-~   246   —
Zgode in nezgode
Pise Iv. Kiferle
6. Prva služba.
Ih  prijaznem   hribcu   stoji   cerkev  Materc  božje. cerkve pa rastejo stoletne lipe  in dajejo  hladno  senco trudnim romarjem.
Bilo je poletnega dne, ko sva s tovarišem sedeln pod lipo tam za cerkvijo. Topli solnčni žarki so prodrli skozi meglo, kapljice izpremenili v hlap, in megla je izginila. Krasen je bil razglcd daleč naokolo. Pred nama se je razprostira!o Batje, dalje Ljubljana s sivim gradom, se vrstile gore in gorovja kot Šmarna gora, Kamniške planine, Karavanke in Julske alpe. Na zahodni strani je bil lep razgled na Vrhniško ravnino in na razne griče m gore na Notranjsko stran.
Ko sva ogledovala in naštevala razne kraje, vasi in cerkvice po gričili, mi pokaže prijatelj saniotno hišo na ravnini in reče: .Vidiš ono hišo na samoti kraj reke?"
»Vidim. Toda to vendar ni nič zanimivega," mu odvrnem.
,Zame je zanimivo," mi reče. .V oni hiši je bila moja prva služba."
»Kakšno službo si pa imel," se mu začudim.
On pa reče: »Kruha sem si služil! Enako delamo skoro vsi. Takral pa sem bil majhen, še ne sedem let star, pa sem pasel krave. Bil sem pastirček."
„1, kako pa si prišel na to samoto, pa tako mlad?" ga vprašam.
On pa reče: «Če te zanima, pa poslušaj, kako je bilo. Bilo je po Veliki noči, ko smo pojedli zadnji kos kolača. Oče je doraa popravljal voz. Pa pride neka žena, pozdravi in se ustavi pred hišo.
nKam pa greste, Urša?" jo vpraša oče.
.Pastirja iščem," odgovori. ,,Imamo tri krave, pa nimamo nikogar, da bi jih pasel. Pa sem rekla: Pojdem toliko časa, da ga dobim."
Potem gleda nas otroke, ki smo se igrali, in reče: „1, pa tni vi dajte enega dečka! Saj imate več otrok.*
Oče nekoliko pomisli, potem reče: ,,Starejši mora hoditi v šolo; pa ga tudi tabim doma. Ta-le, Ivan, je pa premajhen; še sedem let tiiraa. Drugi so pa še manjši."
Žena pa gleda mene in pravi: nPa pii dajte tega-Ie, [vaiia.. Na ravnem smo. Tri krave bo ie pasel. Lačen ne bo. Tudi nekaj obleke dobi. Kat d^jte ga do jeseni!"
Oče pa se brani: BE, majhen je, majhen. Pa matere tudi ra doma. Kregaia bi me, da sem da\ otroka tako daleč od hiše."
-^   247   •—
^L   .E, ne bo  hudega, ne," reče žena. rZ  materjo sva dobro znani. Ona
^Btudi zadovoljna."
^B  Oie potem  vpraša mene:.»lvan, ali hočeS iti s to ženo?  Krave hoi
^Hb), pa dober kmh boš jedel."
^H Bil sem tiho.
^f  Oče reče nadalje: .Tam raimo teče velika voda. Po vodi pa se voiijo
fc ČOlni. Ali bi rad vide! čoln?"
|         .Rad!"
,Ali pojdeš z ženo?" ,Pojdem!"
Oče me še priporoči ženi, naj bo dobra 2 menoj, potem pa sem šel • njo. Šla sva skozi tri vasi. Zdelo se mi je strašno daleč. V tujem kraju, iujo ženo — nekako tesno rni je bilo pri srcu. Pogledoval sem nazaj — aia velika voda in čoln, to me je mikalo. Slednjič sva prišla na to samoto. 'spodar, molčeč mož, me je samo pogledal, ne da bi kaj rekel. Mlajša 1 Ana pa je rekla: ,Kaj pa bo la potuhnjenec? Kar v tla gleda!"
Starejša hči Marijana pa jo zavrne: „1, kam pa naj gleda? Maji'en je hoječ! Bo se že privadil, da bo časih tudi pogledal, kako tebi jezik miga." Oospodinja   Urša  pa reče: ,Ana, le  pazi, da ne  boš  nagajala  dečku! ;ij>tirček je majhen, pa ga vendar nisem lahko dobila.«
Potem sem dobil  kos kruha in raleka.  Pozneje  nii je gospodinja po-iiala krave, prostor,  kjer boni  pasel, in  pa reko,  ki teče raimo.   Najbolj • je zanimal  čoln, ki so z njira  prevažali  Ijudi  črez reko. Z obrežja sem udal reko in čoln, a v čoln si pa nisera upa). Pri hisi je bilo tudi nekaj kokoši in petelin.
Pelelin me je takoj prvi dan prešerno gledal. Zdel se mi je hud. Da pa mi bo ta kokot delal še tako bridke ure v prvi službi, tega pač nisem slutil."