Peter Hitzinger (Znojemski, Podlipski) v slovstvu slovenskein. XVI. Kedar koli se je prikazala na književnem polji stvar, o kteri je Podlipski kaj vedil ali pisal, koj je poprijel tudi on in doverševal tako svoje poroOila. L. 1856 št. 7 poprašuje v Novicah: Kje je stal stari Santicum? — tcr odgovarja, da ondi, kjer stoji sedanji Kranj. — V vazgovoni: „0 besedikuga" piše 1. 33 o njej nekoliko iz zgodovine, poteiu jo razlaga pa po etimologiji, po umoslovji in naravoslovji, v uče- 16* nem in ljudskem govoru. — Narodski in jezični otoki med Slovenci so mu 1. Kočevarji, o kterih je zapisal nekaj 1. 85; 2. Čiči 1. 86; s tim spisom se vjema 1. 101: Nekaj več od vlaškega jezika v Istri. Starinske rečipaje opisoval 1. 88. 89, in sicer: 1. Nekaj od stare Emone novega; 2. Stari Mitratov tempelj poleg Cernomlja. — Bolj sloveči so to leto Hicingerjevi spisi, ki segajo v cerkvene vede in umetnije, na pr.: Nekaj od cerkvene zidarije v Dan. 1. 1. 3, kjer razlaga razne podobe kerščanske zidarije, ki so 1. rimska, 2. romanska ali bizantinska, 3. germanska ali gotiška, 4. prerojeni romanski zlog, z nekterimi zgledi sploh in posebej po naši doniovini. Delavci naši dostikvat niso znali ločiti šege od šege, zloga od zloga, in mešali so velikrat napačno in neprimerno skupaj. Lahko bi se tukaj imonovali zgledi, pravi, pa utegnilo bi koga žaliti, ker bi ne razločil, da tukajšne besede niso rečene za grajanja voljo, ampak zastran podučenja. ,,Te besedc so zlasti v to stran namenjene, de naj se pri popravah ali pri novih naredbah saj pri večjih cerkvah bolj natanko gleda na zlog prejšnjiga dela, de se gotiško sklepa z gotiškim, romansko z romanskim, in sicer spct naj se loči bolj na tanko bizantinsko-romansko, iu klasiško-romansko... Ktera teh podob de je lepši, se ni lahko prepirati, ker ima vsak svoj okus v tacih rečeh; severni narodje sploh bolj čislajo germansko šego, južne ljudstva pa bolj romansko. Napak pa govorijo nemški pisatelji, ker od gotiške šege trobijo, de je nar bolj primerjena keršanskimu duhu, ter zaničujejo prijetno novoromansko podobo; duh keršanski ni sarao duh resnobe in pomišljevanja, kakoršno razodevajo gotiške stavbe, temuč je tudi duh ljubezni in veseljnosti, ktero oznanujejo nar bolj novoromanske zidanja; bizantinske stavbe, bi se morebiti uteguilo reči, imajo nekaj od vsaktere teh strani, vender tudi več od poslednje". Jako potreben in slovenskim rojakompodučen spis je: Od zvonov in soglasniga zvonila 1. 31 — 34, kjer dokaj učeno po zgodovini in novejši uraetniji pripoveduje, da Mvsakteri drugačni glasovi ne dajejo praviga ali prijetniga soglasja; to že lahko razumeva uho, ktero ni izučeno za muziko. Zatorej se mnogokrat sliši govor navadnih ljudi, de zvonovi ne shajajo skupaj, de se koljejo, ali de je en zvon preslab, drugi premočen. Pomniti pa se mora, de med popisanimi soglasji velja nckaka različnost; nektere so narareč bolj terde, krepke in vesele, nektere bolj mehke ali mile... Kjer hočejo rabo tega dvojniga glasja prav določiti, si napravijo vefiji število zvonov, de si zamorejo za bolj vcsele priložnosti in godove izbirati terdo glasje, za bolj žalostne čase in okolišine pa mehko glasje... Posebnost slovenskiga Ijudstva pa je, de niu je nar bolj všeč niehko soglasje, kakor je sploh v njegovi lastnii, popevati bolj mile napeve... Kar lepoto glasu zadeva, se nekterim dozdeva, de je v starih zvonovih veliko srebra, in de zato bolj čisto donijo, pa v tej reči je nekoliko prazniga domišljevanja. V starih zvonovih je res povsod več srebra, ker so jih plačevali s peticami in dvajseticami; zdaj je pa dostikrat le papir v njih, ker zamoremo le bankovce dajati zanje. Kar pa blago zadene, je v vsih zvonovih le bron... Kedar v kterim kraji hočejo napraviti novo zvonilo, naj ljudje ne gledajo na samo tež<x veliciga zvona, de bi se z njo pred drugirai soseskami ponašali in bahali; temuč naj se ozirajo na velikost svoje soseske, na svojo premožnost, tudi na velikost zvonika, in nar bolj na prijetnost glasu. V tej reči jim bo razumen mož, ali zvonar sam nar bolje vedil svet dajati ... Pri sklepu naj nikjer ne pozabijo, kjer zvonove hočejo napraviti, tiste besede, ki jo je pevec o zvonu izrekel: Nam de delo v čast izide Vsak še nekaj moli za-se, Blagor scer od neba pride. Preden liti se začne. Na spis od cerkvene zidarije se nanaša v 1. 44 t. 1857: Nekaj od cerkvenih posod in oblačil, da ,,kakoršno je zidanje, po takošni obliki gre tudi podobarstvo ... In tudi cerkvena naprava, posode in oblačila, se morajo ravnati po obliki zidarije in podobarije . . . Treba je, de se tudi pri nas cerkvena lepava začne ravnati bolj po cerkvenim duhu, ker se je zlo od njega odkernilo" itd. — Ker je od 1. 1848 pri pregledovanji rokopisov, sporočil zgodovinskega zbora in v to zadevajočih bukev našel še marsiktero drobtinico cerkvene zgodovine, je po tem popisal nNar starji fare po Kranjskim" 1. 16 — 22, v šematizmu ljubljanske škofije, ter poleg Bianchi Docutnenti I. 1. 43 t. 1857 pod naslovom: Iz zgodovine slovenskih far. Pri napisu: MNekaj zastran naših koledarjev" 1. 27 — 29 bi utegnil kdo misliti, piše Hicinger sam, dc bo našel kak pretres priloženih sostavkov našiga dvojniga koledarja ali naše velike pratike; pa to ni namen pričujočiga spisa, desiravno se memogrede želja sme izreči, de bi bilo dobro, nektere sostavke pred dobro pretresti, ali gredo v koledar, in nektere podobšine pred prav pogledati, ali so primerjene spisu, in de bi bilo tudi boljši, koledar za Slovence po imenu obilniši razločiti od slovenskiga koledarja. V sledečih besedah naj se več le to razloži, kteri svetniki ali sv. spomini naj bi se pred drugimi jemali v naše kolcdarje in pratike; zakaj v tem se lahko doslej zapazuje nekaka pomanjkljivost, sicer v koledarji za Slovence v večji meri, kakor v slovenskim koledarji. Kaj tedaj? — 1. Ljudski koledarji naj se bolj vjemajo s cerkvenim koledarjem. 2. Naši koledarji naj se posebno ozirajo na svetnike slovenskih krajev. 3. Ljudski koledarji naj obsegajo tudi svetnike med Ijudstvam čislane, kakor posebne priporočnike ali patrone. — Se eno naj bi si zapomnila kmečka pratika: Naj jemlje za nektere svetnike bolj primerjene podobe". — V naslednjem tečaju na vprašanje: Kolikero svetnic je svetih Helen? — kaže 1. 40, da se jih obhaja petero. Pod naslovom: Štatistiška opomba — graja v istem listu, da se pri številu cerkvenih popisov ali šematizmov nahaja velik razloček mimo števila deržavnih popisov; na pr. za Kranjsko, ki je celo obseženo v Ljubljanski škofiji, šteje politiški popis 1. 1851 stanovavccv 478.299, cerkveni pa ima 500.839 duš za ravno tisti čas. Od kod je tolikošen razloček? Od tod, pravi, ker ni enake natančnosti, tudi ne enakibvodil za števenje na vsakem kraju, ter opoininja, kako bi se striajati moglo števenje politiško pa cerkveno. Kedar je postavljen bil v Ljubljani protestanški tempelj in so na dan prišle bukvice ,,Bramba evangeljske vere", je v Zg. Danici 1. 1S50 št. 49 — 51 in 1. 1851 št, 1 — 12 P. Hicinger, dasiravno ni bil dohtar sv. pisma, v posebnem sostavku razkazal, ktera je ,,Edina pot v nebesa ali podučenje od razločkov prave katolške vere memo drugili nekatolških ver" (gl. VIII. str. 22). Sedaj pa so našli v nekem kraju po slovensko spisane, nenatisnjene bukve o krivi veri, ki se bliža nekterim protestanškim odceplinara tiste baže, ki jih imenujejo pietiške, t. j. posiljeno ali lažnjivo pobožne, svetohlinjske; osebe te nove vere se rade shajajo po noči; ženstvo ima tudi svoje duhovnice; namesti nedelje obhajajo saboto; po pokončanji hudobnega sveta upajo tavžent let na zemlji kraljevati s Kristusom. — Tej kiivoverski ločini nasproti spiše Hicinger 1. 39 — 45 v poduk: ,,Prava pot v nebesa ni v temi skrita. Pogovori zastran nekterih skrivnib verskih zmot." Razun vvoda se v posebnih razstavkih vernik in duboven pogovarjata: 1) Od Boga sploh; 2) od Kristusa; 3) od cerkve Kristusove; 4) od svetega pisma in od ustnega izročila; 5) od gnade Božje in od opravičenja; 6) od svetih zakrarnentov; 7) od Božjih zapoved in od keršanskih čednost; in 8) od poslednjih reči. V dušni in telesni blagor otroške mladosti je živopopisal 1. 46. 47: Potrebnost posebnih dekliških šol, kajti pač prav bi bilo kaj več storiti za dobre matere prihodnjega zaroda, ali za pobožne device naslednjega časa. Popisavši izverstni dve dekliški šoli v Ljubljani in v Loki svetuje, naj bi se posebej napravile na pr. v Kamniku, Idriji, Novem mestu, Kranju, Kerškem, v Metliki, in naj bi se v ta namen pridobile šolske, ali še bolje usmiljene sestre, ktere imajo na Tirolskem mnogo manjših poddružnic po mestih in tergih po deželi ... Se ve, da same vnanje naprave ne bodo nikdar zadostovale, da je vedno treba človekovega djanja in prizadevanja in čuvanja, najbolj pa Božje pomoči in brambe. — L. 50 je po nekterih novih dopisib in sporočilih v flŠolske reči" dal ,,Pristavek k spisu o dekliških šolah" nekaj tudi iz lastnega prepričanja v Terstu, češ, »človeku, ki je za blagor svojih rojakov vnet, in po drugih krajih vidi bogato število šolskih naprav, se pač v sercu dela nekakošna teža in bolečina, ker v svoji domačiji ne najde toliciga iskreniga prizadevanja za potiebno izobraženje ljudstva". — In kakor je v naslednjera tečaju 1. 22 osemdesetletnemu Preserskemu župniku J. Rožiču zložil sonet ter popisal ,,Od Verhnike" prijateljsko godovanje, v Novicah 1. 1858 št. 8(5 pa zlatomašniku spet poklonil pomenljiv sonet; tako je 1. 37 po dr. Brunnerju poslovenil, kako naj se vede »Deklica ob jutranjim zoru". Ko je po 1. 1855 sklenjenem konkordatu v Avstriji v djanje stopiti imela tudi nova postava v zakonskih rečeh, je sostavil o njih Dunajski nadškof Otniar cerkvenirn sodnijam posebno podučenje, ktero so drugi škofje razposlali svojim duhovnoru priporočevaje, naj se v duhovskih zborih o zakonskih zadevah med seboj pogovarjajo in podučujejo. Na Verhniki zbrani duhovni so pa z dekanom A. Pečarjem na čelu koj naprosili spretnega pisatelja 1'odlipskega, naj sostavi duhovnim in neduhovuim koristno poljudno razlaganje zakonskih postav tako, da bi v posebni prikladi v Zg. Danici prihajalo na svetlo ter se dobivalo poznej v Iastnih bukvicah. Podlipski se poda, in vsled tega pride na dan tedaj jako vgodna knjiga: 6) Razlaganje zakonskih postav. Poleg nar boljših razlagovcov spisal Peter Hicinger. V Ljubljani 1857, 8. str. 152. Natis. J. Blaznik. — Po primernem vvodu je v VII. poglavjih razlaganje v 1. od zakona sploh; v 2. od zarok; v 3. od zaderžkov veljavniga zakona; v 4. od zaderžkov dopušeniga zakona; v 5. od ravnanja pri sklepanji zakona; v 6. od odveze zaderžkov in poveljavljenja zakona; v 7. od tožbe na razdero zakona in na ločitev od niize in postelje. — ,,Cerkvene postave v zakonskih rečeh išejo po vsaki strani svetost zakonske zveze ohraniti in zagotoviti. Pisatelj je skerbel za tega voljo, tudi vse razlaganje v takim duhu pisati, in povsod po svoji moči spodobno in keršanski sramožljivosti primerjeno besedo staviti: zatorej upa, de bo s svojim delam tudi v to pripomogel, da bi se svetost zakonskiga stanu med našim ljudstvam obilniše čislala" (Zg. Dan. 1. 1857 št. 33).