LETO XXXV / ŠTEVILKA 12, DECEMBER 2003 / POŠTNII .. GOZDNO A GOSPODARSTVO / slovenj gradeč /- iČANA PRI POŠTI 2380 SLOVEKJ GRADEC / CENA 500 TOLARjEV VOŠČILO 2004 Ob prehodu enega leta v drugo si navadno vzamemo čas in pregledamo, kaj smo v odhajajočem letu dosegli, analiziramo preteklost in načrtujemo prihodnost. V podjetjih je postopek, ko analiziramo letno poslovanje, ga primerjamo z gospodarskimi načrti ter predvidevamo prihodnost, že utečen. V podjetjih so ljudje največja dragocenost, zato je pomembno, kako si vsak posameznik v življenju kakor tudi v podjetju predstavlja in vidi svojo bodočnost. V tem času je primerno, da se kot posamezniki, ki združujemo svojo energijo za skupni cilj, vprašamo, kakšne so naše vrednote in v kaj verjamemo, kaj je smisel našega življenja, kaj je smoter našega poslanstva, zakaj smo tukaj in kaj želimo delati. Prihodnost prav gotovo pripada ljudem, ki so pripravljeni tvegati, ne pa tistim, ki iščejo varnost in udobje, za katerima se skrivajo. Prihodnost pripada ljudem, ki tvegajo in preizkušajo stvari. Danes vemo, da se vse spreminja zelo hitro, zato smo največji nevarnosti izpostavljeni, če se ne spreminjamo, ne premikamo naprej in ne sprejemamo novih izzivov. Pri tem je pomembna tudi pripravljenost na neuspeh, kajti v življenju se mnogo stvari, ki jih storimo, izkaže za nepravilne in neustrezne. Premikati se naprej, se učiti in dobiti povratne informacije je bolje, kot stati na mestu in upati, da se bodo stvari uredile same po sebi. Nenehno se učimo iz svojih dejanj, tako pravilnih kot napačnih. Pomembno je, da smo usmerjeni v prihodnost in da razmislimo, kaj storiti in ne, kaj se je zgodilo. Da raje kot o včerajšnjih problemih razmislimo o priložnostih jutrišnjega dne. Želim Vam prijetne božične in novoletne praznike. V letu, ki prihaja, Vam želim veliko pričakovanj, kajti če pričakujete, da se bo nekaj zgodilo, se bo res. Imejte pozitivna pričakovanja, imejte pozitivno samopodobo, da boste srečna, energije polna in ustvarjalna osebnost. Zapirajo se vrata leta 2003 in v gozdarski zgodovini so ostale zapisane sledi, ki jih ni več mogoče spreminjati. Kronologija dogodkov v gozdovih je bila v tem letu pestra. Snegolomom v zimskih mesecih so sledili vetrolomi, podlubniki so v svojih gradacijah tekmovali kot za šalo in v svojih razvojnih ciklusih uničevali gozdno drevje. Nobenega spoštovanja ni več do gozda kot najrazvitejšega in najmočnejšega ekosistema pri nas. Gozdarstvo ob vstopu v Evropsko unijo ostaja v senci problemov kmetijstva, sredstva namenjena vlaganjem v gozdove se skoraj razpolovijo, na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so pridno pobirali finančna sredstva institucijam v njihovi sestavi in krpali naraščajoče proračunske luknje na kmetijskem področju. Gozdarskega sektorja znotraj ministrstva kot da nimamo, minister But gozdarstva v svojih javnih nastopih sploh ne omenja. In zgodi se: prvi javni protest gozdarjev iz vse Slovenije, vloženi amandmaji prisilijo ministra, da odpre svojo mošnjo gozdarski stroki. Takšno reševanje problemov ni nikomur v čast. V tem obdobju Zavod za gozdove Slovenije deluje v okviru omejenih finančnih sredstev, usmerja razvoj gozdov, izdeluje gozdnogospodarske, gozdnogojitvene, lovskogojitvene načrte, organizira delo v državnih gozdovih, izobražuje lastnike gozdov, šolsko mladino, zaposlene, in opravlja še več nalog kot v preteklih letih. Zgodi se predlog novega lovskega zakona, kar na hitro in brez širše razprave. Razvojne težnje zimskega turizma trčijo ob zid naravovarstvenikov na grebenu Pohorja. Slovenija se vztrajno zarašča, predpisov za krčitve gozdov ni, država modro molči. Ob koncu leta so dela v gozdovih zaključena brez velikega pompa. Zavod za gozdove Slovenije izvede praktično vse zastavljene naloge po programu in finančnem načrtu za leto 2003. Ob vstopu v Evropsko unijo reorganizacija gozdarstva ni potrebna, ker je relativno dobro organizirano in s svojimi strokovnimi načeli med vodilnimi v Evropi. Ob koncu leta se zopet zgodijo amandmaji za financiranje gozdarske službe. Mimo ministrstva se zagotovijo sredstva za delovanje javne gozdarske službe za leto 2004 in 2005. Minister pa nič. A ja, medtem ni več predsednik svoje stranke, tudi v Strasburgu še nima svojega mesta. Na Koroškem so stvari bistveno drugačne, saj življenje neusmiljeno teče naprej. Zavedamo se, da moramo med sabo sodelovati, če želimo novo regijo postaviti v zakonske okvire. Sodelovanje lastnikov gozdov, gozdnega gospodarstva, kmetijsko-gozdarske zbornice, kmetijsko-gozdarske zadruge, lokalnih skupnosti, izobraževalnih institucij, gospodarskih subjektov in še bi lahko naštevali, prinaša reševanje operativnih problemov v okviru danih možnostih in iskanje optimalnega dolgoročnega cilja razvoja gozda in življenja z njim. Skupaj smo storili veliko, zato lahko z optimizmom stopamo v prihodnje leto; lastnikom gozdov, sodelavcem, gozdarskim kolegom, poslovnim partnerjem, bralcem Viharnika, lokalnim skupnostim in drugim organizacijam se zahvaljujem za tvorno sodelovanje pri izvajanju letnega programa dela. Prepričan sem, da bomo s skupnimi močmi postavljene naloge uresničili tudi v prihajajočem letu 2004. SILVO PRITRŽNIK, univ. dipl. inž. gozdarstva spec. MILAN TRETJAK, univ. dipl. inž. gozdarstva V gozdarstvo naj LETO DELA IN ZDRAVJA Anketa FRANC JURAC Les s traktorjem do ceste, s tovornjakom pa v dolino. Gozdni delavci: Marko Triplat, Tone Pačnik, Ivan Kobolt, Hinko Triplat, Janez Šumah, Peter Melanšek in Mirko Triplat. Pred njimi čepita merilec Branko Oder in šofer Jože Ošlovnik. Leto se počasi izteka. Na steno bomo obesili koledar z letnico 2004! Prazniki so tu in koliko želja nosijo v sebi! Ob stisku rok bomo drug drugemu izrekli prisrčne čestitke in želje za leto, ki prihaja. Kaj nam bo prineslo? Prvega maja bomo praznovali dva praznika, praznik dela in rojstvo Evropske unije, ko bomo Slovenci vanjo tudi uradno vstopili. Strnili bomo svoje misli in hotenja, da bi bili zdravi in srečni v letu, ki prihaja. Take želje pa so izrekli tudi naši gozdni delavci -sekači, ki smo jih zmotili pri delu visoko v plešivških gozdovih. Foto Franc Jurač MIRKO TRIPLAT: "Ravno včeraj, 17. novembra, sem dočakal svoj petdeseti rojstni dan in srečal Abrahama. Za seboj imam že preko trideset let dela v gozdu. Prihodnje leto v jeseni bom odšel v zasluženi pokoj in velika želja mi je, da bi ti meseci do upokojitve kar najhitreje minili. Seveda pa želim vsem in sebi največ zdravja." IVAN KOBOLT: "Želja, da sem si našel delo med gozdnimi delavci, se mi je uresničila že pred dolgimi leti in lahko rečem, da sem z delom zelo zadovoljen. Tako naj bi bilo tudi še vnaprej, da nam le ne bi zmanjkalo dela. Želel pa bi, da bi za svoje delo bili malo bolje nagrajeni." PETER MELANŠEK: "V gozdarstvu sem kot gozdni delavec zaposlen že osemnajst let. Vseskozi sem z delom zadovoljen in želim si, da bi tako bilo še naprej, da bi zdrav dočakal tudi svojo upokojitev. Želim pa si tudi, da bi delo, ki ga opravljamo, bilo vsaj malo bolj nagrajeno." mmumrn 3 ◄ r'w HINKO TRIPLAT: "Ob novem letu si, pač kot vsi ostali, želim čimveč zdravja in varnosti pri težkem gozdnem delu. Želim si tudi, da bi še naprej vsi skupaj lepo skrbeli za naše gozdove na področju gozdnogojitvenih in varstvenih del. Gozd so naša pljuča in naš ugled." TONE PAČNIK: "Če je zdravje, je to najlepše in neprecenljivo bogastvo. Če je človek zdrav, lahko dela, zato je moja novoletna želja, da bi imeli tudi v prihodnje po naših gozdovih še naprej veliko dela. Želim pa tudi, da bi se s skupino, v kateri delam, še naprej tako razumeli." JANEZ ŠUMAH: "Moja osebna novoletna želja je -gotovo na prvem mestu -zdravje v družini. Poleg tega pa si želim, da bi imeli še naprej vsi zagotovljena delovna mesta in da bi bili pri delu tako uspešni, kot smo bili do sedaj ter da bi v skupini še tako lepo sodelovali kot smo doslej." MARKO TRIPLAT: "Poklic gozdnega delavca sem si izbral po vzoru svojega očeta in dobro leto in pol sem zaposlen v gozdu. Vesel sem, da delam v skupini, kjer so mi v prvih dneh zaposlitve sodelavci veliko pomagali in prav zaradi tega sem z delom nadvse zadovoljen. Naj bo novo leto leto dela in zdravja." ▲ KONFERENCA UPORABNIKOV METODE 20 KLJUČEV V RADENCIH BRANE SIRNIK, univ.dipl.inž.gozdarstva V Zdravilišču Radenci je 27. in 28. novembra potekala Konferenca uporabnikov Metode 20 ključev, na kateri se je z referatom predstavilo tudi Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec. Konferenca uporabnikov 20 ključev je namenjena vsem uporabnikom Metode 20 K in tudi tistim, ki se zanjo šele odločajo. Na njej je priložnost tako za seznanitev z dosežki podjetij iz tujine kot tudi za predstavitev izvirnih rešitev v različnih okoljih in dejavnostih slovenskih pod-jetij. Na plenarnem delu konference so predstavniki podjetij iz prve skupine predstavili svoje dosežke pri integraciji sistema 20 K v sistem poslovanja podjetja. Ta podjetja, npr. Savatech, Iskra mehanizmi, Elkroj, BSH - hišni aparati, Iskraemeco itd., so tudi najbolje ocenjena podjetja po sistemu 20 K v Sloveniji. V nadaljevanju je Jan Erasmus iz Cape Towna na primeru južnoafriških podjetij opisal razvojne trende v režiji in storitvah. Žanimiv je bil tudi referat Deloitta o povezanosti sistema 20 ključev s standardi kakovosti ISO. Ob koncu prvega dne konference so predstavili prvi slovenski prevod knjige Ivvaa Koba-yashija »20 ključev« ter proglasili podjetje leta, ki je pri uvajanju Metode 20 K doseglo največji napredek. Drugi del konference je potekal ločeno v tematskih delavnicah za proizvodna in storitvena podjetja. Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec je bilo povabljeno, da predstavi svoje izkušnje pri uvajanju Metode 20 K v povsem specifični dejavnosti. Direktor GG Slovenj Gradec Silvo Pritržnik je podal referat o napredku po dveh letih uvajanja v podjetju s kombiniranim storitvenim in proizvodnim značajem. Poudaril je pravilnost in koristnost odločitve za uvedbo Metode, opozoril na posebnosti gozdne proizvodnje in na raznolikost okolij in dejavnosti, ki pri nas nastopajo in otežujejo enotne rešitve sistema 20 K v vseh sredinah. Zaključil je z mislijo, da »dobre stvari« ne le ostajajo temveč postajajo vse boljše! A Direktor GG Sloveni Gradec Silvo Pritržnik med referatom. 4 immmum ŽAGALNICA OTIŠKI VRH SILVO PRITRŽNIK, univ.dipl.inž.gozdarstva Investicija v žagalnico na Centralnem lesnem skladišču v Otiškem vrhu je prav gotovo največja naložba Gozdnega gospodarstva v zadnjih desetih letih. Dela so v zaključni fazi. Po terminskem planu sicer zamujamo z začetkom obratovanja, a predvidevamo, da bomo poskusno začeli z žaganjem v začetku prihodnjega leta. Do sedaj se je pri postavitvi žagalnice zvrstilo kar nekaj izvajalcev, in sicer so projektno dokumentacijo izdelali ljudje v podjetju FIMA Dravograd, temelje in osnovno ploščo so zgradili naši gradbinci Gradenj IGEM, proizvodno halo Ključavničarstvo DULER iz Pameč, za postavitev strojev pa je poskrbelo podjetje MOST iz Rakeka s podizvajalci (KAL Mežica, OPREŠNIK Mežica). Elektrokrmiljenje je izvedlo nemško podjetje Gersdorf, za elektronsko vodenje žagalnice pa bo poskrbelo nemško podjetje Hib Rozenheim. Pred začetkom proizvodnje bodo mehaniki firme LINCK izvedli še najpreciznejše nastavitve strojev. Vodja investicije je Mitja A. Jandl, ki s svojim znanjem in izkušnjami usmerja, usklajuje delo in zastopa investitorja pri izgradnji žagalnice. Pri tem mnogo energije in znanja prispeva tudi Branko Krajcar, ki natančno spremlja izvedbo in skrbi za pisno beleženje vseh podrobnosti, ki utegnejo koristiti pri upravljanju in vzdrževanju. Božo Vrhnjak, vodja PE CLS, pa skrbi za prostorsko usklajeno delo posameznih izvajalcev in nemoteno delo na lesnem skladišču. Natančna in strokovna izvedba del pri postavitvi žagalnice je pomembna za pravilno in nemoteno obratovanje. Tako kot so pri postavitvi pomembni ljudje, ki to delo opravljajo, so tudi pri obratovanju in vodenju proizvodnje odločilni ljudje. Zato je vsekakor pomemben izbor ljudi, ki bodo imeli priložnost voditi in izvajati posamezna dela v žagalnici. V podjetju ne predvidevamo zaposlitve novih kadrov; proizvodnjo žaganega lesa bomo podvojili brez dodatnih ljudi, pričakujemo pa produktivnost, ki jo dosegajo žagalnice v evropskem prostoru. A ¥tm mm 5 ZAVAROVANI GOZDOVI POHORJA GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, (p Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Pohorje je gorski masiv, ki se razprostira vzdolž Drave od Slovenj Gradca do Maribora. Je edino silikatno gorovje v Sloveniji, v vznožju razbrazdano s številnimi grapami in grebeni, vrh pa je po vsej dolžini kopasto zaobljen. Pohorska gozdnata krajina je zelo pestra zaradi geomorfoioških, hidroloških in bioloških karakteristik. Pohorje pa je za človeka zanimivo že več stoletij (čas glažutarstva in steklarstva, oglarstva, intenzivnih sečenj - predvsem golosečenj, paše in košenj po planjah, prostorskih posegov za razvoj smučarskih centrov itd.). Pohorje je danes zelo obremenjeno. Že leta 1920 so spoznali, da je človek z intenzivnimi sečnjami (golosečnje) in umetnim vnašanjem smreke močno spremenil naravno sestavo drevesnih vrst v pohorskih gozdovih. Takratni pokrajinski slovenski vladi je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov predložil prvi celoviti Slovenski naravovarstveni program »Spomenica«, kateri je vseboval tudi zavarovanje enega zadnjih ostankov pohorskih pragozdov -pragozd kneza V/indischgraetza nad Lukan-jo pri Oplotnici. Danes tega pragozda ni več, so pa še ostanki pragozdne površine nad potokom Lobnica. Pragozd Šumnik je leta 1967 na predlog takratnega Zavoda za spomeniško varstvo Maribor postal prvi zavarovani pohorski gozd. Na pobudo Dušana Mlinška, profesorja za gojenje gozdov na takratnem Gozdarskem oddelku na Biotehniški fakulteti, so pričeli leta 1973 gozdarji Biotehniške fakultete, Gozdarskega inštituta in gozdnogospodarskih organizacij izločati nove gozdne rezervate. Gozdni rezervati so iz gospodarjenja izločene gozdne površine na različnih rastiščih. Namenjeni so proučevanju naravnih zakonitosti v življenju gozdov, ki so prepuščeni naravnim zakonitostim. V »naravnem raziskovalnem laboratoriju« ugotovljena spoznanja pa so uporabna pri načrtovanju gospodarjenja z gozdom. V gozdne rezervate niso zajete samo čiste gozdne površine pragozdov in naravnih gozdov, temveč tudi gozdovi na ekstremnih rastiščih z barji; tudi ti so naravovarstveno zanimivi in poleg gozdarske jih varujemo še z naravovarstveno zakonodajo. V Šloveniji je bilo izločeno skupaj 173 gozdnih rezervatov s skupno površino 9040 ha. Kar 16, s skupno površino 943,49 ha, je bilo izločenih na Pohorju. Na pohorskih pobočjih slovenjegraškega gozdnogospodarskega območja so izločeni gozdni rezervati Repiško (Repiško - povirje Vuhreščice), Požarnik (južno od Vuzenice nad Požarskim jarkom) in del rezervata Lovrenška jezera. Gozdni re- Matjaž Jež odpira razstavo. Foto Gorazd Mlinšek zervat Lovrenška jezera je s površino 532 ha največji rezervat na Pohorju. Te in ostalih 13 gozdnih rezervatov na Pohorju lahko zelo slikovito spoznavate na enem mestu, če se podate na Bolfenk na Pohorju. V cerkvi Sv. Bolfenka, kjer je Center naravne in kulturne dediščine, je od decembra letos do maja 2004 odprta razstava »Zavarovani gozdovi Pohorja«, popestrena z lepimi umetniškimi skulpturami iz lesa. Razstavo sta organizirala Zavod za turizem Maribor in Zavod RS za varstvo narave - OE Maribor, katerega uslužbenci so uredili strokovni del. V veliko pomoč so jim bili podatki o gozdnih rezervatih, pridobljeni od ZGS - območnih enot, katere gospodarijo in načrtujejo tudi v pohorskih gozdovih (OE Maribor, OE Slovenj Gradec, OE Celje). Za tekstovni del sta poskrbela Samo Jenčič in Jure Gulič, razstavi pa dajejo svoj čar lepe fotografije iz vseh pohorskih rezervatov, katerih avtor je Samo Jenčič. Ob otvoritvi je bila natisnjena slikovita zloženka. Razstava obiskovalcu na enostaven način približa skrivnostni svet gozdnih rezervatov, ima pa tudi zelo pomembno vlogo osveščanja. Opozarja pa tudi, da kljub naravnemu razvoju in zakonski zaščiti zavarovani gozdovi Pohorja niso nedotakljivi. Pohorje je vse bolj obremenjeno. Številni kvarni vplivi, kot so v nekaterih predelih preštevilna rastlinojeda divjad, ki zaradi objedanja onemogoča naravno pomlajevanje, onesnažen zrak, nekontrolirana paša, nemir, povzročen od človeka, »divje« nabiralništvo gozdnih sadežev in rastlin in drugo, onemogočajo stabilni naravni razvoj tudi v zaščitenih gozdovih. Potrebna bo še večja ozaveščenost javnosti, predvsem pa posameznih lokalnih političnih veljakov, ki vidijo v Pohorju bogato tržno nišo. Ob skorajšnjem vstopu v Evropo naj bi zavarovanim in naravnim območjem v Sloveniji in na Pohorju sprejetje Nature 2000 (določitev naravovarstvenih območij) in Direktive o pticah ter Direktive o habitatih (življenjskem okolju ogroženih rastlinskih in živalskih vrst) dalo ob sonaravnem gospodarjenju večjo naravovarstveno vrednost. A Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d.d. 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 zanj: direktor Silvo Pritržnik, univ.dipl.inž.gozd. Telefon: 88/ 43-332, faks: 88/ 42-684 E-mail: viharnik@gg-sg.si Odgovorna in glavna urednica: Ida Robnik Uredniški odbor: Marlena Humek, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Ida Robnik in Brane Sirnik Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Priprava za tisk: Forma Hutter, Maribor Tisk: ZIP CENTER, Ravne na Koroškem Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 2003. Fotografije in teksti © avtorji Oblikovalska zasnova Viharnika: Peter Vernik Avtor naslovnice: Peter Cesar Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30.1.1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (točka tarifne številke 3). 6 mmmm USKLADITEV DEJAVNOSTI IN VAROVANJE NARAVE MED KOPAMI IN ROGLO V začetku meseca novembra je Koroško gozdarsko društvo pripravilo posvet z naslovom: »Uskladitev dejavnosti in varovanje narave med Kopami in Roglo«. Izredno občutljiva tema je privabila veliko članov društva, prišli pa so tudi predstavniki naravovarstvenih organizacij in društev ter na nasprotni strani predstavniki organizacij za razvoj turizma na Pohorju. Mnenja gozdarske stroke sta v svojih prispevkih predstavila univ.dipl.inženirja Karel Zagorc in Ljudmila Medved, mag. Matjaž Jež, profesor biologije je v svojem referatu opozoril na dolžnosti človeka za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot na območju zahodnega Pohorja, Razvoj gospodarskih dejavnosti na tem območju pa je predstavil Marko Kac iz mariborske razvojne agencije. Posamezne teme bomo predstavili v prihodnjih izdajah Viharnika, tokrat pa preberite ugotovitve, probleme in stališča društva, ki so bili sprejeti po zaključku posveta. Ida Robnik UGOTOVITVE V zadnjih stoletjih (300 let) je bila pod vplivom različnih dejavnosti (goloseki, košnja, paša) na grebenu Pohorja, med Kopami in Roglo, oblikovana krajina, ki je estetsko izjemno zanimiva in je pomembna kulturna vrednota. • Pohorje je pomembna naravna vrednota • Je življenjski prostor različnih ogroženih in redkih živalskih vrst (divji petelin, ruševec,...); • Tu so se razvili redki habitatni tipi (visoka barja, barjansko ruševje, planje); • Ohranjena so rastišča redkih in ogroženih rastlinskih vrst (arnika),...); • Vse dosedanje naravovarstvene pobude za zavarovanje Pohorja (regijski park) so bile neuspešne; • Pohorje je priljubljena rekreacijska in turistična destinacija (pohodništvo, planinstvo, tek na smučeh, turno smučanje,...); • Pobočja Pohorja ponujajo dobre pogoje za intenziven razvoj zimskega turizma (razvoj smučarskih centrov po letu 1970); • Gozdovi na pobočju Pohorja so pomemben dejavnik ekonomske stabilnosti (kmetij in drugih lastnikov) in hkrati opravljajo vrsto ekoloških in socialnih funkcij. PROBLEMI Načrtovana širitev turističnih centrov (povezava med smučišči,...) ne upošteva interesov drugih dejavnosti v prostoru (varstvo narave, gospodarjenje z gozdovi,...). Izgradnja turistične (panoramske) ceste, ki bo povezala vse turistične centre, bi posegala v jedro biotsko najbolj pestrih območij Pohorja, ki so posebej pomembna za ohranitev populacije ogroženih vrst ptic in so pomemben življenjski prostor (mirne cone) prosto živečih živalskih vrst. Razvoj turizma spremlja cela vrsta nezaželenih, škodljivih vzporednih Dejavnosti (gradnja objektov brez dovoljenj, vožnja z motornimi kolesi, vožnja z motornimi sanmi, vožnja s kolesi izven urejenih poti,...). Vse dosedanje naravovarstvene pobude niso bile prostorsko diferencirane glede na pomen posameznih predelov za ohranjanje naravnih vrednot in biotske pestrosti. Enotna opredelitev varovalnega režima na vseh površinah ne dopušča nikakršnega kompromisa z drugimi uporabniki prostora. • Kompleksen sistem gozdnih prometnic omogoča dostop z avtomobili do najbolj ohranjenih in odmaknjenih območij (poseben problem v času nabiranja borovnic, brusnic, gob,...). Sistem učinkovitih zapor gozdnih cest še ni primerno vzpostavljen. Nemoč, (neučinkovitost) pristojnih državnih organov (inšpekcijske službe, policija,...) pri nadzoru nad nedovoljenimi dejavnostmi na tem območju (gradnja objektov brez ustreznih dovoljenj, vožnja z motornimi sanmi,...). STALIŠČA KOROŠKEGA GOZDARSKEGA DRUŠTVA Pobude nadaljnjega razvoja zimsko turističnih centrov je treba omejiti: Širitev turističnih centrov v naravno ohranjena območja ni možna. Vse pobude za povezovanje obstoječih smučarskih centrov s smučarskimi progami (Rogla, Ribniško Pohorje, Kope) so nesprejemljive. Zagotoviti je potrebno primerne pogoje za ohranitev obstoječih turističnih centrov in omogočiti njihovo modernizacijo (sedežnice, zasneževanje) ter nadaljnji razvoj. Gradnja turistične (panoramske) ceste, kot je predvidena v razvojnih dokumentih, je nesprejemljiva. Za povezavo med turističnimi cenfri je potrebno poiskati alternativno rešitev, ki bo prinašala možnost turističnega razvoja lokalnim prebivalcem in ne bo ogrožala ohranitve najvrednejših naravovarstvenih območij. Za razvoj spremljajočih dejavnosti in širjenje turistične ponudbe so odgovorni nosilci razvoja turističnih centrov, ki morajo zagotoviti kontroliran razvoj teh dejavnosti v prostoru. Pri načrtovanju razvoja teh dejavnosti morajo sodelovati lokalne skupnosti, strokovni delavci Zavoda za varstvo narave in Zavoda za gozdove Slovenije: • Omrežje kolesarskih poti, steze za tek na smučeh,..., mora biti načrtovano in označeno na terenu (predlagamo enotni znak za celo Pohorje, pripraviti je potrebno zloženke z zarisanimi potmi, ki jih je potrebno deliti v informacijskih pisarnah turističnih centrov, obvestilo o kaznih za neupoštevanje predpisov,...). • V bližini turističnih centrov je potrebno urediti poligone za uporabo motornih sank (lastniki morajo biti obveščeni o prepovedi vožnje v naravnem okolju,...) • Nujna je učinkovita zapora gozdnih prometnic, ki bo omogočala njihovo uporabo za osebne namene. Gozdarji podpiramo vse pobude za ohranjanje narave in varovanje naravnih vrednot na tem območju (projekt NATURA 2000, regijski park). Strokovne podlage morajo biti »conirane« in rangirane glede na naravovarstven pomen posameznih predelov: • Varovanje območij, ki so posebej dragocena z naravovarstvenega vidika; • Širša območja varovanja, kjer je možen razvoj drugih dejavnosti pod določenimi pogoji; • Območja, ki z vidika varstva narave niso zanimiva. Preprečevati je potrebno vse stihijske dejavnosti, ki ogrožajo ohranitev naravnih vrednot: Nelegalna gradnja objektov; Nezakonito nabiralništvo (gozdni sadeži, arnika,...); Nedovoljene rekreacijske dejavnosti (vožnja z motorji, motornimi sankami, kolesi,...). Pozivamo pristojne organe (inšpekcijske službe, policijo,...), da ukrepajo v skladu z zakonskimi pristojnostmi. Opozarjamo na nujnost vzpostavitve sistema naravovarstvenih nadzornikov (kot predvideva Zakon o ohranjanju narave). A Koroško gozdarsko društvo F viharnik 7 INFORMATIVNI GOZDARSKI STORŽI V NOVEMBRU GORAZD MLINSEK, univ.dipl.inž.gozdarstva 11 * Sadjarsko društvo Mežiške doline je letos na Prevaljah pripravilo že peto »moštno gavdo«, na kateri so izbirali »moštno d'čvo«. Za laskavi naziv so se potegovale Urška Plešivčnik iz Kota, Milena Tretjak iz Razborce pri Mislinji, Lucija Miler iz Šentanela nad Prevaljami in Klavdija Čebul iz Holmca. Izven konkurence pa se je za »moštno d'čvo« potegovala tudi Postavkova Fini-ka iz Podgorja pri Slovenj Gradcu. Po opravljenih nalogah, ki so jih morale kandidatke opraviti za izbor »moštne d'čve«, je zbrala največ točk Lucija Miler iz Šentanela nad Prevaljami in tako postala »moštna d'čva« za leto 2003. A Zmagovalka, 14-letna Lucija Miler v sredini, na skrajni desni lanskoletna moštna d'čva Martina Urbanci iz Dovž pri Mislinji. vm mm iz KMEČKE DRŽAVNE IGRE V TRBONJAH FRANC JURAČ V Dravčah nad Vuzenico so bile letos kmečke državne igre, na katerih so zmagali člani podeželske mladine Dravograd. Prihodnje državne kmečke igre bodo v Trbonjah in mladi že sedaj načrtujejo, kako bodo kar najlepše izpeljali to zahtevno nalogo in igre same, ki zahtevajo veliko priprav in truda. ▲ Člani podeželske mladine Dravograd Foto Franc Jurač ADVENTNI VENEC NA DOBRNI FRANC JURAČ Fantje z Zavrha nad Dobrno, ki so znani po izdelavi največje velikonočne butare pred nekaj leti (ta je merila nekaj čez štiriinšestdeset metrov), so tudi za letošnji advent, že sedmič zapovrstjo, izdelali adventni venec. Obesili so ga v središču zdraviliške Dobrne. Za pletenje so potrebovali veliko jesenskega zelenja, saj je venec v obsegu meril nekaj čez pet metrov, težak pa je bil eno tono. A Adventni venec na Dobrni Foto Franc Jurač 11 1 USPEL MIKLAVŽEV KONCERT FRANC JURAČ Tudi letošnji Miklavžev koncert, ki ga je že sedmič zapored pripravil Koroški radio Slovenj Gradec, je nadvse dobro uspel. V športni dvorani v Slovenj Gradcu je okoli tisoč osemsto obiskovalcev lahko prisluhnilo vrhunski izvedbi različnih slovenskih izvajalcev zabavne in narodno-zabavne glasbe. Na koncertu je sodelovalo devet nastopajočih skupin, med njimi pa so največ aplavza in navdušenja poželi Čuki. A Čuki na Miklavževem koncertu Foto Franc Jurač TRAKTOR ZAŽGAL GOSPODARSKO POSLOPJE FRANC JURAČ Bilo je 9. oktobra letos, ko je na Rečnikovi kmetiji v Sv. Danijelu pri Trbonjah pričelo goreti gospodarsko poslopje. Domači in okoličani, ki so opazili požar, so nemudoma priskočili na pomoč in pričeli reševati živino. Zaradi hitrega širjenja požara pa niso mogli rešiti kmetijskih strojev, zato je nastalo škode za okoli 21 milijonov tolarjev. Ob nesreči, ki je prizadela Rečnikove, pa le-ti niso ostali sajmi. Gospodar kmetije, Miran Zvikart, nam je opisal tragedijo. »Bilo je 9. oktobra letos, okoli osme ure zjutraj, ko je nenadoma pričelo goreti gospodarsko poslopje. Ko smo iskali vzrok požara, smo ugotovili, da je gospodarsko poslopje pričelo goreti zaradi stika na traktorju, ki je bil v poslopju parkiran. Prizadelo nas je, toda dobri ljudje tukaj v Trbonjah in okolici so nam takoj priskočili na pomoč. Gradnjo smo morali začeti iz temeljev. Danes smo srečni, da po dveh mesecih na dvorišču stoji nov hlev. Vsem, ki so nam kakorkoli pomagali, bi se rad zahvalil. Beseda zahvale velja vsem gasilcem, ki so nam pomagali in skušali rešiti kar se je še dalo. Hvala vsem dobrim ljudem Trbonj in okolice, Svetovalni službi Dravograd in občini Dravograd ter še ostalim organizacijam, društvom in posameznikom, ki so nam darovali les, finančna sredstva in pomagali z delom. Globoko cenim njihov human odnos, ki so ga nam izkazali, da ob tragediji nismo ostali sami. Se enkrat vsem prisrčna hvala,« pravi Miran, gospodar Rečnikove kmetije v Sv. Danijelu pri Trbonjah. A 1. Ognjeni zublji so požirali gospodarsko poslopje pri Rednikovih. 2. Nov hlev na Rečnikovi kmetiji Foto Franc Jurač HEBROVA ŠOLA ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE JE PRAZNOVALA 30 LET LUDVIK MORI Dr. Franca Hebra sem spoznal, ko sem pred dvajsetimi leti iskal zdravniško pomoč in sem si ga izbral za svojega zdravnika. Doslej mi je vedno uspešno pomagal premagati moje bolezenske težave. O njem pa želim povedati nekaj drugega. Dr. Heber že vrsto let vodi terapevtsko skupino za zdravo življenje v Dravogradu. Začel je kot mlad podeželski zdravnik, brez posebnih izkušenj za tovrstno dejavnost. V začetku je bilo pacientov manj, ko pa so se pokazali prvi uspehi pri teh, je začelo število naraščati. Doktor pravi, da je ob rednem delu ta dejavnost zahtevala precej angažiranja, vendar je vesel, da je lahko uspešno pomagal številnim zasvojencem in njihovim svojcem. V tridesetletnem delu so njegovi nasveti večinoma »padli na plodna tla«. Vsi ti in tudi mi, ki smo zunaj te skupnosti, smo dr. Francu Hebru hvaležni za to plemenito skrb. A Foto Ludvik Mori Dr. Franc Heber, tretji z leve, v svoji terapevtski skupini. ' 'itj rjTjM iV j mum 1 19 KRPACEVI DNEVI V ŠMARTNEM FRANC JURAC Folklorna skupina Cvetan Dimov iz Skopja. Kulturno društvo Šmartno pri Slovenj Gradcu je tudi letos pripravilo razne prireditve v počastitev spomina na znanega in uglednega kulturnega in javnega delavca, domačina Ivana Krpača (1898-1953). Prvič so Krpačeve dneve organizirali leta 1998, ko so praznovali stoto obletnico njegovega rojstva. Letos, ko je od njegove smrti minilo petdeset let, to zamisel uresničujejo že petič zapored. Letošnje prireditve so bile nadvse bogate, saj so na njih nastopali pevci in plesalci. Sodelovali so: folklorna skupina Cvetan Dimov iz Skopja in njihov etno-jazz ansambel, folklorna skupina in ljudski pevci iz Lancove vasi pri Ptuju in otroška folklorna skupina KD Šmartno. Lep koncert pa so pripravili tudi pevski zbori prostovoljnih gasilskih društev Slovenije, in sicer gasilci iz Raven na Koroškem, Lokovice, Kozjega, Hajdoš,^Šmihela-Novega mesta in Šmartno pri Slovenj Gradcu. Krpačeve dneve pa so v farni cerkvi v Šmartnem sklenili z božičnim koncertom New Svving Ouarteta. ▲ MAJDA PAJER Ne morem začeti na začetku, ker ga ni. Rojstvo ne more biti začetek, če je tisto »prej« večnost. Zdi se mi, da je ob meni že od nekdaj: ta drobna poosebljena sreča in ena sama velika ljubezen namreč ... Sprašujem se, kako da me je šele ob njenem skorajšnjem prvem rojstnem dnevu prevzela želja, da si jo ogledam. Sliši se kar malo neverjetno in čudno - po tolikem času »ogledati« si otroka, ki že dela nerodne korake, »pobira« buške in buškice na nehvaležno trdem podu, mi vztrajno sledi na mojih pohodih med kuhinjo, kopalnico in sobami ter kliče: »...mama, mama ...« Pravkar je zaspala na blazini v svoji stajici. Nepomita posoda čaka. Nepobrisan prah čaka. Kup zmečkanega perila čaka. Jaz pa gledam svojo najmlajšo in čakam ... na ne vem kaj. Zelo lepa je v tem svojem popoldanskem spancu, v drži, ki je izmed vseh mojih otrok značilna le zanjo: ritka navzgor, nogice skrčene pod trebuščkom, glavica pa na videz precej neudobno zvita in postrani. Ampak ona mirno spi, lička so zdravo rdeča, dihanje enakomerno. Ali tudi sania? Gotovo, in to nekaj lepega. Medtem ko jo opazujem, se je že nekajkrat komaj opazno nasmehnila ... Poskušam si priklicati v spomin njeno podobo komaj rojenega dojenčka. Se je spremenila? Malo že. Mali otroci se spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v urol V bistvu pa je le zrasla. To »najino« prvo leto se je tako bliskovito odvrtelo, da sem izgubila sled. Otrok moj, kaj si počel ta čas, ko sem jaz, zaposlena na vseh koncih in krajih, rasla s tebojI Skromna si; zahtevaš le tisto najnujnejše, ki ti nedvomno pripada, daješ pa veliko. Včasih, ko sem bila utrujena, žalostna in razočarana, sem te vzela v naročje (kot vzame objokan otrok igračo, da se potolaži) in tvoja lička pritisnila k svojim. Po mojem telesu se je začela pretakati energija, spet sva bili eno in v ten trenutkih so bile vse stiske in skrbi kot delci smeti ... Zal ta hitrovrteči se svet nam staršem ne dopušča z vsem bitjem rasti z otroki. Celo v tistih redkih trenutkih, ko imamo čas na razpolago, ga ne znamo več izkoristiti. Ne zavedamo se, da je vsaka minuta, ki jo namenimo otroku dragocena, enkratna in neponovljiva. Nekoč, nekje se je nekemu očetu pokvaril televizor. Ozrl se je okrog sebe in zagledal - sina. »Ja sin moj, kako si že zrasell« To ni šala. To je žalostna resnica. Otroci prihajajo, odraščajo in odhajajo. Nam pa ostajajo spomini z obžalovanjem zaradi izgubljenih trenutkov, ki smo jih namenili čemu drugemu namesto svojemu otroku. Moja mala pa spi. S pogledom božam njene temne laske, njene dolge trepalnice in njene kot zrela češnja rdeče ustnice, ki so se pravkar razcvetele v čarobno lep nasmeh. Ko bi jo le te sanje spremljale vse življenje, ki je še pred njo! Teh nekaj minut sem si vzela zase. Malo proti življenju, a veliko za življenje. A KORAKI Koraki, koraki, koraki po čudnem tem svetu hitijo, po belih cestah, po skritih stezah -kamor ljudje jim velijo. Mali korakci že v rani mladosti delajo prve sledi; starejši koraki, trudni, počasni odhajajo ... z zadnje poti. Moj korak -za mano je malo, pred mano -ne vem. Bojim se naprej, pa vendar -obstati ne smem ... Majda Pajer VINA 20 JESENSKI ČAS - MOJ ČAS MAJDA PAJER Obuvam si čevlje in hkrati s pogledom iščem košarico, ki jo ponavadi vzamem s seboj na sprehod v gozd. Za gobe, gozdno rastlinje, za v vazo, za mobitel ... Košarica je že precej v letih. Naredil mi jo je moj stari ata, ko sem bila še majhna punčka. Starega ata že dolgo ni več, košarico pa sem našla polomljeno in pozabljeno na podstrešju. Moj ata, ki tudi plete košare mi jo je popravil in postala je zvesta spremljevalka na mojih gozdnih in drugih poteh. Medtem ko iščem košarico, se spomnim, da sem zjutraj v njej prinesla paradižnik z vrta in jo postavila v shrambo. Nič zato; če bom našla kakšno gobo, bo zadostovala tudi papirnata vrečka. Vzamem še nožek (obvezna oprema pri gobarjenju) in že sem nared. V nekaj korakih se znajdem v »mojem« gozdu. Rdeča kapica jo s košarico maha po gozdni poti, ko se naenkrat izza grma zasliši debel, trpeč glas: »Kam pa kam, deklica?« Rdeča kapica se najprej prestraši, nato pa se opogumi in odgovori: »K babici na drugo stran gozda nesem...« »Povej hitro, kaj imaš v košarici!« »Potico, šunko, steklenico vina ...« »Poglej hitro, če imaš kaj toaletnega papirja ali vsaj kakšno servieto...« Vsakdo, ki je kdaj žalosten, v stiski ali osamljen, bi moral v gozd. Pa ne le zaradi gob, borovnic ali česa drugega. Ljudje bi morali odhajati v gozd živet. Tako za kratek čas, pol urice recimo. Ravno dovolj, da se zbistrijo in uredijo misli, da se pljuča napolnijo čistega zraka, da se nam zmrši frizura in zdravo zardijo lica. Njega prebivalci so prijazni in kar je najpomembnejše - znajo poslušati. Nobeno drevo te nebo zavrnilo: »Poslušaj, ne mi težit! Ti imaš svoje življenje, jaz pa svoje.« Drevesa razumejo brez besed in brez razlag. Mirno lahko postaneš, se ozreš naokoli in gotovo opaziš kakšno drevo, ki se zgane in pokima. Tisto ve ... V nekem časopisu je pisalo: ... odkar so naši vrli gozdarji v mesecu januarju poostrili nadzor nad gozdom, ni v prvem polletju izginila nobena novoletna smrečica več... »Moj« gozd je kot pravljična dežela. Vse v njem je tako čisto, tako prijazno in odmaknjeno od večkrat krutega vsakdanjika. Rastje je bujno in raznoliko. Od dreves je največ iglavcev; tudi precej jelke senajde. Tla so prerasla z borovničevjem, mahom in močvirsko travo. Po vsem gozdu pa se prepredajo stezice, ki vodijo ljudi med čari narave. Tod lahko kadarkoli opaziš srno ali presenetiš divjega zajca, ki skrit v grmovju čaka tako dolgo, da skoraj stopiš nanj, nato pa v dolgih skokih zbeži stran. Da ne govorimo o pticah! Opazim detla in žolno, ne manjka pa se raznih vrst divjih kur, šoj, vran in drugih. Mihec se hvali v šoli, da zna njegov dedek oponašati volka. Seveda mu vsi sošolci zavidajo takega dedka, učiteljica pa ga prosi, če lahko gre po pouku ves razred k njemu domov, da se bodo lahko vsi prepričali, kako dedek oponaša volka. In res gredo vsi na obisk k Mihčevemu dedku. Učiteljica ga vpraša: »Dedek, ali res znate oponašati volka?« »Kaj?« vpraša dedek, ki je precej naglušen. »Volka, dedek, kako se oglaša volk?« »Kaj?« Takrat Mihec poseže vmes in dedku na vso moč zavpije na uho: »Dedek, kdaj ste nazadnje pri dekletu spal/?!« »Oooooouuuuuuuuuu...!« Takoj ko vstopim v gozd, izberem stezo, po kateri jo bom ubrala. Vsakokrat se odločim za drugo pot - in vsakokrat naletim na kakšno novo razpotje, kjer se sprašujem: kam pa zdaj? Nedaleč stran ugledam neko žensko, ki opreza za gobami. Nadvse rada imam ljudi in njihovo družbo, toda v gozdu mi je le-ta čisto odveč. Želim biti sama v druženju lastnih misli ter govorice sadov narave. Na hitro se odločim in spremenim smer poti, preden me ženska sploh opazi. Kamen kamnu: »Misliš, da bomo kdaj postali ljudje?« »Nikoli. Smo premalo trdi!« Zrak v gozdu je sveže umit. Na vejah se pozibavajo dežne kaplje; tu in tam se katera utrne in me nežno požgečka po vratu. Prizor, ki ga zagledam, me tako prevzame, da obstanem in molče uživam ob pogledu na lepoto dveh živo rdečih mušnic z belimi pikami, k| rasteta na debeli preprogi mahu. Mušnici se zdita nenaravni; videti je, kot bi ju nekdo izdelal iz najkvalitetnejše plastike in postavil na tisto mesto! Žal mi je, da nimam fotoaparata s sabo. Toda ta slika mi bo še dolgo v noč preden bom zaspala ostala živa pred očmi in bo samo moja. Naenkrat se mi nasmehne prva gobarska sreča tega dne: steza pred menoj je posejana z živorumenimi lisičkami. Poberem jih v svojo papirnato vrečko. Po nekaj korakih se spet pojavijo, nato še enkrat in še enkrat! Veselo jih pobiram in na tihem upam, da najdem kakšnega jurčka ... Izgleda, kot da je nekdo slišal moje misli in mi malega jurčka na.stavil natanko na sredo poti! Mala rjavkasta glavica nagajivo kuka iz vlažne trave. Sklonim se in ga najprej samo opazujem. Moj prvi jurček letos! Čudno, kako malo je potrebno, da smo srečni (še bolj čudno pa je, da nam ravno tista malenkost manjka, bi dodali pesimisti). Misel ni zrasla na mojem zelniku, ampak sem jo nekje prebrala. Ob pogledu na malega jurčka mi je kar sama stekla v moje misli. Ali veste, kako policaji nabirajo gobe? Važno je le, da najdejo prvo. Nato pa jo s pendrekom tako dolgo tepejo, da pove, kje so druge! Moj prvi jurček je še zelo majhen. Pomislim, da bi ga pustila zrasti, hkrati pa se spomnim, kaj pravijo starejši ljudje: Če gobo najdeš in si jo »prihraniš«, da bi še malo zrasla, le-ta začne propadati takoj, ko jo opazi človeško oko. Ko se vrneš, da jo pobral, je goba gnila. Nihče pa ne ve točno povedati, tako. Nekateri pravijo, da gobo pri rasti zmotijo tresljaji, ki jih človek povzroči s svojo hojo v njeni bližini. Tako torej pravijo starejši ljudje iz zakaj je tako. Nekateri pravijo, svojih izkušenj in jaz jim verjamem, da si pridobimo svojo. Gospa Manca gobo pri rasti zmotijo tresljaji, ki jih človek povzroči s svojo hojo v njeni bližini. Tako torej pravijo starejši ljudje iz Starejše ljudi spoštujemo tudi zaradi njihove modrosti, ki so si jo pridobili v svojem življenju, medtem ko mi čakamo, da si pridobimo svoio. Oospa Manca Košir je v neki oddaji dejala: »Kdor ne spoštuje starosti, ne bo umrl, ampak bo crknil.« Ne vem, od koga je Manca Košir to slišala, je pa lepa misel. In nikogar ne prizadene razen mogoče živali, ki jih avtor te misli primerja z ljudmi, kateri ne gojijo potrebnega spoštovanja do starejših in si ne zaslužijo niti človeškega konca življenja. Vedoželjna vnučka vpraša babico: »Babica, ali ti veš, kaj je to ljubimec?« Babica se zdrzne in poskoči: »Ježešna!« Steče po stopnicah na podstrešje in naglo odpre škripajoča vrata stare omare, iz katere pade ... okostnjak Vzamem torej gobjega dojenčka iz naročja matere zemlje. Temu jih sledi še nekaj. Tolikšne gobje sreče danes nisem pričakovala. Moja papirnata vrečka je že polna in težka. Vsak čas se lahko strga. Na poti naletim še na nekaj bogatih »žlakov« (jaz jim pravim gredice) lisičk. Sprašujem se, kaj je letos s kukmaki - travniškimi šampinjoni. Ta žlahtna gobica je nepogrešljiva pri zrezkih v omaki in pri bograču, ki aa rada pripravljam. Sploh najraje kuham enolončnice. Vsakdo ima svoj okus in svoj način. Niso pomembne le sestavine, najpomembnejše so začimbe. Pa ne le sol, poper, muškat... Obstajajo tudi začimbe, ki jih nimamo na kuhinjski polički niti jih ne moremo kupiti. Za vsako jed je nepogrešljiv dodatek dobre volje in ljubezni do tistih, za katere kuhamo ... Janez sreča prijatelja Jožeta in mu čuteče stisne roko: »Slišal sem, da si pokopal že tri žene. Kaj je bilo prvi?« »Strupene gobe je jedla.« »O, to je pa hudo. Kaj pa se je zgodilo drugi?« »Strupene gobe je jedla.« »Ne morem verjeti! Pa ja ne boš rekel, da je tudi tretja umrla od zastrupitve z gobami?!« »Ne, ne ... lobanja ji je počila. Ni hotela jesti strupenih gob ...« Končno najdem dva šampinjona. Primem za rožnato glavico in jo skupaj z nogico potegnem iz gostega mahu. Kukmaki imajo posebno, žlahtno aromo; kadar jih dodajam jedi, se po celem stanovanju širi ta vonj in daje prijazen občutek sožitja narave in doma. Morda je tako zato, ker sem jih nedaleč stran od doma nabrala sama. Na teh mojih sprehodih v naravo se sprostim in pomirim. Pot v gozd je tudi pot v nek drug čas, v podoživljanje otroštva in med prijetne spomine. Kadar s svojo košarico v roki tekam po stezicah, preskakujem drobne potočke, ki jih je tod veliko ter postavam in uživam ob pogledu na malenkosti, ki jih najdem samo tukaj, se zavedam, da v meni še vedno živi deklica iz mojih najnežnejših časov življenja. Pozabljam, da sem odrasla, da sem žena in mati. In ko bom zapustila ta gozd, me bo na pragu hiše pričakalo vsakdanje življenje z vsemi radostmi, skrbmi in odgovornostjo. Pred vstopom zaslišim za seboj znan šum in besede, ki jih razumem le jaz: »Vrni se še.« Vrnila se bom. Vsak dan. Zlasti zdaj v jeseni, ki je že od nekdaj moj čas. A VIHA mm 21 VAS ZUPAN MATJAZrZANOSKAR, .»:• ••::•••• -..V UDunE >LUVtpu UKAUciiTvaranj^JiinEnu svojih soOEi^vkiN sppEt^c^rrSv^ - ■ > svojem iMEkci^Mirne in lepe bqžŠn^/ m ''PftAZfHKE TER VELIKO &&&#&&&/ Ml& zadovoljstva v ' ,i**^* 2004. •zm Hr T.T. ^^3 9L 1. ii nifiri VESELO PRAZNOVANJE BOŽIČNIH PRAZNIKOV IN OBILO SREČE, ZADOVOUSTVA IN ZDRAVJA V PRIHAJAJOČEM LETU 2004 ZA VSE BRALCE VIHARNIKA SO ŽEUE OBČINE ČRNA NA KOROŠKEM ŽUPAN JANEZ ŠVAB Občina MEŽICA Trg svobode 1 2392 MEŽICA Telefon: 02/82 79-350 Fax: 02/82 79-359 e-mail: infofamezica.si ČESTITKA Občanom Mežice želimo vesele Božične praznike in srečno, zdravo ter uspešno Novo leto 2004. Občina Mežica: župan, Janez PRAPER Ivan Rupreht in sin Rihard sta pokazala mesto, kjer sta se rešila, od tu pa je voda odplavila avtomobil. Foto Franc Jurač Prevrnjena hidroelektrarna Feliksa Kneza v Zgornjem Razborju je kazala žalostno sliko Foto Franc Jurač Bilo je 9. avgusta 1995. leta. Nad Uršljo goro so se zbirali temni oblaki, potem pa je prigrmelo neurje z močnim nalivom. Podivjana voda je prizadela območje javorja, Spodnji in Gornji Razbor, Suhodol, Velunjski graben in Gaberke pri Šoštanju. Gb vodotokih Velunje, Razborce in Suhodolnice je deroča voda naredila največ škode na cestah, saj jih je na več mestih uničila in dobesedno odnesla. Popolnoma uničena pa je še danes cesta iz Suhodola v Kaštelu proti Plešivcu (Uršlji gori), po kateri so vozili les v dolino, planinci pa so po njej hodili in se vračali z gore. Vodna ujma je v svojem divjem toku odnašala mostove, rušila oporne zidove ter trgala rodovitno kmetijsko zemljo. Zalitih je bilo več gospodarskih in stanovanjskih poslopij, pri reševanju živine so morali pomagati gasilci, pripadniki civilne zaščite, posebej požrtvovalni pa so bili tudi goz- darji, saj so pomagali pri odstranjevanju posledic neurja. Ob neurju pa jo je dodobra skupil tudi slovenjegraški vodovod, saj je na zajetju v Suhodolu prišlo do večje okvare in v mestu Slovenj Gradec so morali gasilci dovažati pitno vodo. Hude ure pod Uršljo goro pa zagotovo ne bosta nikoli pozabila Ivan Rupreht, naš nekdanji delavec, in njegov sin Rihard. Ko Sta se tistega usodnega popoldneva iz Suhodola po Kaštelu vračala domov na Plešivec, jima je nasproti pridrla voda pomešana s kamenjem, lesom in blatom. Ko sta pred seboj opazila ogromno gmoto rušilne vode, sta skočila iz avtomobila in se umaknila na varno. Le nekaj pičlih sekund za tem pa sta s strahom opazovala, kako je njun avtomobil, lado nivo, deroči tok vode razklal na drobne kose. Ko se je drugi dan po Kaštelu voda nekoliko umirila in upadla, sta Ivan in njegov sin dober kilometer od mesta, kjer je voda odnesla vozilo, našla zadnjo os avtomobila, avtomobilsko streho pa blizu Slovenj Gradca, in to je bilo tudi vse, kar je od avtomobila ostalo. Ko se danes šestinšestdesetlet-ni Ivan Rupreht spominja te grozote pravi: »Rodil sem se in živel sem v tem strmem svetu Plešivca. Tu sem delal kot gozdni delavec. Že kot trinajstletni deček sem prevažal hlode s konji in z volovsko vprego po cesti Kaštela v dolino. Dobro poznam vsak še tako skrit kotiček Kaštela in cesta mi je bila vsa leta do dneva tragedije velikega življenjskega pomena, saj sem po njej dolga ieta hodil na "šiht". Ko pa danes vidim, da ceste ni več in je tudi ne bo nikoli več, mi ob pogledu na to opustošeno kotanjo, v kateri bi lahko s sinom izgubila življenje, pridejo solze v oči.« Vodna ujma pa je tisti dan hudo prizadela tudi Feliksa Kneza, gospodarja Spodnje Kotnikove kmetije na Gornjem Razborju. Že leta 1948 je nižje pod kmetijo postavil hidroelektrarno, na katero je bil izredno ponosen. Deroča voda ujme mu je hidroelektrarno prevrnila in prestavila za nekaj metrov nižje. Ob pogledu na razdejano in uničeno hidroelektrarno je Feliks modroval: »Ne bom "scagal", postavil bom drugo, še na bolj trdna tla, da ji ne bo mogel nihče več do živega ...« Po kratkem razmisleku je to tudi storil. Tudi danes jo še ima in če ne vsak dan, pa vsaj nekajkrat na teden rad zaide k njej in pogleda če je vse v najlepšem redu. Če me spomin ne vara, so po vodni ujmi pod Uršljo goro izračunali, da je bila škoda zelo velika, mnogo večja kot pa je takrat znašal proračun mestne občine Slovenj Gradec. In če se tudi tu ne varam, so posebne komisije ocenile, da je vodna ujma napravila kar za okoli milijardo in tristo milijonov tolarjev škode, ki so jo z leti sanirali. V vseh nas pa je ujma ostala v trpkih in žalostnih spominih. ▲ PRGIŠČE SPOMIN NA VODNO UJMO POD URŠLJO GORO ZGODOVINE FRANC JURAČ MK 23 PO GO VO RI NOVOLETNI KLEPET: VSE ŽIVLJENJE ZALJUBLJEN V GOZD FRANC JURAČ Ko smo iskali sogovornika za novoletni klepet, nismo imeli težav. Napotili smo se v Slovenj Gradec k Stanku Plevniku, našemu nekdanjemu delavcu, ki je leta svoje zaposlitve neprekinjeno do upokojitve preživel med nami. Vesel je bil obiska in ko sem mu povedal, zakaj sem prišel, je bil še srečnejši, saj je videl, da nismo pozabili nanj. Stanko Plevnik izhaja iz družine gozdarjev, ta pa sega vse do njegovega prapradedka. Ko sva začela s pogovorom mi jel takole pripovedovati: "Četrtega novembra leta 1929. sem se rodil v osrčju pohorskih gozdov na Komisiji, v družini gozdarskega delavca, kjer nas je bilo pet otrok. Oče je bil Perrgerjev delavec, "holcar", in po njegovih poteh sva šla z bratom Mirkom. Takoj po drugi svetovni vojni, leta 1945, ko še nisem bil star šestnajst let, mi je oče rekel, če hočeš, da ti bo dobro v življenju, pojdi in poišči si delo v gozdu. Tako sem tudi storil. Čeprav sem bil bolj šibke rasti, so me "holcarji" vzeli v svojo skupino in postal sem sekač. Z velikim veseljem sem opravljal to delo, glavno orodje, s katerim smo delali je bilo žaga, cepin in sekira. Ko se je pisalo leto 1960, smo dobili prvo motorno žago - štilarko, ki je bila zelo težka in smo jo uporabljali samo za podi- ranje. Čez nekaj časa smo dobili še motorno žago jonsereds, ki je bila bistveno manjša in lažja, uporabljali pa smo jo le za kleščenje. Pred tem, da smo lahko opravljali delo z žagami, smo morali obvezno opraviti tečaj za varno delo z žago, in dobro se še spominjam, da so nam takrat kar precej zvišali delovno normo. Po nekaj letih dela na takratni Gozdni upravi v Mislinji sem bil premeščen v ravenski gozdni obrat, kjer sem še naprej opravljal delo sekača. Lahko se pohvalim, da smo tu gozdni delavci dobro zaslužili in jaz sem si takrat s prihranki kupil hišo v Slovenj Gradcu. Zelo rad pa bi povedal tole: bilo je leta 1961, ko smo v skupini delali Maks Založnik, Avgust Svečko in jaz. Tega leta smo od meseca marca pa do sredine meseca oktobra ročno podrli tisoč šestindvajset kubičnih metrov smre-kovine. Vse te hlode smo obelili, ob deževnih dneh, da so hlodi bolj drseli v dolino, pa smo jih spravljali do gozdno-kamionske ceste. Po končanem spravilu pa smo morali počistiti okoli štiriindvajset hektarjev veliko Rožančevo »frato« in še nekaj drugih. Celih trideset let sem bil zvest gozdu, zadnjih šest let pred upokojitvijo leta 1991 pa sem bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer sem opravljal delo hišnika na Gozdnem gospodarstvu. Če bi bil mlad in če bi si še iskal delo, bi šel spet med gozdne delavce, kajti kljub težkemu in napornemu delu, je ta poklic lep in zanimiv." A KOROŠKA-. 24 mmm mm ■ -mm +, - V' v; '*m ■' :§]2m NA POHORJU SO NEKOČ KUHALI KOPE Ljudje hranijo stare slike, ki so drag1 spomin njim in njihovim, bližnjim..Prav je,jJa take slike pokažejo'tudi drugim. > Objavljamo fotografijo,:!ki‘je bildjDbsneta leta 1950 na obronku Pohorja. Na sliki domačina rz Razborce stojita na kopi. MILENA TRETJAK ČESTITKA Klub upokojenih koroških gozdarjev čestita kolektivu Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. in Zavodu za gozdove Slovenije, Območne enote Slovenj Gradec k uspešnemu delu v letu 2003 ter vam tudi v bodoče želimo veliko uspehov tako pri podjetništvu kot pri gospodarjenju z gozdovi. Vsem upokojenim gozdarjem pa se zahvaljujemo za sodelovanje z željo, da bi bili zdravi, srečni in da bi se pogosteje srečevali. Tako aktivnim kot upokojenim želimo uspešno, zadovoljno in zdravo leto 2004. Odbor Kluba upokojenih koroških gozdarjev, Predsednik Jože Logar POGLEJTE, UGANITE IN POVEJTE Dobro poglejte sliko in ugotovite, kje in ob kakšni priložnosti smo naredili tale posnetek. Za pravilen odgovor, ki ga morate do 10. januarja 2004 poslati na uredništvo Viharnika, Vorančev trg, Slovenj Gradec, bomo podelili lepo nagrado. FRANC JURAČ mmrnm 25 Narava je dom rastlinam in živalim. Kadar jih hočemo obiskati, moramo upočasniti korak in tako lahko na vejah uzremo veverico ali slišimo trkanje detla. Pri takšnem obisku gozda moramo biti obzirni in previdni, če želimo videti, kaj se dogaja okoli nas. Tudi takrat, ko gremo v gozd nabirat gozdne plodove (borovnice, gozdne jagode, maline, gobe itd.), lahko vidimo in slišimo marsikaj lepega in novega, nam še neznanega. Na OS Dravograd sva se učiteljici z učenci 2. razredov odločili, da bomo organizirali naravoslovni dan z naslovom Po gozdni učni poti GRAD. Pred odhodom smo se že pri pouku pogovarjali o gozdu in ugotovili, da je gozd življenjski prostor, v katerem prevladujejo drevesa, v njem pa živijo tudi druge rastline (lišaji, mahovi, cvetlice itd.) in živali. Gozd smo spoznavali s pomočjo knjig, revij in tudi s pomočjo računalnika. Nato smo telefonirali na javno gozdarsko službo KE Dravograd in prosili, če bi nam hoteli pomagati pri organizaciji naravoslovnega dne. Naše povabilo so z veseljem sprejeli in dogovorili smo se, da si bomo ogledali gozdno učno pot, ki jo imamo v Dravogradu že od pomladi. Napočil je naš naravoslovni dan in gozdarka Suzana Andrejc nas je prišla iskat v šolo, kjer nam je najprej opisala naloge gozdarjev. S pomočjo grafoskopskih prosojnic smo skupaj ponovili, kako se moramo obnašati v gozdu. Nato pa smo se podali v lep sončen, a hladen pozno jesenski dan. Prvi smerokaz, z oznako gradu in dreves, smo srečali ob prehodu za pešce pri centru Traberg. Takoj smo vedeli, da smo na pravi poti in da se ne bomo izgubili, če bomo sledili puščicam na smerokazih. Sicer pa smo imeli ob sebi strokovno usposobljeno vodstvo, da smo se lahko na pot odpravili brez kančka strahu. Pot nas je potem vodila po strmem klancu mimo naselja nad Koroško cesto do gozda. Kljub temu, da je bil ta del poti najbolj strm, nismo obupali. NA NARAVOSLOVNEM DNEVU RENATA VASERFAL, tekst in foto JOJ, KAKŠNA STRMINA JE PRED NAMI. Preden smo vstopili v gozd smo si ogledali zemljevid s celotno traso učne poti, ki je dolga približno 2 km in je na njej predstavljenih 15 tematskih točk. Na začetku gozda nas je pričakala nenavadna smreka, odeta v bršljan, ki je kljub silam narave preživela in se danes njena lepota kaže v vsej svoji veličini. Pogled nam je kar sam odplaval v njene višine. Pot smo nadaljevali po gozdu, vmes smo se ustavljali in prepoznavali posamezne drevesne vrste in se naposled ustavili na gozdnem robu. POGLEJ, KAJ VSE NAJDEMO NA GOZDNEM ROBU. To je prostor, kjer se stikata gozd in travnik. Z njim se je gozd zavaroval pred sončno pripeko in vetrom. Na tem robu uspevajo rastline, ki potrebujejo za svojo rast veliko svetlobe, to so predvsem grmovja. S tega gozdnega roba smo se še enkrat ozrli proti črneškemu zaliv in na Dravograd. Gozdarka nam je povedala, da je črneški zaliv naravna znamenitost, v katerem najdemo številne rastlinske in živalske vrste, ki jih drugod v Sloveniji le še težko najdemo ali pa že izginjajo. Že smo mislili, da smo na cilju, ker smo v bližini že zagledali grad, a puščice so nas usmerile nazaj v gozd in na drugi tematski točki smo si pobliže ogledali lubadarja v kontrolno-lovni pasti. NA OBISKU PRI LUBADARJU. Na srečo jih v pasti ni bilo veliko, kar pomeni, da jih sedaj v tem delu gozda ni veliko, ki bi povzročali škodo. Pot smo nadaljevali še globlje v gozd in ugotavljali, da vidimo v gozdu tudi precej skal, ki so poraščene z mahovi in drugimi rastlinami. Ponovili smo, da nas gozd varuje pred plazovi, poplavami, odnašanjem prsti, zadržuje veter in ublaži njegovo moč, varuje nas pred hrupom in čisti zrak in da prav zaradi teh dejstev lahko rečemo, da je gozd varuh našega prostora. Na poti nam je gozdarka pokazala luknjo, iz katere se pozimi kadi topel zrak, poleti pa je v njej zelo mrzlo. In že smo prišli do četrte tematske točke, kjer smo videli, kako gozdarji pomagajo gozdu, da se obnavlja. Povedali smo, da se lahko gozd obnavlja sam. Novo drevo zraste iz semena, ki je padlo na tla in le-to vzklije ali pa zraste iz drevesnih poganjkov, ki poženejo iz panjev - to imenujemo naravna obnova. Če pa se gozd ne obnavlja sam, pa zato poskrbijo gozdarji tako, da posadijo sadike, ki so jih vzgojili v drevesnicah in te mladike pred divjadjo zaščitijo z mrežo in količki. Na naslednji točki nam je gozdarka pokazala kar devet različnih drevesnih vrst, med njimi tudi tiso, ki lahko vse življenje preživi v senci. Končno pa smo prišli do prostora s klopcami in mizo, kjer smo si lahko malo odpočili, saj nas je pot že precej utrudila, tu smo si privoščili tudi malico. MALICA NAM JE RES DOBRO TEKNILA. Ogledali smo si tudi, od kod prihaja voda. Okrepčani in dobre volje smo se odpravili naprej po poti in že od daleč zagledali krmišče in solnico. KRMIŠČE JE ŠE PRAZNO. Gozdarka pa nas je opozorila še na luknje, v katerih sta si lisica in jazbec ustvarila svoj dom. Kar s tesnim srcem smo hitro odšli naprej. Na poti smo se ustavili še na mestu, kjer smo lahko videli razliko med iglastim gozdom, ki je temen, in na drugi strani mešanim gozdom, ki je bil posebej sedaj, ko je listje večinoma že odpadlo, zelo svetel in prijazen. Na poti smo opazili tudi družino macesnov, ki so nas pozdravili s svojimi zlato rumenimi iglicami. Sami smo gozdarki povedali, da je to edini iglavec, ki v jeseni odvrže iglice potem, ko si jih pobarva. Preden smo zopet zagledali travnik in prišli do najvišje točke gozdne učne poti smo si ogledali še gozdna tla. Gozdarka nas je opozorila na preprogo iz korenin, ki sta jo stkala bukev in smreka. POGLEJ, KAKŠNE KORENINE! Na naslednji točki smo spoznali pojem celki, kar je bilo za nas nekaj čisto novega. Gozdarka nam je povedala, da celke imenujemo med gozdom poseljene kmetije. Sedaj pa nas je pot vodila samo še navzdol, kratek čas po glavni cesti in naprej po ozki poti do utrdbe v obliki okroglega stolpa z imenom Rechtturm, kamor so nekoč zapirali tlačane, ki niso hoteli ubogati. S težkim srcem in malo strahu, da so še kje kakšni ostanki teh ljudi, smo se podali naprej in prišli do trinajste točke, kjer smo spoznali duglazijo, iglavca, ki smo ga dobili iz Severne Amerike in ga prepoznamo po značilnem vonju melise. Končno, strmina navzdol je bila za nami, že smo prišli do mini parka, predzadnje točke naše poti, kjer na tem zares majhnem prostoru raste veliko drevesnih vrst, ki pa niso značilne za naše kraje in jih zato imenujemo eksote. Pot smo zaključili pri gradu, ki še vedno trdno zasidran kraljuje nad Dravogradom, čeprav ga je zob časa že močno načel. V svojo okolico vse leto privablja številne obiskovalce. Tu se je naša gozdna učna pot končala. KONČNO SMO PRIŠLI DO OSTANKOV GRADU. Skupaj pa smo se podali še do lovca, ki je bil tako prijazen in nam je pokazal svoje jelene in srne, tako da smo si jih ogledali čisto od blizu. Za vse nas je bil to nepozaben naravoslovni dan, ki nam bo ostal še dolgo v spominu. Učiteljici Renata in Anita bi se radi skupaj s svojimi učenci najlepše zahvalili gozdarki Suzani Andrejc za strokovno, a zanimivo in nam primerno razlago po gozdni učni poti, ter gospodu Brgu, ki nam je bil pripravljen pokazati živali, ki jih marskido izmed nas še ni videl v naravnem okolju. V upanju, da se še kdaj srečamo, se obema še enkrat iskreno zahvaljujemo. Bilo je res prekrasno. 3» POGLEJ, KAJ VSE NAJDEMO NA GOZDNEM ROBU. KONČNO SMO PRIŠLI DO OSTANKOV GRADU. 7&^\ i/ 1 j .s-'5! jjfe,- 1 | -;y : 'J rM.\ mr\ J SPECIALIZIRANA TRGOVINA ZA OSKRBO GOZDARSTVA V naši gozdarski trgovini LES v Slovenj Gradcu in Radljah vam nudimo vse, kar potrebujete za delo v gozdu: vso gozdarsko orodje in opremo za posek in spravilo lesa, kolesne verige za traktor ali tovornjak, zaščitna sredstva in oblačila za gozdarje, kosilnice in motorne kose, škarje za živo mejo, motokultivatorje in še vse ostalo za delo v gozdu in na vrtu, itd... Oglasite se pri nas. SLOVENJ GRADEC, Cesta na Štibuh Telefon 02/88 21 620, faks 02/88 42 684 RADLJE (Dvorec), Koroška cesta 68 Telefon 02/88 71 423, faks 02/88 71 239 SERVIS Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec d.d. - SERVISI Pameče obvešča cenjene stranke, lastnike tovornih vozil, da v naših delavnicah izvajamo hitro servisiranje, menjavo olj in filtrov, menjavo in centriranje koles ter preizkus zavor vašega vozila. Izmerimo tudi stekanje koles z lasersko merilno napravo. S pravilno nastavitvijo boste zmanjšali porabo goriva in obrabo gum. Sedaj je tudi čas za pranje vašega tovornega vozila ter odstranitev škodljivih soli, ki so se nabrale v zimskem času. Zaupajte vzdrževanje vašega vozila servisu Gozdnega gospodarstva v Pamečah! Naš delovni čas je od ponedeljka do petka od 7. do 22. ure. Telefon: 02 88 46 100 ali 88 46 106 m . ff' &rrj : - ^ ^ ^ ' i* M