— 30 — Kako so v starih časih živino * varovali. Spisal Uršič. Živina nam je tako dobrotna, da bi brez nje celo ljudstva obstati ne mogle. Ko so blagi in miloserčni ljudje spoznali, kako nehvaležno in gerdo je terpinčenje žival, so se v poslednjih časih že v več krajih in deželah lepe družbe zoper tako terpinčenje vstanovile, in že tudi pri nas so se pričele. Take lepe naprave, ki so živino varovale, ter ljudem z živino usmiljeno ravnati ukazovale, so bile pa že dolgo popred, že v silno davnih časih vpeljane. Poglejmo v te čase nazaj! Že v starih starih časih je zapovedal nek Triptolem, da se z živino ne sme sovražno ravnati. Ukazano je bilo, kakor Plutarh pove, de se morajo ljudje s tem, da so z živino usmiljeni, tudi med seboj priljudnosti vaditi. Herodot (rojen 484 1. pr. Kr.} starim Egipčanam v II. 65. takole piše: „Egipt nima veliko žival. Vse živali pa, ktere so, se morajo v čislih imeti. Nekaj od teh živi med ljudmi, nekaj ne. Vsak pa, kteri bi ktero teh žival prostovoljno pokončal, bo umorjen« Duhovni bodo kazni razsodili. Če pa kdo kakiga veliciga tiča, postavim, jastroba umori, naj si bo prostovoljno ali ne, mora brez usmiljenja umreti". — Pri Rimcih je bilo nekdaj prav ostro prepovedano kakiga delavniga vola pobiti. Aelianove bukve pravijo v I. 14, da so imeli vseskozi to navado, da nobeniga vola, ki je bil že v plug ali voz uprežen, niso smeii umoriti in tudi darovati ne, zato ker je na polju delal, in tako vse dela s človekam delil. — VarovII. opravi: „Vol je človekov družbenik na polji in služitelj božji". Tudi Kolumela pravi v VI., da so stari ljudje svojo delavno živino toliko obrajtali, kakor svojce med seboj in če je kdo kakiga vola zaklal, je bil ravno tolik razbojnik, kot ta, ki je mestjana ubil. Tudi pse je bilo zapovedano spoštovati, posebno tiste, ki so slepce vodili. Bil je nek Ks en okra t, Platov učenec, kteri je tudi do ptičev zlo usmiljen bil. Enkrat je sedel pod milim nebam , kar prileti k njemu vrabec, ki ga je jastrob podil. Z velikim veseljem ga je sprejel in k sebi vzel, in kadar že sovražnika ni bilo nikjer več viditi, ga je zopet izpustil, ter se zagotovil, da pribežnika nikoli izdajal ne bo. — Od cesarja D ornicjana piše S veto n v IX., da se je ta miloserčni kralj tako bal kri prelivati, da je na zadnje celo vole klati in darovati prepovedati hotel. Plutarh piše dalej: „ Vidim, da je človeško serce kot veliko in prostorno polje. Usmiljen človek ne ravna samo s človekam pravično in postavno, ampak prava priljudnost se širi in seže celo do neumne živali". — Naročeno je bilo nekdaj starim in poštenim možem, da so za odsluženo in betežno živino, posebno tudi za stare pse itd. lepo skerbeli. — Ateneško ljudstvo je vse tiste tovorne živinčeta, ki so pri zidanji* Minerviniga tempeljna posebno pridno delale. pustilo prosto na pašo hoditi. Primerilo se je, da je enkrat ena teh tovornic nazaj k tempeljnu prišla , in spredej in zadej pri svojih napreženih to-varšicah skakala, kakor bi jih bila hotla tolažiti in k delu priganjati. Ljudje, ki so to vidili, so sklenili to tovornico iz občinske denarnice dobro pre-živiti in do smerti preskerbeti. (Konee sledi). — 31 — — 34 — Kako so v starih časih živino varovali. (Konec) Pozneje govori Plutarhod kralja Aleksandra tudi takole: Nek prostak je gnal osla, kije bil s kraljevimi dragotami, in z živim zlatarn teško teško obložen. Ko uboga žival zavoljo prevelike teže že več naprej ne more, dobroserčni človek sam vso težo prevzame ter jo nese naprej. Ko ga kralj zlo spehaniga in utrudeniga priti vidi, je bil toliko ginjen, da mu je celo breme, vso dra-gotino in zlatino, kar je je nesel, podaril, in ga tako za njegovo miloserčno in usmiljeno obnašo z ubogo živino bogato poplačal. — Terpinčenje ali mučenje žival je bilo pa tudi že nekdaj ostro pokorjeno. Nek Kvintilian pove v V. d, daje bil hudoben fantalin, ki je prepelici oči iztaknil, ksmerti obsojen. Fantalin je namreč s to hudobijo pokazal, da ima pokaženo in neusmiljeno serce , ter se je bilo bati, da bi v poznejih letih iz tega še kaj hujšiga ne sledilo. — Tudi Plut ar h piše, da so človeka, ki je živimu jagnjetu kožo oderl, strašno kaznovali, in ko je enkrat nekdo pevalico umoril, je bil zavoljo tega brez daljniga preiskovanja na-gloma k smerti obsojen , akoravno se je pričalo, da ni tega prostovoljno storil. Tako tudi piše Plini v VIII. 46., da je bil nek kmetovavec, ki je zavoljo nezmerne gostoljubnosti vola zaklal, zato iz dežele sognan. — Spartanci so imeli nehvalež-nost za naj veči hudobijo. V mestu na posebnim kraji so postavili zavoljo tega zvon, in kadar je ta zvon zaklenkal, so priderli vsi mestjani skup, da so hudobneža, ki se je zoper nehvaležnostpregrešil, kaznovali. Prigodilo seje, da je nek gospodar svojiga že dosluženiga konja iz hiše spodil; kljuše je homodralo in homodralo okoli tako dolgo, da je tudi po nevedoma do tistiga zvonca prišlo. Tukaj se je hotlo pri zvonovi vervi prav pripravno malo podergniti, in tako je zvon zapel. Vsi mestjani, ki so zvon slišali, so priderli skup, in ko so tukaj vidili, daje izstradani konj po pravici in prav po višji naklučbi za pomoč in varstvo v svoji sili prosil, so hitro planili v hišo neusmiljeniga nehvalež-nika in so ga pri tej priči s kamni posuli. — Tudi v sv. pismu stoji na več krajih, da se živina ne sme hudo imeti. Tako je zapisano med drugim tudi v prip. 12, 10: »Pravični se usmili svoje živine, serce hudobneža pak je neusmiljeno". SirahS, 14. — „Imaš živino, čuj nad njo". Mojz. 5. 22. 4.— „Če vidiš, da je vol ali osel tvojiga brata na poti padel, ne hodi naprej ,vampak pomagaj mu kviško". — Mojz. 2. 23. 4. 5. „Če najdeš na poti, na drevji, ali na tleh ptičje gnjezdo, in starko na jajčicah, ali na mladih sedeti, ne jemli jajčic, ne mladičev — 35 — s starko vred, ampak pustijo preč zleteti, da bo tebi dobro, in dolgo zivis". Tako so se že nekdaj ljudje spoznali, da je živina človeku velika dobrota in da se ž-njo ima usmiljeno ravnati. Bog daj, da bi se v sedanjih časih živini vender hujše ne godilo, kakor nekdaj v sirovih časih l —