hodimo skupaj. 




ko mladih nima oceta. Ko je salezijanec pris-ten don Bosko danes, lahko cudovito rešuje življenja mladih. Ko sem v preteklih šestih letih obiskal 100 dežel, sem vsak dan videl prave cudeže: ne ozdravitev raka, temvec salezijansko vzgojno ljubezen, ki spreminja življenja mnogih mladih! Nic niso pricako­vali, a so našli razloge za življenje. Cudovito je živeti na tak nacin. […] 
Cerkev potrebuje salezijance, ki imajo srce prednostno namenjeno za najbolj potreb­ne, tiste, ki so trkali na vrata oratorija v Valdoccu in jim je mama Marjeta ponudila prostor za spanje. Ti so ostali z don Boskom. Hvala Bogu se na vseh koncih sveta pogosto nahajamo med najbolj potrebnimi. Edina pot Družbe, da bo živela naslednjih 100 let, je, da nikoli ne pozabi na Boga in na mla­de v težavah. Mladi ne potrebujejo zidov, stavb; potrebujejo prijatelje ob sebi, ki jih spremljajo na poti življenja in jih odpustijo v njihovi sreci. 
SKUPNA POT 
Salezijanec ni salezijanec, ce živi sam. »Toda zelo sem dober, sposoben sem pritegniti mlade …« Pravim ti: »To boš delal s sobrati salezijanci, tudi s starckom, ki vcasih moti, z ravnateljem, ki pravi, da pocakaj, gremo bolj pocasi …« Ni res, da kjer je salezijanec, tam je Družba. Ko se salezijanec loti katere­gakoli poslanstva in v srcu nosi svoje sobra­te, misli v duhu skupnosti, dela skupaj – pa ne pravim, da moramo vsi delati isto – tedaj je to pravo poslanstvo. V izpovedi bom od vas slišal obljubo Bogu: »Želim živeti s svoji­mi sobrati salezijanci.« Dragi sobratje, svet danes potrebuje to pricevanje, ki ga ni moc kupiti: bratstvo, ki je možno med nami, v katerem nismo zaradi naklonjenosti, tem­vec verujemo, da lahko v Jezusovem imenu uresnicimo lepe sanje. 
BESEDA STARŠEM 
Niste izgubili sina. Hitro pride skušnjava: »O, Gospod, izgubil sem svojega sina. To ni res!« Za vse življenje ste dobili sina, ki bo vedno mislil na vas, vam bo blizu in vam bo namenjal ves možen cas. To vam pravim iz lastnih izkušenj. Dragi starši, hvala vam za življenje in družino, saj smo sad družinske ljubezni. Nismo prišli z neba. Rojeni smo bili v družini. Toda danes ne izgubljate sina. Kdo porece: »Upal sem, da bo sin velik pravnik … veselil sem se petih vnukov …« 
Naj vam takoj zastavim vprašanje: »Želite izpolniti svoje sanje za sina ali želite sreco svojemu sinu?« Zaupajte Bogu. Bog vam je dal najvecje darilo: »Ta tvoj sin bo eden od mojih ucencev med mladimi!« V to morate verjeti! In ce ne verjamete, prosite Gospo­da za dar odkritja, da vam je dal veliko mi-lost. 

Aktualno 




KDO JE KRIV ZA PREKOMERNO TEŽO? 

BOŠTJAN JAMNIK, sdb 
delegat za salezijansko mladinsko pastoralo 


Pred kratkim so bili na družbenih omrežjih razkriti izsledki nove raziskave, ki je pokazala, da se je od marca naprej (v casu korone) povecala telesna teža mladostnikov in hkrati zmanjšala njihova aktivnost. Po domace povedano: otroci in mladi (pa verjetno še kdo drug) so se zaradi manj gibanja v zadnjem polletju zredili. 
Ne bi rad iskal krivca, vendar bodo mnogi napisali, da je za to kriva trenutna situacija. Najlažje je krivdo pripisati drugemu in na ta nacin opraviciti samega sebe. Za povecano telesno težo je kriva korona, za zmanjšano gospodarsko rast je kriva vlada, za brezpo­selnost so kriva kapitalisticna podjetja in centri za socialno delo, za vedno vec korup­cije je krivo sodstvo, za vedno manjši obisk sv. maš so krivi starši, za … 
POMAGAJ SI SAM IN BOG TI BO POMAGAL 
V delu z ljudmi velja nacelo subsidiarnosti. »Nacelo pravi, da se morajo stvari urediti v najmanjšem, najnižjem ali najmanj cen­traliziranem mestu. Ali bolj po domace: Višji v hierarhiji zaupa nižjemu, da ta reši cim vec izzivov na svojem nivoju, s svojimi sposobnostmi. Še bolj razumljivo je nacelo predstavil dr. Karel Gržan na enem od svojih predavanj za starše. Takole pravi: Kar (ot­rok*) more (v smislu zmore), mora (v smis­lu narediti).«1 
V delu z otroki in mladimi se zelo hitro zgo­di, da postanemo »odrešitelji«. Vemo, kaj je 
1http://preprostost.si/2010/03/16/nacelo­subsidiarnosti-dobro-ga-je-poznati-in-upostevati/ 

potrebno narediti in to naredimo namesto njih. Rešujemo situacijo, vendar velikokrat gasimo požar in hkrati podpiramo lenobo. Zato se ob tem postavlja vprašanje, ali je to res optimalna rešitev. 
Preventivni vzgojni sistem temelji na pre­pricanju, da je v vsakem cloveku nekaj dob­rega. To dobro je potrebno najti in ga okre­piti. Vsak mlad clovek lahko iz sebe naredi nekaj dobrega. Upanje je temeljna drža. Velikokrat je dovolj, ce verjamemo vanj, dokler on sam ne zacne verjetni sam vase. Hkrati je potrebno vzbuditi zavest skupne vzgojne odgovornosti. Za dobro mladega cloveka ni odgovorna samo družba, država, družina …. Za življenje je najprej odgovoren vsak posameznik. 
VIRI MOCI 
Velikokrat seveda to ne zadostuje. Zato je potrebno poiskati vse možne »vire moci«. To pomeni, da skušamo odkriti vse tiste njemu bližnje možnosti, mocne tocke, ose­be, ki bi mu pomagale premagati trenutne težave. 
V prvi vrsti je seveda to primarna družina v širšem smislu besede. Torej ne samo star-ši, temvec tudi strici, bratranci, kot kristja­ni pa imamo ob sebi tudi botre (krstne ali birmanske). Prav oni so lahko mocna opora in neizkorišcen vir moci. 

Neprecenljiv vir moci so za mlade prijatelji. Problem je v tem, da lahko postanejo tudi »viri slabosti«. Torej nekaj, kar jih potegne še globlje v slabo. 
Mladi se vkljucujejo tudi v druge socialne mreže, razlicne skupine, ki lahko postanejo dodatna oporna tocka. Pri tem bi bilo dob-

V celotni zgodovini Cerkve 
je bila mocna tocka 
tudi cerkveno obcestvo ali 
župnijska skupnost, 
ki se seveda konkretizira 

v mladinski, animatorski, ministrantski ali kakšni drugi 


skupini. 


ro premisliti, katere od teh mlademu res pomagajo, koristijo in katere so na nek na­cin beg pred lastno resnicnostjo. 
Ko mlad clovek prepozna v Cerkvi nekaj dobrega in se cuti sprejetega, je to lahko odlicen vir moci v osebni in duhovni rasti. 
Šele na koncu lahko pridejo na vrsto tudi viri moci v širši družbi in nenazadnje držav­ne institucije. Preveckrat jih vkljucimo veli­ko prezgodaj. 
JE PREKOMERNA TEŽA REŠLJIV PROBLEM? 
Prekomerna teža mladih, kakor tudi mno­gi drugi problemi, s katerimi se srecujemo, so marsikdaj rešljiv problem. Vse pa je od­visno najprej od želje posameznika in nje­gove volje, saj lahko dolocene probleme posameznik reši sam. Pri drugih pa potre­buje pomoc; ce si to seveda prizna in jo je pripravljen sprejeti. Za vsakega izmed nas pa seveda ostaja vprašanje: Ali sem jaz tisti pomembni TI, na katerega se bo doloceni posameznik obrnil? Koga lahko še vkljuci­mo, da bomo skupaj lažje celostno poma­gali mladim? 


POGOVARJALA SE JE 
BLAŽKA MERKAC, sals 

Pablo, v Španiji si del salezi­janske mladine. Prav tako uciš v salezijanski šoli. Preden se dotakneva tvojega salezijanske­ga poslanstva, se nam lahko na kratko predstaviš? 
Seveda. Sem Pablo in prihajam iz majhnega mesta v središcu Špa­nije (Valdepeńas). Diplomiral sem iz anglešcine in francošcine in nato tudi magistriral na podrocju izobraževanja. Vmes sem študi­ral tudi v Veliki Britaniji in Kana-di, kjer sem se izpopolnil v svoji anglešcini in francošcini. Že šest let ucim v salezijanski šoli, kjer imamo okoli 1200 ucencev, od vrtca pa vse do poklicnega uspo­sabljanja. Trenutno poucujem v srednji šoli. V prostem casu imam rad šport, filme in naravo. Moja strast so potovanja in vedno iz­koristim priložnost za obisk novih krajev, spoznavanje drugih ljudi, ucenje drugih kultur. 
Ponosen sem, da sem del salezi­janske družine. Poleg aktivnega udejstvovanja pri salezijanski mla­dini v Španiji zastopam tudi Južno regijo v koordinacijski ekipi sale­zijanske mladine Evropa in Bližnji Vzhod. 
Že kar nekaj let si aktivno vklju­cen v dogajanje salezijanske mladine. Kako si spoznal salezi­jansko družino, kako si se vkljucil v njihove programe? 
Ce sem iskren, v svojih najstniških letih nisem nikoli imel stikov z njo. V domacem kraju so sestre HMP, ki imajo šolo in imajo ob koncih tedna oratorij za okoliške otroke. 
Ko sem bil star 17 let, sem moral za prakticni del diplome na temo Monitor dejavnosti v prostem casu opravljati prakso. Prijatelj mi je predstavil oratorij in mladin­ski center, kjer sem vec mesecev 

Salezijanska mladina 
pomagal pri njihovih dejavnostih. Tam sta se don Bosko in Marija Mazzarello dotaknila mojega srca. Ko sem koncal pripravništvo, sem bil popolnoma preprican, da sem našel svoje mesto. Všec mi je bilo, kako so bile sestre prisotne v na-

Pablo Osorio 

29 

Španija 

Valdepeńas 
Marijino vnebovzetje 

Najljubši letni cas

pomlad 

Finis Mundi


American Pie (Don McLean) 


Najljubši svetnik
Janez Pavel II. 

Psalm 34,7.9 
Ta nesrecnik je klical 
in GOSPOD je slišal, 
iz vseh njegovih stisk ga je rešil. 
Angel GOSPODOV utrjuje tabor 
okrog tistih, ki se ga bojijo, 
da jih rešuje. 
Okusite in glejte, 
kako dober je GOSPOD. 
Blagor možu, ki se zateka 
k njemu! 


šem življenju in so ustvarjale odnose z vsemi. Tu sem se pocutil sprejetega, ljubljenega, samozavestnega. Zdaj, 12 let kasneje, sem še vedno animator v mla­dinskem centru, spremljam skupino mladih in sode­lujem v naši župniji, kjer v zboru igram kitaro. 
Vcasih me ljudje vprašajo, ali se splaca biti tako vpet v salezijansko družino. To je vcasih težko razumeti, toda da, definitivno je, pocutim se resnicno srecnega in hvaležnega. 
Pri vas imate zanimiv dogodek Campobosco. Nam lahko opišeš, kaj je to, komu je namenjen, kaj je namen? 
Campobosco je eden glavnih salezijanskih dogodkov, ki ga organiziramo skupaj s salezijansko mladino Por­tugalske. Poteka vsake štiri leta, na njem pa sodeluje okoli 800 mladih. Srecanje je namenjeno mladim, starim od 19 let naprej, ki so del mladinskih skupin ali pa so animatorji v salezijanskih mladinskih cen­trih. 
Izhodišce je vedno Barcelona, kjer je bil don Bosko leta 1886, dve leti pred svojo smrtjo. Pot se po prec­kanju Francije nadaljuje skozi severno Italijo. Mladi ves cas bivajo na Colle Don Bosko, od koder nato odhajajo in obiskujejo kraje, kjer se je rodila in se širila salezijanska karizma. Obišce se vse pomembne kraje don Boska in Marije Mazzarello. Mladi se na tem romanju približajo Božji besedi, odkrivajo ljube­zen Boga Oceta, bližino Jezusa in se navdušujejo nad stvarmi, ki sta jih z vero in zaupanjem dosegla don Bosko in Marija Mazzarello. 
Na zadnjem sem med organizatorji sodeloval tudi jaz. Tema se je povezovala s prvim oratorijem in ško­fovsko sinodo: vera, razlocevanje, poklic in osebno spremstvo. 


Mlade so spremljali salezijanci, sestre HMP in ani­matorji. Geslo je bilo »Šli bomo na pol«, kot povze­tek obljube, ki jo je don Bosko dal svojemu nasledni­ku don Rui. 
Med to pandemijo je bilo in je še vedno težko imeti kakršne koli programe za otroke in mlade. Kako vam je uspelo v Španiji, da ostanete povezani? Imate kakšne nacrte za naslednje mesece, saj se zdi, da vecjih srecanj ne bomo mogli organizirati? 
Socialna omrežja so danes kljucna. Med karanteno smo na spletu organizirali nekaj molitev, pricevanj, rožni venec ... Vsak konec tedna so razlicni salezijanci maševali preko spleta. Eden mojih najljubših trenut­kov je bilo bdenje v noci pred 24. majem ob prazno­vanju Marije Pomocnice, kjer se je v molitvi (preko Zooma) združilo vec kot 300 mladih. 
Ker je v naših rokah veliko odgovornosti do naših mladih, saj jim moramo nekako ponuditi izkušnjo živega Boga, jih opogumljati in spremljati, smo se­daj v procesu razmisleka in nacrtovanja aktivnosti za prihodnost. Trudili se bomo po najboljših moceh in prosili Boga, da vodi naše korake. 

Vrhovni predstojnik je napovedal Vezilo 2021 z 
geslom: Žene nas upanje: »Glej, vse delam novo!« (Raz 21,5). To je kot odgovor na situacijo, v kateri živimo zdaj. Kako ti ohranjaš upanje? Imaš predlog za mlade, ki ga izgubljajo? 
Že prej sem omenil, da je moj najljubši citat iz psalma 
34: »Ta nesrecnik je klical in GOSPOD je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil.« Bog nas nikoli ne zapusti. Resnicno živimo v težkih casih, a moramo na svoje življenje gledati na nacin salezijanskega optimizma. Imamo tudi sreco, da smo del salezijanske družine. Nic v življenju ni mogoce doseci brez podpore ljub­ljene družine, prijatelja, anima­torja, salezijancev, sester HMP ... Ko se v življenju stvari zalomijo, je ena stvar, ki resnicno pomaga, da je clovek na pravi poti, dober nas­vet in podpora drugih. Tu se zacne spremljava. 
Pri sebi vidim, da se po pogovo­ru z duhovnim voditeljem ved­no prebudi novo upanje in trdno prepricanje, da bi moral biti Kris­tus jedro mojega obstoja. Ta misel popolnoma napolni moje srce z mirom. 
Pablo, hvala za tvoj cas. Kaj bi za konec sporocil salezijanski mladini v Sloveniji? 
Bog nas je z razlogom izbral in se nas dotaknil. Smo protagonisti svojega življenja in vsi imamo od-

govornost, da se odzovemo in ži­vimo svoje poslanstvo v polnosti. Salezijanska mladina v Sloveniji, hvala vam za to. Naj vam povem, da imam še vedno v nacrtu, da vas obišcem. 




NOVO ŽIVLJENJE S KRSTOM 

Od zadnje Uskovnice je minilo že lep cas. Pocitnice so se prevesile v delovne dni. Sonce izgublja svojo moc in megla je vse pogostejša jutranja dobrodošlica. Kaj pa tvoje srce, se še veseli življenja vsak dan znova ali je postalo bolj megleno in medlo? 
Krst. Tema, o kateri smo na letošnjih tednih kar nekaj govorili, jo preucili in spoznali. Je­zus ti s krstom obljublja novo življenje. Živ­ljenje v polnosti, življenje v veselju. Vcasih so to besede, ki prevec ostanejo v zraku in ne vidimo, kako bi lahko iz njih živeli. 
Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite vec, kakor živijo pogani, v nicevosti svojega uma. Vi pa se niste tako ucili Kris­tusa, ce ste ga le poslušali in se dali o njem pouciti, kakor je resnica v Jezusu. Zato opus­tite laž in govorite resnico vsak s svojim bliž­njim, saj smo med seboj deli enega telesa. Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudicu. Kdor krade, naj ne krade vec, am­pak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohne-
Ob prenovi uskovniške koce smo 
zamenjali tudi streho. Nekaj skodel 
je bilo še uporabnih, zato smo iz njih 
izdelali USKOVNIŠKE KRIŽE 
in nanje vžgali uskovniško geslo 
»Ucenci smo vsi enako«. 
Križ lahko dobiš za simbolicno ceno 
35 evrov (letos mineva 35 let od 
prvih Uskovniških tednov) in s tem 
pomagaš pri nadaljnji obnovi koce. 


nje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrcni in usmi­ljeni ter drug drugemu odpušcajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. 
Pavel ti v tem pismu jasno piše. Piše ti, kaj opusti. Piše ti, kako živeti to novo življenje, ki ga Bog podari po zakramentu krsta, da bo polno in veselo. To življenje bo novo, ker bo drugacno. Pa mi povej, ce nisi vesel, ko vidiš osebo, ki ji ni potrebno lagati, da se veseli življenja. In ce nisi vesel, ko vidiš osebo, ki širi optimizem namesto zagrenjenosti? 
Tako kot so se navzoci veselili Jezusovega krsta, so se tvoji bližnji veselili tvojega. Da­jem ti izziv, napiši SMS sporocilo svojemu botru ali botrci in mu/ji tako pokaži, da si mu hvaležen, da je sprejel to nalogo in se veseli tvojega življenja s tabo. 
tvoja uskovniška kapljica 


KAKO? Nakaži dar na Fundacija don Bosko (Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana) TRR SI56 0205 8026 2282 413, s pripisom namena USKOVNIŠKI KRIŽ. Kontaktiraj nas na e-pošto (fundacija@sdb.si) oz. telefon (030 362 800) in dogovorili se bomo za nacin prevzema. 







ZAKAJ OBSTAJAJO NADLEŽNI LJUDJE? 

KLEMEN BALAŽIC, sdb delegat za salezijansko poklicno pastoralo 
DOVOLITI, DA SI LJUBLJEN 
Živim zato, da bi se naucil ljubiti. To je te­meljna naloga mojega bivanja. Rojen sem, da spoznam, da ljubim, služim Gospodu v tem življenju in v prihodnjem ter da dovo­lim Bogu, da me ljubi. Na nagrobnem ka­mnu Chiare Corbella je vklesana lepa misel: »To, kar je v življenju res pomembno, ni nekaj narediti, temvec roditi se in dovoliti, da si ljubljen.« Rojen sem, da ljubim. V tem izzivu ni prav nic neobicajnega, ce me na tej poti kakšna oseba moti, ovira, je nadležna. To je test, pot, na kateri rastem .hocem biti potrpežljiv in se ucim prenašati ljudi. V resnici pa me neznosni ljudje ucijo modros­ti. Ce se odlocim, da bom rastel, pomagam svojemu srcu, da raste. 
KAJ PRICAKUJEM, CE JE MOJA RAST PRAVILNO USMERJENA? 
Ce je moj cilj ljubiti, potem možnost, da bom postavljen na preizkušnjo, ni tako nevzdržna. Ljubezen gradimo s pomocjopotrpežljivosti. Živimo z miselnostjo upo­rabi in odvrzi. Stvari moramo imeti takoj in ne smejo trajati. Ljubezen pa je zvesta. Božja ljubezen je vecna, naša ljubezen pa si prizadeva, da bi takšna postala. Ljubezen je stalna in nerazvezljiva. Vsa ljubezen, ne le v zakonu. Vsak resnicen odnos je neraz­vezljiv, se ne prekinja. Vsako prijateljstvo je nerazdružljivo, kadar je resnicno, vsako resnicno bratstvo je nelocljivo. To zahteva potrpežljivost. 
Vstopiti moramo v globino, v tisto globino, ki je v samem središcu in resnici bivanja: ro­

jeni smo, da bi se naucili umetnosti prave ljubezni. Nadležni ljudje so popolni ucitelji, konkretna, resnicna in živa vaja. 
Športnik, npr. kolesar, ki želi zmagati na tekmovanju, se mora v casu treninga spo­pasti z resnimi preizkušnjami. Tudi mi smo takšni: nauciti se moramo ljubiti kot Jezus Kristus, potem pa se pritožujemo, ko nam Bog ponudi priložnost. Bog nam je v svojem usmiljenju podaril naše nadležneže, držimo jih tesno blizu srca. Ce namrec izgubimo njih, bomo izgubili pot ljubezni. 
POTRPEŽLJIVOST POSVECUJE 
Tistega vecera, 12. maja 1886, je prišel don Bosko v Grenoble, utrujen in unicen od dol­gega potovanja. Tri mesece je potoval iz Tu­rina v Francijo in Španijo. Naložil si je rundo 

»TO, KAR POSVECUJE, NI TRPLJENJE, AMPAK POTRPEŽLJIVOST.« 
Don Bosko 
zmogljivosti, kajti v Rimu je gradnja svetiš­ca v cast Srcu Jezusovemu zastajala zaradi kronicnega pomanjkanja denarja. Rektor semenišca ga je prisrcno sprejel. Zelo je bil zaskrbljen zaradi njegove usmiljenja vred­ne utrujenosti in ga je bratsko nagovoril: »Predragi oce, nihce bolje od vas ne ve, kako trpljenje posvecuje.« Don Bosko si je dovolil, da ga je malo popravil, in je zatrdil: »To, kar posvecuje, ni trpljenje, ampak po­trpežljivost.« 
Velikanska don Boskova potrpežljivost ni bila samo neka fraza, izrecena v efektu, bila je sinteza njegovega življenja; z veliko truda in trpljenja. 
Don Bosko je pogosto dejal, da naj ima vzgojitelj tri kreposti: 
1.
 potrpežljivost, 

2.
 potrpežljivost, 

3.
 potrpežljivost. 


V PREIZKUŠNJAH SE NASLONI NA BOGA 
Zavedajmo se, da vsakdanjih težav, s kate­rimi se srecujemo, ne nosimo sami. Prav v teh trenutkih smo povabljeni, da se naslo­nimo na Boga. Prav Bog je najboljši ucitelj potrpežljivosti. Koliko nadležnih ljudi pre­naša prav On? Mogoce sem celo med nji­mi?! 
Nadležne ljudi prenašati je eno od duhov­nih del usmiljenja in mislim si, da je težko delo usmiljenja. Pot k Bogu je tlakovana z borbo proti grehu, dela usmiljenja pa od­tehtajo marsikakšen greh. S tem kratkim razmišljanjem sem želel povedati, da se od­pušcanje grehov ne »dogaja« zgolj v spove­dnici, ampak marsikdaj v cisto konkretnem življenju, ko prenašamo drug drugega in se ucimo odpušcati. 
Nekaj misli je vzetih iz knjige Samo ljubezen ustvarja, Fabio Rosini, Emanuel 2019. 


Salezijanski molitveni namen 

november 

Za pokojne duhovnike, redovnike in misijonarje, 
ki so svoje življenje darovali za rast 
Božjega kraljestva. 
Naj v Bogu najdejo svoj mir in vecno veselje. 


december 

Za družine, da bi našle cas za molitev in vzgajale otroke za vero. 

januar 

Za clane salezijanske družine, 
da bi po don Boskovem zgledu 
gorece delali za nove duhovne poklice. 





Pota vzgoje 



PETER PAN: OBSOJENEC NA 

VECNO MLADOSTNIŠTVO 

GAŠPER M. OTRIN, sdb 
ravnatelj doma janeza boska, želimlje 


Preprican sem, da vsak najstnik vsaj okvirno pozna vec kot sto let staro zgodbo Petra Pana, v zeleno oblecenega mladenica iz dežele Nije, ki je vedno v družbi Zvoncice in Wendy in beži pred zlobnim kapitanom Kljuko. 
Lepa pravljica, bomo rekli, ali pa tudi ne. Zgodba Petra Pana je vse prej kot pravljic­na, prav nasprotno, je tragicna usoda mar­sikaterega mladega cloveka današnjega casa. Znameniti stavek »nikoli nocem od­rasti« postavi Petra Pana za ikono 'vecnega mladenica'. 
SINDROM IZ PRAVLJICE 
Sindrom Petra Pana je leta 1983 skoval dr. Dan Kiley in z njim oznacil osebe, ki tako kot lik Petra Pana ne želijo odrasti in prevzeti vedenja in odgovornosti, ki ustrezajo njiho­vi starosti. Že sam pogled na današnjo druž­bo nam razkriva, kako mocno so zabrisane meje med dobo odrašcanja in odraslostjo. 
LAHKO OTROKOM IN MLADIM 
OMOGOCIMO, DA BODO ZMOGLI 
IN SI ŽELELI ODRASTI, 
KER V ODRASLOSTI NE BODO VIDELI 
GROŽNJE, AMPAK PRILOŽNOST 
IN OBLJUBO? 

Navzven se to pozna že na ulici, kjer lahko opazimo hcerko in njeno mamo, obleceni v skoraj identicna oblacila, poslušata isto glasbo in imata zelo slicno gestikulacijo. Navznoter pa to za osebo pomeni, da je iz­razito egocentricna, narcisoidna, se nezrelo vede, ni zmožna sprejemati odlocitve, ne želi si odrasti in si ustvariti družine. Psihoa­nalitik Carl Gustav Jung je za Panov sindrom uporabil latinski izraz puer aeternus, ki ga je prevzel iz rimskih epskih pesnitev in tako na svoj nacin tudi znanstveno utemeljil 'vecnega mladenica'. 
LETANJE IZ DEŽELE V DEŽELO 
Peter Pan v pravljici brezbrižno leta iz de­žele v deželo. Vecino casa je pocel samo tisto, kar je ustrezalo njemu, in se pri tem ni kaj dosti zmenil za ostale, za skupnost in za potrebe drugih. Tudi njegovi odnosi so nekakšno letanje sem in tja. Peter ima na svoj nacin rad Wendy, a z njo ne bi zgradil trdnega razmerja, ne bi delal obljub, rad bi ostal brez obveznosti, brez zaveze. Ker se ne želi vezati, zapusti Wendy, Zvoncico pa nenehno vlece za nos. Letanje je lahko dobra prispodoba tudi za virtualne odnose. Raziskave kažejo, da je pri mladih v Slove­niji veliko odstopanje glede števila bližnjih prijateljev v primerjavi s številom virtualnih prijateljev. Ce temu pridamo podatek, da mladi danes v povprecju preživijo na sple­tu 4,58 ure na dan, nam hitro postane jas­no, da je »letanja« med virtualnimi odnosi najbrž res veliko. Manjka torej pristanek, ki pomeni trdnost, tudi v odnosih. 

STARANJE DRUŽBE OZIROMA KDO BO SPLOH ŠE MLAD 
Zadnje sociološke raziskave kažejo, da se slovenska družba stara. Leta 2050 naj bi dosegli razmerje med mladimi in starejšimi s kolicnikom 1 : 2. Kot družba smo ozna­ceni kot tista s »protektivnim otroštvom« predvsem zaradi velikega aganžmaja star­šev za otrokovo dobro pocutje. V kontekstu Evropske unije Slovenija dosledno izkazuje eno najvišjih povprecnih starosti glede od­hoda mladih od doma, kar malo cez 28. leto starosti. Kot družba se torej pocasi in kon­stantno staramo, a imamo na drugi strani fenomen neodraslih Petrov Panov. Tistih, ki zrelo obdobje svojega življenja živijo, kot bi bili še vedno v obdobju mladostništva. 
JEZUSOV: »CE NE POSTANETE KAKOR OTROCI« 
Odrašcanje in zorenje nikakor ne pomeni izgube otroka, ki ga vedno nosimo v sebi. Hkrati pa tudi ne pomeni, da otrok v nas prevladuje in celo ovira življenje odrasle osebnosti. Sindrom Petra Pana zato nikakor ne pomeni, da ne bi smeli ohranjati v sebi nekaj otroškosti. Prav nasprotno, moramo jo ohranjati in to nam je dal vedeti Jezus sam z besedami: »Ce ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Prim. Mt 18,3). Gre za popolno otroško zaupanje in gledanje s cistim srcem. Sem prištejmo še otroško veselje, zmožnost cu­denja, predanost, nepreracunljivost itn. 
NOCEJO ALI NE MOREJO ODRASTI? 
Razne sociološke in psihološke študije išce­jo vzroke za porajanje vedno novih Petrov Panov, vcasih že kar kultne figure današ­njega casa, ki pridobiva na družbeni legiti­mnosti. Kakšen drobec nam ob tem razkri­va Wendy, ki se na koncu zgodbe skupaj z bratoma spet vrne domov, medtem ko Pan ostane v svoji cudežni deželi. Zato je Dan Ki­ley pridal še izraz 'sindrom Wendy', ženske, ki stoji za vsakim Petrom Panom. Predsta­vlja nekoga, ki dela vse namesto drugega, ki sprejema vse odlocitve in vso odgovornost 

nase, opravicuje nezanesljivost drugega in nenehno skrbi za njegovo pocutje. Osebe Wendyjinega kova lahko srecamo v prevec zašcitniških materah. Ob tem se nam nujno postavlja vprašanje, ali Petri Pani 21. stole­tja nocejo ali ne morejo odrasti. Ce nocejo, zakaj nocejo, in ce ne morejo, kaj oz. kdo jim to preprecuje oz. ne onemogoca? 
Prav to vprašanje nam pušca odprto polje za razmislek in umestitev v širši kontekst. Za konec se lahko vprašamo še, ali imamo morda odrasli kaj s tem. Lahko otrokom in mladim omogocimo, da bodo zmogli in si želeli odrasti, ker v odraslosti ne bodo vi-deli grožnje, ampak priložnost in obljubo? Kako bomo vzgajali otroke in mlade, da se bodo zmogli osamosvojiti, prevzeti odgo­vornost, sprejeti pomembne odlocitve in sanjati lepo prihodnost? Morda pa je sin­drom Petra Pana pravzaprav težava nas, ki se imenujemo »odrasli«. 

Z ul'ce 


KLJUB OKUŽBAM 
ŽIVIMO NAPREJ 

POLONA DOMINIK, sals laiška misijonarka, adis abeba, etiopija 
Do sredine septembra je v Etiopiji število obolelih za novim koronavirusom doseglo 70.000, število smrti pa nekaj cez 1.000. Trenutno se virus širi po državi z veliko hitrostjo, natancnih številk ni mogoce dobiti. Svetovna zdravstvena organizacija je Etiopijo uvrstila med 13 držav z najvecjim tveganjem za covid-19. 
V državi primanjkuje sredstev za testiranje, osebja ter prostorov za obolele. Odprli so ogromne centre, ki so sicer namenjeni dru­gim dejavnostim. Za tiste obolele, ki nimajo kriticnih simptomov, so pripravili skupinske karantene, kjer preživijo dva tedna. Orga­niziran je program (vsebina, šport, verske dejavnosti) in bivanje. Naša sodelavka se je pred kratkim vrnila iz enega od teh centrov. 
Že od sredine marca je v Etiopiji razglašeno izredno stanje. Najbolj je prizadelo revna gospodinjstva in šolstvo. Šole in univerze so še vedno zaprte in to pušca posledice na mnogih drugih podrocjih. 
Vec kot 26 milijonov ucencev in študen­tov je prekinilo izobraževanje, saj šolanje na domu preprosto ni izvedljivo, razen za redke izjeme. Trenutno vlada razpravlja, na kakšen nacin bi šole odprli, a so resnicno v »zosu«. V vecini šol je povprecno 50 do 60 ucencev v eni ucilnici, dva do trije v klopi. Ohranjanje varne razdalje je torej prakticno nemogoce. Pod vprašajem je varnost mla­dih in zaposlenih. Odlocitev glede odprtja šol še ni padla, vendar se vlada nagiba k temu, da nekaj vendarle premakne. Dala je navodilo, da se vsi zaposleni, ki od marca niso bili v službah, pripravijo in javijo na de­lovnih mestih ter se pripravljajo za pouk, v kakršnikoli obliki že bo. 
V Bosco Children še vedno gostimo okoli 20 otrok in tudi mi smo se zaceli pripravljati na prihod drugih. Najprej bomo odprli poklicni oddelek, saj morajo tisti, ki so se pred ko­rono izobraževali za kakšnega od poklicev, to dokoncati in opravljati izpit ter se z našo pomocjo zaposliti. Zanje pripravljamo po­sebne spalnice in vse ostalo, da bodo prve dni preživeli loceno od ostalih za primer okužbe. 
Negotovost je velika, saj po eni strani vemo, da se nekaj mora premakniti, po drugi stra­ni pa ne želimo ogrožati nikogar …, zato zacenjamo postopoma. Šele po kakšnem mesecu bomo sprejeli tiste , ki so bili v ob­dobju orientacije, in nato tiste, ki smo jih sprejemali z ulic. 
foto: osebni arhiv 


Po vec kot pol leta zopet vidim sodelavce, ki se pocasi vracajo in opisujejo življenje »zu­naj«. Težko je biti previden znotraj nekaj kvadratnih metrov, kolikor obsegajo bivališ­ca. Revšcina po mestu in državi se je zelo povecala. 
V Bosco Children smo si to obdobje po svo­je polepšali in ga koristno uporabili, previd­ni, kolikor se je pac dalo. Kljub previdnosti nas je ujel virus tudi tukaj. Najprej je zbole­la sodelavka, ki je mislila, da se je zastrupila s hrano. Takoj je odšla k svoji družini. Ker ni bilo bolje, se je testirala za covid-19 in izvid je bil pozitiven. Za vse nas je bil to šok, saj smo bili ves cas skupaj v eni ustanovi. 
Cez nekaj dni sem zbolela še sama in dva salezijanca. 77-letnega ekonoma Angela so odpeljali na intenzivno nego pod ventilator. Ker je zelo krepak, si je kmalu opomogel in se po enem tednu vrnil domov, a je še v in­terni karanteni. Sama se nisem testirala, a simptomi so bili enaki, ceprav me je viso­ka vrocina na zacetku zmedla … Kakorkoli, testiranje da ali ne, obsojena sem bila na karanteno v svojih prostorih, skoraj tri te­dne brez otrok in drugih stikov. Mislim, da je bilo to moje najtežje obdobje v zadnjih dveh letih. Hvala Bogu hujšega ni bilo. Ko je padla vrocina, so ostali drugi zoprni simpto­mi, kot so bolece grlo, driska, nos in pred­vsem utrujenost. 

»Ne jamraj,« si pravim. Vsem po svetu je tako. Nihce ne ve, kako in kaj in kako dolgo. Prevec razmišljanja o tem tudi nima smis­la. Dejansko je dovolj dnevu njegova lastna teža. 
Prošnja za pomoc 

Kot predstavnica Misijonskega središca se neizogibno približuje humanitarna Slovenije spremljam program botrstvo. katastrofa. Kot vsako leto sta mnoge kraje Salezijanci v Etiopiji vodijo 14 skupnosti, prizadeli še huda suša in invazija kobilic, kjer opravljajo izobraževalno, humanitarno ki unicujejo še tisto, kar so uspeli pridelati. in pastoralno delo s tisocimi otroki Zdi se mi, da se v Etiopiji v tem letu težave in družinami. Ceprav so šole zaprte, kar kopicijo in toliko hudega na kupu še ni salezijanci ne pocivajo. Že od izbruha pan-bilo. demije v marcu pomagajo prebivalstvu z Kot edina Slovenka v tej ogromni državi osvešcanjem glede preventive pred okužbo sem glas revežev, ki klicejo v Slovenijo in s covid-19, z nakupom in razdeljevanjem v njihovem imenu prosim za pomoc, kar zašcitnih sredstev ter hrane. Mnogi so kdo zmore darovati za nakup in razdelitev ostali brez dohodkov, cene na trgu pa so najosnovnejših sredstev za preživetje. poskocile. Darove zbira Misijonsko središce Slovenije Iz razlicnih virov pomoci smo v teh in jih lahko kontaktirate. Hvala že v naprej. mesecih nakupili že kar nekaj zašcitnih sredstev, na tone riža, moke, makaronov, Misijonsko središce Slovenije olja ... Potrebe po pomoci narašcajo. Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana Zato išcemo nove vire pomoci. Etiopiji Tel.: 01/300-59-50 e-naslov: missio@rkc.si 


Andrej Majcen - glas svetosti in znamenja 


»ZDELO SE MI JE, 
KOT DA MI VIDI V SRCE« 


ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, sdb vicepostulator 
»… V spovednici je bil g. Majcen, takrat, leta 1998, že zelo gluh. Premišljevala sem, ali naj vstopim ali ne. Koncno sem vstopila … Ko sem mu povedala grehe, ki jih ni mogel slišati, sem zacutila, da iz njega prihaja svetost. Govoril mi je tako, kot bi me najbolje slišal. Vse se je nanašalo na moj slucaj. Zdelo se mi je, kot da mi vidi v srce; tudi za tiste težave, ki mu jih nisem omenila, mi je dal pogum« 
(20. novembra 2011). 
Tako sestra A. Ž. opiše svoje doživetje veli­kega apostola Božjega usmiljenja eno leto pred njegovim rojstnim dnem za nebesa. Spovedovanje je bilo njegovo poglavitno poslanstvo zadnjih dveh desetletij življenja in mnogi pricevalci so bili deležni podobnih izrednih duhovnih milosti. To obdobje pa je zapolnil tudi s poživljanjem misijonske de­javnosti, še posebno z zbiranjem sredstev za Vietnam, v katerem je vidno raslo šte­vilo duhovnih poklicev. Tako se je njegova ljubezen do duš udejanjala v vsakdanjih ži­vljenjskih okoljih, v katerih so razlicni ljudje zelo obcuteno doživljali njegovo ucinkovito pomoc za preživetje. Predobro se je zave­dal, da je njegova pomoc le kaplja v mor­je cloveških stisk, a izžemal se je do zadnje kapljice lastnega potu, v kateri se je vedno bolj lesketalo znamenje Božje dobrote. 
Prav neverjetno je, kako se Božja pomoc v cloveškem življenju dostikrat dobesedno prilagodi našemu koledarju in nastopi v najbolj kriticnih dneh, tako da lahko samo osupnemo in ostrmimo. Gospa J. K. opi­suje, kako ji je Bog izkazal svojo bližino po priprošnji Andreja Majcna v navidezno zelo preprosti, skoraj banalni življenjski stiski, saj je šlo za povsem tosvetno zadevo. Da bi si z družino s tremi otroki mogli oskrbe­ti ustreznejše stanovanje, je gospa skleni­la prodati podedovano malo hiško, a celo leto brez uspeha. Sredi septembra 2010 se je koncno ponudila prva priložnost. »V ne­kaj dneh smo se uskladili in se dogovorili, da bomo kupoprodajno pogodbo podpi­sali dne 21. 9. 2010. Oba z možem sva si oddahnila in se zahvalila Bogu za koncno rešitev zadeve. Potem pa me je na dan, ko naj bi bila pogodba podpisana, le nekaj ur pred dogovorjenim sestankom za podpis po telefonu poklicala naša nepremicninska posrednica in mi sporocila, da podpisa ne bo, ker sta si kupca premislila. Bila sem zelo razocarana, na trenutke se mi je zdelo, da v tej zadevi ni rešitve – imela sem obcutek, da bomo v nedogled ostali v premajhnem stanovanju. Naslednjih nekaj dni sem preži-
MOLITE ZA PRIPROŠNJO BOŽJEGA 
SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA 
IN USLIŠANJA SPOROCITE! 

POSTULATURA 
RAKOVNIŠKA 6, 1000 LJUBLJANA 


vela precej brezvoljno. V tem razpoloženju pa sem v nedeljo, 26. 9. 2010, zvecer (na videz) slucajno vzela v roke revijo Družina, v kateri se je na drugi strani nahajal clanek o Andreju Majcnu. Glede na to, da smo v naši župniji na Rakovniku že nekaj casa na koncu sv. maše molili zanj oz. za njegovo beatifi­kacijo, sem clanek z zanimanjem prebrala. Potem me je prešinilo, da bi se mu lahko priporocila za uspešno prodajo hiške. Po­mislila sem, da tudi ce ga sicer ne poznam dobro in ce sem zanj slišala šele pred krat­kim, mi morda lahko pomaga, kot je v casu svojega življenja pomagal že mnogim na razlicne nacine. Tisti dan sem z njim skleni­la dogovor … 
In res! Naslednjega dne zjutraj me je pok­licala nepremicninska posrednica in mi povedala, da sta si ista kupca premislila in da imamo že v cetrtek, 30. 9. 2010, podpis kupoprodajne pogodbe za hiško. Ko sem to slišala, sem najprej osupnila ob misli, kako ucinkovit je bil Andrej Majcen. Zadevo, ki se je vlekla mesece, je uredil v pol dneva! 
Prodaja hiške je po tistem stekla gladko, brez zavlacevanj in neprijetnih presene­cenj. Prepricana sem, da je bilo tako prav zaradi priprošnje Andreja Majcna, pa ce to imenujemo cudež ali kako drugace …« Gospa Janja pa v pismu ne omenja, morda na to ni bila pozorna, da je bil prav 30. sep­tembra njegov rojstni dan in hkrati njegov rojstni dan za nebesa! 
Mati K. L. se iz vsega srca zahvaljuje An­dreju Majcnu: uslišal je prošnje za zdravje hcerke, ki je bila dolgo brez zavesti po mo­žganski kapi. Hcerka pa pripiše: »Hvala tebi zame, 'sveti Andrej', vsak vecer prižgemo svecko zate in te ponižno prosimo: varuj mojo mamo in vse moje najbližje. Hvaležna Stanka« (20. septembra 2012) 
Beograjski nadškof Stanislav Hocevar o Majcnu pravi takole: »Andrej Majcen je za­nesljivo svetniški kandidat. Danes, ko tako težko prevzemamo trajne življenjske nalo­ge in vloge, postaja on pravi svetilnik … Jaz osebno bi ga vedno in povsod predstavljal tako, med prebivalci sveta; še posebej med 



Iz Majcnove zapuscine 


Pokora: to, kar ti ne diši, je lakota in zmernost. Biti vesel z vsemi, tudi, ko te diabetes muci. Požri, ko te zanicujejo, ponižujejo, ravnajo kot z otrokom, ko nimajo zaupanja v moje delo, se ne zanimajo za to, kar sem naredil. 
Bodi tocen v spovednici vedno, ko je treba; posebej skušaj imet spokorne drže v molitvi, prijaznem prijateljskem dostopu do bližnjega, drže v gledanju raznih filmov, držo, da ne pokažeš nikdar, da nisi zadovoljen … M1, 50 

'' 





POMOCNICA PASTIRJEV 

V TEŽKIH CASIH 


s. IVICA OBLAK, fma 
Tako nam je priporocal don Bosko v znamenitih sanjah o papeževi ladji, ki pluje med stebroma Evharistije 
in Marije in njenih braniteljih ter 
o sovražnih ladjah, ki jo napadajo z vsakršnim orožjem. Ko so se tudi manjše ladje zbirale okoli papeževe, so se rešile pogube. To se je resnicno dogajalo med papeževanjem Pija IX. in Pija X. 
Še prej je ob usodi turških osvajanj papež Pij V. pozval kršcansko ljudstvo k molitvi ro­žnega venca, da bi si izprosili pomoc Božje Matere. Zaradi zmage je dal Mariji naziv »Pomocnica kristjanov« in ga dal vplesti v litanije. V spomin na to zmago obhajamo praznik rožnovenske Matere Božje. Vec kot dvesto let kasneje je Marija, Pomocni­ca kristjanov, dobila tudi svoj praznik 24. maja, v spomin na vrnitev papeža Pija VII. iz sedemletnega Napoleonovega ujetništva. 
V molitvi, s katero je papež Pij XII. med voj­no izrocil Cerkev in cloveštvo Marijinemu brezmadežnemu srcu, je zaklical: »Pomoc kristjanov, pribežališce cloveškega rodu, zmagovalka v vseh bojih za Boga.« Tudi pa­pež Pavel VI. nam v okrožnici o Mariji pra­vi, naj se oziramo na Marijo, upoštevajoc razlicne razmere v sedanjem svetu, da bi odkrili, kako jo moremo imeti za vzor vsega, kar spada k pricevanju našega casa. 
V kakršnihkoli okolišcinah se nahajamo, moramo gojiti pogum vere, ustvarjalnost ljubezni in vztrajno potrpežljivost. To naredi iz nas neuklonljive branilce in oznanjevalce evangelijske resnice ter zveste in neutrud­ne sodelavce papeža in Marije Pomocnice. Tudi danes se namrec poraja nemalo težav za Cerkev, ki slabijo njeno edinost in njeno 

Pripravlja se hudo trpljenje in 
preganjanje za Cerkev. Obstajata 
samo dve sredstvi, da se rešimo 

iz tolikšne zmešnjave: pobožnost do Marije in pogosto obhajilo. 
DON BOSKO 

zvestobo Kristusovemu poslanstvu na zem­lji. Papež Janez Pavel II., ki je bil ves Ma­rijin, je v Fatimi dejal: »Nikoli noben greh sveta ne more premagati Ljubezni!« In pa­pež Francišek: »Prosimo Marijo, naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga živeti našo vsakodnevno pot v dejavnem upanju, da jo bomo nekega dne dosegli z vsemi sve­tniki in našimi dragimi v nebesih!« 

"Korona" poletje 


Animatorji so "carji" 

Salezijanec Jure Babnik o enomesecnem oratorijskem dogajanju na Rakovniku v poletju, ki ga je zazanamovala pandemija covida-19. 
V SMC Rakovnik ste kljub nepredvidljive­mu obdobju v letošnjem letu pripravili in izpeljali štiri tedne poletnega oratorija. Ce se ozreš nazaj, katere misli se ti zapodijo po glavi? 
Bogu hvala, vse je šlo v redu oz. šlo je celo boljše, kot smo glede na »korona situacijo« pricakovali. Pozitivno sem bil presenecen, da so se otroci in animatorji resno držali pre­ventivnih ukrepov (maske, razkuževanje …). Animatorji so res »carji«, saj je bila zaradi stalnih skupin na njih letos vecja odgovor­nost in so se dobro odrezali. 
Sama priprava in vse negotovosti gotovo niso bili macji kašelj. Je kdaj prišel trenu­tek, ko se je zdelo, da ne bo šlo naprej, in kaj je prevladalo, da ste kljub vsemu nada­ljevali priprave? 
Nacrtovanje in iskanje z voditelji oratorija je bilo mucno. Imeli smo že veliko priprav­ljenega za štiritedenski oratorij o Esteri. Nato smo se zaradi nepredvidljive situacije odlocili za štiri že izdelane oratorijske vse­bine – za vsak teden eno. Ni bilo trenutka, ob katerem bi pomislili, da ne bi šli nap­rej. Vendarle so bile debate, verjetno tudi zaradi tega, ker so bile virtualne, mestoma precej napete. 
Kdor je vsaj bežno spremljal rakovniško poletno dogajanje, ni mogel mimo vodi­teljev in tolikih mladih animatorjev, ki so dejansko »delali« oratorij. Kako si jih v teh posebnih okolišcinah videl sam? 
Kot sem že omenil, so opravili veliko delo. Ker je bil oratorij razdeljen v stalne podsku­pine, je imela skupinica animatorjev vse dni in vse ure od zacetka do konca oratorija na skrbi isto skupino 15 do 20 otrok. Otroci in animatorji so bili vecinoma bolj zado­voljni, ker so se v skupini med seboj dobro povezali. Vendarle je za animatorje takšna oblika zahtevnejša. Eden od animatorjev, ki že dolga leta sodeluje na oratoriju in je bil tudi letos z nami vse štiri tedne, je dejal, da je bilo od vsega najbolj naporno, ker se niti za nekaj minut nisi mogel odmakniti od skupine. 

Ce se po letošnji »korona« sezoni ozreš širše in pogledaš naprej, se ti osebno po­raja kakšna zamisel ali ideja o prihodnosti oratorijev v Sloveniji? 
Glede prihodnosti oratorijev je hujše od korone dejstvo, da se zmanjšuje število duhovnikov. To pomeni, da bo vec dela na animatorjih in voditeljih oratorija, ki tudi ne morejo reševati vsega. Lepo bi bilo, ce bi cim vec animatorjev prepoznalo delo za oratorije kot svojo poklicanost za daljše ca­sovno obdobje. Vendarle so to moje želje. Kakor v boju proti koroni tudi tukaj ne bo šlo brez molitve. 



Duhovnost vsakdanjosti 
Salezijanec Gašper Otrin o Savio kampu, poletnem programu za ministrante, ki je letos praznoval 15. obletnico. 

»Savio kamp« naj bo 
Vse skupaj se je zacelo 2006, ko so se mi v glavi motale ideje, da bi organiziral nekaj za ministrante in jim približal lik njihovega zavetnika sv. Dominika Savia. Izmed vseh mi je bila najbolj všec tista, da poskusimo s poletnim kampom za ministrante. 
Imena seveda ni bilo težko najti. Zacela se je oblikovati zasnova kampa, iskanje primernega sorazmerja med igro, duhov­nostjo, prostocasnimi dejavnostmi in tipic­no ministrantsko vsebino. Nekaj navdiha je prišlo od oratorija, nekaj od skavtov, nekaj od izkušenj iz Italije. 
Dominikov dom na Pohorju, med mogoc­nimi gozdovi, je bil prava lokacija za vse, kar smo si želeli, pa še ime doma nakazuje, kateri svetnik je tam glavni. 
Prehojena pot 
Že prvo leto je prišlo 50 ministrantov iz 22 razlicnih župnij. V prvem Savio kampu smo spoznavali Dominika Savia. Vsako leto je sledila druga tema, izmenjaje med svetniki in svetopisemskimi liki. Zadnja leta vsebino jemljemo iz sodobnih sporocilnih zgodb: Narnija, Jožef Moscati, Gospodar prstanov, Carli in tovarna cokolade … 
Zadnjih šest let smo kamp izvajali v dveh terminih, saj je bilo povpraševanje veliko. Vecinoma smo oba termina izvedli na Po­
foto: majcnov dom želimlje 
horju, enkrat v Ankaranu. Deseto obletnico smo obhajali v krajih sv. Dominika Savia in se seveda ustavili v Gardalandu. 
Tudi za letošnjo obletnico smo imeli v nacrtu dva termina, a nas je covid-19 prisilil, da smo termina združili in se preselili v Želimlje, kjer smo lahko zagotovili dober potek programa ob upoštevanju vseh pot­rebnih zdravstvenih ukrepov. 
Temelji 
Temeljno vodilo kampa je, da ministranti skupaj in v pristnem kršcanskem veselju preživijo teden dni pocitnic. Prav zato je veliko igre, športa, tekmovanj, razburljivih dogodivšcin v gozdu in dejavnosti, ki so fantom bolj pisane na kožo. Med vse to vpletamo duhovnost na nacin, ki nam ga je pokazal don Bosko: duhovnost vsakdanjo­sti. Mladim je tak nacin spoznavanja vere in poglabljanja odnosa z Jezusom resnic­no blizu in jih nagovarja. Jutranja kratka adoracija, spoved in pogovor, molitev ob ognju, sveta maša v gozdu, kateheze … 
Zanimivo je tudi, da Savio kamp obiskujejo pretežno fantje višjih razredov osnovne šole in tisti, ki so zakljucili 1. letnik srednje šole. Kar nekaj jih svojo pot na kampu na­daljuje kot animator. Na tak nacin bo Savio kamp živel tudi v prihodnje in navdihoval ministrante za svetost življenja, kakor jo je živel sv. Dominik Savio. 





»TO JE MOJA PESEM LJUBEZNI GOSPODU« 

s. ANICA ŽITEK, hci Marije Pomocnice 
s. MILENA DERLINK, fma 
Anica se je rodila na vzhodnem delu Slovenije, kjer so salezijanci že nekaj let pastoralno delovali. Njeni starši so bili premožni kmetje, toda njen oce ni 
bil najbolj delaven in je raje zahajal po 
gostilnah. Anica je bila najstarejša in ko še ni dopolnila 10 let, je oce odšel v Ameriko in pustil obupano mamo samo s tremi otroki. 
Mama je tako žalovala za možem, da je kmalu zbolela in umrla. Sledila ji je tudi sestrica Ju­lija, ki ni mogla in ni znala živeti brez mame. Oce se je vrnil, toda mamo so že pokopali. Po enem letu se je oce ponovno porocil in tako sta 11-letna Anica in štiri leta mlajši brat Jan­ko dobila maceho, ki je bila za njiju res ma­ceha. Anica je bila zelo pridna v šoli, tudi za svoje nove bratce in sestrice je skrbela, toda macehe ni mogla skoraj nikoli zadovoljiti. Pri 14-tih letih so jo poslali služit, da bi podpirala družino, ki je bila ekonomsko na tleh. Najprej je bila služkinja pri neki družini, potem pa se je zaposlila v tekstilni tovarni. Ceprav je bilo delo zanjo, ki je bila še otrok, zelo težko, je našla tolažbo v prijateljskih odnosih s sode­lavkami. Bila je živahna, prijazna, razigrana, zato so jo imeli vsi radi. V tem casu je navezala stike s salezijanci v Murski Soboti in tamkajšnji ravnatelj je pos­tal njen duhovni voditelj. Po mami je pode­dovala preprosto in goreco vero. Vsakdanja sveta maša ji je dajala moc za premagovanje vseh težav, ki jih ni bilo malo. Ko je imela 17 let, je doma povedala, da želi postati hcerka Marije Pomocnice tako kot njena sestricna Marija. Nasprotovala ji je predvsem maceha, toda Anica je vztrajala. Hudo ji je bilo zapu­stiti brata Janka. Pred odhodom sta skupaj šla na mamim grob in jokala. Ob odhodu od doma ji je ostal grenak okus v njenem než­nem srcu, ko ji je oce dejal: »Pojdi, toda vedi, da nisi vec moja hci in ta vrata bodo zate vedno zaprta.« Gospod je dopustil, da se niso zaprla le vrata njene hiše, temvec tudi meje njene domovi­ne zaradi druge svetovne vojne. Pridružila se je sestram hceram Marije Pomocnice v Lju­bljani, kamor so prišle leta 1936. Izstopala je po vedrini in požrtvovalnosti. Vedela je, da je vsako delo castno, ce je narejeno za Gospo­da. Ce so se cudili, koliko zmore, je rekla: »To ni nic, doma sem delala veliko vec.« Leta 1939 je odšla v Italijo kot pred njo že mnoge druge Slovenke. Kot druge je tudi ona delala veliko napak pri izražanju v italijan­skem jeziku, tako da so se ji veckrat smejali. Ce je bila kakšna druga Slovenka zato užalje­na, ji je Anica rekla: »Saj ni pomembno, ali smo Slovenke, Nemke ali Italijanke, važno je, da ljubimo Gospoda. Pomembno je, da smo dobre in da popravljamo svoje napake. Vse drugo ni pomembno, saj vse mine.« Nje­na asistentinja je rekla o njej, da je najlepši cvet iz Jugoslavije. Po dveh letih je vstopila v noviciat v Coneglianu. Vsak mesec je pisala ocetu, ceprav ni dobila nobenega odgovora. Botra ji je pošiljala vedno bolj žalostne no­vice o okupaciji Jugoslavije. Pisma je brala pred tabernakljem. Rekla je: »Gospod do­pušca toliko trpljenja za naše dobro.« Ker je sama veliko trpela, je bila zelo socutna tudi do drugih. Tudi njen odnos z Bogom je bil zelo preprost, poln zaupanja in ljubec. Videlo se je, da je v srcu vedno povezana z Bogom. Vse so jo imele rade in so bile vesele, da so lahko v njeni družbi. Malo pred zaobljubami je zbolela, toda na priprošnjo sv. Marije Maz­zarello je ozdravela in naredila zaobljube. Po zaobljubah so je poslali v novo hišo v Basagliapento (Videm). Kmalu po prihodu so hišo bombardirali, tako da je bilo veliko žrtev in tudi hiša je bila porušena. S. Anica je ostala pogumna, mocna, vedra. Pridobila si je obcudovanje vsega kraja, ko je pokojne pripravljala za pogreb skupaj s še eno sestro, ki je rekla: »S s. Anico to zmorem in lahko prenesem vsako bolecino.« Predstojnice so s. Anico poklicale v Padovo, v inšpektorialno hišo, za pomocnico v vratar­nici. Tudi tu se je dala vsa na razpolago, ved­no prijazna, vesela, navdušena. Vsak dan so razdelili ubogim tisoc krožnikov juhe. Vsem tem sta lepa beseda in prijazen nasmeh s. Anice pomenila vec kot krožnik juhe. Toda ob vseh teh naporih so ji kmalu zacele poje­mati moci. Od utrujenosti ni mogla niti jes­ti. Ko jo je zdravnik poslal na slikanje pljuc, je ugotovil, da ima tuberkulozo, ki je že zelo napredovala. Vedro je sprejela to bolezen in rekla: »Gospod je izbral prav mene, naj­bolj navihano.« 14. septembra 1945 so jo z edinim prevoznim sredstvom, poljskim vo­jaškim kamionom, odpeljali v hišo za bolne sestre v Turin Cavoretto. Sobo, ki jo je delila z drugimi bolnicami, so poimenovale sobo veselja. Nekoc ji je nekdo rekel, da ne more razumeti dolocenih stvari, ker še ni dovolj trpela. To jo je zelo prizadelo, a ostala je še naprej prijazna do te osebe. Ko so jo vprašali, kako uspe biti vedno tako ve­dra, je odgovorila: »Gospodu se prepušcam, da on skrbi zame in za mojo prihodnost. Naj­lepša je Božja volja. Zakaj bi se navezovala na zemljo, osebe, stvari, na življenje? On nas je ustvaril. Njegovi smo. To bi nam moralo zadostovati, da bi živeli z veseljem. V življe­nju moramo biti mocni.« Ker je bila vedno vesela in velikodušna, je Bog dopustil še eno boleco preizkušnjo: smrt brata Janka, ko je ta imel komaj 21 let. Zdaj ni imela nobenega sorodnika vec in vedela je, da ne bo nihce jokal za njo, ko bo umrla. Tudi to bolecino je hitro izrocila v Božje roke. Pomladi leta 1946 so jo poslali v bolnico, kjer se ji je stanje malo izboljšalo. Ko je odhajala domov, je bil pri­marij bolnice žalosten, saj je dobro vplivala na zdravje ostalih bolnikov. Po vrnitvi je bila ostalim bolnim sestram v veliko oporo. Obi­skovala jih je, poslušala, bodrila. Njena bolnicarka pripoveduje: »Ko sem jo vprašala, kaj dela, je odgovorila: 'Molim ro­žni venec. Želela bi, da bi bila lahko vedno z Gospodom, toda cez dan je vedno kdo ob meni in ljubezen mi naroca, naj jih poslušam in dvigam.'« Ko se ji je stanje poslabšalo in je mocno kašljala, se je smilila sestri bolnicarki. Toda s. Anica ji je rekla: »To je moja pesem ljubezni Gospodu. To je edino, kar lahko še naredim.« Med enim in drugim napadom kašlja je šepetala: »Deo gratias.« V poletnih mesecih, ko je bilo zelo vroce, je še vedno imela zelo visoko temperaturo. Bolecine ji je povzrocala tudi rana na želodcu. 22. sep­tembra je izrazila željo, da bi skupaj z bolnimi sestrami praznovala praznik svojega odhoda v nebesa. To je bila njena najvecja želja. Že­lela je, da prinesejo veliko rož, okrasijo križ, Marijino podobo in posteljo ter pojejo pe­sem vecnih zaobljub: Pridi Kristusova neves­ta. Nekaj dni pred smrtjo jo je Gospod prosil še za eno žrtev: menjavo predstojnice, ki ji je bila v oporo. Nekaj ur pred odhodom je želela prejeti Je­zusa. Obhajilo je prejela z velikim veseljem. Zdelo se je, da so popustile vse bolecine in na obraz je legel nebeški mir. Preprosto je govorila z Jezusom kot s svojim prijateljem. Potem se je obrnila še k Mariji. Smrtni boj je bil kratek in proti jutru praznika nadangelov, 


29. septembra, so jo pospremili v vecnost. 
Povzeto po Facciamo memoria. 

molitev v zgodbi 

PRAZNOVANJE NA GRADU 

Zgodba je iz knjižice Evharistija razložena otrokom, ki sta jo napisala 
Anna Peiretti in Bruno Ferrero. Ilustracije Fabrizio Zubani. Izdala založba Salve. 
Nekega jutra je vasico pod vznožjem gradu prebudil glasnikov poziv, ki ga je zacel brati na trgu. Ko je utihnil boben, so vsi prihiteli prisluhnit njegovemu mocnemu glasu. 
»Naš gospod blagega imena vabi vse svoje podanike na praznovanje svojega rojstnega dneva. Vsak bo prejel nagrado presenecenja. Ob tem pa prosi za majhno uslugo: kdor bo prišel na praznovanje, je naprošen, da prinese nekaj vode in jo zlije v grajsko vodno zbirališce, ker je prazno …« 
Glasnik je veckrat ponovil poziv, nato se je obrnil in se s stražarji vrnil v grad. Vasico so takoj preplavili razlicni komentarji. 
»Ah! Navaden tiran je! Dovolj služabnikov ima, da mu lahko napolnijo vodnjak … odnesel mu bom samo kozarcek vode!« 
»Ne! Vedno je bil dober in velikodušen. Jaz mu bom pripeljal cel sod vode!« 
»Jaz en bokal!« 
»Jaz pa eno cašo!« 
Na praznicno jutro se je cudna procesija vzpenjala na grad. Nekateri so z vsemi mocmi kotalili velike sode ali hlacali z velikimi vedri vode. Drugi so se norcevali iz sovašcanov na poti in nosili le bokale in kozarcke na pladnju. 
Ko so prišli na grajsko dvorišce, so vodo zlivali v veliko kad, postavljeno v kot, nato pa veselo hiteli v dvorano na gostijo. 
Vrstile so se pojedine in vino, plesi in pesem, dokler se pod vecer ni dvignil grajski gospod, se vsem prijazno zahvalil in se odpravil v svoje prostore. 
»Kje pa je obljubljeno presenecenje?« so nekateri razocarano zamrmrali. Drugi so pokazali veselo zadovoljstvo: »Naš gospod nam je podaril najlepše praznovanje!« 
Pred odhodom je vsak poiskal svojo posodo, da jo odnese domov. Hitro se je razširilo vpitje z mešanjem veselja in jeze. Posode so bile namrec do vrha napolnjene z zlatimi kovanci! 
»Oh, ce bi prinesel vec vode …,«  si je ocital ta, ki je v rokah držal svoj mali kozarcek. 
Dobrodelnost 


OD STRAHU K VESELJU 


PETER POLC, sdb direktor zavoda sv. franciška saleškega, želimlje 
Leto 2020. Neznaten virus je spremenil živ­ljenja po celem svetu. Previdnost, strah, grožnja ... so v osamah naših domov iz prija­teljev vse bolj delali tujce. Delali smo med šti­rimi stenami in se spraševali, do kdaj bo vse to trajalo, pa nihce ni vedel pravega odgovora. 
Nova zgradba, ki je obotavljajoce rastla ob naši telovadnici, je odpirala vprašanja. Da bi jo uspešno dogradili, smo zastavili vse obsto­jece stavbe, nacini zbiranja denarja, o kate­rih smo sanjali v »predkoronskih« casih, so postali v tem obdobju precej iluzorni. Nam bo uspelo? 
Vse lepe stvari so tri. No, tudi tiste, ki si jih clovek ne želi. Že na zacetku tega nepono­vljivega leta je namrec prišla novica o kad­rovskih zamenjavah v vrhu dijaškega doma, pozneje so se ravnatelju z idejo o odhodu pridružili še nekateri drugi, ki so pomembno zaznamovali to ustanovo. Nekateri izmed njih so se tudi v resnici poslovili. 
foto: dom janeza boska želimlje 
Poln precej temnih misli sem se poleti za nekaj dni odpravil v gore, med vršace in je­zera, kjer sem v miru prebujajocih se juter iskal glas Tistega, ki govori v tihem vetricu. Prvi jutranji soncni žarki so med tistimi vršaci zaceli preganjati temino preteklosti. Mozaik preteklih dogodkov je dobival vse toplejše, barvitejše odtenke. Ta mozaik je bil stkan iz besed tistega, ki je spomladi poklical in vpra­šal, ali imamo zanj kakšno službo, iz upanja, da zaradi gradnje ne bomo bankrotirali, da tudi obdobje »korone« ne bo trajalo vecno. 
V sebi sem zaslišal neki glas, ki mi je govoril: »Saj bo!« In zaslišal sem melodijo, polno go­tovosti. Strah pred novim šolskim letom se je spremenil v veselo pricakovanje. 
Težave ne bodo izginile. A to ni pomembno. Ce bomo znali stopiti skupaj in skupaj gledati v prihodnost, potem bo On tudi preko naše šibkosti in dvomov pisal lepe zgodbe. In tako bomo še naprej gradili te naše Želimlje. 




KAJ NAM PRINAŠA »NOVA REALNOST«? 
Bojimo se, da nas cakajo še vecje socialno oddaljevanje, vecja polarizacija družbe in izzivi, za katere sploh še ne vemo. To caka tudi nas, uslužbence pastoralnih služb. 
Tudi sodelavcem Fundacije don Bosko je koronavirus dodobra pretresel vsakdanjike in nacine dela, ki smo si jih zastavili ob pripravi letnega nacrta. Kljub temu, spoštovani dobrotniki in ljudje dobrega srca, dokazujete in dokazujemo, da nas povezujeta mocno zaupanje v vero in Božja previdnost. 


Prav ti dve vrednosti sta v zadnjih dveh letih vec kot 105 posameznih prostovoljcev pripeljali na Uskovnico, kjer so z vec kot 3400 urami opravljenega prostovoljnega dela pomagali pri obnovi uskovniške koce. Spoštovani dobrotniki, s pomocjo pridnih rok vseh vas prostovoljcev in nakazanimi darovi posameznikov je danes koca urejena do te mere, da lahko s svojo toplino ponovno ogreje mlada srca. Iskrena hvala vsem in Bog poplacaj vsakemu! 
FUNDACIJA DON BOSKO Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana 
Svojo donacijo lahko nakažete po položnici oz. UPN obrazcu na transakcijski racun. 
UPN UNiverzalNi PlacilNi Nalog 
IBAN SI56 0205 8026 2282 413 koda NameNa CHAR 
sklic SI00 101 (namen Fuskabo) ali SI00 102 (namen Želimlje) ali SI00 103 (namen Uskovnica) 

INFORMACIJE 
sPlet fundacija.donbosko.si fb Fundacija don Bosko t 041 357 640 (Janez Krnc) 
t 030 362 800 (Fundacija, Maja Žibert) e Pošta fundacija@sdb.si 



CIRKUS FUSKABO 
je eden izmed vzgojnih programov Zavoda Salesianum, organizacijske enote Skala. Njegovo poslanstvo je odkriti, krepiti in razvijati osebni in ustvarjalni potencial otrok in mladih ter jim omogociti družbeno vkljucevanje preko cirkuških umetnosti. 

prispevate 5 EUR za pomoc pri delovanju cirkusa Fuskabo. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1, T-2 in Telemacha. 
Ime je sestavljeno iz "FU" kot Fužine, "SKA" kot Skala in "BO" kot Janez Bosko. 
Projekt predstavlja inovativen pristop k ustvarjanju novih nacinov druženja, ki zagotavljajo dodatne možnosti za socialno vkljucenost tistih, ki to najbolj potrebujejo. 
Dejavnosti enkrat tedensko potekajo tudi v Celju in Mariboru, vendar v zelo okrnjeni obliki, saj primanjkuje sredstev in delovnih pogojev. 
Salezijanci s prostovoljci in trenerji na dnevni ravni odkrivajo metode soocanja z raznolikostjo in dostopnostjo. Za šolo cirkusa, predvsem pa za program oz. za dejavnost, ki jo izvajajo, potrebujejo našo pomoc, da bi lahko v svoje vrste sprejeli še vec otrok in mladih, ki jih dejavnost zanima. Ob enem nas vabijo, da jih obišcemo na Skali (na Kodeljevem) v njihovi lepi cirkuški dvorani in pogledamo, kakšne spretnosti in znanja so do danes že osvojili. 

Globine Duha 


POT DO MOLITVE LJUBEZNI 
Janez Žerovnik, ravnatelj salezijanske skupnosti v Cerknici in kaplan v tamkajšnji župniji, je znan po predanem salezijanskem delu, ki ga napaja v globokem duhovnem življenju. Ob prevodu knjige Ucitelj, nauci nas moliti je spregovoril o svoji poti molitve, njeni potrebnosti in ucinkovitosti. 

JANEZOV ZGLED POVEZANOSTI DUHOVNOSTI IN PASTORALNE VNEME: S SKUPINO NOGOMETAŠEV IZ SMC CERKNICA,KI SE ZAVZETO PRIPRAVLJAJO NA NOVO SEZONO ŠPORTKAT LIGE 
Kje in kdaj si dobil navdih o prevodu knjige Ucitelj, nauci nas moliti, ki jo je napisal italijanski duhovnik Andrea 
Gasparino? 
Pred 34 leti mi je Stanislav Hocevar dal v roke to knjigo z besedami: »Ti pa moli«. Takrat je šlo za ne povsem jasen odgovor na vprašanje, kaj bom tista leta delal. Njegov odgovor me je spravil v nejevoljo. Knjigo sem pospravil med druge knjige na polico. 
Bil sem že blizu tridesetih let, vendar nisem imel dobrega odnosa do molitve, ceprav sem od casa do casa dobro molil. Molitev mi je bila razumski užitek ali pa sem z njo delal uslugo Bogu. Za vec deset let je vse skupaj potonilo. 
V casu, ko sem prevajal knjigo, pa mi je bila dana velika milost molitve. 
Kako bi povzel vsebino dela? Gre za molitvenik ali neke vrste prirocnik? 
Vsebina knjige je razprava o molitvi. Koli­kor lahko sodim, g. Gasparino ni bil pisatelj, ampak je zapisal pouk, ki ga je imel v šoli za molitev. Vsak stavek je bil veckrat izre­cen in šele nato zapisan. Znacilni so njegovi primeri, ki so zelo preprosti in že kar zasta­reli. Toda na trenutke na nekaterih straneh knjige podaja tako jasen in teološki nauk o molitvi, da mu ne moremo oporekati. Ce se pustimo potegniti v vsebino, ki jo podaja, nas nehote potegne v svojo šolo za molitev. Mislim, da je ta preprosti pisec res velik uci­telj nauka o molitvi. 
Knjiga je uporabna tako za zacetnike kot za izkušene redovnice in redovnike v molitvi. Nicesar pomembnega ji ne manjka. 
Pri svoji vsakdanji molitvi sem jo veckrat uporabljal, predvsem pri poteku molitve s tistimi deli vsakega poglavja, ki imajo na­slov »Vaja v molitvi«. 
Pomembno se mi zdi tudi – cesar ne srecaš pri drugih uciteljih molitve (ceprav jih malo poznam) – da je naša molitev zgrajena iz treh delov, ki so po vrsti posveceni Svetemu Duhu, Jezusu in Ocetu. 
Si osebno poznal avtorja? Kako si sam »preizkusil« vsebino knjige? 

Pisatelja knjige g. Gasparina sem obiskal s svojimi sošolci med študijem v Turinu. Pri­digal nam je na duhovni obnovi in nas spre­jel v svoji hiši v Cuneu. Tu je vodil šolo za molitev. Nekateri moji italijanski sošolci so ga dobro poznali. V spominu mi je ostal kot zelo stvaren duhovnik, ki je stal z nogami trdno na tleh. Rad se je pogovarjal, ni pa se spušcal v zapletene razprave, v vpraša­nja, ki jih ne bi poznal. Kot da ga je molitev razsvetlila, kaj je pomembno v življenju in kaj je zdravo. Tak je bil vtis. 
Te njegove knjige takrat nisem poznal. Na­njo sem se spomnil, ko sem pred šestimi leti zacel voditi molitveno skupino v Cerkni­
ci. Zacel sem jo prevajati, da mi je služila za pouk o molitvi. V celoti smo jo predela­
li. Dele, ki so namenjeni sami molitvi, smo uporabili tudi veckrat. Bila nam je oporna tocka pri molitvi. 
Ko sem knjigo prevajal, sem se, vsaj v zad­njem popravljanju, zelo držal tocnega pre­voda, ker sem videl, kako je za molitev pomembna umešcenost v življenje, da ne brcamo v meglo. 
Kakšen je tvoj salezijanski pogled na molitev? Veckrat je slišati, da salezijanci veliko delajo, gradijo, se ukvarjajo z mladimi in ni casa za molitev. Se ti zdi, da je to res? 
Med slovenskimi salezijanci mislim, da je to res. Ni nujno, da bi vsakdo izmed nas v svo­jem življenju zgradil neko stavbo ali cerkev, vendar ne moreš nic zgraditi – mislim na zgradbo mladih in druge zgradbe – ce isto­casno ne zgradiš svojega odnosa do Boga. Ne kapucin ne salezijanec nista brez molit­ve nobena redovnika. 
Salezijanska molitev je nekoliko razlicna, ne sme pa biti razlicna v tem, da je ni. 
Ampak glej, knjiga pripelje do molitve srca. Ima jasno sporocilo, da bodimo stanovitni v molitvi in da ljubimo pri molitvi. Vzemimo si cas za molitev in bodimo ljubeci, kar nam v knjigi priporoca g. Gasparino, in dodaja, da nikakor ne bodimo šablonski ali shematski. Vzeti si cas pomeni vzeti si cas za Ljubega. Ko pridemo do molitve ljubezni, postane­mo ustvarjalni, preprosti in skesanega srca. 

SALEZIJANSKE ZAOBLJUBE 


Recepti mame Marjete 

TAŠCA MAME MARJETE 

Ob pogledu skozi okno na gozd lahko opazi­mo, da v naše kraje prihaja jesen. Drevesne krošnje se pocasi oblacijo v raznovrstne jesenske barve. Vsa narava se pocasi umir­ja in pripravlja na pocitek med zimo. Naše življenje nam prinaša obdobje pomladi, po­letja, jeseni in zime. Nekateri docakajo vse, nekateri pa se že v zgodnji pomladi ali po­letju poslovijo in odidejo v vecnost. V tem clanku želim predstaviti mater Marjeto in njen odnos do osebe, ki je docakala jesen, do njene tašce. 
Marjetin mož Francišek ob smrti ni zapustil samo treh otrok, ampak tudi svojo staro, bolehno in od razlicnih tegob obiskano ma­ter. Marjetina tašca je morala vecino dneva prebiti na stolu ali leže v postelji. Po svojih moceh je skrbela za snago po hiši, pletla nogavice, krpala, šivala in kuhala. 
Teletina v tunini omaki 
TOMAŽ STOJC, sdb 

Marjeta je imela tašco za kraljico domace­ga krova. Spoštovala jo je, kakor da bi bila njena mati, ubogala jo je v vsem in se z njo vse dogovarjala. Ce je prišlo do razlike v ocenah, je vedno dala prav njej. Skušala ji je ugoditi v vsem, kjer je le mogla, in poskr­bela tudi za tako hrano, ki ji je bila poseb­no všec. Enako spoštovanje do babice pa je Marjeta terjala od sinov in to brez izjeme v vseh okolišcinah. Vedno znova jim je zabi­cevala: »Babico morate ubogati še bolj kot mene.« V tem je bila neizprosna in ni trpe­la, da bi se do nje obnašali nespoštljivo ali bi je ne ubogali. (BS I, 55.56) 
Mati Marjeta v svoji tašci ni videla tekmice, ampak ženo, ki ji je pomagala pri skrbi za hišo in vzgoji otrok. V njej ni videla neke starke, ki ji je v napoto, kar vcasih vidimo mi v naših ostarelih. V njej je videla bogastvo jeseni. 




Salezijanski utrinki od tu in tam 






Salezijanski utrinki od tu in tam Praznovanja 


BRATOM IN SESTRAM LJUBEZEN 

Salezijanski duhovnik Metod Lampe je obhajal zlato mašo 
Bilo je 12. julija leta 1970. Cerkveni zvonovi so peli novomašno pesem, a hrup tovornja­kov, ki so v sprevodu vozili mimo Lampetove hiše, je preglasil njihov zven. Nekateri niso hoteli, da bi mladi duhovnik popolnoma sre­cen daroval Bogu svojo prvo daritev. 
Tudi po 50 letih zvonovi niso smeli glasno vabiti k zlatomašnikovi zahvalni daritvi. Niso smeli ali niso hoteli? Je šlo za strah pred okuž­bo ali nasprotovanje, zavito v celofan korona­virusa? 
Vsekakor pa g. Metoda ni bilo strah, ko je utrujen od dela vsako nedeljo po slovenskih krajih zbiral sredstva za gradnjo grahovske cerkve, ko kljub svojim zdravstvenim težavam ni odrekel pomoci drugim, ko je z bolecimi nogami stal pred oltarjem, ko je nudil zadnjo popotnico umirajocim in tolažil trpece. Ni ga bilo strah 467-krat, ko je daroval svojo kri, da bi drugi lahko živeli. Ceprav je bila zlata maša odpovedana, je župnijska cerkev v njegovi rodni Cerknici ravno na obletnico nove maše pozdravila g. Metoda s pesmijo Zlatomašnik bod' pozdravljen. 
G. Metod je namesto zlate maše daroval Bogu zahvalno daritev. Zahvalil se je vsem, ki so mu 50 let duhovništva stali ob strani in ga podpirali, posebno ocetu Nacetu in mami Silvi, bratu, sestri in stari mami, na katero ga spominjajo cipke na njegovi novomašni oble­ki, v katero je bil tudi pri tej maši oblecen. 
V pridigi, ki se je navezovala na evangelij o se­jalcu, je poudaril, da je samo od nas odvisno, na kakšna tla bo sejalec Kristus posejal seme. Bomo Božjo besedo .seme sprejeli in po njej živeli, bomo nekje na življenjski poti vero izgubili ali jo bo greh zadušil, kakor je trnje zadušilo poganjek semena? Prilika o sejalcu, ki je svoje seme posejal v dobro zemljo, lepo simbolizira Metodovo življenje. G. Metod je s svojim delom, ustrežljivostjo, ponižnostjo, skromnostjo, cutom za socloveka in neomaj­no vero postal dobra zemlja, dober duhov­nik, ki je Božjo besedo sprejel, ohranil in jo še vedno posreduje drugim. Je duhovnik, ki najde stik z vsakim clovekom, vernim in ne­vernim, ki si vedno vzame cas za pogovor, ki mu ni nikdar odvec ponuditi pomoc, ki se zna zahvaliti in odpustiti, ki zna pritegniti ljudi k sodelovanju in jih privabiti tudi v cerkev. 

Pri zahvalni maši je sodelovalo še pet duhov­nikov, poleg domacih treh še salezijanski in­špektor g. Marko Košnik in g. Franc Pohajac, župnik z Opcin, kjer g. Metod trenutno služ­buje kot duhovni pomocnik. 
V uvodu je tajnica župnijskega sveta ga. Ta­tjana Lekšan opisala zlatomašnikovo življenj­sko pot, berila sta prebrala zakonca Nahtigal, prošnje pa ga. Marija Zgonc. Družina Lekšan je slovesno, duhovno bogato mašo še polep­šala z ubranim petjem. Na koncu maše so se zlatomašniku zahvalili g. Marko Košnik v ime­nu salezijancev, v imenu župnije pa ga. Mar­ja Loncar in g. Tone Cvetko, ki sta mu izrocila zlatomašno darilo s prošnjo, da ga mati Mari­ja še naprej varno vodi skozi življenje in ga še velikokrat pripelje v domaco Cerknico. 
Gospod Metod je v zahvalo vsem vernikom po zahvalni maši podelil podobico s spodbud­no mislijo in zlatomašnim posvetilom: »Po Kristusu in s Kristusom Bogu slava in zahvala, a bratom in sestram ljubezen.« 
O, Bog daj, da bo ljubezen med nami vecja od sebicnosti. N. C. 

Praznovanja 


JUBILANTI IN NJIHOVI SADOVI 

Praznovanje zakonskih in duhovniških jubilejev na Rakovniku 
V svetišcu Marije Pomocnice na Rakovniku je 
6. septembra potekala slovesnost zakonskih jubilantov, železna maša prof. Staneta Okor­na in zlata maša dr. Alojzija Slavka Snoja. Oba sta salezijanca iz rakovniške župnije. 
Ob zacetku svete maše je jubilante in druge vernike pozdravil Tomaž Okorn. »Danes smo se zbrali, da proslavimo jubileje. Slovar slo­venskega knjižnega jezika pravi, da je jubilej važnejša obletnica, zlasti v življenju in delu kake pomembne osebe. Prof. Stane Okorn in dr. Alojzij Slavko Snoj praznujeta 70. in 
50. obletnico mašniškega posvecenja. Pred sedemdesetimi oz. petdesetimi leti sta kot mladenica stopila na pot oznanjevanja evan­gelija, na pot salezijanskega don Boskovega poslanstva. Njuna pot je izjemno bogata. Vsi poznate ta dva morostarja in lahko bi našte­vali dogodke na njuni življenjski poti. Imata veliko skupnih mejnikov, ko sta se celo življe­nje razdajala v prvi vrsti kot duhovnika, pro­fesorja, vzgojitelja in še bi lahko naštevali. V naši sredi imamo danes še druge jubilante, ki so tudi veliki mejniki. To so zakonski jubilanti. Vsi vemo, da je družina osnovna enota clo­veške družbe. Tudi ti jubileji so pomembni.« 
Pri pridigi je župnik Mirko Simoncic spom­nil, da ce ne bi bilo zakonskih jubilantov, ne bi bilo niti duhovniških jubilantov. Zato se je zakoncem zahvalil za zvestobo. »Zbrali smo se v župnijskem svetišcu razmeroma mlade župnije. A sadovi se poznajo, preko letošnjih jubilantov in vseh drugih, ki so tu pred Mari­jo sklepali zvestobo in klicali Gospoda v svojo sredo.« Nadalje je še pozval, da smo lahko veseli in se Bogu zahvaljujemo za sadove pre­teklih generacij, ki so nas spremljali na naših poteh. 
Ob spominu na prof. Staneta Okorna, ki ga je spremljal na poti poklica, je Mirko Simoncic omenil odgovornost in doslednost. Zahvalil se je nekdanjemu vzgojitelju, ki je znal pos­redovati resno delo in razvedrilo, ki gradi cloveka. Podobno vzporednico je potegnil za družinsko vzgojo, ko se srecuje z mladimi, ki 
o starših radi recejo, da so strogi in zahtevni, a vedo, da jim s tem hocejo dobro. To je delo vzgojiteljev, spremljevalcev. 
Na kratko je ob koncu pridige spregovoril še železomašnik prof. Stane Okorn ter se ob hva­ležnosti bratom salezijancem, dobrotnikom in molivcem za duhovne poklice Bogu zahva­lil, da je dosegel ta leta, še bolj pa, da je du­hovnik. Seveda se je takoj namuznil ob besedi »železna maša«. Kot je dejal, mu izraz ni všec, saj železo hitro zarjavi in razpade. 
foto: marko suhoveršnik 



V obcestvu z rajnimi 
Matild Domic SDB (1985.2020) 
Poslavljamo se od rajnega sobrata Matilda Do­mica. Po cloveških merilih veliko prezgodaj. Enajst let je bil salezijanec in le tri leta duhov­nik. Njegova pot je bila kratka, vendar bogata, polna, izpolnjena. Bil je pol zagnanosti in ljubez­ni za Božjo stvar. V oceh Gospodarja življenja je bilo to dovolj, da je dopolnil zrelost, ki se ne šteje v letih, ampak v svetosti hoje za Jezusom. 
ŽIVLJENJSKA POT Gunja je rojstni kraj staršev Jozota in Klare. Tu sta se v letu 1984 tudi porocila. Kmalu po poro­ki sta v iskanju zaposlitve iz tega jugovzhodnega slavonskega mesteca ob Savi odšla v Ljubljano. Tu se jima je 13. julija 1985 rodil prvi sin Matild. Poroštvo vecnega življenja in dostojanstvo Bož­jega otroka je prejel pri krstu v Gunji, kamor sta ga starša prinesla dva meseca pozneje. Dobri dve leti za prvorojencem Matildom se jima je rodil drugi sin Merlin. Kot najemniki so živeli na 
razlicnih lokacijah, dokler starša nista uredila stanovanja v Šmartnem pri Litiji. Po birmi in ob koncu osnovne šole se je Do­
miceva družina skupaj z družinskimi prijatelji preselila v novo hišo na Pijavi Gorici. Matild se je v iskanju srednje šole septembra 2000 vpisal na bližnjo Gimnazijo Želimlje. 
Prvic se je srecal s salezijanci in z njimi vse bolj navezoval stike. Po maturi 2004 se je vpisal na pravno fakulteto. Drugega letnika ni dokoncal, kajti v sebi je zacel prepoznavati klic, ki ga je vabil k salezijancem. Po pogovorih in razloceva­nju s salezijanci je v njem dozorel sklep, da bi rad postal salezijanec po don Boskovem zgledu. Milost in moc njegove odlocitve se je napaja­la iz molitev starih staršev in sorodnikov, ki so vztrajno molili, da bi bil kdo iz njihove družine poklican v duhovništvo. 
10. januarja 2007 je kot kandidat za salezijan­ca prišel v formacijsko hišo na Rakovnik. Po zakljucenem obdobju priprave in opravljenih prvih študijih je vstopil v salezijanski noviciat v Pinerolu v Italiji. Leto priprave na salezijansko življenje je na praznik Marijinega rojstva okro­nal z izpovedjo prvih redovnih zaobljub na Colle Don Bosco leta 2009. Vrnil se je na Rakovnik in nadaljeval študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvoletno vzgojno prakso je opravil v Domu Janeza Boska v Želimljem. Triletni štu­dij teologije je nadaljeval v salezijanskem štu­dijskem središcu Crocetta v Turinu. Po vrnitvi v domovino je bil 15. decembra 2015 posvecen v diakona, duhovniško posvecenje pa je prejel 

29. julija 2017 na Igu. Po novi maši je kot kaplan nadaljeval v župniji Rakovnik in kot sodelavec v Salezijanskem mla­dinskem centru na Rakovniku. Odlikoval ga je izreden cut za asistenco in pogovor. Zadnje dve leti je deloval kot kaplan v župniji Sevnica in kot vodja Salezijanskega mladinskega centra. Kot je bilo že objavljeno ob premestitvah, se je z letoš­
njim poletjem poslovil iz Sevnice, da bi odšel v salezijansko skupnost v Mužljo v Vojvodini. Med poletjem je odšel na študij jezika v Budim­
pešto. Nad madžaršcino se je zelo navdušil in kratkem casu zelo lepo napredoval. V zadnjih dneh avgusta se je vrnil v Slovenijo, da se prip­ravi za odhod na novo pastoralno mesto. Pred dnevi ga je srce zopet potegnilo na Madžarsko v bližino Blatnega jezera. Ko se je v petek 28. av­gusta 2020 v zgodnjih jutranjih urah vracal, se je v prometni nesreci smrtno ponesrecil. Silovit trk ga je v trenutku iztrgal iz naše srede. 
DUHOVNA PODOBA Sobrat Matild je bil s srcem duhovnik. Bil je ve­der in vesel salezijanec. Ves je želel biti Kristu­sov. Z veliko notranjo strastjo se je upodabljal po njem. Kot don Boskov sin je po Božji besedi prodiral v globine Kristusovega ucenca, poglab­ljal se je v nauku papeža Benedikta XVI. in pape­ža Franciška in tam našel navdihe, da bi mlade pripeljal k lepi, cisti in svobodni ljubezni v Kris­tusu. Kot duhovnik je bil pricevalec usmiljenja in resnice. Matild je na Gospodov klic odgovoril na polno. Jasno mu je bilo, kdo je cilj in smisel njegovega življenja. Da je to Jezus, ki je pot, res­nica in življenje, ki vodi k Ocetu (prim. Jn 14,6). 

Ni taktiziral, ni gledal nase. Ni se predajal tava­nju in nesmislu, kakor mnogi danes, ki ne vedo ali nocejo vedeti, da je Jezus edina pot srece in ljubezni. 
V svoji mladostni zagnanosti in smelosti je Ma­tild kot salezijanski duhovnik izkazoval veliko vrlin in talentov, s katerimi je želel nagovoriti mlade. Bil je v marsicem enostavno originalen, poseben, drugacen. Na YouTube kanalu je za­pustil veliko objav, v katerih lahko obcudujemo njegovo pristno duhovnost, globoko in svežo vsebino ter mnoge originalne zamisli. Ni bil po­lovicar, ni iskal kompromisov, bil je premocrten v svojih globokih prepricanjih, bojeval se je proti logiki ugajanja, hlinjenja, polovicarstva in leporecenja. Bil je radikalen in gorec. S srcnim navdušenjem in na izviren nacin je veliko casa namenil razlagam Božje besede kot sporocilom ljubezni, notranje lepote in resnice. Spoznal pa je tudi svoj odrešilni križ, ki si ga je naložil, tudi bolecino nasprotovanja, nerazumevanja, neo­dobravanja, zavrnitve, pa tudi blatenja dobrega imena. Mislim, da njegov križ kljub mladosti ni bil lahak, Bog že ve, zakaj. 
Bil je vsakemu prijatelj. Ni se mu mudilo in znal si je vzeti cas. Mnogim se je prav s svojim pro­nicljivim pogledom, dobro voljo, »odštekano« idejo, tehtno besedo ali duhovnim namigom za vedno zapisal kot salezijanec in duhovnik, v ka­terem ni zvijace. 
Bil je pricevalec in oznanjevalec. V ta namen je izkoristil preproste stvari iz vsakdanjega živ­ljenja. Na stene SMC-ja, na igrišce, dvorišce je obešal kratka sporocila. Ves svet krici in proda­ja svojo pritlehnost in plehkost, mi, ki imamo Besedo življenja, pa dostikrat molcimo in se skrivamo. Svoj osebni racunalnik je na prednji in notranji strani opremil s kratkimi sporocili oz. gesli svojega življenja. Na sredino sprednje strani racunalnika je nalepil podobico kot spo­min na vecne zaobljube (13. september 2015) z don Boskovo mislijo: »Potrudi se … do zadnjega diha!« Zanj je bilo to osrednje vodilo salezijan­skega življenja. Poleg je postavil še misel pape­ža Franciška: »Biti mlad pomeni bolj stanje srca kot starost. … Biti mlad ne pomeni samo iskati minljive užitke in zunanje površinske uspehe. Da bi mladost dosegla smisel, ki ga ima v teku tvojega življenja, mora biti cas velikodušne izro­citve, iskrenega darovanja, žrtve, ki nekaj sta­nejo, nas naredijo rodovitne«. 
Na podobico ob diakonskem posvecenju je za­pisal geslo: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Besede iz Kane. Tudi s tem je kazal svojo predanost De­vici Mariji. Marijo je imenoval »Majka moja«. Posvetil ji je vec misli in besedil, ki jih je posnel in predvajal preko kratih video filmov. In zopet misel papeža Franciška: »Marija ni vplacala ži­vljenjskega zavarovanja! Marija je tvegala vse. In zato je mocna, zato je tista, ki vpliva, je Božja vplivnica (infuencerka)! Njen »da« in volja za služenje sta bila mocnejša kot vsi dvomi in teža­ve« (papež Francišek). 
Njegovo novomašno geslo povzema Jezusove besede Moja ura (Jn 2,4) in izraža njegovo na­jintimnejšo željo, da bi se tudi on upodobil po Kristusu. Matildova ura je prišla. Svoje življenje je izkoristil in izpolnil dobesedno po geslu, ki pa ga zapisal na podobico ob posvecenju, kjer ob soncni uri stoji sporocilo: Carpe diem cru + cis (Izkoristi dan križa). 
Rajni sobrat Matild ni hotel rešiti svojega živ­ljenja na zemlji, ampak ga je izgubil zaradi Nje­ga (prim. Mt 16,25). Dosegel je, tako upamo, svoje veselje in svojo polnost v Bogu. Stopil je v veselje nebes, kjer ga caka Oce v vsem svo­jem sijanju in slavi. Njegovo zemeljsko življenje je dopolnjeno, njegovo duhovno delo pa se je šele zacelo. 
Dragi sobrat Matild, naše vezi se niso pretrgale, ampak so se okrepile, v veri postale še mocnej­še in trdnejše po evharisticnem obcestvu. Osta­jaš v našem srcu in molitvah. Prosi pred Marijo Pomocnico za vse nas! 
Marko Košnik, salezijanski inšpektor 




DON BOSCO  NEKDANJI GEN. TAJNIK SLOV. KARI­TAS JEREBIC  PECENA REZINA MESA  BOŽJI SIN  6. IN 24. CRKA ABECEDE  UGLAJENA ŽENSKA  DON BOSCO  DAR, POKLON  ZNAK ZA ENAKOST  
VDOLBINA PO IZJEDI  DRAGO EMERŠIC  
PAJKOVA MOJSTROVINA  ANDREJ NOVAK  
ISLANDSKA PEVKA  FINSKO JEZERO  

 
 
 
 MERILO NAJVECJA PUŠCAVA  

 
 
 
 
 
 
 
 
 
DON BOSCO  JUNAK ANGLEŠKIH BALAD ROBIN  NAŠA IN TUJA CRKA MESTO V ALBANIJI  
 EVR. VESOLJ. AGENCIJA  KRILO RIM. KONJENICE  
ANGL. PISA­TELJ FLEMING  ELA (LJUBKOV.)  
NORVEŠKI DRAMATIK IBSEN  
 HRABER BOJEVNIK  
SLOV. NARO­DNA JED  
DREVO Z OLIVAMI  
 LJUBLJ. PO­KOPALIŠCE  KAOS, STANJE BREZ REDA  ŽENA, KATERE MOŽ JE UMRL  
DALJŠE CAS. OBDOBJE  
PAS PRI KIMONU  
 IT. PESNICA ADA LJUDSTVO NA FILIPINIH  NINA VALIC  
MOŠKO IME  
KRALJICA PRI ŠAHU  
 EGIPC. BOG SONCA  HRANA, JEDACA  
NEOMEJENO TRAJANJE  TEKOCINA PO ŽILAH  
STARO SLOVENSKO IME ZA FEBRUAR  
 BARVA IGRAL­NIH KART  
TOMAŽ ERTL  EVA LONGYKA  
TIPKA PRI KLAVIRJU  
 VERSKA ZGRADBA, PROSTOR ZA BOGOSLUŽJE  
TROJANSKI JUNAK, ENEJ  
 HOMERJEV EP  

GESLO križanke DB 4/2020 
pošljite do 20. decembra 2020 na uredništvo revije Don Bosko. 
1.
 nagrada: rocno izdelan lonceni piškotnik Centra DUO Veržej 

2.
 nagrada: avtobiografija Toma Uzhunnalila Preživel po cudežu 

3.
 nagrada: knjiga Božji smehljaji 


- Sveto pismo v 145 karikaturah 
4. nagrada: knjiga 
O don Bosku pripovedujejo 
5.
 nagrada: knjiga Teorija spola 

6.
 nagrada: strip o salezijanskem bratu Artemiju Zattiju 



REŠITEV 
križanke DB 3/2020 
Sem revcek Andrejcek 
NAGRAJENCI 
1. nagrada 
Jožica CEPON, Horjul 
2. nagrada 
Agica TROBEC, Vrtojba 
3. nagrada 
Luka MEJAC, Vitanje 
4. nagrada 
Gašper OSOLNIK, Domžale 
5. nagrada 
Marja VERC, Dobravlje 
6. nagrada 
Marija PUŠENJAK, Ljutomer 




KRISTINA ANŽELJ 
mladinska delavka, smc rakovnik 
PO SLEDEH PIKE NOGAVICKE 
V Stockholmu smo se nekateri najprej srecali z Zvonetom Podvinskim, slovenskim izseljenskim duhovnikom, ki nam je opisal svoje delo in slovensko skupnost na Šved­skem. Vsak konec tedna prevozi okoli 1.000 km od Göteborga do Stockholma, na poti pa obiskuje Slovence in zanje mašuje. V avgustu slovenska skupnost tradicionalno organizira romanje k sv. Brigiti Švedski v Vadsteno, kjer smo se tudi mi ustavili na zacetku našega popotovanja. 
Nato smo se zapeljali en krog po cen­tru mesta, obiskali Vasa muzej, kjer smo obcudovali najstarejšo ohranjeno leseno vikinško ladjo, in še nekatere druge mu­zeje. Sledila je 300 km dolga vožnja do 
Vimmerbyja, vasice, kjer se je rodila in živela Astrid Lindgren, ena najbolj slavnih otroških pisateljic. Le kdo ne pozna njene Pike Nogavicke, bratov Levjesrcnih ali Ro­nje, razbojniške hcere! 
Naslednji dan smo obiskali Astrid Lindgrens Värld (Svet Astrid Lindgren), tematski zabavišcni park, kjer so postavljeni svetovi iz njenih pravljic in knjig. Raziskovali smo Pikino ladjo, Ronjin grad in se navduševali nad ljubkimi malimi hišicami. Park je cudo­vito zasnovan in je res enkraten za družine z majhnimi otroki, saj je povsod ogromno toboganov in gugalnic, ob dolocenih urah pa so tudi gledališke predstave iz posame­znih knjig. 





NAJSTAREJŠA LESENA CERKEV 
Ko ti je lepo, cas hitro mine in tudi mi smo morali oditi naprej. Iz Vimmerbyja smo se odpravili proti Malmöju, vendar smo si med potjo premislili in naredili krajši, 150 km dolg, ovinek do Haboja. Pri takih razdaljah, kot smo jih naredili, to res ni bil velik ovinek. Habo leži ob jezeru Vättern, ki je drugo najvecje jezero na Švedskem, tu pa stoji najstarejša ohranjena in najvecja lesena cerkev. Zgradili so jo v 15. stoletju, notranjost pa je v celoti poslikana s sveto­pisemskimi prizori. Ohranjena je v skoraj prvotnem stanju in je res cudovita. 
V Malmö smo prišli zvecer in prespali v kampu tik ob Baltskem morju, skoraj pod mostom, ki povezuje Švedsko in Dansko. Po vecerji smo odšli do morja, kjer nas je nekaj najbolj pogumnih tudi zaplavalo. Ce bi ve­dela, da ima samo 15 °C, ne bi pomolila niti prsta na nogi, tako pa sem to ugotovila šele po 15 minutah plavanja v ledenem morju. 
KAKOR NA ZACETKU TAKO NA KONCU 
Zjutraj smo Švedski pomahali v slovo in se cez most odpravili na Dansko ter kma­lu prišli do Kűbenhavna. Obcudovali smo lesene hišice in pristanišce ter kraljevo pa-
KŰBENHAVN, GLAVNO MESTO DANSKE 
laco, nato pa smo se odpravili na dolgo pot proti domu. Mirno smo se vozili po nemški avtocesti in poslušali ’šlagerje’ po radiu, ko se nam je zazdelo, da nekaj cudno ropota in da se kombi malo cudno nagiba. Hitro smo ustavili in fantje so po strokovnem pregledu ugotovili, da je desna sprednja pnevmatika tik pred tem, da poci. Ker je bila nedelja po­poldne, smo se kar namucili, da smo našli avtomehanicno delavnico, v kateri smo jo zamenjali. Pot smo tako zaceli in koncali z menjavanjem pnevmatik in s tem zaokrožili svoje popotovanje. 
Celotno potovanje je bila zanimiva izkušnja, videli smo ogromno krajev, bili na skrajnem severu, v živo obcudovali severne jelene, predvsem pa smo se ucili strpnosti in potr­pežljivosti, saj smo vecino casa preživeli v kombiju, kjer pa seveda ni veliko prostora. Vsako tako potovanje cloveka nekaj nauci, scasoma pa ohraniš samo še lepe spomine. 







Juan Juvancic 

ANDREJ MAJCEN, 
ODSEV VZHODNEGA NEBA 


Šola molitve 

ZA LJUBEZEN ETIOPIJE 

Pisna mavrica vtisov in izpovedi misijonskih prostovoljcev 

Conrad De Meester 

NA POTI S TEREZIJO 


POKLICANA 
Zakaj sem pustila dve sanjski službi, da bi lahko v polnosti živela svojo poklicanost