ZORA
časopis za zabavo, znanost in umetnost.
Štev. 8.
v Mariboru, 15. aprila 1872.
Tečaj I.
Zabavni del.
Na čakanji.
Obraz iz francosko-pruske vojne.
Debla lesov ardénskih stokajo letos pod grozDO težo. Vejevje visi k zemlji, kakor bi bila na koncu vsake težka vtež. Nižja šuma je snegom celo pokrita, podobna maliij^kopicam in bribčkom; večja pa slična stavbam. Zgoraj vejevje prek in prek rahlim snegom odeto, je streha, snežni zavoji od tal do vej, zid, tu in tam kak otvor do snego-praznega notranjega je okno tih snežnih bajtic.
Glej ! tu tik ceste smrekovje celo podobno bajti z jedinim oknom. — Zares je koča vsa ob-snežena in bivalee v njej.
Sede na kamenu mahom kritem, strmi nepre-makneno na cesto, s puško naslonjen na kolena, — strelec na čakanji.
Hoj! to je nebeška zabava, lov, in naj mič-nejši pri njej čakanje!
Ako lovec z izvrstnim lovskim psom podne plaši zver iz ležišča, in vstrašeno na planjavo strelja z rano kvapno — to ni užitek, to ni pol radosti ; predno še se človek prav zave, že je vsega konec.   Drugače na čakanji.
V varnem zakritji čaka lovec, da pride zver sama. Izbere si najboljšo in najlepšo, a ne kar mu baš nagoda na streljaj privede. — — Uživa radost, kapljo za kapljo, pri vsakem gibu posebna slast. On je, kakor smrteljnik, kateremu se je posrečilo stopiti v čarobno okrožje živalstva. Z zahajajočim solncem odpira se njegovim očem kraljestvo živalstva. On gleda od stopinje do stopinje in izpoznava mične sposobnosti njih življenja, prodre v njih najskrivnejše tajnosti, o katerih obi-
čajni zemljan še trohice ne sluti. S kratka, postavi se v sredino živalskega tvorstva, po zakonih svojih in pravilih razdeljenega v rodine in občinstva, s cela kakor ljudje; in človek je tu — po bitji svojem postavljenem nad vsemi zemeljskimi stvarmi — najvišji vladar — osoda. —
Gromom vlada in bliskom, en tresk razdre srečo cele rodbine — ustreli otca, matko, deteta ali pa velikodušno jim pusti blažiti se dalje, čakaje na dostojuiši predmet strele pogubilne. —
Isto tako človečja osoda. Ona tudi često preskoči berača, pokosi nenadoma radožituega velikaša, in ako boljšega plena ne najde, pobere na-ravnoč, kar jej nasproti pride ....
Ali čuj ! sneg je zaškripal, zver se bliža. Strelec dvigne nabito puško — oko se mu leskne — nagne se k otvoru . . .
Srnec šibek hopka iz temnega lesa ravno k cesti. Visoko ay\ga, glavo, nastavlja ušesa poslu-haje, nigdje-li ne opazi moritelja. Ali od nikod ni duha ni sluha, vse varno. Obrne se, zarenči in zopet zaškriplje sneg. Na plani se pokaže srna, za njo dva mladca. Dva, trije skoki, in cela rodbina je skupaj. Srna skoči k srncn, kakor bi se poljubila, za njo mlada srnčeta. On zopetuje njih pozdrav, gladi je po čelu, po vratu gladkem. Zopet čuješ znani glas in brezskrbno počno vsi vohati in iskati okolo dreves snegom zavitih, in v ka-menji, kde bi se dala kaka biljka ali korenec najti za večerjo.
No! strelec, zdaj je čas. Povoljno moreš si izbirati, kar se ti ljubi; stare, mlade, srnoa, srno. Gotov strel — in plen ti ne uide.
Čuden lovec!   Na dvajset korakov krasna

102
zver, in on đvigneno puško rahlo spusti zopet na koleno. Niti poželenja no čutiš po tej krasni ži-valici? Ne dati srce uničiti blage lesne rodovine?
— Zares, dobro izpada ta prosta večerja.
Srnec je našel travo pod gostim grmom, obrne se k svojim — zastoče in urno priskočijo vsi, vtaknejo glavice v tesni kupček zelenja — pasejo se. Radostni se gnetejo okolo skrbnega otca in hvaležni kažejo mu svojo gorko priljubnost.
Da, kdor je čutljivega srca, ta ne bi mogel uničiti sreče tako ljubke rodbine !
In „on" je oče — celi obraz in oči njegove to kažejo sti-mé na divno gromadico globokim čutom in ganjenjem.
Glej ! solze mu padajo z očes in gosto lijo po lici na brado : spomenil se je na svojo rodovino. Da! — je o tec — ali otec zapuščen — brez otrok. Imel je tri otročičke, tako mile, nedolžne kakor ta smčeta — tri angelčke: dva sinka, podobo svojo omlajeno, up svojega srca, nado svoje starosti — Karlika in Ludvika; in hčerko, bistro deklico, radostno in zabavljivo, ljubico cele rodo-vine : staršev in bratov obeh — zlatolaso Jozefinko
— modrooko — kakor zlito podobo svoje preljube Rezike.
Imel je — ali nema jih več!
Nemila srai-t mu je odtrgala vse naenkrat; miljeno ženko, fantiča in deklico, ter ga učinila iz najsrečnejšega očeta najnesrečnejšega ubožca. Smrt strašna ....
Bil je dan krasen, kakor jih uživajo na Francoskem vinotočnega meseca. Svitlo solnce je pošiljalo skozi okroglo okno svoje žarke v sobo ter podobilo zlati krog na čistih tleh.
Ljubo-domač ta krog! Sred njega se igra mačka s svojimi mladimi in okolo njih trije ótro-čički ljubljeni in med njimi klečala je mila matka, blažena radosti svojih ljubčkov. Igrala je kakor dete z mačkicami, zopet in zopet vrteča jih v kolobaru, da so šaljivo plezale in kotale se druga krog druge, i^ radost otrokom, ki so se smijali, da so jim solze tekle po kroglih licih, srebrno se lesketajo. In vsi so se veseli obrnili od igre k otcu, ki je zadovoj'jno si ogledovaje svojo rodovino izza mize, užival najslajšo očetovsko slast, ter ob enem vpili: ,,Hej olec, glej sem!"
V najvišji radosti nanj niso pozabili. Ne tešila bi jih radost, da bi jo bili sami uživati morali. Z njimi mora se radovati tudi on, katerega Jia celem svetu največ ljubijo zraven svoje pre-Ijubljene matere. Celo nič ne dvomijo, da bode to očetu ravno tako  dopadlo kakor jim samim;
vsaj je tak kratkočasno in smešno, ta živi šopek glavic, nogic in repcev.
„Otec, otec, scm-le glej!"
Tudi matka, smehljaj na ustnih, radosti svitlo oko k njemu obrne in kakor dete med decami nežnim in milim glasom ponavlja:
„Otec, poglej!" '
„In otec divi se in gleda, kakor bi prvokrat videl zaklad svojega blagostanja na zemlji in blaznega in srečnega se čuti, kakor še nikdar.
O, samo dobro si jih oglej, da si vtisneš globoko v dušo obrazek sreče svoje za sladki spomin v nesreči, preteči ti od bridke sodbe.
Le gledaj in okrepi se s tem pogledom — gledaš jih — zadnjikrat!
Radostni so gledali otroci in žena iz zlatega kroga k očetu in oče nanje — v tem hipu udari skozi streho in strop v čarobno mični krog nad mačkice in nedolžne igralce — oglašujoči tresk, kakor bi se bila zemlja razpokla. Po matki srečni, po otrocih smehljajočih se, po mačkicah in soln-čnem kolu na snažnih tleh — in dalje po tleh in pohištvu okolo, po skrinjah in podobah .... A ! koji bes je razbil ta obrazek naj jasnejših barv, ta kinč neprimerljivi! —
Oddel pruske y(yne z nekoliko topov je pridrl blizo vasi, in ker ga je bila razbita francozka armada iz stranskega zakotja s kroglo pozdravila, velel je vodja v nedolžno nič hudega slutečo vas zaganjati bombe za kazen in teh prva je padla v rodovinske sreče zlati krog in ga neusmiljeno razdrla.
Nič ni ostalo kakor raztroški.
Ali nekaj je vendar ostalo : otec pred časkom še najsrečnejši !
Čudež ga je ohranil — žalosten znak zle osode. Ohranil in vendar grozno pobil : dušna rana je bolestnejša od telesne!
Ostali so razdrtki telesni — ud odtrgan od uda, uničen brez bolesti, naglo, tako naglo, da še smeh blaženosti ni utegnil ugasniti na obrazkih. Izginili so vsi v čutu najvišje sreče brez sluti najmanjše bolesti.   Krasna smrt!
On pa po srcu, dušno! Najgorečji, najstraš-niši grom je udaril v njega, nezažgav ga ognjem peklenskim, nevmoriv ga treskom vseuničevnim. Čutil je bolest, tugo, gorje ; poln je bil kakor posoda nad ognjem, vrelim parom do počejenja na-polnena — ali nijedna lehčilna solza ni hotela prodreti z očesa, nijeden vzdih ni mu oleličil nadutih prs. Oko suho je kakor pesek v daljni puščavi strmelo pred sebe na gromado raztroškov
103
pohištva, obrazov in med njimi na kosce krvave, ki so pred časkom bili še eelek mičen nepopisiven
— na ude priljubljenih mu tel po vseh kotih široke sobe razmetanih — tu ročička, tam nožiČka, tam glava razklana, v čelu globoko kos železa, tu v obleki raztrgani krvav kos ....
Vrti se mu v glavi — pred očmi mu postaja vse belo, vse črno; zakalijo se mu celo krvavo. Lasje mu stojć navzgor. Ni bil človek več, le podoba duše mukam očiščenja propadle, in te ne-dajo se popisati.
In kdo bi mogel popisati muke človeka, kateri je v raji stal, vse imajoč, kar srce še tako željno izmisliti more, in naenkrat mu ves raj izgine, da mu ne cvet niti steblice riezlomljene neostane
— vse izgubljeno, na veke izgubljeno !
Vendar ena malenkost ni porušena : črn kri-žek na steni, na njem rešitelj iz bele kosti. Visel je sred podob, okolo njega kakor altar sestavljenih. Vse te je bomba razbila na treskice in jih spalila, samo križec je ostal na steni.
Dva čudna rešenca iz vsestranskega poguba
— mučenika oba!
Zapazivši križek, strga ga s stene: „Ti si odpustil tem, ki so Tebi življenje vzeli, ti si bil Bog — jaz pa sem človek, jaz ne odpustim. Svojo pogubo bil bi odpustil, ali svojih predragih otrok, svoje žene — nikdar, nikdar, na veke ne!
„Poglej name, ki sem vsega obropan, pred tvojim obličjem prisegam sveto prisego: — „za vsak život tu uničenih, deset sovražnih, teh nečlo-vekov — k temu mi pomagaj, ako si pravičen ...."
V levi križ, pravo dvigneno, oči navzgor obrneue k raztreščenemu stropu, krvjo pokroplje-nemu — tako je časek stal — ustnice so se krčevno gibale kakor v molitvi. Bila je to molitev strašna, v nebo vpijoča !
Potem pa skrivši v nedra, zbere ostanke svojih milih, ter jih zanese v grad. Tam v rahli zemlji pod košato jablano izkoplje jamo, razkrije jo slamoj, na njo prt, na prt ude razrite — pokrije jih zopet s slamo — da bi mehko počivali, in zasiplje grob.
Brezovi dve veji v križ zvezani postavi nad zglavje. Tam poklekne, pomoli in pojde, in več se ne vrne.
V bližnjem mestu kupi si puško, prah in krogle, potem dalje v les.
Postal je: „svoboden strelec". Cela duša njegova bila je v ušesu, v očesu. — Ako je začul stopanje konj, ropot vojaških korakov, ako se je zabliskal bodak in špička
pruske čake, vlačil se je kakor senca — po prepadih — za grmovjem — po vseh štirih, da se je približal na streljaj. Potem nameril, ustrelil, in izginil kakor gad.
Nikdje ga niso našli, niti znali odkod je sti"el prišel, od kod se je zvalila trohica dima.
Našli so vselej iskaje novo kroglo, in ta je vselej jednega izmed njih zadela ....
Devet in trideset krogel je že izstrelil — devet in trideset Prusakov že zadel — devet in trideset žrtev že posvetil opomenjanju sencam svojih milih.
Nabil si je štirdeseto.
Jedno žrtvo še terja kri umorjenih.
Iziskal si je bajto z jednim oknom, postavljeno od smrečja in snega — začakuje na poslednjo žertev.
V bližnji vesi je pruska posadka. Gotovo mu pride po tej lesni cesti, kateri vojak na rano! Mesto Prusaka pa pride srnec s svojo rodovino !
Zagleda se v divni kupček. Solze mu oblijó oči. Tako tesno in milo sočutje vnelo ga je za to rodovino, kakor je bilo ona, katero so mu uničili zlobni sovragi.
„Kletba jim zato goreča. Da bi jim najslajše zveze, katere jim krasijo življenje ravno tako razrušila maščevalna osoda ter zlila na njih nezgoda vso svojo jezo".
Čuj ! zopet je zaškripnil sneg. To je Prusak.
Strelec dvigne puško k licu. Zopet ni Prusak. Lisjak krvoželjni skrivoma lazi bliže in bliže k srnkam — pazljivo dviga noge in zopet spuščaje, brez glasu po mrazu, v skripajočem snegu. Tudi sreča živalic nedolžnih ima svoje sovražnike!
Odloži puško — naj poguba konča svoje sovražno delo ....
Ali nikdar! Čemu približale so se mu te zverjadi, da hladnokrvno gleda jih pogubo ! Kdor je hlađen pri nesreči drugih, sam svojo zasluži. — Pa kaj naj stori za nje? Zastreli vraga potuhne-nega? Strel njegov posvečen je osveti žene in otrok, ne sme ga upotrebiti namenu drugemu, čeravno dobremu. Le znamenje budno mora dati, da preti nesreča ....
„Pst!"
Srnec je dvignil glavo, zagledal lisjaka in kakor vetrom odpihanaizginilajevgoščo brzonoga družina. Tudi lisjak ustrašen je odbežal. — Le sneg še v mrazu škriplje in srce bije nedočakane osvete ....
Hoj, čuj ! zopet prerušena lesna tihota. Doni konjski stop, čuje se že sop in celo mečev hrum.
„Hoj, to so res Prusaki".
8
104
Prjhrujejo zares po cesti — ulani pruski — ta divja drhal, hitra kakor blisk; koderrijó, povsod puščajo sled za seboj kakor blisk : — mrtvote, spalenišča. Francija se jih bode dolgo spominjala — v kletvah svojih ....
Naprej jeden, na sto korakov dva, trije, štirje . . . čem dalje tem več. Idejo na rop; oni temu pravijo „rekvizicija ..."
Poči strel spredaj, kjer jaha prvi jezdec.
Podbodnejo konje bližnji, dalnji, podbodnejo jih vsi. Doni daleč po lesu stop konjev begajo-čih in tropa sto jezdecev je zbrana brž okolo prvega jezdeca — mrtvega.
S prestreljenimi prsi leži navznak v snegu. Konj še stoji mirno poleg njega.
„Kdo ga je ustrelil?" pita vodja.
„Tu ga imamo", kričijo vojaki vlekoči za lase človeka upalega lica k njemu.
„Kdo si?"
„Franc-tireur"
„Zakaj si strelil?"
„Da bi ga ustrelil".
„Pogineš, pes!"
„Nemam nič več opraviti na svetu — ustrelite me".
„Se vreden nisi prahu, obešen bodeš".
„Obešen ali ustreljen — vse jedno. Oboje vede s sveta in to je, kar si želim — obesite me".
Ne dajo se priganjati. Konopec je brž pripravljen — imajo jih seboj zadosti. Biriči so pripravljeni za vsak pripad.
Se minuta ni bila pretekla in že je Franc-ti-reur zibal se na brezi krez cesto nakloneni. Imeli so ročnost rabeljsko — vésili so jih po stotinah.
Ali telo obešeno nehalo se je zibati, zginili so jezdeci in gotovo so že spet odpravili nekoliko podobnih nesrečnikov ....
Debla lesov ardénskih stokala so leta 1871 pod grozno težo ....
Poslovenil iz „Svetoz." F. Firbas.
Očetova in hčerina ljubezen.
Humoreska. I.
„ Hočem vedeti, ali imaš še mnogo takih dragocenih pisem?"
To vprašanje da prileten, a oster gospod dekletu, ki sedi ravno pred njim. —
Namesti odgovora nagne dekle nežno glavico, gleda tožno v listnico, in jame milo jokati.
„Klara, hitro mi pisma sem prinesi !" veli
jezni oča, kateremu je bilo to molčanje toliko ko pritrdilo na svoje vprašanje. Ječe in trepetajo v-stane mlada Klara s stolice, da bi očetovo povelje izpolnila. Toda pogled ihteče se krasotice gane mater tako, da je posiljena bližati se svojemu možu ter mu, rahlo potrkajo na ramo, reči: Prosim te Enrik, ne bodi tako oster s hčerjo. On, ki jo ljubi, je časti vreden in pošten mladenič, tudi prihaja od dobre rodovine; in ker sva uže s tem pogrešila, da sva ju brez vse skrbi dostikrat vkup pogovarjati se pustila: je najino lastno zadolženje, da je tako prišlo. „„Tedaj ti hočeš to za dobro imeti!"" praša gosp. okrajni sodnik sarkastično.
„Jaz — ne — to je — jaz sem hotela samo reči", mrmra boječa gospa, da ta nesrečni muzikalni poduk.......!"
Prav imaš, da to omeniš, vendar bi se bilo temn lehko v okom prišlo, ako bi bila ti nekoliko pazljivejša. Na nobeden način pa se ne da opravičiti predrznost tega učitelja muzike! To rekši razdrobi listič, ki ga je imel v roci, na tisoč koscev, kakor bi hotel pokazati s tem svojo jezo.
In čelo se mu še bolj nagrbanči, ko vidi ubogljivo Klaro, kako položi cel kupček belih pismic pred njega. Pregleda jih v naglici, nepre-bravši njihovih naslovov, in je poda potem njegovoj ženi, veleč ji : „Shrani ta pisma do večera, potem jih hočem še le prebrati. — Odsehmal pa Klara ne sme pogledati več tega človeka, kateri je naše zaupanje tako napak obračal". Ko Klara to zasliši, se ji zelo milo stori, povzdigne roki in bližaje se ostremu očetu s solzami v očeh prosi: „0 ljul)! atej, ljubeznjivi moj atej, oh prosim, ne reci, da ga ne smem več videti; vsaj to bi mi nikakor ne bilo mogoče storiti. Vem, da je ubog umetnik in da ga zaradi tega sovražiš, vendar je jako dober in časti vreden mladenič in jaz ga imam tako zelo rada!"
„Nečem slišati teh neumnostij", zavrne jo oča srdito. ,,Se ve, da jih ima ta gizdalin zadosti za ušesi in da ti po tem takem zastopiti da, da je on izgled vsemu možanstvu. Vsakako se pa ti Klara moraš podvreči volji svojih staršev, kateri menda naj bolje vedo, kaj pripomore k sreči njihove hčerke ? *
To izrekši obleče suknjo, položi si klobuk na glavo, in ves jezen odide ven. —
Kakor hitro je gospod sodnik sobo zapustil, vrže se prežalostna Klara materi v naročaj in v obupnosti vpije: „Ojmama moja, pomagaj mi, saj si mi vedno tako dobra bila ; oh za Boga pomagaj mi še takrat, in me ne pusti propasti."
„Umiri se, ljuba moja hčerka", tolaži mati
105
r
žalostno Klaro, „in še ne obupaj ! Vendar pa mi povej, kako si pač mogla ljubezen svojo meni prikrivati V"
„0h ljuba mama, ko bi ti vedela, koliko sem
ravno zaradi tega trpela".....„Verjamem in
ti tudi odpustim; vsaj dobro vem, kako mubavo je srce v mladih letih. Potrudi se le, da očeta nekoliko utolažiš, in da se ž njim zopet spraviš.......
„0h mama, povej mi, kako?" seže jej Klara v besedo. — Bojim se, močno se bojim, da, kakor hitro bode atej pismica prebral, bodo moje nade splavale po vodi, ker Rudolf piše zelo romantično, kar je pa za očeta naj hujše zlo". —
„No", reče mati smehljaje, „res je, da je
sedaj tak, pa nekdaj?.....Med nama
rečeno : bil je nekdaj čas, ko je tvoj oča sam zelo romantičen bil. On, ki se ti zdi sedaj tako prozaičen in trezen, znal je nekdaj tudi romantična in poetična pisma pisati, da, zares poetična, — vsaj jih imam še sedaj shranjena. —
„0h mama", reče Klara, „kaj mi rabi vse to, ako mi ti pomagati ne moreš?" Dobra gospa se je močno prizadevala, da bi ljubo hčerko uto-lažila, in ko se jej to nekoliko posreči, gre v sobo, pa zapre Rudolfova pisma v svojo mizo. Ob enem vzame iz mize drug mal kupček pismic, in se malo nasmeje. —
Bile so to vrstice, ki jih je pisala možka roka uže pred dvajsetimi leti, takrat cvetoči de-vojki. Gospa prebere le-ta pismica, in jame se sama pri sebi čuditi, kako pač vsa pisma od ljubezni isto enakost in podobnost imajo. —
„Kako morem pa ubogi Klari pomagati" ? misli na dalje. — Če je pa res ubožtvo tista nesrečna ovéra, katera bi imela Rudolfa od Klare ločevati, bi pač tudi jaz Enrika, svojega zdajnega moža, ne bila pred oltar peljala". — Tako strmi nekaj časa tje pred se. Kar šine jej v glavo čudna misel. „Bi pač ne mogla", pravi sama pri sebi „baš s temi pismi ljubi Klari kaj pomagati"? —
Pa kaj? — Gospa si je bila v svesti, da gre sedaj za srečo njene hčerke. — Videlo se jej je na obrazu, da je morala kaj nevarnega naklepati; kajti, ko je sobo zapustila, in jej je nekaj po žepu šumelo, videl se je nek strah — neka boječnost na njenem obrazu.
II.
Zvečerilo se je bilo uže, ko pride gospod sodnik domov. Čas iti večerjat je bil uže tu, in mala družinica je šla h kosilu. Pri večerji gosp. sodnik kar besedice nij spregovoril. Po kosilu pa
zapove ženskama, da mu sledite v njegovo spav-nico. Ko pridejo tje se vsede gosp. sodnik na divan smatrajoč nekoliko časa ženski, ki ste trepetali ko šiba na vodi pred njim; potem reče nekako veličastno soprogi:
Tedaj pa daj mi pisma!
Gospa sodnikova seže v žep, da bi je ven vzela, toda kmalu jih zopet noter vtakne.
„Tedaj kje so"? praša sodnik jezno in si nagrbanči čelo.
„ Jaz — to je — jaz mislim, da jc imam tukaj", jeclja gospa v strahu, in pri tej priči izvleče iz žepa kupček pismic, pa jih hoče podati možu. —
Ko Klara to vidi jame, pregrenko jokati. Tako je uboga reva tarnala, da bi se morala kamenu smiliti. Tudi si je bila prepričana, da mora umreti, ko bi njeni trdi oča sklenil, da se ne sme več družiti z ljubljenim Rudolfom. — Gosp. sodnik ueče koj pismic sprejeti, marveč vpraša, koliko jih je?
„Šest", odgovori gospa, „ter zakrije kupček z roko.
„Šest", zakriči jezni oča, „tedaj šest pomoč-kov sumljivosti! Nečem jih še videti, ne, in kaj bi si še očij kazil z branjem teh čenčarij. Vrhu tega sem še svoje očale izgubil; — prosim ljuba žena, beri mi jih ti". —
To povelje je bilo dobrej gospi kaj prijetno. Nasmeje se malo in jame povelje svojega moža izpolnovati.
A med branjem ji mož češče besedo pretrga, posebno pa tiste, katere je poudarjala. „Dne 20 meseca aprila . . . ."
„Kako", seže jej sodnik srdito v besedo, „tedaj to je datum prvega pisma"? Sedaj imamo oktober, po tem takem naju Klara uže pol leta goljufava ? Bes te — ! "
Gospa sodnica se ne zmeni dosti za te besede, marveč bere nadalje :
„0d trenotka, ko sem te bil zagledal, sem te začel ljubiti, in k srečnim sem se prišteval, ako sem mogel in smel tla poljubiti, po kterih si ti hodila".
„Počakaj malo, prosi sodnik soprogo, kajti treba je, da vendar nekoliko k sebi pridem, če hočem to smešno nadutost in neumnost prenašati". —
Gospa malo počaka, in bere po tem močno poudarjaje vsako besedo naprej :
„Tvoje smehljanje me je očaralo, in čutim se zadosti močnega, da bi ti mogel srečno osodo
106
napraviti, dasi ravno ti s prvič morda še ne bodem mogel mej rožicami postiljati....."
„Ta človek je pa res prismojen, reče gosp. sodnik. On govori o prihodnosti a ne pomisli, da s praznimi upi se še ne da družina preživeti. Pameten človek deklico še le takrat snubi, če si je zvest, da more družinico pošteno rediti! — Pa ljuba žena, prosim te beri naprej !" —
Gospa sodnikova bere s prejšninii povdarki. „Pusti mi, da z iskrenimi besedami hvalo tvoje neomejene in nepopisljive lepote izrečem tebi, ki si kraljica mojega srca".
„Moj Bog, moj Bog, to je pa vendar uže preveč. In sploh ne morem razumeti, kakošne mlade ljudi imamo dandenes ; vendar ti lehko rečem Klara, da ob času, ko sem jaz bil mladenič, bi se bil vsak sramoval kaj takega izustiti, ša manj pa pisati". — Gospa bere dalje:
„Moram od tebe slišati ali me ljubiš, ali pa naj umrjem". —
„Pri mojej duši", seže jej sodnik zopet v besedo ,jda ta človek je popolnoma znorel". — To izrekši jame z glavo majati in Klaro z jeznim obrazom pogledavati. —-
Gospa sodnikova bere le nadalje ; a mož jej hitro zopet v besedo segne rekoč : „Ljuba žena, raz-mišljen sem bil in nijsem pazil na to, kar si ravnokar brala, zato te prosim beri mi še enkrat zadnje besede".
„Tišti", bere gospa sodnikova s polnim glasom i^naprej, „kateri ti prepovedajo bližati se mi, hočejo s tem reči, da bi me pustila. — Jaz sem ubog, a sem od poštene rodovine, sem neu-trudljiv v svojem stanu in te ljubim iz vsega svojega srca. Tedaj te prosim, ljuba moja, da vse rajše pretrpiš — da celo z mamo vtečeš, kakor da spolniš ta povelja".
„Za Boga", zagrmi oča proti hčeri Klari, „a gizdalin misli take nesramno sti napravljati tvojim staršem?"
„Se ne spominjam, da bi mi bil Rudolf kedaj take reči pisal", zavrne Klara neprestra-šeno, „vsaj on še vedel nij, da nijsi zadovoljen z najino ljubeznijo." —
Gospod sodnik maje z glavo bolj energično kakor kedaj, resno pogleda Klaro in posluša po tem brez vseh opazek, svojo zvesto bralko. — Toda ko gospa sodnikova zadnjo stran slednjega pisma prebere, skoči kakor gad od jeze po konci in kriči: „To je pa le preveč; še denes hočem k temu presnetemu gizdalinu iti, in mu veleti, naj so opraviči. In pri njega duši! če ga ne izročim Bodništvu. Tedaj ta šembrani učitelj glasbe te hoče
odpeljati?  Prav v istini, da se sramujem imeti
tako hčer, ki jej drugi take reči velevajo.--
Kje je moj klobuk? — Jaz grem". —
V tem trenotku ga primete Klara in žena vsaka po eni strani. — „0h atej, ljubi atej", kriči hčerka, „verjemi, dato moj Rudolf pisati nij mogel; on mi kaj tacega nikedar nij pisal, niti rekel. Pokaži mi, pokaži pismo. — Oj, to ny Rudolfova pisava. Prosim te, poglej, datum je uže 20 let star, in moj Rudolf se pač ne kliče „Eurik". — Atej, to so menda tvoja lastna pisma, ki si jih pred 20 leti mami pisal. — Oča pogleda hitro na pisma, in spozna v svojo naj večjo sramoto, da je rokopis njegov. Besede mu zmanjkajo in on pade skoro omočen na kanape, strmeč začudenja dolgo časa tje pred se,
„Kako je ta pomota mogoča !" vpraša naposled osramočen svojo ženo, ki se je bila stisnola v kot pričakovaje kaj se bode godilo ! —
„Ti veš Enrik", odgovori mu žena s trepetajočim glasom, da, odkar vkup živiva, sva se jako spremenila. Mislila sem tedaj, da se ne boš spominjal na ure, ko sva midva nesrečna bila; ko moji starši namreč nijso niČ hoteli vedeti o moji zvezi s teboj. In ker sva se tako iskreno ljubila, nijsva vedela drugega pomočka, nego da sva......"
„Zadosti", zakriči na to gosp. sodnik, „kajti sam sprevidim, da se vse to vrti okolo neusmiljene mistifikacije". —
— „Bodi tako dobra, Klara, in pusti naju nekaj trenutkov sama". — Dekle uboga in zapusti sobo radostno pogledaje na mater, ki je sedaj kakor kip pred možem stala pričakovaje, kaj jej gosp. sodnik poreče. — Gospa sodnikova je svojega moža predobro poznala. Ona je pač tudi dobro vedela, da osramočeni krivico spoznava. —
Dolgo sta v sobi nema in zamišljena stala, naposled vendar gospa sodnikova spregovori, in jame svojega moža milo prositi, naj bi Klari dovolil v zakon stopiti, in naj bi jej pač to vročo željo izpolnil. —
Gosp. sodnik se s prvič nij hotel dati pregovoriti. Ko pa mu njegova žena lepe Rudolfove lastnosti našteva, in ko mu poudarja, da bi Klara morda še žalosti umrla, ako bi je z Rudolfom ne zaročil : se vendar uda, ter obljubi, da ho2e Kla-rino roko Rudolfu dati, toda le s tem pogojem, da poprej pri ljudeh, ki Rudolfa poznajo, poizve, ali je res Rudolf tako kreposten mladenič, kakor ga gospa sodnica in Klara popisujete.
107
III.
servatorij za učitelja muzike z dobro in stalno letno plačo. —
Dva tedna po tej dogodbi bila sta Klara in Rudolf mož in žena. — „In komu se imava zahvaliti to najino srečo !" praša Rudolfa Klara pri svatbi. Nikomur drugemu, nego moji ljubej mamici, ki je z modro zvijačo pomoček našla k najinemu združenju !"
Janko Leban.
Oddel za znanost
črtica iz črnogorske zgodovine.
Spisal A. Koder.
Zgodovina nam pripoveduje, da so že stari Fenicijani brodarili po jadranskem morji, ter sezidali na njegovi desni obali mesto Epidauros, sedanji: Dubrovnik.
Tudi Skylaks, ki je potoval 539. leta pred Kristom po teli krajih, omenja razen navedenega mesta tudi luke Rhieon (Rižana) in Buthoe (Budua).
Vse to nam je živa priča, da so Črno goro poznali že v prvih stoletjih, ker je morala biti tudi gotovo v ožji zvezi se svojimi bližnjimi sosedi, o katerih imamo jasne zgodovinske vire.
V četrtem stoletji pred Kristom osnuje ilirski glavar Bardyllij mogočno državo, ki se je prostirala čez sedanjo Albanijo, Hercegovino in nedvomno vsaj čez en del današnje Črnegore. Celo Macedonija jc plačevala Bardylliju davke, katerih jo je izkušal Filip II. oprostiti, ter se dvignil sé svojo vojsko proti Iliriji. A pri Drinu mu zapre Albanija in Črnagora dalnji pot. Leta 240 pred Kristom razširi Agron svojo državo zopet do Epira in pridobi izgubljene kraje. Enako poskuša v severji razprostreti svoje kraljestvo, a tu mu sreča ni bila ugodna, ker j)rosti otok L i s s a pokliče Rimljane na pomoč. Tako se zaplete Agron v boj z mogočnimi tujci. Po njegovi smrti se bojuje zapuščena vdova, junaška Teuta še dolgo časa z zmagujočimi Rimljani, a sramotno izdana od lastnega poveljnika Demetrija, se mora ukloniti rimskej oblasti, ter izgubi vse otoke 228 pred Kristom.
Po njeni smrti 216 pr. Kr. vlada zopet De-metrij prostovoljno, ker je bil še pravi naslednik sin Pinij mladoleten. Kmalu se iskuša Demctrij otre-sti grenkega rimskega jarma, torej se združi 222 pr. Kr. s Hanibalom in Macedouci. A v kratkem boji od L. Aemilija Pavla premagan, izgubi svojo last, ter mora bežati. Rimljani odločijo potem Skerdilaksa malopridnega človeka za oskrbnika mlademu Piniju, a poslednji se kmalu iznebi svojega pravega naslednika ker ga skrivaj
umori, ter povzdigne lastnega sina Plevrata na njegovo mesto.
167 pr. Kr. izgine z Gencijem, naslednikom Plevratovim, prostost Ilirije pod rimskim mečem. Od leta 153. do 78 pr. Kr. ustrojijo Rimljani ilirsko o kraj in o, ki seje raztezala od Krke do Antivara, h katerej je štela torej tudi Črnogora.
Odslej se prične za Ilirijo čas rimske kolonizacije in splošnega polatinjevanja tako, da se njena moč či^sto izgubi v ogromnem zatiralčevem kraljestvu. Črnagora se je obranila še najbolj usiljenemu gospodarstvu, to nam vsaj nekoliko potrjuje misel, ker se v njej ne dobiva mnogo ali čisto nič historično starinskih znamenj rimskega kraljestva. Še le v velikanskej organizaciji Konstantina Velicega, v prvej polovici četrtega stoletja se prične za adrijatiška obrežja zopet nekolika lastneja zgodovina, ker je^ bil južni del sedajne Hercegovine z Bosno, Črnogoro in kotarskim okrožjem združen v «provincia praevali-tana" z glavnim mestom Skodra (Skutari).
Razprtija med bizantiniškim in rimskim dvorom je bila nekoliko časa dalmatinsko-ilirskeniu okraju ugodna. M ar celin, po rodu Dalmatince, sicilijanski glavar, izkušal je združiti adrijansko primorje v svojo oblast in si vrediti prosto cesarstvo. A že leta 481. mu razruši Odoaker na pol izvršene namere, ter si osvoji njegove dežele. A cesar Justinijan pridobi po razpadu gotiškega kraljestva 539. uplenjeno posest zopet v svojo oblast.
Leta 630. prigrome divji O bri v ilirske dežele, razsujejo S al o no v prah in razvaline, ter razženo premagano ljudstvo na vse kraje.
Cesar Heraklius pokliče tja leta 634, da bi obljudil na pol zapuščeno primorje, Hrvate in Srbe.
Kmalu morajo zapustiti Avari uplenjeno deželo popolno premagani od prišlih narodov, in lepši dnevi se odpro ondi slovanskim naseljencem. Iskrena vez in junaštvo jih kmalu tako ojači, da se razglase uže leta 641 proste grškega cesarstva.
Proti poldnevu priliodnega dne izve Klara rezultat te seje staršev. In kako vesela je bila, da se je oča poštenosti in pametnosti Rudolfove prepričal, in da je sedaj volje jo Rudolfu v zakon dati, če bi le njen ijubček dobil mastno službo v kakem konservatoriju ! ¦—
Ta želja Klarina in gospoda sodnika se tudi kmalu izpolni. Zaradi velike učenosti, ki jo je Rudolf v glasbi imel, ga pokličejo v pražki kon-
108
Hrvatje se združijo potem v dva dela: v severni — panonski ob Savi, in v pravi hrvatski na jugu do Cetinja.
Srbi pa si razdele domovino v posamezne kraje, katerim so zapovcdniki županje a sklenejo iskreno zvezo proti sovražnej sili vseh posameznih županij, katerim je na celu en glavar in zapo-vednik, to je: Veliki srbski župan.
Poglavitniše teh županij so bile: Neretva ob Narenti, Travunje, Zahlumje in Dukla, ki jo jedro denašnje Crno gore.
Konstantin III. se mora zadovoliti le z zunanjim potrjenjem velicega župana. Vsi podžupani so bili voljeni od poslednjega. Vendar tudi ta organizacija ni trajala dolgo v pravem soglasji.
Podžupani so jeli napenjati kmalu vse svoje moči, da bi se otresli oblasti velicega župana, in si pridobili večjo prostost svojega okraja. Zgodovinarji menijo, da je to početje največ škodovalo samostalnomu, prostemu razvitku jugoslovanskega naroda.
Vrli župan Bud i mir sprevidi, da žuga vedno večja needinost zadušiti občni blagostan, torej skuša združiti zopet omahljive posamezne župane v eno kolo, v eno moč. A prosto mišljenje posameznih glavarjev in prekucijske politične in verske zadeve razdero slednji up močne združitve. Tako si podjarmi cesar Kalo J o vane s srbsko veliko županijo, ko je propadla malo prej 1018 Bulgarija. Zopet podučiven historičen faktum, da je needinost grob vsacemu narodu. A leta 1043. se Srbija zopet probudi k samostalnosti in svobodi, katero uživa do leta 1080 pod Stijepanom Bogislavom, in njegovim sinom Mihajlom.
A enkrat raztrgana vez se s tem ne ojači popolnoma. Ogrski kralji gospodarijo potem čez tri sto let čez Dalmacijo in Hrvatsko.
Črnagora je bila združena tedaj v kneževino „Ceta", katere ime se je ohranilo še dan denes v črnogorski reki Morača.
Zopetno zedinjenje se je poskušalo v sredi 12. stoletja. Stijepan Nemanja, prosti sin nepoznane rodovine iz Hercegovine, si je pridobil v Srbiji toliko veljave in moči, da oprosti 1080. leta deželo konstantinopolskega jarma. Več ko poldrugo stoletje se je borila Stijepan Nemanjeva stranka za premilo svobodo in napredek, a ovirali so jo preveč benečansko-bizantiški boji.
Zdajci se prikaže kakor svitla zvezda na nebu obupajočim mornarjem, Stijepan Dušan s primkom: Silen, utrujenemu srbskemu narodu. Njemu se uklonijo voljno posamne srbske dinastije ter združijo v mogočen narod, ki se je prostri od Donave do adrijanskega morja.
A kratko je trajal s trudom priborjen blagostan Srbiji, črni viharji so se jeli vzdigovati na jugu, turški meč je žugal vedno bolj in bolj.
Stijepan Dušan čuti kmalu bližnjo nevarnost in še na smrtnej postelji opominja k bra-tovskej slogi vžugajočih bojih, a zastonj.
Takoj po njegovi smrti se razglasi Bosna
prosto, ker ni bil naslednik Uroš v ničemer podoben svojemu slavnemu očetu.
Nikomur, posebno pa nam Slovanom, ni neznan osodepolui dan 15. junija 1389., ko je propadla Srbska in so pridobili srbski junaki ne-umrljivost.
Kmalu potem pade tudi Albanija in Bosna skoraj čisto v turško oblast. Jurij II. jo oprosti potem v mnogih bojih do leta 1410 ob morskem bregu tuje sile. A Venečani odtrgajo zopet to pridobitev in Balša III. pade v boji poslednji svojega imena. Raznamejo se zopet raz-prtstva za Balševo posestvo, ker Venečani ga hočejo podeliti svojemu zavezniku glavarju herce-govinskemu, a Stijepan Lazarevič, sin zadnjega srbskega carja, in tedajni srbski „despot" pod turško oblastnijo, tudi svojemu sinovcu Juriji Brankoviču, sinu očeta, izdajici na kosovom polji. A C e tj a nji ne marajo niti prvega niti poslednjega, ter pokličejo Stijepana Čmojeviča iz črnogorske rodovine za vladarja. Njegovo življenje je bilo jako viharno. V 63. bojih se je boril za svobodo svojega naroda s krvoločnimi Turci, ter pridobil tudi več primorskih krajev nazaj. Posled se sprijazni tudi s svojim sovražnim tekmecem, glavarjem hercegovinskim, kateri pripozna pravico njegovej dinastiji, ter da celo svojo hčer njegovemu sinu, vladarskemu nasledniku za ženo.
Tudi Ivan se bori junaško z Osmani, ki mu hočejo odtrgati Ceto in njegov brat umrje v boji pri Liješkem polji pod turškim mečem.
Ivan sezida 1485 samostan Cetinje in ob reki Obod svojo stolnico, v katerej umrje leta 1490.
Se dandenes se slavi Ivan Črnojevičevo ime v Crnigori, in Turki so imenovali mnogo časa Ceto „Ivanbegovino". V njegov spomin pa so prekrstili Črnogorci reko: Obod v „Črno-j evi ca".
Njegov sin Jurij III. zasluži pravično, kar se tiče črnogorskega naroda, ime Karla Velicega ali vsaj Knuta, vladarja danskega, kajti on je ljubil omiko v vsacem oziru, ter jo izkušal razširiti med svojim narodom. V gradu Obod je preskrbel na svoje stroške tiskarno, prvo na Jugoslovanskem.
Vendar vnanje razmere mu niso bile prijazne. Bizantiško kraljestvo se polasti v novo Crnogore v zvezi s Stanišem, bratom Jurijevim, kateremu izroči vladarstvo, ker Jurij potrt od nezvestobe naj-bližnjih sorodnikov se odpove prostovoljno vladanju. Njegova naslednika sta bila: Stijepan Ivan II., kateri se je boril najnesrečniše proti Turkom. Jurij IV., sin poslednjega, se odpove zopet prostovoljno vladarstvu, katero izroči Metropolitu Cetinjskemu, sam pa gre v Venetke, kjer umrje leta 1660 in z njim izgine njegova rodovina.
Kmalo potem prihrume zopet slavehlepni Turci v Črnogoro 1612 ter upepelijo Cetinje. To se ponovi v drugo leta 1690.
To so bili tužni časi Črnigori. A osoda jim
109
podari na kraji propada Nikolaja Stijepče-viča, izvrstnega junaka, ki reši vsaj za trenotek domovino iz vrtoglavega piopada.
Stijepčevič s samostanskim imenom Danilo, ki je bil leta 1700 za srbskega vladiko posvečen, se prvi sprijazni z ruskim carjem Petrom Velikim.
Že meseca sušcalTll. pošlje ruski car svojega poslanca v Črnogoro zagotovit južne brate svoje milosti in podpore. A Peter Veliki sam ni imel takrat osebne moči, ker Alimed 111. v zvezi .s švedskim Karlom XII. mu je napovedal boj. Črnogorci sami se združijo s carjem, a sreča jim je bila nemila. Peter Veliki si izprosi z velikim trudom miru, ker je bil zajet ob Prutu in Črnogorci beže brez pomoči v svoje pogorje nazaj.
Leta 1712 privre zopet Turci z lUOOUO možmi na Lijesko polje, ter zahtevajo podjarm-Ijenje.^
Že upada Črnogorcem srce ; bojevati se s tako ogromno množico, jim ni mogoče. A vendar se sklenejo posled udati svoji osodi, ter zgrabijo junaško za orožje, in — 29. junija istega leta stepo v skalovji med Pošuikom in Vranjo tako grozovito Turke, da imenujejo isto mesto v večen spomin preslavue zmage : „Carev laz"; s tem hočejo naznaniti, da so tu ležala tako visoko nakopičena turška trupla, kakor sklada polen.
Leta 1714. poskusijo Turci še enkrat z 120000 možmi podjarmiti Črnogoro. Žalibože, da se jim to tudi posreči.
Pero se ustavlja in zgodovina ne ve skoraj povedati o bolj junaškej borbi, a tudi grozovite-jem klanji in hrambi tako majhenega naroda s tako_ orjaško silo.
Kakor Leonidas s svojimi zvestimi junaki so vihteli junaški Črnogorci svoje handžare proti polumesecu, a tudi ležali, kakor snopovja kope skoraj do zadnjega boritelja, in umirali slavno za svobodo in vero svojega naroda.
Prvokratje bila Črnagora podjarmljena, prvo-kratje žalovala domovina v prahu in pepelu po svojih junaških sinili. Nepopisljivo uboštvo je prostrlo sedaj svoja temna krila po upepeljeni deželi. Pomoč ruskega carja je zadostila jedva telesnim potrebam. Ni čuda, da se je morala popačiti v tacem tOžnem stanu poštena narodova nrav, in se podivjati lepe starodavne navade.
Lepše upanje prisveti tužnej domovini, ko se vname boj Bizantije z Venečaui. Poslednji prosijo za dragocena darila Črnogorcev pomoči. V resnici leta 1717 se bore Črnogorci pri Antivari, in 1719 pri Dulcigui s svojim prirojenim junaštvom. A žalibože pri pomirjeuji v P as o rovi ci so bili čisto pozabljeni.
Leta 1737 umrje vladika Danilo, ter utrdi pred svojo smrtjo vladikino nasledstvo v prihodnje rodovini Petrovič Njeguši. Za svojega naslednika si izvoli kmetovega sina, mladega meniha Petroviča Nje guša.
Poslednji vladar se je pečal bolje z vedami, kakor z državnimi rečmi in umrje že leta 1750. Tedaj se prično zopet slabeji časi za osam-
ljene Črnogorce. Plenohlepni Turci udarijo kmalu z 40000 možmi čez mejo, a novi vladika V a-zilij jih z majheno močjo srečno premaga, ter zapodi iz dežele. Zopetni nemir zapali miru po-trebnej Črnogori Stijepan Mali, ki se razglasi za vnuka Petra Velicega in si pridobi kmalu mnogo prijateljev.
Zdajci prihrume Yenecani, ki so čakali primernega trenotka v Črnogoro. Tudi Turci se vzdignejo v novo, videči kritično situvacijo svojih sosedov.
Tri dni se bore, kakor levi pogumni Črnogorci z neprimerno manjšino z dvojnim sovražnikom, a kmalu se morajo umakniti v gore nazaj.
Vendar nepričakovano planejo zopet, kakor sestradani orli na ljutega, brezskrbnega Turka, ter ga čisto premagajo. Ta velikanska zmaga junaških Črnogorcev ni bila brez imenitnega političnega vpliva.
Kuska cesarica Katarina II. se spomni pri tej priliki zopet nekdanje zveze z južnim na rodom, ter pošlje dragocena darila slavnej Črnogori. Tudi Avstrija se hoče potem sprijazniti s Črnogorci, a smrt Marije Terezije in prejasno mišljenje iu simpatija vladike Petra — naslednika Vazilija — do ruskega pokroviteljstva, razdere napeljane namere. — Zdajci nastanete v Črnigori dve stranki: gubernatorična (avstrijska), in imperatorična (ruska), ter skušate drug drugo zatreti. Skutarski paša Kara M a h m u d hoče porabiti ta notranji nemir v svoj korist, torej se urno oboroži, in upepeli tudi resnično Cetinje. A iz ruskega vrnivši se vladika Peter, pomiri kmalu neprijazne okolišine, in pridobi izgubljeno posest. —
Leta 1788. pošlje grof Kaunic Črnogorcem zdatno pomoč proti Turkom, a zopetne neprijazne razmere z ^Rusijo ga posilijo poklicati avstrijske vojake iz Črnogore.
Zopet se jamejo vrstiti tožni dnevi sedaj tudi od Rusije zanemarjenej čruogorskej domovini. Turški paša Kara Mah m u d udari zopet z veliko množico dvakrat čez mejo 1792 a vselej brez-vspešno. V boji na gori Vis o čini izgubi celo svoje življenje 21. septembra.
Tudi Napoleon I., zapovedovalec polovici Evrope, se trudi pridobiti Črnogoro v svojo oblast najprvo s prij.^znostjo, a ko s tem nič ne opravi, pošlje v poletji 1803, 8000 vojakov čez mejo, a brez posebnega vspeha. Odslej so bili Črnogorcem mirneji časi. Leta 1830 umrje vladika Peter L, ter izvoli za naslednika svojega sinovca Radoja Petroviča, ki je vladal z imenom Peter II.
Peter drugi je bil izvrsten vladar v vsacem oziru, vnet čestitelj vedam, in občno ljubljen od svojega naroda. Leta 1831 se združijo prebivalci Kučigore s Črnogorci, otresnivši se turških spon. Zatorej se vzdigne zopet paša Namik-Alil s svojo vojsko proti Črnigori, a bil je pri Martiničih slavno premagan.
18. oktobra 1851. umrje vladika Peter II., ki je povzdignil svojo domovino na precej višjo
m
stopinjo omike, uredil pravni zakonik, ter skrbel kolikor je bilo mogoče, za ljudske šole.
Zbiral je tudi marljivo zgodovinske in leposlovne spominke svoje domovine, ter bil sam dober pesnik. Sploh se reče lehko o njem da je bil eden najvrliših črnogorskih vladik.
Njemu sledi vladika Danilo I. V njegovem vladarstvu se je Črnogora razglasila pod ruskim pokroviteljstvom in dovoljnostjo, prosta. To razkači zopet zavidljivo Turčijo, katera izkuša zopet pogubiti vrle Črnogorce, a Avstrija jo srečno pomiri, ter reši Črnogoro jako sumljivega propada. Zaradi avstrijske prijaznosti se zameri poslednja Rusiji, katera ji odvzame svojo pomoč.
Novejši razmere in zgodovina Črnogore so vsakemu Slovanu gotovo znane, torej končamo s tem dogodjajem svojo historično črtico o Črnigori, ki je posneta po zanesljivih zgodovinskih virih. —
Narodopisne stvari. I.
Malornsi.
(Po Bulgarinu spisal Drag. Lazar.)
V Rusiji Še poprek malo znajo Malorusijo, tojevitebsko in mogilevsko gubernijo. Nikdo je še ni redno preiskaval niti v historičkem niti etno-grafiškem obziru ; samo toliko vedo, da je ubog kraj, kateri ničesa druzega ne redi, nego rovoko-patelje (Kanalgriiber) in kopače, ki jih plemenitaši v Velikorusijo pošiljajo, da bi si priskrbeli živeža z rokodelstvom, katerega jih je sila naučila. Med Malorusi so se dozdaj ohranili, vsled nevednosti stari običaji ruski, iz starih časov Jaroslavovih in Nestorjevih ; iz pesmi in pripovedek se mnogo nauči jezikoslovec; običaji nam objasnjujejo rusko jravdo Jaroslavovo. To omenjam zarad tega, da )i dokazal, da se med Malorusi niso samo dvor-janskc, nego mestjanske familije ohranile brez vsega dvoma iz časov Rurikovih in Vladimirovih. Skoro vse stare dvorjanske Maloruske rodovine, to je rodovine starešin in plemena Kri vi če v so postali katoličani in Poljaci; mnoge starše mestjanske rodovine, to je, potomci krivičevskih kmetov in trgovcev, so tudi postali katoličani, ali so se pa pridružili Uniji (Unija — zedinjenje rimske katol-ške crkve z grško v zapadni Rusiji vsled poljskega vpliva 1596, razdrta 1. 1839), a večji del meščanstva Maloruskega je ostal v pravoslavni veri, vpeljani med Malorusi deloma po Vladimiru in po Jaroslavu Velikem ; kljubu vsemu pritiskanju poljskih plemeuitašev in katolškega duhovništva so ostali verni svoji cerkvi in ruskim običajem, in so ohranili svoj, velikoruski jezik. V večjih mestih je veljalo pravo, podobno magdeburškemu. Mestna kasa, dohodki, policija, sodništvo, vojaki so bili neposredno podvrženi opraviteljstvu mestjanov samih, med katerimi so zavzemali mestni župan in svetovalci najvišje dostojanstvo. Mestjani imenitnej-
ših mest so imeli isto pravo, kakor dvorianstvo poljsko, s to razliko, da niso pošiljali poslancev v zbor, da niso imeli služeb v provinciji in pri vojakih.
Prvi med mestjani so nosili sabljo, in so od posebnega soda odvisni bili, v važnih rečeh so dopisovali naravnost kralju, ali pošiljali prošnje zboru. Tak položaj je važna delal mesta maloruska, in mesijanski stan, in ta, enak poljskim plemeni-tašem, je imel svojo aristokracijo, svoje prvake in naravno tudi svoj ponos. Starost rodovine in zasluge za narod in vzdržavanje pravoslavne vere so med maloruskimi mestjani više cenili, nego bogatstvo. Tak družinski ponos se je ohranil tem bolj, ker je takrat jako težavno in skoraj nemogoče bilo dvorjanstvo inače doseči, nego z izrednimi deli v bitkah ali nenavadnimi zaslugami za državo; Malorusi, (čeravno podvrženi Poljski, so jo kot mačeho smatrali in z celim srcem udani bili pravoslavni Rusiji, kar so čestokrat pokazali v vojskah med Rusi in Poljaci.
Zanimivo je, da so stari beloruski rodovi imeli karakteristične priimke, zaznanujoče kako rokodelstvo, ali opravilstvo v vsakdanjem življenji. Takrat, ko je rusko dvorjanstvo sprejelo katoliško vero in poljsko postalo, so nekatere družine svojemu imenu končnico -skij primetnole. Mestjani so svoje priimke ohranili do tega časa, ko se je Malorusija zopet ruskemu žezlu podvrgla. Da se je Malorusija, stara dedšiua ruska od Poljske odtrgala, je posebno važen dogodek v carstvo-vanji Katarine Velike. To je bila prva dobitev dežel, v katerih so sorodniki stanovali po tako dolgih prepirih s Poljaci za Kijev Smolensk in Po-lok : v Rusiji je bila velika radost, v Malorusiji so se radovali samo mestjani grškega izpovedanja. Mnogo poljskih velikašev je zapustilo na veke Malorusijo, drugi so ostali podvrženi Rusiji, Katarina jih je prav prijazno sprejela, in jim častne službe podelila. Večjidel kroninih posestev je razdelila Katarina zasluženim ruskim velikašem, in v ma-loruski dvorjanski knjigi so se pokazala imena grofov : Čenišev, Rumjaucev, Apraksinov : Potem-kini, Paseki, Zoriči, Korsaki in drugi. Nekateri veljavni Malorusi so se oženili s kčerami ruskih plemeuitašev ; in otroci te iz takih zakonov izre-jeni v Petrogradu so se porušili.
Ruskim mogočnikom se je Malorusija jako priljubila in razkošno poljsko življenje, radi so prebivali na svojih novih posestvih ; pa s tem škodovali okraju : uboga dežela ni zmogla vsega, kar je njihovo razuzdano življenje terjalo. Prvotni prebivalci so se hoteli po teh ravnati in so svoje premoženje potrosili. Na njih mesto je stopilo novo pokolenje dvorjanstva. Ruski plemenitaši so nenavadno prednost dajali svojim sovernikom maloruskim mestjanom, izmed katerih so si nek-tere rodovine po trgovstvu veliko premoženja pri-gospodarile, druge pa s svojim razumom in zaslugami pozornost na se obračale. Večjidel mladih mestjanov je vstopilo v rusko službo, civilno in vojaško pod pokroviteljstvom ruskih plemeuitašev,   in  dosegši   dostojanstvo   stab-oficirjev si
Ill
pridobilo dvorjanstvo ; če so imeli denar, so si nakupili nepremakljivega posestva od uničenega starega dvorjanstva; večina tega novega dvor-janstva, je spremenila svoja imena; nekateri so imenu predjali ruski o v, da bi se kot Velikoruse pokazali, drugi zopet so si nakupili posestev v Malorusiji in svojemu imenu pridjali ko in se za Maloruse izdali. V se to se je godilo zarad tega, ker je bilo meščanstvo rusko takrat poniženo, ni imelo svojih starih rodov in zaslug; dopolnjevalo se je z osvobojenci. Ni bilo sramotno, imenovati se prebivalca mesta Mogileva alj Vitebskega, to je prebivalca v vojevodstvu vitebskem; opasani so bili s korabeljko (dragoceno sabljo), in nosili bogati kuntuš (poljsko vrhno suknjo) in župan (poljsko notrajno suknjo) s perzijskim zlatim pasom. Spremenili so svoja imena in izneverili se rodu, a bolj vsled koristi, kakor iz napuha.
I. Govor Ciceronov zoper Katilina.
Preložil prof. P. Ladislav Hrovat.
(.Dalje.)
10. Sel boš vendar enkrat tje, kamor te je vlekel že zdavnaj tvoj razuzdani in ljuti pohlep ; in to ti ne dela žalosti, marveč pekako neizrečeno radost. Za to brezumnost te je stvarila natora, ojačila volja, ohranila osoda. Nikdar nisi želel miru, pa še vojske ne razun krivične. Dobil si drhal zlobnih, nabrano izmed zaverženih in ne le premoženja, ampak tudi nade lišenih ljudi. Koliko radost boš ondi vžival, kako veselja poskakoval, v koliki prijetnosti razsajal, ko v tolicem številu tovaršev ne bodeš vidil, niti slišal poštenega človeka? — •— Toliko sem dosegel takrat, ko sem te od konsulata odgnal, da kot begun državo bolj napadati moreš, nego trpinčiti kot konsul, in da se zove to, kar si poskušal, bolj rop nego vojska.
11. Sedaj pa, zbrani očetje, da odvrnem od sebe in opravičim nekako pravično pritožbo države, poslušajte pazno, prosim, kar bom govoril, vtisnite si globoko v srce in dušo. Ako namreč bi mi rekla domovina, ki mi je veliko ljubša od življenja, ako bi rekla Italia, ako rekla cela država: M. Tulli kaj delaš? človeka, ki si ga spoznal za sovražnika, ki ima biti vojskovodja, ki čutiš, da ga pričakujejo v taborišču kot poveljnika, ki je pričetnik hudobije, pei-vak zarote, podpihovavec sužnih in zaverženih mestnjanov, temu boš pustil oditi, da se bo reklo, ne da je izpuščen iz mesta, ampak spuščen zoper mesto? Ali ne boš ukazal vreči ga v ječo, peljati na mertvišče, končati ga s postavno smertijo? Kaj neki te ovira? Morde navada prednikov? Saj so tudi prostaki pogubo-nosne državljane smrtijo kaznovali. Morde postave, ki so dane o smrtni kazni državljanov ? Saj vendar nikdar v tem mestu niso imeli državljanskih pravic oni, ki so odpadli od države. Morde se bojiš sovraštva potomcev? Pač res lepo hvalo skazuješ Rimskemu narodu, ki te je, čeravno poznatega po tebi
samem tebi, brez priporočbe dedov, tako zarano po vseh častnih stopnjah povzdignil do naj višje oblasti, ako zanemarjaš zavoljo sovraštva, ali iz strahu kake nevarnosti blagor svojih državljanov. Če pa se je plašiti kakega sovraštva, se je li bati sovraštva bolj zavoljo ostrosti in pa kreposti, nego zavolj lenobe in slabosti? Ko bo v vojski Italia ugonobljena, mesta potrte, ko bodo poslopja gorele, meniš li da ondi ne bodeš pogorel v požaru sovraštva?
12. Na te častitljive besede države in na mnenje onih ljudi, kteri enako mislijo, hočem odgovoriti nekoliko. Ko bi spoznal, zbrani očetje, da bi bilo najbolje storiti to, da kaznujem Katilina s smertjo, le trenutka ene ure ne bi dal živeti. Zakaj če se veličastni in slavni možje niso ne le oskrunili, marveč proslavili s krvijo Saturnina, Grachev, Tlaka in več druzih prejšnih, gotovo ni se bilo bati meni, da bi mi iz umora tega morivca državljanov izviralo sovraštvo v prihodnosti. In ako bi mi celo žugalo, vendar bil sem vedno te misli, da imam sovraštvo vzročeno po kreposti za slavo, ne pa za zopernost. Toda so nekteri v tem zbirališču, ki ali ne vidijo, kar nam žuga, ali pa prikrivajo, kar vidijo; ki so Katilinu upanje gojili s svojimi mehkimi sklepi ter ojačili zaroto v pri-četku s tem, da niso verjeli ; in ker so se držali njih mnenja mnogi, ne le zlobni, ampak tudi nevedni, rekli bi, da sem delal okrutno in samosilno, ako bi bil ravnal ostro zoper tega. Sedaj spre-vidim, ako dojde le-ta v Mallijevo šotorišče, kamor je namenjen, ne bo človeka tako neumnega, ki ne bi videl, da je zarota osnovana, ne tako hudobnega, ki ne bi pritrdil. Sprevidim pa tudi, ako umorimo samo tega, da to pogubo naše države nekoliko zadrževati more, ne pa na veke odvrniti. Ako pa jo le-ta odtegne in saboj pelje svoje to-varše, ter si pridniži sirotneže nabrane od vseh plati, zadušena in zaterta bo ne samo ta tako na-rašena kuga države, ampak tudi steblo in kal vseh zlegov.
13. Res, zbrani očetje, zdavnaj že tičimo v nevarnostih zarote in v zalezovanji, ali žali bog, dozoritev vseh hudobij, stare besnosti in predrznosti je bruhnila v čas mojega konsulata. Ako iz tolike roparske drhali odpravimo samo njega, morde bomo na videz za nekaj časa okrevali skrbi in strahu, toda nevainost bo ostala, skrita bo globoko v žilah in oserčji države. Kakor v^elikrat ljudje silno bolni, ki jih kuha mrzlična vročina, počutijo se na videz za pervo bolje, ako pijejo mrzle vode, potem pa jih trpinči veliko silneje in huje: tako bo ta bolezen, ki jo ima država, čeravno se zlajša s kaznijo Katilina, huje pritisnila, ker so živi še drugi. Zatoraj, naj odidejo zlobni, naj se ločijo od dobrih, naj se zberó na en kraj, z eno besedo, kar sem rekel že večkrat, naj jih loči ozidje od nas. Naj jenjajo zalezovati konsula doma, dren-jati se okoli sodišča svetnega prostora, oblegati z meči shodišče, pripravljati za mestni požar bakle in otrinke; kratkomali naj bo vsacemu zapisano na čelu, kako misli z državo. Obljubim vam to zbrani očetje, tolika bo skrbljivost naju konsulov^
112
tolika vaša veljava, tolika krepost Rimskih vitezov, toliko pozediiijenje med vsemi pravičnimi, da hote videli po odhodu Katilinovem vse odkrito in ra-zodeto, zadušeno in kaznovano.
Ker so tedaj okoljšine take, Katilina, pojdi na vojsko brezbožno in krivično, državi v blagor prevelik, sam sebi v pogubo in pogin, v vništenje tistih, ki so se s teboj zavezali v vsakteri hudobiji in pomoru. Ti pa Jupiter, ki te je postavil Romul
med tistim posvečevanjem, kakor mesto, ki te imenujemo po pravici varha tega mesta in vlade, odvrni Katilina in njega tovarše od svojih in druzih tempeljnov, od pohištva mestnega, od življenja in premoženja vseh državljanov, kaznuj z večnimi kaznimi žive in mrtve zopernike poštenih, sovražnike države, roparje Italije, sklenjene po zavezi hudobij božnem društvu.
Oddel za slovstvo in umetnost.
Životopisi slavnih mož. II.
Taras Prigorovič Še v če n k o.
Maloniski pesnik. (Spisal Drag. Lazar.)
V sedanjem času, ko se je pri Slovanih začelo veselo gibanje v vseh strokah slovstva, potreba je za vsacega omikanega Slovenca, da se kolikor je mogoče seznani s umotvori sorodnih mu plemen. Da pazljivo zasleduje slovstveno delovanje mladostno se gibajočega ruskega naroda je celo naravno ; prezirati pa ne sme Rusinov že zarad tega ne, ker jih je 3 mil. naših sodržavljanov. Da je o Rusinih v primeri k njihovemu številu malo znuno, tega so krivi razni razlogi, ki jih ne bodem tukaj razlagal.
Ko je še Kiev bil sredotočje ruske omike je južno narečje prevagavalo, ko pa je Moskva Kiev prekosila, je tudi veliko rusko narečje večo veljavo dobilo, pa se ni tako čisto obdržalo, kakor južno, kakor se je pri Rusih pravo narodno slovstvo še le s Puškinom začelo, tako sta Rusinom Gregor K vitka in Taras P. Ševčenko prav za prav zopočetnika na slovstvenem polju.
Ker se Ševčenkova umeteljna poezija celo na narodno upira, in ker je, če smem ta izraz rabiti, njena hči, ki se roda svojega ne sramuje, hočem nekoliko omeniti o rusinskih narodnih pesmih. Veliko učenih mož se je s tem pečalo, da so jih nabirali in^ izdavali n. pr. Maksimovič Sa-harov, Čulkov, Celakovsky, Bodjauski, Taloy, Vaclav, Žegota, Pauli itd.
V vseh pesnih Rusinov se izraz uje nenavadna milina, pravi človeški čuti, posebno v pesmih, ki jih kozak v tujini prepeva ; in zraven taka moška krepost in taka nežna nedolžnost, da ni treba naj-blažji deklici zarudeti, če jih prepeva.
Maloruski jezik pa je celo ustvarjen za to poezijo, jako je blagoglasen, nekateri ga celo s srbščino v eno vrsto stavijo. „Die Sprache dcr Kleinrussen hat aesthetischen Werth und poetischen Schwung, Kernigkeit im Ausdruck und etwas Er-
habenes, Rlihrendes Melanholisches, Malerisches____
Es ist ein evviges Sehnen noch Etwas, ein Schmach-ten, ein Leiden, ein Zerfliessen von Wonne und Schmerz" (Slaw. Blatt. Lukšić. I. Jahrgang. Heft. Wien 1865).
Rusini imajo zdravo podlogo za narodno slovstvo, zraven tega minolost, polno slavnih bojev; ni dvomiti tedaj, da se bode njih slovstvo krepko razvilo, in med drugimi slovstvi primerno mesto zavzemalo; razni razlogi so še do zdaj zabranje-vali razvoj, ])a, tudi ti bodo izginoli, ako Bog da in sreča junačka.
Rusinske narodne pesmi se razdeljujejo v več vrst, pa najvažniši ste dve, v prvo se stavljajo: „dumky" v drugo: „dumi" obe vrsti zajemate iz lirične in epične poezije, s to razliko, da v dumah prevaguje epički element. Glowacki jih imenuje „histerične rapsodije v pesmih."*) Mero sme pesnik rabiti v dumah jako prosto; od njih se dumke tudi po večji pravilnosti v obliki razločujejo; dume lahko primerjamo črez skalovje in pečine deročemu potoku, dumke mirni reki, ki le malokdaj prestopi obrežje.
Obsežek teh pesmic je jako raznovrsten in bogat ; vse, kar je predmet lirični poeziji, opevajo te pesmice, saj so uzroki, ki ganejo človeško srce tako raznovrstni, ljubica jemlje slovo od ljubega, ki se poda v boj, in ne ve, je-li bode videla ga še kdaj na svetu ; sestra toguje po bratu, ki je pal v hudi bitki; staremu kozaku se milo stori po mladih letih ko se je s sovražniki bil. Če izve Rusinka, da se ji je Rusin, ki ga je z vso strastjo ljubila, izneveril, jej srce obupa poči, zažene se ob pečino, ali skoči v vodo ; prav po prijateljsko občuje Rusin z naravo; iz potokovega šumljanja in vetrovega pihljanja si prihodnost tolmači, če pade kozak v bitki, prileté sokoli, tolažijo ga, in naznanijo njegovo smrt kozakovi sorodbini, in prepevajo v grraovji mrtvaško pesem.
Zopet druge pesmice se prepevajo pri plesu, ki se že zarad tega po nekakovem taktu ravnati morajo ; v spomladanskih praznikih prepevajo pesmice v „kolu" ruski: hpitob-lh nbcHB — samo deklica.
Ena deklica je v sredi, poje, si gladi lase, in skaklja in, si izvoli naslednico; pesmice ki se morda nekdaj boginji Ladi na čast prepevale se imenujejo: „L ad kane", druge bogu miru na čast: „Kolade", dalje: „Tatjelke" in „Ru-salke".
Iz teh narodnih virov je zajemal Ševčenko ; zelo so se njegove pesmi tem približale, pa ven-
*) Glowacki i. Programm des akad. Gym. im Lomborg 1853: Ueber Thors Heereszug Seito 27.
113
dar si je znal ohraniti samostojnost. Življenje je bilo zanj huda borba, pribežal je k materi naravi, in je izpoznal, da je vse, kar je priprosto in naravno, tudi naj lepše.
Taras Prigorovič Ševčenko se je 25. februarja 1814 v vasici Moruovi pri Kerelivki v kijevskem governcment-u narodil; bil je sin robskih (leibeigen) staršev. On sam pripoveduje, da je bil do devetega leta svoje starosti srečen. Leta 1823 mu umre mati, in zdaj se začnejo zanj hudi dnevi; hudo mačeho je dobil, ki ga je tem bolj sovražila, ker je bil živ dečak. Po naključbi se seznani z nekim menihom samostana lebedin-skega, ki je v bližnji okolici bil. Ta pripoveduje živahnemu dečku o uporu Kozakov proti Poljakom leta 1768. Pri tej priliki je dobil, kakor sam pripoveduje nagon pozneje imenitno pesem „raii.;a-MaHi)" zložiti. Oče je brž spoznal, da njegov Taras ni za težavni kmetski stan rojen; zato ga pošlje nekemu Habski-mu, ki ga brž brati in pisati nauči.
K največji nesreči mu še leta 1825 oče umrje. Vzel ga je v poduk nek jako neotesan cerkovni pevec (rus. anah"b) Bahorskij ; dobro je napredoval bistri Taras in s tem svojega enostranskega učitelja hudo razkačil; Taras ga sam imenuje prvega despota, bal se je namreč njegov učitelj, da bi ga utegnil učenec v kratkem prekositi, in je neusmiljeno ž njim ravnal. Tihoma zapusti tega svojega učitelja, in pribeži v bližnjo vas Lesijanko, kjer je bil nek dijakon, ki so je tudi z malarijo pečal; malanje je Tarasa že od nekdaj mikalo, in mislil je, da je vendar enkrat do zaželenega cilja dospel; dobro se je spekel, še hujše se mu je godilo tukaj, kakor pri Bohor-skem, nalagal mu je dijakon dela, ki so presegala njegovo moč; zbežal je v vas Tarasioka zopet k enemu cerkovnemu pevcu, ki je bil tudi malar; ta mu odločno pove, da Taras nema zmožnosti za to umetnost. Sam je čutil, kolikokrat se še zdaj zgodi, da ljudje, ki samo površno sodijo, mladim ljudem brez premisleka v lice rečejo, da nemajo za nobeno reč zmožnosti.
(Konec prih.)
m.
Aleksander Fedorovič HilferAing.
Mej najslavnejšimi preiskovalci slovanske zgodovine in slovanskega starinstva je gotovo ruski učenjak Aleksander Fedorovič Hilferding. 8. „Svčto-zor" je letos z njegovim obrazom vred prinesel ta-le životopis:
„Rodovina, izmej katere je Hilferding, prišla je iz Nemške v Moskvo iz početka 18. stoletja. Hilferdingov oča je služil v ruskej diplomaciji, zdaj pa je prvostojnik državnemu arhivu v Petro-gradu. Aleksander Hilferding se je narodil 1831. leta ; obiskaval je moskovsko vseučilišče v Bodjan-skem, 1852. leta postal slovanskega jezikoslovja magister. Ker je posebno hrepenel po tem, da bi se seznanil s slovanskimi krajinami, popotoval je
najpopreje tam pa tam po slovanskem svetu na dolnjej Lahi (1854. 1.) in ob baltiškem morji, po kašubskem svetu na vzhodnem Pomorji (1856. 1.) Le-todi nabrano gradivo je na svitlo dal 1862. 1. v 5. delu „Etnografičeskago Sbornika". 1857. leta je postal ruski konzul v Sarajevem, potoval po Bosni, Hercegovini in Starej Srbiji, o katerem potu je na svitlo dal obširno delo. Iz Bosne se je vrnil v Petrograd, kder se povspenjal od česti do česti, poleg vsega je postal kancelar državnega svetovalstva.
Hilferding je eden največjih ruskih zgodovinarjev. Po njegovih spisih je kazno, da je pan-slavist, a v ruskem smislu. Ta korenjak se pridno peča z duševnim živenjem drugih Slovanov, zvlasti južnih — in rusko občinstvo seznanja z odličnimi prikazki na njih slovstvenem polji. Njegovi spisi in recenzije drugih del določno pričajo njegovo železno pridnost, — pričajo, koliko je aže prečital in koliko pozna slovstvenih izdelkov, iz katerih zajemlje, zato svojim obravnavanjem daje večo živost ; jako rad kaže iz njih odlomke, kar je tem ugodnejše in potrebnejše, ker je mnogo izvirkov — znanih le njemu samemu — in ki nijso bili še nikder na svitlem. Z njimi često izpodriva Safarikove hibe.
Hilferding pa se ne peča samo s strogo zgodovino, temuč se tudi z izdatki svojih korenitih preiskavanj ozirom na zdanjest in bodočest slovanskih narodov, — ali s kratka: Hilferding ni le zgodovinar v strogem pomenu te besede, temuč izveden publicist je.
Hilferding svoje spise navadno razglaša po različnih žurnalih. Njegovemu delovanju je jako na pomoč to, ker zna mnogo jezikov, ne samo starih in slovanskih, temuč skoro vse evropejske.
Njegovih spisov, katerih je cela vrsta in ki obravnavajo različne predmete, naj naštejemo tu le najznamenitejše: „Istorija baltijskih Slavjan" (v Moskvi 1855. 1.), v katerej razkazuje zvlasti domače (notranje) živenje baltiških Slovanov (Bo-dricev, Luticev, in Pomoranov), pa tudi njih najstarejšo zgodovino do Karola Velikega. Posebno izborno je v tem delu obravnano njih bogočastje. Dalje spisi o zalabskih Slovanih (Drevanih).
„Pisma ob istorii Sei hov in Bolgarov" (v Moskvi 1855. in 1859. leta), v katerih zanimljivo razodevlje obeh narodov osodo prav do vrnitve bolgarske cesarjevine po carji Baziliji 1319. leta. „Bosnija, Hercegovina i Staraja Serbija" (v Petro-gradu 1859. L), kder so važna obravnavanja, zemljepisna in zgodovinska o vseh trijeh, pa tudi v družinskih (společnih) razmerah srbskega naroda s zgodovinskimi refleksijami.
Razen teh spisov je na svitlo dal celo vrsto zgodovinskih in jezikoslovnih obravnavanj in različne slovstvene spomenike. Tudi je mej svet poslal Havličkove „Tirolske elegije" v češkem izvoru z rusko prestavo vred in nekov večji spis o Husu. *)
*) V najnovejšem času je začel Hilferding spisovati najstarejšo zgodovino Slovanov, in je v ruskem časniku: „Vjestnik Evropy" objavil svoja preiskavanja o jadranskih Venetih. Uredn.
114
Mnogostranski je Hilferding vzor vestnega, neumornega in bistrookoga preiskovalca, ki slovanska pisma gotovo obogati še z mnogimi zakladi svoje vednosti, na kar mu vsi Slovanje pobratim-skih src kličemo: „mnogaja leta!"
Lavosl. Gorenjec.
Pesmi..
Teseli p r lito d.
Stoji lepa hiša mala, Jo objema snažen dvor,
V dvoru pa deklina zala Skrbno dela posel svoj. Zvezdic luč je prisijala,
V miru dekličin bil dom. Sama je pri oknu stala Močno trudna pozno v noč. Tožno, britko zdihovala Ter solzila se zastonj. Lunica je odveslala, Polnoči odklenkal zvon. Deklica pa ni zaspala,
Jej srce tišči britkost Solnčna luč je prijadrala. Delal spet človeški rod. Moč dolžnosti ostro gnala Dva konjiča je navskok. Dečka dva sta prijahala
V majhen, a prijeten dol. Deklica se jc smehljala. Razvedri so jej oko. Dečka sta se radovala: Eden ljubil sestrico, Drugemu pa ljuba dala Svojo desno je roko.
Božidar Flegene.
Hoja dnnlca.
Vnajlepši dobi mojega življenja Vsa radost meni je neznana bila. Le britka toga mi srce polnila; Drvila me osoda brez smiljenja,
Želel sem v sredi strašnega trpljenja, Da sreče bi svitloba me obsila, Ljubezen s cvetjem mi srce ovila; Vihar da b' nehal moj'ga hrepenenja.
In glej ! prijazen svit mi zaleskeče. Kot zgodnja v mraku jutemom danica. Ter milo v tožno mi srce posije.
In ta začetek moje nove sreče Ti krasno ljubeznjiva si devica, Ti cvet nebeškomične lepotije!
Vatroslav Hole.
[Stanko Vrazovi bratraiikl.
Rajska zarija oblija Nežnomili tvoj obraz, Ljubeznjivo ž njega sija Lepotije božji kras.
Zlatorujni lasje krasni Ti opletajo glavo. Tvoj obraz veselojasni S krasnim vencem dičijo.
Kakor zvezde lesketajo Tvoje modre ti oči, Miložamo blisketajo Kakor žlahtni biserji;
Ino rajska vsa milina Ti krog tvojih ust igra, Ž njih izvira mi sladnina, — Ljubcznjivost žnjih smehlja.
Kakor don srebrne strune Tvoj govor se meni zdi. Njega čama moč presune Mo v obupu k radosti.
Kot nebeška harmonija Tvoja pesem so glasi. Njena sladka melodija Milo mi v srce doni.
Nežno, angeljske podobe, Šibkotanko raščena; Vir nebeške si milobe — Ljubeznjiva deklica!
Vatroslav Hole.
K o 7. i e a.
(V spomin na Zaloški grad.)
V logu temotnem, kjer gozd zeleni. Ponižno iz črnega maha cvoteče C i t e r e hčerka — roža, moli, Povzdiga cvetje živo rudeče. Pohlepno gleda okolo sebe, A prazna narava, pusto je vse; Tu k Veneri reva izdihne.
Bolno krasoto boginja zazre, Končati če njeno revo. Pastirja mladega pošlje tje, Da vtešil samotno bi devo. Ta rožico vgleda in pribiti Poljubi očaran jo, vtrga* tiši Na prsi jo svojo, da vtihne.
Zdihujo k boginji, ko rožica ta. Dekle marsiktero ljubeče. Okrutna pa Ciprida nič ne ima Kar prsi bi vrač'lo trpečo; No sme se ljubavi lepo veseliti, Kaj hasni še potelej lepemu biti. Daj Venera takej — pastirja.
Ivan Z. Vesely.
115
Oblakom !
Oj oblaki čem' hitite Tako brzo z zrakom p6t. Mene tukaj pak pustite, ,Taz bi z Vami rad odtod!
Oj oblaci premiljeni Malo pomndite se Poleg vas je drago meni Seboj uzamite me!
Ali ido neprestano Gluhi za miljeni glas, Nečo znati srca rano. Rano, ktero čutim jaz!
S solznim okom zmirom tražim Moje matke dragi sled Ali srca ne vtolažim. Ker ne morem je dospét'!
Po livadah sam šetujem,
Tira srca želja me.
Po daljinah ogledujem,
Slišim ptičic pevanje. Te mi pesmice premile
Tudi v prsih izbude,
Oj dab' milo vtolažile
Vsako ranjeno srce.
Slušajte zdaj molbe moje
Visoki oblaci Vi,
Ker nemor'te v krilo svoje
Revnega povzdignoti ! Tako pak u dalnje strane
Nes'te milih pesem glas
Da spoznade sinka rane
Matka Slava vsaki čas.
Valentin Orožen.
*) Srčno pozdravljamo slavnega pesnika: „Kje so moje rožice", in so veselimo, da še tudi na staro dni mu ni vsahnila lepa negova poetična žila. Prosimo, n.aj nam iz lepe zbirke svojih pesem večkrat kaj za „Zoro" pošlje.
Uredn.
Z m e S i C e.
Rodbina Orlov.
Rusinski list „Slovo" piše v č. 97 pr. 1. o tej imenitnej rodbini t.akole:
Ko je Peter Veliki, vstopivši na carski prestol, zaradi obrazovanja po Evropi popotoval in prehodivši Nemčijo, Anglijo in Holandijo v Italijo se podati hotel, dobil je kar nagloma glas o puntu nadvornih svojih strelcev. Hitro ko blisk se povrne domu in nasledovalo je ostro kaznovanje ustaj-nikov. — Pri enem iz teh kaznovanj bil je tudi sam Peter pričujoč, ter je posebno zopernost obrnil do enega izmed strelcev. Bil je to človek lepe, visoke rasti, z jako temnim, da, protivnim obrazom. Ko je nanj vrsta prišla, in je uže odločilo postopal k vislicam, ležalo mu je mrtvo telo njegovega prednjega tovariša na poti. On pa kar nogoj odbije truplo, rekoč: „Proč od tuda — gde bo ja prohožu, tam né Iza nikomu biti!" — Uže ga je rabelj bil zagrabil, ko je kar na enkrat modri vladar, ki nej ves čas odtegnil svojega očesa od zanimivega strelca, svoj gromoviti „stoj!" zakliknil. — „Vižu — rekel je osupnenemu vojaku — čto ti-ziiaješ umirati; ja hoču teper (zdaj) izpisati, znaješ li ti i žiti!" — Vojaku temu bilo je Ivan ime, a tovariši so mu zbog smelosti njegove rekli „Orel", od koder je pozneje ime „Orlov" nastalo. — Ivan, sprejet v carsko stražo, odlikoval se je s posebno gorečnostjo do svojih dolžnosti, in kmalo se povzdignil do poročnika. Sin jegov Gre-gorij dosegel je dostojanstvo generalmajorja, iu umrl kot gubernator Novgoroda. Zapustil je za seboj pet sinov, iz katerih sta Gregorij iu Aleksij
pri nastopu vlade Katerine II. iu med njenim car-stvovanjem znamenito rolo igrala. Katerina jih je v grofovski stan povišala iu različnimi častmi osipala. Avstrijski cesar Jožef II. imenoval je grofa Gregorija Orlova za nemškega državnega kneza, ki bi bil kot velik ljubljenec carinje Katerine, morda leliko z njeno ljubeznijo dobil tudi njeno roko. — Posamezni členi Orlove rodbine uživali so tudi pod vladanjem Pavla in Aleksandra visoka dostojanstva in Aleksej Orlov, r. 1787 1., pokazal je v času ustaje gardistov v Petrogradu (1825 1.) toliko energije in smelosti, da se čisla kot glavni pokoritelj ustajnikov. Car Nikolaj nej tega pozabil, in obdaroval je grofa s polnim svojim zaupanjem. Orlov spremljal je carja na vseh njegovih potovanjih, in bil je na dvoru mogočnega carja edini mož, ki je smel k svojemu vladarju kakor prijatelj k prijatelju govoriti. Grof Aleksej Orlov je po dokončanoj krimskej vojni pariški mir .sklepal in 1856 1. od carja Aleksandra II kneževski naslov dobil. — V najnovejšem času je knez Orlov veliki ruski poslanec v Parizu. Pivčanin.
Slavjauski poberkl.
(Spisuje Pivčanin.)
Nedavno umrl je v nekem zakotnem selu horoljskega okraja premožni kmet K. bez bolezni bez znanega uzroka. Zaradi nagle smrti iu daljave od župnijske (prihodske) cerkve (10 vrst, torej okolo 2 ur) je bil pogreb še le četrti dan..^
M
J
116
Pokopaval ga je prestari duhovnik. Pogrebci so po opravljenih molitvah trugo pokrili in zabili lesenimi žeblji in pi-ipravljali se, da jo bodo v grob spustili, ko se jim kar naenkrat na naravnoj zemlji stoječa truga premikati začne, pokrov se sname in pade v jamo, a mrtvec z izdihom „ah" in plahimi očmi pokaže se v trugi sedeč. Ko da bi trenul, ostal je pri grobu edini dozdevni pokojnik : vsi pričujoči, z oblečenim duhovnikom vred spustili so se, kar so jih noge nesle, proti vasi, spotikajo in suvaje drug drugega. Ko pa črez nekoliko časa mrtvični po vseh štirih sam domu prileze, napravil je novi, še veci strah, tako, da je vse pobegnilo. Slednjič se vendar srčneji zberó, sekirami oborože in pozvavši duhovnika s križcem predrznejo se v hišo stopiti in izbo odpreti. Bivši mrtvec ležal je na zemlji in bil je silno slab. — „Krestis"! (Prekrižaj se!) vpili so mu iz veže in ko se je bolni prekrižal in zastokal : „isti, isti hoču!" (jesti, jesti hočem!) onda še le so se pre-drznili do njega stopiti, ga vzdigniti, položiti kot bolnega na posteljo in mu dati jedi in pijače. No kakor krepko naturo je ta kmetic imel, straha od pogreba, hladu in hoje iz^ pokopališča domu po snegu vendar ni zdržal. Že drugi dan pokazala se je na njem vročinska bolezen, in črez 11 dni je vdrugič, pa zares umrl.   Lehka mu zemljica!
Poljske žabice.
(Iz spisov Suchovskega.)
— Ko je v starodavnoj Poljskoj Poljaku Odrovažu kugla v nekej bitvi zobe z brkami vred odtrgala, in mu so kot plačilo za moštvo njegovo županstvo Kawiensko podali, dal se je namalati držeč izstreljene zobe v roci z napisom : Dano mi chleba, kiedym zebow pozbj't (dali so mi kruha, ko sem ob zobe prišel.)
— Modroslovec Bias je trdil, da urad pokaže človeka. Kakor namreč sodček, dokler nij nič v njem, ne pokaže, če pušča, in kje da pušča, tako tudi človek pokaže, kaj je, še le kader kaj postane !
— Neka dobrovoljna gospa zapazila je večkrat skozi kjučavničino luknjico, da je mladi učitelj, ki je hodil njeno hčerko v godbi podučevat, skrivaj sladkarije s pladnjev pojedal. Enkrat, ko jo ta sladki gospodek spet na lekcije prišel, zapazil je v prednjoj sobi pladenj z biškotkami ; poleg svoje odurne navade se hitro č-rez-uj spravi, a potem, obrisavši si usta in roke, stopi s priljudnim obrazom v drugo sobo. Gospa na to pokliče služabnike, kateri so o tej tajnosti uže podučeni bili, in praša jih, kaj se je zgodilo z biškotkami, ki so bile z otrovom (strupom) za podgane pripravljene? Na te besede učitelj pobledi in jecljajo priznava, da je on imel opraviti s temi nesrečnimi biškoti. Nemudoma ga začnejo leciti, napajati z oljem in mlekom, svetovaje mu klistir in puščenje krvi. Vsi kažejo največi strah zanj. Ubogi sladkosnedež toži, da ga neizmerno ščiplje in da čuti, da mu se uže poslednja ura bliža. A ko je imel ta ljubljenec iz samega strahu uže v božjast pasti, takrat še
le pojedo v jegovej nazočnosti jemu zaostale kosce biškotov. Sala ta je več zdala pri tem mladenču, nego najmodrejše svarilo, ker od onda ga sladkarije nijso več v skušnjavo zapeljevale, temveč gledal je na nje vselej z nekakim studom in trepetom.
— Neki služabnik obiskal je enkrat poljskega dijaka in prinesel mu pozdravljenje od rodbine njegove. „Kaj je doma kaj slišati? Kake novice mi prinašaš?" — Nobene, razen, da je naša ljuba sraka poginula. — „Kaj nič druzega? in od česa je poginula uboga živalica?" — Objedla se je mesa. — „A kdo jej gaje toliko dal?" Kdo? štirji kočijski konji. —¦ „Kaj ? in konji so pocrkali ?" govori dalje ! — Oh ! ubogi konjiči bili bi še dolgo živeli, če jih ne bi bili voženjem vode črez mero zmučili. — „Voženjem vode? a zakaj to?"
— Zavoljo gašenja ognja, ker je naša hiša gorela.
— „Kaj tudi hiša naša je pogorela? Kako? zakaj, govori za Božjo voljo!" Zgodilo so je to po nekem jako nesrečnem slučaji, kateri gotovo ne bi bil nastopil, če ne bi bili naši ljudje tako neprevidno z baklami ravnali. — „K čemu jim so pa bile bakle?" — Pri pogrebu milostljive gospe so jih rabili. — „Kriste lajson! moja mati so umrli?" — Umrli, umrli kar na nagloma od žalosti. — Za Boga svetega, Jakob ! govori, kaj jih je v tako žalost pripravilo? — Oh! kar se tega tiče, imeli so dovolj vzroka za žalovanje : Rozalija, ki je pred kratkim časom pri milostivnej gospej služila, pokazala se je na nekem društvu v obleki najlepši od vseh. To je našo milostljivo gospo tako užalilo, da so ubožca od toge in žalosti urmli.
Pivčanin.
Alfieri.
Slavni italjanski pesnik Alfieri je nosil dolge vlase, ki so črez rame doli viseli. Ko se je nekega dne pri imenitni gospej, ki ga je na zabavo povabila, na mizo z drugim kitajskim porcelanom naloženo, naslonil, imel je nesrečo, da je z prenaglim gibanjem svojih kodrov eno taso prevrgel, in stri. Gospoja prav nezadovoljna s tem slučajem na glas zamrmra, in reče, da, ker je že vse po-pokvarjeno, bi slobodno še ostalo posodvo potrl. Brez vsega odgovora, in ne spremenivši svojega obraza. Alfieri takoj vso porcelansko posodvo prevrže, da se je v tisoč črepinj razletela.
Enkrat ko se je v gledišči v Turinu črez edno stransko ložo naslonil, so njegovi temnoru-javi kodri v ložo padli. Neka gospa, ki je v ouej loži sedela,, se je tako začudila črez lepe vlasi, da jih je na ves glas hvalila, vendar Alfieri je bil tih, in za hvalo neobčutljiv. A drugega jutra dobi gospa zavitek, v katerem so bili vsi kodri, ki so prvešnji dan še kinčali pesnikovo glavo. Zraven jih je ležal listek s temi vrsticami : To so moji vlasje, ako se Vam dopadajo, pa za božjo voljo, le mene pustite pri miru!
Lastnik: Davorin Trstenjak.  Izdavatelj i odgovorni urednik: Fr. Kapoc.  Tisk. Narodna tiskarna F. Skaza in drugi.