POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI


VSEBINA
Talpa, Pripravljajmo se na celjski zlet / Ivan Klicar, Imperializem ▼ zagati / Hans Steiner, Kako je z Avstrijo I Kari Marx o mednarodnem bratstva / Knjige in knjižnice / Naš pokret / Persko-giasbena podzveza / Dramatika / Zlet I Listnica uredništva
LETO VII. « 1. JUNIJ
ŠTEV. 6 19 3 5
NAROČNINA
ZA MARKSISTIČNI MESEČNIK »SVOBODA" ZNAŠA:
LETNO............Din 40.-
POLLETNO............ 20.—
ČETRTLETNO........... 12.—
ZA AMERIKO LETNO.......„ 60.—
POSAMEZNA ŠTEVILKA......, 4.—
UREDNIŠTVO IN UPRAVA ZA JUGOSLAVIJO: LJUBLJANA, PALAČA DELAVSKE ZBORNICE, MIKLOŠIČEVA CESTA 1
ZA AMERIKO: CHICAGO, ILL. 3639 W, 26 TH. ST.
Delavska kulturna zveza „Svoboda" priporoča svojim članom te-le delavske zadruge:
KsDzamaa zadruga iiiiMmin oblin r. z. z o. z. Ljubi a na, Medvedova cesta štev. 36 Priporoča svojim članom vedno sveie Špecerijska In razno galanterijsko blago. Cene konkurenčne. Član postane lahko vsak. Pristopnina znaša Dla 5'—. Delež Din 25—.	Konzurano društvo rudarjev Uatanovljeno 1906 Hrastnik Ustanovljeno 1«* r. z. z o. z. Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno In pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100-—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vaš Delavski dom
Konzomno društvo za Mežiško dolino r. z. z o. z. Poštni predal št. 3 - Telelon inter št. 5 - Pošt. ček. rač. št 15.925 - Brzojav: Kodes Prevalje Centrala in skladišče: Prevalje Prodajalne i 1. Prevalje, 2. Leše, 3. Guštanj, 4. Muta, 5. Črna 1, 6. Črna 1!., 7. Mežica, it. Sv. Helena, 9. Pekarna Prevalje. Sprejema hranilne vloge In jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Vse nove hranilne vloge se lahko vsak čas na zahtevo vlagatelja neomejano dvigajo. Denar zamorete vlagati direktno v centralo v Prevalje po poštnih položnicah, ki Vam dajo na razpolago vse naše prodajalne, ali pa osebno v vsaki naši posamezni prodajalni. Prodaja se le članom. Pristopnina Din 5-—. Član društva postanelahko vsak. Delež 300 Din	Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko r. z. z o. z., Jesenice-Fuiine, Cankarjeva 3 opozarja v:«- gorenjsko delavstvo, da je glavni pogoj za osvoboditev delavskega razreda njega gospodarska osamosvojitev. Zaradi tega naj se nam pri delu za njo pridruži slehernik! Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Ker. Bela, Dobrava, Sp. Oorje, Mojstrana. Zadružne goatilnet na Savi v Del. domu, na Kor. Bell, nasproti postaji. Zadružni kino: Radio poleg delavskega doma. Delavska domova i aa Savl-Jesenlcah, v Sp. Oorjah! Svoji k svojim - ker bomo le - Mi vsi moč!
lunii 1935 - 6. Umika
7Mpa,	se m cdfald cdet
Po svetovni vojni je naše delavstvo priredilo že nekaj vscdclavskih zletov v Sloveniji, celjski zlet 7. julija t. I. bo pa prvi, ki ga priredi in organizira naša »Svoboda«.
Sicer tiho, toda vztrajno in uspešno je orala »Svoboda« ledino prole-tarske kulture po svetovni vojni. Odkar so prenehali v njej nesrečni frak-cijski spori, se jc »Svoboda« močno razvila in razširila: skoraj v vseh krajih, kjer se kade fabriški kamini, kjer je le kaj delavstva, ima svoje podružnice; danes jih šteje že blizu štirideset, a neprestano se ustanavljajo še nove. »Svoboda« ni zveza navadnih delavskih zabavnih društev, nego je močan idejni pokret, ki smatra in uporablja posamezne odseke samo kot sredstvo za višje cilje: da z njimi propagira marksistično miselnost in skuša tudi čuvstveno zajeti ljudi. Zato je naša »Svoboda« vsa živa in mlada: zajela je v svoje vrste najnaprednejši in najboljši del slovenskega proletariata in je postala njegova avantgarda. V petnajstih letih je izvršila ogromno delo: povsod tam, kjer ima »Svoboda« svoje postojanke, je zavelo med delavstvom novo življenje, povsod se tam širi kultura in tam uspevajo tudi ostale delavske organizacije. V kraje, kjer se je šele kasneje ustanovila, je prinesla idejo socializma, vzgajala je k solidarnosti in tako je postala »Svoboda« močan instrument idejne borbe za boljšo družbo in boljšega človeka. V tlačenem, izkoriščanem in zaničevanem proletarcu je zbudila zavest človeškega dostojanstva, zbudila je v njem stremljenje po boljšem- in lepšem ter obenem tudi odločno pripravljenost borbe za to boljše in lepše. V današnjih mračnih časih, ko je tema zagrnila Evropo, ko se mnogi koristolovci odločujejo od delavskega pokreta, ne šteje »Svoboda« nobenega odpadnika. Preglejte ljudi, ki so iz razrednega delavskega gibanja prešli v nasprotni tabor: »Svobodaša« ni med njimi!
»Svoboda« ne nudi svojim članom kruha, ki se tehta na kilograme, in ne vodi mezdnih bojev — ti nalogi prepušča strokovnim organizacijam. Otipljivih, materielnih koristi zato ne bo nihče iskal niti dobil v naši kulturni organizaciji. Nasprotno! »Svoboda« zahteva od svojih članov — žrtve. Zahteva pripravljenost na borbo, zahteva, da vsak njen član ne nosi naših idej na jeziku, nego da skrbi, da beseda meso postane, zahteva denarne žrtve in brezplačno ter trudapolno delo v odborih, v odsekih, na prireditvah — vse to z višjim- namenom, da se naša misel vsidra v čim širše množice, ki stoje danes še apatično ob strani. In vprav to delo je zbudilo v naših članih brezprimerno požrtvovalnost in brezprimerni idealizem, kakršnega zaman iščeš po meščanskih društvih. Zato pa: ce hoces danes srečati naprej stremečega človeka, našel ga boš v »Svobodi«. Kaj zato, če nas omalovažujejo, če nas mnogi ovirajo pri delu — nase volje in našega hotenja in žive misli, ki je prešinila slehernega »Svobodaša«, ne bo mogel nihče uničiti. Kajti ta živa misel je misel na napredek clove-
štva, je obenem borba proti hlapčevstvu in suženjstu, ki ga povzroča kapitalizem, je borba proti vsemu, kar ponižuje človeka in mu jemlje njegovo^ dostojanstvo.
Za svoje uspehe na kulturnem polju se mora »Svoboda« zahvaliti tihemu in vztrajnemu delu članstva, tistemu delu, ki ne zida hiše pri strehi, riego s temeljev in poklada opeko na opeko, kamen na kamen. Doslej nismo delali nikoli velikih načrtov — kajti kaj pomagajo vsi veliki in lepi načrti, če ostanejo na papirju in obstanejo pri besedi. Zmeraj pa smo pazili na vsak pokret, ki je prihajal iz vrst članstva, ter ga gojili, stopajoč tako korakoma dalje. Iz članstva je vzklila ideja okrožnih izletov v prosto naravo in misel prirejanja okrožnih pevskih festivalov. Že predlanskim smo imeli več takih izletov, lani so začeli »Svobodaši« prvič prirejati okrožne festivale. To je bila prva stopnja, nujno potrebna stopnja, da zidamo dalje. Šele, ko smo spoznali in videli navdušenje in veselje do takih prireditev, je mogel in smel dati zadnji kongres in nato centrala »Svobode« iniciativo za prvi zlet »Svobode«. In upamo, da bo ta zlet zopetsamodrugastopnjananašipot i navzgor, da nam b o o d p r 1 nove razglede i 11 pokazal nove možnosti našega dela. Samo stopnjema smemo korakali naprej, sproti moramo odstranjevati in popravljati napake, če nočemo zavoziti na slepi tir in napraviti sunek v — prazno.
Ni bila kratka pot, da se je »Svoboda« iz zgolj zabavnih društev, ki so prirejala veselice in igre radi iger, preobrazila v živo pokretaško organizacijo. Zapisal sem, da predstavlja danes »Svoboda« živ pokret, da je avantgarda proletariata. Toda: danes res štejemo 2000 zavednih delavcev, včlanjenih v »Svobodi«, teh 2000 delavcev pa sta komaj dva odstotka vsega zaposlenega delavstva v Sloveniji. In ne samo to: sproletarizirane kmečke mase, mali kmetje in bajtarji stoje še zmeraj izven naših vrst — v slepem prepričanju, da jim bo socializem potegnil zadnjo kravico iz hleva. Socializmu pa bo uspeh samo tedaj zagotovljen, če postane res idejna lastnina ogromnih množic, če te množice tako zajame, da postanejo same njegove 11 o s i t e 1 j i c e. Kadar se bo to zgodilo, bo postal socializem neuničljiv: šele tedaj bo izžareval iz sebe tisto silo in moč, ki razorožuje nasprotnike, da se prihuljeno potuhnejo, šele tedaj bo prisilil omahljivce, da se uvrste v njegovo armado. Zato pa zlet »Svobode« v Celju ne sme biti samo zlet nekaj »Svobodašev«, ki pridejo tja pet ali pa to petje poslušat, nego mora biti pravcati tabor delovnega ljudstva vseh poklicev. Kakor so v 70tih letih prejšnjega stoletja širili pri nas narodnostno idejo na narodnih taborih, potem ko so z njo najprej prekvasili majhen krog ljudi, tako mora tudi naš tabor razširiti našo idejo v najširše množice, ki se bodo zleta udeležile. Toda kvas naše ideje mora biti predvsem na zletu iti ta kvas so »Svobodaši«. Zato je dolžnost vsakega »Svobodaša«, da se vkljub mizernim socialnim razmeram zleta udeleži, agitira zanj v svojem krogu in pripelje nanj čim več ljudi. Prvi vi d n i uspeh našega zleta mora biti cela vrsta 11 o v i h podružnic »Svobode« in dvig č 1 a n s t v a v dosedanjih.
Naš delavski pokret sestoji iz treh važnih organizacij: strokovnih, kulturnih in gospodarskih. Vsaka izmed teh organizacij ima natanko določen delokrog, preko katerega ne more, da rodi njeno delo sad. Seveda pa se mora vsaka izmed njih zavedati tesne povezanosti z ostalimi. Edina naloga naših kulturnih organizacij je, da izobražujejo delavstvo, da mu
vcepljajo našo miselnost. Vse to je potrebno, toda za zdrav pokret to še ne zadošča. Potrebne so še organizacije, ki naj vodijo akcijo — in to nalogo morajo izpolnjevati naše strokovne organizacije. »Svoboda« je šola, kjer se daje teoretični pouk, praktično borbo naj vrše strokovne organizacije — kajti sama ideja še ne zadošča, če ni obenem povezana z borbo. Ker se vsega tega zavedamo, ne bomo na celjskem z 1 e t u manifestirali samo za delavsko kulturo, nego tudi za najtesnejše sodelovanje s strokovnimi in ostalimi organizacijami, manifestirali- bomo za to, da pravi »s v o b o d a š k i« duh prešine tudi nje. Radi tega smo na naš zlet povabili tudi celotno članstvo strokovnih organizacij.
To bi bile idejne naloge zleta. Doseči jih bomo skušali s programom, z medsebojnim spoznavanjem in ne nazadnje s samo množico udeležencev, kajti množica je zmeraj bolj prepričevalna in zgovorna kakor še tako živa beseda.
Celjski zlet pa nam bo pokazal tudi našo organ izatorično sposobnost in discipliniranost. Zmeraj se moramo zavedati, da zahteva socialistična misel docela demokratično, zato pa nič manj strumno organizacijo množic. Brez organizacije ni enotne volje, brez organizacije predstavlja množica skup posameznikov, ki vsak nekaj hoče in često- sam ne ve kaj. Tembolj pa je strumna organizacija potrebna za organiziranje takega zleta. Uspeh ali neuspeh zleta ne bo odvisen morda samo od centrale, ki ga pripravlja, nego predvsem od krajevnih in okrožnih zletnih odborov. Vse te organizacij predstavljajo rnašinerijo, ki funkcionira samo tedaj, če funkcionirajo in se ujemajo v njej vsa kolesa, vsak njen najmanjši vzvod. Zato morajo biti vsi odbori na svojem mestu, pretehtati morajo vse možnosti, na svojem mestu pa mora biti tudi vsak posameznik. Celjski zlet naj pokaže vso organizatorično sposobnost delavskega razreda!
Seveda pa se moramo zavedati, de se že utegne zgoditi kje kaka majhna napaka; glavno je — da ne bo velikih napak. Na zlet gremo s praznimi blagajnami, zato bodo vse priprave in tudi oprema zletnega prostora skromne, za prazen blesk ne bomo izdali niti pare. Iz morebitnih napak pa se bomo učili in — napredovali. Želimo-, da bi vsaka malenkost nikogar ne spravila v slabo voljo: vsakdo naj pride na zlet s tolikšno dobro voljo, da ji tudi morebitni dežek ne bo škodoval!
li/cut lllicac, lvnpedali>ze*n v varati
Notranja protislovja kapitalizma postajajo vedno bolj neznosna, čim dalje traja gospodarska kriza. Ko dviguje v vseh državah reakcija in fašizem glavo in skuša streti vsako gibanje delovnih množic pod praporom marksizma, potrjujejo dejstva sama z neizprosno doslednostjo vse napovedi Marxa in drugih teoretikov socializma. Vedno bolj postaja očitno, da je kapitalizem izčrpal vse možnosti, ki jih krije v sebi. Podaljšuje si življenje z nezaslišano duhovno in politično reakcijo. Upajmo, da so to že krči, ki po Marxu naznanjajo rojstvo nove, boljše družbe!
Sredstvo, s katerim si skuša kapitalizem' podaljšati življenje, je imperializem, torej organizirano nasilje, ki je naperjeno proti slabšim narodom in rasam. In vendar je ravno to sredstvo skrajno dvorezno in nevarno in utegne po dialektiki zgodovinskega razvoja pospešiti njegov padec.
Primeri bodo pokazali, da je riziko imperializma vedno večji uspeh pa tudi v najugodnejšem slučaju zelo problematičen.
Japonska je prva velesila, ki je v dobi svetovne gospodarske krize stopila na pot imperializma. Brez težav je zasedla Mandžurijo in jo še primerno zaokrožila z drugimi kitajskimi pokrajinami po strateških in gospodarskih vidikih. Ko se je to zgodilo, pa se je pokazalo, da dobiček ni tako velik in da se bo razodel šele v prihodnjosti. Prirodna bogastva je treba šele dvigniti in zato so potrebne ogromne investicije, ki ne bodo tako kmalu donašale obresti. Vsi upi glede kolonizacije Mandžurije z japonskim živi jem so se razbili. Japonski kmet se ne more privaditi na popolnoma druge podnebne in gospodarske razmere in ne more odoleti konkurenci še skromnejšega mandžurskega kmeta. Deželo so preplavili poleg uradnikov in vojakov trgovci in špekulanti, tako da je japonska vojaška uprava sama izjavila, da je nadalnji dotok iz Japonske nezaželen. Tudi upi v sprejemljivost mandžurskega tržišča za japonske industrijske izdelke so se le v mali meri uresničili.
Svetovna gospodarska kriza je zajela z vso silovitostjo tudi Mandžurijo, glavni proizvod poljedelstva: soja je silno padla v ceni, saj so jo začeli gojiti v vedno večji meri tudi v drugih deželah. Japonski gospodarji so vse prej kot priljubljeni, vedno znova se pojavljajo partizanski oddelki, ki jih ni mogoče zatreti. Vojaška uprava Mandžurije, strategične ceste in železnice so požrle že več kot pol milijarde jenov. Oboroževanje zahteva skoro točno polovico državnega proračuna. Posledica je velik vsakoletni primanjkljaj, ki se krije z notranjimi posojili. Eksportna ofenziva je gospodarska nujnost, vendar zadene na vedno večje težave. Zunanjepolitični položaj je neugoden. Amerika očitno kaže svojo nevoljo, se naglo oboro-žuje in prireja velikanske pomorske manevre v Tihem' oceanu. Ameriška zračna oporišča se sumljivo približujejo japonskim otokom. S precejšnjim uspehom izpodjeda Amerika japonski vpliv na kitajsko vlado v Nankingu. kantonsko pokrajinsko vlado na jugu pa obvladuje Anglija. Notranjost Kitajske pa prehaja vedno bolj pod oblast kitajskih komunistov, ki iz novega središča v pokrajini Seman prodirajo v okolne pokrajine. Istočasno je zmagal v skoro v celem vzhodnem Turkestanu sovjetski vpliv. Vse to povzroča težke skrbi. Gotovo je, da pridobitev Mandžurije ni prinesla pričakovanega olajšanja gospodarskemu in socialnemu položaju Japonske, medtem ko je težka obremenitev zunanje-političnega položaja nedvomna. Nadalnji imperialistični sunki pa lahko prikličejo na plan tako močno nasprotno koalicijo, da ji tudi Japonska mora podleči.
Naslednja država, ki jo notranje razmere silijo na pot imperializma, je Italija. Uvidela je, da se na Balkanu ne da ničesar doseči, in zato se je lotila Abesinije. Načrt Italije je, da preko Abesinije zveže italijanske kolonije Eritrejo in Somalijo. Uvod v kulturno poslanstvo tretjega Rima so dali umetno uprizorjeni obmejni incidenti. Vedno večje odškodninske zahteve, grožnja in zbiranje čet naj pripravijo Abesinijo do tega, da se podvrže političnemu in gospodarskemu protektoratu. Mussolini brez dvoma želi, da bi to dosegel brez vojne. Vendar so izgledi za to majhni, kajti Abe-sinija ne kaže volje popuščati italijanskim zahtevam in se pripravlja na vojno. Zaman je Italija poskušala z diplomatsko intervencijo preprečiti dovoz orožja za Abesinijo skozi francosko Somalijo in angleški Sudan. Oboroževalna industrija zna čuvati svoje interese. Če hoče torej Italija kaj doseči, je vojna neizogibna. Opustiti abesinsko pustolovščino, ne kaže več, kajti blamaža bi bila preveč očitna. Mussolini je poslal v Eritrejo žc
90.000 mož, več jih ni mogel poslati, ker je edina prikladna luka Masana prenatrpana in morajo vsled tega nekatere ladje čakati tri dni na odprtem morju, preden lahko pristanejo. Vpoklical je pod orožje štiri letnike in zaposlil industrijo z velikimi vojnimi naročili. Po izjavah finančnega ministra stane že sedaj abesinska ekspedicija mesečno 200 milijonov lir. Ze to ne dopušča več umika, kajti Italija je poslednja, ki lahko brezplodno razmetava denar, ko ima 130 milijard notranjega dolga in ko znaša državni primanjkljaj za proračunsko leto 1934/35 skoro 3 milijarde lir. Italije se je lotila že prava vojna psihoza, cene drče navzgor, blago se zadržuje in vloge v posojilnicah se manjšajo.
Vojna z Abesinijo ne bo lahka, saj lahko ta pošlje proti Italiji polmi-lijcnsko vojsko. Seveda je samo 300.000 mož oboroženih z modernimi puškami in strojnicami, vendar imajo Abesinci dragocenega zaveznika v podnebju in visokogorskem značaju dežele, saj leže celo rečne doline povprečno v višini 2500 m. Če pride do vojne, bo morala Italija poslati najmanj pol milijona vojakov in še uspeh ni siguren.
V Franciji in Angliji se javlja zadnje čase radi zaostritve v Afriki bojazen in celo odpor. Francija je gotovo vesela, da je rešena italijanskega pritiska na svoje lastne kolonije, vendar se boji, da bo Nemčija izrabila zapletljaje v Afriki, da izvede priključitev Avstrije. Mossolini je sicer nedavno izjavil, da je Italija zavarovana pred vsemi presenečenji s tern, da je povečala vojsko na 800 tisoč mož, vendar v Franciji se le predobro zavedajo, da jih bo potrebovala prej ali slej v Abesiniji. Anglija zopet se boji težke preizkušnje za Društvo narodov, kajti težko bo preprečiti moralno obsodbo Italije in prav lahko se zgodi, da bo ta odgovorila po vzoru Japonske z izstopom. Važen razlog angleškega odpora je seveda tudi ta, da Anglija že od nekdaj smatra del Abesinije okoli jezera Tana in izvirov modrega Nila za svojo interesno sfero. Vendar je navzlic vsem težavam skoro izključeno, da bi Italija opustila svoje načrte v Afriki, kajti nevzdržne gospodarske in socialne razmere jo silijo, da seže po vsakem sredstvu. Treba je to prav posebej naglasiti, kajti celo v socialističnih vrstah se opaža precenjevanje v presoji moči fašističnega režima. Fašistična vlada je pokazala veliko spretnost v prikrivanju neugodnih dejstev. Politični procesi proti antifašistom so v Italiji zelo pogosti. vendar se o njih izve le malo, saj italijanski listi ne smejo objaviti niti števila in imen obtožencev. Izve se samo to, kar se ne da prikriti, vendar že to priča dovolj zgovorno o pravem razpoloženju v Italiji. Pred kratkim so fašistični časopisi sami potrdili vesti o nemirih in spopadih množice s fašistično milico v nekaterih mestih južne Italije (Tricase). V Julijski Benečiji so samo v enem mesecu zaprli okoli 200 ljudi radi sub-verzivne propagande. Ni izključeno, da se bo dialektika zgodovinskega razvoja razodela tudi na ta način, da bo fašizem v državi, kjer se je prvič pojavil, načel tudi najprej neslavni konec!
Država, ki se šele pripravlja za imperialistične podvige, je Nemčija. Vendar izgledi za uresničenje vzhodnega in vsenemškega programa so še zelo majhni. Bridko razočaranje pomeni zlasti uresničenje francosko-sovjetske obrambne zveze pri skoro dobrohotni nevtralnosti Anglije, ko bi vendar morala Anglija biti po Hitlerjevih računih prirodni zaveznik Nemčije. Proti pričakovanju narodno-socialističnih krogov je sovjetska Rusija nepričakovano hitro postala velika vojaška sila. Dopisniki inozemskih listov so samo pri prvomajskih paradah našteli okoli 4000 tankov in
ravno toliko aeroplanov. Oboroževalna industrija v Nemčiji bo imela še veliko dela, da doseže Rusijo. Finančne operacije nemške vlade so zelo sumljive, bitka za preskrbo dela in oboroževanje se vrši s pomočjo kratkoročnih menic. Da jih spremeni v dolgoročne, je vlada prisilila posojilnice, da so dale pol milijarde mark. Zavarovalnice pa so sedaj na vrsti in bodo morale dati 600 milijonov mark. Narodno-socialistična vlada je očividno uverjena, da je denar v obliki topov in municije produktivno naložen in z zaničevanjem zavrača vse običajne pomisleke »liberalistične« narodnogospodarske vede. Velik udarec za vzhodno politiko Nemčije pomeni tudi nenadna smrt Pilsudskega. Pokojni maršal je gotovo imel precej umeva-nja za načrt združenega napada Nemčije, Poljske in Japonske na Rusijo, seveda pod pogoji, ki bi jih sam določil. Na videz nerazumljiva poljska politika zadnjega časa je v glavnem njegovo osebno delo.
Neizogibna trenja v Pilsudskijevem taboru, ki je sestavljen iz zelo heterogenih elementov, bodo onemogočila ofenzivno politiko Poljske na vzhodu. Poljska politika se bo zopet približala Franciji.
Vzhodni program današnje Nemčije visi v zraku, ostanejo pa nade na priključitev Avstrije. Klerofašistični režim v Avstriji je vsled nerazumnega boja na dveh frontah trajno nevzdržen in se bo sesedel ob prvi priliki kakor hiša iz kart. Avstrija se da obvarovati samo z zunanjo pomočjo in ta postane zelo negotova, če se Italija zaplete v dolgotrajen boj v Afriki. Beneš je izjavil, da Čehoslovaška radi avstrijskega vprašanja ne bo vodila vojne, in to mu radi verjamemo. Tudi Francija ne bo tvegala vojne, če ne more računati na pomoč Italije. Avstrija se da držati pred hitlerjevsko poplavo samo s smotreno organizacijo Podonavja, ki bi se pa morala izvršiti zelo hitro. Predpogoj bi bil, da se Avstrija odreče po-vratku Habsburžanov, Italija pa bi morala opustiti podpiranje madžarskega revizionizma. Odločitev mora priti kmalu, kajti septembra se konča deževna doba v Abesiniji in Italija bo morala udariti. Ce se to ne bo zgodilo, bo kmalu izvedena priključitev Avstrije, ne da bi en sam nemški vojak prekoračil mejo*. Stališče Čehoslovaške postane potem zelo težko, zlasti ker se bo Nemčija skoro gotovo zvezala z madžarskim revizioniz-mom, kar daje slutiti nedavni obisk Mackensena v Budimpešti.
Nemški imperializem bo začel zopet trkati na vrata Balkana in ni dvema, da bo nemški imperializem nevarnejši kakor n. pr. italijanski, kajti oslanja se na veliko večjo industrijsko podlago. Z uspehom vprega v svoj voz nemški narodni čut, ker se lahko sklicuje na dejstva, da Nemčija še ni dosegla narodnega zedinjenja. Široke nemške narodne plasti izven Nemčije vidijo v zedinjenju izhod iz težkega gospodarskega in političnega položaja in ravno med njimi bo Hitler našel svoje najbolj fanatične pristaše. Dokaz za to je uspeh Henleinove fronte med čehoslovaškimi Nemci! Seveda smo lahko prepričani, da še taka popolna izvršitev vse-neinškega programa ne bo prinesla nemškemu imperializmu tega, kar potrebuje. Veselje na pridobitvi Posaarja je kalila zavest, da se gospodarski položaj Nemčije s tem poslabša, in isto se bo zgodilo, če se priključi Avstrija. Kapitalizem se poslužuje imperializma v prvi vrsti zato, da dobi surovine in nova tržišča. Pridobitev dežel z visoko gospodarsko strukturo ne more prinesti olajšanja, ne glede nato, da mora vsak uspeh nemškega imperializma priklicati na plan nasprotno koalicijo, ki hoče očuvati ravnotežje v Evropi. Tudi za nemški fašizem bo nastopila doba, ko bo poslednji obupni izhod riskantna vojna, če si ne bo hotel zlomiti vratu na gospodarstvu in njegovih zakonih!
Hohs Steuiec, HaUa fc % At/stcifr
Avstrijski emigrant s. Hans Steiner, ki se je sam udeležil februarskih bojev 1. 1934, nam je poslal ta prispevek, ki nam v njem kot dober poznavalec avstrijskih razmer podaja svoje misli o razvoju in današnjem' položaju sosedne države. — Op. uredništva.
1. Avstrijska socialna demokracija
Ko je nemški delavski razred brez boja in neslavno podlegel napadu nacionalnega socializma, se je polastila delavcev vseh dežel globoka po-bitost. Tedaj so avstrijski socialisti obljubili, da bodo z vsemi razpoložljivim sredstvi branili svojo svobodo in pravico proti vsakemu fašistov-sktmu poizkusu izenačenja. In bili so prepričani, da se jim bo to tudi posrečilo.
Saj je avstrijska socialna demokracija predstavljala izvrstno organizacijo množic; štela je 600.000 članov in je pri vsakih volitvah zbrala 40 odstotkov oddanih glasov — torej prav toliko, kolikor jih je dobil Hitler po požigu reichstaga pri volitvah 6. marca 1933, ki pa so bile izvršene s terorjem! Imela je lastno, močno in dobro oboroženo obrambno organizacijo, obvladovala je mnogo občin, med njimi sijajno upravljano dunajsko občino, razen tega pa je imela precej vpliva na vse deželne vlade. Tudi avstrijske strokovne organizacije so bile vkljub krizi še nezlomljene in so vladale v delavskih zbornicah in institucijah za socialno zavarovanje. S svojimi kulturnimi organizacijami je socialna demokracija znala zgrabiti delavce v vseh njihovih življenjskih pojavih in je ustanovila celo — društvo proletarskih ljubiteljev kanarčkov. Stranka je v tako majhni deželi imela pet dnevnikov, med njimi se je tiskal neki dnevnik v 160.000 izvodih, poleg tega pa je podpiralo stranko še pol tueata »rozardečih« in neodvisnih časnikov. Gospodarske delavske organizacije so bile imovite, kriza se pri njih skoroda ni poznala, in edina avstrijska velebanka, ki je obstala vkljub vsem polomom drugih bank, je bila Osrednja hranilnica (Zentral-sparkasse) dunajske občine; to hranilnico je upravljala socialna demokracija!
Vse to je bilo znano in naravno je, da so se po polomu nemškega delavskega gibanja obrnile oči stotisočerih na Dunaj, in prav ganljivo je bilo, kako so iz vseh krajev sveta kar deževala pisma strankinemu predsedstvu in socialističnim redakcijam, ki so jih pisali delavci in socialisti ter v njih izražali brezmejno upanje na neuklonljiv odporni duh avstrijskega delavskega gibanja.
Toda 12., 13. in 14. februarja .1934 je bilo tudi avstrijsko gibanje poraženo.
Socialisti vseh dežel so bili sedaj globoko ožaloščeni in kar niso mogli razumeti, kako je vse to mogoče, rakcionarji vsega sveta so se glasno veselili poraza »železne divizije internacionale«, prijatelji miru, svobode in pravice pa so bili zopet za razočaranje bogatejši.
Od tega dne se stavlja zmeraj znova vprašanje: Ali je moralo do tega priti? In zmeraj znova premišljujejo tudi neavstrijski socialisti: Ali se bo sedanji avstrijski režim vzdržal in kdo bo njegov dedič?
2. Evropa in Podonavje
Vzrokov poraza avstrijske socialne demokracije ne smemo iskati samo v Avstriji, nego jih moramo predvsem iskati v — Evropi. Ti vzroki
so izraz velikih izprememb, ki so se izvršile v Evropi po izbruhu krize, torej v poslednjih petih letih.
Kriza kapitalizma je občutljivo ranila evropsko preureditev po svetovni vojni, torej versajski sistem. Prisilila je nemško buržuazijo k napadu na ta sistem in na nemški delavski razred; nemška buržuazija je začela gojiti rasistični nacionalizem ter je nagnala nemške malomeščane in kmetiške mase, ki so zmeraj bolj propadale v bedo, v naročje Hitlerjeve-mu fašizmu, ki se je docela uklonil težki industriji in bankam; vse te množice je buržuazija pridobila s parolo: »Proč z Versajem!«
Tudi italijanska buržuazija se je čutila pri delitvi plena po vojni zapostavljena. Hodila je zato v notranji in zunanji politiki svoja pota. Njen državni voditelj Mussolini je postal klicar vseh evropskih nezadovolj-nežev.
Desorganizacija svetovnega gospodarstva je povzročila nemire med kolonialnimi narodi in Anglija je bila prisiljena paziti na meje svojega imperija; obenem je začela Japonska postajati nevaren konkurent. Francija pa vkljub svojemu zavezniku — Mali antanti — ni več zmožna, da bi na vse pazila in tudi povsod posredovala.
Tako se je začel versajski sistem majati.
Politična kriza pa je samo izraz gospodarske. Kapitalistične sile iščejo novih trgov, da bi podjetja, ki so se ustavila, zopet pognali v tek, in skušajo izločiti vse konkurente na trgih. Vse to pa vodi v interesna na-sprotstva in v konflikte, slednji pa v vojno. Nad Evropo leži vojno ozračje!
Kapitalistične sile si iščejo zaveznikov in si skušajo odpreti ugodna izhodišča za vojne operacije.
Podonavje pa je bilo že od nekdaj eno najvažnejših evropskih izhodišč za vojne operacije; od tod so Germani napadli rimsko državo, iz Po-donavja so prirejali Huni in Avari roparske pohode na vse strani, iz Po-donavja so se vršili napadi na Turke, iz Podonavja se je izvršila reorganizacija Evrope po Napoleonskih vojnah.
Za to izhodiščno pokrajino se bore tri imperialistične sile: Francija, Nemčija in Italija. Francija se tu sicer ne bori za gospodarske koristi, potrebuje pa Podonavje, ker spada v interesno sfero njene zaveznice, Male antante, kajti Mala antanta predstavlja najvažnejši temelj francoske moči nad Evropo.
Gospodarski predpogoj Nemčije sta vzhod in jugovzhod. Tako je bilo pred vojno in tako je ostalo tudi po vojni. Nemčija se je že pred vojno borila za svoj »drang« proti vzhodu! Pot na vzhod pa vodi najprej do Donave. Če bi Nemčija zavladala Dunaju, bi kaj kmalu zavladala malim in osrednjim vzhodnim državam. Načrti o Ukrajini (prostor brez ljudstva!) postajajo za preobljudeno Nemčijo (ljudstvo brez prostora!) zmeraj bolj mikavni.
In Italija?
Njen gospodarski in zemljepisni položaj ji kaže pot v Sredozemsko morje. Sodobna italijanska buržuazija skuša najti kakor nekdaj rimska nova polja za udejstvovanje na afriški in azijski obali Sredozemskega morja, kar pa nasprotuje francoskim interesom. Da bi se Italija lahko svobodno gibala, mora imeti hrbet zavarovan. Zato pa skuša izpremeniti Jadransko morje v svojo morje. Za vojno večjega obsega pa potrebuje še sirovin. Teh pa ima Avstrija dovolj.
Prvi italijanski sunek velja zato Avstriji. Zato se je že 1. 1930 dogovorila s papežem za ustanovitev »katoliškega bloka« v Evropi pod vodstvom Italije. V ta blok naj bi spadale: Bavarska, Avstrija, Ogrska in Hrvatska. V Avstriji je pridobila za ta načrt umrlega voditelja krščanskih socialcev prelata Seipla in pa fašistovsko heirmvehr, ki jo je opremila z orožjem in ji dala denarno podporo.
Na ta načrt je Nemčija takoj odgovorila z razglasitvijo načrta o carinski zvezi med Avstrijo in Nemčijo. To pa je zopet zbodlo Francijo, ki je razglasila Tardieujev načrt o gospodarskem bloku podonavskih držav.
Boj se je začel.
V Nemčiji je prišel na oblast Hitler in je pomandral tudi katoliško Bavarsko. Sedaj je bilo treba hitre odločitve! Papež se je zbal, da bi moč cerkve podlegla novopoganskemu nacionalnemu socializmu. Mussolini je v duhu že gledal vkorakanje Nemcev na Dunaj in je začutil na hrbtu pritisk nemškega sedemdesetmilijonskega naroda.
Papežev legat in italijanski poslanik sta posredovala na Dunaju in avstrijska vlada se jima je uklonila. Tako je bila ustava v Avstriji odpravljena.
3. Notranji položaj v Avstriji
Brezupen gospodarski položaj Avstrije je olajšal italijanski napad na to deželo. Propad stare donavske monarhije je obsodil deželo v večno krizo. Leta 1926 so delavske zbornice objavile poročilo, iz katerega je razvidno, da mora v Avstriji ostati zmeraj najmanj 50.000 delavcev brezposelnih, ker jim tudi najboljša konjunktura ne more nuditi dela. Nekdanji trgi, kjer je nekoč prodajala alpsko-avstrijska industrija svoje blago, so z visokimi carinami zaprli vsak uvoz iz Avstrije.
Svetovna gospodarska kriza je povzročila polom cele vrste bank, obenem pa je ustavila mnogo obratov; armada brezposelnih je štela sto tisoč mož. Država je morala priskrbeti ogromne vsote, da je rešila banke in z njimi industrijo in da je tako sto tisočim ohranila delo.
Razredna nasprotstva so se stopnjevala in kakor drugod, je tudi pri nas začela buržuazija napadati delavske pozicije. V gospodarskem oziru je poslabšala življenjski standard delavstva, v političnem oziru se je pa izvršil ta napad z ustanovitvijo fašistovskega heimwehrovskega gibanja. Podpirali so ga veleposestniki in težka industrija. Meščanski volilci so v masah prehajali k heimwehru, ki se je ponašal, da je postal resnično ljudsko gibanje. Toda medtem ko je industrijsko krilo tega gibanja simpati-ziralo z Nemčijo, se je fevdalno krilo nagibalo k Habsburžanom in Italiji. Denar je gibanje sprejemalo od obeh strani: od nemške porenske težke industrije in od fašistovskega bankirja Castiglionija.
Izid bojev je znan, končali so se z izpremembo ustave, ki je precej ojačila moč zveznega predsednika in osrednje vlade. Pametna in odločna obramba socialne demokracije je začasno rešila demokracijo.	^
Heirmvehr je začela sedaj razpadati. Industrijsko krilo se je začelo nagibati k nacijem ali pa je javno prestopilo k njim, fevdalno krilo pa je samo še životarilo, ker je našlo svoje blagajne — prazne.
Tedaj pa je doživela polom največja avstrijska banka, ki je bila lastnina hiše Rotschild; to je bil Kreditni zavod za trgovino m obrt (Krcdit-anstalt fur Handel und Gewerbe). Ta zavod je bil gospodar nad dvema tretjinama avstrijske industrije in v njegovih rokah je bila usoda vec kakor polovice vsega avstrijsega delavstva!
Vlada kancelarja Schobra, ki jo jc sestavljal meščanski blok, se je dogovorila z nemško vlado za carinsko unijo, kar pa je povzročilo, da jc Francija prisilila Schobra k odstopu. Meščanski blok je sedaj razpadel, ker niso marali velenemci več v njem sodelovati. Sledeča vladna kriza je trajala silno dolgo, končala se je z Dollfussovo vlado, ki so vanjo stopili krščanski socialci, landbundovci in — fašistovska heimwehr! Socialna demokracija je sodelovanje v vladi odklonila.
Ko pa se je razcepila še heimwehr, ki je imela v parlamentu 7 mož, je razpolagala vlada samo z enim glasom večine. Njen položaj je postal nevzdržen. Zunaj parlamenta so prehajale zmeraj nove množice nezadovoljnih k nacijem, ki so številčno silno hitro naraščali. Pri novih volitvah v dunajsko občino so izgubili krščanski socialci več ko polovico svojih glasov. Landbund in velenemci pa so sploh izgubili tla pod nogami.
Januarja 1933 je postal Hitler kancelar v Nemčiji. Sledeče volitve v nemški državni zbor so privedle nacionalni socializem na vlado, obenem pa razbile katoliški separatizem na Bavarskem.
Avstrijskim mogotcem, je lebdela pred očmi usoda Bavarske. Italija, Vatikan in škofje so silili k dejanju. In Dollfuss je začel delati.
4. 18. brumaire Engelberta Dollfussa
Avstrijski mogočniki so upali, da se jim bo z brezobzirno antimarksi-stično politiko po nemškem zgledu posrečilo, zadržati odpadanje pristašev in pridobiti zase srednje sloje, ki so postali fašistovski. Pozabili pa so, da se tudi fašizem ravna po gospodarskih zakonih!
Brezpomemben dogodek je vladi služil, da je izločila parlament. Namesto zakonov, ki jih sklepa parlament, so stopile zasilne odredbe.
Socialna demokracija je položaj dobro presodila in se je sklenila upirati. Del meščanstva je simpatiziral z njo. Zadnji podpredsednik parlamenta je sklical 15. marca 1933 parlament k zasedanju. Prišli so samo opozicionalni poslanci. Stranka je izdala parolo: če bo vlada skušala preprečiti zasedanje parlamenta, se proglasita splošna stavka v obratih in splošna vstaja schutzbunda v vsej Avstriji. Vse je pripravljeno. 40.000 do 50.000 schutzbundovcev je pripravljenih z orožjem. Težke ure minevajo. Vlada je slabotna, kajti vojska šteje samo 20.000 mož, med njimi nekaj tisoč socialistov in celo 100 rdečih častnikov! Policija z žandarmerijo šteje 10.000 mož, fašistovske formacije prav toliko. Na Dunaju ima vlada vštevši policijo največ 10.000 ljudi na razpolago, major Eifler pa še enkrat toliko, če ne celo več. Vse čaka.
Pol ure pred začetkom zasedanja se je razširila vest, da je vlada zasedla parlament. Toda poslanci so imeli neovirano sejo in so po njej. tudi neovirano odšli domov.
Delavci čakajo na povelje za napad.
Povelja pa ni bilo.
To je bil 18. brumaire Engelberta Dollfussa.
Obenem je pa bila to tudi marnska bitka avstrijske socialne demokracije. Na stotine zaupnikov, tisoči schutzbundovcev, desettisoči strokovnih članov so iz jeze in ogorčenja zapustili organizacije. Ni tukaj mesto, da bi premišljevali o vzrokih te strašne napake, kakršne naša stranka ni prej nikoli napravila.
Kar je nato sledilo, je bila samo logična posledica zmage, ki jo je vlada, ki ni imela za sabo nikogar, dosegla nad delavci. Po vrsti je prepo-
vedala organizacijo svododomislecev in razpustila schutzbund, razpustila je zakonite strokovne organizacije železničarjev, poštarjev in državnih delavcev, prepovedala je v mnogoštevilnih obratih vsako stavko, uvedla je cenzuro, smrtno kazen in prepoved shodov ter izenačila delavske zbornice.
Stranka je začela sedaj tolažiti delavce, češ, da bo že še prišel ugoden moment. Toda tega momenta ni bilo več. O božiču 1933 je bila organizacija samo še telo brez življenja, delavstvo je bilo poraženo in v večini podjetij ni bilo več zmožno stavkati.
Tedaj pa so vkorakali v Iimsbruck in v Linz oboroženi heiimvehrovci. Čutili so se močne. Imeli so zopet denar, mnogo denarja, kajti Mussolini je bil radodaren. Čutili so se sigurne, kajti medtem se je zvezna vojska podvojila. Desettisoče brezposelnih se je v poslednjih mesecih vpisalo v heirmvehr v upanju na službo in denar. Fašisti so zahtevali odstranitev vseh socialnih demokratov iz vseh javnih uradov. Nekaj dni kasneje so bili vsi voditelji dunajskega schutzbunda pozaprti. V vse delavske kraje so bile poslane garnizije, obstoječe iz heirmvelirovcev, črnožoltih napadalnih čet (Sturmscharen) in pomožnih policistov. 11. februarja je izjavil notranji minister Fey: »Jutri bomo napravili popolno delo.«
Naslednje jutro so vdrli v Linzu policisti v strankin dom, da bi aretirali gorenjeavstrijske voditelje. Sprejeti so bili s streli iz pušk. Tri četrt leta je bil schutzbund že prepovedan in potisnjen v ilegalnost — čez tri četrt leta sicer ni rešil več avstrijskih delavcev, rešil pa je čast socializma.
5. Februarski zmagovalci
Februarski zmagovalci niso predstavljali ljudskega gibanja kakor na-ciji v Nemčiji. Za sabo niso imeli množic, ki bi kipeli v nacionalistični pijanosti kakor fašisti v Italiji. Zmagala je tanka plast avstrijskega fevdalnega plemstva, zmagala je tanka plast degeneriranega, ubobožanega, zadolženega in užitkov željnega plemstva. Zmagala je nadalje cerkev, največji zemljiški posestnik pri nas, kajti 500.000 oralov zemlje je njena lastnina. Cerkev se je tresla pred socialno demokracijo, ki je obljubila revnim kmetom, da bo razlastila veleposest. Potem je bila zmagovalka tudi judovska buržuazija. Ta nima fabrik samo v Avstriji, nego tudi na Češkoslovaškem in v Jugoslaviji. Zato je habsburgovska in stremi po obnovitvi stare Avstrije. Končno so zmagali še kulaki, bogati kmetje Dolenje it: Gorenje Avstrije.
Ljudstvo sovraži to vlado, toda dokler ima denar, bo plačevala svoj nasilni aparat ter si kupovala njegovo zvestobo in zanesljivost. Sicer so policijski, žendarmerijski in vojaški častniki večinoma nacionalsocialisti, ker pripadajo po rojstvu, svaštvu in okolju meščanstvu, vkljub temu pa so pomagali pri porazu rjavega puča dne 25. julija 1934.
Vlada ima med nacionalsocialističnimi meščanskimi in kmečkimi množicami in marksističnimi delavci prav težko stališče, vlada pa le, ker so njeni nasprotniki needini.
Medtem pa postaja gospodarska kriza hujša in hujša. Dve dunajski banki- Dunajsko bančno društvo (Wicner Bankverein) in F:skornptno družbo (Eskomptgesellschaft) je bilo treba sanirati. To je stalo malenkostno vsoto 150 milijonov šilingov. Deficit v proračunu se zmeraj bolj veča. Vlada si pomaga z zniževanjem pokojnin, plač železničarjem, z novimi davki na škodo širokih množic in s posojili.
Vkljub temu je znašal za računsko leto 1934 dcficit
železnic .
117 milijonov šilingov 22.8 » » 10.4
5.5 » »
pošte in telegrafa . zveznih gozdov . ostalega . . .
Kakor država, si tudi zasebna podjetja pomagajo z zniževanjem delavskih mezd in delavskega življenjskega standarda. Posledica vsega tega je padec konzuma, ki se izraža zopet v poostritvi poljedelske krize!
Proti vsemu temu se bori vlada z vrsto gnilih receptov, ki pa nasprot-stva še poostrujejo.
Zunanjepolitično se je Dollfussova zmaga nad delavci izražala kot zmaga Runa nad Berlinom, Beogradom, Prago in Bukarešto. Že 17. marca 1933 so katoliške države Italija, Avstrija in Ogrska sklenile rimski pakt, ki predstavlja gospodarsko, politično in vojaško zvezo, ki naj tudi na zunaj dokumentira italijanski pohod v Podonavje. S tem je dosegla Italija cilj svoje petnajstletne politike, ki jo je začel uvajati že Nitti, ki pa se je prvič razbila ob odporu tedanjega zveznega kancelarja s. dr. Ren-nerja (1919!).
Na ta sunek je odgovorila Nemčija z meščansko vojno v Avstriji, ki se je vršila z bombami in petardami in ki je končno dovedla do puča na-cijev 25. julija. Jugoslavija, ki je bila radi izpremembe sil v Podonavju najbolj ogrožena, je poslala tedanjega zunanjega ministra Jevtiča v Ankaro, da bi s sporazumom s Turčijo imela vsaj zavarovan hrbet napram Bolgariji. Kralj Aleksander pa je odpotoval sam v Sofijo, da bi tam pokopal staro sovraštvo med Jugoslavijo in Bolgarijo in da bi izpeljal Bolgarijo iz italijanskih kolotečin. Evropska reakcija je odgovorila s streli v Marseillu.
Medtem pa se je pokazalo, da je rimski sporazum prinesel Avstriji le malo gospodarskih koristi. Italija ni bila zmožna, da bi prevzela od Avstrije večje količine strojev in kovinskih izdelkov, Ogrska pa je vztrajala pri zahtevi, da mora Avstrija zvišati importno ceno in količino za ogrsko žito.
Tako ni avstrijskemu režimu preostalo nič drugega, kakor da je industrijo, ki jo je dobil v roke s tem, da je saniral Kreditni zavod za trgovino in obrt (Kreditanstalt fiir Handel und Gewerbe), na novo organiziral; ta nova organizacija pa se je izvršila tako, da je režim zaprl — »gnile« obrate! Zato pa brezposelnost vkljub vsem zlaganim uradnim poročilom ne pada, nego celo narašča.
Radi rastoče nezadovoljnosti so začeli vlastodržci razvijati močno propagando za povratek Habsburžanov. Pri tem računajo z neumnostjo množic, ki jih skušajo prepričati, da se bodo s povrnitvijo stare dinastije povrnili tudi »dobri, stari časi«. Sedemsto občin (ne vštevši Vorarlsber-ške) je že izvolilo Otona Poslednjega za častnega občana. Toda množice se za to ne brigajo in vse monarhistično gibanje ostaja samo v posebnih sobah.
Jedro »nove Avstrije« pa je stanovska ustava. Njena vsebina je ostala dolgo tajnost. Končno so jo 1. maja 1934 slavnostno razglasili. Kakor trdijo, je sestavljena po encikliki »Ouadragesimo anno«, ki jo je izdal nezmotljivi papež. Toda razen nekaterih pobrcanj na desno proti liberali-stičnim in »nesocialnim« kapitalistom in prekletstva na levo proti raz-rcdr.obojnim socialistom ni vsa enciklika nič drugega kakor priporočilo
klerikalcem vseh dežel, naj uvedejo povsod ustavo po fašističnem zgledu. 1. oktobra 1934 so bile imenovane prve stanovske zbornice in zastopniki. S tem naj bi bil razredni boj za vse veke pokopan.
Toda zgodilo se je drugače.
Organiziranje novih stanov je vodilo v ogorčen boj med različnimi vladajočimi razredi. Šlo je za to, kdo naj vodi vsak posamezni stan? Delavci, ki so brez moči, so se v pasivni brezbrižnosti podredili svojim izkoriščevalcem, podjetnikom. Ti bodo in so gospodarji novega stanu »industrije«. V poljedelstvu pa so se pojavili že resnejši spori, ker fevdalni veh posestniki ne marajo priznati vodstva klerikalnim kulakom. Tako je prišlo do prav resnih bojev med heimwehrom in napadalnimi oddelki (Ostmarkische Sturmscharen); med obema skupinama je prišlo do oboroženih konfliktov. Ti konflikti so privedli do ostrega spora med Schuschniggom in Starhembergom; režim sam je prišel sedaj v nevarnost, kajti Starhemberg in voditelji heimvvehra so zagrozili z vstajo, da bi prisilili kulake, t. j. velike kmete Gorenje in Dolenje Avstrije, k popuščanju, Samo zavest, da bosta obe skupini propadli, jih je zadržala pred skrajnim.
Novi vlastodržci niso mogli niti gospodarsko niti politično utrditi svojega gospodstva. Vkljub vsemu kričanju se svoje zmage ne morejo veseliti. Gospodarsko nemogoča zveza z Italijo, nezadovoljne množice in na-sprotstva v sami vladi ogrožajo neprestano »novo« Avstrijo, ki je v resnici »stara« in ki samo še životari.
6. Hitlerjeva roka v Avstriji
Ljudske množice niso bile v Avstriji nikoli nacionalistične. Edina stranka, ki je imela nacionalistični značaj, so bili velenemci, ki so propagirali priključitev k Nemčiji; pristaše so imeli med intelektualci, srednjimi in višjimi uradniki, nekoliko tudi med srednjimi sloji. Pri volitvah niso dobili niti 10% glasov in že deset let niso več samostojno nastopali.
Po ustanovitvi heimwehra je zapustila nacionalna mladina velenem-ško stranko ter zašla v fašistovsko miselnost. Ko pa se je heimwehr, ki je bila sestavljena iz najrazličnejših elementov, razcepila v nacionalno fašistovsko, od nemške težke industrije odvisno krilo (Pfriemer) in v fevdalno reakcionarno in k Italiji se nagibajoče krilo (Starhemberg), se je nacionalno socialistična Hitlerjeva stranka iz Nemčije začela razširjati tudi po Avstriji ter je začela zbirati okrog sebe nacionalistične heimwehrovce. Pri volitvah 1. 1930 je zbrala že 100.000 glasov, radi krize pa je število njenih glasov neprestano naraščalo, ker so pristaši meščanskih strank kar v množicah prehajali k njim. Pri občinskih volitvah 1. 1932 so že samo na Dunaju zbrali 200.000 glasov.
Avstrijski vlastodržci so skušali kasneje, ko je prevzel Hitler v Nemčiji oblast, večkrat skleniti z naciji sporazum in so bili pripravljeni, prepustiti jim celo nekaj ministrskih sedežev.
Tak sporazum pa bi ne bil niti v interesu Italije niti Nemčije; tak sporazum bi namreč obema silama odprl Podonavje, vendar bi pa onemo-čil nadvlado obeh. Medtem pa je prestopilo celotno meščanstvo obenem z dotlej socialnodemokratičnim in krščanskosocialnim malomeščanstvom v nacionalistični tabor. Njim so sledili hribovski kmetje z Alp in nekateri brezposelni.
Vlada je sedaj prepovedala vsako propagando in je vrhu tega odgovorila z drakoničnimi odredbami. Po julijskem puču so se naeionalnoso-cialistične tajne organizacije demoralizirale in so začele propadati. Šele pozimi letošnjega leta so se zopet hitro opomogle in danes je zbral kljukasti križ okrog sebe zopet vse bivše pristaše. Še več: njegovi pristaši številčno stalno naraščajo in celotno gibanje ruši avstrijski sistem.
Medtem ko imata Italija in Francija le malo sredstev, pa jih ima Nemčija mnogo, da vpliva z njimi na Avstrijo. Najprej je bilo največ tujcev, ki so prihajali v Avstrijo, predvsem iz Nemčije; ko je Nemčija proglasila zaporo, je začela glavna avstrijska gospodarska panoga, namreč tujski promet propadati in tirolski, koroški, salzburški in štajerski hoteli so ostali prazni. Zato pa so gostilničarji, kramarji in kmetje, ki prodajajo mleko in sirovo maslo, fanatični naciji. Razen tega je Nemčija glavni odjemalec avstrijskega lesa, živine in sadja. Ker je Nemčija zavrla uvoz teh produktov, so celo veleposestniki postali nerazpoloženi proti Schuschniggu in Star-hembergu. Zanimivo je, da se nacionalnosocialistična propaganda nikoli ne sklicuje na krvne vezi, nego deluje samo z gospodarskimi argumenti. Najboljši argument pa je sedanja notranja konjunktura v Nemčiji, radi katere se je število brezposelnih za polovico znižalo. Da je ta konjunktura nastala deloma z umetnimi injekcijami, deloma radi vojaškega oboroževanja, je tu postranskega pomena.
V političnem oziru izkoriščajo nacionalni socialisti prav spretno sovraštvo ljudstva do klerofašistovskega režima. Še pred kratkim je postavil »Volkischer Beobachter« zahtevo, naj se diktatura v Avstriji odpravi, namesto nje pa obnovi stara demokratična ustava. Zahteva nove volitve v parlament. Isto zahtevo zastopa tudi uradna nemška politika. Hitler je v svojem govoru 21. maja izjavil, da je pripravljen priznati in spoštovati neodvisnost Avstrije, vendar pa zahteva legalen, od ljudstva izvoljen režim. Prepričan je. da ljudske množice sedanji režim tako zelo sovražijo, da bi bile sprejemljive za vsak drug režim.
Ali ima prav?
7. Delavci pod diktaturo
Avstrijski vlastodržci se zelo boje, da bi del delavcev ne prešel v nacionalnosocialistični tabor. Zato se slinijo z najljubeznivejšimi besedami delavcem; Starhemberg zmeraj iznova izjavlja, kako silno spoštuje hrabre borce schutzbunda, Schuschnigg pa je v Floridsdorfu patetično izjavil, da je delavstvo glavni steber države; polkovnik Adam, ki je propagandni šef režima, je izjavil, da je igrala socialna demokracija v preteklosti lepo vlogo in je mnogo koristila delavstvu. Toda tudi najlepše pesmi ostanejo samo pesmi in se prav nič ne primejo opevanih delavcev. Kajti delavci zahtevajo kruh in svobodo in obojega jim režim ne da. Nekoliko pametnejši so monarhisti. Ti namreč obljubljajo delavcem, da si bodo smeli v monarhiji zopet ustanavljati svobodne organizacije, ki bodo zastopnice njihove volje.
Kaj pa počne delavstvo?
Po porazu, ki je sledil februarski vstaji, se je delavcev polastil najprej globok obup. Toda polagoma so se začele iz množice, ki prvi hip ni vedela ne kako ne kaj, izločati posamezne skupine.
Najprej komunisti, ki se bojev niso udeležili in so stali ob strani. Najbolj levo krilo socialne demokracije, predvsem mladina »mlade fronte« (Jungfront), je ustanovila lastno organizacijo: rdečo fronto (Rote Front).
Maja 1934 pa je slednja prestopila v celoti h komunistični stranki. Pridružilo se jim je tudi precej delavcev. Komunisti izdajajo precej tiskanih in na stroju pisanih časnikov in letakov.
Socialna demokracija se je razcepila v več skupin. Skrajna desnica z Dannebergom in nekaterimi podeželskimi voditelji išče stikov z levim krilom krščanskih socialcev in bi bila morda pripravljena, pobotati se z režimom. Ta skupina nima mnogo pristašev.
Centrum, ki ga duševno vodijo emigranti, predvsem v Brnu živeči Otto Bauer, je deloval spočetka v malih in medsebojno ločenih skupinah. Centrum se ne imenuje več socialna demokracija, nego je prevzel socialistično ime, ker načelno zametuje demokracijo. Septembra meseca 1934 so se socialistične skupine združile najprej na Dunaju, na konferenci v decembru pa je bila ustanovljena Združena socialistična stranka za Vso Avstrijo. Ta stranka je močna zlasti na Dunaju in se smatra za dediča stare socialne demokracije. Njen cilj je, z revolucionarnim bojem vreči režim in ga nadomestiti s prehodno revolucionarno diktaturo. Njeno najvažnejše glasilo je »Arbeiterzeitung«, ki izhaja v 90.000 izvodih in se tiska v Brnu ter ilegalno na Dunaju. Ostali časniki te stranke, kakor »Iuinke« (Iskra) in različni strokovni časniki, izhajajo po potrebi.
Prvotno so komunisti to stranko močno napadali, po puču nacijev pa se je medsebojno razmerje izboljšalo. Socialisti in komunisti so ustvarili tedaj enotno fronto. Ta enotna fronta je vnovič izgradila schutzbund in svobodne strokovne organizacije ter je ustanovila ilegalne športne organizacije.
Vse ilegalne organizacije pa imajo eno napako: zajemajo samo mladino in so v splošnem precej slabotne. Huje pa je, da obstoje med socialisti in komunisti precejšnje razlike v taktiki. Te razlike se kažejo zlasti v vprašanju sodelovanja v domovinskih organizacijah.
Ko je vlada namreč razbila in uničila vse delavske organizacije, je ustanovila več fašistovskih organizacij, med njimi tudi izenačeno strokovno organizacijo z imenovanimi voditelji in zaupniki. Delavstvo je bilo po porazu brez voditeljev in močno demoralizirano. Tisti, ki so bili najbolj demoralizirani, so se brez oklevanja pridružili fašistovskim organizacijam. Velika večina delavcev pa je ostala ob strani in vztrajala v svojem kljubovalnem, pasivnem odporu. Podjetniki in vlada so začeli s terorjem. Tedaj pa je komunistična stranka izdala parolo, naj vsi vstopijo v domovinske organizacije in naj jih izvotle. Res je mnogo delavcev tej paroli sledilo, toda vldjub temu ni enotna fašistovska strokovna organizacija do danes dosegla niti 300.000 članov, čeprav je polovico teh članov že dobila iz krščanskosocialnih strokovnih organizacij, in med indiferelitnimi. Okrog 350.000 strokovničarjev stoji še zmeraj ob strani, med njimi skoro vsi železničarji. Druga strokovna organizacija pa je heimwehrovska »Unabhangige Gewerkschaft« (neodvisna strok, organizacija), ki pa je številčno še manjša, čeprav dovoljuje delavcem, da svobodno volijo svoje zaupnike.
Vsa dozdevna baza, ki jo ima režim v teh »avtoritativnih« in brez-vplivnih organizacijah, pa nas ne more prepričati, da ni celotna zgradba v svoji notranjosti gnila. Tega se vlastodržci tudi zavedajo, zato skušajo ilegalno gibanje vprav z drakoničnimi sredstvi zatreti. Sodišča so dobila povelje, da morajo za vsako dejanje prisoditi najvišjo izmero kazni.
Medtem so pa tudi komunisti spoznali, da imajo prav socialisti, ki so ubrali najboljšo taktiko: v dobi malodušja, ki v njem žive še delavci,
je pač najboljše orožje pasivna rezistenca, kljubovalno odklanjanje vsega, kar prihaja od vlade. Pravilen je torej socialistični načrt, po katerem se vsepovsod organizira pasiven odpor, od tega odpora pa naj se polagoma preide v aktivni boj v obliki stavk in velikih zborovanj.
Vsa brezuspešnost vlade, da bi pridobila delavstvo, in pa strah pred naciji sta v poslednjem času povzročila, da je vlada svojo taktiko napram delavstvu nekoliko izpremenila. Zato je zopet dovolila prepovedanim pevskim društvom delovanje in jim. je vrnila celo ukradeno premoženje, razen tega pa je v konzumnih društvih zopet odpravila komisarijate. Toda delavstvo se tudi tu ne da zapeljati in ne verjame vladi, ki doslej sploh nobene obljube še ni izpolnila.
8. In kdo bo zmagal?
Ker zavisi boj za Avstrijo predvsem od zunanjih faktorjev, je težko podati prognozo za bodočnost. Katera izmed treh strank bo v Avstriji zavladala, zavisi predvsem od tega, kako se bo končal boj velesil za Podonavje.
Eno pa je gotovo: Nemožnost izboljšanja gospodarske krize bo povzročila nov razredni boj, ki utegne porušiti današnji, na Italijo naslonjeni sistem. Ta sistem pa bo seveda živel tako dolgo, dokler bo Francija iz strahu pred Nemčijo prepuščala Italiji v Podonavju proste roke. Francija ima namreč še dovolj denarnih sredstev, da vzdržuje avstrijski sistem. Pri tem pa prihaja Francija v nasprotje z malo antanto, zlasti z Jugoslavijo, ki jo sili, da hodi po svojih potih.
Čim pa v Avstriji današnji sistem z italijansko in deloma francosko pomočjo obstane, ni izključeno, da se bo velik del delavstva iz sovraštva in obupa pridružil nacijem, kajti Nemčija ima danes na razpolago gospodarska sredstva, da konča avstrijsko krizo. Kmalu bo imela za to na razpolago tudi vojaška sredstva. Delavstvo bi prišlo pri tem iz enega suženjstva v drugo.
Če bo pa pritisk v Avstriji le malo popustil, bodo delavci kmalu dovolj močni, da porušijo sistem. V tem slučaju bi se delavcem pridružile množice kmetov in malomeščanov, ki sovražijo današnji režim'. Ta rešitev bi pa bila tudi v korist Francije, mali antanti (zveza Praga—Angora!) in — Rusiji.
Hod iKavc o. ntedttacodnitn UatsU/u
Združitev in bratstvo med narodi je fraza, ki jo uporabljajo dandanes vse stranke, predvsem pa meščanski zagovorniki svobodne trgovine. Res je, da eksistira neka vrsta bratstva med meščanskimi razredi vseh narodov. To je bratstvo tlačiteljev zoper tlačene, bratstvo tistih, ki izrabljajo, proti onim, ki so izrabljeni. Kakor je meščanski razred sleherne dežele združen in pobraten proti proletarcem iste dežele — čeprav si člani meščanstva radi konkurence medsebojno nasprotujejo in se bore —, tako je tudi meščanstvo vseh dežel združeno in pobrateno proti proletarcem vseh dežel — čeprav se meščanstvo na svetovnem trgu med sabo bori in si konkurira. Narodi se bodo lahko šele tedaj res združili, kadar bodo njihove koristi skupne. Da pa bodo te koristi skupne, se morajo sedanje lastninske razmere izpremeniti, kajti sedanje lastninske razmere povzročajo medse-
bojno izrabljanje narodov: sedanje lastninske razmer pa bo odpravil samo delovni razred, ker je to v njegovo korist. Delovni razred je tudi edini razred, ki ima sredstva za to. Zmaga proletariata nad buržuazijo je obenem zmaga nad nacionalnimi in industrijskimi spori, ki dandanes povzročajo sovraštva med narodi. Zmaga proletariata nad buržuazijo je zato obenem tudi signal za osvobojt nje vseh zatiranih narodov.
(Te besede je izrekel K. Marx 29. novembra 1847, ko je govoril o narodnem osvobojenju Poljakov.)
/čfifUt UtofizuLu.
Cankarjeva družba. Cankarjeva družba stopa letos v 6. leto svojega obstoja. Teh njenih 5 let delovanja je ovenčano s celo goro, z nad 100 tisoč lepih delavskih knjig, ki so šle kot prijatelj, učitelj in bo-dritelj v delavske in kmečke domove. Lani je izdala kar pet knjig za skromno članarino 25 Din, in sicer po svobodni volji članov. Kdor je plačal članarino 20 Din, je dobil 4 knjige. Tisti pa, ki je plačal 25 Din, je dobil 5 knjig.
Letos izda Cankarjeva družba zopet na ta način knjige kakor lani. To je: 4 knjige tistim, ki plačajo članarino 20 Din, tistim pa, ki še doplačajo 5 Din, torej 25 Din, pa garnituro iz 5 knjig.
Garnitura iz 4 knjig bo sledeča:
1.	Koledar Cankarjeve družbe za leto 1936, ki bo letos ves z domačo vsebino in lepo ilustriran. Vsi veste, da so Koledarji C. D. vedno zelo bogati in lepi in bo Koledar za leto 1936 tudi na višini.
2.	Beer: Zgodovina socializma in socialnih bojev. III. del.
3.	Beer: Zgodovina socializma in socialnih bojev. IV. del. Kakšna sta I. in II. del te zgodovine, ste vi-
deli lani. Da je to delo neprecenljivo bogastvo za delavstvo, nam ni treba poudarjati, zato skrbite, da bo čim več naročnikov.
4. Bratko Kreft: Med potniki in mornarji. Potovanje po Grčiji in Turčiji. Potopis bo opremljen tudi s slikami. Ta potopis bo zanimiva m prijetna knjiga.
Te 4 knjige torej bodo dobili vsi tisti člani, ki bodo plačali naročnino 20 Din.
Kdor pa še doplača 5 Din, bo dobil peto knjigo, in sicer:
Tone Seliškar: Hiša brez oken. To je
krasna povest iz življenja delavcev v tovarniški četrti industrijskega mesta. Povest, ki jo bo vsak čital z užitkom.
Cankarjeva družba je ponos delavstva in zato skrbite ob vsaki priložnosti, da pridobivate za njo člane, da bo vsarc delovni človek član Cankarjeve družbe. — Zbirajte člane! Pomagajte poverjenikom! Vsak Svobodaš in Svobodašica mora biti član in članica Cankarjeve družbe. Bodimo kovači in zidarji svoje delavske književne družbe.
Cankarjeva družba.
haš p voUcei
Črnuče. Ker živimo v zelo zakrknjenem kraju, ki ga odeva črna megla, je položaj naše podružnice »Svobode« precej težak. Nimamo ne lokala niti drugih pripomočkov, vendar se pa zavedamo, da moramo vztrajati in orati še dalje ledino, da bomo vanjo posejali seme proletarsKe kulture in razredne zavednosti. 19. maja t. 1. smo 'se zbrali na občnem zboru naše podružnice, kjer smo prerešetarili naše dosedanje delo in napravili načrte za bodočnost; predvsem smo sklenili, da zanesemo misel delavske kulture na bližnjo Ježico. Vkljub vsem slabim okoliščinam
smo dobre volje in polni borbenosti ter veselja do dela. Doslej smo se pozimi smučali, poleti pa prirejali izlete na gore; tako se je v medsebojnem1 občevanju krepila naša zavednost in solidarnost. Razen izletov smo priredili tudi dva šahovska turnirja. Na občnem zboru smo se predvsem pomenili o celjskem zletu, čigar organizacijo je v našemi kraju prevzel odbor podružnice. V prihodnji zimski sezoni bomo priredili v našem kraju več predavanj — tako se bomo še najlaže zast-drali in razširili svoj krog. Sprejeli smo nova pravila, kakor jih je bil sklenil zad-
nji kongres »Svobode«, pri volitvali smo pa kar vnovič izvolili ves dosedanji odbor. Saj je je tudi delal, kolikor je v naših razmerah mogoče.
Liboje. Dne 22. IV. 1935 smo vprizo-rili dramo v treh dejanjih »Razvaline življenja«. Pohvaliti moramo igralce, ker so svoje vloge dobro rešili, tudi obisk je bil precej dober.
Stari trg pri Rakeku. Naša podružnica »Svoboda« je imela dne 7. aprila t. 1. redni letni občni zbor. Pomembno za našo podružnico »Svobodo« je, da obhaja ze svojo desetletnico obstoja, dasi smo šli bolj molče mimo tega spomina, za kar pa ne moremo nositi odgovornosti, ker so to drugi zakrivili.
Kakor je že znano, se naše delovanje ne more tako razvijati, kakor bi »Svoboda« zaslužila, predvsem zato, ker nimamo primernega lokala, odkar so nam neprijazni... vzeli svoječasni prostor, delavsko shajališče D. d., dasi danes oni sami nimajo nič več od tega.
Seveda bo treba vse to preboleti in pričeti misliti na samopomoč, t. j. da si oo delavstvo samo ustvarilo svoj skupni krov nad glavo, pod katerim mu bo zopet dana svobodnejša možnost delovanja.
Poleg dnevnega reda se je občni zbor tudi bavil z vprašanjem, kako priti do lokala.
Kar se tiče društvenih poročil, so bila vzeta na znanje.
Pri drugi točki dnevnega reda, sprememba pravil so se sprejela pravila, kakor jih je sklenil zadnji kongres »Svobode«.
V novi odbor so bili izvoljeni sledeči sodrugi: Predsednik Razdrih Feliks, podpredsednik Petrič Matija, tajnik Stare Franc, blagajnik Leveč Franc; odborniki Perušek Jakob, Stare Jožefa, Zgonc Mihael, Mihelič Franc, Strle Franc, Avsec Ivan, Korošec Ivan; nadzorstvo Preveč Viktor, Ravšelj Jakob; gospodar Dimic Jernej; knjižničar Hace Matevž.
Novi odbor bo po svoji možnosti skrbel za napredek in koristi v prid naše podružnice »Svobode«, dasi ni nič spremenjen,_ zamenjani so samo nekateri člani.
Želeti je, da vsak zadosti v polni meri svojemu mandatu ter tako koristi povzdi-gu skupnosti delavskega razreda.
Družnost!	S. F.
Maribor. V zadnji številki naše revije smo o občnem zboru mariborske »Svobode«, ki se je vršil dne 17. aprila t. I., utegnili prinesti le kratko notico. Šele danes sledimo dolžnosti kronistov in priobču-jemo bilanco, položeno na občnem zboru. To je tem bolj potrebno, ker velika večina članstva ni bila navzoča, kar je vse obsodbe vredno. Morda jih bo to poročilo
bolj zainteresiralo za življenje in dobrobit naše podružnice.
Pretekla poslovna doba je trajala od 28. 2. 1934 do 17. 4. 1935 — skoro 14 mesecev. Po prečitanju in odobritvi zapisnika zadnjega občnega zbora so podali poročila predsednik s. Presl, tajnica s. Lipoglavškova, blagajničarka s. Gregorčičeva; za odseke: Presl za pevce, Ošlak za šport, Karner za dramatiko, Lipoglavškova za žensko lahko atletiko in Selinšek za šah. Vsa poročila so bila po predlogu nadzornika s. Karnerja odobrena.
Naša »Svoboda« je lansko leto prekoračila 15. leto svojega obstoja. Čeprav si je v vseh teh letih stekla ogromnih zaslug za povzdigo del. kulture v Mariboru, dasi pa vsi napori morda niso obrodili zamišljenih rezultatov, smo šli preko tega jubileja brez bučnih proslav. V tihem in neutrudnem delu v tem jubilejnem letu, ki naj bi bilo posebno plodovito, vsmo hoteli najti najdostojnejšo upodobitev proslave naše 15 letnice. Podana poročila pričajo, da nismo prelomili besede. S temi pa si nikakor nočemo polagati lavorik, ampak se zavedamo, da je svobodaška misel v našem1 kraju še vse premalo prodorna. V kolikor niso krivi objektivni faktorji, kakor: nestalnost v eksistenci vsled brezposelnosti, nizke mezde, razcepljenost kulturnega pokreta in iz tega izvirajoče medsebojne kolizije, bo treba marljivega in vztrajnega dela, da bo naša »Svoboda« dejansko in z vso pravico nosila naslov prolet. kultunega pokretaštva. Odkrita zavest, da kot društvece z malenkostnimi brigami ne izvršujemo svojega poslanstva, ampak da se bomo približali svojemu cilju šele, ko bomo postali mogočen ljudski pokret, nam bodi gonilni motor pri bodočem delu.
Duševni izobrazbi smo tudi v preteklem letu posvečali prvenstveno brigo. Saj je bilo nič manj kot 23 predavanj in 4 diskusije. V predavanjih smo obravnavali: »Dednost in vzgoja« (Milica Stupan), »Kuge preteklosti«, »Zgodovina suženjstva«, »Zgodovina Židov« (g. dr. Travner), »Karteli in trusti«, Kronika del. gibanja«, »Rasizem«, »Problemi tihega oceana« (s. Stupan), »Delavstvo in narodnostno vprašanje«, »Delavec in kultura«, »Anton Aškerc — I. socialni pesnik« (s. Teply), »Lepote stare Prage«, »Delavsko pravo v Nemčiji« (s. dr. Reisman), »Praška del. olimpijada« (s. Eržen), »Razmnoževanje v naravi (g. prof. Detela), »Socialna funkcija občine« (s. Grčar), »Socialna zgodovina Maribora«, »Pokraj. in kulturna slika Maribora pred 100 leti« (g. prof. Baš), »Svetovni gospodarski in politični položaj«, »Grozote bodočih vojn« (s. Ošlak), »Spolne bolezni«, »Tuberkuloza«, »Nalezljive bolezni« (g. dr. Vrtovec). Diskutirali
smo pa o »Etiki in morali« (vodil s. Teply), »Socializmu in veri«, »Cerkvi in fašizmu«, »Vzgoji in šoli« (s. Dolar). Prosvetni večer je bil eden. Teh predavanj pa se je udeleževal le ožji krog posameznikov, dočirn smo široke delavske množice pogrešali. Ta ugotovitev mariborskemu proletariatu ne daje baš lepega izpričevala. Če torej prosvetno delo »Svobode« v moralnem pogledu ni popolnoma uspelo, ni to njena krivda. Na to, da o predavanjih ni bil obveščen, se ne more nihče izgovarjati, saj smo stalno agitirali po časopisju, lepakih, na zborovanjih, izdali pa smo tudi posebne letake v več tisoč izvodih. Sijajno pa je uspela proslava 25 letnice Tivolskih resolucij, ki je bila organizirana na našo pobudo pod okriljem Strok, komisije. Na nji so nastopili združeni pevski zbori in železu, delavska godba. Kje tiči vzrok, da naša redna predavanja ne morejo doseči vsaj ene desetine takega uspeha? Več kot brezplačna jih ne moremo napraviti.
Izmed odsekov so aktivno delovali pevski, športni in ženski lahko-atletski odsek. Prenehal je delovati mladinski in dramat. odsek, šahovski pa se nikakor ne more oživeti. Naša dolžnost bo, da bomo aktivizirali vse speče odseke.
V svrho gojitve družabnosti smo priredili izlet v Ruše in Slovensko Bistrico, v Ribnico pa je moral biti odložen. Dne 9. 2. 1935 smo imeli dobro uspeli družabni večer v kazinski dvorani.
Sodelovala je naša »Svoboda« pri majski akademiji, 1. del. kulturnem dnevu v Mariboru in proslavi 25 letnice Tivolske resolucije.
Po svojih močeh smo skušali konso-lidirati svoje finance, kar je deloma tudi uspelo. Nekoliko je k temu pripomogla udeležba pri predvajanju kulturnih filmov (Pot v življenje, Večni sen in Čeljuskinci). Subvencija občine je doživela nadaljnje skrčenje. Na solidno denarno bazo bomo mogli priti le s primernim povečanjem članstva. V ta namen smo organizirali poseben zaupniški zbor kulturnih zaupnikov po tovarnah. Izmed 75 večjih obratov imamo zeupnike v 16 obratih, zaupnikov je skupaj 37, kar je za začetek prav lepo število. Člane imamo v 21 izmed teh obratov. Če bo naša podružnica zavzela še manjkajočih 54 obratov, bo izvršila ogromno delo,
S sosednimi podružnicami smo vzdrževali stalne zveze. Na Pobrežju se je ustanovila nova podružnica. V programu ra imamo tudi obnovo podružnice v Studencih, Rušah, na Fali in ev. pri Sv. Lovrencu na Poh.
Na kongresu centrale so zastopali našo podružnico ss. Ošlak, Teply in Presl.
Pozabiti tudi ne smemo v poročilu praške del. olimpijade, na katero se je s posebnim avtobusom odpeljalo 23 mariborskih »Svobodašev«, ki so predstavljali najmočnejše zastopstvo iz naše države.
Delo centrale je v odsotnosti njenega predsednika s. Teplyja izčrpno orisal s. Presl, čigar poročilo je članstvo z odobravanjem sprejelo.
Občni zbor je sprejel sledeče sklepe:
1.	Za celjski zlet dne 7. julija 1935 je treba napeti vse sile, da bo Maribor častno zastopan. Oskrbi se posebni vlak.
2.	V bodočem poslovnem letu je izvesti sistematično akcijo za dvig članstva in izgraditev zaupniškega aparata.
3.	Poskrbeti se mora za tekoče pobiranje članarine po inkasantu, ker vprav ta brezbrižnost povzroča odpad članov.
4.	Podvzeti je vse, da se obnovi dramatika in ev. šahovski odsek.
5.	Sprejme se sprememba pravil v smislu osnutka.
6.	Centrali se sklene predlagati:
a)	da objavi v reviji načrt za sistem, študij marksističnih naukov. Pri tem naj se upošteva tudi nemška literatura;
b)	centrala naj izvede s pomočjo del. polit, in strok, časopisja ter strokovnih organizacij propagandni mesec za »Svobodo«, ker je sedanje stanje članstva odločno prenizko in zato ogroža gospod, temelj zveze in revijo »Svobodo«;
c)	centrala naj razmišlja o tem, ali bi se dala revija »Svoboda« spojiti s sarajevsko »Snago«.
S temi sklepi je bil 2 uri trajajoči občni zbor zaključen.
V novi odbor so izvoljeni:
Predsednik: Presl Štefan; podpredsednik: Karner Edo; tajnica: Lipoglavšek Tončka; II. tajnik: Angleitner Zmago; blagajnik: Gregorčič Fanči; II. blagajnik: Dajčer Joško; gospodar: Vrabl Joško; II. gospodar: Stritih Franc; odborniki: Ošlak Josip, Lorger Simon, prof. Stupan Bogomir, Fras Rudi, Vogrin Franjo, Jelen Mara; nadzorstvo: Petejan Josip, Eržen Viktor, Dvoršak Slavko, dr. Gojmir Jelene, Messner Emil; zastopnik centale: prof. Bogo Teply.
Mariborski »Svobodaši«! Mesto Maribor je po večini proletarsko. Naša »Svoboda« bi morala biti zato med najmočnejšimi. Poprimiimo vsi za delo in nadomestimo, kar je bilo zamujenega. Če bo vsak član nabral vsaj pet novih članov, bo naši »Svobodi« pripomogel do dostojne pozicije v zajednici naše kulturne zveze. To bo pa tudi slika in ponos proletarskega Maribora.
Zagorje. Dramski odsek »Svobode« Zabukovca je dne 7. aprila t. I. gostoval pri nas in vprizoril v zadružni dvorani na
Lokali Nučičevo veseloigro v 4 dejanjih »Gospa ministrica«.
Igra sama na sebi nudi vsled mnogih pikantnosti veliko zdravega humorja in momentov iz našega današnjega življenja. V glavnem je cilj vsebine, prikazati položaj vlade, v katero se potom svojega mo-ža-ministra vsili laična, naivna, domišljava in neizobražena žena, ki izrablja moževo lojalnost in doslednost, od korupcije preko ljubimkanja do končnega poloma vlade, katerega povzroči s svojim ravnanjem in podzavestnimi škandali.
Pisatelj sam, že po imenu, vsled svojih odrskih del popularen, zahteva v tej igri dobre moči za uresničenje njegovih misli in pisanih besed.
Vse to so zabukovški diletantje častno rešili.
Naslovno vlogo ministrice Živke nam je podala sodr. Anica Vipotnikova tako popolno, da bi jo za »zlom« kake vlade iz vsega srca privoščil kakemu ministru za ženo. — Sodr. Volk v vlogi ministra Sima Popoviča, nekorumpiranega misleca dobrih in poštenih dejanj, je bil dober, le malo pretih v_ govoru. — Dara, ministr. hčerka po s. Štefki Cilenšekovi, je dobro vživljena v vlogo, kolebala med diktatom matere in zakonsko dolžnostjo napram svojemu možu Cedi Uroševiču, katerega je dovršeno igral s. Šprajc ter z resnicoljubnostjo pomagal oziroma povzročil one-
mogočiti snujoče avanture ministrico Živke. In Rista Todorovič (Zupane Ivan II.), Pera Kalenič (Vipotnik Albin), Pera, pisar (Zupane Edi). Dobro je bilo. — Za sodr. Brezovšeka v »Ujec Vasi« bi bilo težko najti nadomestila, kakor tudi za vso sorodstvo, ki je zlasti v skupini dobro nastopalo. — Sobarica Anica (Šprajcova) bi bila v scenah z Čedom lahko malo bolj rafinirana, ker je bila najeta za ljubimkanje, vendar je v ostalem zelo dobro držala milje. Ostali, sicer v manjših vlogah, a ravno radi tega pomembni, so svoje dolžnosti izvršili odlično.
Poset zabukovških sodružic in sodrugov je rodil mnogo za poglobitev proletar-skih prijateljskih zvez, ki naj ostanejo med nami kontaktne in trdne.
Eno pa mi bo dovoljeno še omeniti. Obisk te prireditve. Zagorski sodrugi, 0111 ki vprizoritve niste posetili, lahko Vam je žal. Vezati bi nas v prvi vrsti morala moralna dolžnost proletarcev, posečati prireditve naših sorodnih društev, da tako manifestiramo za ideje, ki nam morajo biti vsekakor bližje, kot pa prireditve raznih drugih korporacij. Tudi tukaj se pokaže razredna zavest proletariata naše doline črnega diamanta. Upajmo, da bo prihodnjič boljše.
Zabukovškim sodrugom pa izrekamo na tem mestu zahvalo in kličemo: »Na svidenje!«	Družnost!

Konferenca pevovodij in kapelnikov
Po tesnem sodelovanju vseh pevskih zborov »Svobode« se je čutila vedno večja potreba. Posebno zadnja leta, ko so naši pevski zbori začeli prirejati festivale, okrožne koncerte in prosvetne večere. Primanjkovalo je tudi vedno bolj notnega materijala ali bolje primernih delavskih in drugih pesmi. Da se vsemu temu odpo-more, je pevsko-glasbena podzveza sklicala 28. aprila 1935 prvo konferenco pevovodij pevskih zborov »Svobode«. In ker je tudi vprašanje instrumentalne glasbe postalo pereče, je na to konferenco povabila tudi kapelnike delavskih godb. Da je bila taka konferenca potrebna, je pokazala velika udeležba. Konference so se udeležili pevovodje in predsedniki pevskih odsekov iz Maribora, Celja, Zabukovce, Lju-bečne, Štor, Liboj, Hrastnika, Trbovelj, Zaloga, Dobrunj. Ljubljane, Jesenic, Ja-vornika in iz Šoštanja. Debata in razprava je bila na zavidljivi višini, prijateljska v vseh pogledih. Bilo je iznešenih toliko nasvetov, želj in predlogov, da je »Svoboda« lahko ponosna na ta svoj najbolj aktiven in pri tem najbolj plodonosen odsek.
Iz poročila je bilo razvidno, da šteje danes »Svoboda« 18 moških pevskih zborov. Poleg tega sta včlanjena v pevsko-glasbeno podzvezo še moška zbora »Enakost« iz Jesenic in »Solidarnost« iz Kamnika. Torej 20 moških pevskih zborov in s 530 pevci. Mešanih zborov pa šteje 8 s 373 pevci in pevkami. Poleg tega ima še 4 ženske pevske zbore. Tako šteje »Svoboda« v Sloveniji pevcev in pevk 95.3. Kaj ni to številka, ki vzbuja ponos? Medtem pa se še ustanavljajo pevski zbori, eden blizu Celja. V Lescah in v Rogaški Slatini pevska odseka trenotno ne delujeta, ker ni pevovodje.
Na inicijativo odbora pevsko-glasbene Podzveze se je sklenilo, naj se izdajajo »Delavski Akordi«. 1. zvezek na 8 straneh je že izšel. Cena mu je za člane pevsko-glasbene podzveze Din 3.—, za ostale po Din 8.—. »Delavski Akordi« naj prinašajo same dobre skladbe, primerne za zbore »Svobode«, po večini delavske pesmi, pa tudi druge, ki še niso bile objavljene, ali če so za »Delavske Akorde« komponirane. Da bodo »Delavski Akordi« res na umetniški višini, se je sestavil artistični odbor,
ki bo vsakokrat pregleda! ves materijal, preden gre v tisk. »Delavski Akordi« bodo prinašali skladbe za moške, za mešane in za štiriglasne ženske zbore. Izhajali bodo po potrebi. Vsak pevski zbor »Svobode« je obvezan, da naroči toliko izvodov »Delavskih Akordov«, kolikor šteje pevcev in pevk. To je potrebno zato, da se finančno izdaja omogoči.
2. zvezek »Delavskih Akordov« na 8 straneh izide še pred 1. junijemi t. 1. Vseboval bo 6 skladb, 4 za moške zbore in 2 za mešane zbore. Same nove skladbe, delavske vsebine, razen ene, ki je koroška narodna.
Konferenca je postavila pri delavsko-glasbeni podzvezi Sosvet pevovodij. Po kratki debati so se zbori razdelili po okrožjih. In sicer:
Mariborsko okrožje: pevovodja Viher.
Celjsko okrožje: pevovodja Pregelj.
Rudarsko - revirsko okrožje: pevovodja Beltram.
Ljubljansko okrožje: pevovodja Perko.
Gorenjsko okrožje: pevovodja Mencinger.
Vseh teh 5 okrožnih pevovodij sestavlja sosvet pevovodij pri pevsko-glas-beni podzvezi »Svobode«. Obenem je to tudi uredniški odbor »Delavskih Akordov«.
V	bodoče naj ta pevska okrožja skrbe za okrožne prireditve. Naj bi bila taka prireditev vsaj enkrat v letu in vsakokrat v drugem okrožju.
Vestnik pevsko-glasbene podzveze
V	reviji »Svoboda« naj se odpre 2 do 4 strani za pevsko-glasbeno podzvezo. V ta vestnik naj pevovodje in tudi drugi pišejo o vseh zadevah, ki se tičejo artističnega vodstva zborov, kulturno-vzgojne spise, programe, njih sestavo, navodila pevovodjem, kritike itd. Kritike morajo biti pisane vzgojno. Pohvaliti, kar je pohvaliti, grajati, kjer je to potrebno. V vestniku se naj omenjajo tudi publikacije meščanskih izdaj in skladb. Omenijo se naj, katere so priporočljive za naše zbore, in zavrnejo se naj tiste, ki niso za nas. To je potrebno, ker se sedaj vse, kar pride pod roko, jemlje nekritično.
Nadaljni sklepi
Konferenca pevovodij se mora odslej vršiti vsaj enkrat v letu in sicer pred kon-
gresom »Svobode« in občnim zborom pevsko-glasbene podzveze. Konferenca izvoli ali potrdi sosvet pevovodij.
Kot zastopnik sosveta pevovodij pri odboru pevsko-glasbene podzveze se delegira okrožni pevovodja Kristo Perko.
Ce je kje Svobodaška prireditev in želijo kritika od pevsko-glasbene podzveze, se pošlje ta na stroške prireditve.
Pred vsakoletno konferenco pevovodij naj bi se organiziral kratek tečaj za pevovodje. Na predvečer kongresa »Svobode«, torej zvečer po občnem zboru pevsko-glasbene podzveze in konference pevovodij, naj bi bil prosvetni večer-koncert, na katerem bi pel zbor pevovodij. Tak zbor naj bi bil nekak vzorec koncertnih pevskih zborov.
Članstvo
Vsi zbori »Svobode« morajo biti člani pevsko-glasbene podzveze. Članarina je 10 par na mesec za vsakega pevca in pevko. Ta članarina je neke vrste kontrola in baza, da je zbor res član podzveze in obenem olajšuje pregled, koliko članov šteje ta ali oni zbor. Za izven »Svobode« stoječe člane se določi članarina vedno po razmerah in po odobritvi centrale »Svobode«. Najnižja članarina je 50 par od pevca in pevke.
Vprašanje delavskih godb
Ker je bil čas že prekratek, se sklene
0	temi razgovarjati na prvi prihodnji konferenci, ki bo pred kongresom. »Svobode«. Delavska godba »Zarja« iz Šoštanja je imela na konferenci svojega kapelnika m dva odbornika in je izjavila svoj pristop k podzvezi. Tudi kapelnik godbe SMR.I iz Jesenic je bil zastopan na konferenci. Sklene se pisati vsem delavskim godbam in jih povabiti, da vstopijo v pevsko-glasbeno podzvezo »Svobode«, kjer se potem tudi ustanovi sosvet kapelnikov. Za zlet »Svobod« 7. julija 1935 so se natisnile note-skladbe D. Cerarja: »Od Urala do Bajkala«, ki so se začele razpošiljati. Zraven je »Delavski pozdrav« in »Marše-
1	j 6 Z ci ^
Tako je potekla konferenca pevovodij in kapelnikov in zaorana je nova brazda v ledino proletarske kulture in posejano zdravo seme kulturnega delavskega gibanja.	—g—
dtamcdiUa
Bratko Kreft, Malameščani
Kadar hoče karikaturist posebno poudariti telesne in duševne lastnosti svojega »predmeta«, izobliči njegove značilne lastnosti v groteskne dimenzije. Tako groteskno izobličena slika ni sicer dimenzio-
nalno in optično realistična, je pa kljub vsemu bistveno realistična.
Prav tako je tudi s satirikom. Tudi satirik izloči vprav nekatere lastnosti svoje človeške okolice ter jih dimenzio-nalno raztegne skoraj v grotesknost — a
to je edino možno merilo za tisočerovrstne slabosti človeškega družabnega bitja. Satira namreč ni nikdar neka harmonična in realistična reportaža, marveč, dejal bi, eklektična, močno poudarjena reportaža prav nekaterih značilnosti človeške družbe (s tem, seve, nočem nikakor trditi, da mora biti satira sploh samo reportaža!).
Največji slovenski satirik je bil nedvomno Ivan Cankar. To dejstvo je nemara nekatere zavedlo, da so v Cankarjevih satirah zaslutili nezakonsko očetovstvo »Malomeščanov«. Ne zanikam možnosti takšne razlage tega očetovstva, vendar pa menim, da bi pravičen ocenjevalec (ne samo pravičen nasproti avtorju, marveč v prvi vrsti nasproti svoji vesti, resnici in čitajočemu občinstvu) moral upoštevati drugo, v mnogoterem pogledu dokaj verjetnejšo možnost, da raste na isti zemlji precej enako grozdje, iz katerega zopet izkipi precej enako vino... Še celo čudno se nam mora zdeti, da ista zemlja da tako malo podobnih si sadov. Morajo pač biti neke temne sile, ki dušijo razcvet satire na vsej črti, ker bi drugače moralo biti spričo dušljivega ozračja in vseh tistih lastnosti slovenske družbe, ki so ustvarile Cankarja — satirika, toliko slovenskih satirikov, da bi kritiki morali spoznati, hočeš, nočeš, pravo očetovstvo satire, ki bi bila podobna »Malomešča-nom«. Saj smo na drugi strani imeli priložnost opazovati v povojni dobi genezo tolikšnega števila pišočega občinstva, ki je očitovalo neko vrsto cankarjanskega negati.vizma, neke vrste umetnosti, ki se poraja prav tako iz neke negativne lastnosti slovenskega ljudstva. Pa vendar ne bi mogel pravičen ocenjevalec vseh teh pojavov trditi, da so vsi ti pisatelji epi-goni velikega Cankarja. Poskušajmo pogledati nosilce kulturnih pojavov tudi kot sadove družbe, pa bomo nemara utegnili razumeti marsikaj drugače, nego razumemo, če gledamo na vse kulturno življenje s perspektive kavarniškega omizja.
Bratko Kreft živi — kakor mi vsi — v družbi, ki ni mnogo boljša nego je bila družba Cankarjevih »Hlapcev« in Šentflor-janske doline. Orehi iz tiste dobe so ostali enako značilni tudi za našo današnjo dobo.
Majhen narod smo, narod majhnih kruhoborcev, ki se trese za košček črnega kruha. Značilno je, da se tresemo za košček kruha in celo za košček črnega kruha. Iz tega dejstva izvira dvoje grdih spak vsega našega družabnega življenja, ki pa sta zgodovinsko nujni, neizogibni: uslužnost za vsako ceno, uslužnost, ki se preliva v hlapčevstvo in Iizunstvo (tudi ovaduštvo je samo ena izmed mnogoterih oblik hlapčevstva!) ter figarstvo, straho-petnost, ki je pri nas skoraj zaslužila naziv legendarnosti!
Hlapčevstvo in figarstvo sta dve poglavitni spaki, ki se v Kreftovih »Malo-ineščanih« očitujeta kot kolektivno zlo našega družabnega izživljanja. Vsak pošten in pravičen ocenjevalec mora priznati, da je v tem pogledu Kreft pošteno in pravično spregledal o naših razmerah. Besedičenje o umetnosti je spričo tega spoznanja samo dokaz, da strah in trepet za košček črnega kruha še vedno igra vodilno vlogo tudi v vrstah slovenskega razumništva. Zakaj priznati moramo: hlapčevanje kateremukoli režimu ni nič večje zlo nego hlapčevanje tisočerovrst-nim režimom, izživljajočim se v oblikah ■strankarskih, gospodarskih, cerkvenih in mnogoterih drugih hierarhij. Vprav večina »ugotovitev« ob uprizoritvi Kreftovih »Malomeščanov« je dokazala, da bi »Ma-lomeščani« morali nastati, če bi jih še ne bilo.
Umetnost je pač zelo raztegljiv pojem, poleg tega pa pojem, ki je med vsemi relativnostmi najbolj relativen. Kolikor je okusov, toliko je presoj o lepoti, kolikor je možganov, prav toliko je sodb. Samo ono omejitev moramo tu priznati, omejitev, ki je prav tako aktualna tudi pri vseh drugih očitanjih družabnega življenja, t. j. dejstvo, da vse te sodbe ne pridejo do svojega lastnega izraza poglavitno zaradi lenobe in komodnosti človeških možganov.
Ko smo videli v ljubljanskem teatru nekoliko uprizoritev favoritov neke strankarske grupacije, je ta grupacija uprizorila tudi sama svoj teater s tam-tam aplavzom, kakršnega bi ne bil niti Shakespeare doživel, če bi prisostvoval katerikoli svoji krstni predstavi v ljubljanskem teatru! In potem pa »kritika«! Vse to, čeprav se dela tistega pisatelja (ki niso slaba) niti od daleč ne morejo meriti s Kreftovimi »Malomeščani«. To se mi je zdelo potrebno napisati; zdi se mi namreč, da bo moral kmalu vsak avtor, ki bo hotel »vneti« ali »užgati« občinstvo, najeti zbor klakerjev in svojih strankarskih pristašev, da bo dosegel »uspeh« — pri »občinstvu« in pri »kritiki«.
Kreft je opravil važno delo. Pokazal je Slovencu njegovo obličje v zrcalu (čeprav v konveksnem in konkavnem zrcalu!); to se pri nas tako redko zgodi, da ni nič čudnega, če teče zgodovina skoraj mimo nas... Takšenle obraz v ogledalu pa je korak, vsaj enkrat en korak naprej v kulturni zgodovini našega naroda, vsaj enkrat en korak vzporedno s splošno pozitivno družabno zgodovino.
Pa še nekaj, česar ne smemo pozabiti omeniti: Nekateri so pisali, da je ta bič veljal tistim Slovencem, ki so ovajevali
in figarili v 1. 1914_____ da je delo protiav-
strijsko... Mislim^ da ga ni ne kritika, ne tako naivnega gledalca, ki se ne bi zave-
dal, da hi bilo smešno in bedasto prizadevanje, pisati saiKo zgodovinsko satiro!
Figarstvo, dvojno figarstvo! Prvič: Občinstvo je ploskalo, v teatru je bilo mnogo navdušenja — malo težko bi bilo reči, da ploska publika spoznanju svojega lastnega — figarstva! Kreft ve, da je ploskala najbolj navdušeno — mladina. Drugič pa ...
Ali naj naštevam Kreftu napake, ki jih je v svojem delu zagrešil? Mislim, da je avtor svoje napake sam najbolj videl, če je kje katera... Mislim tudi, da sem lani, ko sem plezal na Triglav, srečal »planinca«, ki se je hudoval nad »nerodno« obliko Triglava ... Mož namreč sploh ni mogel priti na Triglav... Seveda, avtomobilska cesta na Triglav bi bila kaj pripravna zadeva! Da, da, a Triglav ni umetnina... Za naposled mislim, da bi utegnil ob majhni porciji »dobre volje« vsak gledalec najti kakšno napako... Ali pa je sploh katero delo na svetu, kjer bi tako bistroumni kritiki, kakšni smo Slovenci, ne našli kakšne napake?
Menda ni zgolj naključje, da so pri nas quasi monopolizirali skoraj vso tako zvano kritiko — profesorji... Kaj bi moglo biti bolj naravno nego dejstvo, da išče profesor napake? To je vendar njegov poklic! In da malopridnega šolarja zlasa! Tako je prav in dobro!
Kreft je doumel veliko resnico in v tem je tudi njegov veliki uspeh: Po vele-
iiei „<n/(&M' v Cdiu
Od celjskega zleta, te mogočne manifestacije za delavsko kulturo, nas loči samo še mesec dni. Zato je treba napeti sedaj vse sile, da bo naš prvi zlet čim lepše uspel. Da bo celotno članstvo obveščeno o pripravah, podajamo v naslednjem glavne sklepe seje centrale »Svobode«, ki se je vršila 18. maja. Vse podrobnejše informacije dobi lahko vsakdo pri podružnicah »Svobode« in strokovnih organizacijah, vse potrebno pa bomo tudi sproti objavljali v »Delavski politiki«.
1. Vožnja
Do 18. maja sta naročila posebni vlak Maribor in Ljubljana, najbrže pa ga bodo naročili še sledeči kraji: Kranj, Jesenice in Prevalje. Voznina na teh vlakih bo polovična, urgirali pa smo prošnjo za polovično voznino tudi za ostale vlake. Prednost posebnih vlakov je v temi, da bodo prometali po voznem redu, kakor ga bodo določili posamezni okrožni zletni odbori.
2. Prehrana
Problem prehrane na celjskem zletu je precej težak, kajti pomisliti je treba, da
sejmih in cirkuških zabaviščih kažejo ljudem njihova lastna obličja v čudno spa-čenih konveksnih in konkavnih zrcalih — in ljudje se svojim lastnim spakam smejejo do solz ... Pokažimo jim enkrat tudi njihov duševni obraz. Po nekem železnem zakonu logike in doslednosti niti tu ne more izostati smeh, uspeh in — maček, neizogiben maček, kateremu sledi spoznanje...
Spoznanje pa je neposredni vir mnogoterega napredka.
»Malomeščani« so ena izmed redkih postaj na poti napredka našega kulturnega spopolnjevanja.	—ok.
PRIPOMBA: Centrala »Svobode« priporoča vsem dramskim odsekom, ki imajo na razpolago dovolj izvežbanih moči, da vprizore to Kreftovo igro, ki je res dobra in je tudi na umetniški višini, ne pa kakor so druge, čeprav nosijo naslov »delavske«.
Angelo Cerkvenik. Kdo je kriv. V naši reviji smo o tej najnovejši Cerkvenikovi drami že na kratko poročali. V aprilu pa je to dramo s polnim uspehom vprizorilo mariborsko gledališče. S polnim uspehom pravimo, čeprav je bilo meščansko časopisje nezadovoljno. Delo samo, ki se odlikuje po močni protivojni tendenci, pa za delavske odre n i priporočljivo, kajti zahteva silno rutiniranega igralca in igralko. Ce imajo kje v dramskem odseku taki dve osebi, dramo seveda lahko vprizore.
se bo tisoče in tisoče ljudi zgrnilo v mesto, ki šteje nekaj nad 7000 prebivalcev. Kdor reflektira na kosilo, naj odračuna blagajniku krajevnega zletnega odbora znesek (približno Din 8.—), nakar bo po odračunanju tega zneska centrali že pred zletom prejel nakaznico za kosilo z imenom hotela, kjer ga bo dobil. Pri kosilu bo oddal nakaznico, posebej bo plačal samo pijačo. Natančni znesek za kosilo bo objavljen v vseh delavskih listih, ko se bo celjska zletna pisarna pogodila za ceno z gostilničarji in hotelirji. Večerjo si bo vsak lahko kupil na zletnem prostoru, prav tako bo poskrbljeno tudi za pijačo. Za kakovost in dovoljno količino jedil bodo v vsaki gostilni skrbeli reditelji celjske zletne pisarne; eventuelne pritožbe je treba javiti samo njim.
Kdor ne reflektira na skupna kosila, si bo prinesel jedi s sabo. Opozarjamo pa vsakogar, naj se nikar ne zanaša, češ. bom že dobil kje kosilo, četudi ga nisem naročil; naval v Celje bo tolikšen, da J)o kosilo brez naročila težko dobiti. Zato se naj vsakdo dobro premisli! Ugled naše kulturne organizacije in našega članstva
zahteva, da vsa naročena kosila plačamo, zato ne bomo nikomur vračali prispevka, če ne pride na ziet.
3.	Prispevki
Celjski zlet bo stal veliko denarja; treba bo opremiti zletni prostor s sedeži, govorniškim odrom in odrom, za nastope, z razsvetljavo itd. Zato bo vsak udeleženec že doma dobil zletni znak, ki stane 3 Din; kdo pa popelje na zlet svojo ženo ali nezaposlenega otroka, bo plačal za vsakega samo t Din, nakar bo dobil zanje znake z značko S. Apeliramo na zavednost vseh sodrugov, da kupujejo te znake samo za tiste, ki so zanje upravičeni. — Razen prispevka za zletne znake bo vsakdo, ki želi imeti kosilo, odračunal krajevnemu zletnemu odboru še pripadajoči znesek in pa denar za vožnjo. S seboj na.! vzame vsakdo še nekaj denarja za okrep-čila na zletnem prostoru.
Centrala »Svobode« si je v svesti težkega socialnega položaja delavskega razreda, zato se na zletnem prostoru ne bodo prodajale nikake cvetlice ali kolportirali časniki. Nihče se naj zato ne boji, da bi bil v Celju nadlegovan za kake posebne prispevke. Z zletnim znakom bo vstop na vse prireditve prost, le za dopoldanske športne prireditve smo . morali napraviti izjemo: tam bo vstopnina 3 Din za sedež in 2 Din za stojišče.
4.	Program
bo sledeč:
a)	Dopoldne: sprejemi na kolodvoru z godbo in odpevanjem. Nato bodo dane izletnikom) sledeče možnosti: ogled celjskega gradu, ogled mesta, kopanje v Savinji, godbeni koncert v parku. Na skalnati kleti pa se bodo začele ob 10. uri finalne nogometne tekme tistih delavskili športnih klubov, ki bodo predtekme že preje dovršili in pridejo torej na finale v Celje; po nogometnih tekmah bo nastop članic mariborske »Svobode« z umetnimi plesi.
b)	Opoldne: kosila.
c)	Popoldne: skupni odhod z godbami na zletni prostor; govori in pevski koncerti združenih moških in mešanih zborov, ki bodo peli delavske budnice; vmes bodo igrale različne delavske godbe.
d)	Zvečer: govorilni zbori dramskega odseka ljubljanske »Svobode«. Nato prosta zabava in odhodi z vlaki.
c) V slučaju slabega vremena bodo za koncert kakor tudi za prosto zabavo rezervirane dvorane. Pričakujemo, da se kakega lahkega dežka noben izletnik ne bo ustrašil.
S. Organizacija zleta
Radi boljše organizacije zleta, zlasti pa radi organizacije posebnih vlakov se poleg krajevnih /letnih odborov v krajih, kjer so podružnice »Svobode« in strokovnih organizacij, osnujejo še okrožni zletni odbori; njihovo funkcijo prevzamejo krajevni zletni odbori v okrožnih krajih. Izletniki imajo opravka samo s krajevnimi zietnimi odbori; njim odračunavajo prispevke za zletni znak, za kosilo in vožnjo, od njih bodo zopet dobili znake in nakaznice za kosilo.
Krajevni zletni odbori odračunavajo prispevke za znak, kosila in vožnjo (pri naročenih vlakih) okrožnemu zletnemu odboru; slednji obdrži voznino za posebni vlak, centrali pa odračuna zneske za znake in kosila.
Okrožni zletni odbori se osnujejo v sledečih krajih: Jesenice (za radovljiški srez), Kranj (za kranjski srez). Ljubljana (za mesto in vso okolico, za I3olenjsko in Notranjsko), Litija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik (vsak izmed teh krajev zase), Celje (za kraje ob progi Zidani most— Brežice, Zidani most—Poljčane, Grobelno —Rogatec, Poljčane—Konjice, Celje event. do Šoštanja), Ptuj (za mesto), Maribor (za dravsko dolino in mesto z okolico) ter zase Mežiška dolina (za podr. »Svobode« v Guštanju, Prevaljah, Mežici in Črni). — V ljubljanskem okrožnem zletnem odboru je blagajničarka s. Selanova (Strok, komisija, Delavska zbornica), v mariborskem okrožju s. Karner Edo (Slomškov trg fi), za celjsko okrožje s. Svetek Franc (Delavska zbornica, Celje).
Centrala »Svobode«.
listnica utedttittva
Prihodnja številka »Svobode« izide šele 1. avgusta, zato pa v povečanem obsegu kot dvojna številka. K temu smo se odločili radi tega, da si prihranimo nekaj denarja (nekatere podružnice nam namreč slabo odračunavajo), obenem smo pa sedaj itak vsi zaposleni s pripravami za celjski zlet. Rokopise za prihodnjo številko nam je treba poslati najkasneje do 15. julija.
Prosimo vse odbore podružnice, da določijo posebnega dopisnika za rubriko »Naš pokret«, ki naj nam stalno dopisuje, nič ne stori, če kdo ne zna pravilno pisati, bomo že uredniki vse po slovnici popravili. Ta rubrika mora postati res zrcalo vsega našega delovanja.
Uredništvo »Svobode«
Tiska: Ljudska tiskarna 'd. d. v Mariboru. Zastopnik: Josip Ošlak v Mariboru. — Izdaja v imenu konzorcija in urejuje: Josip Ošlak v Mariboru.
Slovenska narodna
podporna jednota
največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. — Najboljša zavarovalnica za življenje, za bolezen, poškodbe itd. — Posluje v Zedinjenih državah in Kanadi. — Ima približno 50.000 članov v obeh oddelkih in blizu 635 podružnic po raznih krajih Amerike.
PREMOŽENJE NAD 6.000.000 - DOLARJEV
Za nasvete in informacije se je obrniti na:
6livniimdS.H.P.J.,2657-59 So. loundiile dve.,Chlcoso,lil
Knjisorna Kleinmavr & Bambers
Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. Telefon štev. 31-33
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času.