štev. 17.
v Mariboru 1. septembra 1873.
Tečaj II.
ZORA.
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. in 15. dne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. — Za dijake in uéitelje celoletno 2 gld. 60 kr.
Večerna.
Iv. Jenko.
Črez vas doni večerni zvon, Nad njo oblak se vije, Na nebu se žari zaton, . Poljane mrak že krije.
Po gozdih ptičice molče. In mir v prirodi veje ;
Le moje, moje ti srce, Kedaj boš ti mirneje?
Prevodi ruskih pesnikov.
Ivan Vesel. 3.
Besi.
Megle goste, megle črne! Lune žar se trepečoč Na leteči mrak obrne: Moten nebjs, motna noč! Vozim se po ravnem poji. Zvonček poje din — din — din . Strašno, ne po moji volji. Sred neznanih je ravnin!
Hej, voznik, hej !.. . „Ni mogoče, „Konji trudni so, gospod; „Sneg slepi oči pekoče, „Zameteno je povsod; „Ni sledu, tu se le blodi; „Kaj bo z nami? čuden s;an! „Res po polji bes nas vodi, „Da tako.zašli smo v stran.
„Gledi, gledi: grozno pljuje, „Piha name spred in zad; „Glej, kako zdaj bije, suje „Konja plašnega v prrpad. „Kjer so cestni stebri stali, „Tarn prirastel je iz tal, „Tara zasvetil v iskri mali, „V motni megli pa propal".
Megla gosta, megle črne! Lune žar so trepečoč Na leteči sneg obrne; Moten nebes, motna noč! Ni nam treba blesti v begu; Tih je zvonček, strašen molk; Konj stoji . . Kaj tam je v snegu?-„Kdo pozna je? štor al volk!"
. 17
258
Metež tuli, melež plača, Konji zbegani hrče; Gledi, zJaj že daleč skače, V megli še oči gore; Konji z nova so zdivjali; Zvonček poje din — din — din . A duhovi so so zbrali Sred obeljenih ravnin.
Brezštvilni, neprijazni, Kakor listje v kolobar, Krožili so b?si razni; Bil jo moten lune žar . . . Kam t;iko liité po nebu? Kaj tak žalostno pojo? Al pošast neso k pogrebu, Veščo ii može hudo?
Megle goste, meglo črne! Lune žar se trepečoč Na leteči sneg obrne; Moten nebes, moina noč. Besi v daljne se višine Gonijo /.a rojem roj, Z jokom žalnim me prešine. Srčni mi jemljó pokoj . . .
A. Puškin.
Poljub.
Humoreska iz gorjanskega življenja. Češki spisala K. Svetla, poslovenil K. Glaser.
Pri vsaki hiši, kjerkoli sta mimo šla, so po celej vesi radovedneži glave molili iz oken. Če ravno nobeden nij dvomil, kam da ideta, bi vendar vsak rad na svoje oči videl, gresta li naravnost k Poluckovim v svate. Ko so sosedi videli, da sta v Poluckovo Liso stopila, so se Litro za njima podali. To je pri nas že taka navada, da se ljudje, če vidijo ženina s smibačem kam iti, jima na pete obesijo, da bi vse slišali, kako ste se obe stranki pogodile. Dostikrat se ljudje v dve stranki razdelijo, izmed kterih ena tastu pomaga, druga pa ženinu, ko bi se ne mogli pogoditi, ali pa ko bi kdo nemogoče reči tirjal.
Pri Poluckovih je bilo - vedno vse čisto in snažno; lepo je skrbela Vendulka za red, kakor da bi bila iz mesta. Dnes pa je tam bilo vse posebno lepo in očiščeno, kakor o velikem cerkovnem prazniku. Nasipala je po izbici in lopi belega peska, na črne oklepe pri obrazih, povešeniL v oglu nad mizo je Bog ve koliko zlatega papirja nabila in okna so se svetila, kakor da bi se bilo solnce v vse naenkrat opiralo. Ker pa praznik nij bil, je jasno, da so odličnih gostov pričakovali. Lukas je namreč Vendulki, s katero se v minulih sest tednov sešel nij, ker je moral žalovati, skrivno glas dal, kdaj in zarad česar da pride. Gotovo je hči tudi očetu to povedala, ker bi inače boter Žalobnik (tako so mu ljudje rekali, ker si je povsod vsled svoje prenapete pobožnosti na žalovanje in tarnanje
259
17*
kaj izmišljeval) ne bili oblekli praznične obleke, si lase prav čedno na pobožne lice vravmali in v roke škatlo prav čvrstega tobaka vzeli.
Pozdravil je vdovca in svaka prav prijazno pa globoko iz dna svojega bogaboječega srca izdibuovši. Razlagal jima je neumorno o grehih tega pohnjšanega sveta, po kako grešnih potih da hodimo itd. in ponudil obema stolov, da bi se vsedla, pa nijsla hotela.
„Zato je še časa dosti" reče Lukašev svak „ko vse vravnamo, saj veste zakaj sva prišla".
Stari Polucki je zopet vzdihnil, jako nerad se je pečal s posvetnimi marni, pa kaj mu pomaga, zdaj mora vgriznoti v trdo jabelko. Ker je gotovo želel, da bi se ta njemu sitna reč brzo končala, se tudi nij delal nevedočega, kakor to navadno očetje delajo inje hitro v začetku djal: legal bi, če bi rfckel, da ničesar ne vem; Lukas hoče Vendulko.
Svak se je smejal zapazivši, da so boter Žalobnik danas proti svojemu običaju takoj reč pretresovati začeli, ker navadno inače pol ure premišljujejo, da bi ne zinili kaj na svojo škodo. Zdaj imamo na svojih gorah malo takovih ljudi, pa v starih časih je bil pre vsak tak resen ia vesten. Tudi Lukas se je nasmejal. Veselja je zaigralo jegovo srce, ko je svoje in Vendulčino ime ob enem slišal. Zdaj se mu je prvokrat zdelo, da je istina, kar se ž njim godi ; šest tednov žalovanja je preživel kakor v sanjah in zdaj se še navaditi nij mogel na tak nagel zaobračaj osode svoje.
Vidite strijc" ! je prav prijazno spregovoril k staremu, že pred tremi leti bi se bili prav Ichko sporazumeli, če bi ne bili reči zaprečili starši moji". —
„Kako misliš"? vpraša nekako zamišljeno stari Polucki.
„I no, kako si to mislim ! da bi mi Vi Vendulko ravno tak radi dali, kakor rad bi jo bil vzel".
Znova se je zamislil stari, dolgo nij odgovoril; konečno je malo zmi-gnol z ramani.
Na tako odpoved nij bil pripravljen Lukas, tak kmet in sosed in spoštovan mož kakor on.
„Kaj ste imeli proti meni, v čem se Vam nijsem dopai" ? je vsklik-nil in zarudel.
Stari se je vstrašil jegovega nemirnega glasa.
„Le ne kriči tako naglo" krotil ga je prijazno, ne veš li, da z jezo in zlobo Boga žalimo?
Povejte mi tedaj takoj, zakaj bi mi hčerke ne bili radi dali ? Imeli ste me za zapravljivca in vetrnjaka?   Morde mi je še zdaj ne daste?
I dam ti jo rad, dam ! kako bi ti jo ne dal rad, ker se toliko za njo potrudiš? '
260
„In zarad ničesar druzega" ?
„Le prašanja še opusti, če se tako razjeziš".
„Ne opustim jili! Hočem vedeti, kaj se Vam na meni ne dopada in zakaj mi jo s takim veseljem ne daste, s kakoršnim bi jo vzel?"
Boter Žalobnik so dolgo premišljevali ; bilo je videti, da ne vedo, kako bi jo dobro zavili, konečno so se vendar odločili za odkrito in pošteno pot v duhu uvaževaje, da po njej človek najdalje pride in da mu ne pri-stoja po ovinkih se loviti.
„In če imam kot kristjan golo resnico govoriti, tedaj . . ."
„Kaj tedaj"?
„Tedaj ti moram priznavati, da ti kot oče svojo hčer jako rad dam in da ne vem, koga bi raji imel za zeta kakor tebe pa .... da bi ti je ne svetoval in nji tudi tebe ne".
Stari Polucki si je pot z obraza obrisal.
Zdaj je moral Lukas naravnost na Poluckega, nij imel nobene druge poti. V ostaleJtt pa je bilo dobro, da je vedel, pri čem da je, pa vendar mu je moral povedati, kaj je vest jegovo tak težilo, odkar mu je hči povedala, da mu je nagnjena in zakaj. Ta trenotek je vse odločil. Nekaj je že bilo dobljenega, pa kos trdega dela ga je še čakal.
Lukas i svak jegov sta pri teh besedah utihnila, ravno tako vsi sosedje, kar jih je prišlo v hišo. Vsak bi se bil Bog ve kaj druzega nadjal kakor tacih besed. Več let je v teh gorah šel glas, da ima rad Lukas Vendulko, povest o njujni nesrečni ljubezni, o čudovitni vztrajnosti ljubice in o žalosti ljubčeka na drugo z večnimi vezi navezanega se je povsod pripovedovala; vsak jima je želel, da bi si konečno svoja bila.
Pa vsi so se hitro spametovali. Čudili so se, kakor da bi hoteli reči: vsaj ga poznamo, v onem mora najti dlako, samo Lukas se nij vmi-ril in se je zopet lotil starega.
„Če mi k Vendulki ne svetujete in tudi jej ne k meni, morate tudi vedeti, zakaj ne.   Mislite, da mi ni dosti vdana?"
Ne govori tako! dobro veš, da drugega pogledala nij kakor tebe, odkar živi. Ko bi ne bil vdovec postal, bi do smrti slobodna ostala. Ponujali so se ji od vseh strani čedni fantje, pa nobenega ji nijsem smel niti omeniti. —
„Kdor bi sprejemši od vas obljubo mimo moje hiše šel, ta bi gotovo cel domu ne bil prišel", je nadaljeval Lukas tako srdito, daje stari straha nekoliko stopinj od njega stopil opominjajo ga, da naj bi ne grešil.
Celo obraz se mu je jeze razzoril; pa Lukas se je znal premagati.
„Kakor je ona meni vedno vdana bila, tako sem jo tudi jaz vedno v srcu nosil", je govoril mladi vdovec dalje, malo se brigaje za svarila, neprenehoma, neprenehoma sem mislil na to, kako se je jokala v cerkvi na
261
koncu, ko je bila moja poroka. Malo je manjkalo, da ne bi bil nevesti in duhovnu od oltarja utekel, k nji se podal, se je oklenil, da bi naju nobeden ne bil več ločil. Ostudila se mi je nevesta, ker mi, dobro vedoča da drugo ljubim, ni miru dala, moje roditelje omamila; ostal sem samo starim na ljubo, da bi mi ne oponašali enkrat, da sem jih po sramoti po- ^ prej v grob spravil kakor so imeli po bogu usojeno".
„Ne omenjaj žene in roditeljev", ga je spomnil Polucki, ne dvigaj jih iz groba s takimi besedami, da bi po noči ne prišli prašat kaj smo hoteli od njih.   Mrtvi k mrtvim, živi k živim.
Saj sem ti rekel da proti tebi nimam prav nič, da si mi pošten občan, in priljubljen sosed.
Po svoji vesti sem te moral svariti, da bi mi enkrat ne oponašala, če bi se to zgodilo, kar vidim že zdaj. Prestopijva k reči. Hči mi je uže povedala, da te ne pusti, naj se ž njo zgodi, kar hoče. Ne trativa časa t malenkostmi. Poslušaj tedaj : hčerki svoji, Vendulki dam tisoč zlatov poprej ko se podate v cerkev na poroko, tukaj na to mizo ti jih naštejem do zadnjega; kar še razvun tega nevesti gre, še tudi dobi. Če si zadovoljen, je reč gotova".
Stari Polucki je podal Lukašu roko.
Strastno jo je zgrabil rekši:
Drugih reči Vas prosil nijsem ; to mi je edno, daste li hčeri kaj ali ne daste; samo za Vendulko sem prašal. Če jo konečno dobim po tolikih zaprekah, ne bom zavidal nobenemu kralju. Ljubše pa kakor vaših tisoč zlatov pa bi mi bilo, ko bi vi ne bili povedali tega, kar ste povedali. Ne mislite si, stričko, da böte imeli pokoj pred menoj, dokler mi ne poveste celo odločno vzroka, zakaj se moje ženitve z Vašo Vendulko ne veselite tako, kakor sem si mislil in želel.
Te besede je tako odkritosrčno in žalostno povedal, da je svojega tasta jako ganil.
„I no moj ljubi", je začel Polucki zbavši, se da ne bi Lukas zopet vzkipel, če smem svoje misli izreči, bojim se, da bo med vama dosti greha". (Dalje prih.)
Dalmacija, cvet književnosti hrvatske XV — XVIIL
veka.
(Konec.) .
Jvan Bunič (Vučičević), vlastelin dubrovački, ugleden i čislan republikanec, kojega opat Gradić imenuje moža ..multarum artium et con-
262
sumati judicii." Proslavil se je pesničtvom i službovanjem v domovini. Bil je jedna od najćutljivijib i najplemenitijih duš hrvatskoga književstva.
Tekmajoč s starijimi pesniki na izvornosti, sili i obiljnosti znal je svojim pesnim, kad bi zahtevala snov, podavati tako čarobno nežnost, sladkost i igrajoćo miloto, da jih zarad tega ide prvo mesto med lyricnimi proizvodi dubrovačkimi, a to navlastito v idilah, gde nadmašuje vse hrvatske pesnike daleko v toj vrsti. Ivan umrl je 1. 1658. Ostavil je: 1. „Man- . daliena pokornica" v 3 spevanjih, velma cenjena pripovest; 2. „Plandovanje", ali sbirka pesem, najme 67 različnih, 15 duhovnih i 5 razgovorov pastirskih; a razve tega še drugih izvornih i prevedenih pesnij.
Razve ovih ima še mnogo pesnikov iz XVII. veka v Dubrovniku; no ni s najvećim naporom niso mogli uzdržati se na istoj visini s Gundulićem, Palmotičem i Buničem. Politički položaj Dalmacije nije bil v obče ni malo povoljen, da se književnost jednako razvija. K temu vsemu pride še v svojih posledicah i strašna trešnjava v Dubrovnika (1667), literatura italijanska v XVII. veku počme malaksati, a na to padati i hrvatska knjiga v Dalmaciji.   Lepo ipak ime steče si :
Vladislav Minčetic, Dubrovčanin, umrl 1. 1666. Njegova so dela: 1. „Trublja slovinska", spevana v slavo hrvatskega bana Petra Zrinj-skega; 2. „Zorka i Radonja", pastirske pesni; prva krasna, no gdekod naduta; druga pako povse čista i nežna; 3. „S. Justina Mučenica", igrokaz nedovršen; 4. Razlike pesni i poslanice.
Med dubrovačkimi pesniki odlikuje se: "
Peter Kanavelič, porodiv se na Korčuli početkom XVII. stoletja." Svršiv na domu prve nauke ide v Dubrovnik, gde jih nastavlja i pohvalno dokonča. Tu se oženi s gradjankoj Katoj Antica, a po njoj srodi se i sprijatelji s najpoglavitijimi obitelmi onega grada. Umrl je 1. 1690. Njegovo književno del,ovanje bilo je vrlo plodno. Poznata so dela: 1. „Zivot Sv. Ivana Ursina Biskupa Trogirskoga" (Ursiniada, ali bolje "Kolomanida"); 2. „Vieran Pastir", pastirski igrokaz, prevod iz italjanskega; 3. „Dubrovnik vlastelom u trešnji" ; 4. „Dubrovnik oslobođjen od harača na blagdan Ruke Svetoga Vlasi"; 5. „Život Jobov"; 6. „Život Tobie"; 7. Oslobodjenje Beča od Turčina", v kojoj slavi poljskega kralja Ivana Sobeskega; 8. „Muka Isukarstova", tragedija; 9. Skup „plesnih pobožnih;" 10. „Razlike plesni", navlastito Ijubovne i šaljive. Najkrasnije so: „Ljubav obraćena u omrazu" i „Tarstenko pastir u veselju." Šaljive pesni, kojimi je vešče šibal ondašnjo pokvarjenost, urodile so mu neprilikami, kajti so pekle do živa. Ljubezne so pako nežne i milozvučne tako, da jih se ne znaš ostaviti. Glede „Kolomanide", ako li se sbilja ne daje sravnati s Osmanom po ukupnoj vrednosti, v tem ga ipak presega, ker je Kanavelić svoj epos crpil iz domače, a ne iz tudje povesti, opevajoč jeden od najvažnijih činov
263
narodove prošlosti, povse za epopejo prikladen, najme bratsko sadruženjc Zvonimirove sa Stepanovoj kronoj bez i ma kega oslabljcnja njibove osobite sjajnosti, i to po čudnovatem delovanju sv. vladike Trogirskega.
Svršetkom XVII. stoletja počme književnost dalmatinska padati; no na početku XVIII. veka stane nastojati
Ignjat Gjorgjić, ne bi li kako pesničtvo sopet di gal do Gundu-lićeve visine. Ovi pesnik porodil se je v Dubrovniku 8. febr. 1675. od Bernarda i Tereze Zlataričeve, sin jedini. Pri krstu dobi ime Nikole Marije.' Globokim i krepkim umom nadarjen, sjajnim uspehom douči v ondešnjem jezuvitskem zavodu uljudne i modroljubne nauke. Na obče zaeudjenje vseh, ki so poznavali ga, otido v 22. letu v Eim, obleče haljine jezuvitske, ter velikoj marljivostjo odpremi se na latinska i grčka jezikovna učenja, na filosofijo, mathematiko, theologijo, na hebrejski jezik ter crkveno i svetovno povest. Njegovi višji pošijo ga v Askol učiteljem krasnoslovja. Osem let kasnije spoznav ćud one sledbe, zapusti jo i povrati se na dom; no 1. 1703. stopi v skupščino sv. Benedikta, koja je onda lepo cvetela po izvrstnih umovih. Tu pečimlje druga doba premenljivega i mnogoradnega mu življenja. Dočim je do 22. leta bival poln živahnosti i nepromišljene lahkoće, darovit i'dosetljiv, odan ljubavi i pesnićtvu ; neutrudjen sada v najvestnijem izvršivanju svojih redovskih dolžnostij odpremi se jednodobno svoj siloj velika duha na polje ved i urnetnostij, ter stori krasna dela, koja so sada postojani kras hrvatske književnosti. L. 1712. učil je uljudne nauke v Napulju. Imel je za prijatelje najglasovitije ondašnje književnike narodne i italijanske. Obraniv proti gradskim zakonom crkveno slobodo, prognan je bil iz domovine, ali mu do skora papinim posredovanjem bilo oproščeno. — Za svojega nekadanjega bivanja v Padovi obogatil je izbrano si knjižnico z dokaj redkimi, osobito grčkimi deli. Mnogovrstna, med temi velma mučna delovanja, koja je obavljal kot redovni prednik i učenjak, oslabila so mu moći i okrajšala život. Vrativ se baš po trudapolnem potu iz Rima poda se k prijatelju Šišku Tudisi-jn, ko o polnoči 21. jau. 1737 kaplja konča mnogozaslužno mu življenje. O zamašaju i vrlini njegove izvenredue učenosti živi so nam svedoci njegovi mnogobrojni umotvori, ali si je v narodu savil neumrli venec najviše po izvornosti i jedrini svoje pesničke mečte. Njegova so dela hrvatska: 1. „Razlike piesni", najme „Ijuvene", „pirne", „šaljive", „pokladne", „pobožne" i „ćudoredne", ter popevke, pričice, začinke, elegije, razgovori pastirski, epithalamie, prevodi takovih iz grčk., lat. i ital. jezika; 2. Slobodni prevod prve knjige „Eneide" Vir-gilove, prvih knjig „Metamorfoseon" i „heroide" o Leandru; 3. „Judita", tragedija nesvršena; 4. „Marunko oliti piesan verh jednoga Mljetćanina zatravljena u ljubavi s prigovorom;" 5. „Suze Marunkove, iliti tužba Iju-vena Marunka Mljetčanina za Pavicom Babopoljskom dievičinom;" 6. „Salt-
264
jer Slovinski"; (prevod psalmov Davidovih); 7. „Uzdasi Mandaljene pokornice u spili od Marsilje." — Med pesniki pošle velikega potresa (1667) stoji Gjorgjić V lyrici nad vsemi. On sam peval je izvorno, docim so' drugi samo prevadjali. Slog udesi si po najstarijih pesnicih, sprejemav iz njih reči i reke, kojih ljudstvo nije više rabilo. Tudi misli mu odlikujo se često visokoj izvornostjo, i želeti bi bilo, da je Dubrovnik kasnije urodil više njemu sličnih pesnikov. V šaljivoj pripovesti „Marunko'"' predstavlja pesnik selškega mladića iz otoka Mieta žalujočega po svojoj štimanoj Iju-bovnici Tavici. Značaj Mletćanov, njih posebni govor, njihove stare bajke, koje so jim pravljicami junačke starodavnosti, ter pohlep o neugodnoj dobi biti dovtipnimi i duhovitimi, označil je Gjorgjić izvrstno. Po „Mandaljeni" , razdeljenoj na osem pcvanij , zadobil si je ne umrlo lovoriko, akoprem je gdekaj izkvarjena ukusom one dobe ; ter seizkazuje vrednim bogoslovcem, navlastito gde peva o grehu, o milosti   i  ljubavi   božjoj.
Sovremenici Gjorgjićevi, kojih nije bil ni jeden onako jakim duhom nadarjen, bili so v Dubrovniku med drugimi: Anton Gledjević, Peter Bošković i Marino Tudisi.
Anton Gledjević, Dabrovčanim iz gradjanske obiteli, kot satirik i dramatik vrlo na glasu, ostavil nam je ne malo pesničkih plodov. Ignj. Gjorgjić opeval ga je osobitoj pesmoj. Satire, zlo shvaćene, i koje je sam 1. 1728. malo prije smrti izpalil, nasprotno prouzročile so mu više nepri-jateljev, ter so ga zarad njih bacili v tamnico. Njegovi spisi so: 1. „Po-rodjenje Isusovo", pastirski igrokaz; 2. „Historia udovice Judite i Olo-pherua", igrokaz ; 3. „Olimpia osvečena", igrokaz v 3 činih ; 4. „Samir Smirena", igrokaz v 3 činih ; 5. „Zorislava", igrokaz v 3 činih ; 6. „Ermiona", igrokaz; 7. „Danica", igrokaz; 8. „Belizarij", igrokaz nedovršen; 9. „Poraz nedužnih", pesen; 10. „Satira" na gospoje dubrovačke, na služkinje itd.; 11. „Razlike pjesni", „dvogovori", „heroide", „pričice" itd.
Peter Bošković, Dubrovčanin iz gradjanske obiteli, brat .slavnega Rugjera, porodil se je 1. 1705, no umri v 22. letu kot tajnik vladin, v čem si je već stekel bil lepi glas kot jezikoslovec i mathematik, a na rodni pesuik navlastito. Konec bil mu je odviše žalosten. V svojoj selskoj hiši naglo hudo oboli, ter ga preneso v mesto. V mrzličnoj vročini skoči iz postelje, odpre okno ter se strmoglavi iz tretjega sprata na ulico, a strežaj ne more zadržati ga. Za hrvatsko pesničtvo šle so najlepše nade s njim v grob. Dela mu so:l. Prevod dveh „Ovidovih heroid;" 2. Prevod „Cida" od Corneille-a, nesvrSen ; 3. „Razlika složenja u versih i prozi;" 4. Razne „piesmice."
Marin Tudisi, vlastelin dubrovački, počitovan senator, dosta kritiki vešč, vse je svoje sile na to stavil, da podigne već jako oslabljeno narodno kazališće, no vse zastonj, kajti po njegovoj smrti umolknule se hrvat-
265
ska Melpomene i Talija povse. Sastavil je mnogo igrokazov po Molierovib, koje občinstvo sprejemalo burnoj je pohvaloj na odru; akoprem so bili •nekoji, ki so tiho toževali; kajti zamenjiva Marin lične dovtipe francozkega pesnika često sa surovimi i neolikanim burkami.
Med poslednjimi zastopniki hrvatske književnosti v Dubrovniku v pro-šlem stoletju pojavi se v toj neveseloj dobi Dalmatinec neumrli :
Fr. Andrija Kačić —-Miošić, koji v ono vreme propadanja pesničtva zasija liki sjajna zvezda sred tamne noći. Porodil se je v Bristu blizu Makarske 1. 1690. Detetom pokazal je v jakem telu ostro pamet, ter ga zato ujec Luka Tomaševič vzame na nauk v samostan Zaostroški. V 16. letu stopi v red frančiškanski, a zatim ga odprave v Budim na nauke modroljubne i bogoslovne. Kasnije ide v šibenički samostan kot učitelj bogoslovja ter napokon bil okronjen kot naučitelj. Odbran v Rimu za apostolskega poslanika v Dalmaciji, Bosni i Hercegovini, izpolni rado i točno svoje dolžnosti, i velikim uspehom krščanskih stvarij. Umrl je v Zaostrogu 16. dee. 1760. Potujoč kot poslanik apostolski kroz poverjene mu države iztražival je i skupljal neprestano i pomnjivo stare predaje, spomenike, povelje i vsakojake uspomene o narodu ter stavi se iz tega izvoditi razne pjesme, koje kasnije složi v jedno kito s naslovom : „Razgovor ugodni naroda slovinskoga", koja se obično zove „Piesmarica". Istina je i ostane, da je Kačićeva knjiga v više no jednem obziru dragocenost književnosti hrvatske. Da uzbudi, obrani i ukrepi mujgo povredjivano narodnost hrvatsko živim predočivanjem junačkih činov njihovih dedov, to bil je veliki smoter pesniku. Pevanja so, razve nekojih res narodnih, vsa iz peresa pesnika samega, a v narodnem merilu i duhu, t. j. prave pravcate narodne popevke, s vsemi krepostmi i manami, verno uasljedivajoča. Zato je tudi njegova knjiga velma priljubljena, i dočim Gunduličeva i Palmotičeva preizvrstna dela ali truno v tamnih čumnatah ali jedva jih uče koji miloradnici ore Kačićeve junačke pesme po vseh krajinah i kro-govih obče domovine. Celo nekoji Srbiji grčkoga obreda uče se latinskemu pismu, le da mogo čitati Kačića. Tako so pesme: 0 ženitbi Sibinjanina Janka, Skuli i Mustajpaši i Dragoman djevojci, o Juriši Senjaninu, prave narodne; druge pako, kakor pesma o Radoslavu itd., ustrojene so v nekoliko preinačenoj podobi. Velma cenjeni povestnički zapisci o bosansko-dalmatinskih plemenitih obitelih , koje je bil Kačić sastavil iz arkivov i ustmenih poročil, nahajajo se tudi v njegovoj „Korabljici."
Hrabroslav Fekonja.
266
Obrazi iz naroda.
Spisiije Pribislav Ogrinec.
Berač.
(Konec.)
Potem jo ročno in urno navise proti sosedu, da bi kdo drug ga ne prehitel za še kak ostanek. Proti hiši istotako spet počasi leze, kakor otovorjen z vsemi človeškimi križi in težavami.
„Preveč, preveč vas je beračev!" spotika se gospodinja.
„Ej pač, veliko, veliko nas je revežev; zato pa tudi rejši dar: ne pri vsaki hiši!"
„Siehern bere, potreben, ali ne!" očita žena.
„Jaz pa, saj Bog ve, kako sem potreben! Cesarja sera služil devet let, to je pa najslabše na sveti! Ko sem bil onemogel po polnem, dali so mi vsemu nadložnemu odpust, da moram zdaj nadlegovati dobre ljudi! Pa saj jih ne bom dolgo! Saj pravim, tak revež sem!"
Tako stoka in pokašljuje, kakor, da ima zdaj in zdaj zgruditi se na kup.
„Letina je bila slaba, do novine še dolgo, davki veliki, stroškov čez glavo, otroci! Vsi nad ubozega kmeta! Ne moremo vsem kaj!" toži ona.
„Ej, to se ve, da težko dajete, pa — Bog požegnuje in vrača. Žita lepo kažejo, tudi sadje in pa zdravje, ljubo zdraje daje Bog!"
Usmiljena gospodinja mu nameni vezničico moke.
„Morebiti je ostalo kaj kosila — bi prosil ! Človek teSč hodi skoraj zmerom."
„Kosila pa nič!"
„Pa kruha kako petinico, če je vaša volja?" „Da tudi ni; ravno imamo vmešeno."
Po tem takem se zadovoli z moko, raji, kakor bi šel v „božjem imeni," katerega se najbolj boji berač. V svesti si, da prava beseda na pravem mesti dostikrat bolje zaleže mimo prenavadnega prosevanja, prihaja drugam s kakim dobrikavim razgovorom. Po priliki sam toži, kako je dandenašnji sploh slaba in zlasti beraška: da ljudje nimajo kaj, da zapirajo duri, da po malo in malokje dajejo beračem; po priliki pa hvali, da ljudje so vendar le dobri in usmiljeni, da še dosti radi dajo po premožnosti, da berača ne odganjajo brez daru itd. Poleg tega pa meje, pa še po drugam načinu prijezikati si obilnejših darov.
Odličen berač je selski no vi čar, je kmetom to, kar časnik meščanom. Na svojem potu pobira in prenaša razne novice in zgodbe: zlasti, kdo se v ti vasi, ali oni fari ženi ali moži, kdo je bolan kje, in kdo je umrl.   Bolnikom rad daje dobre svete in priporoča sto pripomočkov in ze-
267
lišč, katera so pomagala že tam in temu, in katerih hoče tudi on prinesti z najzanesljivejšega kraja. Tako je berač tudi kmečki vrač. O drugih priložnostih jim je tudi debel kvasač, časi zabavljač, ki pripoveduje povesti, poje zlasti svete pesmi, po priliki pa tudi uganja burke in če se primeri, da se prevari v svoji nadi na obilni dar, tačas utegne tudi rogoviliti, godrnjati, kleti, žugati ali celo kradeč povračevati dobroto ljudi.
Po teh le mimigrede omenjenih vlastnostih beračevih spremimo ga dalje na beraški poti.
O poldne se podviza, da pri nekaterih hišah pristreže kaj obeda. In po poldne, zlasti po leti, ko ljudje iz domov odhajajo na polje, in hiše stoje zaprte, tačas tudi berač za nekoliko odpahne svoje rokodelstvo, da si malo oddahne.
Pod kakim košatim drevesom, kjer je vabljiva tratina, tam malho sname z žuljave rame in sam zraven nje leno po dolgem poleže po tleh. Tedaj si nabaše pipo tabaka in mirno puhaje prebira in tehta „božje darove," zraven pa iz dobrodejne hladne sence lepo gleda po sveti okrog in zlasti po polji, kjer marljivi kmet v potu svojega obraza komari po njivah — tudi za malho njegovo!
Ko se nagiblje solnce, misli berač na večerjo in prenočišče. V ta namen ima v vsakem kraji eno hišo že „uganeno," kjer dobiva oboje, ker ga že dalje časa poznajo, da je pravičen, in da nima kaj „nalezlji-vega". Po večerji v svoj „beračev" kot pri peči odloži torbo, pipo, kresalo in sploh netilo, da mu v žepu ne vkreša se ogenj in ne zapali listja v lopi, ali slame na svislih, kjer si vgnjezdi ležišče za eno noč. Vlegši se nekaj hripavo hrka in pokašljuje, potlej zaspi.
Slabše izhaja po zimi. Zlasti o velikem snegu počasi plazi po gazi od praga do praga in navzet mraza k pečem pritiska hrbet, kjer le more. Prenočevaje ostaja v hiši, in na tleh kleče poluglasno moli do večerje, katero tudi on z družino vred zajema iz tiste sklede, če je dovolj prostora okrog mize. Potem o dolgih večerih rad pripoveduje, kar ve znamenitej-šega novega z bližja in dalja, posebno rad še o imenitnejših, daljših, bož-iih potih in čudežih, katere je kot romar videl tam ali tam. Sem ter tje materi na ljubo tudi rad postraši sitnega, nemirnega ali jokojočega otroka, češ, da bo vzel ga in „pobasal" v malho, če ne bo tih in zaspančkal.
Po občnej molitvi, kateri berač najglasneje priteza, prinese se mu ržen otep v hišo in razstelje po tleh. Na nj zavali svoje koščene ude in od sebe noge pomoli po hiši. In v tem, ko mirno spi, prigodi se, da po noči mu domačih kdo pozabivši pomendra po bedresih, miši pregledajo malho, in ščurki lezejo v ušesa in za plaščeve zaplate. Sanja se mu, da leži na mravljišči.
268
Po tem premišljevanji vidimo, da, kakor mi je odličen berač sam trdil, „beraski stan sicer ni slaven, pa ni slab!" Varčen, ne pijansk berač namreč, (kakoršni so pa bele vrane) po svojih skromnih priberkih s časom nabere veliko, ali „se naleze". Takrat postane samosvestno ponosen in zgodi se, da, kakor pravimo ,,veže jo tudi on malo iz ojnic". Primeroma sta berača prišla v stransko krčmo in zahtevala bokal „beraškega vina". Krčmar prinese najslabšega, češ, to je beraško. Pa berač ga s posodo vred trešči za duri in poduči krčmarja, da beraško vino je najboljše! Znani s-b tudi posebni kraji, kjer imajo berači v odmerjenih časih svoja shodišča, da dobro jedo, pijó, plešejo in rajajo celo noč noter do belega dne. In vrhu tega zlasti mestni berači še niso preredki, kateri obogačeni svojim potomcem zapuščajo stotake, pa tudi tisočake!
Navadno pa naš berač reven in ubog prebira in preriva po tem be-raškem sveti, dokler enkrat, kedar se sam najmenj nadeja, sreča belo smrt in gre ž njo. Umrje lehko, kjer je: pod streho ali pod milim nebe-som. Bližnji sosedje ga pokopljejo, če nočejo , da bi jim ležal vrhu zemlje, in potlej v črni prsti leži in trohni, kakor slavni bogatinec! Pa nihče ne toži, niti solz ne preliva za njim, nihče se ne prepira in ne puli za njegovo ostalmo ; kajti ogoljena malha je kmalu pretipana. Tako mine berač brez sledil in tirii, kakor da ga nikoli ni bilo!
V noternjoj Srbiji.
Potopisna črtica. . ¦ A. S.
(Konec.)
Z ogledom oružane videl sem vse, kar je znamenitijega v Kragujevcu. Rad bi bil tudi prisustvoval saj enoj sednici narodne skupštine, pa zato sem tudi ostal cele tri dni v Kragujevcu. Vendar sem seznal, da še nekoje dni nebode nijedne sednice za voljo praznikov ; ogledal sem si tedaj samo prazno skupštinsko dvorano, zatim pa odločil nastaviti svoj pot proti Belgradu. Pohodil sem še nekoje osobe, na koje sem imel preporoke iz Kruševca i Karanovca, a preostatek dneva, ko sem si oskrbel vse potrebno za juternji pot, sprevel sem v že pred opisanem, lepem čitalištu. Sklenol sem potovati čez Šumadijo, a ker pošta iz Kragujevca ide čez Smederevo, to sem se pogodil s privatnim kočjašem, kojih je bilo ravno zdaj prav mnogo v Kragujevcu. Manjkala mu je še ravno ena osoba, da napolni voz, pa ko je mene imel, dogovorili smo se, da prihodnje jutro prav rano odrinemo.   Moje potno družtvo spoznal sem še le prihodnji dan.
. 269
Res prav rano me je čakal drugo jutro voznik že pred gostilnico ; skoro so prišli tudi drugi potniki — bil je en učitelj iz Novega Sada, pa dva dijaka, ki sta šla v seminarij belgradski. Naskoro smo zapustili mesto i bili smo že na holmcu, ki se diže na severozapadnoj strani mesta, ko se je solnce prizibalo na nebo. Obetal se nam je prav lep dan. Skoro smo zgubili Kragujevac iz oči, ko smo se spustili v hribovje, koje se go-milja med Lepenico i Šumadijo.
V neprestanih zavojih vleče se cesta naprej proti severozapadu ; spremljajo jo zdaj okrogli bregovi srednje visine, zdaj ravnine posejane z prijaznimi vasmi, ali pa posameznimi belimi hišicami ; tudi svetli vrh tornja kake na novo sezidane cerkve se ti tu i tam pokaže. Zdaj se skrije cesta v gosto, velikansko šumo — koje so sicer v tem kraju že precej redke postale — dok te spet nepripelje na visok hrib, od kod se ti odpre celo novi prizor. Vendar na skoro postaja okolica vse bregovitija, cesta se penje vedno više i že si na iztočnih ogranldh sivočrne Šumadije v pored z že gori napomenutim Črnučem, ki ti tu i tam pokaže svojo sivo glavo. K iztoku vidiš lepo ravnino proti moravskoj dolini, proti zapadu pa se ti gomilja velikansko gorovje. Bilo je že poldne, ko smo se spet spustili v globoki jarek, gde stoji ob rečici Jesenici mehana drugega reda. Naročili smo obed. Mehandjija privedel nam je naskoro precej mnogobrojni izbor jedi, ki so pa vendar vse postale iz „janjetine i pilica,"pri kojih je tudi paprika igrala veliko rolo, kako tov Srbiji že drugače nije mogoče. Če se človek delj Časa potiče po zemlji, priuči se tudi srbskoj kuhi; to sem izkusil sam na sebi ; posebno če si na potu, ter ti nepreostaje drugo, kakor svoj želodec v obskrbo dati kakemu cincarskemu kuhinjskemu umetniku, koji navadno obnašajo službe kuharov po mehanah.
Ko smo se dovoljno odpočinoli, pa tudi okrepčali i z prav dobrim vinom ojunačili, napotili smo se dalje. Zdaj se cesta taki začne prav strmo dizati, bregovje postaje klisurasto i cela okolica dobiva prav gorski karakter. Velikanske so gore srbska Šumadija. Široki hrbti, na vse strani prerovani s globokimi dolinami i klanjci, nose čunjaste i skalnate glavice. Šuma je vendar že na mnogih mestih, posebno kraj ceste, izkrčena, tako da vidiš le gola njihova rebra. Tukaj v sredini tega mogočnega gorskega sklopa sedi gnjezdo srbske slobode i zavičaj največega srbskega junaka iz novega časa; tukaj je skrita vasica Topola. Zdaj se je sicer tiče v novijem času prav dobro i umetno napravljena cesta, koja veže obe prestolnice zemlje i ki se mora brojiti med najbolje ceste v Srbiji. Vendar takrat, ko so tukaj taborile česte črnega Jurija, bil je ta kraj težko pristopen, tedaj vedno dobro zavetje srbskim junakom. Bil je že blizo večer, ko smo se bližali Topoli, ki sedi, sama že prav visoko, še med mnogo višjimi, široko plečastimi gorami.   Izmed teh se posebno odlikuje ogromni
:^70
Vročac, ki na zapadnoj strani svoje črno teme vzdiguje proti nebu. Ali tudi tukaj so stene vseb teb gor že precej gole ; le na nekojih mestih so še s šumo obrasle. Čaroben ti je tukaj pogled na okolo, posebno zdaj, ko so vse te gore od zahajajočega sonca bacale gorostasne sene. Pomisli še se v duhu za kakih šestdeset let nazaj, i neka neopisiva zamamljivost obdaja ti dušo. Le iz nekoliko hiš i mehane med njimi obstoji Topola. Na desnoj strani tik ceste pa stoji črna štiri oglata zgrada, grad Karadjordje-vičev, nekdanja lastnina i prebivališče Črnega Jurja. Na način trdnjave je ograjen precej veliki prostor z visokim i jakim zidovjem. V enem oglu stoji jaka kula, ki je služila za obrambo proti napadom. Na stenah te kule razi zemlje so videti še mnoge slike, ki predstavljajo razne zgode iz bojevanja črnega Jurija proti Turkom. V sredini obridja pa stoji mala kapelica i v njoj počiva pod hladno zemljo telo nekdanjega vlastnika tega dvorca. Črnega Jurja. Ali samo telo; glava junakova trohni menda gde v kakoj carigradskoj šupljini. Turki so mu njo namreč, ko je pai od izdajničke roke, odrobili, ter jo poslali sultanu v Carigrad, gde je nekoliko tednov na kolcu nataknena bila, kakor trofeja zmage. Na čast bila ta barbarska osveta Turkom nad mrtvim junakom, pred kojim so vendar, dok je živel, trepetali ! — Prej opisanoj kuli v drugem oglu nasproti stoji eno-katna, na pol lesena hiša: konak Črnega Jurja. Po strašnoj katastrofi v Topčideru, ko so Karadjordjevići izgubili v zemlji vsa svoja posestva, vzela je tudi Topolo vlada v svojo last.
Od Topole dalje proti severu je Sumadija bolje obrasla s šarao ; velikanski, mnogovečni hrastovi spremljajo te po cesti, koja se začne spuščati navzdol, zapuščaje gore. Bila je že noč, ko smo prišli v Belosavce, lepo vas še v lepšoj širokoj i rodovitnoj dolini na severoiztočnem podnožju Su-madije. Belosavci so skoro v sredini med Kragujevcem i Belgradom ; v obe mesti imaš od tod celi dan potovati; tedaj je tukaj navadno prenočišče potnikov. Pa zato ste v Belosavcih tudi dve mehani, ena prvega, a ena drugega reda. Mi smo odseli v prvoj. Pred nekojimi dnemi nočil je tukaj knjaz se svojim spremljevalstvom, potovaje v Kragujevac. Precej okrogla pa tudi razgovorna gazdarica pripravila nam je prav ukusno večerjo, pa tudi lepe čiste postelje v zajedničkoj sobi. Vendar nas je, pre-dno smo šli k počitku, zabavljala še hrapavo brenčeča struna na „gusiah sliepca," koji jo je spremljal z nekojimi pesmami o činih srbskih junakov v Sumadiji za vreme Črnega Jurja. Še le drugo jutro, ko sem že sedel na kolih, mogel sera videti, kako je lepa dolina, v kojoj leže Belosavci i po kojoj se en čas naprej vije cesta. Oziral sem se nazaj na sive planine Šumadije, od koje smo se vedno dalje odmikali. Za dobro uro zapusti cesta dolino, ter se začne spet motati kviško po ogrankih Kozmanske gore, ki se od tod pa proti severu vse do Save proteže.   Prispevši precej visoko
271
vgleđali smo med dragim gorovjem sivo glavico starega mi znanca, Avale. V neopisivih zavojih mota se cesta od tod vedno na iztočnih obronkih široke Kozmanske planine; zdaj se penja v vis; spet se spušča navzdol. Le edini Avala ostane nepomični kažipot očesu v tem nestalnem pravcu ceste. Se le popoldne smo se že precej približali Avali, pustivši za seboj nekoje velikanske šume; ali pretekle so še nekoje ure, dok smo bili celo pri njem. Zdaj nam je, rekel bi, bil pred nosom, spet za hrptom ; zdaj na levo, pa na desno, dok se mu nazadnje cesta, popevša se že prav visoko, nezavije celo (^kolo boka. Tukaj je krasno, tukaj je divno ! — Se en pogled nazaj proti jugu i pred seboj imaš čarobno panoramo : celo danes prevaljeno okolico vse do sivih grebenov Šumadije. Nad teboj pa nekoliko sto stop nad glavo razvaline starega Jerinega grada med z gosto šumo obraslimi pečinami. Cela jata čavk obletujejo zapuščeno zidovje, koje se svojim turobnim čavkanjem, kakor da žaljujejo za preteklimi, po-etičkimi časi vitežtva. —
Vendar skoro si na zapadnoj, zatim pa na severnoj strani čunjastega Avale ; celi prejšnji prizor, noternja Srbija izčezne ti izpred očesa , a mesto tega, kakor s kakim urnim mehaničkim kretajem, stopi ti pred začarano oko dragi, rekel bi, še divniji prizor. V žarkih zahajajočega večernega solnca lesketajo seti valovi mogočne Donave i bistre Save; za njima v gostoj jesenskoj megii neizmerna ogerska ravnina, iz koje se proti zapadu vzdiguje hrbet Fruške gore ; ta kraj rék pa na podnožju mnogovrstno nago-miljanega bregovja, ki se od Avale stopnjasto spušča navzdol, sedi beli, res „Beligrad".   Taj prizor je neopisiv i neizbrisljiv iz spomina.
Bila se je že prijetna noč razpela čez Belgrad, ko smo prispeli na Terazije, glavno ulico Belgrada. Poslovil sem se s svojim potnimi drugovi, ter poiskal poznato mi gostilnico „Kod žirovnog venca." Konobar me je spoznal; stanoval ¦ sem pri njem pred nekojimi meseci cela dva tedna. Ce ravno trudnemu od dolgega potovanja, se mi vendar nije dalo iti spat. Podal sem se malo sprehajat po mestu i skoro neznajoč kako, bil sem na enkrat na Kalimegdanu. To mesto mora pač biti vsakemu Srbu, pa vsakemu s človeškim srcem v groznem spominu. Nije še dolgo temu, kar so tukaj najodličniji Srbi na kolcih pod groznimi mukami izdah-noli svoje duše. Takrat je bilo to mesto pusto, prostiraje se med turško trdnjavo i srbskimi hišami, delaje neutralno mejo ; zdaj pa odkar so krvoločni barbari azijatski zapustili trdnjavo, na koje se robu zdaj vije srbska zastava, pretvorilo se je v prekrasno šetališče, ter postalo najljubše zabav-Ijišče, Belgradčanom. Sanjaje o minolih časih hodil sem dolgo sem ter tje. Polni mesečev kotač razlival je svojo bledo čarobno svetlobo čez sivo zidovje trdnjave i tankovitki stolp mošeje med njim. Na podnožju trdnjave pa so se lesketali v mesečini i pluskajuč šepetali si pozdravi Do-
272
nave i Save, ter se od tod sprijateljeni i združeni vijali v srebrnem pasu na podnožju srbskega bregovja proti Smederevu. Proti jugu pa, daleč čez mesto stala je sivočrna slika starega mi znanca, Avale; činilo se mi je, da mi pošilja zadnji „labko noč".
Ura na katedrali odbila je že ednajsto. Podal sem se k počitku. Prihodnje jutro pa — bila je še trda tema, samo na iztoku je že rumenila zlata zora nebo — stal sera na strehi parobroda, ki je sopihal i ploskal po valovih Save proti Zemlinu. Kakor v juternjem polusnu iz mraka gledale so za menoj hiše belgradske. Ko je parobrod pred Zemlinom postal zdanilo se ježe precej i prvi solnčni žarki so se razlili iz za jugoiztočnih srbskih bregov. Sivi Avala pa je ravno na pol odkril iz goste megle svojo glavo, ter mi poslal svoj juternji pozdrav za slovo. — „Z bogom Avala, z bogom Srbija"! šepetal sera s težkira srcem, ter se podal v notrnje prostorije broda. Ko sem spet izišel, bil je. parobrod priplaval že blizo Slan-kamenskih strmih donavskih bregov. Zginol je tudi iz vidika visoki tanki toreuj belgradske trdnjave.
D r o b  n o s t.
Nova vrsta denarja. J. Pajk.
Znano je, da razni narodi razne stvaii za „denar" („penez") rabijo. Posebno obračajo v to rabo stvari, koje so posebno koristne, razdeljive in prenesljive. Tako n. pr. rabijo na kitajsko-birmanskej meji in v uotrini Afrike s o 1 za denar; v visokej notranje-azijskej planoti in v Sibiriji čaj ne plošče v podobi naših opek; na oazah v Sivi dateljne; v starej Me-ksiki k a k a o ; pri starih prebivalcih Rujane (Rügen), Slavjanih, prte in in platno; pri Kafrih kopja, koralde; v Afriki tu pa tam tudi slonov o kost; v Virginiji in Marylandu tobak i. t. d.
Celo novo sorto denarja našli so Angleži ne davno na otoku J e p-u (Yap) v Karolinah. Penez, ki se tu rabi, je šče neokretneji nego znani spartanski denar, ki je bil iz želez a. Na Jepu najmre delajo denar iz skale, v podobi švicarskega sira in do velikosti mlinskih kamenov. Sredi okroženega kamena je luknja in skoz to se vtika drog, kedar se ima „denar" prenesti. Jep-ani hodijo po ta denar na Palaoske otoke, kjer se iz apnenske tvarine seka, in ga z velikim trudom in z veliko nevarnostjo od tistod domu prevažajo, ker imajo slabahne čolniče. Vidi se, da pri tem denarji najbolj na varnost gledajo, ktero daje velika teža denarja.
Tildi „drobiž" zraven teh mlinsko-kamnastih denarjev delajo, v velikosti naših „tolarjev".
Listnica. One č. gg. naročnike, koji so z naročnino za 1. 1872 in I. pol leta 1873 zaostali, prosimo, naj blagovole jo poplačati.
Izdajatelj i odgovorni urednik : Martin Jelo v še k. Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariborn.