PROBLEMATIKA VARSTVA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA V ALPAH Metka Špes* Po splošnih predstavah o najznačilnejših alpskih območjih pa tudi ob poznava- nju najpogostejših, tradicionalnih uporabnikih tega prostora (rekreacija, kme- tijstvo, predvsem živinoreja, promet) bi lahko na prvi pogled zaključili, da pokrajinsko ekološke lastnosti ne opozarjajo na večje probleme in spremembe v življenjskem okolju. To velja zlasti za idilične alpske doline, naravne lepote, turistične kraje, sveže zelene pašnike . . . Pa vendar tudi alpskim območjem niso bili prizanešeni negativni vplivi, na eni strani tako imenovanih "agresivnih uporabnikov prostora" kot sta industrija in urbanizacija, kot tudi "pasivnih" kamor sodijo kmetijstvo, turizem oziroma rekreacija, gozdarstvo. Poleg tega pa je potrebno vedeti, da alpska območja spadajo k tistim evropskim državam, ki jih je že zelo zgodaj zajel val industrializacije in s tem povezanih sprememb v pokrajini (urbanizacija, zmanjševanje kmetijskih površin, različne oblike in vrste onesnaževanja zraka, voda, deponije industrijskih in komunalnih odpad- kov . . . ) . Vse pogostejši negativni posegi v življenjsko okolje in preoblikovanje pokrajine je povzročilo, da so se ravno v alpskih deželah že zelo kmalu pojavile raznovrstne akcije in gibanja za varovanje naravnega okolja. Tako je na primer v Avstriji že leta 1903 skupina znanstvenikov opozarjala, da je potrebno pri na- črtovanju gospodarskega razvoja upoštevati tudi varovanje narave. Iz tega giba- nja je že leta 1912 nastalo prvo društvo za varstvo narave, ki je začelo leta 1913 izdajati tudi časopis Blätter für Naturschutz. Leta 1923 pa so v Innsbrucku orga- nizirali prvo konferenco, s katero so želeli opozoriti na aktualne probleme pri varovanju naravne dediščine v alpskih pokrajinah. Zelo zgodnji apeli za varovanje n ;ave so prišli tudi iz Švice, kjer so v žel j i , da bi ohranili del neokrnjene- . pske pokrajine, že leta 1914 ustanovili prvi na- cionalni park v Evropi - Eugadine. Kasneje so varovanje okolja reševali precej neenotno po posameznih kantonih in šele 1963 so z referendumom sprejeli zakog o naravnih spomenikih in parkih, ki vključuje 100 objektov na območju 3000 km , kar predstavlja 8% celotne površine države. Široko zasnovane akcije za ohranjevanje neokrnjene narave so potekale med le- ti 1922 in 1935 tudi v Italiji. Ustanovili so več naravnih parkov, od tega dva v Alpah: Selvio in Gran Paradiso, ki se preko nT,e|e nadaljuje še na francosko stran z naravnim parkom Massif de la Vanoise . 1 Protection of Man's Natural Environment, PAN, Committe on the protection of Nature and Natural Researches, Warszawa 1973. X v Dipl. geog., Institut za geografijo, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7, glej izvleček na koncu Obzornika 87 Poleg Slovenije, kjer vemo, koliko časa je bilo potrebno, da so sprejeli zakon o Triglavskem nacionalnem parku, je tudi Bavarska (Nemčija) šele leta 1972 v svojem prostorskem razvojnem načrtu razdelila alpski prostor na tri cone gle- de na različne razvojne možnosti in z različno stopnjo varovanja. Tako v coni C, ki ima najvišje naravne vrednosti, niso dovoljeni nikakršni posegi oziroma gradnja novjji objektov. Ugotavljajo namreč, da je v preteklosti na Bavarskem okoli 50 km površin letno spremenilo svojo namembnost, predvs^n je bila to izguba kmetijskih površin na račun širjenja rekreacijskih območij . Z namenom, da bi v bodoče kar se da smotrno in optimalno gospodarili s pro- storom v Alpah in da bi se medsebojno seznanjali in izmenjavali pozitivne iz- kušnje, je bila ustanovljena tudi posebna komisija (CIPRA) nevladnih ustanov iz sedmih alpskih držav. Eno izmed zasedanj te komisije v zadnjih letih je po- svetilo posebno pozornost nadvse aktualni temi: vprašanju energetike in načrto- vanim gradnjam energetskih objektov v Alpah. Pri tem so izhajali iz izkušenj, da so prav Alpe že pol stoletja - z uporabo nji- hovih vodnih virov - dajale energijo tudi ostalim območjem in da je v Alpah pri- dobljena energija omogočala razvoj ostalih pokrajin. Ob naraščajoči potrebi po električni energiji se vse pogosteje pojavljajo novi projekti za gradnjo hidrocen- tral in zajezitev v do sedaj še dobro očuvanih alpskih dolinah. Vedeti pa je tudi treba, da se celo v alpskih pokrajinah poznajo vplivi onesnaževanja zraka, ki ga povzročajo termoelektrarne, ki niso v alpskem prostoru, le nekaj jih je v predalpskem svetu , na primer naši dve termoelektrarni (Šoštanj in Trbovlje). V zadnjih letih vse pogosteje ugotavljajo, da se onesnaženje v zraku prenaša na velike razdalje in da ne moremo govoriti le o lokalnih škodah, ki jih povzročajo imisije iz "domačih" virov. Skoraj vsakodnevne so vesti, da kisli dež (SO raz- topljen v vodi) povzroča veliko škode vegetaciji po vsej srednji Evropi. 90% vseh emisij žvepla izvira iz fosilnih goriv, kjer so prav gotovo glavni onesnaževalci prav termocentrale. Ker alpska območja sama praviloma nimajo močnejših virov emisij onesnaže- vanja zraka, je ilustrativna naslednja tabela, ki ponazarja razmerje med one- snaževanjem in onesnaženjem zraka z SO v nekaterih evropskih državah: 2 Karl Ruppert: Sozialgeographische Bases der Umweltgestaltung-Beispieh aus Bayern, Geographica Slovenica 9, Ljubljana, 1979 I Deklaracija o energetski politiki v Alpah in njenem vplivu na alpsko okolje (z zasedanja CIPRE), - mag. Dušan Fatur, Naše okolje 1982 88 Tabela 1: ONESNAŽENOST ONESNAŽEVANJE Koeficient 100 pomeni, da zrak onesnažujejo le avtohtone (domače, lokalne) emisije in da te emisije v celoti ostanejo nad državo. Koeficient nad 100 pome- ni, da zrak nad državo onesnažujejo tudi alohtone ("uvožene") emisije, koefi- cient pod 100 pa pomeni, da se del emisij prenaša iznad države tudi na druge dele Evrope. Norveška 527 Bolgarija 76 Švica 238 Jugoslavija 72 Švedska 234 Z Nemčija 67 Avstrija 219 Italija 62 Portugalska 178 Madžarska 61 Finska 166 Danska 59 Sovjetska zveza 143 Belgija 56 Irska 127 V. Britanija 4 5 (4) 43 V. Nemčija Tabela kaže, da je zrak na Norveškem za 427% močneje onesnažen, kot bi bil, če bi ga onesnaževale samo domače emisije. Med alpskimi deželami je onesna- ženost zraka z SO^ v Švici za 138% in v Avstriji za 119% večja, kot bi bilo le ob upoštevanju domačih virov emisij , kar pomeni, da se onesnaženje v zraku pre- naša nad Alpe tudi iz drugih evropskih držav. Na drugi strani tabele pa so drža- ve, kjer je onesnaženost nižja od količine onesnaževanja. Tako npr. 72% jugoslo- vanskih emisij SO^ povzroča onesnaženost zraka pri nas, 28% pa se z zračnimi masami prenaša nad druge države. Tabela opozarja na to, da sta Vzhodna Nem- čija in Velika Britanija največji evropski onesnaževalki zraka z SO . Izmed alpskih držav pa Italija in Zahodna Nemčija onesnažujeta sosednje države z oko- li 40% svojih emisij SO . Tabela 2: Količine emisij žvepla v tonah na 1000 prebivalcev Vzhodna Nemčija 251 Italija 79 ČSSR 213 Zahodna Nemčija 66 Jugoslavija 178 Francija 66 Madžarska 172 Avstrija SZ (evropski del) 103 Švica I The menace of racid rain; New Scientist, 1982, Nase okolje 3, 1983 89 Tabela 2 kaže, kolikšne so emisije žvepla v nekaterih evropskih državah (op. : poleg alpskih držav so za primerjavo v tabeli še evropske države, ki imajo največje emisije žvepla na 1000 preb.) .Največje količine emisij žvepla imajo kar po vrsti vzhodnoevropske države, kjer pa je Jugoslavija na nečastnem 3.mestu. Nemci so ugotovili, da je bilo, zaradi negativnih vplivov SO v zadnjih letih na Bavarskem uničenih približno 1500 hektarjev gozdov, 80.C100 ha pa resno po- škodovanih. Posebno ogroženi so iglasti gozdovi, stari 20-40 let. Tudi v Avstri j i , ki dobiva precejšen delež emisij SO^ iz sosednjih držav, pred- vsem z zračnimi gmotami, ki jih prevladujoči vetrovi prinašajo iz zahoda, že resno opozarjajo na akutno odmiranje jelk in smrek. Ugotavljajo, da so se škodljivi vplivi kislega dežja razširili že kar na 120.000 hektarov gozda (4 ) . Ugotovitve, da so termoelektrarne najmočnejši izvor emisij SOo, so pogojevale vrsto razprav o tem, kako bi zmanjšali njihove negativne vplive. Jasno je namreč, da bodo ob sedaj poznanih virih energije termoelektrarne še kar nekaj časa nosile glavno breme pri preskrbi z električno energijo. Osnovna dilema, ki pa še vedno ni dokončno razrešena, je : ali je rešitev v gradnji visokih dimni- kov, ali pa v prečiščevanju - razžveplenevanje emisij. Zagovorniki visokih di- mnikov zatrjujejo, da je gradnja le teh najcenejši način za preprečevanje viso- kih emisij. V Nemčiji so izračunali, da bi se z razžveplenjevanjem cena kilo- vatne ure električne energije povečala za 2 pfeniga. Poleg tega pa zatrjujejo, da se z visokim dimnikom onesnaženost zmanjša do neškodljivih koncentracij že v oddaljenosti 20 kratne višine dimnika. Po drugi strani pa ugotavljajo, da se z visokimi dimniki samo še pospešuje prenašanje škodljivih emisij na velike razdalje in opozarjajo, da bi se s tem samo še pove- čal obseg škodljivih vplivov kislega dežja ( 5 ) . Rezultati najnovejših raziskav o vplivu našega, do sedaj edinega visokega dimni- ka pri termoelektrarni v Trbovljah, so pokazale, da se je onesnaženost v sami dolini in na spodnjem pobočju Kuma zares precej zmanjšala, vendar pa sedaj zaznavajo onesnažen zrak, tudi poškodbe na vegetaciji, pozimi pa črn sneg na širšem območju, pa tudi na višje ležečem pobočju Kuma (6 ) . 4 The menace of racid rain; New Scientist, 1982, Nase okolje 3, 1983 ^ Za ali proti visokemu dimniku, Genügen schornsteine, Energie 1978, Naše okolje 1979 ^ Anketiranje v naseljih trboveljske občine, november 1984, Inštitut za geogra- f i jo, Ljubljana 90 Poleg širšega (alohtonega) onesnaževanja alpskih pokrajin ima velik pomen tu- di lokalno in regionalno (avtohtono). Pri tem je potrebno sicer poudariti, da alpska območja v glavnem nimajo posebno močnih onesnaževalcev, če mislimo ob tem na industrijske obrate tako imenovane "umazane tehnologije". Več to- vrstnih tovarn je v predalpskem svetu, posebno to velja za Slovenijo. V Alpah prevladuje predelovalna industrija z manjšimi količinami emisi j . Problemi pa nastopijo tam, kjer se v ozkih alpskih dolinah in kotlinah poleg in- dustrijskih ali obrtnih obratov koncentrirajo še naselja, ki ravno tako proizva- jajo precejšnje količine emisij v vseh treh agregatnih stanjih. Ekološko občutljivost reliefno razčlenjenih globokih, ozkih alpskih dolin in kotlin potencirajo še specifične klimatske poteze. Iz tesnih dolin in globokih kotlin se onesnaženost slabo širi, zato so te znane ne le po večji, temveč tudi po zaklju- čeni onesnaženosti. Ob temperaturni inverziji pa je širjenje zraka še slabše. Takrat je dolinski oziroma kotlinski zrak ujet in onesnaženost v njem naglo na- rašča. Inverzijska zračna plast zapre doline in kotline tudi na zgornji strani. Ker je v kotlinah in dolinah največ naselij, prometa, obenem pa je v njih narav- no čiščenje zraka slabo in večkrat nezadostno, je v tem eno od njihovih osnov- nih pokrajinskih navzkrižij. Ker je zaradi onesnaženega kotlinskega zraka posred- no prizadeto celotno okolje, so kotline in doline najbolj degradacijsko izrazite pokrajine, če ne dejansko pa potencialno. Na stopnjo kotlinske onesnaženosti vpliva poleg trajanja inverzije tudi višina inverzijske plasti. Pri nižji zaporni zračni plasti višji dimniki (npr. industrijski) pošiljajo škodljive pline izven ko- tline. Onesnaženje iz nizkih virov (gospodinjstva, promet) pa ostaja v kotlinah. V globokih kotlinah so zaporne plasti lahko tudi nekaj sto metrov visoko in tedaj ostaja v njih tudi industrijsko onesnaževanje ( 7 ) . Alpske reke imajo nekaj značilnosti, ki so zelo pomembne za njihovo naravno sposobnost prečiščevanja, pogojujejo pa tudi stopnjo onesnaženosti. Med temi gre vsekakor opozoriti na to, da imajo hudourniške alpske reke velike odtočne amplitude in zato tudi onesnaženost teh vodotokov koleba, od nizkih spomladi in jeseni ob višji vodi, do visokih ob nizkih vodah poleti in pozimi. Zato se manjši vodotoki, kakršni so v pretežni večini v povirnem območju Alp, mnogo prej onesnažijo kot reke z večjimi količinami vode. Hudourniške lastnosti alpskih rek se kažejo tudi v večji prodonosnosti, pa tudi v večjih količinah kisika v vodi. Mnogo bolj ekološko občutljivi kot alpski vodotoki so stoječe vode (primer Blej- skega jezera, pa tudi akumulacije na Savi). Praviloma imajo vse evropske drža- ve ocenjene svoje površinske vode s štirimi kvalitativnimi stopnjami. Od prve stopnje, ki predstavlja čiste površinske vode, primerne za pitje, pa do četrte stopnje, kamor spadajo popolnoma onesnažene pliotične vode. D. Radinja: Pokrajinske razsežnosti in značilnosti industrializacijske onesna- ženosti v Sloveniji, Geographica Slovenica 9/1979 91 Med alpskimi deležalmi moremo po skrbi za preprečevanje onesnaževanja vodo- tokov,po doslednem prečiščevanju tekočih odplak in po gradnji čistilnih naprav postaviti Švico na prvo mesto. Za vse reke in jezera v državi so postavili enot- ne zahteve ne glede na kategorizacijo in gospodarski vidik izkoriščanja posa- meznih vodotokov. Tako morajo po njihovih zakonih vse površinske vode izpol- njevati osnovne zahteve, da so sanitarno neoporečne, da omogočajo varno pre- skrbo s pitno vodo, da so primerne za namakanje, da omogočajo kopanje v re- kah in jezerih, da ne smejo pogojevati korozije kovinskih konstrukcij v vodi in da ohranjajo estetski videz. Ker reke pogosto tečejo po zelo prepustnih dolinah, so uvedli celo sedem stopenj prečiščevanja odplak, da ne bi ogrozili talne vode. V Švici danes obratuje več kot 600 večjih čistilnic za odplake, od katerih je ve- čina bioloških, okoli 100 pa jih ima glede na vrsto odplak še dodatno kemijsko prečiščevanje ( 8 ) . Že v uvodu je bilo omenjeno, da sodita kmetijstvo in rekreacija med tiste upo- rabnike prostora, katerih negativni vplivi na življenjsko okolje so manjši, pro- storsko bolj omejeni, lažje jih je obvladati, jim slediti, kot to velja za industri- jo in urbanizacijo. Pa vendarle naj le z nekaj primeri opozorimo, da se tudi pri teh oblikah človekovih dejavnosti pojavljajo škodljivi vplivi. Z intenzifikacijo kmetijske pridelave se je, predvsem po drugi svetovni vojni, močno začela večati tudi uporaba mineralnih gnojil in pesticidov. S tem se ,e bistveno povečal hektarski donos kmetijskih kultur, del umetnih gnojil pa >. z izpiranjem začel prehajati v talne in površinske vode ter povzročal onesmlenost voda z različnimi anorganskimi spojinami. Alpske pokrajine same po se;.; zara- di svojih reliefnih značilnosti nimajo tako ugodnih pogojev za kmetijstvo kot ravninska območja, zato so že zelo zgodaj skušali povečevati pridelke z upora- bo večjih količin umetnih gnojil. Vendar pa v zadnjih letih ugotavljamo, da so, ob spoznanju, da ima uporaba umetnih gnojil tudi vrsto stranskih, negativnih posledic, začeli precej omejevati njihovo uporabo. Za primer navajamo le gibanje povprečne uporabe dušičnih umetnih gnojil v petih alpskih deželah (podatkov za Jugoslavijo v literaturi ni ) . Tabela 3: država povprečna uporaba dušičnih gnojil v 1000 tonah kg n gnojil/ na hektar 1969/70 1983-53 1964-65 1969-70 Avstrija 23 73 121 31 Nemčija 365 785 1085 78,4 Švica 8 22 34 15,6 Italija 145 404 550 27,2 Francija 259 861 1243 37,7 (9 Standards for river quality and treatment plant effluents in Switzerland, Nase okolje 2/1980 92 Po letu 1970 pa se je ob vse večji osveščenosti kmetovalcev in apelih, da koli- čine umetnih gnojil le ne gre brezglavo povečevati, začela naglo zmanjševati uporaba anorganskih gnojih, tako da se je v nekaterih alpskih deželah med leti 1971-1974 uporaba umetnih gnojil zmanjšala od 20% v ravninah do 50% v hribov- skih predelih (9 ) . Z vzorčnim anketiranjem gospodinjstev v Radovljiški kotlini so ugotovili, da je povprečna uporaba umetnih gnojil 350 kg/ha. Umetna gnojila uporabljajo zlasti na nižinskih travnikih, pri predelavi krompir- ja, pa tudi drugih kmetijskih kulturah (10). Z opuščanjem kmetijskih površin so v alpskih predelih, na strmem reliefu, po- večani pogoji za erozijo in za zemeljske plazove. Tako so samo na Tirolskem med leti 1951-1976 plazovi in erozija poškodovali 60.500 ha kmetijskih površin (11). Vse oblike množičnega turizma predstavljajo tudi nenehno potencialno nevarnost za življenjsko okolje. Nekatere oblike negativnih vplivov so bile aktualne, a po- navadi vse premalo upoštevane že v preteklosti. Gradnja počitniških hiš in ho- telov ne predstavlja sprememb samo v estetskih vrednotah naravnega okolja, ampak izgubo večjih, običajno najkvalitetnejših površin, ki so prometno bolje dostopne, omogočajo lažjo gradnjo, komunalno opremljenost itd. Zahtevajo pa gradnjo poti, parkirnih prostorov, ki so v zimskem času večkrat prehodni šele, ko jih posujejo s soljo ali peskom, ki se potem odteka in prenaša na zemljišča ob cesti. Veliko težav v Alpah predstavljajo odpadki, ki so sestavni del sodob- nega turizma. To velja predvsem za nerazgradljive anorganske odpadke. Turisti večkrat povzročijo ogromne škode tudi s svojo neprevidnostjo, tu mislimo pred- vsem na požare, z neznanjem ob nabiranju endemičnega in reliktnega rastja. Vendar zaščita življenjskega okolja tudi v Alpah ne bi smela biti restriktivna, morala bi slediti razvoju gospodarstva in družbe v celoti. Postati bi morala del planiranja in predstavljati prvo etapo nadaljnjega razvoja. 9 Gernot Ruhl: Land und Forstwirtschaft und Umweltschutz. Alpen Institut, Heft 12, München 1979 ^ Dušan Plut: Uporaba (poraba) umetnih gnojil, zaščitnih sredstev in pralnih praškov v Radovljiški kotlini. Geographica Slovenica 14, 1984 11 Walter Danz: Ökonomie und Ökologie in der Raumordnung, Alpen Institut, Heft 8, München 1980 93