List 45.
Zatirajmo cvetno zavijalko ali malega
zmrzlinčka!
Opisal sem bil o svojem času v „Novicah" bolj natančno sadnemu drevju skoraj najškodljivejšega mrčesa, malega zimskega pedica, ali kakor ga po raznih krajih imenujejo: cvetno zavijaiko , zemljemerko, malega zmrziinčka (geometra brumata) , s katerim sem se bil od časa do časa na vse strani popolnoma seznanil. Njegov opis tukaj opuščam. Nekaj pa je, kar mi iz nova daje povod, da o tem mrčesu zopet nekoliko o pravem času spregovorim.
Navadno se človek v življenji svojih najhujših sovražnikov, če jih tudi dobro pozna, premalo varuje, ter se jih ne ogiblje tako, kot bi se jih z malo večo pozornostjo in previdnostjo lahko varoval; tako se mu dosti krat primeri, da zavoljo lastne lahkomišljenosti postane žrtva njihove zlobnoati. In nekaj enacega godi se tudi domačim sadjerejcem glede imenovanega škodljivca. Drevje plodonosno se posadi, obrezuje, varuje in v lepa drevesa odgoja; pričenja cveteti, cvete slednjo spomlad, a le malokedaj tudi poleg obilega cvetja daje obilega sadu, in to sosebno po nekaterih krajih, ker cvetje marsikatero spomlad vse zrjavi, pozneje pa odpade. Vzrok temu je gotovo tudi vsakemu pravemu sadjerejcu uže popolnem znan, a malega truda, odstraniti ga, si pa skoraj nikdo ne privošči, kateri bi se mu sto- in stokratno plačeval. Ta trud bil bi pa tudi ne večni; trajal bi k večemu kaki dve do tri jeseni, pa bi mu drevje brez posebnih elementarnih sil in uim zopet obilno rodilo. In to je, da se mali zimski pedic (zmrzlinček) racijonalno in splošno zatirati prične.
Razširjena ta mala pozno-jesenska in ponočna pošast ni le po ravninah in v milejšem, toplem podnebji^ nego tudi po hribih in gorah celć gori do mrzle Sve-dije povsod, kodar sadno drevje raste, in to ne v malem, ampak v obilnem številu. Na sto in sto tisoče ga je, po nekod več, po drugod pa tudi manj. Njemu prava
354
vojska mora se uže meseca oktobra, sosebno v bolj mrzlih krajih, pričeti, to je, zapreci mu ojegov daljši razvoj po moči ter ga uže v zalegi krepko zatreti, ker drugače ga je prav težavno in le z malim vspehom moč zatirati.
Ta vrag napravlja vsako leto na tisoče in tisoče goldinarjev škode pri sadnem pridelku, katerega uže v cvetji popolnem razje in vniči, sosebno, če mu je tudi ob tem času (cvetja) \reme ugodno, to je, deževno in hladno, da je vegetacija počasna, česar se je lahko vsakdo preteklo spomlad v tukajšnjih krajih sam prepričati mogel. Mali metuljček prikaže se uže čestokrat konec meseca oktobra; pravi čas njegov je pa od srede prve polovice meseca novembra, kateri traja v milejšem podnebji tudi celo do srede meseca decembra, česar imel sem ob tukajšnji primorski meji, od kar se s sadnimi škodljivci po natančneje vkvarjam, prav pogostoma priliko, dejansko prepričati se. Večkrat prileze ta po-nočna prikazen cel6 ob snegu in zmrzlinu iz zemlje, samo da mraz ni prehud.
Najboljši in najgotovejši dosedaj znani pokonče-valni pripomoček proti temu mrčesu so tako zvane ka-tramove obveze ali obročki, kateri se na drevesna debla prirejajo. S katramovimi pasi prepreči se nekrilatim samicam dohod na drevesne vrhove , veje , češulje do cvetnih popkov, da tako ne morejo svojih jajčik na njihovemu zaplodu naravno primerne kraje polagati.
Katram sam se pa ne sme v podobi obročka direktno na drevesno deblo namazati. Kjer se ima obroček večkrat skupaj zloženega papirja na deblo prirediti, naj se vdrtine in razpoke stare drevesne (zgornje) skorije prej na gladko z ilovico ali pa apnom dobro zadelajo in zamažejo. Potem naj se na imenovanem delu debla zadosti dolgi, dobro dlan (malo ped) široki, nekoliko volhki (vlažni) papirnati obročki tako priredijo, da nimajo nobenih gub ali grb, ter naj se preko srede na okolo z ne predebelo žico (dratom) pritrdijo ali privi-jejo, to je, da se vse tako priredi, da brezkrilice spodaj pod obročkom nikjer skozi lezti ne morejo.
Ko je bil papirnati obroček tako dogotovljen, namaže naj se dobro s katramom, kateremu se, ako je preredek in premalo lepljiv, dodene četrti ali pa cel6 tretji del kake dobre čiste smole ali pa druge lepljive tvarine, da katram gosteji postane in se raz papirnati obroček ne sceja. Kakor hitro je papirnati pas prvi namaz va-se posrkal do nelepljivosti, mora se ta (pas) iz nova dobro namazati, kar mora se tolikokrat ponavljati, dokler je treba, to je: dokler škodljivi mrčes ves iz zemlje ne zleze in se vid jo po mraku samci drevesna debla obletavati.
Neobhodno potrebno in prekoristno je tudi to, da se prej, kot začne sadno drevje poganjati, zeleneti in cvesti, drevesna debla od obročka dol do zemlje dobro z apnom ali pa z belenju enako raztanjšano ilovico pobelijo, da se tako brezštevilna jajčka, katera so samice na tem prostoru položile, vničijo in pokončajo.
Ce se pa to ne stori, pazi naj se pa skrbno na to, da do tega časa katramovi papirnati obročki vedno lepljivi ostanejo, na katerih male iz na deblu pod tistimi znesenih jajčik izlezle gosenčice, ko čez tiste proti drevesnemu vrhu in vejam prelezti hočejo, prilepljene ostanejo, se vničijo in ugonobe.
Ako bi se pa opisani obročki na drevesna debla še le potem prirejali, ko je uže nekoliko samic srečno preko tistih do vrhov drevja dospelo, naj se vsi vrhi in veje dobro otresejo, da ta nesnaga zopet na zemljo popada, ter se pri zopetni vrnitvi na drevo na katramovi obvezi vjame, vniči in pogine.
S tem opravilom je res nekoliko truda in malih stroškov združenih, kateri se pa sadjerejcu prec v prvi jeseni — brez posebnih drugih elementarnih uim — izredno in obilno ter koristno izplačajo. Toraj na noge, mili domači sadjerejci!
Prem 30. oktobra 1882.
M.  Rant, narodni učitelj.