Zgled ponižnosti.
Urednik vam tako priljubljenega Angelčka« vam je letos že mnogokrat nujno priporočal prelepo krščansko čednost — Ijubo ponižnost. Ker je ta ljubka čcdnost tako zelo potrebna in koristna ter se posebno lepo poda prid-nim otrokom, ki se zbirajo v »Marijinem vrtcu¦-•, naj vam jo tudi jaz še enkrat prav toplo priporočiffl, preden se poslovimo od letošnjega leta. Posebno izpodbuden zgled ponižnosti vam je dal svetnik, ki je prvi postavil jaslice. Te so vam gotovo jako mile in drage. Ta svetnik je bil sv. Frančišek   asiški   ali   serafski.
Sv. Frančišek )e bil sin bogatega trgovca v laškem mestu Asizi. Malega Frančiška je oče vpeljal v trgovino, a Frančiška ni veselilo bogastvo. Vse, kar je imel, je raz-dal ubogim. Oče ga je zato razdedinil, a sv. Frančišek je ponižno zahvalil tudi za to nebeškega Očeta. — Fran-čišek je ustanovil red Manjših bratov (frančiškanov). Vsi redovniki so se morali odpovedati svetu, odpovedati pre-moženju in v uboštvu ponižno živeti. S svojim lepim živ-Ijenjem je sv. Frančišek pokazal tedanjemu svetu, pol-ncmu napuha in razuzdanosti, pot pokore, ponižnosti in zatajevanja samegasebe. — Ponižni Frančišek se je naj-rajši družil z zapuščenimi, ubogimi in nesrežnimi. Ni se sramoval on, sin bogatega trgovca, ki so ga vsi poznali, občevati z berači, z njimi deliti svoj kruh, d&, celo zanje prosjačiti. — V svoji ponižnosti ni samo ljudi, ampak vso naravo visoko cenil in spoštoval — »saj je vse naredil isti nebeški Oče, ki skrbi zame, pa tudi za ubogo žtvi-
»AH bo kaj prinesel Miklavž ? Ne vem   — sem bila premalo pridna.«
nico«. V svoji pohlevnosti je vsaki stvari rckel brat ali sestra. — Pripoveduje se o njem, da je šel v gozd in za-klical: »Sestrice ptičke, zapojte hvalnico našemu Očetu!« In priletele so ptičke, posedle po vejicah okoli njega in zapele sladko in veselo. Srnice so prihitele, in brat Fran-čišek je gladil sestricc srnc. Tudi plahi bratec zajček je priskakljal k ponižnemu svetniku. — Celo smrti je rekel sv. Frančišek: sestra smrt. O blažena ponižnost! Ko-liko blaženosti in prisrčnega veselja je prinesla svetniku! Nikdar ni žalost in bridkost potemnila obličja ponižnega svetnika — saj je bil v svoji skromnosti zadovoljen z vsem — saj je vse dar božje roke.
Nad vse se je trudil, da bi zlasti v ponižnosti po-snemal Jezusa. Med vsemi lepotijami Jezusovega Srca ga je najbolj genila — ponižnost, ki jo je Zveličar zlasti razodeval v svojem uboštvu. Na božični praznik je svet-nika posebno pretresla misel, da je vsemogočni Bog, Kralj nebes in zemlje, hotel v tolikem uboštvu in siromašni za-puščenosti pričeti svoje zemeljsko življenje. Lahko bi si bil odbral za rojstni kraj najiepšo palačo z vso najugod-nejšo postrežbo, pa si je izvolil ubožen hlevček, ki ni nudil nobene prijetnosti!
Bližali so se božični prazniki leta 1223. Sv. Fran-čišek je hotel praznovati sveto noč na poseben način. Sredi gozda v široki votlini je postavil jaslice — prve jaslice — pripeljal oslička in volička in postavil oltar. Trumoma so ljudje hiteli k votlini. Cel gozd je bil raz-svetljen, in svete božične pesmi so odmevale po gozdu. Opolnoči je pristopil duhovnik in je maševal. Pridigoval je pa sv. Frančišek sam. Kazal je ljudem na nebeško Dete in govoril o njegovi ljubezni do nas. Tako prisrčno je govoril, da so ljudje jokali, pa tudi Frančišku so se solze blestele v očeh. — Vsem je ta božična noč ostala živo v spominu. Drugo leto so si pa ljudje že postavili jaslice doma.   In  zdaj  je  ta  navada  razširjena  po  celem svetu.
Ko je čutil svetnik, da se mu bliža zadnja ura, je šel v samostan »Marije angelske«, ki ga je sam ustanoviL Hotel je tam umreti v varstvu Matere božje. Dne 4. okto-bra 1226 je ponižna Dekla Gospodova sprejela k sebi po-nižnega in skromnega služabnika božjega.
Bog je poveličal sv. Frančiška z nebroj čudeži, ki so se zgodili na njegoveni grobu, in je blagoslovil njegov red, ki se je razširil po vsem svetu. Bog je poplačal po-nižnost Frančiškovo tako, kakor le On more in zna-------
Bližajo se božični prazniki, bliža sveta noč. Po-stavljali boste jaslice tudi vi, otroci. Prav! Le postavite jih, prav lepo jih sestavite! Pa pokleknite pred betle-hemsko Detece, ki je v svoji ponižnosti prišlo na naš svet — iz zlatih nebes v dolino solza in bridkosti — po-kleknite prednje, darujte mu svoje srce z vsemi željami, z vsemi nadami, z vso ljubeznijo. Pa ga prosite: »0 božje Detece, ti najlepši zgled ponižnosti, daj, da ostanem s tvojo božjo pomočjo vedno ponižen in pohleven. Naj nikoli ne pride v moje srce grdi napuh, ki je začetnik vseh grehov, vseh napak. In če ne morem v ponižnosti doscči tvojih izvoljencev. sv. Alojzija, Stanislava, Fran-čiška, posebno pa tvoje blažene Matere, daj, da jim bom vsaj vedno bolj in bolj podoben.«
Ko bo božje Detece videlo vaše ponižno srce in vaše goreče prošnje — o, tedaj bo gotovo blagoslovilo vaša mlada srca.
0 daj, blagoslovi, Detece betlehemsko, našo mladino in ohrani jo na poti svete ponižnosti.         J a k. S.__1 i č.