INTERVJU
Tone Perčič
Avtor fotografije: DIČGO ANDRES GÖMEZ
Naj bo čim več stvari v tekstu samem
Naj bo čim več stvari v tekstu samem
Tone Perčič se je rodil 26. decembra 1954 v Ljubljani. Končal je prvo stopnjo na Ekonomski fakulteti, se pozneje odločil za romanistiko in diplomiral iz italijanščine in francoščine, nato magistriral pri profesorju Janku Kosu, z nalogo Dante pri Slovencih. Skratka, magister italijanske književnosti. V letih 1982-1984 zaposlen v Nemčiji kot lektor slovenskega jezika v Leipzigu in se od tam vsak teden vozi tudi na lektorat v Berlin, sledi eno leto lektorata v Nottinghamu v Angliji in za povrh še eno leto v Parizu. Ko se vrne, si po enem letu iskanja najde službo na zdajšnji Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, kjer je od leta 1987 vodja knjižnice. Objavljal je tako rekoč v vseh revijah, od Tribune do Sodobnosti. Za radijsko igro Misija je pred dvema letoma dobil na radijskem natečaju prvo nagrado (leta 1992 je z njo sodeloval na festivalu v Rimu), prevedli so jo tudi na Slovaškem. Leta 1982 objavi novelistični prvenec Pot v nestalnost, lani pa izjemno odmeven roman Izganjalec hudiča. V torek, 7. februarja 1995, doživi svoj prvi in doslej edini intervju, skratka tega, ki ga berete pravkar.
Literatura: V Razgledih je Drago Bajt v oceni vašega romana Izganjalec hudiča zapisal: "Čeprav je v kritiki obveljal za predstavnika 'nove' slovenske proze, se ni priključil najplodnejši skupini piscev svoje generacije (Gradišnik, Filipčič, Kalčič), temveč je ubiral svojo pot - sodeč po Izganjalcu hudiča, je to prej pot Jančarjevega peklenskega eksistencializma kot Svabičevega jezikovnega ludizma." Za vas sploh velja nekakšna neklanskost in skoraj fizična nenavzočnost v slovenskem kulturnem dogajanju. Celo med pisatelji jih je prav malo, ki so mi znali iz vaše biografije povedati kaj več kot podatek ali dva. Je ta individualnost in samotnost povezana samo z vašim značajem, ali pa so k temu prispevala predvsem številna bivanja v tujini?
Perčič: Prvič je moj življenjski slog tak, da skušam svoj čas čimbolj racionalno izrabiti. Čas cenim in se mi zdi škoda, da bi ga zapravljal. Če bi hotel, da bi me določeni krogi tu v Ljubljani bolj poznali, bi se moral z njimi več družiti, kar pa preprosto pomeni, da bi več časa zabil v raznih klepetih in podobno. Čisto prijetno je klepetati, ampak včasih, če si nimamo povedati nič posebej pametnega, je pa to izguba časa. Vse življenje veliko delam, veliko sem študiral, veliko sem bral, veliko sem ob tem delal tudi fizično, zidal sem hiše in jih popravljal itn. Če bi živel v Ljubljani, bi se pa mogoče s temi ljudmi večkrat srečal. S Šalamunom, na primer, se poznam, ker me je poklical in me vprašal, ali bi prevajal njegovo poezijo. Iz tega se
je razvilo nekaj stikov, veliko sem prevajal njegovo poezijo itn. Z Andrejem Blatnikom, spet, sva se srečala dvakrat ali trikrat zaradi romana ...
Literatura: To so bolj druženja, niste pa pripadali nobeni skupini ali z določenimi kulturnimi krogi nastopali v politiki...
Perčit: Ne. Ko se je slovenska pomlad pri nas dogajala, takrat sem bil popolnoma preokupiran s svojo magistrsko nalogo, ki sem jo hotel dobro narediti. Knjižnica mi nudi določene možnosti, zakaj teh stvari ne bi izkoristil. Že virov sem zbral ogromno, približno tisoč petsto enot, nič koliko člankov, strahovito bibliografijo o Danteju. Da sem lahko potem iz tega korpusa potegnil nekaj, kar je bistvenega. Saj zdaj mi bo to knjigo Dante pri Slovencih mogoče izdala Slovenska matica. Eno poglavje iz te knjige (/ primi riflessi di Dante nello spazio culturale sloveno) pa bo v kratkem izšlo v Ameriki, v reviji Italian Quarterly, ki jo izdaja Ruthers University v New Brunswicku v državi New Jersey. Vprašanje je, kaj je za koga prioriteta, zame so bile takrat te stvari prve. Mislim, da to ni prav. Žal jaz tega pri sebi ne morem popraviti. Seveda potem tega ne morem zahtevati od drugih. Prepričan sem, da bi se morali vsi mi, vsi državljani, od prvega do zadnjega, prvenstveno ukvarjati s politiko, šele potem bi z neko selekcijo dosegli neko pravo urejenost.
Literatura: Samo vprašanje, kako se uk\'arjati s politiko, ker imamo zdaj mnoge, ki se s politiko ukvarjajo samo z mislijo, kako bi jo preusmerili v svoj žep in k svojim koristim ...
Perčič: Tako. Poznam nekaj takih bližnjih primerov. Mislim, da smo mi drugi naredili napako, ker se nismo sami skušali ukvarjati s politiko ... Da se vrnem k vašemu prejšnjemu vprašanju ... Sam, na primer, sem bil za novorevijevce še premlad, to je bila generacija, ki je iz Problemov prestopila k Novi reviji in jo ustanovila ... Ta skupina je imela tudi specifičen kulturen nastop, niso nastopili z nekimi svojimi literarnimi, oblikovnimi pogledi, ampak so prišli čisto kot organizacija, formacijsko so drugače nastopili, ker »to je bilo prvič, da se je še v prejšnjem režimu tako formirala neka revija. Mislim, da so s svojim ravnanjem veliko tvegali. Je pa tudi res, da sam nisem tako produktiven, da bi v nekem revialnem krogu jasno, produktivno in veliko nastopal. Kar nekaj sem objavil v Dialogih, objavljal sem pa čisto povsod, od Tribune, Sodobnosti do Nove revije itn. in za določene stvari sem vesel, da so ugledale luč sveta. Kar pa zadeva Gradišnika, Kalčiča, Švabiča itn., me je takrat, ko je pri mariborskih Obzorjih leta 1982 izšel moj prvenec, Aleksander Zorn v neki kritiki v Naših razgledih pridružil tem
avtorjem, osebno pa se z nobenim od njih nisem še nikoli srečal in jih sploh ne poznam. Oni so se pa družili. Celo nogomet so igrali skupaj. Jukič je igral pri Olimpiji, bil je celo poklicni nogometaš, če se ne motim.
Literatura: A ta "novogoriški"?
Perčič: Ja, sicer sem jaz tudi nogomet igral, in to z veseljem. Ampak zdi se, da njih pravzaprav ni družila neka velika motivacija, ki bi bila družbeno angažirajoča, da bi jih dejansko določene stvari zavezovale. Tako kot se je zgodilo z novorevijevci. Zdaj se mi pa sploh zdi, da so avtorji šli vsak zase. Občutek imam, da niti tako imenovana nova proza, ali pa postmodernizem, ali karkoli ni nekaj, kar bi ustvarjalca k čemurkoli zavezovalo.
Literatura: Preden spetpreideva k vaši literaturi, se lahko za hip pomudiva pri prevajanju. Zanimivo je, da ste predvsem prozaist, prevajali pa ste predvsem poezijo in celo v tuje jezike, angleščino, francoščino. So to naključja? Prej ste že omenili prevajanje Šalamuna.
Perčič: Moja pot do poezije vodi prek Ezre Pounda, šele nato sem se ukvarjal z Dantejem, prevajal pa sem marsikaj tistega, česar drugi niso hoteli, nekaj stvari pa sem si izbral tudi sam. Šalamuna sem prevajal povsem na njegovo pobudo. Dva tisoč verzov, nekaj jih je izšlo v francoski reviji Migrations, nekaj jih je bral na pesniških prireditvah. Prav tako skupaj s francoskimi prevajalci sem prevajal Toneta Pavčka, v angleščino pa skupaj z Angležinjo Bridget Peel Vedro katedralo Francija Zagoričnika. Ta prevod so mi objavili v časopisu North Dakota Quaterly, ki ga izdaja University of North Dakota. Prevajal pa sem v angleščino tudi Daneta Zajca in izšel je m Le Livre slovine leta 1988. Iz italijanščine sem prevedel dramo Giovannija Testorija Edipus, za gledališče Glej. V francoščino sem prevajal Potokarja, Krstiča, Ihana, Debeljaka, Mozetiča, Tauferja, Strniša, Kocbeka in tudi Ostija. Mnoge za Vilenico. Mnoge za Le Livre slovčne. Poleg njih še mnogo tujih avtorjev.
Sploh smo bili že v mojem otroštvu, pri nas doma, zasuti s knjigami, živel sem v okolju, ki je bilo izredno bibliofilsko. Pri nas se je ogromno bralo, vedno smo imeli veliko literature in tudi debatirali smo pogosto o teh temah. So me pa v literaturi vedno mučile nekatere dileme, ki so baje tudi Flauberta: kako nekatere stvari postavili, da bi bile čimbolj implicitne, da je treba v besedilu čim manj razlagati še dodatno. To je bilo tudi nekakšno moje temeljno izhodišče, ko sem pisal Izganjalca hudiča. Stvari čimbolj skrčiti, čimbolj reducirati, naj bo čim več stvari v tekstu samem. "Ne!" je zavpil. "Ne," je zavijal z očmi, je jecljal itn., kakor skoraj zdaj jaz jecljam,
ampak vse to se mora zgoditi znotraj, v samem tekstu.
Literatura: Vas to zgoščevanje besedila, sploh intenzivno udarjanje z jezikom v najrazličnejših oblikah ni nikoli močneje pritegnilo v pisanje poezije?
Perčič: Pisal sem nekakšne literarne fragmente, imel sem po radiu kak Literarni nokturno, objavil sem kakšno pesem v Tribuni pa v zagrebškem Oku, v Novem Sadu, v Beogradu, to je bilo še pred leti. Vendar to zame niso bistvene stvari. Mene poezija ni nikoli motivirala tako intenzivno in v tem smislu, kot me je motivirala proza.
Literatura: Kakor hitro pa spregovoriva o vaši prozi, se takoj vsiljuje vprašanje, kaj je pogojevalo tako dolgotrajen premor med vašo knjigo kratke proze, prvencem Pot v nestalnost (1982) in romanom Izganjalec hudiča (1994) - dvanajst let proznega molka. Vprašanje je še toliko bolj umestno glede na vaša leta, ki so običajno ravno najbolj ust\'arjalno obdobje. Mogoče je to začetek zgodbe o zapletih z rokopisom za Izganjalca hudiča?
Perčič: Eden od razlogov je, da jaz ne pišem veliko. Bolj bi se moral disciplinirati, več bi si moral vzeti časa za te stvari. Pišem počasi. Besedilo mora biti izdelano. Jaz nisem lak, da bi lahko roman napisal v enem zamahu in ga potem ne bi več popravljal. Nekateri tako pišejo in to so celo krasni teksti. Za Izganjalca hudiča ne velja to, kar so napisali nekateri kritiki, da je bil napisan na mah. Jaz bi sicer zelo rad, da bi bilo to res, samo predstavljajte si, koliko časa bi mi ostalo. V resnici pa sem Izganjalca veliko predeloval, spreminjal stavke, ker sem hotel, kot sem rekel že prej, da bi bilo čim več stvari tekstualnih.
Literatura: Ampak vi se s celoto ponovno ukvarjate, ne da bi izpilili posamezno stran in potem nadaljevali?
Perčič: Seveda, spet se lotim vsega, celotnega teksta. Rokopis je najprej "ležal" pri dveh slovenskih založbah, ne bom pa povedal pri katerih dveh.
Literatura: Zakaj pa ne?
Perčič: Zato, ker sla se oba urednika kompromitirala, eden je "popolnoma mimo ustrelil", drugi moje mape sploh premaknil ni, kot sem ugotovil pozneje.
Literatura: Imen pa nočete povedati iz človeških nagibov, v imenu nekakšne "fair play" ali ker se bojite za objavo svojih prihodnjih romanov?
Perčič: Mislim, da je mogoče vsaj enemu od njiju malo žal ...
Literatura: ... in naj jima bo odpuščeno ...
Perčič: Tako. Potem pa sem pisal Tonetu Pavčku kot nekdanjemu uredniku Cankarjeve založbe in ga prosil za pomoč in priporočilo. Rokopis
je res odnesel na Cankarjevo založbo in ga priporočil.
Literatura: Kdaj pa je potem roman v resnici že nastal?
Perčič: Nekako leta '87 ali '88.
Literatura: Ali ste kdaj razmišljali, da bi oba dela romana objavili kot samostojni knjigi - zlasti prvi del je tako sklenjena enota. Matevž Kos je v kritiki v Književnih listih celo zapisal: "Če bi prvi del izšel kot samostojna celota, bi dobili sijajen kratki roman."
Perčič: Ne, na to sploh nisem pomislil. Zame sta oba dela tako povezana ... Je pa res, da so me že prijatelji opozarjali, da je tekst predolg, da mi ga ne bodo nikoli objavili, če ga ne skrajšam, in podobno.
Literatura: Iz literature, ki jo navajate na koncu drugega dela Izganjalca hudiča, je razvidno, da obvladate vse glavne evropske jezike, pa tudi sicer v besedilu igraje prehajate iz slovenskega besedila v kakšen stavek ali kar cel odlomek v nemščini, angleščini, francoščini, italijanščini... O poliglotstvu pri vas torej ne gre dvomiti, še bolj pa me zanima, do kakšne mere ste se lahko seznanili s sodobno literaturo teh narodov in ali morda pri sebi opažate bolj neposredne vplive teh literarnih okolij?
Perčič: Mene je vedno zanimala literatura vsakega miljeja, ker se mi zdi, da literatura ni nekaj, kar bi obstajalo samo po sebi, ampak pač pripada določenemu okolju, določeni civilizaciji. V Nemčiji sem veliko hodil po antikvariatih. Nanje te tam tudi takoj opozorijo, če si bibliofil. Kupil sem si tudi serijo stošestdeset let starih knjig. To so dela, v katerih so objavljena pisma italijanskih umetnikov, Da Vincija, Michelangela itn.
Literatura: Pravzaprav vas starejša literatura bolj privlači kot sodobna.
Perčič: Pa tudi sodobno berem.
Literatura: Vse v izvirniku?
Perčič: Veliko, ne pa vsega. Čisto drugačno izkušnjo imate, če Kafko berete v izvirniku kot pa v prevodu. Naši prevodi so nedvomno odlični, Grünov in drugi, a vseeno ... Nekaterih kontekstov pač ni mogoče približati drugačnemu kulturnemu okolju.
Literatura: Vpliv teh kultur je nedvomen tudi v Izganjalcu hudiča. Ali se po vašem ta vpliv kaže predvsem v posameznih elementih, ki so vnešeni iz tujih okolij, od zgodovine, resničnih oseb, do prizorišč itn. ali pa sami tudi čutiti bolj neposredne vplive določenih avtorjev?
Perčič: Gotovo je v Izganjalcu precejšen Beckeltov vpliv, na primer iz Molloya, čeprav je v romanu nedvomen še Faulknerjev vpliv, odmev zasledovanja v Svetlobi v avgustu, na primer. Ampak jaz sem imel, ko sem
pisal prvi del, eno samo stvar pred očmi, glede na vse te avtorje, ki so pisali bolj disciplinirano o raznih ubežnikih in kaznjencih, recimo tudi Ščepanovič v delu Usta polna zemlje: Simuliral sem situacijo, in sicer, kako se neka ideologija lahko prenese z enega človeka na drugega, kako funkcionira ta prenos. Kakšni so pri tem mehanizmi, kako se to dogaja, v kakšnem okolju. Hotel sem doseči samo psihologizem tega prenosa. Če smo konkretni: temu sledniku se pravzaprav nič ne zgodi, on jo še najbolje odnese. Postane pa dedič tiste ideologije, ki jo je prinesel Vodnik.
Literatura: Nazadnje učinkuje celo bolj zagrizeno ...
Perčič: Še bolj zagrizen je, vprašanje pa je, zakaj. Saj mu ni tega treba. Mislim, da se je prav to dogajalo v naši družbi v času komunističnega totalitarizma.
Literatura: Ob branju Izganjalca hudiča se bralec še enkrat zave, da večina ljudi, razen nekaterih individualcev, sploh nima v sebi neke pristne, resnične želje po svobodi, oziroma, če že misli, da si jo želi ali se celo zavzema zanjo, je pozneje ne zna živeti, kaj šele v njej uživati.
Perčič: Večina vprašanje svobode v bistvu odriva v podzavest.
Literatura: V vašem romanu se kaže tudi velika erudicija, poznavanje najrazličnejših področij. Pa vendarle bi vprašala, glede na vire, ki so navedeni na koncu, ali je to izbor gradiva iz del, ki ste jih brali že davno prej in ste jih zdaj pač uporabili, ali pa ste si posamezna vedenja z branjem strokovnih del poglabljali še sproti, kot je to pač zahtevala posamezna tema romana?
Perčič: To je bila literatura, ki se mi je ob pisanju nakazala kot potrebno gradivo, je pa knjig, ki sem jih prebral ob tem, še mnogo več. Še najmanj se mi pa zdi upravičeno, da kritiki citirajo Kafko. Kafko sem jaz zelo veliko bral, ampak zdi se mi, da je ravno njega v mojem romanu še najmanj, ker ne vem, kje naj bi pri njem našel analogijo ali parafrazo tega preganjanja. Njegov Josef K., ki ga preganjajo v Procesu, je človek, ki je čisto soliden in povsem zanesljiv. On se pravzaprav nobene stvari niti ne boji, celo kar sam gre na sodišče vprašat, kaj hočejo. Zame je bil Kafka odkritje, ko sem ga bral v nemščini, ko sem videl, kaj vse ti nemščina omogoča, da lahko bralca zapredeš z jezikom. Nemščina omogoča tovrstno konstrukcijo, da lahko posameznemu glagolu dodaš predpono in mu s tem spremeniš pomen. Vizualna in tudi vsebinska podoba pa dobivata neko svojo mrežo; in če se gibljete v nekem specifičnem temnem prostoru in če znotraj nastopajo glagoli, kot so, denimo, glagol "nehmen", lahko dobite čisto nov pomen kot "annehmen", pa "abnehmen" itn., pa ste še vedno v sferi
"nehmen", ampak avtor vas zvablja v vedno večjo grozo, rabi vedno manj besed in je kot pajek. Niti opazite ne, kdaj vas Kafka zaprede, in to mi je bilo pri njem všeč. To sem hotel narediti v slovenščini, to sem jaz vzel pri njem. Ker ti slovenščina neposredno takega jezikovnega mehanizma ne omogoča, uporabljaš druge stvari, da bi dosegel enak učinek. Zato so v mojem romanu pogosta ponavljanja, stalno vrtinčenje okrog istih tem, vračanje istih prizorov in stavkov, tako da imaš pri zasledovanju v prvem delu Izganjalca nenehno občutek, da sploh niso nikamor prišli. Vodja vodi lov natanko tako, da kaznjenca ne morejo nikoli dobiti. Stalno podira racionalno strukturo in to je v bistvu nekaj, kar je hotel Hitler. Hitlerjev cilj pri konstrukciji njegove stranke je bila katoliška cerkev. Ni si želel klasične stranke, temveč stranko, v kateri bi ljudje prevzemali nase iracionalne stvari in zato čutili še večjo zavezanost in pripadnost tej stranki. In znotraj tega sem hotel rešiti vprašanje, kako nekdo v bistvu postane član neke totalitarne organizacije. Ampak mar niso naši komunistični voditelji hoteli prav nekaj podobnega. Mar se ne ponuja neka strašna črta, ki predstavlja nevarno in pogubno kontinuiteto sredi srednje Evrope: komunizem, ki je pravzaprav nemška zadeva, motor z zunanjim izgorevanjem, ki so ga izumili Nemci tako kot tudi motor z notranjim izgorevanjem. Mi hočemo tja k njim v Mitteleuropo, ta pa ima sama toliko problemov s svojo histerično preteklostjo in lastno neuravnovešenostjo, da nima smisla, da se na njihove tradicije priklapljamo še mi. Botho Strauss pravi, da so njihovi zločini sakralni. Bomo mi zanje delali pokoro? Je to del naše tradicije, nacizem, komunizem, Marx, Hitler? Pošastno je dejstvo, ki je očitno in je pred našimi očmi, a ga vseeno ne vidimo: potem ko je v Rusiji prišlo do revolucije, se je Lenin nadejal revolucije tudi v Nemčiji. Tam je bilo konec koncev veliko komunistov in Nemčija je bila glede komunističnega gibanja v Evropi ključna dežela. Tam so Spartakovci, Rosa Luxemburg, Liebknecht... Ampak v zelo kratkem času po nastopu Hitlerja leta 1933 vi dobite ekvivalent nacistov, ki vam bi pred letom odgovarjal številu komunistov. Mar v tem ne obstaja neka kontinuiteta? In potem s porazom leta 1945 dobile vsaj v vzhodnem sektorju iz nacistov isti ekvivalent komunistov, iz istih nacistov, ki so šli že skozi metamorfozo in so mnogi v mladosti začenjali kot komunisti. Paralela se vam ponuja z našim primerom, s komunisti, ki se vam levijo v naciste kot Jelinčič in podobno. Vprašanje je, zakaj se pojavljajo ta ekstremna stanja v središču Evrope in ali se jim zdaj ponovno ne približujemo. Zakaj se Slovenci ne bi naslonili tudi na kakšno romansko in anglosaksonsko izročilo? Poglejte Bernharda, ki ga zdaj igrajo v Mestnem
gledališču. Prepustimo histerijo, rasizem in duševno neuravnovešenost skupaj s koncentracijskimi taborišči Avstrijcem in Nemcem in drugim Mittelevropejcem. Kaj bi mi s tem.
Mislim pa vendar, da mi, ki živimo v Evropi, nekako ne moremo mimo stvari, ki so se zgodile na tem prostoru, to je evropski kontekst in do tega moraš zavzemati neko relacijo. Evropejci še vedno nekako s strmenjem gledamo na to, kar smo naredili v dvajsetem stoletju. O tem še nimamo čisto razjasnjenih pojmov, ker tudi ti fenomeni, ki so se dogodili v evropski zgodovini, še niso čisto pojasnjeni in zato se nam lahko vedno znova še dogaja in Čečenija in Bosna in pravzaprav je to neko tveganje, ki je imanentno v naši kulturi.
Literatura: V nasprotju z zelo raznorodnimi zgodbami, ki polnijo vašo knjigo Pot v nestalnost, pa je zgradba Izganjalca hudiča zelo trdna in dosledna. Bi potrdili domnevo, da je bila že vnaprej zamišljena sorazmerno podrobno?
Perčič: Izganjalec hudiča bi lahko bil še bistveno bolj obsežen, lahko pa tudi precej krajši in to je struktura, ki je zelo hvaležna za pisanje, čeprav tako delo tudi ni nikoli dorečeno. Glede na to, da ne živim od pisanja in tudi glede na to, da rad gradim, se bom v prihodnje gotovo še bolj subtilno ukvarjal s strukturo svojih del. Vsaj skelet za Izganjalca hudiča sem imel sestavljen že pred pisanjem. Vnašanje zgodovine v besedilo in zanimanje zanjo pa je za nas, ki smo študirali jezike, že skoraj nekaj samoumevnega. Pa tudi pri nas doma, v moji družini, smo se z vprašanji zgodovine sploh veliko ukvarjali.
Literatura: Nekateri kritiki vam očitajo, da ste s pretirano dokumentarnostjo v drugem delu Izganjalca hudiča besedilo preveč obremenili. Se lahko toliko vživite v vlogo bralca, da skušate presoditi, ali ta informativnost besedilo tako zgošča, da otežuje razumevanje?
Perčič: Vsak roman nastaja kot samostojna gradnja, kot samostojna rastlina. Zato ima tudi določene sestavne dele, ki se avtorju zdijo potrebni, kritik pa pač lahko ima svoje mnenje o tem.
Literatura: Navsezadnje pa lahko ima vsak avtor ob užitku za bralca še svoj užitek in vaš se očitno kaže tudi ob posredovanju teh informacij.
Perčič: Seveda, saj sami veste, predvsem zato pišemo, ker nam je to v užitek. In o vsaki od teh tem bi se dalo še in še napisati. Samo prostozidarstvo, na primer, to je neizčrpna tema.
Literatura: No, to je gotovo eno tistih vprašanj, pri katerih najprej
pomisliš, da ste se jim posvečali že davno pred pisanjem tega romana. Če vzamem samo en citat iz Izganjalca hudiča- "Bili so trenutki, ko se mi je zdelo, da držim vsa vlakna framasonst\'a v rokah." Mislim, da ne bo pretirano, če vprašam, koliko let ste se predajali tudi temu študiju ?
Perčič: Framasonstvo me zanima, ogromno gradiva sem o tem zbral, tudi iz periodike, čeprav me danes zanima bistveno manj, ker mislim, da so prostozidarstvo kot strukturo prerasle druge tajne organizacije. Sem se mu pa, težko rečem, koliko časa, vseeno intenzivno posvečal pred kakšnimi dvanajstimi leti. Danes gledam te stvari nekoliko bolj z distanco. Mene je posebej zanimalo, ko sem bral Mein Kampf, dejstvo, da Hitler, pravzaprav Hess, ker Hess je večinoma napisal Mein Kampf, neznansko veliko srda zliva na prostozidarje in Žide. Židje pa so neka specifična grupacija v zgodovini: so narod, ki je ohranil svojo vero, svoj jezik in svojo pisavo, kljub težki zgodovinski usodi. Njim ne najdemo primerjave. Oni imajo neki svoj logos. Slovenci našemu logosu vedno lahko vzporejamo, denimo, neki irski logos, medtem ko so Židje res nekaj čisto specifičnega.
Literatura: V Izganjalcu hudiča je nenehno navzoče vprašanje ideološke represije. Izhajate pri tem tudi iz lastne izkušnje, denimo iz časov lektorovanja v tujini?
Perčič: Mi smo bili doma deležni dobre vzgoje. Moji starši so krščansko vzgojeni in so tudi nas tako vzgajali, vendar so nam potem pustili popolno izbiro, popolno svobodo, tako da smo ohranili pristne stike, ker nas nihče ni silil v kakšno hinavščino, tudi če kdaj pride do kakšnih besednih konfliktov. V Izganjalcu hudiča pa je seveda nekaj čisto neposrednih življenjskih izkušenj. Recimo zime, ki sem jih doživljal kot otrok pod Krvavcem. Če je zapadlo meter snega in več, je bilo to lam čisto normalno, pa ne kje na vrhu, ampak v dolini, v Cerkljah, kjer sem odraščal. In te pokrajine sem izrabil v prvem delu romana, to niso izmišljene poti, ki si jih zasledovalci utirajo v snegu, ne, jaz sem jih v duhu čisto natančno videl. Kar zadeva pa te izkušnje v drugem delu romana, ko se pojavi zasliševalec, Kos, z imenom, ki seveda simbolizira kontraobveščevalno službo, pa lahko povem, da jaz nisem nikomur podoben v tem romanu in se tudi z nikomer ne solidariziram. Po silovitosti in energiji bi bil v romanu še najbliže vodji, jaz bi jih gnal, da bi tekli kot svinje.
Literatura: Zadnji dve leti pišete nov roman. Je že v taki obliki, da lahko nekaj poveste vsaj o njegovi temi?
Perčič: To je tema, ki se v bistvu inspirira pri Sarajevu, gre za obleganje
mesta. Vse pa se dogaja pri nas v Kranju. Zunanji okvir je torej obleganje Kranja.
Literatura: Vi v Sarajevu niste bili, to je čista imaginacija?
Perčič: Čista imaginacija. Potegnil pa sem preprosto paralelo: Slovenci smo hoteli dobiti olimpijske igre, Sarajevčani so imeli olimpijske igre itn. Teh paralel je še veliko, vsi bi radi imeli neka cvetoča, glavna mesta, gremo se neke plinifikacije - v Sarajevu so plinifikacijo naredili pred olimpijskimi igrami - skratka, zdi se, da obstaja vendarle neki logos; greš po isti poti, mogoče bodo lepega dne tudi res prišli kakšni oblegovalci, ki bodo oblegali to mesto, v tem smislu roman morda anticipira nekatere stvari. Zdi se mi pa še posebej zanimivo, da se pravzaprav vračamo nazaj, v italijanski srednji vek, v politiko obleganja mest. V Italiji je bila sicer situacija taka, da so bile to državice, ampak kar naenkrat mesto postaja nekaj posebnega, kar je meni sicer s tehnološkega stališča blizu. Mesto ima kar naenkrat neko oskrbo, neko proizvodnjo, ki je bolj performantna, kot je bila, na primer, pred sto leti. Pred sto leti je bilo to vendarle le bolj podeželje in bi mesto hitro "padlo", zdaj pa mesto nekako lahko preživi. Oblegajo že Grozni, zdaj že napovedujejo, katera mesta bodo še oblegana, tu v bližini se to dogaja z mesti, po nekih napovedih bodo izbruhnili še novi medetnični konflikti na svetu, a vedno se to dogaja v nekih aglomeracijah in zdi se mi, da je to zanimiva tema.
Literatura: Kronološko ste to postavili v ...
Perčič: Kronološko sem to postavil kakšno desetletje naprej.
Pogovarjala se je Marjeta Novak Kajzer
' V prejšnji številki je v rubriki Intervju pomotoma izpadlo ime fotografa Mihe Frasa. Za neljubo napako se prizadetemu opravičujemo.