So li dedi naši bolje gospodarili, ali gospodarimo
mi bolje Ž
Mnogo ljudi je, ki po nobeni ceni slišati ne morejo hvale novih časov. Naj je hvala še tako pravična, bojo vendar globoko zdihnili in rekli, da zdaj je že vse drugač na svetu, in da že ni mogoče več živeti,—da nekdaj so bili dobri časi, so bile dobre leta, se je lahko živelo, vsega je dovolj bilo, zdaj pa je vse slabo. Ter ne le meščani, ampak tudi kmetje taka govore in pravijo, da od nekdanjih časov se je vse v huje spreobernilo in da še clo zemlja je začela pešatu
Ko človek take govorice sliši, bi lahko mislil, da nekdaj ni bilo treba za ljubi kruh nič terpeti, ampak da je takrat brez terpljenja dvakrat, trikrat večdorašalo mem zdaj ; da žito je imelo po dve in tri pedi dolge klase, in da vsaka krava je v letu dvakrat teletila in po trikrat več mleka imela memo zdaj itd. Pa taki hvalci so pozabili povedati, da je tudi v pretečenih časih nekterikrat glad in strad bil, in da našespred-nike so srečniše delale lepe lastnosti, ktere so pri nas že bolj redke: njih odkritoserčnost, priprostost in poštenost, njih zanesljiva beseda in torej večje zaupanje med ljudmi, njih varčnost, njih manjše potrebe in njihova zadovoljnost z majhnimi, in z domačimi rečmi. Takrat so naši Slovenci še nosili obleko iz domačih izdelkov, in ni bilo vse na kupičku , kakor je zdaj.
Pa pustimo to! Saj naš namen ni hvale pope-vati sedanjim zares težavnim časom in pa le grajati nekdanje.   Naš  namen je  le  ozreti se v pretekle
2
čase in pogledati: kako so takrat gospodarili (kme-tovali), da vidimo razločke med sedaj in nekdaj.
Da smo pa mi v kmetijstvu v mnozih rečeh svojim sprednikom naprej, ne bo mogel tajiti, kdor bo z nami današnje kmetijstvo pregledal in ga nekdanjemu primerjal. Sej tak pregled se zdaj naj bolj spodobi o prestopu iz starega v novo leto in vsak dober in umen človek pri začetku novega leta se rad še enkrat nazaj ozre v pretečene čase, ker prihodnost mu je tako zakrita. Tak pogled da novo moč in novo serčnost za prihodnje napredovanje. So bile stiske in skušnje, si misli, tudi še tako hude, in kar smo doživeli, bodi tudi še tako grenko, preteklo je, dasiravno smo dostikrat mislili, da ne bomo mogli prestati; pa Bog je pomagal, in tisti, ki je vlani pomagal, bo še letos, in zaupljivo in serčno koračimo v prihodnje čase — v novo leto.
Če tedaj pretečene čase pazljivo pregledamo in presodimo, najdemo gotovo, da marsikaj je zdaj na naših posestvih boljše memo nekdaj, dasiravno nas čaka še veliko dela. Ker pa še dovolj manjka do popolno-mosti, se je treba s serčnostjo lotiti in ne obupati, gotovo naš trud ne bo zastonj. Ta pregled pa velja samo za naše slovenske dežele, in le poglavitne reči.
1.  Polje. Ne le veliko novega polja je zdaj, kjer ga pred ni bilo, veliko močvirja posušenega, veliko spašnikov razdeljenih in v lepo polje premenjenih, veliko njiv iz prej neobdelovanih prostorov narejenih, ampak tudi v več krajih se je začel svet bolj umno obdelovati memo poprej; ter ne le večgrajšin, ampak tudi umniši kmetje dajejo v tem lep izgled. Pa ne moremo tajiti, da veliko jih je tudi še, ki pri svojem starem kopitu terdovratni v svojo škodo ostajajo, in kar pri druzih očitno boljšega vidijo, posnemati nočejo. Prepričali smo se, da samo lenim zemlja peša, pridnim pa, ki svoje polje z dobrim gnojem prav gnoje, in ga umno obdelujejo, ne le ne peša, ampak se zrni-raj bolj boljša, in umne in pridne gospodarje za njih trud lepo obdaruje. Pridela se zdaj na Slovenskem ne le veliko več žita od poprejšnih časov, ampak tudi še družili sadežev, kterih naši spredniki niso imeli: veliko krompirja, veliko koruze, in tudi veliko razne detelje in druge klaje, pese itd., kterih reči naši spredniki še pred petdesetimi leti niso povsod poznali. Koliko to zda! koliko velja!
2.  Travniščne. Dasiravno so te pri nas še zlo zanemarjene, vendar je v deželi zdaj veliko več mer ve memo nekdaj; so tedaj gotovo ne le pomnožene, ampak tudi že bolj oskerbovane. K temu je pomoglo tudi tolikanj novih cest od petdeset let semkaj narejenih, po kterih se je mnogo blago v druge dežele prepelo-valo, in se je klaja lahko in dobro prodajala, kar nekdaj ni bilo.
3.  Živina. Konji so se v deželah po cesarskem žrebstvu polepšali, tudi so bolj oskerbovani in imajo večo ceno, in revnih kljusetov je čedalje manj. Goveja živina tudi ni slabša od nekdaj, ampak gotovo lepša in zališa. Nekdaj je bila goveja živina pri nas zlo majhna in revna; zdaj je srednja pa krepka, bolj velika kakor majhna, in ostanjki poprejšne majhne živine se že malokje najdejo. Samo kar drobnico in kar čbele tiče, ne moremo reči, da smo v tem kaj na-predvali in da smo na boljšem.
4.  Vinogradi. Ne le veliko novih vinogradov in clo novih vinogoric je v tem stoletju na Slovenskem zasajenih, kterih nekdaj ni bilo, ampak tudi ravnanje z vinom, kar so ceste, da se vino lože prodaja, se je gotovo, dasiravno, počasi zboljšalo. Marsikje se zdaj že pri nas dobe vina, od kterih bi tisti, kteri so prejšne poznali, ne verjeli, da so pri nas rastle. Upati je, da bodo gorniki čedalje bolj potrebo tacega in še večega zboljšanja vina spoznali.
5.  Sadje. Naši spredniki so imeli malo zlo bornega sadja. Naj pogleda pa, kdor ima oči, koliko, tudi naj žlahnejšegaje pri nas zdaj. Razstava v Ljubljani v letu 1847 je pokazala 224 plemen večidel zlo žlahnih jabelk in 133 plemen tacih hrušk. Koliko lepih češinj, sliv in druzega lepega in dobrega sadja je zdaj na Slovenskem, na Štajerskem in na Koroškem pa še več kakor pri nas na Krajnskem, kjer je pred 50 leti tepka (sicer vse hvale vredna) naj žlahniši sad bila! Po pravici rečemo, da sadje je vse novo pri nas, in se od leta do leta bolj množi, \\ se bo po železnih cestah kmalo obilo v daljne kraje dobro prodajalo in lep dobiček donašalo.
6.  Tudi še druge okoljšine spričujejo naše napredovanje v kmetijstvu. Naše vasi so v lepšem stanu inem nekdaj, hiše večidel zidane in čedne, obleka je zališi, živež čedalje boljši tako, da zdaj tudi revni že ne marajo za jedi, za ktere so nekdaj še clo v dobrih in premožnih hišah radi marali. Kako malo se je poznala kava (kofe) nekdaj; kdo je ne pozna dan današnji? Ali ni vse to spričevanja dosti, da je zdaj naše gospodarstvo v veliko boljšem stanu memo nekdaj?
(Konec sledi.)
List 2.
So li dedi naši bolje gospodarili, ali gospodarimo
mi bolje?
(Konec")
Vse to in se marsikaj drugega spričuje očitno sedanji boljši stan našega kmetijstva memo nekdanjšnega. Da bomo pa tudi javno spričovanje v tem vidili, hočemo pervo katastersko mero, ki je bila v letu 1785 od cesarja Jožefa ukazana, zadnji primeriti, vendar le od krajnske dežele, ker od naših sosedov tega spisovanja nimamo v rokah. Kakor pri nas na Krajnskem je pa gotovo tudi pri njih v vsih rečeh. Dovelj podučen je tedaj že en sam izgled.
V   letu 1785 je bilo pervo vojaško popisovanje od cesarja Jožefa vpeljano. Takrat je bilo na vsem Krajnskem popisanih duš možkega spola 98,973, ženskega 99,978, vkup tedaj 198,951.
V   letu 1816 je bilo vsih duš na Krajnskem 358,000. V letu 1820 jih je bilo 391,474. In vlani pa 508,672.
Po pervi meri je krajnska dežela imela obdelovane zemlje 1.466,213 oralov, med temi je bilo senožet 257,595 oralov.
Pri zadnji meri pa je bilo obdelovane zemlje 1.649,205, senožet pa 284,413 oralov. Tedaj do nove mere senožet 26,816 in vsega 182,992 oralov več obdelovane zemlje memo prej.
Med obdelovano zemljo pri pervi meri je bilo vinogradov na Krajnskem 15,051 oralov, pri zadnji meri pa 19,412, tedaj pri zadnji meri več 4361 oralov.
O pervi meri so se šteli pridelki takole: 256,918 vaganov pšenice, 244,353 vag. reži, 370,679 vag. ječmena, 754,097 vag. ovsa, 259,394 veder vina? 1.798,167 centov merve.
6
Ajda, koruza, krompir niso imenovani. Vzamimo, da je bilo ajde še enkrat toliko, kolikor pšenice, znese 513,836 vaganov. Koruze in krompirja se je tačas na Krajnskem še celo malo sadilo.
Živine je bilo ob pervi meri naštete na Krajnskem 53,215 goved, 18,279 konj, 78,811 ovac in koz.
Pri zadnji meri pa so se pridelki šteli: 468,912 vaganov pšenice, 319,442 vag. reži, 261,804 vag. ječmena, 562,226 vag. ovsa, 11,469 vag. pire, 593,008 vag. ajde, 301,826 vag. prosa, 105,600 vag. koruze, 1.470,780 vag. krompirja, 316,000 veder vina, 4.716,076 centov klaje.
Živine v letu 1851 se je štelo 169,302 goved, 20,269 konj, 75,042 ovac'in koz.
Očitno je iz tega veliko napredovanja kmetijstva pri nas memo nekdanjih časov, in ravno tako se ve, da tudi pri naših sosedih.
Veliko je storjenega, pa še večje mogoče storiti. Še leži tisuč in tisuč spašnikov (gmajn) ne obdelanih in nerodovitnih, — še je veliko močirnega sveta, ki se da z drenažo ali brez drenaže v plodno zemljo predelati, — še bi se na seno žetih, marljivo gleštanih, napol več klaje dalo pridelovati, — še bi se z umnim ravnanjem gnojišč dale polja bolje gnojiti in njih pridelki pomnožiti; — marsikteri koristni sadež bi se dal vverstiti še v navadno obdelovanje, — marsiktero kmetijsko orodje se bo še dalo vpeljati, ktero z večim pridom zemljo obdeluje,— sadjo-reja, svilarstvo, živinoreja itd. pričakujejo še boljih gospodarjev. V vsem tem so nam hranjeni še veliki zakladi.
Lega in rodovitnost naših krajev ste kar zlo pri-lične za razširno kupčijo in za lepe dobičke. Samo da umnosti in znajdnosti, pridnosti in varčnosti in dobrega gospodarstva in zedinjenih rok je treba. So nekdaj naši pridni Slovenci veliko svojih izdelkov, platna, sukna, železnine in drugo, lahko in dobro v ptuje dežele prodajali. Počasi se je to poderlo, drugi so nas prehiteli, mi smo boljših časov čakali in nismo precej s časom napredovali, in smo zastali. Pa učimo se tudi kaj od tistih, ki so nas prekosili. Sosebno pa iščimo v svoji zemlji boljših časov, — silimo zemljo, da bo nam dvakrat, trikrat več dajala, kakor nam daje zdaj, in po potrebi časa tudi tacih reči, kterih je bilo prej manj treba. Kakor smo v teku poslednih 50 letih prišli veliko naprej , tako bomo čedalje bolj napredovali v prihodnje, ker um in potrebe časa nas bojo silile od leta do leta naprej, naprej!
               Z a 1 o k a r.