O zemljepisnem pouku. IV. Analitična in sintetična metoda pri zemljepisncin pouku. Kakor pri drugili predmetih, moramo se tudi tu vpraSati. katera teli dveh metod nain bode bolje služila. Učitelj začne pripravljati otroka za zemljepisni pouk že v prvih urah z nazornim poukom, ki je podlaga daljneniu poučevanju. Učitelj nagovori prvikrat v šolo došle učence, vpraša jih n pr. po iniPiii ter se spoininja, da je tega in onega že nekjc videl, vpraša ga kdo so njegovi roditelji, kje stanujejo, po kateri poti so hodili otroci od doma do šole i. t. d. Nazorni pouk podaja otroku marsikaj, kar bode potreboval pri pouku v zemljepisu. Brez nazornega pouka se ne da učiti zemljepis v ljudski šoli. Otroke to najbolje mika in zaniin-i. karsaini vidijo. Prvo, kar o]),-izujejo otroci z učiteljem, je šolska soba, iolsko poslopje z okolico, potem se preide na bližnje in oddaljene kraje v okolici, da spoznavujo otroci občino. Iz občine se preide polagoina na sodni okraj, potem na okrajno glavarstvo in končno na kronovino. Po tem načinu smo sestavljali iz posaineznih delov celoto, to je za nas v Ljubljani vojvodina Kranjska. Poučevali smo po sintetični metodi, ki je pa samo dotlej umestna, dokler učimo spoznavati kraje, katere morejo videti otroci, to je seveda pri mnogih mal košček zemlje v obližji šolskega okraja. Če tudi otroci nimajo prilike videti vse Kranjske, bodenio se vender poslužili sintetične metode pri popisu Kranjske, ker ne bi kazalo iz različnih vzrokov prej izpremeniti metode. Popis drugih kronovin in dežel naj se pa vrši po a n a 1 i t i č n i m e t o d i. Obravnava naj se sprva kronovina ali dežela v obče glede gorovja, vodovja, podnebja, prirodnin in prebivalcev ter potem šele preide na posamezna raesta, trge i. dr. Popolnoma prav pa ni, če se trdi: ,,ZemIjepis se mora v srednjih tečajih ljudskih šol sintetično učiti, v višjih pa analitično". Prvi pouk v zemljepisu je gotovo sintetičen; če pa učenci že poznajo obližje šolskega okraja, treba bode to ponavljati in sicer analitično, kar se je prej obravnavalo sintetično. To velja tudi za popis vojvodine Kranjske. Učitelj 12 se poslužuj pri ponavljanji Kranjske, ktero je prej popisal sintetično, analitične roetode in kakor je prej sestavljal iz posameznih delov celoto (Kranjsko), tako naj pri ponavljanji zopet razdeli celoto v poscimezne dele. Otrokom se mora pri ponavljanji kaj novega podati in zanimal jih bode pri tem načinu ponavljanja še zmirom predmet: pri zopetnem sintetičnem ponavljanji pa učitelj v tem slučaji gotovo ne bi našel pravega zanimanja pri otrocih. Kar se pa zemljepisnega pouka v obče tiče, poučeje se v ljudskih šolab v tem oziru sintetično, ker spoznavamo najprej domačo kronovino, potem sosedne dežele, cesarstvo druge države evropske, druge zemljine in tako vesoljni svet. Pri pouku v srednjih in višjih šolah služi pa analitična metoda, ker začnemo z vesoljnim svetom, zemljo in zemljinami ter šele potem spoznavamo posamezne dežele. V. Početni zeinljepisni poiik v šolski sobi. Pravi temelj zemljepisnemu pouku je nazorni pouk in na tega se naslanja v tretjem šolskem letu pouk v zemljepisu, ki je po tem takem samo nadaljevanje nazornega pouka v doloeenih mejah. Na tej stopinji pa je omejeno domoznanstvo na šolski, oziroma sodni okraj. — Najlaže je učitelju z učenci opazovati šolsko sobo in v tej mora sprva učence privaditi, da se začenjajo zavedati. Pravo zavedanje po straneh sveta se bode doseglo uspešneje pod milim nebom in za take slučaje je pouk v šolski sobi samo pripravljanje. Sprva naj popisujejo učenci šolsko sobo ter nam povedo, koliko sten ima, koliko oken, klopij in drugega pobištva itd. Zdaj se zmeri dolgost in širina šolske sobe in sicer sprva se ceni. potem pa primeri s koraki. Učitelj premeri s koraki sobo po dolgosti in širini in učenci štejejo korake. Za učiteljem naj premerijo sobo n. pr. trije učenci različne velikosti. Opozarja naj otroke na to, da bodo njih koraki vedno večji in da se spreminja od leta do leta njih mera, odraslega učitelja korak pa bode ostal jednak. Pri vojakih se računa korak na 75 cm; pri moži srednje velikosti cenimo korak pri navadni hoji na 65 cm. Zmerijo se naj z nitjo in potem z metrom dotičnih učencev koraki. Učenci bodo tedaj lahko razvideli, da so koraki razliene dolgosti in da potrebujemo jednotne mere, kar nas vodi do metra. Merili bodemo odslej z metrom vse daljave, katere smo doslej cenili s koraki. Kazalo bi sedaj na steni z barvo ali pa na zgornjem delu deske s kredo ueencem prav očividno potegniti jeden meter dolgo črto, katera naj se deli v decimetre in centimetre. Učencu pa bode pri risanji na tablici dobro služilo, če ima na robu tablice črto razdeljeno v 20 ali 25 cm ali pa ravnilo razdeljeno v cm. Zmerili smo sobo z metrom po dolgosti in širini. Ce bi sedaj hoteli narisati šolsko sobo v pravi velikosti, potrebovali bi jako jako veliko polo popirja, katere pa nimamo. Pomagati si tedaj moramo z desko, tablico nli pa s polo popirja. Z m a n j š a ti moramo obris šolske sobe, a dobili bodemo še zmerom pristno sliko akoprem v skrčenem meri 1 u, dobili bodemo osnovni obris ali načrt šolske sobe. Zdajci nariše učitelj na desko načrt šolske sobe in sicer v določenem skrčenem meiilu, ki se ima ravnati po velikosti šolske sobe. če je soba dovolj prostorna in tudi deska dovolj velika, bode najbolje nierilo 1 : 10 (to je 1 m prave velikosti je jednak 10 cm v načrtu), ali pa nierilo 1 : 20 (1 m = 5 cm). Ko je učitelj izgotovil načrt na deski, položi naj desko vodoravno na tla, da vsi učenci v tej leži dobro vidijo načrt. Sedaj se primerja načrt s pravo velikostjo šolske sobe ter se vpraša, koliko takih načrtov bi morali položiti jednega tik drugega na tla, da bi pokrili sobina tla. Ni težko kazati, da potrebujemo pri merilu 1 : 10, 10 X 10 to je 100 načrtov, in pri merilu 1 : 20, 20 X 20 to je 400 načrtov. Učitelj potem pokaže učencem, kako se nariše načrt na tablici ali na popirji ter vzame v to svrho košček popirja, ki je jednake velikosti s tablico. Tu bode umestno skrčeno merilo 1 : 100 (1 m prave velikosti = 1 cm na tablici). Po dovršeni nalogi vzame učitelj tablico ali popiv tiste velikosti ter vpraša: Koliko tablic drugo poleg druge moramo na tla položiti po širini, koliko po dolgosti sobe. koliko vrst tablic, koliko tablic trebamo, da pokrijemo tla? Tako bodo otroci dobili pravi pojem o skrčenem inprilu. V načrtu se naznači važnejše pohištvo šolsko n. pr. deska, miza, stol. peč, klopi, omara. Učitelj sedaj stavi različna vprašanja n. pr.: Kje so na nučrtu nasledne stvaii: Vrata, okna, deska, miza, omara, peč i. dr. ? Učenci naj tud1 pokažejo na načrtu. v kateri klopi in na katerem prostoru ima ta ali oni svoj sedež. Prav koristno za pouk bode, če učenci doma še jedenkrat narišejo načrt šolske sobe in zmerijo doma sobo, katere načrt naj narišejo na tablico. Vsi tega sicer ne zmorejo ali boljžira učencem ne bode težavna naloga. Radi tega naj učitelj ne zahteva tako strogo takih nalog, kakor v drugih slučajih. Prof. Fr. Orožen — Ljiibljaini. Sever vrata omara Zahod deska miza stol J ] * • 1 1 1 |- I Vzhod 1. okno 2. okno Jug 3. okno