Aleksandra Kornhauser Frazer - 
utemeljiteljica izobraževanja za trajnostni 
razvoj 
Franci Pivec 
Abstract 
The article focuses on the work of Aleksandra Kornhauser Frazer in the area of education, 
especially the modernisation of science education and the informatization of schools and 
research activities in general. The article presents her part in the Delors Commission on 
Education for the 21
st
 Century. Some of her most distinguished achievements are the 
methodology for cooperation between higher education, industry and research and her 
approaches towards innovation in higher education. All her basic concepts are merged into the 
theory of education for sustainable development, whose co-founder she was on a global scale. 
Key words: Aleksandra Kornhauser Frazer, innovative education, education for sustainable 
development, cooperation between higher education and industry, Delors report, quality of 
higher education 
1. Uvod 
Nepošteno se je v Sloveniji pogovarjati o ustvarjalnosti in inovativnosti v visokem šolstvu 
mimo deleža, ki ga je k temu prispevala prof. Aleksandra Kornhauser Frazer (v nadaljevanju 
AKF). Pred kratkim (Kornhauser, 2007) je opozorila, da je znanje samo po sebi zgolj 
priložnost, da pa bi postalo razvojna sila, ga je treba razširiti med ljudi ter ga odgovorno 
uporabiti v delovnih procesih in pri odločanju. Višje ravni razvoja so dosegljive le z dobrim 
povezovanjem raziskav in izobraževanja s prenosom znanja za inovacije v proizvodnjo, 
storitve in varstvo okolja. Skupno ime za vse to je izobraževanje za trajnostni razvoj. 
AKF se je v slovenski znanosti najprej pojavila s kemijskimi raziskavami alkaloidov, 
povezanimi z njenim doktoratom (Kornhauser, 1965), pogosto v soavtorstvu z znamenito 
prof. Perparjevo. Toda že na prehodu v sedemdeseta je kemijsko znanje začela povezovati s 
svojo učiteljsko izkušnjo in se je lotila programiranega pouka naravoslovja. (Kornhauser, 
1971) Leta 1975 z novo tematiko že beleži odmeven nastop na konferenci o kemijskem 
izobraževanju v Madridu. (Kornhauser, 1976) Dve leti kasneje so ji glede uvajanja 
izobraževanja kemije prisluhnili v francoskem CNRS. (Kornhauser, 1978) V ZDA je o 
prihodnosti kemijskega izobraževanja predavala na Univerzi Maryland. (Kornhauser, 1981) 
Zelo zgodaj so se za njene pristope pri zgodnjem poučevanju naravoslovja začeli zanimati v 
Skandinaviji (Kornhauser 1985) in na Japonskem. 
Pogum in veliko inovativnosti je AKF pokazala pri uvajanju otrok v naravoslovje, k čemur so 
jo sredi osemdesetih povabili slovenski vrtci. (Kornhauser, 1986) Iz tega je razvila izjemen 
program, kakršnega bi si želeli najrazvitejši izobraževalni sistemi: "Pamet je boljša kot 
žamet". (Kornhauser, 1987) Serija šestih knjig je takoj doživela več izdaj in je bila prevedena 
v več jezikov, današnjim otrokom pa je po dolgem času spet na voljo. Na račun AKF je 
Ljubljana zaslovela kot svetovni center za zgodnje poučevanje naravoslovja, danes pa vsi 
tožijo, da se mladi ne zanimajo za naravoslovne predmete. (Kornhauser, 1988) Za 
mednarodne zasluge pri kemijskem izobraževanju ji je Ameriško kemijsko društvo podelilo 
prestižno nagrado Robert Brasted. (Kornhauser, 1990) 
Ni bilo presenečenje, da je Jacques Delors leta 1993 v UNESCOVO Mednarodno komisijo za 
izobraževanje v 21. stoletju med štirinajst najvidnejših svetovnih strokovnjakov za 
izobraževanje povabil tudi AKF. (Delors, 1996) Odtlej je pozivov za gostujoča predavanja še 
nekajkrat več, ključne besede njenih zavzemanj za pametnejše izobraževanje po celem svetu 
pa so: ustvarjalnost, inovativnost in trajnostni razvoj. (Kornhauser, 1996). Prav nič se ne bi 
zmotili, če bi dodali še etičnost. (Frazer, 1986) 
Druga rdeča nit, ki ji lahko sledimo pri AKF skozi desetletja, je povezovanje visokega šolstva 
in industrije. Ob večkratnih pozivih na dubrovniški "Univerzi danes", je s temo prodrla v 
mednarodni prostor konec sedemdesetih. (Kornhauser/Benkovič, 1978) Sledili so odmevni 
nastopi na konferencah CEPES, Svetovne banke in EPA, kar je po nekaj letih pripeljalo do 
tega, da je postal ljubljanski Mednarodni center za kemijske študije (v nadaljevanju ICCS) 
nepreklicni nosilec te topike v svetovnem merilu. Z uredniškim in avtorskim deležem AKF so 
v Ljubljani izšle številne temeljne študije s tega področja. 
AKF je med prvimi pri nas zaznala izjemen potencial informacijske tehnologije in se je 
močno angažirala na tem področju, kar izpričujejo desetine publikacij. Glede na njeno 
ukvarjanje s programiranim poukom, ji je računalnik prišel kot naročen. (Kornhauser, 1975) 
Toda ključno področje njenih prizadevanj v informacijski dejavnosti je bila izgradnja celovite 
informacijske infrastrukture za podporo raziskovalni dejavnosti. O tem je sredi osemdesetih 
zasnovala in vodila večletni projekt (Kornhauser, 1986a) in od tod izvira tudi dobro 
razumevanje z mariborskim IZUMOM, ki je takšno infrastrukturo na področju knjižničarstva 
tudi uspešno realiziral. (Pivec, 2003) Še posebej se je posvetila izmenjavi informacij na 
dinamičnem terenu biotehnoloških raziskav z ekspertnim informacijskim sistemom. 
(Kornhauser/Boh, 1991) Ob splošnem navdušenju nad novo tehnologijo je bilo koristno, a žal 
najpogosteje preslišano njeno opozorilo: "Stroji in žice med njimi, tudi programska oprema, 
so le dragocena podpora za človeški intelektualni potencial. Pri tem ne gre le za umske 
zmožnosti posameznikov, temveč vse bolj za njihovo združevanje v skupinsko inteligenco." 
(Kornhauser, 1995) 
2. Izobraževanje je priložnost 
Sodelovanje v Delorsovi skupini, ki je za UNESCO pripravila usmeritve razvoja 
izobraževanja v 21. Stoletju, je nedvomno eden od vrhuncev kariere AKF. Obenem je to 
pomemben domet slovenske "šolske stroke", ki so ga žal redki tako razumeli in upoštevali. 
Delors je zastavil delo kot nadaljevanje dveh izvrstnih projekcij razvoja svetovnega 
izobraževanja, ki sta ju izdelala : leta 1968 Philip Coombs (The world educational crisis) in 
leta 1972 Edgar Faure (Learning to be). Medtem ko Delors po svetu še vedno močno odmeva, 
ga v Sloveniji ne jemljemo s primerno pozornostjo in je več ali manj vse ostalo pri prevodu in 
pri predstavitvi na Bledu. (Kornhauser/Delors, 1996) Primerno je, da se spomnimo "štirih 
stebrov" dobrega izobraževanja: (Delors, 1995) 
 Učenje za skupno življenje: razumevanje drugih in njihove zgodovine, tradicij in 
duhovnosti. Skupni projekti naj zamenjajo konflikte. Ciniki vse to zavračajo kot 
odvečno utopijo, a prav njo potrebujemo. 
 Učenje za znanje: eksponencialna rast spoznanj je neobvladljiva brez odličnega 
splošnega znanja, ki je tudi nujen "pasport" za vseživljenjsko učenje. 
 Učenje za delo: delovna mesta se tako hitro spreminjajo, da jih brez nenehnega učenja 
ni mogoče obdržati. Že v šoli se je treba seznaniti s to značilnostjo opravljanja poklica 
in z njegovim ekonomskim, organizacijskim in socialnim kontekstom. 
 Učenje biti človek: že Faure je opozarjal, da mora izobraževanje zajemati tudi razvoj 
spomina, mišljenja, domišljije, telesne kulture, estetike, komunikacije… - torej razvoj 
celovite osebnosti. 
AKF je ob skupnem prispevku napisala besedilo z naslovom "Ustvariti priložnosti". 
(Kornhauser, 1996a) Opazna je njena strokovna širina, ki ji narekuje naslednje dimenzije 
izobraževanja: 
 moralno-kulturno, 
 zanstveno tehnološko, 
 ekonomsko-socialno. 
Ob podelitvi izjemno prestižne Hondine nagrade, ki jo je prejela kot doslej edina ženska, je še 
enkrat povzela, kaj mora zagotavljati dobra šola: (Kornhauser, 1999) 
 razvoj kritičnega mišljenja v povezavi z reševanjem problemov in prakso; 
 sposobnost inoviranja, povezano s težnjo k socialni harmoniji; 
 komunikacijske sposobnosti – pisne, ustne, vizualne, elektronske – povezano s 
skupinsko inteligenco in vodstvenimi sposobnostmi; 
 spoštovanje kulturnih vrednot – lokalnih, nacionalnih, globalnih – povezano z 
modrostjo izboljševanja kakovosti življenja. 
Zapomniti si je treba tudi nauk, ki nesporno izhaja iz njene osebne izkušnje, da v 
izobraževanju ni nobenih bližnjic in zvijač, ampak le vztrajno, trdo in odgovorno delo. 
3. Visoko šolstvo in gospodarstvo 
AKF je bila neposredno udeležena pri začetnem vzponu slovenske farmacevtske industrije v 
šestdesetih, ki je še vedno "paradni konj" sodelovanja med raziskovalci in gospodarstvom v 
Sloveniji. Te izkušnje ni nikoli zanemarila in vselej razmišlja tudi v dimenziji prenosa znanja 
v prakso. (Kornhauser, 1977). To je tudi ključni del poslanstva ICCS. Ne bom trdil, da je 
"trikotnik: raziskovanje-izobraževanje-razvoj" samo njena iznajdba, a redko kdo se tako 
prodorno in vztrajno zavzema zanj, kot ona. Sama pravi o tem: "Izkušnja UNESCO-ICCS 
kaže, da neposredno vključevanje visokošolskih učiteljev in študentov v kooperacijo med 
visokim šolstvom in industrijo prinaša vrsto prednosti, najpomembnejša med njimi pa je 
prilagodljivost kompleksnim in spreminjajočim se razmeram pri reševanju problemov na poti 
od začetne ideje do implementacije procesa ali trženja proizvoda. Tako učitelji kot študentje 
dobijo priložnost spoznati pomen skupinskega dela, vključno z multidisciplinarno kooperacijo 
… Vsakdo se tudi takoj prepriča, da so prav nova temeljna odkritja tista, ki so bistvena za 
ekonomsko konkurenčnost na svetovni ravni." (Kornhauser/DaSilva, 1996) 
Dosežki AKF na tem področju so tako nesporni, da bi vsaki visokošolski organizaciji 
koristilo, če bi sledila njeni metodologiji zasnove projektov kooperacije z gospodarstvom: 
 Inicialna razprava o ideji, ko je zelo pomemben etični vidik odnosa med ponudniki in 
uporabniki. 
 Komparativna študija mednarodnega trga (produkti, producenti, tehnologije, okoljski 
predpisi, analiza tržišča…). 
 Komparativna študija že opravljenih raziskav na obravnavanem področju. 
 Analiza potencialnih prednosti in izgub glede intelektualne in materialne investicije v 
predlagano idejo. 
 Konkretna opredelitev raziskovalnega problema. 
 Vidik informatizacije (globalno, permanentno, retrospektivno, projektno, specifično). 
 Informacijsko pokritje celotnega procesa od hipoteze do rezultata. 
 Transfer iz laboratorijskih pogojev v pogoje poizkusne proizvodnje. 
 Zaščita industrijske intelektualne lastnine (avtorstvo in dividende na dobičku). 
 Kooperacija pri trženju (delo z uporabniki, reklamiranje ipd..). 
 Načrtovanje nadaljnjih projektov. Brezizgledno pa je vsakršno sodelovanje med šolo 
in gospodarstvom, če ni podprto s sprotno evalvacijo in s sklepno kritično analizo 
metodologij, pristopov, postopkov in doseženih rezultatov. 
4. Inovacije v visokem šolstvu 
"Inovacije v visokem šolstvu so navadno najavljene z velikim navdušenjem, a ko pridejo v 
šolsko prakso so skoraj vedno zavrnjene. Najpogostejše so mentalne bariere, ki izhajajo iz 
obstoječih predstav o razvoju. Glavni problem je torej, kako pripraviti pamet na spremembe in 
na stalne izboljšave. To ne zahteva zgolj nenehnega bogatenja znanja in usposobljenosti 
slehernega posameznika, ampak tudi pripravljenost na uporabo novih znanj v skupinskem 
prizadevanju za izboljšanje procesov, proizvodov in storitev." (Kornahauser, 2000, 15) 
Zgornja ugotovitev izhaja iz Tempus Phare projekta "University-industry cooperation: 
teaching strategies", ki ga je ICCS izvajal skupaj s partnerji iz Danske, Italije, Velike Britanije 
in Finske. Tudi za inovacije v visokem šolstvu je odločilen "triangel", v katerem se prekrivajo 
krogi izobraževanja, raziskovanja in inoviranja. Nanj se je treba osredotočiti, saj ni realno, da 
bi nove ideje čez noč preplavile vse visokošolske programe. (Kornhauser, 1998, 28) 
Marsikomu bi lahko dala misliti shema, ki jo je AKF povzela iz angleških razmer: 
(Hawkins/Winter, 1997) 
 med voditelji, ki lahko največ naredijo za inoviranje, eni le govorijo, drugi pa res 
delujejo; vmes pa so še politikanti, ki obračajo plašč po vetru in skeptiki, ki sicer 
sodelujejo, a ne verjamejo v uspeh; 
 med realizatorji so brez haska za inovacije tisti s plašnicami, ki se ne premaknejo, 
dokler stvar ni popolnoma zanesljiva; boljše so "ovce", ki vsaj veselo sledijo pastirju; 
 med publiko pa tradicionalisti glasno vpijejo nad nosilci sprememb; veliko pa 
pripomorejo navdušenci, ki se ne bojijo naskočiti barikad. 
AKF poudarja uspešnost dveh načinov uvajanja inovacij v visoko šolstvo: 
 Učenje z delom, o čemer pravi: "V zvezi s prizadevanji za vpeljavo učenja z delom 
nekatere sodelujoče ustanove poročajo o bistvenem vplivu tega novega pristopa na 
doseganje najvažnejših ciljev kurikula. Ravnanje z modernimi, na intenzivnem znanju 
temelječimi tehnologijami, zahteva sposobnost za strateško selekcijo, prilagajanje (ne 
zgolj prisvajanje), kontrolo in optimizacijo ter nadaljnji razvoj tehnologije za 
povečanje učinkovitosti v ekonomskem in ekološkem pomenu. To zahteva 
izobraževanje študentov za neodvisno stalno širjenje in poglabljanje vsebin, 
obvladovanje raziskovalnih metod in tehnik ter še posebej za integralni način 
mišljenja, ki je predpogoj za reševanje industrijskih problemov. Še posebej pa je 
odločilno za dolgoročno strateško načrtovanje v kritičnih razmerah. (Kornhauser, 
2005, 16) In še važen pristavek: "Pri tem pristopu se v temelju spreminja ocenjevanje 
študentskih dosežkov. Običajni (pretežno pisni) testi so neprimerni, celo odvečni. 
Relativna novost, ki zgleda zelo priročna, ni pa enostavna za izvedbo, je naslednja: 
študentje predstavijo osvojena znanja in sposobnosti, vključno z novimi dognanji iz 
lastnih projektov, pred celotnim industrijskim projektnim timom. To seveda zahteva 
tudi dobro obvladovanje teoretični vidikov. Pomembno bi bilo – a je težko dosegljivo 
– da bi vse to tudi publicirali ali v nekaterih primerih tudi patentirali. (Ibid, 16) 
 Virtualna podjetja, v katerih delajo visokošolski učitelji, upokojeni menedžerji, 
študentje, strokovnjaki za intelektualno lastnino in neodvisni podjetniki, ki se združijo 
s ciljem komercializacije novega znanja in tehnologij. (Kornhauser, 2000, 55) Pri tem 
zaposleni študentje, ki delajo svoje diplomske raziskave, vsekakor pridobijo veliko 
več, kot s slučajnimi zaposlitvami preko "študentskega servisa". "Univerza Oxford 
vsako leto ustanovi najmanj pet visoko-tehnoloških podjetij in jih čez nekaj let proda 
na borzi za velik denar. Geslo publish or perish so tam že zdavnaj spremenili v 
creating knowledge and wealth. Ko ocenjujejo svoje ljudi, ne tehtajo le, kaj so 
objavili, temveč v enaki meri, koliko dodane vrednosti so pomagali ustvariti" 
(Kornhauser, 2007) 
5. Visoko šolstvo in trajnostni razvoj 
"Trajnostni razvoj, kot ga definira EU, predstavlja uresničevanje razvojnih potreb sedanje 
generacije na način, ki ne ogroža možnosti prihodnjih generacij za uresničevanje njihovih 
razvojnih potreb. Trajnostni razvoj se ne omejuje na okoljsko problematiko, ampak veliko 
širše zajema dimenzije razvoja, pri čemer se opira na tri glavne stebre: okoljsko trajnost, 
ekonomsko trajnost in socialno trajnost." (EC/DG-EdCu, 1008, 8) 
Generalna skupščina OZN je proglasila "Dekado izobraževanja za trajnostni razvoj 2005 – 
2014", pri čemer se je oprla na celo serijo svetovnih konferenc o ekologiji, ki so vse po vrsti 
ugotavljale bistven pomen izobraževanja (Stockholm 1972, Rio 1992, Kyoto 1997, 
Johannesburg 2002). Slediti je treba naslednjim načelom: 
 varni produkti in postopki, 
 produktivnost in učinkovita raba virov, 
 inovacije, 
 poštenost pri poslovanju, 
 upoštevanje ljudi in skupnosti, 
 delovna okolja brez diskriminacije, 
 odprtost, 
 dobro vodenje, 
 soglasje o kodeksu obnašanja. 
"Že samo ime univerza implicira razvoj integralne osebnosti, sposobne misliti in delovati 
kreativno, s komunikacijskimi sposobnostmi, z občutkom za lepoto in harmonijo, z 
odgovornostjo…. visokošolski študij mora razvijati široko razgledane posameznike, ki se 
zavedajo odgovornosti za trajnostno prihodnost, ki poleg solidarnosti premorejo tudi ljubezen 
do raznolikosti, ki je bistvena za harmonijo narave in družbe, ter zagovarjajo mir in 
sodelovanje v svetu." (Kornhauser, 2006, 10) 
AKF izobraževanje za trajnostni razvoj najtesneje povezuje s kakovostjo visokošolskega 
izobraževanja, o kateri je pri nas kot prva spregovorila že pred desetletji (Kornhauser, 1992), 
o tem pa je pri Ministrstvu za šolstvo vodila tudi obsežen raziskovalni projekt. (Kornhauser, 
1994). V resnici je tako, da najboljše univerze na svetu slovijo tudi po svoji izraziti 
pripadnosti trajnostnemu razvoju. 
6. Sklep 
AKF v slovenskem šolstvu in znanosti izredno intenzivno deluje že sedmo desetletje. V tem 
času je prehodila pot od osnovnošolske učiteljice do najvidnejše ekspertinje UNESCO. O 
njenem delu v osnovni šoli lahko sklepam le po uspešnem dekanovanju ljubljanski Pedagoški 
akademiji, ki ga poznam iz druge polovice šestdesetih. O vodilni strokovni poziciji v 
UNESCU pa tako ne more nihče dvomiti. V različnih obdobjih in na različnih mestih sem 
lahko opazoval njeno delo od blizu: pri pripravi prvega slovenskega visokošolskega zakona, 
pri Kavčičevih reformah, pri podpiranju nastanka druge slovenske univerze, v raziskovalni in 
izobraževalni skupnosti, pri koncipiranju visokošolskega informacijskega sistema, pri 
popravljanju in odpravljanju usmerjenega izobraževanja, pri Centru za razvoj univerze, pri 
različnih projektih UNESCO… Imel sem priložnost spremljati nastanek in razvoj "njenega" 
ICCS. Poznam mnoge ljudi iz njenega slovenskega kroga. Vse to mi daje podlago za 
razmislek, kaj je to izjemno Aleksandro Caliari iz postarane Škofje Loke vodilo od partizanke 
do svetovne akademikinje? Gotovo posebni naravni darovi, a da prideš ob neprekinjenem 
aktivizmu do skoraj 1000 enot v COBISSOVI bibliografiji, je potrebna še neverjetna 
delavnost. Vendar se za ljudi njenega kova oboje razume samo po sebi, specifična in redka pa 
je njena sposobnost za konceptualno inovacijo – sposobnost zagledati stvari iz novega 
zornega kota. Občutek imam, da je rutina zanjo že nevarna entropija, ki ustavlja pamet. 
Doživel sem njeno vodenje sestankov, ko je zagrozila, da bo prekinila vsakega, ki se bo 
ponavljal – to so bili najkrajši in najuspešnejši sestanki, vendar zaradi njih ni sedla na kakšen 
stol, ki bi ji pripadal. Je pa lahko veliko naredila! Bolj proti jugovzhodu so njeno učinkovitost 
razlagali na svoj mačistični način: "To je žensko, ali ima mušku glavu!" (Konhauser, 1997) 
Še vedno je zelo zaželena svetovalka v Bruslju, kar ni presenetljivo ob dejstvu, da Lizbonska 
strategija šepa in se lomi na točki "inovacijskega ekosistema", ki je jedro življenjskih 
prizadevanj AKF: "Obseg, do katerega so nova znanja in sposobnosti, razvite v Evropi, tudi 
izkoriščene v Evropi, zavisi od širine portfelja politik in ukrepov, ki uveljavljajo inovacijski 
ekosistem. Potrebne so sistemske spremembe za odstranitev ovir za inovacije in za uveljavitev 
učinkovitejše interakcije med uporabniki, raziskovalci in gospodarstvom v regionalnih 
inovacijskih sistemih." (EC/DG-ISM, 2008) 
Visoka šola, ki si za svoje poslanstvo in cilj izbere kategorije ustvarjalnost, inovativnost in 
trajnostni razvoj bo mnogo hitreje in zanesljiveje uspela, če se bo oprla na dognanja in zglede 
AKF. Ta sestavek želi prispevati k temu. 
Literatura in viri: 
 EC/DG-EdCu (2008) Inventory of innovative practice in education for sustainable 
development. Brussels: EC/DG-Education and Culture. 
 EC/DG-ISM (2008) Information society and innovation:Delivering results with 
sustained impact. Brussels: EC/DG-Infomation Society and Mediums. 
 FRAZER, M.J. & KORNHAUSER, A. (ur.) (1986) Ethics and social responsibility in 
science education. Science and technology education and future human needs, vol.2. 
Oxford: Pergamon Press. 
 DELORS, J. (1995) Report of the International Commission on Education for the 21th 
Century. Paris: UNESCO 
 DELORS, J. (1996) Učenje: skriti zaklad: poročilo Mednarodne komisije o 
izobraževanju za enaindvajseto stoletje, pripravljeno za UNESCO. Ljubljana: 
Ministrstvo za šolstvo in šport. 
HAWKINS, P. & WINTER, J. (1997) Mastering change. Sheffield: Moorfoot.  
 KORNHAUSER, A. (1965) Problem sekalonove in krizergonove kisline ter podobnih 
barvil iz rženih rožičkov. (Disertacija) 
 KORNHAUSER, A. (1971) Uvajanje programiranega pouka naravoslovnih ved. 
Vzgoja in izobraževanje, 2/4-5, str. 6-12. 
 KORNHAUSER, A. et al (1975) Survey of computer-assisted instruction programmes 
in chemical education. Ljubljana: RCPU. 
 KORNHAUSER, A. (1976) Educating of secondary level chemistry. V: FARAGO, 
J.P., FRAZER, M.J., WALKER, S.D. (ur.) Chemical education in Europe. London: 
The Chemical Society, str. 36-62. 
 KORNHAUSER, A. (1977) Sodelovanje med šolo in proizvodnjo pri nas in drugod. 
Vzgoja in izobraževanje, 8/4, str. 3-10. 
 KORNHAUSER, A. & BENKOVIČ, J. (1978) University-industry interactions in 
chemical research. V: FREEMANTLE, M.H. (ur.) University-industry interactions in 
chemistry: proceedings of the international symposium. Toronto, str. 274-282. 
 KORNHAUSER, A. (1978) L'enseignement de la chimie élémentaire en Europe. V: 
Colloque images de la chimie. Paris: CNRS, str. 39-46. 
 KORNHAUSER, A. (1981) Challenges of the future for chemical education. V: 
Teaching chemistry in a diverse world: proceedings. Marylad University, str. 115-137. 
 KORNHAUSER, A. (1985) Searching for patterns of knowledge in science education. 
V: THULSTRUP, E. (ur.) Proceedings of The Nordic Conference on Science and 
Technology Education: The challenge of the future. Copenhagen: The Nordic Centre 
of the INCE, str. 94-111. 
 KORNHAUSER, A. (1986) Otrok in naravoslovje. V: Otrok in narava. Celje: 
Skupnost VVO SR Slovenije, str. 24-47. 
 KORNHAUSER, A. et all (1986a) Program razvoja skupnih osnov znanstvenega in 
tehničnega informiranja (ZTI). Ljubljana: Poslovna skupnost za znanstveno in 
tehnično informiranje. 
 KORNHAUSER, A. (1987) Pamet je boljša kot žamet. Ljubljana: DZS (Del 1: Odpri 
oči, napni možgane; Del 2: Voda - čudežna tekočina; Del 3: Oglje ni samo za 
čevapčiče; Del 4: Pisani svet; Del 5: Umivanje za zabavo in bistro glavo; Del 6: 
Pametna kuharica) 
 KORNHAUSER, A. (1988) The early introduction of children to natural sciences: 
International symposium on natural sciences in preschool and early elementary 
education. Portorož. 
 KORNHAUSER, A. (1990) Chemical education for the international transfer of 
knowledge and technology: Robert Brasted Memorial Lecture, 11th Bienal 
Conference of American Chemical Society, Atlanta. 
 KORNHAUSER, A. & B. BOH (1991) Building and use of BITES. Paris: UNESCO. 
 KORNHAUSER, A. (1992) Higher education quality. Vestnik slovenskega 
kemijskega društva, 39/3, str. 419-426. 
 KORNHAUSER, A. (1994) Kvaliteta v visokem šolstvu: poročilo. Ljubljana: 
Ministrstvo za šolstvo in šport. 
 KORNHAUSER, A. (1995) Informatizirati vsako stroko. Raziskovalec, 25/2, str. 5. 
 KORNHAUSER, A. (1996) Creating opportunity for sustainable human development. 
Nat. resour. 32/3, str. 1. 
 KORNHAUSER, A. (1996a) Ustvariti priložnosti. V: DELORS, J. Učenje: skriti 
zaklad. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 
 KORNHAUSER, A. & DELORS, J. (1996) Report: Opportunities for implementation. 
Vabljeno predavanje na Forumu Bled'96, 13. do 15. okt. 1996, Bled. 
 KORNHAUSER, A. & DASILVA, E. (1996) The integrating triangle: research-
education-development: a chllenge for higher education. Ljubljana: ICCS. 
 KORNHAUSER, A. (1997) Zanemarjanje polovice talenta je zapravljanje družbenega 
bogastva. Raziskovalec, 27/1-2, marec 1997. 
 KORNHAUSER, A. (1998) Izobraževalna razsežnost raziskovanja. Raziskovalec, 
28/2, okt. 1998. 
 KORNHAUSER, A. (1999) Multidisciplinary syntesys of knowledge for applications 
in sustainable development (Komemorativno predavanje ob podelitvi nagrade Honda) 
Tokyo. november 1999. 
 KORNHAUSER, A. (2000) University-industry cooperation: How to make it work? 
Ljubljana: NTF-ICCS. 
 KORNHAUSER, A. (2005) Creation of knowledge and wealth: the role of 
universities. V: FRAZER, M.J. & KORNHAUSER, A. (ur.) Knowledge and wealth 
creation. Ljubljana: UNESCO-ICCS. 
 KORNHAUSER, A. (2006) Orienting university research, education and innovation 
towards sustainable development. V: KORNHAUSER, A. & FRAZER, M.J. (ur.) 
Integration of sustainable development principles in R&D project. Ljubljana: 
UNESCO-ICCS. 
 KORNHAUSER A. (2007) Imamo vse pogoje za lasten čudež. Revija MQ, 4.sept. 
2007. 
 PIVEC, F. (2003) Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer (Razgovor) Organizacija znanja, 
8/3, str. 128-131. 
O avtorju 
mag. Franci Pivec, IZUM 
franci.pivec@izum.si