Samoupravljanje danes in jutri
Socialistična družbena uredi-tev SFRJ temelji na oblasti de-lavskega razreda in vseh delov-nih ljudi in na odnosih med Ijudmi kot svobodnimi in ena-kopravnimi proizvajalci ter ustvarjalci, katerim služi delo izključno za zadovoljevanje nji-Siovih osebnih in skupnih po-treb. Temeljna organizacija adruženega dela in delovpa, skupnost, to sta osnovni obliki združenega dela, kjer delavci uresničujejo svoje osnovne pra-vice . in izoplnjujejo osnovne dolžnosti, da neposredno, ena-kopravno in demokratično od-ločajo o pogojih in rezult-atih svojega dela, da neposredno urejajo skupna družbena vpra-šanja ter odločajo o drugih vprašanjih svojega družbeno-ekonomskega položaja. Seveda, osnovno načelo je, da delovni ljudje izvršujejo te svoje pra-vice in dolžnosti ne kot po-samezniki, temveč organizira-ni, vsd skupaj povezani in zdru-ženi v vseh oblikah samouprav-nega organiziranja ter na ta način uresničujejo idejo ZKJ ln tovariša Tita o neposredneni vplivu delavskega razreda in delovnih ljudi na vsa dogajanja
v družbi in obvladanju oelot-nega procesa družbene repro-dukcije.
Vse te pravice in dolžnosti delovnih ljudi določa ustava, ki smo jo sprejeli vsi, kako pa se te pravice in dolžnosti ures-ničujejo y življenju, na delu v temeljnih organizacijah zdru-ženega dela, delovnih skupno-stih.
Danes, leto po sprejemu no-ve ustave, samoupravljanje de-lavskega razreda še ni zaživelo, ni prodrlo v zavest delovnih ljudi, tako kot bi moralo. In zakaj ni? Zgleda, da se delov-nd ljudje še vedno ne zavedajo svojih pravic in dolžnosti, ka-tere jim določa ustava ali pa se bojijo odgovornosti, ki je jasno prisotna, če z nečim upravljaš. Tako situacijo pa s pridom izrabljajo posamezniki, zasedajo položaje, na katerih sploh ne bi smeli biti, na ka-tere so se povzpeli v pretek-lem obdobju in na katerih bi se radi obdržali tudd sedaj, kar jim trenutno še uspeva, ven-dar je vprašanje, do kdaj, ko-liko časa se bodo še lahko oko-riščali na račun delovnKi ljudi,
koMko škode bodo še naredili naši skupnosti. Od delavcev je odvisno, kako dolgo bodo še gledali, da se posamezniki oko-riščajo s s&dovi njihovega dela in se s samoupravljanjem na koncu jezika skrivajo za orga-ni samoupravljanja in preko njdh z raznimi pritiski uveljav-ljajo svoja hotenja, dokler ne bodo delovni ljudje spoznali, da nihče drug, kot le sami lahko koristijo in uporabljajo družbena sredstva, do tedaj naš novi sistem ne bo mogel zaži-veti in nam koristiti tako, kot je njegov namen. Delovni ljud-je se morajo poivezati, da je le v slogi moč, da se morajo bo-riti za skupne interese, ne da vsak dvigne glas le tedaj, ko se čuti osebno prizadetega, glas mora vsak povzdigniti tedaj, ko gre za našo skupno imovl-no, saj takrat ščiti tudi svoje interese in potrebe, ne pa da misli, da je ob takih situacijah modro molčati in prepustiti vse drugim. Tako misli večina, za-to pa lahko potem posamezni-ki naše socialistično samoup-ravljanje izkoristijo v svoje privatne namene.
Zato morajo delovni ljudje začeti izpolnjevati svojo nalo-go, tako kot je le-ta podana v ustavi, da uresničujejo oblast kot subjekti, organizirani v te-meljnih organizacijah združene-ga dela, delovnih skupnostih, krajevnih skupnostih in dru-gih samoupravnih organizaci-jah, ter se s čim tesnejšim sode-lovanjem arganiziranih subjek-tivnih sil kot so ZK, SZDL in zveza sindikatov, uresničeva-ti smisel naše hove ustave, da vsa oblast pripada delavskemu razredu in delovnim ljudem preprečiti vsake poiskuse, da bi se posamezniki okoriščali na račun delavcev ter jim jasno pokazati, takim telinokratom, kje je njihovo mesto. Zapom-niti si moramo, da bomo le s skupnimi močmi dosegli naš boljši jutrišnji dan, ki bo pri-šel, če bomo delali tako, kakor znamo, složno in po samo-upravni poti.
Naj končam z besedami na-šega voditelja tovariša Tita: »Noben sistem. še tako dobro zamišljen ne more sam po se-bi dobro delovati, če ga delov-ni ljudje ne uresničujejo v živ-Ijenju.«
Zapomnimo si te besede in, kadar bo naša delovna skup-nost v težavah, jili imejmo še posebej pred očmi ter jih ures-ničujmo.
Boris Pavlica