Langerholc
Ko se spomnim domovine ...
Ljubi moji! Ali poznate vi svojo domovino? Ali jo ljubite? Ali jo cenite in spoštujete, kakor zasluži? Tale vprašanja vstajajo v moji duši in ne morem drugače, kakor da jih naslovim na vas, najmlajše med rojaki. Radoveden sem, kako se bo glasil vaš odgovor. No, nič nisem radoveden. Saj vem, da mi boste od vseh koncev in krajev zatrjevali, da jo ljubite, da jo cenite in spoštujele.
Vendar se mi dozdeva, da jo še vedno premalo cenite. Ne smem tako govoriti. Drugače bom dejal: Premalo jo cenimo, ljubimo, spoštujemo in upoštevamo. Vsi! Kar vsi!   To  je naš  narodni  greh.
Kdo ne ceni vsega našega, kar je domačega, naših. starin, tega, kar je včasih krasilo naše domove! Namesto da bi take reči oddajali domačim krajevnim muzejem, jih prepuščamo tujcem, Seš saj to vse skupaj ni nič vredno.
Ali si že kdaj slišal človeka, ki se pači pred domačini v vseh. mogočih. narečjih, samo da bi zatajil blagoglasje domače govorice, ali da se pred iujci spakuje v vseh mogoeih jezikih, samo da bi zatajil svojo materino besedo. Gotovo bo to naš rojak__
To je sicer resnica, da nimamo v vsakem kraju rojstnih domov Can-karja ali Prešerna, toda kar tako brez imenitnejšili mož pa tudi ostali naši kraji niso. Pa sem zelo radoveden, če ve vsak Soričan za rojstno hišo slikarja Groharja, ali če ve vsak Svetoduhar za rojstni dom ondotnega rojaka pesnika Cegnarja? In koliko izmed vas ve, kje je vas Sorica, kje je Sv. Dub. pri Škof ji Loki?
Naše cerkve in cerkvice hranijo pod svojimi strehami marsikako zani-mivost in znamenitost. Pa mi, ožji rojaki, zanjo ne vemo. Prepričan sem, da vsak izmed vas zna našteti vsc banovine naše države in njih. glavna mesta, znamenitosti in krajevnih lepot svojega domačega kraja pa ne znate vsi našteti. Svet v velikem poznamo, svet v malem, svojo domovino, svoj • rojstni kraj pa vse premalo poznamo in ga premalo cenimo.
Več ponosa na svojo domovino bi vam rad vlil v vaše mlade duše. Ali veste, kaj je to: ponos. Ponos nima nobenega sorodstva z napuhom ali s prevzetnostjo, ponos ni nikakšen stric zaničevanja in posmehovanja, češ mi nekaj imamo, vi pa nimate, pač pa je v ponosu veselje in zavest, da je tudi naša doinačija, čeprav je majhna, vendarle vredna večje pozomosti in upoštevanja. Tisto posvetno puhlost bi vam rad zamoril, ki samo ubija in zaničuje, kar je našega, kar je domačega. Zaničuje naše kraje, ker so pač manjši kakor Berlin ali Pariz, zanicuje našo besedo, ker je Nemec ali Anglež ne razumeta, zaničuje naše starodavne narodne navade, ker jih drugi narodi ne poznajo.
Začnimo spoštovati sebe in srvoj narod in nikar se hlapčevsko in sužeaij-sko ne ponižujmo pred svetom. Hlapčevstvo in suženjstvo nas ne bo rešilo. Čotudi smo Slovenci Benjaminčki v veliki družini narodov, vendar smo tej družini že toliko dali, da nas ne sme biti sram in da zaslužimo v tej družini svoje življenjsko bivanje.                                                                                    
Ne učim vas sovraštva do drugili narodov. Sovraštvo mori in ubija. Ljubezen in spoštovanje do samega sebe in do svojega naroda ne obstoji v sovrastvu, v zaničevanju in v psovanju, pač pa v delu,
da bomo narod poštenjakov,
da bomo narod vrlih mož.          (Gregorčič.)