Štev. 7.	V Ljubljani; dne 30. maja 1908.	Leto I.
Slovenski jfešean
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani. — Izhaja vsako soboto ponoči. — Dopisi	Naročnina do konca leta 5 K. Posamezne številke 10 vin. Oglasi: za enkrat 12 vin.,
Iiaj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo.	za dvakrat 10 vin., za trikrat in večkrat 8 vin. za enostopno petit-vrsto.
Najnovejše vesti.
Vseslovanski kongres.
Petrograd, 30. maja. Vseslovanski kongres je smatrati za zagotovljen. Dne 28. in 29. junija se vršijo v Pragi konference, na katerih se bo sestavil program vseslovanskega kongresa. Teh konferenc se udeleži osem delegatov iz Rusije, potem srbski, bolgarski, slovenski in hrvatski delegati in seveda tudi češki. Udeležba Poljakov sicer še ni zagotovljena, a najbrž se tudi tu doseže sporazumIjenje. Kongres se vrši prihodnje leto v Pragi. Delale se bodo velike priprave, katerih se udeleži tudi slovansko dijaštvo.
Petrograd, 30. maja. Odposlanci slovanskih narodov v Avstriji so bili vsprejeti pri carju. Včeraj so se dokončali dogovori v zadevi vseslovanskega kongresa in danes so se odposlanci odpeljali v Varšavo, kjer se vrše dogovori s Poljaki. Pri poslovitvenem banketu se je napilo carju Nikolaju in cesarju Fran Josipu.
Generali pri cesarju.
Dunaj, 30. maja. Pri denašnjem sprejemu avstrijske generalitete pri cesarju je prestolonaslednik nagovoril cesarja s sledečimi besedami: »Vaše Veličanstvo! Ginjenega srca pristopamo k Vašemu prestolu, da Vam v imenu cele oborožene sile častitamo k Vaši šestdeset-letnici, navdani s ponosom in občudovanjem, ter se Vam zahvalimo na Vaši očetovski ljubezni in da zopet ponovimo prisego neomajljive zvestobe, želeč, da Bog ohrani in obvaruje Vaše Veličanstvo v blagor cele armade." — Cesar se je prisrčno zahvalil. Nato je častital cesarju najstarejši poveljnik onih polkov, ki nosijo cesarjevo ime, poveljnik 1. dragonskega polka, v imenu teh polkov. Cesar se mu je zahvalil ter naročil, da sporoči to zahvalo vsem tem polkom s posebno željo, da bi se ravno ti polki posebno odlikovali v izpolnjevanju svojih vojaških dolžnosti.
Profesor Wahrmund.
Dunaj. 30. maja. Profesor Wahrmund je danes na Dunaju konferiral z raznimi svojimi prijatelji parlamentarci in tudi naučnim ministrom Marchetom. Določenega še ni nič, ali bo Wahrmund v poletnem semestru še predaval kanonično pravo ali ne.
Italijanska pošta v Solunu.
Solun, 30. maja. Danes se je tu otvorila italijanska pošta, zaradi katere je svoj čas Italija, ker je Turčija ni dovolila, uprizorila demonstracijo z bojnimi ladijami.
Državni zlbor.
Dunaj, 29. maja. V proračunski glavni debati sta danes govorila slovenska poslanca dr. Benkovič in dr. Rybar.
Princesa Fiirstenberg.
Lucern, 30. maja. Danes je prispela semkaj princesa Fiirstenberg v spremstvu svojega zaročenca, bivšega častnika Kocziana. Princesina rodbina ne bo delala poroki nikakih težav.
Tatvine v Zagrebu.
Zagreb, 30. maja. Danes ste prišli k juvelirju Vašiču dve elegantno oblečeni dami, po katerih odhodu so konštatirali, da ste pobrali zlatnine in draguljev v vrednosti nad 10.000 K. Policiji se je posrečilo tatici vjeti. Bili sta to neka Roi in Rohrman, obe baje iz Štajarskega. V Sisku se je izvršila danes tudi pri nekem zlatarju tatvina in sicer je bilo pokradenega blaga v vrednosti nad 20.000 K.
Čehi se ne udeleže poklonitvenega sprevoda.
Praga, 30. maja. Češki narodni svet je danes sklenil, da se nobeden Ceh ne udeleži poklonitvenega sprevoda na Dunaju. Delalo se bo tudi nato, da Cehi one dneve, ko se bodo vršile te slavnosti, ne bodo prihajali na Dunaj.
Eazmere v Maroku.
Pariz, 30. maja. Skoraj vsa plemena maročanska so priznala Mulej Hafida za sultana. Ostanki Abdul Azisove armade so se umaknili v Rabat, skoraj dve tretjini njegovih vojakov je uteklo k Mulej Hafidu. Edino v bližini mesta Tanger se ljudstvo zaradi navzočnosti francoske vojske ne upa priključiti Mulej Hafidu.
Zagrebško vseučilišče.
Zagreb, 30. maja. Včeraj so se pričela predavanja na našem vseučilišču. K predavanjem ni prišel niti eden slušatelj. Rauch je doživel popolen fiasko. Ravno isto se je zgodilo tudi danes: vseučilišče je prazno.
Goljufije v kielski ladjedelnici.
Bero I in, 30. maja. V državni ladjedelnici v Kielu so prišli na sled velikim goljufijam. Najbolj prizadet je skladiščni ravnatelj Heinrich, ki so ga zaprli, in pa ve-letržca Frankenthal v Kielu in Bauer v Wilhelmshavenu.
Vojaški vstanek v Mali Aziji.
Carigrad, 30. maja. V Mali Aziji se je vsled tega, ker se jim že dolgo časa ni izplačala plača, spuntalo osem tisoč turških vojakov. Napadli so vladno poslopje ter iz blagajne odnesli 14.000 piaslrov.
Sarajevski župan.
Sarajevo, 29. maja. Vlada je imenovala županom efendija Kuloviča, za prvega podžupana Hrvata dr. Niko Mandiča, za drugega podžupana pa Srba Jovo Mitrijeviča.
Bombni atentat v Varšavi.
Krakov, 30. maja. Neznan zločinec je vrgel v Varšavi bombo v stanovanje nekega tovarnarja. Bomba ji ubila šestletnega sinčka tovarnarjevega in ranila dva služkinji.
Vstaja na otoku Samos.
Solun, 30. maja. Avstrijski konzul poroča, da je njegovo stanovanje blokirano. Vršijo se boji med ustaši in orožniki. Iz Soluna sta odpluli dve torpedovki, iz Carigrada pa ena križarica, kateri jih sledi še več. Odpošlje se tudi 8 bataljonov vojakov.
Laži-narodnjaštvo.
Dobrih deset let je tega, kar je v dunajskem parlamentu divjal boj do noža, ker je grof Badeni z jezikovnimi vprašanji skušal vsaj deloma popraviti stare krivice, ki so se godile Cehom. Kakor en mož se je vzdignilo takrat Nemštvo zoper Slovane. Na ulici je tekla kri in nemško dijaštvo je metalo s surovo silo slovanske »pritepence" iz univerz, kar se je ponavljalo pozneje še mnogokrat.
In danes ? Na velikem zborovanju v graški »In-dustriehalle" stoje ramo ob rami z nemškimi burši, katerih batine so občutili že tolikokrat, — radikalno in liberalno narodni slovenski dijaki. Še več. Ta bodoča slovenska inteligenca ploska ultranemškim govornikom a la Wolf, Malik, Markhl, ki so že neštetokrat sramotili do skrajnosti slovenski narod in slovenski jezik. Pa ti bodoči voditelji ne ostajajo samo pasivni. Uborni nemški kmetiči, ki so prišli gledat, kako bo postal doktor tajnik njihove kmečke zveze, občutijo pest sinov slovenskega kmeta. Za lečo lažnjivega naprednjaštva je izdalo napredno slovensko dijaštvo v Gradcu svojo narodnost in pozabilo stanu, iz katerega je po večini izšlo.
Cemu navajamo vse to? Ne pripisujemo kozlom, ki jih strelja ta vseučiliška mladež, take važnosti. Ali iz njih dejanj si razlagamo lažje, kar so počeli njih liberalni bratje v domovini in še počenjajo. Iz take akademične mladeži, ki pozablja v napredni strasti celo narodnih krivic, izhajajo odpadniki a la Dežman ali Žvegelj. Le tako umevamo, da bodo ti mladeniči
Slovensko gledišče.
IV.
Veliko se je že pisalo o izvirnih slovenskih delih po naših časopisih, — eno se je ponavljalo venomer: le veliko izvirnih novitet! —
Toda zdi se mi, da je ta želja, ki prosi, želi in moleduje za slovenske izvirne novitete, nekak „flanc". S tem se javnost nekako »vleče", meče se ji pesek v oči, a besede so končno vendarle lepe, če tudi ostanejo samo besede. Zato sem prepričan, da se bo o tem še nadalje govorilo in govorilo, a slovenskega dramatika le še ne bo.
Povsod je pot, ki jo mora preho'diti pisatelj, predno spravi kje svojega prvenca pod streho, kri-ževa. Skoraj bi dejal, da brez protekcije to sploh ne gre. Pri nas je to veliko lažje, dasi se pri prvencih tudi v Ljubljani vidijo napake, ki bi se jih »priznanim" pisateljem nikdar ne očitalo. No, pa to je poli-tiško vsaj utemeljeno.
Ce človek napiše novelo ali črtico, poroma ž njo k Opeki, Govekarju ali Zbašniku. Ce jo tu ne spravi pod streho, pa gre k urednikom političnih listov. Nekje se mu gotovo posreči, delo tridnevnega premišljevanja in tridnevnega pisanja se mu honorira.
Drama se sprejme. Igra se. Tantijeme se vlečejo. Avtor hodi k skušnjam, plača igralcem večerjo, in
tako bi našteli lahko tisoč teh premis. Koliko izda za korespondenco, koliko časa ubije. Za dramo se bori s premišljevanjem najmanj tri mesece, tehnično vprašanje ga stane dokaj truda, in predno je spisana! Itd. Itd. Itd. In finale!—?!— V najboljšem slučaju 40 fl tantijem. Sedaj ima pisatelj — čast. Uprizorili so ga, led je prebit. Ce ga drugi dan kritiki ne „ob-terseglavijo", je celo »narejen". A njegov deficit. Kam sedaj z igro! —
Prvi urednik: Moj list ima povečini take naroč-nikp, ki so za lahki žaner in ki hočejo povesti, dram ne čita nihče. Obžalujem. Lepo delo, a ne morem.
Drugi urednik; krasno delo; a jaz imam tako malo prostora v listu na razpolago, da ne morem natisniti Vašega dela.
Tretji urednik: Ja, veste, naredite iz drame novelo, potem z veseljem. Ampak tako!
Pisatelj, pomisli sedaj, da imamo Slovenci samo tri leposlovne liste, in da so ga povsod odklonili in gre z delom pod pazduho k Schwentnerju.
Schvventner je že toliko storil za slovenske pi-telje, morda tudi moje delo sprejme, saj je imelo uspeh. A tam izve: 1.) Občinstvo ne kupuje dram, 2.) Sem že za celo leto založen z rokopisi. Ce je pisa-satelj malo prebrisan, sklepa še sam naprej: E vraga, kaj sem zašel v Cankarjev monopol, saj bi lahko vedel že naprej, kako bo.
Gre h Kleinmayerju. Tam ga odklonijo. In tako naprej. Drugod ga zopet odvrnejo, ker so kritiki odbili delo, dasi ga še prebrali niso.
Kmalu je izčrpana lista slovenskih založnikov in pisatelj lahko hodi skozi Kurjo vas na Golovec. Tam je sam in v tej blaženi samoti lahko prebira pod milim nebom svoje delo, ali si pa zakuri po zimi v peči, da ne prezeba.
Dela ni mogel nikjer oddati, deficita ima 50 fl, trud pol leta, vso ljubezen in ves strah za svoje delo položi domovini na oltar, in — on je za kosilo, za večerjo, za zajterk, itd. — čast, da se je njegovo delo igralo.
Take so faktično naše razmere, kdor ne veruje, naj sam poskusi.
Da pa dobi pisatelj od premijere in eventuelne reprize sploh kakih 40 fl. tantijem, je šele najnovejše v gledišču. Svoje dni so dobili pisatelji 10 fl. Lahko bi povedal imena in čas. Seveda kaj drugega je, če pisatelj sam ne mara tantijem!
Ker se pri nas tridejanke navadno sploh ne tiskajo, zato je vsaka premijera literaren dogodek. Kdor ni bil takrat v gledišču, sploh ne more zvedet', kakšna je drama. Zato bi tudi napol blazni, ali recimo slaboumni ljudje upali, da bodo naše premijere polne.
kedaj pozneje sicer morda korakali na čelu rdeče-srajčnih Sokolov, obenem pa podpisavali pogodbe z našimi narodnimi nasprotniki, kakor je podpisal v boju zoper klerikalnega zmaja Ivan Hribar sam, četudi s krvavečim narodnim srcem. Iz tega dijaštva bodo vzrastli možje, ki bodo imeli tako trd tilnik, kakor ga je imel n. pr. dr. Vilfan, ko se je šlo za pravice slovenskega jezika pred koroškimi sodišči. Narodnjaštvo liberalnih voditeljev in liberalne mladine sega samo do tja, kjer se začne boj proti kleri-kalizmu. Od tam dalje je dobro vsako sredstvo, tudi izdajstvo.
Narodnjaštva, ki bi mu bila cilj povzdiga in osamosvojitev lastnega naroda potom gospodarskega dela, liberalne stranke sploh ne poznajo in ne prilezejo redoma preko blestečih fraz. Dokaz — dunajski parlament. Kaj si je obetalo ljudstvo od splošne in enake volilne pravice 1 Ali danes ne gre parlamentarno kolo naprej po nobeni sili. Kje je vzrok? V raznih malih liberalnih strančicah, ki vprizarjajo zdaj svobodomiselne zdaj narodne gonje, samo da zve svet o njih. Isto pri nas doma. Naj se perejo liberalni odborniki kolikor hočejo: da je voz naših deželnih financ tako zavožen, je njih krivda. Leta in leta so vladali ^amovlastno v deželi. Da so si le ohranili svoje gospodstvo, so vozili dalje, kakor so pač znali, brez ozira na gospodarske koristi in potrebe naše dežele. Danes pa seveda, ko so morali izpustiti vajeti iz onemoglih rok, zatrjujejo, da niso prav nič krivi. Verjemi jim kdor hoče in more, ljudstvo ne, kar kažejo razne volitve. Kam zavede slepo naprednjaštvo, kažejo razmere mesta Idrije in še marsikatere druge občine na Kranjskem. In da ni gospodarski položaj mesta Ljubljane mnogo boljši nego pobeljen grob, bo razkrila bližnja bodočnost.
Uredniki ^Slovenskega Naroda" si že tnanejo roke in srce jim poskakuje veselja, da se pripravlja v Avstriji velik kulturen boj proti klerikalizmu Resnica pa je, da se bliža h koncu drug kulturen boj — proti liberalizmu, ki je dogospodaril na vsej črti tudi pri na». Ne pomaga mu nič, da izkuša tuintam s par narodnimi frazami olepotičiti svoj starikavi obraz, kakor je šel Ivan Hribar roke stiskat nazadnjaškemu predsedniku ruske dume v Petrograd. Vsa šminka ne pomaga nič. Ljudstvo spoznava tudi pod njo laži-narodnjaštvo tistih, ki se prodajajo našim najhujšim nasprotnikom za par liberalnih fraz. Mi nočemo kulturnega boja, hočemo pa — kulturno in gospodarsko delo.
Trgovsko-obrtni glasnik.
Kako se bodo po novem obrtnem redu obrtni oziroma rokodelski vajenci oproščali.
Oproščenje obrtnih in rokodelskih vajencev vršilo se je dosedaj jako preprosto zlasti na deželi.
Mojster-obrtnik spisal je vajencu, ko je temu pretekla učna doba, spričevalo, včasih ga pustil tudi od občinskega urada potrditi, in stvar je bila rešena. Ko so se osnovale obrtne zadruge, prevzele so te ta posel, kar jim je bilo v obrtni postavi iz 1. 1888 zagotovljeno. Zadruga je sprejela vajence in jih tudi oproščala. Zgodilo se je tudi to na popolnoma pri-prost način. Vajenci, ki so imeli biti oproščeni, prišli so ob določeni uri pred zadružni zbor. Ta je pregledal njihova spričevala. Nekatere, ki so imeli slaba spričevala, je pokaral, druge, z dobrimi spričevali je
A kaj še! Gledišče je prazno. Mrzel veter veje po prostorih slovenske talije in šlo bi še dvakrat toliko ljudi notri. Je tako, malomarnost našega občinstva je pač taka in tisoč fraz ji ne pomaga, da bi pisatelj ne dejal, da ima v tem Cankar prav, če pljuje taki publiki v obraz. O 100 ljudeh pri reprizi itak ne govorim.
In potem naj se dobi dobra slovenska drama. Dvojno je mogoče. Za Slovence so še samo narodne igro, za drame so še nezreli ali pa so neumni vsi tisti, ki pišejo dramo — zase!
A govoril sem o negativni strani dovelj, poizkušal bom s pozitivnimi nasveti.
Bodoči intendant je neomejen gospodar v vseh repertoarnih vprašanjih. A za izvirne igre naj se njegova beseda omeji. Za slovenske premijere naj se sestavi „literaričen sv&t.". Eno samo osebo lahko zavede prevelika strogost, ali pa osebna simpatija, itd. na krivo pot. Zato predlagam:
Vsak slovenski leposlovni list imenuje iz srede svojih sodelavcev enega zastopnika. Ljubljanski Zvon enega, Slovan enega in Dom in Svet enega, enega zastopnika imenuje deželni odbor, kot peti je dramaturg odnosno ravnatelj. Torej teh pet mož odloči v teku 2 mesecev, ali je uložena igra sprejeta ali se pa odkloni.
zopet pohvalil. Sledila je končno načelnikova „cunft-larska pridiga" in stvar je bila končana.
Pred nedolgim časom so šele nekatere zadruge vpeljale zahtevo, da mora vsak vajenec, ki hoče postati prost, napraviti delo in ga predložiti zadružnemu zboru v pregled. Seveda se je malokdaj ugovarjalo, saj pa vajenci tudi niso bili pod nobeno pravo kontrolo. Večkrat je vajencu pomagal kak pomočnik ali celo mojster, samo da je bilo delo ličnejše. Sedaj bo drugače.
Letos, dne 16. svečana, stopil je v veljavo novi, izpremenjeni obrtni zakon. §§ 104, 104 b, 104 c, 104 d in 104 e vsebujejo vsa določila o preskušnjah. Ime-nujeje se pomočniške preizkušnje.
Pomočniške preizkušnje, ki jih predpisuje obrtna novela, so obvezne za vse vajence v rokodelskih obrtih. Vsi tisti vajenci rokodelskih obrtov, katerim je potekla ali poteče učna doba po 16. februariju t. 1., se morajo podvreči pomočniški preizkušnji. Vajenec, ki je dovršil učno dobo, pa ni napravil pomočniške preizkušnje, postane lahko prost, ali on ni polno vreden pomočnik (Geselle) in, kar je najvažnejše, zaprta mu je pot v bodočnosti do obrtne samostojnosti, postati ne more samostojen mojster. Pomočniške preizkušnje se bodo delale pred posebnimi, nalašč v ta namen ustanovljenimi izpraševalnirni komisijami. Take izpraševalne komisije so se ustanovile pri nas že pri malone vseh obrtnih zadrugah, ki imajo za člane ali le rokodelce ali pa poleg drugih obrtnikov tudi rokodelce. Takih zadružnih izpraševalnih komisij je na Kranjskem sedaj že okoli 25. Preizkuševalne komisije obstoje iz predsednika in dveh prisednikov. Predsednika in njegovega namestnika imenuje za dobo treh let pristojno okrajno glavarstvo, odnosno v Ljubljani mestni magistrat. V ta imenik se morejo sprejeti le taki mojstri, ki so najmanj že tri leta samostojni, in le taki pomočniki, ki so že štiri leta pri svojem obrtu kot pomočniki. Za vsako posamezno preizkuševalno komisijo pri obrtnih zadrugah je deželna vlada izdala poseben izpraševalni red. Ti iz-praševalni redovi imajo podrobne določbe o tem, kako se morajo vržiti preizkušnje. Stroške za te preizkušnje pri zadružnih izpraševalnih komisijah trpe zadruge, katera pa pobira zato preizkuševalne pristojbine od izpraševancev v izmeri, ki jo določa izpraševalni red. Pristojbine so pri različnih zadrugah različne. Revnim izpraševancem se sme pregledati plačilo preizkuševalne takse. Pri zadružnih izpraševalnih komisijah bodo delali praviloma preizkušnje le vajenci, odnosno pomagači tistih mojstrov, ki so člani posamezne zadruge.
Pomočniške preizkušnje pa se bodo vršile tudi pri obrtno-oblastveni preizkuševalni komisiji. Pri nas je v mnogih krajih organizacija v obrtnih zadrugah še pomanjkljiva, v mnogih sodnih okrajih, da celo v političnih okrajih sploh še ni obrtnih zadrug. Vipavski sodni okraj, ki je nekako sam zase, nima nobene obrtne zadruge, v celem kočevskem okraju še ni obrtne zadruge. Za vajence takih mojstrov, ki niso člani nobene zadruge, nadalje za vajence, ki so se izučili rokodelstva v kakem tovarniškem obratu, kakor tudi za vajence takih mojstrov, ki pripadajo zadrugi, katera pa ni poskrbela za vršitev preizkuševalne komisije, je bilo treba poskrbeti, da morejo po dovršitvi učne dobe napraviti obligatorično pomočniško preizkušnjo. V ta namen ukazuje zakon, da ustanove obrtna oblastva oblastvene izpraševalne komisije, ki so sestavljene na podoben način, kakor zadružne izpraševalne komisije. Komisiji načeluje
S tem, da imajo pri odločevanju besedo literatje vseh struj, je izključena vsaka pristranost, in da se javnosti sigurnost da o literaturi, ne bodo sodili razni advokatje itd. Mislim, da je to lahko izvedljivo in da je edino pravično.
Vsak od teh petih literarnih sodnikov naj prebere delo tekom enega tedna, in v seji, ki jo skliče od slučaja do slučaja, se odloči z nadpolovično večino za imprimatur ali pa za reprimatur.
Ce je igra sprejeta, potem se uprizori tekom 2 mesecev. Vsakovrstne želje avtorja naj se respekti-rajo in po možnosti izvrše.
Nastavi naj se honorar 200 K za vsako sprejeto igro, to je svota za takozvani Auffuhrungsrecht, za pravico igranja. Ta svota se izplača takoj.
Za tantijeme bi predlagal tole: Za prvenca naj bo znesek tantijem ravno tolik kot za dela priznanih. Dunajsko dvorno gledišče plačuje 3B°/o, zagrebško kazališče menda od premijere 50°/o, od repriz 20 ali 30°/o. Pri nas ne gre tako, ker moramo računati z razmerami. Sploh je pri nas kaj redek slučaj, da igra doživi dve reprizi. Letos je bila Medvedova „Za pravdo in srce" tudi pri reprizi polna, a tretjič se ni več igrala. Cankar bi imel tudi četrtič še polno hišo. Da se odpravi to, predlagam:
Pisatelj napravi z vodstvom kontrakt, glasom katerega se mora njegova igra igrati toliko časa,
predsednik, člana pa sta po en mojster in po en pomočnik onega rokodelstva, ki se ga je izučil vajenec. Obrtni red dovoljuje, da se oblastvena komisija ustanovi za več političnih okrajev skupaj, odnosno tudi za celo kronovino. Ker je na deželi razmeroma le malo vajencev, ki pridejo za te preizkušnje v poštev, kajti te oblastvene preizkuševalne komisije so pravzaprav le nadomestilo za zadružne komisije, ter je v večini krajev na deželi nemogoče sestavljati take izpraševalne komisije, kajti nedostaje pomočnikov s potrebno kvalifikacijo, se je na Kranjskem ustanovila le ena oblastvena izpraševalna komisija, in sicer v Ljubljani. Predsednik te komisije je ravnatelj umetno-obrtne strokovne šole g. Ivan Subic, preizkušnje se bodo vršile v prostorih omenjenega zavoda. Ta uredba je bila v danih razmerah edino mogoča, je pa jako umestna, ker daje jamstvo, da se bodo preizkušnje enotno in zadovoljivo vršile. Stroške za obrtno oblastveno komisijo trpi trgovska in obrtniška zbornica. Preiskovalna komisija je že konštituirana, sestavljen je imenik prisednikov komisije, razdeljen po posameznih rokodelskih strokah, vlada je tudi že izdala izpraševalni red. Prve preizkušnje se bodo vršile že 1. junija. Vajencem je vlagati prošnje za pripustitev k preizkušnji na predsedstvo oblastvene preizkuševalne komisije v Ljubljani. Pristojbina znaša šest kron, revne vajence se sine plačila pristojbine oprostiti. Pristojbino je plačati pred preizkušnjo.
Iz tega kratkega pojasnila se razvidi, da bo stvar veliko strožja, kakor je bilo dosedaj. Koliko bo to vplivalo na obrt, pokazala bo bodočnost. Največ posla bodo imeli zadružni načelniki, ker bodo urejevali dejansko vso stvar. Da bo to rodilo med obrtnim naraščajem dobrega sadu je brez dvojbe, vendar dobili se bodo tudi svojeglavci, ki se ne bodo zmenili za opomine in ne bodo hoteli napraviti pomočniške preizkušnje. Ze sedaj se sliši: „e, kaj potrebujem učnega spričevala". Veliko je vajencev, ki se gredo učit ključavničarskega obrta samo toliko, da dobi popolnoma navadno spričevalo, češ, „saj ne ostanem pri obrtu, marveč grem na železnico*. Vendar tudi na železnicah se je v tem oziru spremenilo in obrnilo na bolje. Kdor hoče postati strojevodja, izkazati se mora s pravilnim učnim spričevalom. Tisti, ki tega nima, pride tudi na železnico, vendar ostane navadni — težak. Merodajni krogi naj bi v tem oziru poučili zlasti vajence, da tem ne bo vse eno, ali prestane pomočniško preizkušnjo, ali ne.
Zbornice dela.
V Nemčiji so izdelali načrt zakona, kateri določuje, da se osnujejo zbornice dela. Že 4. svečana 1. 1890 je nemški cesar v nekem razglasu poudarjal, da je v prilog miru med delodajalci in delojemalci treba osnovati postavnih korporacij, v katerih bodo lahko delavci po svojih zastopnikih skupno delovali pri uravnavah delavskih koristi z delodajalci in zastopniki vlade.
Prvotno se je v Nemčiji mislilo na delavske zbornice, v katerih bi bili samo delavski zastopniki, vendar se je ta misel opustila in osnovale se bodo zbornice dela. Kakor rečeno, je načrt že izdelan in bo predložen nemškemu drž. zboru v potrjenje. Zbornice dela bodo v Nemčiji tako zasnovane, kakor kaže načrt, da bodo v teh zbornicah poleg delodajalcev tudi delavci enakomerno zastopani. Načrt poudarja, da je treba urediti skupno delavske razmere, ne pa polovičarsko, kakor se ravno sedaj dela. To je v korist delodajalcem ravno
dokler nese gotovo svoto, recimo dokler nese kosmatega 200—250 fl od predstave, dotlej se drame ne sme odstaviti z repertoarja. To je pravično za avtorja in nese tudi gledišču nekaj. Od premijere dobi avtor polovico 50°/o vseh dohodkov brez odbitka troškov, od repriz pa 10°/o. Ce se igra igra lOkrat, je vsaka deseta ponovitev istovetna s premijero. Take ponovitve veljajo tudi za več sezon, in ni treba da se igra delo desetkrat v isti sezoni. Na ta način bi »povprečno" avtor dobil od dela svojih 300 fl. Na prvi pogled se bo zdel ta predlog marsikomu čuden, a je čisto lahko izvršljiv, saj imajo drugod uravnano tudi enako.
Le na ta način se bo uspešno delalo za slovenske novitete. Drugače ne pojde.
Vse druge pravice: zaseda, oprema, toalete naj ima tudi v bodoče še avtor, kot jih je imel dosedaj.
S tem pa, da je sestavljen literaren jury vseh vrst, odpade očitek krivične protekcije. Po tem sem prepričan, da noben Slovenec ne bo spravil na oder „On in njegova sestra".
Delo se mora vposlati pred sezono. Ce se do-pošlje med sezono, se šele v prihodnjem letu uprizori.
Z izvirnimi novitetami roko v roko gre pa kritika, pa o kritiki prihodnjič.
tako kakor delojemalcem. Delavske razmere je treba za trajno urediti.
Zbornice dela se bodo osnovale za delodajalce in delojemalce enega ali pa več obrtov skupaj v vsakem okraju. S temi neutralnimi zbornicami dela, katere bodejo avtonomne, upajo merodajni krogi v nemški državi ublažiti razmere med delodajalci in delavstvom. Zlasti pokladajo veliko važnost na to, ako bodo zastopniki obeh stanov prišli večkrat skupaj, da si ne bodo tako sovražno stali nasproti kakor sedaj, in da se bodo razna delavska vprašanja na ta način najbolje rešila.
Delavske organizacije zahtevajo, da se osnujejo delavske zbornice, katere naj se priklopijo obrtnim sodiščem. Vlada pa ni bila tega mnenja in upa, da bo veliko več uspeha, ako bodo te zbornice samostojne in tako osnovane kakor kaže načrt. Tudi pa imajo obrtna sodišča popolnoma drug delokrog. Zbornice dela bodo sklepale o delavskih koristih in razmerah, torej o dejanjih, ki se imajo še le vršiti, dočim obrtna sodišča razsojajo o dejanjih, ki so se že izvršila.
V teh zbornicah dela bodo zastopani samo obrtni delodajalci in delojemalci. Izvzeti so trgovski uslužbenci in učenci Seveda je v postavi tudi določeno, da zbornice dela ne bodo imele nobenega vpliva na vojaško in pomorsko upravo. Pač pa ta postava določa, da rudarstvo, soline in sploh vsa podzemeljska dela spadajo v kompetenco zbornice dela, vendar samo v toliko, da smejo izreči svoje mnenje o razglasu rudarsko-policijskih odredb v svrho obrambe življenja ali zdravja delavcev in ohranitve lepega vedenja in drugih odredbah, katere želi obrat upeljati.
To so glavne misli nove postave zbornic dela v Nemčiji. Nekaj je to in kot podlaga lehko služi. Da to zlasti socijalnodemokratičnim voditeljem ne bo všeč, je ob sebi umevno, saj ravno ti vedno delajo na to, da delavci ne pridejo preveč v dotiko z delodajalci. Seveda se pa razne naredbe ustvarjajo vedno samo za obrtnike, dočim se zlasti — kar načrt postave določa, kakor smo .zgoraj omenili — velika podjetja, kakor rudniki in druga podzemeljska dela vedno izpuščajo. Zbornice bodo smele izreči samo svoje mnenje o policijskih na-redbah, s katerimi se varuje zdravje, življenje in morala toliko tisoč delavcev — pod zemljo. Vendar je tudi to nekaj, saj se dosedaj niti kritikovati ni smelo.
Tudi pri nas v Avstriji se je že večkrat slišala misel o delavskih zbornicah. Merodajni krogi čakajo, kako se bodo nove zbornice dela v Nemčiji obnesle. Ge se bodo dobro, potem je gotovo, da dobimo v dogled-nem času podobne zbornice v Avstriji, saj vedno capljamo za — nemško državo.
Židje v Ljubljani — po hišah. Znano je, kako so židje naše sejme preplavljali in s svojo, edino židu prirojeno predrznostjo izzivali kupujoče občinstvo. Ni bilo dovolj, da so svoje .pofel-blago" prodajali navidezno za nizko svoto, a vendar za drag denar, zlasti ljudem z deželi marveč revež je bil, kdor se je sploh upal kako besedo ziniti, ali pa ako njihovo blago kriti kuje. Takoj so zagnali krik. pričeli psovati in tudi židovske pesti so se dvigale. Ko pa je deželna vlada premenila sejmski red za mesto Ljubljana, in ko so se odpravili letni sejmi in nadomestili s tedenskimi sejmi, izginili so z letnimi sejmi tudi — židje. Vsako sredo v tednu se židu ne splača hoditi v Ljubljano, ker žid dobro ve, da le tam napravi svoj ,rebah", kjer pride skupaj veliko in različnega ljudstva, kakor je bilo v navadi na naših letnih sejmih. Toda kaj sedaj? Žid ne miruje, on hoče delati kupčije, to pa naj bo na ta ali kak drug način. Izšla je tudi postava o krošnjarstvu, katera daje občinam pravico,
V samoti.
spisat Josip Premk.
Samotna čuvajnica. Vsenaokrog se razteza dolgčas ; tam zadaj se dviga gozd, teman, neprodiren, le na par metrov široko so posekana drevesa, da se vidi kot predor, in kadar posije solnce, se posvetita dva tira. Tam na nasprotni strani leži kos zapuščenega travnika, ki izginja v bičevje, močvirje. Včasih se začuje iz dalje zamolklo bobnenje, rezek pisk predrami dolgočasno tišino — in mimo samotne čuvajnice pridrvi vrsta začrnelih voz. Potem pa se zopet oddalji, umazan dim se pomeša med sive, zaspane megle, kakor črna pika se že vidi vlak iz dalje, in kmalu jo zopet vse tiho. — Da bi vsaj za hip postal: da bi mogel razločno videti obraze, ki zro radovedno pri oknih in se ozirajo po tej samoti, bogve s kako mislijo ... A tako — zamahne z zastavico, sprevodnik mu pokima, ako je dobre volje, dolgočasno in leno v pozdrav, in vse gre mimo brez besed . . .
Zadaj se dviga gozd mogočen in temen, a tudi tam ni življenja. Po noči zaplahutajo netopirji, drevesa zaječe ob pišu in tam na nasprotni strani se zamaje bičevje, zastoka bolestno in se umiri . . . Nič življenja. Še čaplja, ki se dvigne iz močvirja, ne sede
da smejo izdajati krošnjarske liste, ker le s tem se sme v dotični občini krošnjariti. Mi upamo, da ljubljanski mestni magistrat ni izdal Židom za ljubljansko mesto krošnjarskih listov, saj je ravno na našem ljublj. magistratu veliko gospodov, ki imajo večkrat na jeziku sladke besede: domačega obrtnika, trgovca je treba ščititi. Vendar pa hodi ravno te dni neki žid po hišah od sobe do sobe ter ponuja svoje blago. Še celo v neko mestno hišo je prišel ponujat, oziroma je prodal več blaga. Ne vemo, ali se je v mestni hiši bolj varnega čutil, kajti prodajal je celo na — obroke. Obrtniki in trgovci imajo že dovolj umazane konkurence, da pa bodo židje začeli prodajati kar po hišah od sobe do sobe konfekcijsko blago in to še na obroke, gotovo presega vse meje. Magistratni organi naj tem Židom gledajo nekoliko bolj na prste, občinstvo pa prosimo, da pokaže židovskim vsiljivcem pot, odkoder so prišli.
Nove obrtne zadruge na Kranjskem. V soboto 24. t. m. se je ustanovila nova krojaška zadruga za sodnji okraj Škofja Loka. V nedeljo 24. t. m. ustanovila se je mizarska zadruga za mesto Ljubljaua in sosedne občine. V četrtek 28. t. m. sta se pa v Novem mestu ustanovili kar dve zadrugi: čevljarska in mizarska. Kakor se nam poroča iz Novega mesta, si je čevljarska zadruga na svojem četrtkovem občnem zboru izvolila jako delaven odbor. Zadruga obsega cel novomeški sodni okraj. Mizarji so tudi ustanovili ravno isti dan sv^jo zadrugo in sicer za cel politični okraj. Težava pri tem je le, ker so člani po celem sodnem oziroma političnem okraju raztreseni. Težko bo že sklicati in napraviti odborove seje sklepčne, o zadružnih zborih niti ne govorimo. Gotovo je, da je zavest za organizacijo med nekaterimi obrtniki zlasti na deželi tako malo razvita, da sploh o kaki zadružni organizaciji niti slišati ne smejo, kaj še da bi po več ur hoda hodili na zadružne zbore. — V kratkem se pa bo vršil na Vrhniki ustanovni občni zbor obrtne zadruge rokodelskih in dopuščenih obrtov za sodni okraj Vrhnika. Kmalu se ustanovi obrtna zadruga v Postojni in sicer ze rokodelske in sorodne obrte skupaj, dočim krčmarji in gostilničarji tudi v kratkem osnujejo svojo lastno zadrugo. Obe zadrugi bodeta osnovani za cel sodni okraj Postojna. V Kočevju pa se tudi kmalu ustanovi gremij trgovcev. Priprave se vrše, in kakor čujemo, se bo kmalu vršil ustanovni občni zbor.
Prva strokovna razstava obuval in usnjarske industrije se bo vršila letos na Dunaju povodom cesarjevega jubileja. Delajo se velikanske priprave. Dunajski čevljarski mojstri, industrijalci obuval in usnja hočejo pokazati svetu, koliko so napredovali, kaj premorejo. Izvolili so pa tudi posebni veselični odsek, kateri se na vse mogoče načine trudi, da pripravi tujcem vse udobnosti. Ta odsek napravil je že korake, da se bodo vse znamenitosti Dunaja brezplačno videle. Tudi pri železniški upravi napravili so korake, da se vsem strokovnjakom njihove vrste, ki mislijo obiskati razstavo, zniža vožnja. Ravno tako je vse urejeno glede prenočišč. Glavni odbor se tudi pogaja z dvema hotelirjema, da dasta glavnemu odboru svoja hotela, katera sta v bližini razstave, za časa razstave v najem. Namen temu je, strokovnjakom njihove vrste dati ceno prenočišče. V kratkem se snidejo vsi odbori, da končno uredijo vse potankosti.
Pravica organiziranih podjetnikov nasproti štrajkujočim delavcem. Najvišje sodišče je pred kratkim izdalo zelo važno razsodbo o pravici podjetnikov
na streho čuvajnice, rajši poleti nerodno pod megle, ki vise izpod neba kot siva, umazana plahta. In vendar hiti po teh tirih, ki izginjajo tam daleč v nejasni nedoglednosti bučne življenje: od begvekod prihaja svet in hiti bogvekam . . . Lepe, tolažilne misli nosijo morda v srcu ti ljudje iz belega sveta, a kaj, ko se ne ustavijo niti za hip v tej težki pustinji. Komaj zamahne človek s tisto rdečo zastavico, že jo mora zopet vtakniti za visoke škornje ali položiti na trhlo klopico, dokler se zopet ponoči ne začuje za-tegel pisk... — Mrtvaško življenje . . .
Zamišljeno stoji železniški čuvaj na progi in gre topo za vlakom, ki izginja v sivi dalji--
Dolgo vrsto let je že bival Konrad na tej samotni čuvajnici.
Takrat, ko je prišel, bil je še mlad in zazdelo se mu je, da ne ostane dolgo v tej dolgočasni pustinji. Sčasoma pa se je privadil temu brezživljen-skemu samotarstvu in je ostal. Ako mu je postalo dolgčas v mali sobici, je vzel zastavico in šel po progi daleč v gozd. Kadar pa se mu je zahotelo na drugo stran, stopal je po tiru mimo močvirja dve-uri daleč, tja do malega mostiča. Včasih — a to zelo redko — prišel je tudi višji paznik tam od prve šta-cije, šest ur oddaljene, in pregledal, ako je vse v redu. In Konrad je bil vedno pohvaljen.
nasproti štrajkujočim delavcem. Tožena je bila neka stavbena tvrdka, in pa tudi obenem zveza delodajalcev za severno češko stavbinsko obrt. Kot tožitelji je nastopilo 13 delavcev, kateri so bili pri tvrdki v delu, pa so bili kot kolovodje štrajka odpuščeni. Delavci so tožili na povrnitev škode, ker je zveza delodajalcev na poziv tvrdke opozorila in pozivala s posebno zaupno okrožnico vse organizirane podjetnike, da nobeden podjetnik nobenega teh 13 vsled štrajka odslovljenih delavcev ne sprejme v delo. Tožbo na povrnitev stroškov je najvišje sodišče zavrnilo. V utemeljevanju se poudarja, da tožniki niso imeli povoda delo zapustiti in da je bilo njihovo ravnanje popolnoma svojevoljno in nagajivo. Najvišje sodišče se ni prepričalo, da bi se bila tožnikom godila krivica po inkriminiranem ravnanju tožencev. Ako pa so tožniki imeli škodo, bili so temu krivi sami in morejo le sami sebe delati odgovorne za škodo. To je zelo važna razsodba, zlasti ker so pri nas v zadnjem času razni štrajki postali tudi moderni. Poznamo razmere delavstva, a znane so nam tudi razmere delodajalcev. Delavci, zapeljani zlasti po socijalnodemokratičnih kričačih, se v zadnjem času poslužujejo ob vsaki priliki štrajka in nastopajo popolnoma — diktatorsko. Vendar o tem v eni prihodnjih številk kaj več.
Centralni list vseh zvez avstrijskih obrtnih zadrug. Na Dunaju se je pretekle dni vršil občni zbor zveze dunajskih obrtnih zadrug. Med drugim se je tudi sklenilo, osnovati centralni list za vse zveze avstrijskih obrtnih zadrug. List naj bi bil informativen vsem zvezam in zadrugam ter poročal zlasti o novih ministrskih odredbah. Prinašal naj bi najnovejše stvari o razvoju obrta itd. Bičal bi pa tudi vse, kar je škodljivo obrtnikom, to pa naj pride od te ali druge strani. Izvolil se je poseben odsek, kateri bo proučil to vprašanje in vse potrebno ukrenil, da centralni list vseh zvez avstrijskih obrtnih zadrug začne čim preje izhajati.
Nevestina oprema avstrijske nadvojvodkinje.
V kratkem se poroči nadvojvodkinja Henrieta, hčerka nadvojvode Friderika, s princem Hohenlohe-Schillings-fiirst. Dunajski „Deutsches Volksblatt" z dne 27. t. m. je posvetil sicer ne tej poroki, pač pa opremi nad-vojvodske neveste cel uvodnik, v katerem poroča, da se je cela nevestina oprema naročila pri neki dunajski — židovski tvrdki. Tu beremo doslovno to-le: .Kako je vendar to mogoče? Nikakor nočemo nadvojvodske starše same delati odgovorne za to zapostavljanje krščanskega trgovstva. Gotovo jim ni treba, da bi se vozili, kakor navadni meščanski starši, po mestu nakupovat za svojo hčer. Zato so vendar na naših dvorih gotovi dvorni komorni predstojniki in predstojnice, in tem velja naša graja. Tu imamo zopet dokaz za resničnost stare izkušnje, da vlada v krogih visokega plemstva naravnost ljudstvu tuja, sovražna smer, ki se nikakor ne ozira na čustva širokih mas prebivalstva. Kaj le brigajo te visoke ari-stokrate skrbi in težave naših obrtnikov? To dobro ljudstvo jim je znano kot zvesto cesarju, to ljudstvo se jim zdi popolnoma dobro kot .kanonenfutter" proti socialni demokraciji, to ljudstvo mora z glasovnico v roki braniti gradove naše aristokracije proti navali rdeče internacijonale. Da pa zato zasluži zahvalo, ker tako vztrajno vrši svojo nalogo, o tem pa gotovi krogi naše visoke aristokracije nočejo vedeti ničesar. Meščanska pakaža, tako mislijo ti ljudstvu tuji ari-stokrati, naj gleda sama, odkod bode dobila kruha za svoje žene in otroke, in zato kupujejo naše aristo-kratinje zopet vedno le pri Židih". Nadalje trdi isti
„Samotno je tu", je dejal nekoč. „Pa verujte mi, da se lahko štejete med srečne, ker ste tako umaknjeni in skriti pred življenjem . .
Konrad ni dobro razumel, kaj meni s tem mladi gospod, zato se je topo nasmehnil in prikimal brez vsakih misli.
In ko je odšel mladi paznik, je ostal Konrad zopet sam po cele dolge mesece.
V mali sobici, ki mu je služila za kuhinjo in stanovanje, je imel v kotu siromašno postelj, zbito iz raskavih desk, in slamnico, nabasano s turščino slamo. Na njej je preležal dolge ure tako brez vsakega dela, zamaknjen v to ali ono piko na zakajenem, lesenem stropu.
Kar je potreboval za življenje, so mu donesli drvarji, ki so sekali v bližnjem gozdu, ker sam je šel le redkokdaj v šest ur oddaljen trg. Takih pohodov mu tudi ni dovoljevala pogosto težka služba, ker kadar je pridrdral mimo vlak, moral je stati pred uto z rdečo zastavico v znamenje, da je vse v redu. Vlaki pa so prihajali po noči in po dnevi. V noči sta prišla dva, v dnevu dva in Konrad je bil že tako navajen njih prihoda, da se je vedno prebudil točno, ne da bi ga moralo vzdramiti kladvece, ki je tolklo ob dolgočasen zvon na strehi čuvajniške ute.
list, da se na Dunaju za vse večje veselice, tudi dvorne plese in enake prireditve skoraj vse nabavlja pri Židih. Tako dela ona visoka aristokracija za domače obrtnike in trgovce. Pri nas sicer nimamo prave aristokracije, ki bi tako posegala v naše javno življenje, kakor n. pr. na Dunaju, ali pri nas imamo drugo aristokracijo, svoje ljudi, ki so večinoma le po hrbtu drugih zlezli kvišku in so potem popolnoma pozabili, odkod so prišli. Zato jim je pa tudi vse preslabo, kar je domačega, zato domača trgovina in obrt s svojimi proizvodi nikakor ne zadostujeta njihovim po opičje iz velikomestnega življenja posnetim namišljenim potrebam in zahtevam, zato tudi gledajo domačega obrtnika in trgovca kot nekaj tako nizkega, da se bojijo, da ne bi se okužili, ako bi stopili ž njim v dotiko. Obrtnik in trgovec sta jim dobra le tedaj, kedar je nevarnost za obstoj te naše velike gospode, ko se gre za plačevanje raznih doklad in naklad, ko pridejo volitve. Tem našim domačim izkoriščevalcem našega obrtništva in trgovstva je treba postaviti jasli malo višje, in potem se bodo tudi pri nas razmere v tem oziru kmalu temeljito izpre-menile.
Angleški napisi na nemških izdelkih. Nemški obrtniki in industrijalci so imeli navado, da so na marsikatere svoje izdelke, ki so jih izvažali na Francosko, napisali angleške napise. Tako so večkrat mislili trgovci in pa tudi kupujoče občinstvo, da so izvor dotičnega blaga angleške tvrdke, dočim so bile dejansko nemške. Da so se nemški obrtniki in industrijalci posluževali te zvijače, je popolnoma umevno, saj obstaja med Francozi in Nemci še vedno izza leta 1870 neka napetost. Sedaj je pa francoska generalna direkcija za uvoz tujega blaga določila, da se morajo na blagu, koder so angleški napisi, biti zraven tudi natančno označeno ime izdelovalca in ime kraja, kjer stanuje. Vse blago, ki ne bo natančno, kakor zgoraj omenjeno, označeno, se bo zavrnilo. Stvar je poučna v dveh ozirih. 1. Kako zvito, a vendar popolnoma priprosto znajo razni industrijalci ravnati, da prodajo svoje izdelke tudi svojim sovražnikom. V tem oziru imamo opraviti s takimi, ker se, kakor smo že zgoraj omenili, razburjenje po zadnji vojski med Francozi in Nemci še ni poleglo, 2. pa se vidi, kako francoski mero-dajni krogi skrbijo za svojo obrt in industrijo. To, da bo na nemškem blagu zapisano ime izdelovalca in kraja izdelovanja, bo gotovo vplivalo, da marsikateri Francoz ne bo kupil nemškega blaga in bo šel rajši k domačemu industrijalcu oziroma obrtniku. Tudi naši merodajni krogi naj bi posnemali to in bi se na enak način zavzemali bolj za našo obrt in industrijo.
Pošiljatve brez vrednosti v Srbijo. Naše trgovsko ministrstvo naznanja, da na srbski meji uradi za colnino jako natančno pregledujejo pošiljatve, katere se pošiljajo iz naše monarhije v Srbijo in nimajo no bene vrednosti. Uradi se drže natančno predpisov. Navadno se pošiljajo kot blago brez vrednosti razni vzorci. Ti pa morajo imeti tudi predpisano mero. Tako n. pr. smejo vzorci tekstilne industrije meriti samo 20 X 20 cm, ako je ta mera prekoračena, jih carinski uradi zavrnejo. Tudi se natančno gleda, kaka je zunanja slika pošiljatve. Vidi se, da kljub temu, da imamo trgovinsko pogodbo s Srbijo sklenjeno, da se vzlic temu lahko nagaja, kakor so prej naši uradi za colnino nagajali izvozu srbske živine, tako lahko sedaj nagajajo srbski uradi našim industrijskim izdelkom.
Včasih je sicer pomislil, kako bi si nekoliko skratkočasil to enolično, zaspano življenje; da bi izvedel, kaj se godi in kako se živi tudi kje drugje, ne samo v tej zapuščeni samoti, kjer se zamore pogovarjati le sam s seboj ali z očrnelimi stenami, a nobene prave misli ni mogel najti. Zato je bil neiz-rečno vesel, kadar je prišel k njemu drvar Mine, in ko je odhajal, ga je vedno poprosil, naj ga zopet kaj kmalu obišče.
»Pa bi se oženil, Konrad, lepše bi ti bilo", mu je nasvetoval nekoč drvar Mine, ko sta sedela na večer skupaj na slamnici. »Vidiš, to bi ne bilo napačno!"
Konrad ga je pogledal debelo, potegnil je z žu-Ijavo dlanjo preko ust in se nasmehnil.
„To pa to, da bi se ženil? •— Na kaj pa? Morda na tole uto, ki je komaj zame dovolj prostorna. Pa katera bi tudi prišla v to sarneto? Še jaz, ki že bivam tukaj šest let, se še nisem popolnoma privadil in bi včasih najrajši zbežal daleč — tja bogvekam ... Pa bi ostala tukaj kaka ženska — beži no!"
Tedenski pregled.
Nemšk o-naci o na 1neg a protestnega shoda, ki se je vršil v soboto, dne 23. t. m., v Gradcu v zadevi »svobode vseučilišča" so se oficijelno vdeležili tudi zastopniki slovenskih akademičnih društev »Tabor" in »Triglav".
Umrl je v Sodražici trgovec in posestnik Jakob Lavrenčič.
Ljubljanski vlomilci. Policiji se je posrečilo dobiti vlomilce v Jebačinovo trgovino. Seveda pa se je to posrečilo drugi policiji, ne pa ljubljanski.
Na vseučilišču v Zagrebu so se vsega skupaj vpisali samo trije slušatelji. Na enega vpisanega pravnika pride 20 profesorjev, na 13 vpisanih filozofov pa 56 profesorjev.
Ban Rauchje poskrbel za »svoje" ljudi. Pod-banov sin je dobil štipendije 1600 K, sin predsednika pravosodnega oddelka 800 K, predstojnik naučnega oddelka gre na poučno potovanje, ban Rauch sam pa si je zaračunal 171 K, ko se je z avtomobilom vozil 171 kilometrov po Hrvaškem. Dobri kšefti.
Slovanski poslanci avstrijski, ki so odšli v Petrograd v svrho priprave vseslovanskega shoda, so bili sprejeti zelo slovesno. Car jih je sprejel v posebni avdijenci. Ker je med temi poslanci tudi ljubljanski župan Hribar, si je Narod najel posebnega poročevalca v Petrogradu, ki poroča o vseh časteh, ki dohite Hribarja. Ta poročevalec je neki Ivan Hribar.
Škofom posvečen je bil v Sarajevu dr. Ivan Šaric, prvi bosanski svetovni duhovnik, ki je dosegel to čast izza propada bosanskega kraljestva 1. 1463.
Državni zbor se bavi sedaj z državnim proračunom v drugem branju.
Cela vas prodana. Vas Ferndorf pri Pater-nionu na Koroškem je kupila neka rudniška družba, ker otvori tam rudokop za magnezit.
Nevarno obolel je grof Lonyay, soprog bivše prestolonaslednice Štefanije.
Obravnava proti črnogorskim zarotnikom se je začela v ponedeljek. Obtožencev je 52, a pri obravnavi jih je navzočih samo 31. Obravnava bo trajala baje tri mesece.
Istrski deželni zbor je razpuščen in so razpisane nove volitve po novem volilnem redu.
Profesor Wahrmund se je vrnil v Inomost. Poroča se, da bo Wahrmund pozvan na vseučilišče v Gradec ali Prago.
Dopisi.
Iz Kranja. (Naša občinska politika.) Ako se danes dotaknemo razmer, ki vladajo v našem občinskem svetu, imamo zato edini namen, da opozorimo naše meščanstvo na nekatere nujne potrebe našega mesta. Sprožiti te stvari v seji občinskega sveta, to nima nobenega pomena, ker imajo gospodje navado, da je vsak še tako koristen predlog pri njih že naprej pokopan, če ga ni stavil njihov somišljenik. Tudi je v občinskem svetu vsaka debata izključena, ker večina samo pogleda svojega voditelja in glasuje, kakor on namigne. Je pa to mogoče samo zato, ker sede v odboru ljudje, ki se brigajo zato, ali Kranj napreduje, toliko kakor za lanski sneg. Vodilno načelo našega občinskega gospodarstva je, da se izkaže koncem leta kolikor mogoče veliko prebitka. Po našem mnenju pa ni glavna stvar, daje občinska blagajna polna, ampak da se res kaj izvrši, od česar ima prebivalstvo kaj koristi.
»Seveda bi bilo lepše, to se razume", je po kratkem molku pristavil. »Pogovarjala bi se vsaj z ženo; ako ima človek poleg sebe kako živo bitje mu je takoj lažje, kakor pa tako, ko moram gledati le v to pustinjo, ako nečem čepeti tu notri. Pa kaj se hoče, ko mora tako biti".
Prižgal si je pipo; dvakrat je vzplapolal pla-menček, potem pa je odvrgel utrinek v kot in pljunil za vrata.
»Vrag pa še to življenje!"
Včasih se je Konrad že popolnoma udal v to samoto, ako pa je prišel kdo, ki je nosil sledove veselega življenja, tedaj se je zahotelo tudi njemu iz te dolgočasnosti.
Drvar je sedel na postelji, zvonil je z nogami in gledal v tla. Včasih je pomežiknil in pomigal s prstom kot da nekaj premišljuje, potem pa je dejal:
»Ni težko, Konrad. Pameten človek si, tudi gotovo plačo imaš, kar je glavno, lahko bi se oženil!"
Konrad ga je poslušal molče. Sedel je na stol in sklonil glavo globoko na suhljate, ozke prsi.
»S kom?" je poprašal zateglo.
»E, to se pravi, samo da je volja, potem bi se že zgodilo. Moja Tili — — da ni tako ... ne bi bila napačna.
Tako se dotaknemo danes samo mestnega kopališča. Naše olepševalno društvo se preosnuje v društvo za pospeševanje tujskega prometa v našem mestu. V ta namen je vzelo v najem Cofišče in tam otvorilo javno gostilno, ki je — za začetek vsaj — prav dobro obiskana, in popravilo je tudi pot na Šmarjetno goro. Ali kaj pomaga to, ako se ne odpravijo prej razni nedostatki v mestu samem. Kranj leži med dvema lepima rekama, pa tujec, ki pride k nam čez poletje, ne najde nikjer udobnega kopališča. Že dohod k sedanjemu kopališču je silno neroden. Potrebna bi bila pred vsem pripravna pot ob Kokri. Dalje je kopališče veliko premajhno. Ce pride količkaj ljudi, je tistih par kabin takoj polnih. Dalje bi bilo treba v Kokri sami napraviti nekak basin, morda iz betona in ga zavarovati pred kamenjem in in peskom, da bi se kopali lahko tudi otroci. Sedaj je še čas, da se že letos kaj stori v nasvetovanem oziru. Za vzgled navajamo n. pr. Loko, ki ima jako lepo in veliko kopališče.
Gledati moramo pač nato, da privabimo tujce, ker ima od tega vse mesto koristi. Zato je pa treba, da jim tudi kaj nudimo. Naj je Kranj po svoji legi in okolici še tako pripraven za letovišče, ne pomaga vse to prav nič, če se ne poskrbi tujcu za razne ugodnosti, ki jih ima drugod. Drugič spregovorimo o stvari, ki jo smatramo za razvoj našega mesta za velevažno.
Iz Novega mesta. Dvojno mero pri mestni občinski upravi imamo v Novem mestu. Ena je za liberalce, druga pa je za pristaše S. L. S. Poslednjo najrajši prezirajo, za kar imamo dokazov več nego dovolj. Svoječasno je sklenil občinski odbor, da bode oni posestnik, kateri zgradi svojo hišo dvonadstropno, prost občinskih doklad hišno razrednega davka 12 let. To pa vsled tega, da bi se gradilo več hiš, in tako pospeševalo napredek in razvoj Novega mesta. Občinski odbor je zadovoljen s tem, če se je sklep storil, da bi se pa tak sklep izvrševal, zato se pa ne "zanima nikdo. Delajo se pa nasprotno, še ovire onim, ki hočejo zgraditi ali povečati svoje hiše. Neki pristaš S. L. S. je zaprosil še pretekli mesec za stavbeni ogled, ker namerava povišati svojo hišo. Res je, da je bil že dvakrat razpisan dan ogleda, ali kakor da bi se norčevali iz posestnika, ni bila nobenkrat polnoštevilna komisija, med tem ko se je drugim, ki so pozneje zaprosili za oglede, že davno dovolilo zgradbe stavb. Razume se, da so bili to »prosvetljeni naprednjaki," katerim se mora takoj ugoditi, »klerikalec" pa naj čaka, ker mu ni nobene sile !
Ozir se jemlje tudi nato, kdo je podjetnik stavbe. Ako jim ta stoji k »ksihtu", potem je vse dobro, brez ozira kako se stavba izvrši, če tudi vse drugače, nego po načrtu.
Žalostno, da pa je resnično, sledeči dokaz. Svoj čas je zidal naš odločen somišljenik enonastropno hišo in druga gospodarska poslopja, katerih vrednost znaša sedaj do 60 tisoč kron. Vse delo je poveril domačinu zidarskemu mojstru, kateri je imel dolgo prakso v zidanju in tudi koncesijo. Kaj ukrene proti temu mestno županstvo, oziroma stavbeni odsek mestne občinske uprave? Od gospodarja stavbe se je zahtevalo, da mora nadzorstvo zgradbe poveriti Olivotu, italijanskemu podaniku, da bode isti stavbo nadzoroval, ker Slovencu, domačinu, ne zaupajo, da bi zgradbo izvršil brez napak. Razume se, da so dobili odgovor, kakršnega so zaslužili !
Ali ni to žalostno, da se na opisani način jemlje zaupanje dela zmožnemu domačinu, in neopravičeno daje tujcem prednost? Obrtni predpisi zahtevajo dokaz
»Kako?" je poprašal Konrad malce začudeno in uprl male. dobrodušne oči v drvarja, ki je bil videti nekako v zadregi.
„No, moja Tili, moja hčerka — nema je! Stem pa še ni rečeno, da je za zakon nesposobna. Ne sliši — to se pravi — ne govori, a drugače pa je njeno lice prikupljivo: črne oči, da bi človek veselja zajokal, visoka, močna — samo žalost božja — nema je!"
Zopet se je zamislil Konrad in tudi drvar je za hip obmolknil.
»Nisi je videl in ne moreš si je predstavljati. Povem ti: prava slika moje rajne žene, ki je marsikomu zmešala srce in možgane!"
»Pa praviš, da je nema?" je pripomnil Konrad in kakor mala žalost je bila v teh besedah.
»E, razumela te bode vse, bistra je kot biserno jutro, bogme, da ne lažem!"
»Nema", je ponovil Konrad poluglasno in vstal, ker kladvece je udarilo dolgočasno ob zvonec: vlak je bil na tiru.
»Žalost božja, kaj se hoče, ko bi tega ne bilo, bi jo snubili kraljici!" je zamrmral otožno drvar in odšel za Konradom.
(Dalje prih.)
sposobnosti od vsakega, seveda pa se ti predpisi izvršujejo v ostrejši obliki za domačine, nego za tujce. Domačinu je težko ponarediti dokaze sposobnosti, med tem ko tujec lahko potegne obrtno oblast kakor hoče, na omenjeni način. Ge bi bil omenjeni Olivo stavbenik (Baumeister), potem bi se ne bilo čuditi zahtevku občinske uprave. Omenjeni pa nima nikake večje obrtne pravice kakor vsak navadni zidar. Mogoče da gospoda ne zna ločiti, kaj je stavbenik in koncesijo-nirani zidar, ker dokazov imamo tudi dovolj, da se omenjenega nazivlja stavbenik. Resnično je, kar se tudi lahko dokaže, da vse one stavbe, katere so gradili domači zidarski mojstri, ne kažejo na novem zi-dovju razpok, kar se opazuje skoro povsod tam, ko so jih gradili tujci!
Želeti bi bilo, da veleslavni deželni odbor obrne več pozornosti na Novo mest« in njega upravo, da se deli vsem enaka pravica. — V prihodnji številki o drugi stvari enake važnosti.
Idrija. Liberalci so si v »Narodu" št. 113. sami spisali svojo zgodovino. Zgodovine krščanstva tako ne razumejo, zato so vse po svoje prikrojili. Ker je ta zgodovina zanimiva, jo tukaj navedemo; mesto »klerikalci" smo zapisali »liberalci," spis malo opilili, in zgodovina se glasi:
Nihče ne bode tajil, da se so ljudje v srednjem veku zelo bali poganskih bogov in njih šib, pa kdo ne ve, da so se ravno v tem veku svobodomiselnosti godila najhujša hudodelstva, in da so v tem oziru nosili bandero ravno tisti, ki so najbolj kričali: bojte se svobodomiselnih bogov 1 Oni sami pa so se tako strašansko bali bogov, da so se dali samega sebe kot boga častiti in da so hladnokrvno trpinčili nedolžne ljudi. Tako tiranstvo pa bi ne bilo mogoče brez izprijenega ljudstva; le ker je bilo ljudstvo tako globoko padlo, ljubilo je celo v svoji propalosti ravno tiste, ki so jih najbolj tlačili, ker so jih znali za vado razveseljevati. In v čem je obstojalo to razveselje-vanje? Krvavi boji so bili z ljudmi in zverinami. Ljudstvo je ukalo, ko je vidilo kri teči in besnelo, ako se je klerikalna žrtev hotela odtegniti smrti. Vse to so uprizarjali z mirno vestjo ti prostomiselni bogovi in v stoletjih teh dogodkov so pretekli potoki in potoki dragocene človeške krvi. Teh vremen si želijo nazaj liberalci. Kako lepo bi šla v klasje njihova pšenica! Pa ne bo, prijatelji! Kakor se že takrat ni balo ljudstvo staropoganskih bogov, tako se tudi vedno bolj otresa novopoganskih bogov, ker ve, da prostost duha ne sme biti taka, kakor mu jo prikazujete vi. Ako mi je Bog ustvaril duha, mi bo dal vendar tudi moč, da vržem vse spone in verige, v katere me hočejo Njegovi nasprotniki, bogotajci, ti moderni pogani ukovati. Zato se pa ljudstvu, ki je vedno le trpelo za svoj pravi cilj, ni treba bati novodobnih poganov in njih bogov. Boga naj se tisti boje, ki so proti božjim in človeškim postavam postopali z ljudstvom kakor z živino. Človek, v svesti si svojega dostojanstva in onemoglosti starih in novih liberalcev, bo našel v svojem Bogu dovolj moči, da bo živel pošteno in mu v ta namen ne bode treba nobenih kapljic v podobi — liberalizma. In Bog se ne bode hudoval nad njim, manj veselja bode imel s tistimi, ki jih samo strah pred c. k. sodnijo drži na navidezno pravični poti.
Domače vesti.
Zadnji številki smo priložili položnice za poravnanje naročnine. Nekaterim naročnikom smo jih priložili tudi danes. Oni gg., ki so že poravnali naročnino, naj ohranijo položnice za pozneje. Vsakogar, kdor do-sedaj ni vrnil lista, smatramo za naročnika.
Upravništvo.
Ne bomo odgovarjali! Psi, ki veliko lajajo, ne grizejo. Ako se ti zaganja ščene pod noge in bevska nad teboj, ne oziraj se nanj in pojdi mirno mimo njega, pa bo bevskanje potihnilo. Tako mislimo o vsem onem časopisju, ki se z neko posebno slastjo zaganja v naš list, pa naj to časopisje pripada tej ali oni stranki, naj prodaja svojo nezmotljivost namesto na cente kar na tone, naj se še tako trka na svoje junaške prsi in se veže proti nam s svojimi najhujšimi nasprotniki, naj bo surovo, kakor le samo želi in hoče — mi gremo mirno mimo in ne bomo niti najmanj odgovarjali na take in enake napade, pač pa tem doslednejše in odločnejše branili koristi tistih slojev našega ljudstva, katerim je v prvi vrsti namenjen naš list — koristi našega meščanstva, pa naj bo to raznim hujskačem in nevoščljivcem prav ali pa ne! To je naša prva in zadnja beseda v tej zadevi, in pri tem ostanemo!
Naši članki, katere smo priobčili o ljubljanski obrtni šoli, so pobudili splošno pozornost med občinstvom, ravno tako pa tudi na obrtni šoli sami, kar nam je prav všeč. Za boljše označenje razmer, ki vladajo na tem zavodu, naj še povemo to, da neki gospod, kateri je bil v enem naših člankov občutno in popolnoma po pravici prizadet, skuša sedaj zvračati vse ono, kar njega tiče, na nekega drugega, češ, poglejte, kako so g. R.
raztrgali, dasiravno je domačin itd. Temu gospodu bodi povedano, da naj le sam sebe prime za nos in pusti lepo pri miru g. R., katerega spoštujemo, pa ne morda zato, ker je domačin, temveč zato, ker je v resnici mož na svojem mestu, dočim pri drugih ne najdemo niti enega niti drugega. Bežeči tat vpije »primite ga", da bi se rešil zasledovalcev, in to velja tudi v tem slučaju.
1 ? ? Prejeli smo sledeči anonimni dopis in ga zaradi kurijoznosti priobčujemo. Kdor ima le količkaj pameti v glavi, bo vedel, odkod izhaja in kam meri. Evo ga: Slavno uredništvo! Govorica, da je gospod župan Hribar ravnatelju c. kr. umetno - obrtne strokovne šole Šubicu, kateri namerava iti v pokoj, ponudil mesto ravnatelja mestnega vodovoda in elektrarne z letno plačo 12.000 K in prostim stanovanjem je samo v toliko resnično, da je to ponudbo g. ravnatelj Šubic kategorično odklonil. Gospod ravnatelj Šubic, kot odlični strokovnjak na polju umetnosti in umetniškega obrta se hoče v naprej izključno pečati samo z imenovano stroko, kateri je celo svoje življenje žrtvoval le v korist obrtnikom. To je hvale vredno. Resnica je, da je gospod c. kr. ravnatelj Šubic celo svoje življenje žrtvoval le obrtniškemu stanu Samo eno smolo je v svojem življenju imel, in to je vselej jako obžaloval, da je bil prej, to po veliki krivici, na podlagi svoje usposobljenosti, na mesto ravnatelja akademije lepih umetnosti, imenovan samo za suplenta prirodopisa na gimnaziji. Res, Madchen fur alles. Z odličnim spoštovanjem — X. Y." — Morebiti bo g. dopisnik tako možat, da se oglasi, sicer ne vemo, kaj naj mislimo o tem ali onem, ki je omenjen v tem dopisu.
Na ljubljanski pošti so že sedaj razna zakasnjenja in druge take neprilike postale nekaj navadnega. V tem oziru se je že marsikaj pisalo po našem časopisju, katero je ob takih prilikah vedno poudarjalo nujno potrebo, da se zviša število osobja na pošti. Človek bi mislil, da bo poštna uprava upoštevala te vedne pritožbe, toda kdor to misli, se zelo moti. Iz najzanesljivejšega vira smo namreč izvedeli, da namerava poštna uprava, namesto da bi pomnožila osobje,ravno nasprotno: skrčiti število osobja za šest oseb. Na ta način misli torej poštna uprava odpomoči vednim nedostatkom, tako hoče ustreči upravičeni zahtevi občinstva, da naj se poštni, brzojavni in telefonski obrat vrši tako, kakor bi se moral vršiti: redno, točno in hitro. I seveda, „š p ar a t i" se mora, in sicer na račun občinstva, na račun potrpežljivosti tistega občinstva, ki s svojim denarjem vzdržuje vso to napravo, ki donaša državi tako lepe letne dobičke. Opozarjamo na to novost v prvi vrsti zastopstva trgovstva in obrtništva, trgovsko in obrtno zbornico, gremij trgovcev in vse razne obrtne zadruge, da na pristojnem mestu store potrebne korake, da se v prvi vrsti trgovina in obrt, potem pa tudi splošno občinstvo obvaruje škode, katero bi trpelo vsled te najnovejše »šparalne besnosti" slavne c kr. poštne uprave.
Velenarodnjak dr. Vilfan. Ta velezaslužni mož, velezaslužni namreč za našo slovensko narodnost in še bolj velezaslužni za čast slovenskega odvetniškega stanu, še sedaj ni našel v sebi toliko poguma, da bi stopil pred javnost in se vsaj skušal oprati narodnega izdajstva. Seveda, stvar je nekoliko težavna, in to tembolj, ker se še ni opral v enem slučaju, pa že prihajajo drugi enaki na dan. Za Celovcem prihaja Beljak. Dr. Vilfan je namreč tudi pri beljaškem sodišču vložil kot zastopnik slovenske stranke proti slovenski stranki, katere zastopnik je bil tudi Slovenec — nemško tožbo. Ta slučaj se je dogodil po onem v Celovcu, za katerega se dr. Vilfan izgovarja, da je vložil nemško tožbo, ker mu je sodišče slovensko zavrnilo, kar mu seveda lahko verjamemo, ali pa tudi ne. Kaj pa, gospod deželni poslanec, župan, načelnik krajnega šolskega sveta, starosta »Sokola", velenarodnjak in vele-naprednjak, itd. itd., ali imate za beljaški slučaj tudi ta izgovor? Ali niste v tem slučaju naravnost vložili nemške tožbe? Dajte, dajte, gospod velenarodnjak, odgovorite na to vprašanje! Povejte vendar, ali vas ni sram, da s takimi gnusnimi madeži opackani vendar še pred slovensko javnostjo hočete nastopati kot nekak narodni voditelj!? Pošten narodnjak, ki mu je v resnici kaj na tem, da bi koristil narodu, ne pa samo na tem, da bi zadovoljil svojemu častihlepju, ima za take ljudi edino le še — fej!
Kdo je Zelenka? Zadnjič smo omenili nekaj o zanesljivosti »Gorenjčevih" poročil ter kot dokaz za to zanesljivost navedli »Slovenski Narod" z dne 21. maja, kateri je posnel po »Gorenjcu" vest, da je novoimeno-vani tržiški častni občan Zelenka, oče Ed. Z e -1 e n k a , tovarnarja testenin, in potem to vest označil kot zmoto. „Gorenjec" z dne 23. maja pa vendar pravi vzlic »Narodovi" trditvi, »da Ed. Zelenka ni v nobeni zvezi s poštnim kontrolorjem istega imena", govoreč o samonemškem poštnem pečatu tržiške pošte, sledeče: »Najbrž bo to tista zasluga Zelenke, brata testeninarja, ..." Potemtakem je tovarnar Zelenka brat onega nemškutarja, poštnega kontrolorja Zelenke, ki je bil v zahvalo za svoje nemškutarsko
delovanje imenovan častnim članom, bo torej vendarle v »neki zvezi ž njim"!
G. Ciril Pire, vrli deželni poslanec kranjsko-škofjeloški, ali kakor ga je nekdo po izidu zadnjih de-želnozborskih volitev imenoval — »sechsmanderlmann-lein" — si je dal v zadnjem »Gorenjcu" napisati velikansko zahvalo za svojo požrtvovalnost v zadevi kranjskega vodovoda. G. Ciril bo lahko torej spal na svojih »zasluženih" lovorikah, a gorje pa Pavšlarju. kajti prepričani smo, da ga mora biti konec po vsem onem »giftu" in blatu, ki ga je ob priliki Cirilovega kajenja izbruhal nanj »Gorenjec«, tisti, ki je par vrstic tako slovesno zatrjeval, da samega veselja nad rešitvijo vodovodne zadeve ne bo nikogar napadel. »Pobesnelih nasprotnikov kolovodja", »propadli kandidat kleri-kalnonemškutarske zveze", »pravcati tip širokoustneža", ki se »bahavo štuli v ospredje" itd., to so cvetke s Cirilovega »Gorenjčevega« gnojišča. Pa kaj se hoče, ako je svoj čas veljala v Kranju prislovica: »vsak pol", si je pač sedaj »Gorenjec" prilastil — »vse", in zato se tudi ni čuditi, ako prihaja iz njega tak — smrad. Pameten človek si zatisne nos in gre mimo.
Mlekarska razstava na Vrhniki. Danes, v nedeljo 31. majnika, in jutri, v ponedeljek, se vrši na Vrhniki v prostorih ondotne mlekarne mlekarska razstava, na kateri so razstavljeni vsakovrstni mlekarski izdelki vrhniške vzorne mlekarne. V ponedeljek dopoludne ob 9. uri je zborovanje in kritika o razstavljenih izdelkih. Nato se razdele darila za najboljše izdelke. Upamo, da bo ta razstava privabila v nedeljo in ponedeljek na Vrhniko vse one, ki se zanimajo za to tako velevažno panogo narodnega gospodarstva.
Iz Kamnika. (Vilfanijade.) Gospod urednik! Vem, da ste že prejeli od druge strani dopis od nas o veliki slavnosti, ki se je vršila v četrtek dopoldne v bližnjih Mekinah, popoldne pa v zdraviliščni restavraciji, zato Vam tudi ne poročam o tej slavnosti, pač pa o nečem drugem, kar je v ozki zvezi s to slavnostjo. Plakati za to slavnost so namreč hudo bodli v oči naše Vilfanovce, da so bili še bolj navdušeni, kakor pa tedaj pri volitvah, ko so imeli s svojim Vilfanom tako glorijo, da so celo šolski otroci vpili po ulici svoj »živio Vilfan". To navdušenje se pri naših oboževateljih Vilfanovih ni čisto nič zmanjšalo tudi potem ne, ko so izvedeli, na kakšen samoten način je ta njihov velenarodnjak izdal svojo narodno in stanovsko čast. Zato pa so bili tudi tako zelo navdušeni sedaj, ko so videli plakate za »črno internacionalno klerikalno slavnost" v Mekinah. Grdo, grdo so že gledali te plakate, še bolj pa ono velikansko množico slavnostnih udeležnikov, ki se je po prihodu vlaka v veličastnem sprevodu pomikala skozi mesto proti Mekinam. Bilo je čuti marsikako pridušeno kletvico in psovko, ali na dan se pa le niso upali ž njimi, kajti krepke postave telovadcev in pa vrlih mladeničev in mož so jim toliko imponirale, da so se rajši poskrili; celo takoimenovanih »Sokolov" ni bilo, da bi zabavljali. Pač pa so naši Vilfanovci, zvesti svojemu načelu: »če ne gre naravnost, gre pa po ovinkih, če ne ob belem dnevu, pa v temni noči," baje hoteli rešiti po teh fff klerikalcih omadeževano Vilfanovsko »narodno" čast liberalnega Kamnika prav po barabsko. K popoldanji veselici so poslali svoje hujskače in zabavljače, da bi motili prireditev, kar pa se jim ni posrečilo.. Za povratek na kolodvor pa so imeli baje pripravljen cel napad, katerega pa je že koj v začetku onemogočilo okrajno glavarstvo, katero je poslalo na kolodvor orožnike, da bi bili za vsak slučaj pripravljeni. Orožniških bajonetov pa se tudi najnavdušenejši Vilfanovec bolj boji kakor hudič križa, in zato tudi ni bilo nikakega napada. Dasi se torej ni zgodilo prav nič takega, vendar pa že sam namen kaže dovolj jasno, s kakimi ljudmi se ima opraviti v Kamniku. Upamo pa, da bo tudi pri nas v Kamniku postalo drugače, kajti vsak pametno misleči človek, kateremu je blagor mesta in njegovega prebivalstva na srcu, mora izprevideti, da more taka surovost edino le odvračati vsakogar od Kamnika, ne pa da bi ga privlačila. In Kamnik si obeta ravno od tujskega prometa boljšo bodočnost. Ako pa mislijo tisti ljudje, katerim je sedaj izročena skrb za blagor mesta, da mora vrag vzeti vsakogar, ki ne tuli ž njimi v isti rog, kakor se je izrazil podobno neki naš »prvak", potem se pa zna stvar zasukati precej drugače. Naj le pomislijo ti zaslepljenci, da niti najbližja mestna okolica ne šteje toliko njihovih pristašev, kolikor ima eden izmed njih prstov na eni roki, in če bodo še dalj časa tako teptali v blato najsvetejše, kar ima naše ljudstvo, se zna prigoditi, da bo začelo okoliško ljudstvo izvajati posledice in vračati milo za drago. Izstrada lahko okolica mesto, tujce se odganja, no, potem bo pa kamniški purgar morda živel edino le od Vilfanove glorije in pa liberalne neumnosti. Da, da, gospod Močnik, ki tako zelo sovražite vse, kar ni za Vilfana, kar ni liberalno, potem niti navadnega močnika ne bo, kaj šele piščanci!
Črnomelj. V nedeljo, dne 31. majnika, se vrši ustanovno zborovanje društva za otroško varstvo in mladinsko oskrbo. Zborovanje je ob 11. dopoludne v šoli. Za ustanovitev' društva ima največ zaslug gosp. okrajni sodnik Fajfar. Kot ustanovnik je pristopila
društvu .Posojilnica" v Črnomlju. Društvu s tako plemenitim namenom želimo vsestranske podpore in krepkega razvoja v blagor celemu okraju.
Novomesto. V torek je umrl tu pravnik Vladimir Schweiger, star komaj 20 let. Umorila ga je jetika, navadna naša dijaška bolezen, posebno pa še pri onih dijakih, ki morajo sami s svojimi lastnimi močmi in največkrat tudi na račun svojega zdravja skrbeti za stroške svojih študij, kakor umrli Schweiger. Umrli je bil sicer socialnodemokratičnih nazorov, vendar pa vsled svoje znane marljivosti in nadarjenosti splošno priljubljen. N. p. v m.!
Novo mesto. Kako se izvršuje sklep društva slovenskih odvetnikov glede vložb slovenskih vlog, kaže sledeči slučaj: G. dr. Globevnik, začasni vodja dr. Slan-čeve pisarne v Novem mestu, je pred kratkim vložil nemško vlogo proti g. Maloviču na okrajno sodišče v Rudolfovem. Obtožencu ni bilo niti treba protestirati proti nemški vlogi, ker je sodnik sam po sebi obravnaval slovenski. G. dr. Globevnik pa ni imel toliko poguma, da bi zahteval nemško obravnavo, ker je vedel, da njegov klijent razume slovensko, ker biva nad 17 let v Novem mestu, dasi je Italijan. Kaj bodejo o tem rekli gg. kolegi, to zelo zanima vse Novomeščane. Za pisarno g. dr. Slanca ni to ravno nečastno, ker je g. dr. Slane sam odsoten, ker biva v kopališču. Kaj enakega bi on ne bil storil, da bi rodni jezik na domačih tleh preziral. Gosp. dr. Globevniku bi pa bilo želeti, da bi se nastanil kje med Nemci, da zainore uradovati v njemu toliko blaženi nemščini, ne pa med pristnimi Slovenci-domačini. Ako pa hoče stem kazati, da zna sestaviti nemško vlogo, o čemur nihče ne dvomi, je to zanj kljub temu slaba reklama.	Poslušalec.
Iz Metlike. Pretečene dni mudil se je v Belo-krajni gospod deželni predsednik baron Schvvarz, da se prepriča o naših potrebah in železničnih zadevah. V Metliki je bil sprejet sicer ne kako slovesno, a toliko bolj prisrčno. Sprejetim deputacijam je obljubil svojo naklonjenost in po možnosti tudi pomoč. — Letina kaže letos jako lepo. — Radi pasje stekline vpeljana je trimesečna pasja kontumacija. — Cez »bojico" napravil se je nov železni most. Škoda, da se ne napravi cesta nad »bojico", kakih 40 m pod hišami. Vhod bi imela pod posojilnično hišo ter prišla vun pod Komendo, odnosno nekdanjo staro šolo. Izvrstno bi služila ta cesta v slučaju kakega požara radi dovoza vode. V to svrho bi kazalo tudi vodnjak na trgu, če ima sploh kaj vode, popraviti. — Kopati smo se tudi že začeli. Kolpa ima 17 °R. Ko pride železnica, privleče Kolpa marsikaterega tujca semkaj. Seve mesto bi moralo že zdaj gledati, da marsikaj popravi, odstrani in preuredi. Silno potrebno bi bilo spraviti skupaj že pred več leti nasvetovani olepševalni odbor, če hočemo, da tujcev ne odtujimo. Saj je baš naša metliška okolica skoraj najlepši del Belo-krajine.
Iz Postojne. Čudno se nam zdi, da je še celo po Kranjskem tako malo znano, da je postojnska jama odprta vsak dan celega leta. So nekateri, ki si tega ne dajo dopovedati, če jim tudi nevemkolikokrat to poveš. Torej jama je odprta vsak dan, toda najlepše je pa vendar v jami na binkoštni pondeljek popoldan. Ta dan je vsa jama krasno razsvetljena. Električne lučice, bele, višnjeve, zelene se kakor krasen venec vijejo po vsej dve uri dolgi jami, zraven pa svetijo mogočne obločnice, ki ti kažejo orjaške kapnike, z bliščečimi kamenenčki obsute strope, leva, papigo, jaslice, božji grob, kalvarijo in nebroj drugih znamenitosti. Vmes so pa posajene sveče, da vidiš velikansko razliko med sedanjo električno in prejšnjo razsvetljavo s svečami. Veselja ti pa poskoči srce, ko prideš na plesišče. Na tisoče ljudi stoji v tem prostoru, podobnemu velikanski dvorani. Zgoraj, nevidna, stoji godba, in vendar je spodaj še prostora dovolj, dasi mladi svet privošči zabave v plesu. Za letošnji poset jame se pa pripravljajo posebna presenečenja. Pravijo, da bosta v jami dve godbi, domača in še vojaška. Cuje se tudi, da bodo igrali v jami celo tamburaši, in ne bo izostalo petje, se razume samoobsebi. Dobilo se bo v jami vino, pivo in preskrbelo se je neki celo za čaj, na razpolago bodo tudi mrzla jedila. Vse se bo torej ta dan dobilo v jami, samo ene reči upamo, da ne bo, namreč politike. Upamo namreč, da bodo Postojnci bolj taktni, kot so bili lansko leto! Zato svetujemo vsakomur, kdor tega naravnega čudesa še ni videl, naj si ga ogleda ta dan. Velikanska množica, katero bo videl pred jamo, pozneje se pa prepričal, kako vse to izgine v teh brezmejnih prostorih, mu bo šele pokazala, kako velikanski je svet, katerega je tako krasno okrasila vsemogočna roka božja. Na svidenje torej v jami na binkoštni pondeljek!
Postojna. Posetnikom postojnske jame o binkoštih javljamo, da bodo 8. junija, na binkoštni pondeljek, k slavnosti v postojnski jami vozili posebni vlaki iz Ljubljane, Trsta in Reke v Postojno. Odhod iz Ljubljane bo ob 9 40 dopoldne, prihod v Postojno ob 12" 12 popoldne. Vrnitev je ob 9. zvečer iz Postojne, dohod v Ljubljano pa ob 11. ponoči. Iz Trsta gre vlak ob 8 40 zjutraj, pride v Postojno ob 12 22 popoldne, se vrne iz Postojne ob 8-05 zvečer in dospe v Trst ob 11. ponoči.
Z Reke odhaja vlak ob 8-25 zjutraj, pride v Postojno ob 11-35 dopoldne, se vrne ob 8 30 zvečer in pride na Reko ob 11. zvečer. Vozne cene so za I. razred iz Ljubljane in nazaj 9-70 K, iz Trsta 12 K in z Reke 10 90 K, za II. razred 7 80 K, oziroma 9 50 K, oziroma 8:70 K, za III. razred 5"80 K, ozirma 6 90 K, oziroma 6-40 K. V tem je vračunana tudi že vstopnina v jamo.
Idrija. Na prostoru, kjer sedaj stoji slovita čitalnica, stal je pred leti lesen stolp, katerega je požarna bramba rabila za vaje. Ker je bil ta stolp vremenskim nezgodam izpostavljen, je polagoma strohnel in neki velik vihar ga je podrl. Rajna »Jednakopravnost" je ta dogodek takoj zabeležila in porogljivo še pristavila: „padel je, ker je imel k 1 erikalno podlago." Postavljen je bil namreč pod Didičevim županovanjem. Na istem prostoru pa je sezidalo liberalno županstvo pod D. La-pajnetom novo moderno poslopje, sedanjo čitalnico, seveda na »liberalni* podlagi, in ko je čitalnica prevzela prostore, ni bilo hvale ne konca ne kraja. Kakšna pa je bila v resnici ta »liberalna" podlaga, to nam pričajo sedaj, komaj po šestih letih, liberalci sami. Poročali so deželnemu odboru, da je vse segnilo in strohnelo ter da je cela stavba v tako slabem stanju, da potrebuje v okrepilo celih 8000 K. Tako so se ti gospodje s svojo »liberalno" podlago temeljito osmešili in pokazali, da »liberalna" podlaga kljub vsem magistralnim modernim višjim in nižjim tehnikom in ne-tehnikom ni vredna počenega groša.
Idrija. Prestavljen je rudarski uradnik Vlastimil Houska v Rabelj. Naj si torej ta mož v mrzlem Ra-beljnu hladi svojo prevročo liberalno kri.
Raznoterosti.
Trinajstletna morilka. V sredo je stala pred korneuburškim okrožnim sodiščem na nižjem Avstrijskem 131etna pestunja Neža Jursa, ki je bila obtožena, da je hotela umoriti otroka svojega gospodarja, stem da mu je dala piti lisola. Otrok je ostal živ le zato, ker mu lisol ni prišel v želodec, temveč mu samo vžgal ustnice. Obtoženka je sicer dejanja tajila, ali priče so izpovedale, da je večkrat izrazila namen otroku kaj storiti, da bi jo potem spustili domov k staršem. Obsojena je bila na tri tedne zapora, ker je še nedoletna.
»Polazijei". »Grazer Tagblatt" poroča, da je neki ameriški sodnik odredil, da morajo biti pri usmrtitvi nekega zaradi umora k smrti obsojenega poljskega delavca navzoči vsi tamošnji morilični rojaki Poljaki in tudi Hrvatje. Čudno, da »Grazer Tagblatt", ki imenuje Poljake in Hrvate »Polazijce", in sodnikove odredbe raztegnil tudi na Slovence. Med Nemci se seveda nikdar in nikoli še ni dogodil kak umor.
Med Nemci — ni zločincev. Gostilničarka Elizabeta Nagel v Dunajskem Novemmestu je vzela dne 21. t. m v oskrbo 13 letno siroto Franca Liegle. Drugi dan ga pošlje z 200 K v hranilnico, da vloži ta znesek. Deček je od tedaj izginil. Zasledovali so ga in po dveh dneh aretirali v Raabu na Ogrskem. Dognalo pa se je tudi, da je ta nadebudni dečko tudi oskruuil neko šestletno deklico. Mladega zločinca so izročili sodišču. Ali bi v tem slučaju amerikanski sodnik pozval k razpravi tudi »polazijce" ?
Cigani — morilci. Svoj čas smo poročali o velikanski porotni obravnavi, ki se vrši v Budimpešti proti neki ciganski družbi, ki je v Danosu umorila gostilničarja, njegovo ženo in hčer ter hlapca ter potem hišo oropala in užgala. Obtoženih je bilo 17 ciganov in cigank. Obravnava je trajala trideset dni, zaslišanih je bilo 80 prič in porotnikom se je stavilo 130 vprašanj. Porotniki so v sredo spoznali krivim vse obtožence, med temi šest krivih umora. Sodišče je nato izreklo v petek svojo razsodbo ter obsodilo dva cignna in dve ciganke v dosmrtno ječo, tri v 15 letno, enega v 8 letno, enega v 6 letno, dve ciganki v 5 letno, eno v 4 letno in eno v triletno ječo. Ena deklica je bila obsojena v enoletno ječo, ena pa oproščena.
Dvojni sainoumor. V Benetkah sta se zastrupila z morfijem umirovljeni bavarski stotnik baron Maderny in njegova soproga, ki je bila znana nemška pisateljica pod imenom Goetzendorf-Grubow-sky. Baron je umrl, soproga pa je v smrtni nevarnosti. Baron Maderny je bil dober častnik. Pri Sedanu je bil ranjen in je vsled tega šel v pokoj. Zadnji čas je bolehal, in ko mu je zdravnik povedal, da bo živel le še teden dni, se je zastrupil. Soproga se ni hotela ločiti od njega in se je tudi zastrupila.
Nesreča vsled eksplozije. V Maršalkovski ulici v Varšavi se je pripetila v kleti, v kateri je imel v hiši nastanjeni lekarnar Staniszewski večjo zalogo bencina, eksplozija, ki je razrušila nad kletjo nameščeno lekarno in še nekaj drugih trgovin v bližini. Bencin se je vnel in plamen je švigal vse do četrtega nadstropja. V tretjem nadstropju je bil nameščen ženski licej. Ko je nastala eksplozija in je
začel ogenj švigati proti temu nadstropju, je nastala med učenkami strahovita panika. Nekatere učenke so skočile na ulico, pri čemur se je ena ubila, drugih pa več nevarno ranilo. Po eksploziji sami, je bilo pet oseb mrtvih na mestu, trideset pa težko ranjenih. Hiša je popolnoma razrušena.
Skrivnostni umor se je dogodil 25. t. mes. v Ženevi v Švici. Pred kratkim se je namreč vrnil iz Rusije v Ženevo premožni ruski žurnalist Boris Naidorff. Stanoval je v privatni hiši. Dne 25. t. m. ob 9. zvečer je prišel v hišo neki Rus ter vprašal po Naidorffu, češ da mu ima odati neko pismo. Gospodinja mu je pokazala sobo, kjer je stanoval Naidorff. Cez kake četrt ure sta počila dva strela. Naidorffa so našli usreljenega. Morilec ga je ustrelil, ko je pisal odgovor na prinešeno pismo. Morilcu se je posrečilo uiti. O Naidorffu, ki je vsa pisma vedno sežigal, policiji ni nič znanega, naslučuje se pa, da je bil umor najbrž naročen.
Pred oltarjem zahoden. V St. Louis v Ameriki je v eni izmed prvih cerkev maševal pater Lu-beley. Ko se je obrnil k oltarju, je pristopil k njemu neki elegantno oblečen gospod in ga zabodel z velikim nožem v hrbet. Duhovnik se je smrtno ranjen zgrudil na tla. Napadalca, ki je v mestu ugledna bogata oseba, so izročili policiji. Napad je najbrž izvedel v blaznosti.
Povodnji v Ameriki. Iz New-Yorka se poroča, da so povodnji naredile velikansko škodo, skoraj po vseh zedinjenih državah severoameriških, posebno v državi Texas. Hiše in mostovi so odplavljeni, tisoče ljudi je brez strehe. Reka sv. Trojice je narastla za štiri metre v petih urah. Veliko prebivalcev v obrežnih vaseh je voda zalotila še v postelji, in utopili so se. Mesto Dallas in Fortworth sta popolnoma pod vodo in vse prebivalstvo, ki šteje kakih 7000 duš, je brez strehe. V Fortworthu je utonilo nad 100 oseb. Skupno število utopljencev prevaga 500, škoda pa iznaša nad dva milijona dolarjev.
Ženski vestnik.
Gospodarska osamosvojitev ženstva.
Vsak človek ima po naravnem zakonu »dolžnost da živi in da se spopolnjuje". »Iz tega pa sledi temeljna njegova pravica do bivanja ali eksistenčno pravo". »Človek je umno bitje, ki ima svobodno voljo, zato je oseba. Pravico ima tedaj, da živi kot oseba. Eksistenčno pravo je vsled tega osebno pravo". »Da se ohrani življenje, je treba živeža. obleke stanovanja in raznih drugih gmotnih stvari. Vsak ima natorno pravico do teh stvari. Seveda ima pri tem dolžnost, da si jih pridobiva po najprvotnejši poti, ki vodi do njih, namreč s svojim delom. Delo je človeku dolžnost ; zato je pa tudi njegova pravica. Častno je za človeka, da je oseben to ga povzdiguje nad drugo stvarstvo. Častno je torej zanj, da si ohranja svojo osebnost. Zato je pa tudi častno delo, s katerim jo ohranja".
Tako piše dr. Krek v »Socijalizmu" (I. in II. snopič) o eksistenčnem pravu. Jasno in določno je tu začrtano stališče ženskega gibanja, ki poleg duševne zahteva tudi gospodarsko osamosvojo ženstva. Odpor proti tej zahtevi izvira iz dveh glavnih vzrokov. 1. Vso dolgo dobo do razvitka moderne industrije imela je ženska svoje delo in jelo v družini, v domu, kjer je proizvajala vse potrebščine družine na obleki, perilu, svečavi in hrani sama. Tedaj je imelo njeno življenje v domu smisel za veljavo. Toda danes so razmere popolnoma drugačne, ženska je prisiljena iskati si dela in zaslužka izven doma in to seveda med drugim tudi v poklicih, ki so jih doslej izvrševali samo moški — saj kuharice in dekle ne morejo vse biti. To pa je proti tisočletni tradiciji! Kaj čuda torej, ako se temu upirajo vsi, ki še niso imeli prilike ali volje, da bi promotrili ves novodobni gospodarski preobrat in njegove posledice.
Ta vzrok odpora proti gospodarski osamosvoji šenstva je idealen; izpodbija gačimdalje tembolj sila gospodarskega razvoja sama. Nasproti tej sili tudi najhujšemu konservativcu ni mogoče ostati gluhemu in slepemu.
2.) Bolj nevaren je drugi, praktični vzrok, ki izvira iz bojazni pred konkurenco ženskega dela. Ta bojazen ni neopravičena, ker je konkurenca ženskega dela danes še več ali manj umazana konkurenca. Toda povedati moramo takoj, da to umazanost za-krivljajo moški sami, ker ženskemu delu nočejo priznati polne vrednosti in ženski delavki ne jendako-pravnosti. S tem jo hočejo pritisniti in iztisniti iz. konkurence oziroma se zavarovati proti isti. A to je kratkovidnost; ženska mora iskati kruha izven doma, ako noče poginiti ali biti sovraženo in zaničevana breme domačih. Videvša, kako redka prilika se ji nudi za zaslužek, kako se je branijo moški tovariši v borbi za kruh, — sprejme delo pod vsakoršnim pogojem ter se potem z vsemi močmi trudi dokazati delodajalcu svojo sposobnost in marljivost ter si ohra-
niti borni kosec kruha. To je nezdrava konkurenca, od katere imajo škode moški in ženski delojemalci. To se jasno kaže posebno v trgovini, na pošti in v učiteljskem poklicu, kjer ženske vedno bolj izpodrivajo moške, ker opravljajo isto delo mnogo ceneje nego moški.
Za zdrav, naraven razvoj gospodarskih in družabnih razmer je nujno potrebno, da se pravice, izvirajoče iz eksistenčnega prava prizna tudi ženskam, in sicer brez pridržka. Od žensk se zahtevaj istih strokovnih zmožnosti kakor od moškega in se jim omogoči dosego istih. Potem pa se priznaj ženskemu delu tudi polno vrednost ter se jih pritegni v skupno stanovsko solidarnost oziroma organizacijo. Potem bo zavladala zdrava konkurenca zmožnosti namesto sedanje umazane gladovnih plač.
Tudi tega se ni treba bati, da bi ženske, ako bi se jim odprla vsa pot za predizobrazbo, silile v take poklice, ki zanje iz fizičnih ali duševnih ozirov niso primerni. Morda bo tuintam katera zašla tudi tjakaj, toda zdrav naravni nagon bo ženske polagoma zbral okoli poklicev, ki njihovemu duševnemu in telesnemu ustrojstvu najbolj odgovarjajo in katere bodo poživile in obogatile s svojimi specijelno ženskimi sposobnostmi.
Svoboda, združena z resno splošno izobrazbo, bo tudi pri gospodarski osamosvoji ženstva najzanesljivejša voditeljica.
Prihodnjič se bomo ozrli na posledice ženske gospodarske osamosvoje s stališča materinske naloge ženstva.	___
Izredni občni zbor zadruge krojačev itd., ki se je vršil prošlo nedeljo v hotelu „Ilirijaa v Ljubljani, je sklenil več stvari, ki zanimajo naše ženstvo. Učno dobo za vajenke se je določilo na 2 do 2 leti in pol. Potem morajo deklice, zaposlene v krojaški in sorodnih obrtih, položiti preizkušnjo za pomagalke pred komisijo, v kateri bodo prisednice tudi pomagalke, ki so že najmanj štiri leta islužbene kot take. Radi volitev primernih prisednic se je na-glašalo potrebo, da pride v zadružno načelstvo vsaj ena mojstrica kot odbornica in ena namestnica. Pristopnina v zadrugo bo znašala 20 kron. Najvažnejše za nas je pa sklep, da bodo odslej mojstrice imele pravico, osnovati si posebni strokovni odsek, ki bo merodajen v vseh vprašanjih, ki se tičejo vajenk oz. pomagalk. Načelstvo bo moralo vse dotične spise izročati odseku v razpravo in poročanje. Ker so pravice tega odseka .glasom pravil precej velike, bilo bi le želeti, da se isti, čim bodo nova zadružna pravila odobrena, takoj ustanovi.
Prosto sobotno popoldne zahteva delavstvo v avstr. c. kr. tobačnih tovarnah. Glavno ravnateljstvo je odgovorilo, da more to zahtevo dovoliti le, ako se zviša delavna doba ob ostalih delavnih dneh tedna. Delavstvo s tem ni zadovoljno in upati je, da se končno ravnateljstvo le uda. Delavstvo prosto sobotno popoldne lahko nadomesti zgolj z večjo marljivostjo in točnostjo v dosedanji delavni dobi. To se je pokazalo povsodi, kjer se je delavstvu dovolilo več prostega časa. — Prosto sobotno popoldne je zlasti za žensko delavstvo velikega pomena, ker bi ože-njene ženske lahko ta čas porabile za uravnavo gospodinjstva ter poskrbele za to, da bi bila nedelja za družino res dan počitka in razvedrila. — S splošnega humanitarnega ter zdravstvenega stališča je popolnoma opravičena tudi druga zahteva delavstva, da se naj uvede splošen reden in plačan vsakoleten dopust. Saj so zdravstvene razmere tobačnega delavstva— zlasti ženskega— uprav grozne. C. k. tobačna režija bi morala ne le dovoliti zahtevani dopust, marveč iti bi morala še dalje ter povsodi, kjer ima svoje tovarne, ustanoviti na deželi počitniške postaje za svoje delavstvo, kakor tudi domove za rekonvalescente. Tu naj bi se delavstvu nudila vsa oskrba proti malemu plačilu in delu na vrtu in polju. Seveda pa bi za delavstvo ne smelo biti obvezno, da gre na počitnice ravno sem in nikamor trugam. Tu naj bi se mu nudila le najboljša in najcenejša prilika za oddih.
Angležinje dobe volilno pravico. Sedaj ni več dvoma, da so sufražistke zmagale. Dne 22. t. m. je ministrski predsednik, Asquith, slovesno obljubil odposlanstvu dolnje zbornice, da predloži parlamentu pred iztekom njegove poslovne dobe načrt volilne reforme, ki bo obsegel klavzulo, v kateri se razširi politično volilno pravico temeljem demokratiških načel tudi na ženske, in sicer brez vsake razlike glede visokosti davkov in podobnih omejitev. Asquith, ki osebno ni prijatelj ženske volilne pravice, je torej kapituliral. Ker se je vlada torej sedaj formelno obvezala, da ugodi ženskim zahtevam še v tej parlamentarni dobi in se je za žensko volilno pravico izjavilo že 400 poslancev, smemo že danes govoriti o zmagi Angležinj, tem bolj, ker je tudi v javnem življenju močna struja na njihovi strani. Zlasti zagovarja ženske pravice dobršen del tiska in skoro vse delavske zveze. Do tega bi sicer prej ali slej moralo priti na Angleškem in mora priti drugod, priznati pa se mora, da so razvoj zadeve pospešile sufražistke, ki jim bo zgodovina vedela hvalo za ta velevažni uspeh.
Za namestnico upravitelja ženitbenega urada
je bila od Velikega župana ostrogonske županije imenovana ga. Bajoth, žena občinskega notarja. Pooblaščena je sklepati civilne zakone.
Prvi ženski član madžarskega pokojninskega zavoda za časnikarje je postala neka sotrudnica „Bu-dapesti Hirlapa".
Odlikovana pisateljica. Španski pisateljici Emiliji Pardo Bazau, je kralj Alfonz podelil dedno grofovsko plemstvo v znak posebnega osebnega spoštovanja.
Proč z vlečko! Mestni pocestni prah je pravo gojišče za različne bacile, posebno tuberkulozne. Poln je vsakovrstne nesnage, da človek skoro nima poguma stopiti na ulico. Sedaj pa pride dama, ki s svojo vlečko ta prah dviga kviško in ob tem koketno ali majestetično ziblje glavo, češ: evo tu gre eleganca! Ko bi ta dama vedela, kaj vse se ji v obliki prahu nabira na obleki, v nosu, ustih in laseh, bi jo gotovo stresla groza in gnjus. Pa tu se ne gre samo za njo, marveč tudi za druge ljudi, ki morajo radi njene vlečke požirati cestni prah in se izpostavljati takorekoč smrtni nevarnosti. To stvar naj dame že enkrat temeljito premislijo in uvidele bodo, da gre zdravstvo nad modo.
Barvaste vezenine se najbolj varno opere, ako se jih napne v okvir. Voda sme biti vroča in nekoliko pomešana s kisom. V tej vodi se zmoči goba ter dobro namili z beneškim milom, tako da se isto speni. Nato se z gobo nalahko tiplje po vezenini. Potem se gobo znova zmoči ter nalahko drgne preko vezenine, vedno v isti smeri. Ako treba, se predmet z nova namili z gobo ter potem milo s čisto mokro gobo odstrani, kakor prvič, toliko časa, da je vezenina čista. Tudi suši naj se vezenina v okvirju, o čemer mora ležati vodoravno. Istotako naj se event. potrebno likanje izvrši v okvirju. Vezenine na finem ali svilenem blagu, ki ga ni smeti prati, čisti se z vročo krompirjevo moko. Isto se na debelo potrese na vezenino ter pusti gori 1—2 dni. Ako je bil predmet jako umazan, treba je moko večkrat premeniti. Nazadnje se vezenino narahlo odrgne z moko ter isto potem izpraši.
Rast čebule na pomlad se prepreči, ako se jo za nekoliko časa obesi v dim.
Sinokovni pridodatek li kavi domačega izdelka. Venec suhih smokev se čisto opere ter zreže v rezance. Te se dene na pločo za pečenje ter se jih na srednji vročini praži v pečici toliko časa, da postanejo zelo temnorjavi. Paziti je treba, da se ne ožgo. Ko so kosci postali mrzli in popolnoma krhki, stolče se jih v možnarju in spravi v pušici. Za štiri osebe zadostuje ena kavna žličica te primesi namesto ci-korije.
Da petrolejka svetleje gori dene se v petrolej soli, ki potegne nase vlago, ki se navadno nahaja v istem.
Poljske žene so imele dne 11. t. m. velik shod v Poznanju, kjer se je sprejela sledeča resolucija:
1. Vzlic preteči nam razlastitvi ne bomo svojevoljno svoje domačije izročili tujim rokam. 2. Čeprav nas oropajo rodne grude, kot samostojne žene ne bomo zapustile domovine in bomo naše očete, može in brate v tem sklepu potrjevale. 3. Svojega premoženja v gotovini ne bomo naložile za mejo ali v inozemstvu, temveč bomo ves kapital uporabile za lastno socialnogospodarsko organizacijo. 4. Vzlic zatiranju našega jezika v javnem življenju bomo tudi nadalje brez pomisleka delale na narodnem in socialnem polju. 5. Naše otroke in mladino vzgajale v narodnem duhu. 6. Vpoštevajoč veliko važnost narodne varčnosti se bomo varovale zapravljanja in živele po svojem stanu ter s svojimi prihranki z vso požrtvovalnostjo podpirale narodne potrebe, zlasti pa skušale povzdigniti trgovino.
Vse točke te resolucije veljajo v polni meri tudi za slovensko obmejno ženstvo. Slava poljskim ženam.
Kirurgiško kliniko ženskih zdravnikov so otvo-rili dne 10. aprila t. 1. v Berolinu. Klinika se nahaja v mirnem mestnem oddelku (Kyffhausserstrasse 22) ter je nastanjena v imenitni hiši. Urejena je vzorno ter zadošča vsem zahtevam moderne higijene. Prostori so zračni in solnčni: na stenah ni nikakih tapet, marveč so v visočini 2 metrov prevlečene z oljnato barvo, čez pa s klejnato. Tudi po tleh ni nikakih preprog, v katere se lovi in zajeda prah, pač pa je drugače poskrbljeno za pravo udobnost: postelje so izvrstne, ob vsaki postelji priprave za električno luč in zvonec, mizice, ki lahko obenem služijo za pisanje, udobni divani itd. Operacijska soba je posebno krasna in vzorno opravljena. Opravo te sobe so oskrbele zdravnice same. Kuhinja se nahaja v spodnjih prostorih ter se jedi potom dvigala spravljajo v gornje prostore. Drugo dvigalo služi osebnemu prometu. V kliniki je za sedaj prostora za 19 bolnih. 4 postelje so prihranjene za bolniške oskrbovance berolinskega ženskega društva, ki plačuje kliniki 250 mark letne stanarine, poleg tega pa še za vsakega bolnika dnevno 3 marke in posebej stroške za obvezne snovi. Za oskrbo v II. razredu se plača 6—8 mark, v I. razredu pa 12 mark dnevno. Vrhovno vodstvo klinike je prevzela gdč. dr. Hacker, ki je za zavod mnogo žrtvovala.
^	Sttojo
delikatesno trgovino
vedno svežo praško in domačo šunko ter druge mesnine, surovo maslo i. t. d.
3—1
M.
priporoča
RAVTAR
Jurčičev trg, Ljubljana.
r
Ustanovljeno 1842.
Telefon štev. 154.
BRRTR EBERL
Tovarna oljnatih barv, lakov in firneža. Slikarija napisov. Dekora-cijska, stavbinska in pohištvena pleskarija.	Električni obrat.
Prodajalna:
Miklošičeva cesta 6 nasproti hotela »Union".
Delavnica: Igriške ulice 6 Ljubljana.
52—1
L.
c-
»Angleško skladišče oblek"
O. BERNATOVIC
v Ljubljani, Mestni trg štev. 5.
Moška obleka od 4 gld. naprej. Deška obleka od 2 „ „ Otroška obleka od 1 „ „ _2
Ivan Kregar
pasar in izdelovatelj cerkvenega orodja in posode
se priporoča veleč, cerkvenim pred-stojništvom in slavnemu občinstvu v obilna naročila vseh v njegovo stroko spadajočih del, katera izvršuje najtočnejše in najsolidnejše. Prevzema tudi popravila.
Delavnica v lastni hiši v Ljubljani, Elizabetna cesta.
^T®
-HTT2)
RavnoKar došie krasne kravate, najnovejše bluze, lina vrhnja in spodnja krila
priporoča po znano nizkih cenah tvrdka
J. Dii>od-JY(©zetic
v Ljubljani, Stari trg št. 21.
Modna trgovina ter salon za damske klobuke.
Filijalka v Kranju, Glavni trg.


Zadružna tiskarna v Ljubljani
registrovana zadruga z omejeno zavezo
■ Jtari trg |teu. 19	-
priporoča koverte s firmo, pismeni papir, ter vsa v to stroko spadajoča dela.
Ustanovljena 1.1881. C. kr. priv. občna zavarovalnica Ustanovljena 1.1831.
ASSICURAZIONI GENERALI Y TRSTU.
Jamstveni zaklad nad 323 mil^onov kron. Do sedaj izplačane škode nad 899 milijonov kron. Družba zavaruje:
Na življenje in za doto v vseh mogočih sostavah. Tekom leta 1906 zavarovalo se je pri tej družbi 16.847 oseb na življenje za kapital nad 140 milijonov kron.
Zoper požare, tatinski vlom, škode pri prevažanju, poškodbo zvonov in zrcalnih oken. Sprejema tudi zavarovanja: Zoper telesne nezgode in točo.
Pri tej družbi je zavarovan na življenje Njega svetost papež Pij X. in prevzvišeni knezo-škof ljubljanski Anton Bonaventura; tudi vsa posestva Njega veličanstva cesarja avstrijskega.
Največja zavarovalnica avstro-ogrske države.
Glavni zastop v Ljubljani: Marijin trg, Sv. Petra cesta Štev. 2, V lastni hiši.
hranilnica in posojilnica v Kranja
registrcuana zadruga z neomejene zauezc.
i
Hranilne vloge se obrestujejo po
4 VI
brez odbitka rentnega davka, katerega posojilnica plačuje sama.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če je ud ali ne.
Hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se obrestovanje pretrgalo.
Posojila na zemljišča po 5°|0 ali s 5°0 in l°j0 amortizacije. Hranilnica sprejema tudi vsak drugi načrt glede amortizacije. Posojila na osebni kredit po
Sprejema tudi vloge na tekoči račun.
Zavod ima svoj sedež v škofiji poleg farne cerkve.
i
Vzajemno podporno društvo v Cjubljani
Kongresni trg 19
registrovana zadruga z omejenim poroštvom.
Kongresni trg 19
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. nre
po 4
31 0 4
to je: daje za 200 kron 0 9 kron 50 vin. na leto.
Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se njih obrestovanje prekinilo.
Rentni davek plača hranilnica sama.
Kanonik A. Kalan 1. r., predsednik.
Najsigurnejša prilika za štedei^je!
Kanonik J. Snšnik 1. r., podpredsednik.