LETO XV. ST. 2 (677) / TRST, GORICA ČETRTEK, 21. JANUARJA 2010
www.noviglas.eu
SE7TIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L 353/2003 (conv. in L 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124 - 6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
asba razneži dušo
h zborov
zicniKon
Uvodnik
Andrej Bratuž
Mesec našega tiska
Novo leto se prične v januarju in s tem tudi stopijo pred nas razne obveznosti in datumi. Md temi je tudi praznik sv. Frančiška Šaleškega, ki je že od nekdaj zavetnik katoliških časnikarjev.
V	naslovu tega zapisa je mesec našega tiska. Zakaj pa? Tisk, na katerega tu mislimo, je katoliški tisk. Pri tem pa imamo v mislih ne samo verski tisk, ampak časopise in publikacije, ki se naslanjajo na krščanske vrednote. Poleg teh pa lahko štejemo sem še druge duhovne vrednote, ki ta občila ka-rakterizirajo. Poleg krščanskega etosa so tu še svoboda in demokracija, pri nas še posebej narodna identiteta in obramba, politični pluralizem in evropeizem, ki je danes tako aktualen. Vsa ta načela zagovarja in brani tudi naš tednik.
Na Slovenskem imajo vsi ti principi že staro tradicijo. Lahko zatrdimo, da se vse to zagotovo že kaže v delu in pisanju Antona Martina Slomška in v njegovem apostolatu ter obenem v široko zasnovanem izobraževalnem delu zlasti med štajerskimi in tudi koroškimi Slovenci. Posebej je to priš-
lo	do izraza v njegovih šolskih zamislih, zlasti v nedeljski šoli. To se kaže tudi v njegovih delih Blaže in Nežica in Drobtinice in še kje drugje. Z njm je tudi vzklila zamisel Družbe sv. Mohorja, ki je potem prav s tiskano besedo na Slovenskem širila versko in ljudsko kulturo, in tako tudi pri nas Goriška Mohorjeva družba. Danes se vse to plemenito delo nadaljuje. Če pišemo namreč o našem ali dobrem tisku, mislimo na vsa prej omenjena načela in značilnosti.
Kakšen pa je odnos tega tiska do cerkvene hierarhije? Tu imamo lahko različne odgovore. Na eni strani so npr. škofijska glasila, zlasti tedniki, kot so pri nas tudi italijanski verski tedniki v Trstu, Gorici in Vidmu. So pa spet časopisi, ki ne odvi-sijo od krajevnih ordinariatov oz. škofij, izražajo in zagovarjajo pa katoliška načela. To je tudi primer našega tednika. Naj tu spomnimo, da je to tudi teza, ki jo zagovarja vodilni sodobni francoski krščanski filozof novosholastik Jacques Maritain. Po njegovem mnenju je katoliški časopis lahko tako uradno glasilo cerkvene oblasti kot tudi list, ki ga odgovorno vodijo oz. urejajo laiki in ki prav tako zagovarja katoliška načela. V tem se lahko spet razpozna Novi glas.
Primorski Slovenci imamo zlasti po drugi svetovni vojni bogato bero na tem področju. Lahko začnemo pri Slovenskem primorcu v Gorici ali Tednu na Tržaškem in mimo Katoliškega glasa pridemo do današnjega Novega glasa, ki je nastal leta 1996 po združitvi med Katoliškim glasom in Novim listom. Poleg tega štejemo sem še druge časopise in revije. To so Mladika, otroški mesečnik Pastirček, Naš vestnik in beneški Dom, v Sloveniji pa je še Družina. Vsi ti zaslužijo našo podporo zlasti s tem, da jih razširjamo, priporočamo, beremo in z njimi sodelujemo oz. vanje pišemo. V glavnem danes vse te liste urejajo in v njih sodelujejo tako laiki kot duhovniki. Novi glas in še kako drugo glasilo sta vključena v vsedržavno Zvezo katoliških tednikov Fisc, ki povezuje ogromno število katoliških tednikov v Italiji in se njih uredniki po možnosti tudi udeležujejo skupnih srečanj.
Vse to kaže na vitalnost in razširjenost vseh teh naših časopisov oz. publikacij. Upajmo, da bo ves ta naš tisk tudi v prihodnje uresničeval svoje plemenito poslanstvo za vse nas.
EZTS in Trgovski dom
Potrebna so zagotovila za spoštovanje zakona 38/01
Med prehodom iz starega v novo leto so začele prihajati na dan vesti glede ustanavljanja Evropskega združenja za teritorialni razvoj, ki bi bilo zadolženo za učinkovitejše črpanje evropskih sredstev. Pri pomembnem projektu sodelujejo tri čezmejne občinske uprave, Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba. Danes, 21. t. m., bosta dva občinska sveta Gorice in Nove Gorice sprejela statut novega organizma. Občinski svet Šempetra-Vrtojbe pa bo to naredil v naslednjih tednih.
Vest o ustanavljanju tega novega organizma je zbudila precej zanimanja v goriški javnosti, v glavnem iz treh razlogov. V prvi vrsti zaradi tega, ker je to prvi resnejši poizkus na področju čezmejnega sodelovanja. To je po volitvah leta 2007 skoraj popolnoma zamrlo, posledično pa so se tudi ohladili odnosi med občinskima upravama Gorice in Nove Gorice. V drugi vrsti je zanimanje vzbudilo dejstvo, da je, na pobudo novogoriške občine, bil predlagan Trgovski dom za sedež EZTS. Dobronamerna pobuda je imela glavni namen, da se pomembna palača v središču Gorice ovrednoti in se tako sproži dolgo pričakovana obnova stavbe. Pri tem so nastali nekateri pomisleki, saj je namembnost Trgovskega doma določena na podlagi 19. člena
državnega zakona 38/01. Besedilo člena je sicer precej splošno, je pa določitev, da bodo v Trgovskem domu dobile svoj prostor slovenske in italijanske kulturne ter raziskovalne organizacije oz. društva. Prav zato sta tudi posegla Svet slovenskih organizacij za Goriško in goriška sekcija Slovenske skupnosti. Tretji razlog za živahno razpravo je bilo dejstvo, da se je pobuda EZTS-Trgovski dom pojavila z že dogovorjeno vsebino, kar je v Gorici presenetilo tako slovensko stvarnost kot tudi občinsko levosredinsko opozicijo. Dodaten vzrok za nekatere polemične posege pa je bila zahteva po italijanskem prevodu naziva Trgovski dom oz. po dodajanju novih podnaslovov. Neizpodbitno dejstvo je, da ostaja Trgovski dom pomemben narodni simbol ne samo za Slovence na tej strani meje, temveč mejo presega. Zato ne moremo biti ravnodušni do prihodnosti te edinstvene palače v mestnem središču Gorice. Ravno pri določanju njegove namembnosti je potrebna narodna strategija, ki bo imela jasen cilj, ob določilih zakona 38/01 za zaščito Slovencev. Če zamudimo ta vlak, resnično tvegamo, da se bo v tistih prostorih
ponavljala zgodba Narodnega doma v Trstu, kjer si je Tržaška univerza prilastila uporabo celotne stavbe. Ne pozabimo, da je Trgovski dom še vedno zaseden z nekaterimi državnimi uradi, za katere ni nobenih rokov za preselitev. Zaskrbljenost vzbuja tudi način, kako je v statutu napisan člen glede sedeža EZTS, saj je tu določen začasni sedež pri družbi Informest, v pričakovanju, da se pripravi prostor v Trgovskem domu. Poleg dejstva, da je ravno družba Informest pripravila vse papirje za EZTS, je legitimno vprašanje, ali bo sedež te ustanove kar tako izpustila iz rok, ko bodo prostori v Trgovskem domu pripravljeni? Dvom je več kot upravičen. Zato bi bilo potrebno spremeniti celotni člen in izrecno navesti, da je sedež EZTS
v	Trgovskem domu, ob spoštovanju namembnosti, ki izhaja iz 19. člena zakona 38/01. Glede prevajanja imena Trgovski dom pa je razprava brezpredmetna. Lahko tudi iščemo razne rešitve ob konstruktivnem sodelovanju, vendar ne pozabimo, da je naziv Trgovski dom že omenjen tako v zakonu 38/01 kot tudi v raznih deželnih in občinskih upravnih aktih. Odstopanje od imena Trgovski dom bi nam resnično prineslo več škode kot koristi in to ravno v trenutku, ko lahko postavimo jasne pogoje, saj EZTS brez slovenskega dela ne more nastati.
Julijan Čavdek
Pomoč Haitiju
OME Ns
4-
V
*
y PNQ
SLOVENSKA SKUPNOST
prireja
TRADICIONALNO PRIJATELJSKO SREČANJE OB ZAČETKU NOVEGA LETA
v petek, 22. januarja 2010, ob 19. uri
v gostilni Sardoč v Prečniku (občina Devin-Nabrežina)
Ob strašni naravni katastrofi, ki je prizadela prebivalce najrevnejše južnoameriške države, Haiti, sta goriška nadškofija in tržaška škofija sporočili, da naj denarna sredstva za pomoč preživelim v katastrofalnem potresu nakažemo na te bančne račune:
Caritas Italiana - poštni račun št. 347013, navedite namen: "Emergenza terremoto Haiti", ter Carita' diocesana di Gorizia onlus
-	poštni račun: št. 10289494 ccb Credito Cooperativo di Ludnico Farra e Capriva EU IBANIT15 o086 2212 4010 0400 0323 364, navedite namen "Emergenza Haiti".
V	bližnji Sloveniji pa lahko denarno pomoč nakažete na TRR: 02140-0015556761, namen: Haiti in sklic: 8400.
Kobarid / 40. Srečanje Slovencev
Videmski in posoški rojaki
Od Expoja do hitre železnice in uplinjevalnika
Protislovja italijanske politike in Trst
V kobariškem Kulturnem domu so pripravili 40. srečanje Slovencev videmske pokrajine in Posočja. Tokrat je zbrane pozdravil tudi predsednik države Danilo Turk, ki je poudaril pomen srečanj za ohranjanje slovenskega jezika in kulture med Slovenci v Benečiji, Reziji in Terskih dolinah.
na srečanja so namenjena opozarjanju Ljubljane, pa tudi Trsta, Gorice in Vidma, da obstajajo v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini srčni ljudje, na katere ne smejo pozabiti", je dejal Darko Likar, eden od ustanoviteljev srečanj. Kulturni delavec iz Terskih dolin Igor Černo je opozoril, da je finančna kriza
"V teh letih smo Slovenci z obeh strani meje doživeli lepe in tudi težke trenutke. Novolet-
predvsem velika priložnost za vse, saj "naš slovenski jezik in kultura predstavljata veliko bo-
gastvo, ne le na zgodovinskem, kulturnem in identitetnem področju, pač pa tudi v gospodarstvu, česar ne bi smeli pozabiti". Vendar pa kriza predstavlja le dober izgovor za zmanjševanje dejavnosti na področju jezikovne politike, pravi Černo, ki so se z napori začela v zadnjih dvajsetih letih. "Od Slovenije pričakujemo intenzivnejše sodelovanje z ustanovami naše skupnosti. Nekakšni vaši ambasadorji smo, zato nas ne pustite same", je zaključil Černo. To je obljubil tudi predsednik države Danilo Turk, ki je menil, da je bilo doslej premalo narejenega za priznanje in dosledno spoštovanje Slovencev v videmski pokrajini.
Jubilejno, štirideseto srečanje, ki so ga popestrili z bogatim kulturnim programom, so organizirali Upravna enota Tolmin ter občine Bovec, Kobarid in Tolmin. Zaslužnim kulturnim delavcem so namenili dve priznanji - državni sekretar Boris Jesih je v imenu Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu izročil priznanje rezijskemu rojaku Luigiju Palettiju za zasluge pri ovrednotenju in uveljavljanju rezijanskega slovenskega narečja in ohranjanju režij ansko-slovenske kulturne dediščine. Priznanje Pasquala Guiona pa je tokrat pripadlo Kulturnemu društvu Ivan Trinko iz Čedada.
Predsednika SSO in SKGZ
Pismo pristojnim v Rimu
Predsednika krovnih organizacij Slovencev v Italiji Rudi Pavšič in Drago Štoka sta naslovila pismo na vladnega podtajnika pri predsedstvu italijanske vlade Gian-nija Letto, predsednika senata Renata Schifanija in na predsednika poslanske zbornice Gian-franca Finija. V dopisu predstavnika manjšine opozarjata naj-
višje institucije italijanske vlade na velike težave slovenske manjšine in izražata zaskrbljenost zaradi primanjkljaja 1 milijona evrov, ki ga vlada ni vključila v večnamenski odlok lanskega decembra. Visok primanjkljaj hudo ogroža razvoj manjšine, saj se na tak način močno ohromijo njene dejavnosti, zato Pavšič in Štoka iz-
ražata upanje, da ga bo vlada vključila v protikrizni odlok. Zaščitni zakon št. 38 iz leta 2001 bi moral zagotavljati reden do-liv prispevkov, brez zadostnega finančnega kritja pa postane dejansko brezpredmeten. Pismo sta predsednika krovnih organizacij poslala v vednost tudi predsedniku Dežele Furlanije Julijske krajine Renzu Tondu. Z namenom, da bi neposredno poročala najvišjim državnim organom o stanju v manjšini, predsednika krovnih organizacij prosita za sprejem v Rimu.
Pismo uredništvu
Kdo ribari v kalnem?
u
S
lovenski veto slovenski televiziji"? je naslov zanimivega zelo zaskrbljujočega članka v božični številki Doma, časnika Slovencev v videmski pokrajini. Pisec članka se navezuje na sestanek v Vidmu, kjer so obravnavali možnost, da bi Dežela zajamčila vidljivost javnega radiotelevizijskega signala, ki naj bo na razpo-
lago za oddaje v vseh manjšinskih jezikih naše dežele na celotnem deželnem območju. Pobuda je zanimiva in vredna upoštevanja, saj vsi že od nekdaj opozarjamo na krivico, da so Slovenci na Videmskem prikrajšani za slovenske programe. Zaskrblja pa izjava deželnega odbornika za kulturo Molinara, ki jo pisec članka navaja, da naj bi se "po-
Na dnu...
membni krogi slovenske manjšine" temu upirali in zahtevali, da se vidljivost programov Rai3bis še naprej omeji le na Tržaško in Goriško. Na vprašanje o izvoru neobičajnega veta naj bi odbornik potrdil, da gre za "zelo močno in vplivno politično osebo v Demokratski stranki iz vrst slovenske manjšine" in da se njegova izjava opira na pisne dokaze. Možnosti sta v glavnem dve. Prva je, da deželni odbornik za kulturo laže in hoče s tem očitno sejati razdor znotraj slovenske narodne skupnosti in v njenih odnosih z ostalima manjšinskima skupnostima v FJk. To bi bilo zelo hudo in vredno glasne obsodbe. Druga in še hujša možnost je ta, da je med nami nekdo, ki igra čudno in nevarno igro, zlorablja vplivno politično funkcijo ter spletkari na koži interesov naše skupnosti. Tako zadržanje bi v enem zamahu izničilo večletna prizadevanja vseh, ki se trudimo, da bi se vprašanje vidljivosti slovenskih programov vendarle rešilo na najboljši način. Predsednik italijanske vlade nas je že privadil tudi na tretjo možno opcijo, in sicer da je pisec članka "napačno razumel politikove izjave". Preden omenjenega odbornika uradno zaprosim za pojasnila, bi pa rad izključil drugo možnost, ki je zame najbolj srhljiva. Če se kdo od bralk ali bralcev naših časopisov prepoznava v "vplivni politični osebi", naj se, prosim, javi in naj pojasni svoje stališče!
Igor Gabrovec, deželni svetnik
Po širitvi Evropske unije in schengenskega območja bi Trst rad postal osrednja referenčna točka v svoji geopolitični danosti v prometnem, energetskem in pristaniškem prometu v severnem Jadranu. Zato skuša na vse načine uveljaviti to svojo težnjo, zagovarjajoč raznovrstne pobude, ki bi mu prinesle dobičkonosne posle, ne da bi tudi sam kaj specifično svojega k temu doprinesel. V tem smislu namreč preračunava, da bi podjetniki prišli od zunaj, pa naj bodo to zasebni ali državni posegi-
Začelo se je, kot znano, z naivnim pričakovanjem, da bo Trst izbran za organiziranje mednarodne razstave Expo (ne da bi razpolagal z vsaj delno urejenimi površinami in sodobnimi prometnimi povezavami). Ponujal je področje Starega pristanišča, delno vezanega na prosto carinsko območje na temelju mednarodnih obveznosti, glede katerega še tečejo pravde na sodiščih. Na ogled mesta so bile sicer povabljene razne mednarodne organizacije, ki so javno pohvalile njegove lepote, a solidna večina držav je na koncu glasovala za špansko Valencio.
Sledilo je veliko zavzemanje za zgraditev hitre železniške povezave med Lizbono in Barcelono prek Francije in Padske nižine do Trsta in dalje prek Slovenije in Madžarske do Kijeva v Ukrajini. Načrt podpira tudi Evropska unija, ki je pripravljena pri njem tudi finančno sodelovati. Uresničitev takšne sodobne prometne povezave je odločno podpiral tudi nekdanji predsednik FJk Illy. Ko so bili objavljeni prvi okvirni načrti, pa je močno "splahnelo" navdušenje nad podzemskimi predori z ostrimi ovinki vred pod zaščiteno Dolino Glinščice v smeri Divače in Kopra. V medijih so se začeli kritično oglašati izvedenci z raznih področij, ki so načrt ocenili kot neracionalen, tvegan z več vidikov in finančno nevzdržen. Tudi sama povezava s tržaškim pristaniščem je preveč
zapletena. Sedaj italijanska stran ob tihi podpori dežele FJk že nekaj časa neuradno izraža razne pomisleke na omenjene načrte. Navzven sicer ponavlja, da je omenjena povezava še vedno "prednostnega značaja". Oglasil se je sam prometni minister Ca-stelli (Severna liga), ki je na septembrskem srečanju v Ljubljani v zasebni obliki izrazil pomisleke glede višine financiranja povezave, sedaj pa zanika, da njegova vlada razmišlja o ponovnem pregledu izdelanih načrtov. Vsi sedaj radovedno čakajo na "avtentično" stališče Italije in verjetno tudi Slovenije na napovedanem srečanju konec meseca v Ljubljani.
Za boljše razumevanje oklevajočega italijanskega stališča je treba povedati, da bo leta 2013 dokončana hitra železniška proga Celovec-Gradec in bo zato postala aktualna povezava te proge
drugim evropskim državam. Nekateri tržaški	krogi
pričakujejo kakšno udeležbo pri uživanju določenih ugodnosti za mesto, zato odločno	zagovarjajo
gradnjo vsaj enega uplinjevalnika, ki ga rimska vlada tako rekoč vsiljuje tudi Sloveniji, kakor da je ne zanimajo negativne posledice na celotno območje zaliva, od turizma do pristaniškega prometa. Isti krogi pa se stalno pritožujejo nad konkurenčnostjo koprskega pristanišča in skušajo zavirati širjenje njegovih storitev, sklicujoč se na sprejeto načelo o povezovanju vseh severnojadran-skih pristanišč. Tako pred dvema letoma tržaški krogi niso sprejeli prošnje Luke Koper za upravljanje lesnega pristanišča pod Škednjem. Prav v teh zadnjih tednih pa so isti krogi zagnali velik vik in krik, češ da jim je Koper izpodnesel velik posel s pretovorom banan za Srednjo in Severno Evropo. Ali smo v Evropi ali v Srednji Ameriki bananskih republik?
Navedli smo nekaj najznačilnejših konkretnih primerov ravnanja italijanske strani do raznih
s petim evropskim koridorjem od Benetk prek Tablje v Kanalski dolini. To povezavo bo potem lahko podaljšati od Gradca do Kijeva.
O uplinjevalnikih v Tržaškem zalivu je bilo že dosti povedanega. Italija utemeljuje njihovo gradnjo z gospodarsko potrebo po tem viru energije na svojem notranjem trgu, dejansko pa je mišljeno preprodajanje plina
Povejmo na glas
gospodarskih posegov na našem ožjem in širšem območju, glede katerih prizadeto prebivalstvo ni bilo predhodno niti ustrezno obveščeno, da bi se o njih lahko vsaj posredno izrazilo. Žal Trst vse preveč pasivno sprejema, kar mu drugi ponujajo, namesto da bi si sam začrtal smernice sprejemljivega razvoja, ki ga potrebuje.
Alojz Tul
Šola naj ima poslanstvo sožitja
Dobro se zavedamo, da pogostoma zahtevamo od šole zelo veliko in celo preveč. Šola naj bi kar sama vzgojila otroke v zrele in odgovorne osebnosti, šola naj bi kar sama posredovala najmlajšim in odraščajoči mladini vrednote na način, da bi nove generacije res vsrkale vase najboljši del naše izkušnje, šola naj bi ne nazadnje kar sama usposobila učence in dijake, da bi ti z utrjenimi delovnimi navadami kasneje dosegali v svojem poklicu lepe, če že ne kar vrhunske rezultate. Ob teh in še mnogih drugih zahtevah pa pozabljamo, da šola lahko med vsemi dejavniki najbolj učinkovito vzgaja razumevajoče sožitje med svojimi gojenci, saj v njej otroci živijo skupaj z drugimi, tudi drugačnimi vrstniki in se učijo z njimi vzpostavljati primerne in v vseh smislih koristne odnose. In ta vidik, učenje razumevajočega sožitja, je med vsemi drugimi daleč, ampak zares daleč najpomembnejši in najdragocenejši. To še posebno v času, ko se v državi kopičijo težave s priseljenci, ko družba in predvsem vladajoča politika ne more do njih najti pravega pristopa in ko se celo zdi, da s svojimi posegi dela točno tisto, kar je najmanj prav in kar ustvarja vse večje in večje napetosti. Na tej ravni urejanja, bolje neurejanja odnosov s priseljenci, vladajoča politika posega tudi v šolo, ker imajo priseljenci pač otroke, ki vse bolj napolnjujejo tukajšnje razrede. Kar 6,4% šoloobveznih otrok, se pravi okrog 630 tisoč, je "tujcev", od tega kar dve tretjini v severnem delu Italije. V
prejšnjem šolskem letu je bilo v 490 šolah več kot 30% "tujcev", v več kot tisoč šolah pa je bilo otrok priseljencev le nekaj manj. Te številke so za vladajočo politiko pravi alarm, na katerega pa se odziva na že znan način, namreč s sunkovitim občutkom ogroženosti. Kot naj bi priseljenci odjedali delo brezposelnim Italijanom, izjave so točno takšne, kako naj bi otroci priseljencev ustvarjali za domače učence slabe in vedno slabše pogoje. V preveliki meri zato trpi didaktika, naši otroci so oškodovani, problem jezika jemlje učiteljem čas, zato je pristojno ministrstvo poslalo šolam okrožnico, naj bi z naslednjim šolskim letom pričeli postopoma uvajati ukrep, po katerem v razredih ne bo smelo biti več kot 30% "tujcev". Komentar: problematika multietnične šole zagotovo ni lahka, toda ob napovedanem uvajanju razmerja med domačimi in "tujimi" otroki se samo od sebe postavlja bistveno vprašanje: kje se bodo naši in "tuji" otroci učili sobivanja in sožitja, če ne tudi in predvsem v šoli? Kako bodo naši otroci živeli z otroki drugih narodnosti, če bodo že v šoli razdeljeni med naše in tiste druge? Kaj jim ne bo ta razdeljenost že v zgodnjih letih vcepila v dušo prepričanje, da sožitje z drugimi in drugačnimi oziroma s tistimi, ki so k nam prišli, sploh ni možno? Kaj ne bomo na ta način našim in "tujim" otrokom vsilili prepričanja, da je sožitje z drugačnimi neuresničljiva pravljica, ki si jo morajo čim prej izbiti iz glave?
Janez Povše
OH, NE SKRBITE ! ZAGOTAVLJAM VAM, DA VAM 30 TU V NEBESIH DOVOLJ SAMO LJUBEZEN !
Dv
GORICA
KCLB: razstava Fašizem in Slovenci
"Podoba ponižane in razžaljene človečnosti'
žično zatrli, ni pametnega razloga za optimizem. Zakaj prazna je že sama zunanjost takšnega zamreženega in zastraženega kraja -šotori, barake, pogradi, stražni stolpi, latrina, ambulanta, kotel. Ljudje za žico, ljudje pod stražo, ljudje v repu z menažkami v rokah, sestradani, umazani, bolni
-	takšna podoba življenja, ostudna in groba, ne more biti drugačna kakor podoba ponižane in razžaljene človečnosti, podoba
poteptanega človeškega dostojanstva". (Filip Kalan, Veseli veter, Ljubljana 1975, str. 233)
Filip Kumbatovič je v tem od-
stavku skoraj v celoti ponazoril vizualni repertoar, ki ga vsebujejo dela slovenskih likovnih umetnikov, nastalih v italijanskih koncentracijskih taboriščih. In teh del je presenetljivo zelo veliko. Veliko porisanih listov, nekaj manj naslikanih platen in sem ter tja še kakšen kip, to je likovna bera, ki je nastala v klavrnem taboriščnem okolju.
Vse te podobe in upodobitve niso nastale zato, ker so Italijani v na-
sprotju z Nemci to likovno početje dovoljevali, ampak očitno zato, ker so dela spontano privrela na dan iz umetnikov samih kot
Ko je mešani pevski zbor Lojze Bratuž pod vodstvom dirigenta Bogdana Kralja v četrtek zvečer, 14. t. m., odpel Bratuževo pesem Kra-guljčki, se je v Kulturnem centru Lojze Bratuž ustvarilo posebno vzdušje, ki je naredilo odprtje razstave Fašizem in Slovenci še posebej slovesno. Odprtje so soblikovali ravnateljica Centra Bratuž prof. Franka Žgavec, zgodovinarka iz Goriškega muzeja Nataša Nemec, direktor Muzeja novejše zgodovine iz Ljubljane dr. Jože Dežman ter dr. Iztok Durjava, ki je lepo razstavo tudi pripravil za Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Goriška razstava je ponovitev razstave v Ljubljani. Predstavitev, ki jo je dr. Durjava podal v Gorici, objavljamo v celoti, ker nam prikazuje namen razstave in seveda tudi imena najbolj značilnih risarjev in slikarjev, ki so s svojimi deli pustili trajen spomin na življenje v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Zgodovinarka Nataša Nemec je na odprtju razstave povedala, kje vse po širnem svetu počivajo primorski fantje, ki so izgubili svoja mlada življenja med drugo svetovno vojno, in o
tem, kako bi bilo prav, da bi izve-	nika razstave, v katerem bodo podeli za vsakega od njih, kje leži	leg strokovnih esejev objavljene
pokopan, dr. Jože Dežman pa je	tudi zgodbe še živečih pričevalcev
izrazil veselje nad goriško razsta-	trpljenja slovenskih ljudi pod
vo in sodelovanjem s Centrom	fašizmom. 'Taborišče je taborišče,
Bratuž, istočasno pa je tudi napo-	za človeka, ki so mu vzeli osebno
vedal skorajšnji izid kataloga-zbor-	svobodo, da bi ga psihično in fi-
ustvarjalna nuja. Umetniki tedaj niso zavedno snovali likovnih dokumentov, saj so ti šele kasneje postali dokazi zatiralske prakse, ampak so beležili vtise taboriščnega vsakdana, včasih kar brezčutno mirno in neprizadeto, celo suhoparno. Slikali so podobe životarjenja, nesmiselnega ždenja daleč od doma in daleč od svojih. Slovenski slikarji v italijanskih taboriščih niso bili prisiljeni risati z ožgano vžigalico, kot je to počel Vladimir Lakovič v begun jskih zaporih, in ni jim bilo treba risati na drobne lističe papirja, da bi jih lažje skrili pred nacisti, kot sta to počela Vlasto Kopač v Dachauu in Jože Polajnko v Mauthausnu.
V italijanskih taboriščih večinoma ni bilo težav s slikarskim materialom. Slikarjem so ga svojci pošiljali v paketih ali so ga dobili celo od članov taboriščnih uprav. Ti so se kar radi dali portretirati, še posebej če je bil portretist slikar in kipar takšnega kova, kot je bil Nikolaj Pirnat, prvak slovenske risarske umetnosti. Pa tudi sicer so bili fašistični oblastniki prepričani, da nimajo česa skrivati, in je bilo torej neprostovoljno koncentriranje ljudi, v tem primeru predvsem Slovencev, za dediče veličastne tisočletne kulture povsem normalno.
V italijanskih taboriščih so torej veliko risali. V nasprotju z nemškimi taborišči pa skoraj nimamo nobenih dokumentarnih filmskih posnetkov italijanskih taborišč.
/stran 15
SLOVENSKA SKUPNOST
| Deželno tajništvo
Sedanjo krizo lahko prebrodimo z enotnim nastopanjem
drugi strani pa so se strankini voditelji obvezali, da bodo o nastali situaciji obvestili pristojne slovenske institucije, naj se še bolj aktivno vključijo v reševanje kriznega stanja, s tem da italijanske državne in lokalne oblasti opozorijo na spoštovanje zakonskih obvez in obljub.
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je tudi ocenilo več predlogov, ki so prišli v javnost glede reforme znotraj organiziranosti slovenske narodne skupnosti v Italiji. SSk sicer podpira prizadevanja za iskanje čim boljših rešitev s skupnim nastopanjem, pri tem pa ocenjuje, da se mora vsakdo bolj potruditi na svojem področju. V ta namen pričakuje od slovenske senatorke aktivnejšo vlogo v parlamentu, predvsem pri stikih z vlado, ki jih glede letošnjega proračuna in sredstev za manjšino žal skorajda ni bilo, ker je pač članica opozicijske stranke. Zato se v tem trenutku še jasneje kaže potreba po zbirni stranki Slovencev v Italiji, ki bi
bila nekoliko bolj neodvisna od obeh političnih opcij v državi. Obenem SSk ocenjuje, da so enostranske poteze, kot je bil to predlog Iztoka Furlaniča v Deželni komisiji za Slovence, popolnoma neproduktivne, če ne celo škodljive, saj učinkujejo le tako, da privedejo samo do dodatnih in nepotrebnih napetosti. Krovni organizaciji bi zato morali poiskati skupne rešitve, tudi s ciljem, da se sredstva nekoliko bolj smotrno delijo, predvsem pa bolj učinkovito porabijo za ohranjanje in krepitev slovenstva v zamejstvu, za kar so pravzaprav izključno namenjena.
Slovenska skupnost je ocenila razne predloge o strnjenosti narodne skupnosti in pozive k skupnemu nastopu, da se čim bolj uspešno prebrodi sedanje krizno stanje. Taki pozivi so v tem trenutku pozitivni in slovenska stranka bo aktivno sodelovala pri omizjih, kjer bo kot samostojna politična stranka sprejeta. Njeni izvoljeni predstavniki imajo namreč svojo,
slovensko stranko, in je SSk kot stranka torej sogovornik krovnih organizacij in posameznih Slovencev v vsedržavnih strankah. Obenem pa SSk ocenjuje, da je nujno, da se ponovno aktivira manjšinska predstavniška skupina, ki se je ob krizi SSG konec lanskega leta po dolgem času zbrala v Gorici. Ocena SSk pa je, da bodo vsi napori na koncu neproduktivni, če se bodo omejili na delno reševanje problematike organiziranosti slovenske narodne skupnosti. Omejevanje iskanja rešitve le na finančno plat ali na strukturo civilne družbe bo neplodno, če ne bo vključilo tudi politične ravni, ki se mora čim bolj približati enotnosti tudi pri političnem nastopanju Slovencev v Italiji. Tajništvo je potrdilo tudi program novoletnega sprejema SSk, ki bo v restavraciji Sardoč v Prečniku v petek, 22. januarja. Poleg predstavnika slovenske vlade je napovedal svojo prisotnost tudi predsednik deželne vlade Renzo Tondo.
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti se je sesta-
lo	v četrtek, 14. januarja, na strankinem sedežu
v	Nabrežini in nastavilo delo za začetne mesece novega leta. Srečanje je vodil deželni tajnik Damijan Terpin. Slovenska skupnost je tudi v prazničnih dneh pozorno sledila dogajanju znotraj slovenske narodne skupnosti v Italiji. Še posebno pozornost je namenila vprašanju finančnih prispevkov, ki jih Italija namenja slovenski narodni skupnosti in ki so že drugo leto zapored tarča vladnega klestenja proračuna. Če se je prejšnje leto izšlo tako, da je bil manjkajoči del naknadno namenjen, je letos situacija veliko bolj zaskr-
bljujoča, saj iz dneva v dan plah- financiranja, nijo razne obljube, ki so bile da- Slovenska skupnost ocenjuje, da ne glede nespremenjene ravni je sedanje krčenje sredstev italijanske vlade in deželnega odbora zelo huda kršitev pravic slovenske narodne skupnosti. Slovenska skupnost je in bo v tej situaciji naredila vse, kar je v njeni moči, da se stvari vrnejo na pravo pot, predvsem v sodelovanju z manjšinskimi poslanci iz Južne Tirolske in Doline Aosta v rimskem parlamentu. Predvsem pa namerava pritisniti na deželno vlado, ki iz lastnih sredstev ni predvidela enega samega evra za našo manjšino. Po
EEBBMBasmamaasaamBcai
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
| Predstavitev premierne igre
Upravljanje SSG je sedaj pod nadzorom
T^oudaril bi, da sva odv.
1-^ Berdon in podpisani J. zgolj izvedenca, ki sta bila poklicana zato, da bi ponovno oživila dejavnost SSG. Položaj gledališča je bil še do pred nekaj meseci izredno hud. To delo sva speljala ob podpori javnih ustanov: zajamčena nam je bila določena vsota denarja in s to razpoložljivostjo smo v sodelovanju z vodilnim kadrom SSG - ki je nedvomno strokovno podkovan -sestavili načrt, ki naj bi gledališču omogočil delovanje za leto 2010. S tem budgetom bomo skušali zastaviti tudi rešitev za kronični primanjkljaj SSG. Finančna sredstva naj bi z omejevanjem stroškov in s zasnovanimi programi brez velikih težav omogočila tako uravnotežiti redne račune gledališča kot tudi nekoliko nadoknaditi pri-
manjkljaj. Upravljanje SSG je torej pod nadzorom", je dejal izredni upravitelj SSG Paolo Marchesi po tiskovni konferenci, na kateri so v petek, 15. januarja, predstavili premierno predstavo letošnje abonmajske sezone SSG. Marchesi je razčlenil tudi posamezne postavke denarne vsote, ki znaša 1,8 milijonov evrov: "Dežela FJK je zagotovila 600.000 evrov iz fonda, ki ga država namenja slovenski manjšini, in
250.000 evrov iz lastnega strukturnega sklada; tržaška občina bo prispevala približno 180.000 evrov (dejanskim 50 tisočim evrov je treba prišteti še razrešitev dolgov, ki jih je SSG imelo z občino), pokrajina Trst 30.000 evrov, Republika Slovenija pa okrog
200.000 evrov". Poleg teh sredstev je treba dodati še redne prihodke, ki naj bi jih zagotovila
tudi izredna podpora članov gledališča. "S to vsoto bi morali tako kriti stroške za program, osebje in za dvorano Kulturnega doma: morda bi celo imeli tudi finančni presežek, ki bi pripomogel k saniranju strukturne neuravnoteženosti gledališča". Na vprašanje pa, ali je taka rešitev trajne narave ali pa se bo prihodnje leto krizno stanje ponovilo, je pooblaščenec izjavil, da "najin mandat poteče 30. junija 2010, nato bodo člani gledališča ponovno prevzeli upravo ustanove". Odtlej bo prihodnost SSG slonela na njihovih ramenih.
Najbolj zahtevna naloga izrednih upraviteljev ni bila po Marchesijevih besedah finančne narave (številke so pač številke), temveč človeške, saj sta morala ponovno stkati mrežo kadrovskih sil SSG, ki so bile pod hudo psihološko stisko. Na vprašanje, zakaj pa je do vse te afere (finančne in delovne) sploh prišlo, je poo-
bezni kot alibiju za življenje. Ob Magelliju je sedel tudi mlad scenograf Lorenzo Belci, ki se je pri pripravi odrske postavitve posluževal industrijskih materialov. Spregovorila sta še dva igralca predstave, in sicer Lara Komar, ki je ganjeno obnovila človeške
preizkušnje zadnjih petih mesecev v SSG, in Danijel Malalan, ki je k projektu pristopil kot svobodni umetnik.
IG
blaščenec kratko malo odvrnil, da bi bilo treba to vprašanje postaviti prejšnji upravi...
Tiskovna konferenca pa je bila predvsem namenjena predstavit-
vi	prve predstave v letošnji sezoni, Čehovi trilogiji Uh, ljubezen, ki nosi podnaslov Začnimo zno-
va (s tremi), ki bo 21. januarja (pred premiero bo ob 19.30 odprtje razstave umetnice Megi Pe-peu). Predstava namreč združuje enodejanke O škodljivosti to-
baka, Medved in Snubač. Umetniški vodja SSG Primož Bebler je dejal, da je predstava že sama na sebi nepozabna in to zaradi pogojev, v katerih je nastajala: zaradi finančne krize, ki je prizadela gledališče, je bilo namreč vse pod vprašanjem. Z njim se je strinjal
režiser predstave Paolo Magelli, ki pa je novinarjem raje spregovoril o snovni teži teh zgodnjih Čehovih del, v katerih je veliki ruski dramatik razmišljal o lju-
21. januarja 2010
Kristjani in družba
Petnajst mladih v koči sv. Jožefa v Žabnicah
Beli izziv Mladinskega doma
Mladinski dom iz Gorice je od 27. do 29. decembra lani priredil zimo-vanje v koči sv. Jožefa v Žabnicah, imenovano Beli izziv.
Najprej se zaustavimo pri imenu, zakaj izziv?
Izziv je v skavtskem žargonu tista dejavnost, pri kateri se človek postavi pod vprašaj, na terenu preveri svoje znanje in svoje psihofizične sposobnosti, se pomeri s trudom in naporom, se primerja z vrstniki, skratka se popolnoma spusti v igro. Navadno predstavljata tako program kot sam potek neznanko in presenečenje obenem. Že s tem, da kdo sprejme tak izziv, ima v žepu pol uspeha. Vedno manj je namreč mladih, ki si upajo v take "prezahtevne" pustolovščine.
Pri Mladinskem domu pa imenujemo izziv tiste dejavnosti, namenjene mladim, ki potekajo v glavnem v naravi in terjajo od udeležencev samo nekaj dobre volje in primerno razpoloženje, nikakor pa ne šolskega pristopa. Izziv zato, ker odzvati se takemu vabilu ni več samo po sebi umevno, čeprav gre za dogajanja, na katera so pred leti mladi komaj čakali in ni jih bilo treba prositi, da bi se nanje prijavljali, samo da niso ostali doma.
Dandanes ni več tako. Če človek vpraša mlade, ali bi radi šli preživet nekaj dni na sneg, tvega, da dobi take odgovore: Pa kdaj bomo vstajali? Ali bomo imeli dovolj
prostega časa? Bomo med programom lahko delali, kar hočemo? Ne bi se rad "odpovedal" počitnicam: doma lahko vstajam, kadar hočem, potem imam na razpolago televizijo, računalnik, play sta-tion itd. Naj v dokaz navedemo le en podatek: ob zapadlosti termina za vpis smo šteli lahko le dve dokončni prijavi na kasnejših petnajst.
Opažamo, da včasih starši nimajo zadostne moči ali vpliva na svoje otroke v puberteti, da bi jih spravi-
li	na podobne organizirane dejavnosti, žal nekateri celo odobravajo njihove odgovore, češ ubogi, naj se med počitnicami odpočije od šolskega huda....
Zanimiv je podatek, ki je tudi na zimovanju neizogibno privrel na dan, in sicer, da marsikdo od omenjenih pubertetnikov doma sploh ne pomaga pri hišnih delih, marsikdo je prvič pomival posodo, marsikomu še pospravlja sobo mama. Sklepamo lahko, da bi se morda nekateri otroci raje odloča-
li	za nekajdnevne drugačne počitnice, če bi se jim le-te ponudile kot alternativa delu in ne samo lenarjenju.
No pa pojdimo zdaj k stvari. V Žabnice so se poleg gojencev Mladinskega doma odpravili še drugi člani, skupno jih je bilo petnajst. Spremljali pa so jih ravnatelj in trije pomožni vzgojitelji. Zbrali so se v nedeljo, 27., na sedežu, po kratkem uvodu so se peš odpravili... k maši, pri sv. Ivanu so na ne-
deljo Svete Družine bili deležni posebnega blagoslova otrok. Ko so se z dvema kombijema pripeljali v Žabnice, so si najprej uredili ležišča, pojedli ter se preoblekli in se odpravili na sneg. Glede na to, da niso imeli sank in podobno, so si za spuste z vzpetin pomagali z najlonskimi vrečami, deskami ali kar brez nič. Največ zabave je zagotavljal petsedežni bob, ki so ga izdelali iz izposojene stare strešne pločevine. Ob mraku so se vrnili na toplo in se po skrbnem "obredu" preobuvanja, preoblačenja in po potrebi sušenja opreme, ki se je ponavljal ob vsakem vstopu v kočo, zbrali okrog mize. Večer je sproščeno potekal ob igrah, ogledu risanke o Božiču, ob pogovoru o pomenu rojstva, predvsem o vlogi in poslanstvu mame. Po nepričakovano okusni večerji (gobova juha, hrenovke, zelenjava) pa so vse do večerne molitve za lahko noč imeli glavno besedo med igro taki ali drugačni morilci, ki pa jih je pozorno ljudstvo vsakič izsledi-
lo.	Pred spanjem so se nekateri udeleženci med nočnim pohodom v vas prepričali, da v Zabni-cah ni mogoče videti belega zajca z dolgimi črnimi uhlji. Še zdaj ne vemo, zakaj so se tej stvari tako čudili, da so o njej premišljevali še dolgo v noč in še celo naslednje dni.
Drugi dan je potekal v znamenju občudovanja narave med dopoldanskim izletom po zasneženi strugi potoka. V lepem jasnem
In memoriam
Duhovnik Andrej Sedej
V	torek, 12. januarja, se je v Cerknem velika množiča poslovila od duhovnika Andreja Sedeja, ki umrl 8. januarja v 56. letu starosti. Rajni gospod Andrej je bil pranečak go-riškega nadškofa dr. Frančiška Borgie Sedeja. Rodil se je sicer v Ljubljani, vendar je od rojstva živel pri Anžigovcu v Cerknem, v nadškofovi rojstni hiši.
Posvečen je bil 29. junija leta 1980 na Sveti Gori, kot kaplan je tri leta služboval v Komnu, nato pa bil študijsko v Rimu. Od leta 1990 do 1992 je bil kaplan v Sežani, nato pa je bil do leta 1999 za župnika v Izoli, od tega leta do
2005 pa je upravljal še župnijo Korte, nato je bil premeščen v Kanal ob Soči, a že septembra istega leta je moral v bolnišnico, potem se je invalidsko upokojil in bil za duhovnega pomočnika v svoji rojstni župniji Cerkno. Svoje najboljše energije je posvetil prav Izoli. Velike zasluge ima tudi za obnovo cerkve Marije Alietske, cerkvice Marije Loretske v Dobra-
vi	in svetega Jakoba v Šaredu. Služboval je v zahtevnih okoljih, ki so dokaj obremenjevalno vplivala na njegovo zdravje.
Rajni gospod Andrej se je zelo zanimal za zgodovino. Veliko je raziskoval zlasti primorsko cerkveno zgodovino in še posebej obdobje pred prvo svetovno vojno in po njej. Bil je velik strokovnjak za pastoralno in narodnoo-
brambno delo svojega prastrica, goriškega nadškofa F. B. Sedeja, med drugim je o Sedejevi rodbini briljantno predaval tudi na simpoziju, ki je bil v Sloveniku v Rimu septembra leta 1986.
Kdor ga je poznal, je cenil njegovo globoko znanje in pristno srčno kulturo. Ohranili ga bomo v dragem spominu.
Bog
0 vicah, peklu in nebesih
je tisti, ki je!
G. Stojan Spetič se je v četrtek, 10. decembra 2009, v Primorskem dnevniku spotaknil ob zapis dr. Jožeta Pirjevca, ko se mu je zapisalo, da je najnovejši katekizem ukinil vice. Dr. Pirjevec se je ponovno oglasil 17. decembra lani in na njemu lasten način "okolovratil" zanikanje in napisal zanj tipično mineštro, ki pa se mu je na koncu celo prismodila, saj je zašel z razlago v pekel, kjer ni pristal, ampak nas je 24. decembra, v božični številki našega zamejskega dnevnika, poučil še o nebesih! Gospod Joško, ki vkraški metropoli prebere vse tukajšnje dnevne časopise in s katerim se redno srečujeva v naši restavraciji na kosilu, me je ob teh zapisih vprašal: "Kaj mislite vi, se Pirjevec
boji umreti, ko to piše"? "Kdo to ve"? sem mu pripomnil. Katekizem katoliške Cerkve (KKC) jasno podaja cerkveni nauk o vicah (KKC; 1030-1032; 1472).
1. Katoliška Cerkev si ni izmislila vic! Ta nauk je osnovan na razodetju.
2. Molitev za rajne je znana in pohvaljena že v Stari zavezi.
3. O sodbi preberite odličen članek v reviji Kirche heute, leto 16. (2009) št. 1 str. 4-7 z naslovom Die Lehre von Gericht bei Benedikt XVI. (Nauk o sodbi pri Benediktu XVI.). Članek smo prevedli v slovenščino!
4. Odpustki so zelo jasno (!) opredeljeni (!) v KKC; 1471 - 1479.
5. Mednarodna teološka komisija ni odpravila predpekla, ampak tako imenovani "Limbuš puero-rum" Pekel (oziroma predpekel)
ostaja! Preberite dokument Mednarodne teološke komisije (MTK), ki govori o zveličanju otrok, umrlih brez krsta. (Čisto na kratko je ta nauk predstavljen v KKC; 1261). O peklu in nebesih ne bi razpravljal, bi pa pripomnil tole: "Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka... Zato je Bog vedno in povsod blizu človeku. Kliče ga in mu pomaga, da bi iskal, spoznaval in ljubil Boga z vsemi svojimi močmi”... (KKC 1). Iz tega lahko spoznamo, seveda če smo verni, pa tudi iskreno ponižni, predvsem do sebe, da je Bog tisti, ki je! Njegov, ne naš načrt je bil, da nas je ustvaril, "načrt iz čiste dobrote" (KKC 1), ki pa je bil Njegov popolnoma svobodni načrt. To je spoznanje za vse, ki se čutimo verni, da ga "posredujemo in predajamo naprej" (KKC 3), z vero v posmrtnost!
Ambrož Kodelja
PAVEL IN NJEGOVA VZGOJA (2. del)
"In očetje, ne dražite k jezi svojih otrok, temveč jih vzrejajte z vzgojo in svarjenjem Gospodovim" (Ef 6,4).
"Med njimi sta Himenaj in Aleksander, ki sem ju izročil satanu, da bi bila vzgojena, da Boga ni dovoljeno sramotiti" (1 Tim 1,20).
"Služabnik Gospodov pa se ne sme prepirati, marveč mora biti krotek do vseh, zmožen poučevanja, potrpežljiv, ki s krotkostjo vzgaja uporne; morda jim Bog le da spokornost, da spoznajo resnico in se streznijo iz mreže hudega duha, ki jih ima ujete, da delajo po njegovi volji" (2 Tim 2,25).
"Vse od Boga navdihnjeno pismo je koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln, za vsako dobro delo pripraven" (2 Tim 3,16-17).
"Zakaj razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem. Vzgaja nas, da se odpovejmo hudobnosti in posvetnim željam in na tem svetu trezno in pravično in pobožno živimo, pričakujoč blaženega upanja in veličastnega prihoda velikega Boga in Zveličarja, našega Jezusa Kristusa" (Tit 2,12-13).
"Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh in pozabili ste tolažbo, ki vam kakor sinovom govori: "Sin moj, ne preziraj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara; kogar namreč Go-
spod ljubi, ga vzgaja in tepe vsakega sina, katerega sprejme. Z vzgojo to prenesite. Bog ravna z vami kakor s sinovi, kajti kje je sin, ki bi ga oče ne vzgajal? Če pa ste brez vzgoje, ki so je vsi postali deležni, ste torej postranski in ne sinovi.
Dalje, svoje očete po telesu smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali: ali se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? Kajti oni so nas vzgajali za malo časa po svoji razsodnosti, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobena vzgoja pa se takrat, ko se izvaja, ne zdi vesela, ampak bridka; pozneje pa daje tistim, ki so po njej izučeni, miru polni sad pravičnosti" (Heb 12,5-11).
PAVEL IN DRUŽINA
Apostol Pavel daje navodila za življenje v družini zlasti v 1 Kor 7; Ef 5-6; Kol 3. V1 Kor obravnava predvsem vprašanje zakonskega in samskega življenja, vEfin Kol pa tudi vprašanje vz-goje in odnosa med starši in otroki. Oba odlomka sta kratka in jasna in se obračata na obe
strani: na starše in na otroke!
"Otroci, bodite svojim staršem poslušni v Gospodu, zakaj to je prav. 'Spoštuj očeta in mater' to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji'. In očetje, ne dražite k jezi svojih otrok, ampak jih vzgajajte s strahovanjem in svarjenjem Gospodovim"! (Ef 6,1-4).
"Otroci, bodite staršem poslušni v vsem; zakaj to ugaja Gospodu. Očetje, ne grenite življenja svojim otrokom, da jim srce ne upade"! (Kol 3,20-21).
"Če ima kakšna vdova otroke ali vnuke, naj jih predvsem uči spoštovati domačo družino in staršem vračati prejete dobrote. To namreč Bogu ugaja" (1 Tim 5,4).
"Niso namreč otroci dolžni za starše nabirati zaklade, temveč starši za otroke. Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, četudi bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim" (2 Kor 12,14). "Ne pišem vam tega, da bi vas sramotil, ampak da
vas kot svoje ljube otroke svarim. Kajti ko bi imeli tudi na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov; zakaj v Kristusu Jezusu sem vas po evangeliju jaz rodil. Prosim vas torej, bodite moji posnemovalci"! (1 Kor 4,14-16).
Elija bo nagnil najprej srce očetov k sinovom, na dva načina: najprej tako, da očetom ne bo vseeno, kakšni so sinovi, potem tudi tako, da si bodo sinove jemali za vzgled!
Elija bo nagnil srce sinov k očetom, da bodo sinovi svoje očete spoštovali in jih poslušali. "Če sem oče, kje je moja čast? In če sem gospodar, kje je moj strah"? (Mal 1,6).
"Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej zviti kakor kače in preprosti kakor golobje"! (Mtl0,16). Očetje so izučeni in zviti kakor kače, sinovi so lahkomiselni in preprosti kakor golobje.
Ptica je znamenje lahkomiselnosti: "Vsakemu ptičku se zdi, da je mreža razpeta zaman" (Prg 1,17).
"Dokler ji puščica ne razpara jeter, ko ptica prileti na vabo, ne ve, da gre za njeno življenje" (Prg 7,23).
"Človekne ve za svoj čas: kakor se ribe ujamejo
v	pogubno mrežo, kakor se ptice ujamejo v past, tako se zapletajo ljudje v hudem času, ki jih hipoma zadene" (Prd 9,12).
"Brez spanca sem in vzdihujem kakor osamela ptica na strehi" (Ps 102,8).
dnevu se je narava ovila v čudovite barve: belina snega, modrina neba, sivina skal, sončni žarki pa so sevali skozi zeleno drevje in se odbijali v prozorno srebrnih kapnikih in pršenju snežink z vej... Vsa ta lepota je marsikoga tako "ogrela", da se je med večkratnim prečkanjem potoka moral celo ohladiti v vodi. Vračanje je potekalo posamezno in v tišini z usmerjanjem pozornosti na občutke, ki so se porajali v nas. Pri koči smo si zbrani v krogu zaupali, kaj nas je najbolj nagovorilo. Nadaljevali smo z igrami Približevanjem Stoj, 10 korakov] Čeprav lačni, smo se odločili, da zakasni-
mo kosilo in raje izkoristimo lep dan za drsanje, kepanje, sankanje itd. Po pestrem večernem programu, ki smo ga preživeli ob igrah in dinamikah, so nam vzgojitelji pri večerji pripravili presenečenje s cvrtim krompirčkom. Ko smo že mislili, da bomo legli spat, nas je voditelj povabil, naj se primerno oblečemo in skupaj odpravimo v gozd. Med nočnim pohodom smo občudovali zvezde in spoznavali ozvezdja, nato smo se pogovarjali o skrivnostih teme in občutkov, ki jih ta vzbuja v človeku (sicer nismo okusili prave teme, saj sta sijaj skoraj polne lune in belina snega noč precej osve-
tljevala). Ob koncu smo pogumno le premagali strah in se tokrat brez svetilk posamezno ali kvečjemu v dvojicah vrnili h koči. Med večerno molitvijo na jasi smo nekoliko presenečeno ugotavljali, da je narava pravzaprav ista, nič ni drugačna od one, ki je zjutraj vzbujala v nas tako lepe občutke, le človek jo ob pomanjkanju luči drugače doživlja. Tako smo se pred spanjem naučili še nekaj življenjske matematike: med lučjo (še predvsem tisto z veliko začetnico) in strahom velja obratno sorazmerje.
Naslednje jutro smo se po obilnem zajtrku z žičnico odpravili na Svete Višarje. Po krajšem postanku v cerkvi, kjer smo se spomnili svojih mam in jih priporočili Višarski Materi Božji, smo se skupno slikali pri križu, se sprehodili in se dolgo igrali in zabavali na snegu, ki ga je bilo dosti več kot v Žabnicah. S kosilom iz nahrbtnika se je ekskurzija končala: vrniti se je bilo treba v dolino, kjer nas je čakalo pospravljanje opreme in koče. Skupna zaključna refleksija je bila zadnja točka na dnevnem redu: vsak je povedal, kako se je počutil, kaj mu je bilo najbolj všeč in kaj ne. Splošna ocena je bila kar spodbujajoča, saj so vsi udeleženci izrazili željo, da bi večkrat organizirali podobne pobude. Med negativne stvari zimovanja so nekateri našteli le od snega mokre obleke in "preveliko" hoje.
Po poti nazaj smo veselo podoživljali najlepše trenutke zimovanja in nekoliko presenečeni ugotavljali, da se nam v teh dneh nič ni toži-
lo	po telefončku, iPodu, igricah...
MB
Kristi ani in družba
21. januarja 2010
Benedikt XVI. na obisku v rimski sinagogi
Mejnik na poti prijateljstva med kristjani in Judi
Sveti oče Benedikt XVI. je v nedeljo, 17. januarja, obiskal sinagogo v Rimu. Poteza, ki je sicer povzročila razkol v rimski judovski skupnosti, naj bi izrazila papeževo spoštovanje do Judov ter utrdila prijateljstvo med katoliško in judovsko vero. Kot poroča STA, je papež ob vstopu v sinagogo najprej položil cvetje pred tablo, ki obeležuje spomin na več kot tisoč Judov iz Rima, ki so jih leta 1943 poslali v koncentracijsko taborišče Auschvvitz.
Šlo je za prvi papeški obisk te sinagoge po skoraj 24 letih, ko je njegov predhodnik kot prvi papež v zgodovini sodobne Cerkve stopil v judovsko svetišče. Obisk pomeni "nov mejnik na poti har-
monije in prijateljstva med kristjani in Judi", je prepričan papež. Poudaril je še, da obe religiji izpostavljata vero v enega Boga, prav tako pa delita skrb za človekove pravice, socialno pravičnost in mir. Papežev obisk sinagoge je razdelil židovsko skupnost v Rimu. Predsednik italijanske skupščine rabinov Giuseppe La-ras je zavrnil udeležbo na sprejemu za papeža, saj naj bi vrsta potez Vatikana v zadnjem času kazala nespoštljivost do Judov. Benedikt XVI. je namreč naredil nov korak v smeri kanonizacije Pij a XII. Kritiki pravijo, da Pij ni naredil dovolj, da bi rešil Jude pred holokavstom. Cerkev svojega takratnega predstojnika zagovarja z argumentom, da je za rešitev judovskih življenj deloval v ozadju. Predsednik rimske judovske skupnosti Riccardo Pacifici je izrazil prepričanje, da bi zgodovinarji morali imeti dostop do vatikanskih arhivov, v katerih se nahajajo dokumenti o delovanju spornega papeža Pij a med drugo vojno.
Kratke
Koledovanje, božične pesmi in tekmovanje v jaslicah
Bogato božično vzdušje na Vrhu Sv. Mihaela
Decembra lani so otroci in mladina Prosvetnega društva Vrh Sv. Mihaela imeli res veliko dejavnosti.
Dne 24. decembra, na božično vigilijo, so v sodelovanju s skavti imeli tradicionalno koledovanje po vasi. Odpravili so se zjutraj in od hiše do hiše nosili betlehemsko lučko miru, peli božične pesmi in voščili srečne praznike. Kljub grdemu vremenu so otroci obiskali vse domove. Kosilo je veseli druščini priskrbelo društvo. Nabran izkupiček bo razdeljen na tri dele: en del bo darovan skavtom za dobrodelne namene, drugi del bo namenjen kurjavi v domači cerkvi na Vrhu Sv. Mihaela, kajti v cerkvi potekajo vaje in veliko dejavnosti vaškega otroškega zbora, kateremu je namenjen tudi treji del zaslužka (npr. note ipd.).
V	nedeljo, 27. decembra, ob prazniku Svete Družine, je prosvetno društvo Vrh Sv. Mihaela v nabito polni domači cerk-
vi	po sveti maši, ki jo je daroval g. Karel Bolčina, priredilo že tradicionalno božičnico, ki so jo oblikovali mali člani OPZ
Vrh Sv. Mihaela in domača dekliška vokalna skupina Bodeča neža. Prva na sporedu je bila igrica Evro za prijatelja, ki sta jo pripravila Tatjana Deve-
tak in Luca Brumat, prepričljivo in doživeto so jo uprizorili Simon, Julija, Daniel, Mitja, Vesna, Vida, Tomaž, Maurizio, Nikolaj in Andrej. Zgodba govori o navadnem človeku, ki si na božični loteriji priigra veliko vsoto denarja. Sprva obljubi, da bo z dobitkom pomagal revnim; ko pa stopi v krog bogatašev, na svoje besede preprosto pozabi, se prepusti uživaškemu življenju in popolno-
ma odpiše stare prijatelje. Ko postane berač, mu pa iz težav pomaga le prijateljica iz otroških let.
Sledil je nastop domače dek-
liške vokalne skupine Bodeča neža, ki je pod vodstvom Mateje Černič prisotne uvedla v božično razpoloženje s Procesijo Benjamina Brittna. Ubrani dekliški glasovi so prisotne navdušili še z Gallusovo Pueri concinite, z Ebnovo priredbo poljske božične narodne pesmi Narodil se Kristus Pan, s črnskima Amen in Good News, s Fabijanovo priredbo slovenske božične pesmi Hitite, kristjani
in z Gruberjevo Sveto nočjo. Nato je predsednica prosvetnega društva Katja Tomšič prisotnim najprej posredovala nekaj misli o neprecenljivem pomenu postavljanja jaslic v družinskem krogu, nato pa predstavila novo društveno pobudo, tekmovanje v postavljanju jaslic Jaslice pri nas doma. Na krstni izvedbi tekmovanja je sodelovalo devet družin oziroma posameznikov. Za najlepše jaslice je komisija, ki so jo sestavljali Piero Brumat, Clau-dio Ulian, Damjan Fantin, Matjaž Ulian in Nika Cotič, izbrala jaslice gospe Marije Grillo, drugo nagrado so si prislužili Marta Brumat, Damjan Fantin, Matjaž Ulian, Ivan Černič in Tadej Devetak, in sicer za jaslice, ki so jih postavili v domači cerkvi, tretja nagrada pa je šla Ivani, Simonu in Tomažu Cotiču za naj lepše družinske jaslice. Posebno nagrado za res izjemne jaslice s tekočo vodo in mehaniziranim mlinom je prejela družina Gorkič iz Dola. Ob koncu nagrajevanja, ki ga je spremljalo predvajanje fotografij vseh nastopajočih jaslic, so vsi udeleženci tekmovanja prejeli spominček, otroci domačega pevskega zborčka pa še darilce svoje pevovodkinje Karen Ulian. Po božičnici se je DVS Bodeča neža odpravila v Škofjo Loko, kjer je skupaj s skupino harf "Girotondo d'ar-pe" oblikovala božični koncert v cerkvi sv. Jakoba.
KU
Božični čas v Štmavru
Izbrali so najlepše
jaslice
Jaslice pri nas doma in pri sosedih je naslov pobude, ki jo izvaja Kulturno društvo Sabotin iz Štmavra. Natečaj za najlepše jaslice je najprej vključeval le jaslice domačinov, kmalu pa so začeli sprejemati prijave tudi iz sosednjih vasi. Zanimanje se iz leta v leto veča. Lansko leto sta se na natečaj prijavili tudi dve osebi iz bližnjega Solkana, letos pa jih je bilo že šest. V celoti je morala komisija oceniti triinštirideset jaslic.
Nagrajevanje jaslic je potekalo na sedežu društva, v prostorih nekdanje osnovne šole v Štmavru, v nedeljo, 10. januarja. Prisotne jev imenu društva pozdravil predsednik, Valentin Devinar. Pokrovitelj srečanja je bil tudi okrožni svet za Pevmo, Štmaver in Oslavje, v
imenu katerega je pozdrave posredoval predsednik Lovrenc Peršol-ja. Med občinstvom je goriško občino predstavljal Silvan Primožič, iz sosednjega Solkana pa sta bila predstavnika solkanske krajevne skupnosti Branko Belin-gar in Olga Srebrnič.
Člani komisije, Irenka Ferlat, Bet-ty Marušič, Denis Corsi, in predsednik komisije, Maurizio Corsi, so si podrobno ogledali vse jaslice, jih posneli in fotografirali. Med nagrajevanjem so predvajali posnetke in power point s fotografijami jaslic. Fotografije vseh sodelujočih jaslic so razstavili na sedežu društva. Izven konkurence so sodelovale tudi jaslice pevmske osnovne šole Josip Abram in pevmskega vrtca ter cerkvene jaslice iz Pevme in Štmavra. Mladinski odsek KD Sabotin je svoje jaslice postavil kar na sedežu društva, prislužil pa si je nagrado
za izbiro in uporabo mahu. Nagrado za prvi vtis je prejel Michael Turus, za gibljivost figur, pretakanje vode in druga premikanja Luka, Lara in Petra Feri, za izvirnost Loredana Prinčič, za razsvetljavo pa Eva in Peter Devinar. Najlepše jaslice so tokrat postavili Irene, Dano in Sebastjan Valentinčič, drugo nagrado si je prislužila Matejka Princi, tretjo pa Valentin Radinja. Nagrajenci so
prejeli koš z dobrotami, osnovna šola in vrtec sta poleg sladkarij prejela tudi material za šolo. Vsi sodelujoči so bili nagrajeni z voščenim angelčkom.
Štmavrci že nekaj let sodelujejo tudi pri pripravi razstave jaslic na Sveti Gori. Nekatere jaslice, ki so sodelovale na natečaju, bodo decembra razstavljene na deveti razstavi jaslic.
SR
Božična revija v Hrpeljah
Tradicionalna božična revija ob jaslicah, kije vsako leto veni od župnij na Malem Krasu, Rodiku, Klancu, Hrpeljah ali Brezovici, je letos izzvenela v župnijski cerkvi sv. Antona v Hrpeljah. Organizirala jo je skupina cerkvenih pevk župnije Hrpelje-Kozina. To je bilo za pevke, ki sicer že od leta 2001 organizirano redno sodelujejo pri nedeljskih bogoslužjih, velik izziv. S povabljenimi zbori iz preostalih župnij se po
kakovosti ne morejo primerjati, saj imajo le občasno priložnost strokovnega vodenja in spremljanja. Že več deset let potrpežljivo iščejo zborovodjo in organista. Tokrat so izvedle dve novi skladbi, kar kaže na njihovo prizadevnost in dobro voljo za napredovanje. Za nastop jih je tokrat pripravil rodiški zborovodja Edi Race in so se Cerkvenemu pevskemu zboru Rodik tudi pridružile pri njihovem nastopu. Z božičnim programom je sodeloval redni udeleženec božične revije, Moški pevski zbor Slavnik, ki ga vodi mlada in vztrajna zborovodkinja Andreja Hrvatin. Cerkveni pevski zbor Brezovica je z izbranimi skladbami sodeloval pod vodstvom Bogdane Hrvatin. Občuteno in ganljivo je zvenelo petje mladinske pevske zasedbe iz župnije Brezovica, ki jo je pripravila in vodila A. Hrvatin. Zaključil pa je Cerkveni pevski zbor Rodik, ki je pod vodstvom Edija Raceta s prepričljivo izvedbo omogočil podoživetje božičnega veselja. Izbrane misli o božični skrivnosti sta izrekla domači župnik Iztok Mozetič in diakon Boštjan Fegic, s svojo prisotnostjo je dogodek počastil tudi brezoviški župnik Vid Premrl. Zbore je spremljal tržaški organist in glasbenik Iztok Cergol. Sledilo je prijetno druženje v župnišču, kije za pevce pomemben dejavnik utrjevanja medsebojne povezanosti in pripadnosti, božična doba pa se je s svojim ganljivim in toplim sporočilom, o katerem prepevajo božične pesmi, poslovila. / N. N.
Umetniki za karitas v Galeriji Družine v Ljubljani
V	torek, 12. januarja, je bilo v Galeriji Družine v Ljubljani odprtje prodajne razstave likovnih del, ki so nastala v 15. mednarodni likovni koloniji Umetniki za karitas. Pred tem so dela bila razstavljena v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
Geslo 15. kolonije, ki je potekala od 17. do 21. avgusta 2009 na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino, in potujočih prodajnih razstav 2009/2010 je Daj nam danes naš vsakdanji kruh. V katalogu je zapisanih 100 imen različnih avtorjev, nastalo je 150 likovnih del, od katerih jih je 31 že prodanih.
Razstavo je odprl nadškof dr. Anton Stres, slikarje in kiparje pa je predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, program prireditve sta obogatila sopranistka Pija Brodnik in pesnik Janez Medvešek.
Namen vseh likovnih kolonij Umetniki za karitas je druženje umetnikov v duhu podarjanja talenta, znanja in časa za druge; potovanje prodajnih razstav s prenašanjem osnovnega sporočila karitas, opozarjanje na najbolj aktualne stiske v družbi in podpora določenega programa pomoči. Škofijska karitas Koper že sedaj vodi številne programe materialne in nematerialne pomoči za otroke. Med materialne oblike pomoči spada pomoč socialno šibkim družinam s hrano in plačilom nujnih računov, pomoč šolarjem in vključitev v projekt Posvojitev na razdaljo. Nematerialne oblike pa so programi učne pomoči Popoldan na Cesti in počitniški tabori. / Jožica Ličen
Caritas Haiti prosi za pomoč ob katastrofalnem potresu
Vtorek, 12.januarja 2010, je hud potres prizadel prebivalce Haitija, ki so zaradi revščine in drugih naravnih nesreč izpostavljeni že sicer. Slovenska karitas seje pridružila akciji mednarodne karitas, kijev podporo Caritas Haiti poslala humanitarno ekipo za nujno pomoč. Prizadeti potrebujejo šotore, medicinske pripomočke, hrano, vodo in tablete za prečiščevanje vode. Številni so zakopani v ruševinah. Komunikacija po telekomunikacijskih omrežjih je otežena. Slovenska karitas je iz lastnih sredstev za omenjeno nujno pomoč namenila
10.000	evrov, odprla pa je tudi poseben račun, kjer bo odslej zbirala namensko pomoč. Morebitni darovalci sredstva lahko nakažejo na TRR: 02140-0015556761, namen: Haiti in sklic: 8400.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Velika vrzel v duhovniških vrstah
Zbogom, g. Vojko Makuc!
V
ponedeljek, 18. ja-
nuarja, popoldne ob 16.20, je v goriški bolnišnici umrl sovodenj ski župnik g.
Vojko Makuc.
Podlegel je možganski kapi, ki ga je zadela v soboto, 9. januarja.
Novico so sporočili komaj v noči med ponedeljkom in torkom zaradi zapletenega postopka, vezanega na njegovo poslednjo velikodušno gesto, presaditev organov.
Zdravstveno
stanje g. Makuca se je že prvi dan izkazalo za izredno resno, brezupno. Dan kasneje se je še poslabšalo, ko ga je zadela še srčna kap. Ves teden so se njegovi žu-pljani in drugi verniki zbirali v domači cerkvi sv. Martina ter prosili Mater Božjo, naj posreduje pri Gospodu življenja za njim dragega pastirja. Še ne 63-letni g. Vojko se je namreč od leta 2004, ko je prišel v Sovodnje, vaščanom močno priljubil zaradi svojega blagega značaja, občutljive iskrenosti in pripravljenosti se pogovoriti z vsakomer. Ob koncu prejšnjega tedna se je razširila vest o njegovi smrti, ki pa so jo dan kasneje zanikali. Zdi se, da so se zdravniki nejasno izrazili o njegovem stanju, zaradi česar so svojci že v soboto sporočili škofiji žalostno vest, škofija pa dalje medijem. Dan kasneje smo izvedeli, da so medicinske aparature kljub globoki komi še zaznavale sicer rahlo sled življenja. Zelo rahla sled, in vendar taka, ki je pri marsikom še vzbujala kanček upanja. Zdaj je tudi to ugasnilo in g. Vojko se je za vedno poslovil od 90-letne matere, gospe Flore, sestre Eveline z družino ter svojih vernikov, ki ga bodo močno pogrešali. Ob sestri Evelini in še živeči materi Flori za gospodom Vojkom žalujeta vsa sovodenjska fara in tudi širša Goriška, saj je bil pokojni g. Makuc med ljudmi izjemno priljubljen prav zaradi svoje pregovorne, a le navidezne resnobe, ki pa se je v pogovoru s sočlovekom izkazala za igrivo hudomušnost in izjemno človeško, a tudi intelektualno globino.
G. Vojko je bil izjemno razgledan mož, tankočuten opazovalec sveta in družbe, katere del smo tudi mi. Za vsakogar je našel prijazno besedo, nikdar se ni vsiljeval, v pogovorih z njim pa smo se vedno zavedali, kako globoko veren je in širokih obzorij. Nevsiljivo je znal opozoriti na napake, a vedno in povsod je širil vedrino duha, veselje nad življenjem in
zaupal jev Boga do konca. Že dejstvo, da je bil včlanjen v društvo darovalcev človeških organov, zgovorno priča o njegovi veliki zavezanosti življenju. Verniki so cenili predvsem njegovo obširno duhovno in teološko znanje, globoko vero, prijaznost, skromnost in tiho razumevanje tudi v trenutkih največjih potreb, predvsem pa spoštljiv odnos do vsakogar.
Pokojni g. Vojko Makuc je bil rojen 2. marca 1947 v Gorici. Oče je bil doma iz briškega naselja Snežeče, mati pa iz bližnje Vrtojbe. Šolal se je v Gorici (zavod ITI), kjer je obiskoval tudi semenišče, v Vidmu pa je opravil teološke študije. Goriški nadškof msgr. Peter Cocolin ga je v duhovnika posvetil v oglejski baziliki 24. junija 1978, samo dan kasneje, 25. junija, pa je že daroval novo mašo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici. Duhovniško službo je začel kot kaplan v Zgoniku. Nato je za župnika prišel na Goriško, in sicer v Pevmo in Štmaver, kjer je preživel najdaljše obdobje; nekaj časa je tudi nadomeščal župnika v Podgori, dokler ga ni nadškof septembra leta 2004 imenoval za župnika v sovodenj-ski župniji. Junija leta 2008 je v Sovodnjah praznoval 30-letnico mašništva.
V uredništvu Novega glasa ga bomo ohranili v prijetnem spominu tudi zaradi njegovih nenapovedanih obiskov na Travniku, ko je vedno našel čas za prijateljski klepet, v katerem je poslušal, včasih hudomušno kaj pripomnil, predvsem pa nam vedno vlival upanje in vero v sočloveka, nas nagovarjal k strpnosti in neobremenjenosti, kot nam je tudi vedno naročal, naj se ne oziramo na slabonamerne kritike. Vedno nas je tudi nagovarjal k strpnosti in širini, ki ga je globoko označevala.
Naj mu Bog podeli večni mir in pokoj in zasluženo plačilo za vse dobro, ki ga je naredil med nami!
KROŽEK ANTON GREGORČIČ SKRDJADRO GALERIJA ARS
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES
vabijo na predstavitev priročnika
PRAVICA DO UPORABE SLOVENŠČINE PRED SODNO OBLASTJO IN JAVNO UPRAVO
spregovorili bodo Carlo Mucci - predsednik SKRD Jadro Renzo Frandolič - odvetnik Damijan Terpin - deželni tajnik SSk
torek, 26. januarja 2010, ob 18. uri Galerija Ars nad Katoliško knjigarno, Travnik 25 - Gorica
Od 7. do 12. januarja za študente vseh stopenj in učitelje
Bogata ponudba seminarjev in tečajev na Centru Komel
EZTS je dobrodošel projekt
Za Trgovski dom je treba spoštovati zakon 38/01 in njegova določila
Vimenu Sveta slovenskih organizacij za Goriško želim posredovati mnenje o namenu, da se Evropsko združenje za teritorialni razvoj umesti v Trgovski dom.
Svet slovenskih organizacij pozitivno ocenjuje dejstvo, da je glede tega prišlo do sodelovanja med občinskimi upravami Gorice, Nove Gorice in Sempetra-Vrtojbe. Tako sodelovanje že več časa pričakujemo in upamo, da bo to le začetek večjega števila pobud, v
katere bodo vse tri čezmejne uprave čim bolj vključevale tudi goriško slovensko narodno skupnost ter njene organizacije in društva.
Svet slovenskih organizacij opozarja, da je bil leta 2001 sprejet državni zakon 38/2001 za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji. Omenjeni zakon v 19. členu določa, naj se "v poslopju na Korzu Verdi v Gorici, nekdanjem 'Trgovskem domu', namestijo kulturne in znanstvene institu-
cije slovenskega jezika (začenši z Narodno in študijsko knjižnico) in italijanskega jezika”. 19. člen izrecno imenuje palačo na Verdijevem korzu z nazivom "Trgovski dom", torej ne razumemo, zakaj je treba še dodatnih preimenovanj, če je italijanska država za to zgradbo že določila naziv. Poleg tega se je ime "Trgovski dom" že uveljavilo tudi med italijanskimi občani Gorice, kar je razvidno iz poročanja medijev, ki redno uporabljajo izvirno ime.
Svet slovenskih organizacij nima nič proti, da EZTS dobi svoj sedež v palači Trgovskega doma, če to ne bo v nasprotju z določili 19. člena državnega zakona 38/01, ki določa namembnost imovine. Svet slovenskih organizacij predlaga, da se v aktih treh občinskih uprav, kot tudi v statutu EZTS, izrecno omeni državni zakon 38/01 in njegov 19. člen.
Svet slovenskih organizacij opozarja, da se ne sme ponoviti zgodba Narodnega doma v Trstu, kjer Slovenci imamo, kljub istemu zakonskemu določilu, samo skromno reprezentančno sobo, medtem ko je ostali del palače v uporabi tržaške Univerze.
Lep pozdrav.
Walter Bandelj Pokrajinski predsednik SSO
GORIŠKI VRTILJAK
] Veliki polžek
Dogodivščine nabritega Kekca
Goriški vrtiljak, ki ga prireja Kulturni center Lojze Bratuž ob strokovni pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, je abonente Velikega polžka, šolarje od drugega do petega razreda iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva, v ponedeljek, 14. decembra, v veliki dvorani KCLB, kot vedno na dveh ponovitvah, pospremil v otrokom zelo znano gorato deželo okrog Kranjske Gore, kjer si je Josip Vandot (1884-1944) omislil domovanje hude Pehte, ki pozna čarobno moč zelišč in baje ugrablja otroke, zato se je ti zelo bojijo, malce nerodnega Bedanca, ki tudi straši otroke, in seveda navihanega, a obenem dobrega fantiča Kekca in njegovih prijateljev, predvsem Rožleta in slepe Mojce, ki ji s po-
močjo prijateljev uspe priti do čudežne rože, da lahko spregleda. Visokogorski gorenjski svet, v katerega je postavil pisatelj Vandot svoje mladinske povesti, navezane na ljudsko izročilo, je zaživel v svojevrstni predstavi Kekec, ki jo je uprizorilo Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane. Vandotovo povest je priredila in dramaturško obdelala Draga Potočnjak, Pehtino besedilo pa Olga Grad. Režiser in koreograf Branko Potočan, ki je ustvaril že veliko uspešnih plesnih predstav in zanje prejel nagrado zlata ptica in posebno nagrado žirije na mednarodnem festivalu Mess, je Kekčeve do-
godiščine prikazal z igro v igri, ki osvoji otroško publiko zaradi svoje svežine, obilice humorja, ki spremlja prizore, predvsem pa zaradi izjemne privlačnosti giba. Predstava je namreč prava gibal-no-gledališka uprizoritev, ki jo odlikujejo izvirne uprizoritvene domislice in dognane režijske rešitve. Na praznem odru igralci sami ustvarjajo s scenskimi ele-
menti "prizorišče" in prepuščajo gledalcem, da si ob njihovih gestah in akrobatskih gibih pred-
stavljajo, kako se junaki povesti npr. povzpenjajo na skale, hodijo po grebenih, mimo prepadov... Igralci Olga Grad (Pehta), Ivan Peternelj (Rožle), Draga Potočnjak (Brincelj), Matej Recer (Bedanec), Romana Šalehar (Mojca) ter Dušan Teropšič (Kekec), oblečeni v pisane kostume, odslikavajoče preproste, z zaplatami zakrpane obleke nekdanjega vaškega otročaja, oz. v kostuma bolj temnih barv v orisu skrivnostne ženske ter zanemarjenega možakarja, so Kekčeve dogodivščine prikazali z neverjetno energijo in gibčnostjo ter se s pristnostjo otroške duše vživeli v prikazane podvige protagonistov in prav zaradi tega bili toliko	bolj
prepričljivi in so brez težav pritegnili malo publiko v gledališki prikaz.
m
S-rifiji
r "if.ir 1’ -" j;.!.
N;
a Slovenskem centru za glasbeno vzgojo
Emil Komel so se od četrtka, 7., do torkam,
12. januarja, odvijali izpopolnjevalni glasbeni tečaji in dva pedagoška seminarja.
Pred koncem počitinic so se tako učitelji in učenci srečali s priznanimi glasbeniki ter poglobili svoje znanje na intenzivnem vikendu. Od četrtka do sobote so, dopoldan	in
popoldan, potekali tečaji klavirja s pianistom in pedagogom Si-javušem Gadžijevom, violine s tržaškim violinistom Črtomirjem Šiškovičem in violončelistom Vasjo Legišo. Od nedelje do torka pa je operni pevec Alessandro Švab vodil tečaj solopetja. V nedeljo dopoldan so se solopevci zbrali na skupni uri, kjer je vsak tečajnik predstavil svoj repertoar, nato so začeli z individualnim študijem.
Glasbeni tečaji so bili namenjeni študentom vseh stopenj in učiteljem, ki so želeli poglobiti svoj repertoar. Predstavili so skladbe, ki so jih želeli obdelati in ob tem dobili nasvete o tehniki izvajanja in stilni inter-
pretaciji. Udeležili so se jih študenti iz Slovenije, iz naše dežele in učenci centra Komel. V petek se je vzporedno odvijal še celodnevni seminar profesorice Marine Horak z ljubljanske Akademije za glasbo, z naslovom Skriti potencial. V soboto pa je imela predavanje psihologinja Alenka Rebula, na temo Ustvarjalnost pred ovirami pri vzgojnem delu. Predavanji sta bili namenjeni učiteljem glasbe in vzgojiteljem. Obravnavali sta teme psi-ho-pedagoške vsebine, ki se pojavljajo pri delu z otroki in
mladostniki. Udeležili so se jih predvsem učitelji glasbene šole Komel, nekaj pa je bilo tudi zunanjih poslušalcev. Cikel seminarjev se bo zaključil v soboto, 20. februarja, s predavanjem profesorjev Riccarda Zadra in Federiche Righini z naslovom Psihofiziologija glasbenega izvajanja (Psicofisiolo-gia della esecuzione musicale), ki bo potekalo v italijanščini. Pianistka in pedagoginja Marina Horak se je v svoji dolgoletni karieri, poleg koncertiranja, veliko ukvarjala s poučevanjem glasbe. Na tem področju se je v tujini poglobljeno izo-
braževala in razvila svojevrsten pristop do pedagoškega dela, bodisi z majhnimi otroki kot študenti. Na petkovem srečanju je poleg predavanja vodila tudi delavnico z učenci klavirja centra Komel. Najprej je spoznala skupino mlajših, nato še nekaj večjih otrok in prikazala svojo metodo, ki temelji na razvoju domišljije in poglobljenem doživljanju glasbe. Psihologinja Alenka Rebula je na svojem predavanju analizirala človekov pristop do dela, predvsem pedagoškega, z mislimi in nasveti, ki pripomorejo tudi k izboljšanju vsakdanjega življenja. Razlagala je delovanje možganov v stresnih situacijah in obširno obdelala pomembnost neurofiziološkega stanja čuječnosti. To je stanje maksimalne učinkovitosti in koncentracije pri delu, ko smo usmerjeni v iskanje rešitve in v konstruktivno delovanje. Zaustavila se je pri uporabi uma in intuicije, razvoju ustvarjalnosti ter tipičnih težavah današnjega, vse prehitrega življenjskega tempa, ki ga narekuje sodobna družba.
Vpisovanje v šolsko leto 2010-2011
Večstopenjska šola se predstavlja
Večstopenjska šola s slovenskim učnim jezikom v Gorici vabi starše otrok, ki se bodo vpisali v vrtce, osnovno ali srednjo šolo na Goriškem, na srečanja, na dan odprtih vrat in na predstavitev šolske ponudbe.
Vrtci
Vpisovanje v vrtce (ul. Brolo in ul. Max Fabiani v Gorici, Štandrež, Pev-ma, Števerjan in Krmin) bo potekalo na tajništvu večstopenjske šole v ul. Grabizio 38 v Gorici od 22. do 27. februarja 2010 med 8.30 in 12.30 (23. in 24. februarja tudi med 15. in 17. uro). Srečanje s starši otrok, ki se bodo vpisali v otroški vrtec, bo potekalo v prostorih ravnateljstva v ul. Grabizio v sredo, 10. februarja, ob 17. uri.
Dan odprtih vrat bo: v ul. Brolo v četrtek, 21. januarja, od 10.45 do 11.30, v ul. Fabiani v sredo, 3. februarja, od 10.30 do 11.30, v Štandrežu v četrtek, 28. januarja, od 10.30 do 11.30, v Pev-mi v četrtek, 4. februarja, od 10.30 do 11.30, v Števerjanu v petek, 5. februarja, od 10.30 do 11.30 in vKrmi-nu v torek, 2. februarja, od 10.30 do 11.30. Predstavitev šolske ponudbe pa bo: v ul. Brolo v ponedeljek, 25. januarja, ob 16.30, v ul. Fabiani v sredo, 27. januarja, ob 16.00, v Štandrežu v četrtek, 28. januarja, ob 16.00, v Pevmi v četrtek, 4. februarja, ob 15.30, v Števerjanu v sredo, 3. februarja, ob 16.00 in v Krminu v ponedeljek, 1. februarja, ob 16.00. Osnovne šole
Vpisovanje v osnovne šole
(Oton Župančič v ul. Brolo v Gorici, Fran Erjavec v Štandrežu, Josip Abram v Pevmi, Alojz Gradnik v Števerjanu in Ludvik Zorzut na Plešivem) bo potekalo na tajništvu večstopenjske šole v ul. Grabizio 38 od 22. do 27. februarja 2010 med 8.30 in 12.30 (v torek, 23., in sredo, 24. februarja, tudi med 15. in 17. uro). Srečanje s starši otrok, ki se bodo vpisali v osnovno šolo, bo potekalo v prostorih ravnateljstva v ul. Grabizio v četrtek, 11. februarja, ob 17. uri. Dan odprtih vrat bo: v šoli Oton Župančič v ul. Brolo v Gorici v ponedeljek, 25. januarja, od 8.15 do 9.30, v šoli Fran Erjavec v Štandrežu v sredo, 3. marca, od 8.45 do 10.15, v šoli Josip Abram v Pevmi v sredo, 27. januarja, od 8.45 do 10.15, všoliAlojz Gradnik v Števerjanu v četrtek, 28. januarja, od 8.30 do 10.00 in v šoli Ludvik Zorzut na Plešivem v ponedeljek, 1. februarja, od 8.30 do 10.00. Predstavitev šolske ponudbe v šoli Oton Župančič v ul. Brolo v Gorici je bila v sredo, 20. januarja, ob 18.30; v
šoli Fran Erjavec v Štandrežu bo v sredo, 3. februarja, ob 17.30, v šoli Josip Abram v Pevmi v ponedeljek, 25. januarja, ob 15.00, všoliAlojz Gradnik v Števerjanu v torek, 26. januarja, ob 16.30 in v šoli Ludvik Zorzut na Plešivem v ponedeljek, 1. februarja, ob 17.30.
Srednja šola
Srečanje s starši učencev, ki se bodo vpisali v nižjo srednjo šolo, bo potekalo v petek, 12. februarja, ob 17. uri v prostorih ravnateljstva večstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici v ul. Grabizio 38 v Gorici. Učencem, ki obiskujejo osnovne šole goriške večstopenjske šole, ni potrebno se vpisati v prvi letnik nižje srednje šole I. Trinka, saj je vpis avtomatičen. Za učence, ki prihajajo z osnovne šole, ki pripada drugemu ravnateljstvu, je vpis na nižjo srednjo šolo obvezen. Vpisna pola bo na razpolago na ravnateljstvu, kamor je učenec namenjen, od 22. do 27. februarja 2010, oddati pa jo je treba na ravnateljstvu, od koder se prepisuje, ki jo bo posredovalo naprej izbrani šoli.
In memoriam
Odšla je Irena Vetrih Bertolini
Nepričakovano je v noči od 12. do 13. januarja na svojem domu v Mošu preminila znana Goričanka Irena Vetrih Bertolini.
Rodila se je v Batujah v Vipavski dolini 14. januarja 1930. Njena mati je kot aleksandrinka preživela štiri leta v Egiptu. Tedaj je Irena skrbela za mlajše brate in sestre. Od očeta je podedovala podjetniško žilico. Vetrihovi živijo še danes v ulici Lanthieri v Gorici. Irena je obiskovala goriško učiteljišče in obenem delovala v prosveti in na drugih področjih. Več let je bila npr. članica dekliškega krožka pri Goriški Marijini družbi, ki jo je vodil msgr. Miroslav Brumat.
Leta 1956 se je poročila z Wal-terjem Bertolinijem in se je z njim
Prijateljici v slovo
Ireni Vetrih v spomin
I
kljub številni družini posvetila uspešni podjetniški dejavnosti in trgovini.
Gojila je plodne stike s koroškimi Slovenci, zlasti z znano družino dr. Valentina Inzka in z rojaki v ZDA in Argentini. Tudi njeni sinovi in hčere so po njeni zaslugi razgledani in delavni v slovenskem svetu. Skrbela je, da so potovali in sodelovali z rojaki po svetu.
Veliko število tistih, ki so se na pogrebu poslovili od Irene Vetrih -vodil ga je goriški nadškof ob prisotnosti številnih jezuitov - je pokazalo, da spomin nanjo živi med nami. / LB
reno Vetrihov o sem spoznal vgo-riškem Alojzije-višču, ko je prihajala obiskovat svoja dva mlajša bratca, Joška in Alberta, ki sta bila sicer zunanja gojenca tega tako znanega slovenskega vzgojnega zavoda, iz katerega je v medvojnem pa tudi v povojnem času izšlo kar nekaj kasneje vidnih kulturnih in družbeno angažiranih oseb.
Niso bili seveda lepi časi (govorim o takojšnjih povojnih letih), a v tem zavodu smo le imeli priložnost, da se izobrazimo, da poglobimo svoje vedenje tako na študijskem nivoju kot tudi na področju našega narodnega in krščanskega razmišljanja.
Irena Vetrih je imela nekaj nad petnajst let, ko je svojima bratoma v zavodu prinašala za dnevno življenje nujne potrebščine. V družini jih je bilo kar devet in še danes imam pred seboj fotografijo, ki jih prikazuje kot na neki lestvici navzgor vse od prvega do zadnjega, od Tonika do Irene same.
Ireno sem potem v svojem življenju neštetokrat videval, srečeval, se z njo o vsem pogovarjal. Vedno dostopna iskrenemu pogovoru, nikdar vsiljiva s svojimi idejami in stališči, vedno le propozitivna v svojem razmišljanju, v svojih idejah, v svojih zaključkih. Njeno bogato zemsko življenje nam je lahko vsem samo v veselje in ponos.
Drago Štoka
ZAHVALA
Ob smrti naše ljubljene žene in mame
IRENE VETRIH BERTOLINI
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so počastili njen spomin. Posebna zahvala naj gre vsem prisotnim duhovnikom, posebno g. nadškofu Dinu De Antoniju in tistim, ki so se je spomnili pri maši, vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so zanjo molili, ter vsem, ki so našo mamo imeli radi. Mami pa se zahvaljujemo za zgled.
MOŽ WALTER, HČERE IN SINOVI
In memoriam
Emil Zavadlav
V torek, 12. januarja 2010, je veliko domačinov, znancev in prijateljev pospremilo k zadnjemu počitku Emila Zavadlava, ki smo ga vsi poznali kot Milčeta. Umrl je dva dni prej v goriški bolnišnici. Bolezen ga je zadnje čase prisilila na vožiček in nato na posteljo. Zapušča ženo Vido, hčerko Majdo, brata Dani-lota in druge sorodnike. V štan-dreški cerkvi je pogrebne obrede daroval domači župnik Karel Bolčina, cerkveni pevci so spremljali sveto mašo.
Pokojnik se je rodil v Štandrežu maja 1923. Nekaj let je preživel v Toskani, kamor so premestili njegovega očeta, ki je bil železničar. Med vojno je bil v posebnih bataljonih na Sardiniji, kamor je Ita-
lija pošiljala večino slovenskih primorskih fantov. Na otoku se je zbralo kar lepo število Štandrež-cev, ki so se radi družili. Imeli so razne dejavnosti, tudi pevski zbor. Ob propadu Italije se je pridružil zavezniški vojski in se z njo najprej preselil na otok Korziko in nato v južno Francijo. Po končani drugi svetovni vojni se je vrnil domov v Štandrež in si ustvaril družino. Zaposlil se je najprej kor voznik tovornjakov in nato do upokojitve kot mehanik pri goriški mehanični delavnici VVolksvagnov. Kert izkušen mehanik je rad pomagal vsem, ki so bili v težavah zaradi okvar na motorjih. To delo je opravljal kar v domači garaži.
Svojcem izražamo globoko in občuteno sožalje.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
ISKRINI SMEM
na ustih vseh
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
- Nedelja, 24. januarja 2010, ob 17. uri
Carlo Goldoni CAMPIELLO
PREVOD IN REŽIJA SERGEJ VERČ
Slovensko kulturno društvo TABOR z Opčin
- Četrtek, 4. februarja 2010, ob 20. uri
Natečaj Mladi oder - nagrajevanje Vik Grabovšek
KAJ SE SKRIVA ZA VELIKIM TREBUHOM?
REŽIJA MATEJA ČERNIČ IN MARTA FERLETIČ
Otroška dramska skupina SKD HRAST iz Doberdoba
BSBMtH " Nedeli°' 7- februarja 2010, ob 17. uri
Novak. Novak GUGALNIK REŽIJA JOŽE HROVAT Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež
_______________.	VELIKA DVORANA
l^uB^LjiSj® dRoV KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ
ZENSKI PEVSKI ZBOR iz Ronk in SKRD JADRO vabita na
ORGELSKI KONCERT
Mirka Butkoviča in Eve Dolinšek
Violinska spremljava Ana Cotič
Nedelja, 31. januarja 2010, ob 18. uri Ronke, cerkev sv. Lovrenca
Obvestila
Skupnost družin Sončnica
sklicuje 12. redni občni zbor, ki bo v petek, 22. januarja, ob 20.30, v prostorih Doma Franc Močnik, ul. Sv. Ivana 9 v Gorici. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 13. februarja 2010, srečanje ob Valentinovem prazniku na turistični kmetiji Na hribu v vasi Slap pri Vipavi. Prijave do razpoložljivih mest na enem samem avtobusu sprejemajo Ivo T. (0481882024), Ema B. (0481 21361), Dragica V. (0481 882183), Marija Č. (0481 390697), Rozina F. (347 1042156), Saverij R. (0481 390688). Pohitite! Na račun 20 evrov.
Vabimo vas na osemdnevno potovanje z Novim glasom v Romunijo od 18. do 25. maja 2010 z ogledom Moldavije, Bukovine z znamenitimi samostani in Transilvanije. Vpisovanje na upravi v Gorici in uredništvu v Trstu vse do razpoložljivih mest, najkasneje do konca februarja. Akontacija pri vpisu 200 evrov.
Prodajam in na Goriškem vam dostavim na dom gozdna drva. Kmetija Aleš Komjanc, Števerjan, tel. 0481 390238.
Darovi
V spomin na pok. Irene Vetrih darujejo: za potresence na Haitiju, ga. Elda 20 in družina Bonutti 100 evrov; za društvo Spiraglio, Marija Bertolini z družino 150 evrov; za SCGV Emil Komel, druž. Bertolini 100 evrov; za zbor Mirko Filej, druž. Bertolini 50 evrov; za zbor Anton Klančič, Miren, druž. Bertolini 50 evrov. Za Novi glas: Anton Babnik, ZDA, 15 evrov.
Razni darovalci darujejo: za misijonarja Danila Lisjaka: 1.000, za misijonarja Pedra Opeko 1,000; za misijonarja Ernesta Saksido 1.000, za Novi glas 1,000 evrov.
Ob 26. obletnici smrti predragega očeta dr. Antona Kacina, prvega predsednika Katoliškega doma, darujeta Marija in Metka 100 evrov za Kulturni center Lojze Bratuž.
Vodstvo Centra Komel sočustvuje z družinama Vetrih in Bertolini ob težki izgubi. S hvaležnostjo se bomo spomnili pokojne Irene in njenih plemenitih dejanj, ki jih je
namenjala naši skupnosti. Skupnost družin Sončnica izreka iskreno sožalje Paoli Bertolini in družini ob izgubi drage mame Irene.
Ob slovesu drage mame izrekajo prof. Nevi Klanjšček, sestrama, ravnateljici Sonji in Majdi, njihovim družinam ter ostalim sorodnikom iskreno sožalje dijaki 5. razreda družboslovnega liceja S. Gregorčič in njihovi starši; sožaljem se pridružuje uredništvo Novega glasa.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 22.1.2010 do 28.1.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 18.30 do 19.30, na soboto ob 15. uri. Spored:
Petek, 22. januarja (v studiu Andrej Baucon): Domače viže in popevke-Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti v naši okolici -Humor in obvestila.
Sobota, 23. januarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 25. januarja (v
studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - 'Za znoret' in vroči šport - Zanimivosti in obvestila.
Torek, 26. januarja (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 27. januarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Stara zgodba o saneh -Ubor melodij.
Četrtek, 28. januarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE iz Gorice sklicuje
REDNI LETNI OBČNI ZBOR
v četrtek, 21. januarja 2010, ob 20.30, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
SLOVENSKA MATICA IN GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA VABITA NA PREDSTAVITEV GORIŠKE KNJIGE
GORIŠKA
KNJIGA
R II tli U
izbrala in uredila LojzJta Bralut
K
a
L«
O
»2
S)
Izbrala in uredila Lojzka Bratuž
Slikovno gradivo odbral Ivan Žerjal
Četrtek, 21. januarja 2010, ob 17. uri Galerija Ars, Travnik 25, Gorica
KCLB ZSKP / Iskrivi smeh na ustih vseh
Komedije za zdravje in dobro voljo!
Ko ugasnejo trepetajoče, nežne božične luči, se začne najprej tiho, nato pa zmeraj bolj šegavo motati okoli voglov prebrisani pust, raznaša-lec smeha in preganjalec zimskega mraza. In prav za ta mrzli čas sta si Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete pred dvanajstimi leti zamislila niz veseloiger ljubiteljskih odrov z naslovom Iskrivi smeh na ustih vseh, ki je ob dobrih gledaliških predstavah in sprostitvenih trenutkih naletel vselej na dober odziv domačega občinstva. Tudi za letošnjo izvedbo sta se organizatorja ozrla po zamejskem gledališkem ust-
varjalnem prizorišču, kjer se zmeraj kaj zanimivega dogaja, in po bližnjih krajih na slovenski strani nekoč obstoječe meje, kjer se tudi v najbolj zakotni vasici najde kaka navdušena gledališka skupina. Tako je tudi tokrat nastal raznolik niz štirih predstav v izvedbi ljubiteljskih igralcev, ki dragoceni prosti čas ob navadno strokovni pomoči poklicnih gledališčnikov velikodušno razdajajo za umetniško ustvarjanje na domačih odrih in pestrijo gledališko ponudbo znanih slovenskih gledaliških hramov. Postala je že utečena navada, da spada v spored gle-
daliških predstav Iskrivega smeha tudi nagrajevanje natečaja Mladi oder, ki ga kot spodbudo za gledališko udejstvovanje predvsem mladih moči že dolgo vrsto let razpisujeta za naše otroške, mladinske in
odrasle gledališke skupine Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. Slovesna podelitev nagrad bo v četrtek, 4. februarja, ob 20. uri, ko bo na odru KCLB otroška dramska skupina iz Doberdoba uprizorila igrico Vika Grabovška Kaj se skriva za velikim trebuhom?, ki jo je v režiji Mateje Černič in Marte Ferletič uspešno postavila na oder za letošnje mik-
lavževanje v domači vasi in jo ponovila za isto priložnost v Gorici. V nedeljo, 24. januarja, bodo prišli v goste igralci dramske skupine PD Tabor z Opčin z manj znano komedijo grenkega priokusa Carla Goldonija II Cam-piello v režiji Sergeja Verča, ki je delo tudi prelil v slovenski jezik. Predstava je na lanskem, 8. Zamejskem festivalu amaterskih odrov v Mavhinjah doživela velik uspeh in prejela vrsto nagrad. Komedijski niz se bo
v	nedeljo, 7. februarja, sklenil z igralci dramskega odseka PD Štandrež, ki se bodo predstavili s svojo novo uprizoritvijo, komedijo Gugalnik Novaka Novaka v režiji Jožeta Hrovata.
Kot vse nedeljske predstave bo tudi ta na sporedu ob 17. uri v veliki dvorani KCLB.
Iskrivi smeh se je v Kulturnem centru Lojze Bratuž letos prvič oglasil na sončno nedeljo, 17. januarja 2010, ko je na odru KCLB prvič nastopila igralska skupina KUD iz Drežnice s komedijo znanega italijanskega igralca, režiserja in dramatika Daria Foja Še tat ne more pošteno krasti. V slovenskem prevodu Ivanke Hergold jo je na odrske deske z drež-niškimi igralci postavil režiser Marjan Bevk. Kljub temu da v Drežnici nimajo primernega prostora za vaje, kaj šele prave gledališke dvorane!, tamkajšnja dramska skupina deluje že petnajst let in zagrizeni Talijini privrženci s temperamentno vodjo Rino Berginc uprizarjajo izbrana dela navadno kar v lastni režiji. Lansko leto konec marca so premierno uprizorili omenjeno Fojevo komedijo v Kobaridu.
/stran 16 Iva Koršič
Razstava v novogoriški Mestni galeriji
Andraž Šalamun, Tišina v oktobru
Novogoriška Mestna galerija začenja novo leto s samostojno razstavo uglednega slovenskega slikarja Andraža Šalamuna. Šalamun predstavlja najnovejšo serijo velikih platen z naslovom Tišina v oktobru. Razstava bo na ogled do 29. januarja.
Umetnika je predstavil likovni kritik Andrej Medved, ki je avtorjevo delo označil kot svojevrsten realizem, ki pa ni mimetičen ali posnemovalen, ampak naivno odslikava zrcaljenje stvari; v psihi, na podobi.
Velika platna ognjenih barvnih tonov so kot horizonti, oddaljena prikazovanja nebesnih svodov, ki zapeljejo pogled nekam v daljavo, prostor se širi v neskončnost, osvetljen je z intenzivno svetlobo, ki postane skrivnostna kromatična koprena. Prostor se spreminja v polja notranjih po-
polja je omamna, gledalca vsrka vase, v nenehno ritmizirano ponavljanje. Na teh širinah se nič ne dogaja, nič se ne spreminja, presnavlja. Prostor lebdi v brezčasju, tišini, le kromatični nanosi od-slikavajo, kot je zapisal kritik, osnovne avtorjeve želje naslikati svetlobne vzgibe. V tem se odpira novo pojmovanje sevanja svetlobe in pogleda. Podoba ni več, kot pravi Medved, preslikan no-tranje-zunanji svet, temveč je vmesni prostor. Ne gre za prevod predmetov v figuralnost, nadaljuje kritik, temveč za kazanje prostorov, ki jih v resnici ni, pa vendar vrejo, vstajajo od vsepovsod kot živa in mobilna stvar. Slika tako postane prehod, od koder vstopamo v globine nezavednega, od koder sta razum in racionalnost izrinjena.
V	Šalamunovih slikah prihaja na dan dvojnost med estetskim izra-
dob, dopušča nostalgične reminiscence in vzbuja občutek pozabljenja. Prostranost slikarskega
zom in občutkom sublimnega. Dela vzbujajo pomirjajoč občutek prepuščanja in uživanja,
nočejo biti težka ali nelagodna. V želji po skrajnem esteticizmu sledi platonskemu prepričanju, da je lepota izenačena z resničnostjo in dobrim.
Slikarska praksa noče prerasti v noben slog, noče izražati posebnega umetniškega programa, ki bi se podrejal kakršnimkoli teoretičnim snovanjem, ampak ostaja individualna, neulovljiva. Andraž Šalamun je svojo umetniško pot začel kot član koncep-tualistične skupine OHO (1968 -71). Pridružil se jim je že med študijem filozofije in primerjalne književnosti. Po letu 1975 se je dokončno posvetil slikarstvu, ko je, kot v nekakšnem zasebnem ritualu, nastala vrsta velikih barvnih okroglih in večkotnih platen. Bil je tudi eden začetnikov body-arta. V osemdesetih letih je postal eden vidnejših predstavnikov "nove podobe" v Sloveniji, ko so avtorji začeli opuščati modernistične smernice in prehajati v ponovno raziskovanje figuralnih motivov. Takrat se je posvetil raziskovanju živalskih likov, bizonov in bikov, ki spominjajo na ritualna dejanja prazgodovinskega jamskega slikarstva. V devetdesetih letih je nastajal ciklus pretežno okroglih platen, prispodob krožnih gibanj v naravi. Nato se je začel ukvarjati s horizontalnim formatom,
širokimi polji, žarečimi barvnimi ekrani.
Katarina Brešan
Peta številka otroške revije Pastirček
Zimska idila v pesmicah in pripovedih
V	januarski številki otroške revije Pastirček, ki izhaja že štiriinšestdeseto leto in jo izdaja Zadruga Goriška Mohorjeva ob zagnanem delu urednika Marijana Markežiča in rednem pisanju skrbnih sodelavcev, je še zmeraj občutiti odzven božičnih praznikov, pa tudi ostre zobe starke zime. Na prvi strani prinaša voščila urednika Markežiča, da bi novo leto prineslo "vsem malim in velikim Pastirčkovim prijateljem veliko veselja, zdravja, radovednega učenja, medsebojne pomoči in prijateljstva".
Zimska burja se poigrava s snežakovo metlo, medtem ko je premraženi zajček segel po njegovem nosu-sladkem korenčku v šegavi pesmici V. T. Arharja Januarja; s prisrčno ilustracijo jo je opremila Danila Komjanc. Snega se veseli pujsek Bine, ki se v dopolnjevanki iste avtorice pripravlja na sankanje. Vsa v snežno belo barvo je odeta tudi njena križanka, namenjena najmlajšim bralcem. O belem možičku, ki na "hribčku stoji, / čaka snežinke, mraza pa ni", poje pesmica Barbare Rustja, ki ji je lepega snežaka, obdanega s snežinkami narisala njena hčerka Svetlana Brecelj. Kot vselej je Ru-stjeva pridala še križanko, tokrat na božični motiv. Čarobni sneženi mož, kateremu je deček Florijan podaril odejico svojega psička Vika, je protagonist nežne zgodbice Dolores Vižintin. Zima
in sneg sta navdihnila Tatjano Ban, ki z ilustracijami in nazornimi navodili vabi Pastirčkove male ustvarjalce, naj iz škatlic, kartona... naredijo cerkvico in ženice, ki gazijo sneg, da bi se lahko udeležile svete maše. Novo leto, mlado in veselo, ter sključeno staro leto z vrečo nadlog in skrbi sta junaka pripovedi Novo leto prihaja, s katero avtorica Mariza Perat želi,
da bi bilo novo leto srečno, a za to se moramo prav vsi potruditi, kot modro pravi drobni deček-novo leto v njeni zgodbici. Na Svete tri kralje se ozira pesem Januarska, ki jo je na besedilo Berte Golob uglasbil Dominik Krt; zelo primerna bi bila za obhod kolednikov. Na sneg, ki bi ga moralo biti toliko, da bi zaradi njega zapr-
li	šole, čaka v svojih skrotovičenih mislih Pacek VValterja Grudi-ne. Grudina je tudi avtor vzgojne rubrike, ki ob simpatičnih stripih Paole Bertolini Grudina navaja otroke k razmišljanju o dobrih in slabih izbirah. Tokrat se fantiček mora odločiti, komu naj zaupa, da bo lepo izdelal razred. O dobrem prijatelju, ki zna svetovati in tudi pomagati pri šolskem delu, je govor v barvnih stripih Od-
ličnjak ali prijatelj. Ilustratorka Paola Bertolini Grudina se je tudi tokrat hudomušno razživela ob križanki KrižKraž in pri ilustriranju rubrike, ki jo piše Nina Grudina. V njej je tokrat v ospredju kino, njegov razvoj od prvih zametkov do današnjih dni. Tudi januarska številka namenja dve strani kratkim štirivr-stičnim pesmicam o živalih, ki jih je mojstrsko spesnil V. T. Arhar, z razpoznavnim slogom pa ilustrirala Bertolinijeva. K poučnim zgodbicam spada tudi strip o Fo-fu Antonelle Del Bianco, ki razkriva otrokom značilnosti gozda. Slovnično suhoparnost ob obravnavanju ločil bo | pregnala pesmi-Sj ca Vejica izpod peresa Berte Golob; privlačno jo je ilustriral Marjan Manček. Januarska številka Pastirčka v rubriki Potujmo Bj po Sveti deželi vabi, ob ilustracijah P. Bertolini Grudina, h Galilejskemu jezeru, ki se večkrat omenja v evangelijih. Pridne ročice bodo primerno pobarvale dve strani, na katerih Jezus uči ljudi in zdravi bolnike.
V	peti številki Pastirčka so še Matematični kotiček za bistre glavice, ki ga pripravlja mlada dijakinja Veronika Srebrnič, razvedrilne zanke, pa tudi recept za janeževe upognjence in cela vrsta zanimivih dopisov, ki so na straneh Pastirčkove pošte, kjer so objavljene še raznolike, živopisane risbice, pa tudi tri velike barvne fotografije, na katerih se smejijo učenci OŠ J. Abram Pevma, L. Zorzut Plešivo in A. Gradnik Števerjan, ki so izdelali prav lepe jaslice po Pastirčkovih navodilih. Pridni!
IK
Novost na filmskem platnu
Dorian Gray Oscarja Wilda
Zgodba o dečku neizmerne lepote in o njegovem portretu je verjetno znana skorajda vsakemu. Portret Doriana Graya je verjetno ena izmed najbolj znanih Wildovih knjig. Režiser Oliver Parker je njegovo zgodbo prenesel na filmsko platno. V glavni vlogi igra mladi Ben Bar-nes (publiki že poznan, ker je odigral glavno vlogo v filmu Zgodbe izNarnije: Princ Kaspijan). V vlogi Lorda Henryja VVottona igra Colin Firth, umetnika Basila Hal-lvvarda pa Ben Chaplin.
Dorian Gray je mlad deček, ki je ob prihodu v London še čisto nedolžen. Tam spozna slikarja Basila Hallwarda. Ta je nad dečkom tako očaran, da se odloči naslikati njegov portret. Najbolj usodno pa je srečanje z Lordom Henry-jem Wottonom, ki dečku razlaga svoj svetovni nazor. Lord vpliva na dečka v tolikšni meri, da bo ta stopil na pot nečednosti in korupcije. Vse svoje življenje se bo Dorian brez moralnih predsodkov predajal čutnim užitkom. Čutni prizori so v filmu prikaza-
približno deset ljudi, v knjigi vedo za portret le tri osebe: slikar, lord Henry in Dorian. Sybilin brat pozna njegovo ime in umre na tirih podzemne železnice, v knjigi ne pozna njegovega imena in ga odkrije le slučajno, Dorian ga nehote sam ubije, medtem ko je na lovu. Bralec bo lahko opazil veliko takih detajlov.
Kljub velikim razlikam med knjigo in filmom je film izredno lepo posnet. Gledalec bo spoznal življenje v Londonu ob koncu 19. stoletja. Lahko bo opazoval postopno Dorianovo spremembo iz nedolžnega dečka v moža, ki pooseblja korupcijo in greh, saj je bil glavni igralec naravno mojstrski. Vseeno bo le stežka pozabil na knjigo, kar ga bo lahko pri ogledu filma nekoliko motilo.
Slavica Radinja
ni na zelo lep način, saj dajo gledalcu občutek, da gre za ugodje, a istočasno za usodno pogubljenje. Zgodba se konča z Dorianovo smrtjo. Ko želi uničiti portret, umre, portret pa se vrne v prvotno obliko.
Pozoren bralec knjige bo ob ogledu filma doživel precejšnje razočaranje. Nekateri detajli, ki dajejo knjigi čar, so namreč v filmu izpuščeni oz. spremenjeni.
Povsem nov je lik Emily Wotton, Henryjeve hčerke, v katero se Dorian proti kon-
cu filma zaljubi. Zdi se, da ga bo njena ljubezen odrešila, a zanj ni nobene rešitve.
Velika razlika med filmom in knjigo je v tem, da se deček v
knjigi svoje pogodbe s hudičem ne zaveda, medtem ko gre v filmu za njegovo zavestno odločitev: svojo dušo proda za večno lepoto. Sam bo ostal večno mlad, sledi starosti in grehov pa bodo vidne na njegovem portretu. Poznanje z mlado gledališko igralko Sybil Vane in zaljubljenost vanjo sta v filmu zelo skrčena, medtem ko imata v knjigi zelo pomembno vlogo. Gledalca bo zmedla tudi kopica drugih detajlov. Odkritju portreta ploska
Zbor Carmina Slovenka v KC Lojze Bratuž Gorici
Pesmi upora v izvedbi izvrstnih izvaj alk
finjene, vsekakor na visoki umetniški ravni. Rodoljubne himne svobodi, bratstvu in življenju so tako z večjo intenzivnostjo nagovarjale poslušalce s svojo večkrat pretresljivo lepo vsebino, s svojimi vrednotami.
Drugi del so v glavnem tudi zaznamovale slovenske pesmi (Nov cvet, Šivala je deklica zvezdo, Za vasjo je čredo pasla, Na oknu glej obrazek bled, Če zapojemo veselo, Pesem XIV. divizije, Na juriš...), pa tudi čudovita Lili Marleen in židovska partizanska Zog nit keyn mol. Ob koncu so se pevke razživele - ter s tem še bolj ogrele občinstvo -, ko so večer sklenile z angleško vojaško Kiss Me Goodnight, Sergeant Major ter ameriškima Remem-ber Pearl Harbor in Boogie Woogie Bogie Boy. Pri teh pesmih so namreč čvrsto zakorakale ter pokazale svoje plesne in odrske interpretativne spretnosti. Občinstvo si je z bučnim ploskanjem prislužilo dodatka, krepko Hej brigade in Vstala Primorska. Ob poslušanju le-te je privrel na dan "primorski ponos", saj je publika - kot en sam mož - vstala in se z zanosom pridružila petju. / DD
Koncert zbora Carmina Slovenica je vselej doživetje, pravi užitek! Znani zborovski sestav, ki je pred poldrugim mesecem že napolnil dvorano goriškega Kulturnega doma, je v ponedeljek, 18. januarja, v nabito polni veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž spet doživel ovacije. Koncertni zbor Carmina Slovenica, ki ga vodi in mu vliva življenjsko linfo karizmatična dirigentka Karmina Šileč (v Gorici je žal ni bilo, zato je njeno taktirko prevzela Nadja Stegne), sodi med vodilne tovrstne ansamble ne le v srednjeevropskem prostoru, ampak v svetovnem zborovskem gibanju nasploh. O njegovem prestižnem ugledu pričajo, ga potrjujejo in utrjujejo koncertne turneje po vsem svetu, najvišja priznanja na mednarodnih tekmovanjih in festivalih, številna snemanja za radijske in televizijske hiše, enajst zgoščenk, ena LP plošča in izvrstni odzivi glasbenih kritikov. Kot znano, zbor s "Choregie - vokalnim gledališčem" predstavlja in širi nov koncept glasbe, ki ni zgolj petje, ampak se z le-tem spajajo tudi glasba, gib, igra in drugi odrski elementi, tako da so njegovi nastopi nepozaben Spektakel, ki se poslušalcu-gle-dalcu globoko vtisne v spomin. Prav Karmina Šileč je s svojimi inovativnimi, provokativnimi
in drznimi idejnimi zasnovami, ki se opirajo na njene umetniške vizije, sad perfekcionističnega raziskovalnega dela, odprla nove prostore izraza in komunikacije. Njeni projekti kot zaokrožene slike razbijajo družbene in glasbene tabuje. Odrske produkcije zadnjih let (Scivias, Vampirabile, Stripsody, Slovenski zvoki, Adie-mus, Stripsody 2, Iz veka vekov itd.) so bile izvedene na mnogih mednarodnih festivalih in nagrajene. Poleg nagrade Prešernovega sklada 1. 2001 je Karmi-
mi in se ji priznava pomembna vloga in močan vpliv na razvoj svetovnega zborovskega gibanja".
Tokrat je samozavestno in suvereno petje 28 deklet koncertnega zbora spremljal 30-letni izvrstni harmonikar Janez Dovč, ki se je v najbolj znani slovenski et-no skupini Terrafolk razvil v izjemnega odrskega in študijskega glasbenika ter z njo prekrižaril dobršen del sveta. Njegove skladbe in priredbe živijo zlasti v skupini Jararaja, ki jo je ustano-
skih in odrskih projektov.
V	goriškem kulturnem hramu je zbor Carmina Slovenica v ponedeljek predstavil projekt Na juriš in the mood, od koračnic do swinga. Program je obsegal slovenske partizanske pesmi, ki so bodrile srca borcev za svobodo
na naši zemlji, pesmi predvojnega Berlina in Pariza, pa tudi judovsko, francosko in italijansko pesem upora, ki je vzpodbujala duha uporništva v boju proti na-
cifašizmu. Mlade pevke so stopile na oder v "uniformi" - hlačah, srajci, baretki - plesa j e kolo, saj je bila prva pesem bosanska ljudska Kozaračko kolo. Nato so sede na stolih, prevlečenih s črnim pregrinjalom, zapele, poleg italijanskih Bella ciao in La brigata Garibaldi, več znanih slovenskih pesmi, uglasbenih na besedila Mileta Klopčiča, Nade Ca-revske-Žive, Cvetka Zagorskega, Mateja Bora, Milana Apiha, Franceta Kosmača, Radovana Gobca...: Smrt v Brdih, Bilečanka, Počiva jezero v tihoti, Puntarska, Komandant Stane, Jutri gremo v napad, Nabrusimo kose, Hej, tovariši, Pesem o svobodi. Pesmi so v njihovi dognani	in
brezhibni izvedbi izzvenele drugače, kot smo jih verjetno vajeni poslušati, kar je marsikoga presenetilo. Njihove interpretacije so bile manj "udarniške", bolj nežne in pre-
na Šileč 1. 2004 prejela tudi ugledno mednarodno nagrado za prispevek stroki v svetovnem merilu, Robert Edler Prize, z utemeljitvijo, "da Karmina Šileč z umetniškimi, in še bolj s pedagoškimi, dosežki dosega najvišjo raven kreativnega dela z mladi-
vil sam, kot izvajalec in skladatelj pa sodeluje s številnimi solisti, orkestri (Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTVS) ter ustvarjalci študij-
Nova zgoščenka goriškega kitarista
Jan Sturiale, Strange Meetings
Goriški kitarist Gianluca Jan Sturiale je lansko leto izdal novo cd ploščo z naslovom Strange Meetings. Album je posnel v prostorih Sun-Flower Musič Studiosov s svojim triom, ki ga sestavljata še Paolo Sturiale na bas kitari in Luca Co-lussi na bobnih. Ploščo sestavlja enajst instrumentalnih kompozicij, ki jih je spisal in aranžiral Jan Sturiale sam. Večinoma so nastale med leti 2005 in 2006, zaradi nenehnih obveznosti, igranja, poučevanja pa jih je skupina lahko posnela komaj v lanskem letu, z velikim Sturia-
lejevim zadoščenjem, da je lahko projekt izpeljal do konca. Sam je izrazil veliko zadovoljstva ob nastalem delu in tudi skozi celoten proces ustvarjanja, ki je bil zelo plodovit in stimulativen. Nastala glasba je zelo nenavadna in eksperimentalna. Sturiale je glasbenik, ki posega po različnih zvrsteh in se nikoli ne zapira v en sam slog, ne mara strogih definicij v glasbi. To mu daje svobodo pri ustvarjanju in raziskovanju.
Album Strage Meetings združuje več glasbenih, izvajalskih in skladateljskih pristopov. Celota
Prejeli smo
Ljubezensko pisemce Nadiji Roncelli, knjižni urednici pri Mladiki
raga Nadia,
ker ne znam pisati maziljeno in nerada razlagam to, kar mislim, institucijam, ker ne vem pravzaprav, koga de facto ogovarjam, bom odgovorila po domače kar tebi, da ne bo trpela prisrčnost na rovaš hladne uradnosti. Ti si svoje pismo (No-
vi	glas 13.1. 2010) sicer naslovila spoštovanim (urednikom?)goriškega tednika in morda pričakuješ odgovor le od njih in niti si ne nadejaš, da se bom odzvala tudi jaz, čeprav nisem bila izzvana. Pomota, pomota, pomota. Na vse tvoje zato-je boš morala potemtakem slišati ponovno -prvič si jih že ustno! - tudi moje zakaje. Tu bo vse v telegrafskem stilu, ker ne smem biti daljša od
tebe po časopisnem kodeksu. Se bom pa kdaj - ko nanese - o tem razpisala v ljubljanski reviji SRP, kjer imam stalno rubriko o poeziji in prevajalstvu in se prav zdaj, to je v XV. nadaljevanju, ki bo izšlo meseca februarja, obregujem ob podoben primer... nekorektne manipulacije s prevodi, kot je bil po mojem mnenju vaš, tokrat pa ga je izvajala nič manj kot pisateljica Breda Smolnikar. Povedano potihcema in na štiri oči, tudi ona je moja draga prijateljica, kot sta ti in Iča (beri Marija Pirjevec). Mi je prav usojeno, da se zadnje čase bodem s svojimi najbližnjimi in najdražjimi, namesto da bi si previdno izbrala kakšnega bolj daljnega miselnega nasprotnika, ki si čisto po svoje
kuje prevajalske pristojnosti in se gre na svojo roko velikega razsodnika in interventno službo. No, tudi v tistem nadaljevanju sem vama posvetila nekaj pikrih vr-stičk. Očitno sem nepoboljšljiva. Gobcam, namesto da bi z... mogočniki navezovala in utrjevala dragocene stike sebi in slovenski literaturi vprid. Pa še prijatelje izgubljam spotoma. Enega sem si nedavno za vse čase zapravila, in me prav srce boli, samo zato, ker sem mu rekla, da ne zna napisati ščavo po italijansko. On, da ne zna? Le kako si upam insinuirati nekaj takšnega? S takimi do-mišljavkami, kot sem jaz, brez vsakih referenc, ki literarijo na črno pa še prevajalko špilajo na vranjem dimnikarsko črno, se ne
bo on žlahtal. Alla larga od njih, je še najboljše.
Draga Nadia, dovoli mi nekaj splošnih ugovorov. Ko v katerikoli antologiji, prozni ali pesniški, nastopa bodisi več avtorjev ali več prevajalcev, ni stilno usklajevanje besedil sploh potrebno, nasprotno, je povsem zgrešeno, ker vsak avtor kot vsak prevajalec ima svoj posebni jezik, svoj slog in svoj osebni pristop. Anti nisi zapoznela zagovornica uravnilovke. Delo revizorja, ki ga mi običajno imenujemo lektor, bi se moralo omejiti na navadno in občutljivo opravljeno lekturo, pred tiskom celo avtorizirano od vsakega prevajalca, ne da bi se nanj, kot na kakšnega grešnika ali nesposobneža, izvajal nekakšen tih ali glasen pritisk, kvečjemu prepričevalni pomenek prevajalca s svetovalcem izboljšav, kaj šele... teror, pardon, mala podcenjevalna in obreko-valna - in včasih tudi iz trte izvita - kampanja, češ da je v raznih
tekstih večkrat tako narobe, da ni sploh za pred ljudi. Celo mene si, Nadia, prepričevala in navezala besede na neki naravnost fatalni stavek, ki si mi ga dajala za zgled nemogočosti, češ da noben Italijan, ma prav nobeden - (Niti tisti nekdanji z Juga napol pismeni? - Rekla sem nobeden in pomeni nobeden!) - ga ne bi napisal, zagrešil pa ga je nič manj kot slovenski zamejski pisatelj! - (Še pomniš, tovarišička! Ali si pozabila?) - In povedala si mi tudi, kako ga je potem lepo popravila Martina Clerici, o kateri bodi na vsem začetku povedano, da ne bo kasnejših nesporazumov in zamer, mislim samo dobro in najboljše, pa še lepa se mi zdi in mlada pa sposobna in silno prikupne in komunikativne sorte, skatka velik obet za slovenstvo celo in za izvoz domače književnosti, sam bog, da nam jo je tržaška Visoka šola za prevajalce in tolmače pridelala, in hudič ne daj, da bi jo po nemarnem zgubili. Mislim smrtno resno, se ne
grem niti za las ali nohtek votlo retoriko, le tega ne mislim in ne bom mislila nikoli, da bi bila... nezmotljiva, to a priori izključujem, verjetno tudi zato, ker mi ne leži kult osebnosti, pred katerim pa Slovenci na splošno nismo povsem imuni. Radi se gremo sprva nekakšno pretirano češčenjein oboževanje, ki sčasoma izhlapi in zaplava v bolj razočarane vode, dokler nismo čisto odčarani in kritični do amena. No, tudi ona kot vsi smrtniki po vrsti, pa naj znajo še tako dobro slovensko in še boljše kajpada italijansko in tudi špansko za povrh non plus ultra, da o cu-lukafrstvu niti ne govorimo, ga včasih in kadar najmanj pričakujemo, veselo lomijo in večkrat pravna kvadrat. No, povrniva se k usodnemu stavku in konsekventno k Martini, ki ga je baje prelila v tekočo italijanščino, jasno, z nobeno slovensko primesjo, da bi še Dante ostrmel ob njegovi blagozvočnosti.
/stran 16
Jan Sturiale
le Meetings
zveni zelo rockovsko, z izrazito metalnim soundom električne kitare. Znotraj tega pa prihajajo na dan jazzovske melodije, pomešane z elektronskimi zvoki v dinamični izmenjavi. Glasba je cel čas zelo energična, trio se razživi že takoj na začetku z izmenjajočimi se ritmi v Changes in skladbo Holy Dri ve, ki je namenjena velikemu eklektičnemu glasbeniku Franku Zappi. Trije intermezzi Strange Meetings I, II in III so neke vrste vezni členi med sklopi in obenem prekinitve, kjer se ritem umiri, zaustavi. Te tri krajše kompozicije zazvenijo v počasnejšem jazzovskem tonu. Prvemu intermezzu sledi Valentina 6/8, skladba, ki je bila najprej mišljena za solo kitaro, a so jo nato posneli z bendom, kar ji
daje večjo
raznolikost in večplastnost, sledi pesem Brop z dodadki klaviatur, ki značilno zaznamujejo kompozicijo. Rockovski ritem se razživi tudi v bolj enostavnem Friday After School, Quiet Eve-
ning zazveni z raznolikimi zvočnimi efekti, Omitlu je strukturiran in aranžiran v različne sklope. Ploščo zaključuje Daddy's Jam Groove, ki je prvotno niso nameravali vključiti, ker je bila samo poskusna skladba, vendar bi je bilo škoda ne slišati. Stran-
ge Meetings sestavljajo nenavadna srečanja zvokov in melodij, ki jih je vredno poslušati.
Jan Sturiale že več let deluje v goriškem okolju, bogati ga s svojo avtorsko glasbo, sodelovanjem z različnimi izvajalci in poučevanjem. Vreden je veliko več pozornosti, kot je dejansko dobiva, bodisi v medijih kot širši javnosti. Njegova glasba lahko zadovolji zelo raznolike poslušalce, večkrat bi ga bilo treba slišati v živo. Za sabo ima že veliko izkušenj in prestižen študij z velikimi ameriškimi glasbeniki. Po končanem tržaškem konservatoriju se je izpopolnjeval v Bostonu, New Yorku in Los Angelesu. Ustalil pa se je v Gorici, kamor s svojo ustvarjalnostjo prinaša novosti in večjo pestrost.
Katarina Brešan
Kratke
Svetniško vprašanje županu Dipiazzi o cerkvi pri Sv. Ivanu
Tržaška občinska svetnika Bruna Tam in Igor Švab sta županu Dipiazzi predložila nujno svetniško vprašanje, ki zadeva župnijsko cerkev pri Sv. Ivanu, saj je že dalj časa zaprta iz varnostnih razlogov.
Župan Dipiazza si je z župnikom
Gollinuccijem pred kratkim ogledal sve-toivansko cerkev in se obvezal, da bo uprava že v prihodnjem proračunu namenila finančno kritje za izvedbo najnujnejših popravil, še posebno strehe in podstrešja, ki sta v izredno slabem stanju. Cerkev bo morala ostati žal zaprta do dokončanja najnujnejših del; da bi omogočila vernikom imeti bogoslužje v bližini same cerkve, bo občina postavila poseben šotor na področju nekdanje avtobusne remize.
O čestitkah
Odtipkal sem telefonsko številko, da čestitam svoji nekdanji učiteljici, ki živi v daljni Kaliforniji, a je nisem dobil. Poskusil sem še enkrat, ker sem se spomnil, da so tam devet ur za nami, in seje oglasila. Vrnila seje iz San Francisca, kjer je prisostvovala slovenski sveti maši, ki jo občasno tam darujejo in kjer so ji za njen rojstni dan zapeli ter ji čestitali. Tudi sam sem ji voščil in čestital za njen 100. rojstni dan, a sem ga (kot večkrat) polomil, saj se gospa Štefanija Ravnik lahko ponaša le s svojimi 99 leti. Vsekakor čestitam gospe učiteljici tudi v imenu našega Novega glasa, ki ga redno, ob pomoči prizadevne hčerke Mirjam, prebira. / Antek
Božičnica pri Novem sv. Antonu
Slovensko pastoralno središče v Trstu, ki ga vodi msgr. Marij Gerdol, je tudi letos ob prazniku sv. Štefana, pri Novem sv. Antonu v Trstu, organiziralo božičnico. Letos jo je vodil mladi rodiški župnik Iztok Mozetič, kije presenetil s spodbudnim in aktualnim nagovorom o ovrednotenju družine. Praznične maše seje udeležilo veliko vernikov, ki se že tradicionalno zberejo iz bližnje in daljne okolice. Obenem je to za mnoge priložnost izmenjave božičnih voščil ter obnavljanje medsebojnih vezi, kar je pomembno tako za izpovedovanje pripadnosti krščanskemu občestvu kakor tudi za ohranjanje narodne zavesti. Tako so tudi z naklonjenostjo sprejeli plakate in podobice v slovenskem jeziku z voščili duhovnikov, ki službujejo pri Novem sv. Antonu, kar kaže na veliko odprtost do Slovencev. Pri bogoslužju je z ubranim petjem sodeloval združeni zbor ZCPZ, kije prepeval pod vodstvom zborovodje Edija Raceta, ki je sicer tudi zborovodja pri Novem sv. Antonu, in ob orgelski spremljavi domačega organista prof. Tomaža Simčiča. Združeni zbor ZCPZ je počastil praznik Gospodovega rojstva z izborom božičnih pesmi, ki so sklenile božičnico. Msgr. Marij Gerdol, ki je tudi somaševal, je ob sklepu vsem voščil blagoslovljen Božič in vse dobro v novem letu ter priložnostno spomnil na največji dogodek, na katerega se pripravlja tržaška cerkev, ljudski misijon, kije bil premaknjen v april 2010./ N. N.
Revija Nativitas v Dolini
Božična revija deželne zveze zborov USCI Nativitas se iz leta v leto širi po številu nastopajočih zborov in obsegu, ki je odločno prekoračil deželne in državne meje, v prvi vrsti pa izpolnjuje svoje ustanovno poslanstvo, to je utrjevanje vezi med zbori, ki delujejo na istem območju. V tem duhu je potekalo prvo decembrsko srečanje letošnjega programa pod okriljem Zveze slovenskih kulturnih društev, ki je združilo v cerkvi sv. Urha v Dolini skoraj vse zbore odraslih pevcev dolinske občine. Društvo Fran Venturini, krajevni Mladinski krožek, župnijska skupnost Dolina in SKD Valentin Vodnik so sodelovali pri organizaciji koncerta, s katerim je šest zborov voščilo vesele praznike z božičnimi in nabožnimi pesmimi. Priložnostne misli je ob petju zborov podala tudi dolinska županja Fulvia Premolin, ki je ovrednotila poslanstvo pevcev, nositeljev sporočil miru, sožitja, optimizma in posrednikov pozitivnih energij. 0 petju, ki prinaša božično voščilo, pa je spregovoril dolinski župnik Metod Lampe, kije obenem dodal, da bi mnogi verjetno raje praznovali Božič brez jaslic in brez Jezuščka, medtem ko bi morali ravno vtem obdobju iskati tolažbo globljih vrednot in predvsem človeške bližine.
Nežnost, radost in pričakovanje so bili božični vtisi, ki sojih nastopajoči zbori iskali in podali s svojim petjem v zaporedju spevov iz slovenske in mednarodne literature. Lepota božične melodije je najprej navdihnila pevce mešanega zbora Fran Venturini od Domja. Zborovodkinja Cinzia Sancin je nato prepustila pult Anastasii Purič, ki je vodila moški pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline. Oba domača zbora sta črpala tudi iz opusa krajevnih skladateljev, Frana Venturinija in Ignacija Ote. Ricmanje in Boršt je zastopal mešani zbor Slovenec Slavec pod vodstvom Danijela Grbca, od Domja pa je prihajal dolgoletni moški pevski zbor Fran Venturini, ki ga vodi Ivan Tavčar. Ženska pevska skupina Stu ledi je na tej reviji prvič nastopila z božičnim repertoarjem in debi z ljudsko obarvanim programom je doživel upravičen uspeh zaradi prisrčnosti izvajanja in dopadljivosti izbranih koledniških, božičnih in trikraljevskih melodij. Zborovodkinja Aleksandra Pertot pa je sklenila revijo z nastopom noneta Primorsko iz Mačkolj, kateremu je zaupala tudi bolj lahkotno Sofianopulovo priredbo istrske skladbe za moško skupino in dve kitari.
PAL
Igor Švab (foto IG)
Stolnica sv. Justa
Božični koncert je navdušil občinstvo
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Zborovodja in skladatelj Adi Danev ne zamuja priložnosti, da z nasveti, s projekti, publikacijami in tudi z ostrimi kritikami spodbuja domača društva in zbore, naj začnejo razmišljati manj "čital-niško" in z večjimi, polpoklicnimi ambicijami. Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je postala eden od njegovih najbolj rednih sogovornikov, saj ga je v zadnjih letih povabila k oblikovanju tematskih pevskih projektov, pevskega in zbo-rovodskega seminarja, nazadnje pa je uresničila velikopotezni božični načrt, ki si ga je Danev zamislil na pobudo častnega predsednika ZCPZ Zorka Hareja. Vsakoletni božični koncert, ki ga Zveza prireja v stolnici svetega Justa, je pridobil letos nenavadno razsežnost z nastopom petdesetčlanskega zbora, solistov in preko tridesetčlanskega orkestra. Glavni akter in avtor projekta je želel imeti ob sebi glasbenike in prijatelje, s katerimi je že uspešno sodeloval ob drugih pri-
Sredi decembra je bilo v Skednju posebno praznično, obarvano z ubrano pesmijo in prijetnim božičnim vzdušjem. V cerkvi sv. Lovrenca so namreč v večernih urah nastopili kar štirje zborovski sestavi, ki so predstavili pester in raznolik repertoar vokalne glasbe. Večer, poimenovan Na sveto noč, je že tradicionalno predbožično srečanje ljubiteljev zborovstva in prav prijetna postojanka v vrsti prazničnih glasbenih dogodkov v tržaški okolici. Koncert je koordiniral Mešani pevski zbor Jacobus Gallus iz Trsta, omogočile pa so ga Slovenska prosveta, Glasbena matica in Zve-
ložnostih. Jedro koncerta so sestavljali mešani mladinski pevski zbor Trst, ki ga je pripravila zborovodkinja Aleksandra Pertot, sopranistka Krisztina Nemeth, ki
poučuje na Glasbeni matici, baritonist Damjan Locatelli, recitator Aleksij Pregare in orkester Arsate-lier SCGV E. Komel. Za izvedbo množičnih točk so organizatorji poskrbeli za priložnostni mešani zbor pevcev s Tržaškega, solistične točke pa so ob omenjenih oblikovali še violinist in koncertni mojster Marko Kodelja, violončelist
za slovenskih kulturnih društev. Številni poslušalci, prijatelji in navdušenci zborovskega petja smo lahko prisluhnili, kot že povedano, štirim vokalnim zasedbam. Prvi je nastopil Dekliški pevski zbor Kraški slavček pod vodstvom obetavnega Mirka Ferlana. Uspešna dekleta so začela z Gallusovim štiriglasnim motetom, se sprehodila preko svetovne Mendelsso-hnove uspešnice Laudate pueri in dveh nabožnih skladb Marca So-fianopula do češke božične in zimzelene Habejeve priredbe Tih večer. Za motiviranimi nabrežin-skimi pevkami je na oder stopil novopečeni Kvartet Volnik, ki mu
Aleksander Sluga in dudar Janez Jocif, ki je z neobičajno noto dodal že bogatemu programu pravo poslastico.
Skladbe iz mojstrovin svetovne literature, kot sta oratorij Kristusovo otroštvo Hectora Berlioza ali Hand-lov Mesija, so se prepletale z obče znanimi božičnimi motivi Irvinga Berlina ali Adolpheja Adama in še s priredbami skladb slovenskih, krajevnih avtorjev, Zorka Hareja, Aleksandra Vodo-
pivca in samega Daneva. Koncert je bil sad večmesečne priprave, ki se je pričela pri izboru, predelavi, harmonizaciji in orkestraciji skladb na sporedu, za katere je v celoti poskrbel sam avtor zamisli. Publika je razumela pomen in cilj tega projekta, ki je skušal postavljati domači potencial na višjo raven, zato je s pričakovanjem in
je mentor Walter lo Nigro. Poleg uvodne Adamičeve skladbe so fantje izvedli tri Canzone lo Nigra z besedilom Franceta Prešerna. Kvartet je pokazal zelo dobro interpretacijo "domačega" programa in dobro homogenost štirigla-sja. Kot tretji je nastopil Mešani pevski zbor Devin-Rdeča zvezda, ki že vrsto let deluje v zahodno-kraškem območju. Z zborovodjem Radom Miličem so predstavili Vodopivčevo Pesem, dve zborovski deli Adija Daneva, naj lepšo Kje so tiste stezice Hilarija Lavrenčiča, Cantate domino litvanskega mojstra Miškinisa in Lebičevo Ta dru-melca je zvomlana. Zadnji so na škedenjskem večeru nastopili organizatorji večera, tržaški Mešani pevski zbor Jacobus Gallus, ki ga že leto dni vodi Marko Sancin. Že dobro poznani izvrstni pianist in pevec se preizkuša tudi v zborovskem poklicu, v čemer kaže perspektivnost in neoporečno nadar-
radovednostjo napolnila stolnico, kjer je v prvi vrsti, z drugimi avtoritetami, sedel tudi nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi.
Dogodek je izpolnil pričakovanja zaradi premišljene oblike, spodbudne raznolikosti in kakovosti izvajanja. Danev je z upoštevanjem sposobnosti ljubiteljskih pevcev porazdelil breme umetniškega podviga med izvajalce s primernimi priredbami in izmenično uporabo različnih zasedb. Zelo prepričljivo se je odrezal orkester, ki je dal celotnemu programu bolj slovesno oznako že od prvih not, ko je radostno zazvenela Danevova božična fantazija na temo Glej, zvezdice božje. Spored in priredbe so se dotaknili različnih stilov, od opernih do ekspresionističnih prizvokov ali ljudske izraznosti, na primer pri krstni izvedbi pastorale, pri kateri je orkester oponašal zvok dud. Program je potekal kot neprekinjena celota, saj so ekspresivni instrumentalni intermezzi komentirali in podpirali v lepem sozvočju tudi podajanje verzov, zvok dud pa je spremljal celo premike zbora. Mogočni Handlov Hallelujah je ob koncu izzval dolg aplavz zadovoljne publike, ki je letos prav gotovo doživela nekaj posebnega, kar so potrdile tudi pohvalne besede nadškofa.
PAL
jenost. Zbor Jacobus Gallus je začel z znano Partovo Bogorodice djevo, nadaljeval z Rutterjem v angleškem stilu, zapel romantično skladbo Tebe pojem S. V. Rahmaninova in nabožni skladbi Bruchnerja in Pizzettija. Zbor je uglašen pevski nastop končal z ljudsko Kaj se vam zdi, ki jo je priredil doberdobski glasbenik Hi-larij Lavrenčič, ter z njo mehko zaključil prijetno pevsko srečanje. Škedenjski večer zborovskega petja je poslušalcem pričaral prav prijetne glasbene občutke vseh vrst in za vse okuse, ki so dodobra preglasili tulečo burjo in ogreli oster mraz. Tovrstni tradicionalni dogodki so prav gotovo dobrodošli in pričajo o aktivni zborovski sceni v našem območju. Lahko so prostor, kjer se predstavljajo mlajše zasedbe in novi repertoarji, a hkrati vedno ohranjajo poseben praznični čar.
Jernej Šček
Nadškof Giampaolo Crepaldi je pred zaključkom božičnega koncerta spregovoril pevcem, glasbenikom in občinstvu (foto IG)
ŠKEDENJ
| Cerkev sv. Lovrenca
Večer zborovske glasbe Na sveto noč
BOLJUNEC
Mladinski dom
Utrinek božične radosti
Umetni lesk potrošništva je spremenil obseg in vsebine božičnih praznikov z ukinitvijo adventnega pričakovanja in takojšnjim "pospravljanjem" decembrskega vzdušja. Zato je božična misel v januarju "kot trgatev v aprilu", saj se večina ljudi sploh ne sprašuje o pomenu božičnega čaščenja. Hrepenenje po svetlobi, katerega je praznično okrasje bled in cenen simbol, prižiga v srcu luč, ki naj bi kristjana spremljala skozi celo leto. S tem razmišljanjem o bistvenih spremembah v doživljanju božičnih sporočil je celjska časnikarka Zlata Kraševec nagovorila kot častna gostja publiko božičnega koncerta v cerkvi v Boljuncu. Vsakoletno pevsko srečanje je priredil krajevni Mladinski dom, ki je povabil k sooblikovanju prijatelje s Krasa in iz Istre. Prireditelji so s posebnim veseljem pozdravili prvi nastop otroške skupine, ki je nastala na delavnicah za pripravo na miklavže-vanje in na Božič. Predšolski otroci in osnovnošolci so se zbrali
pod okriljem Mladinskega doma, ki je z njimi zaživel z novo energijo. Zborovodkinja Mihaela Skupek je izbrala vrsto božičnih klasikov, ki so jih otroci zapeli pred jaslicami; te so sami izdelali. Z zborovodkinjo Natašo Smotlak pa so stopile na oder pevke boljunškega cerkvenega zbora, redne oblikovalke bogoslužja, ki so nastopile z izborom pesmi iz svoje zakladnice božičnih ljudskih in ponarodelih pesmi.
Prva mešana zasedba na sporedu je bila mešanega pevskega zbora Sveta Lucija iz istoimenskega kraja blizu Portoroža. Cerkveni zbor, ki se je že nekajkrat dobro odrezal na koncertih na tej strani meje, je tudi tokrat nastopil ubrano in navdušeno s programom pesmi iz
slovenske in mednarodne literature, ki ga je izvedel a cappella pod vodstvom Cilke Kavčič. 110. obletnica rojstva skladatelja Matije Tomca pa je bila vezna nit programov pevcev openske župnije, ki so nastopili v sklepnem delu koncerta v moški in mešani zasedbi. Z lepim fraziran-jem in zvokom, ob orgelski spremljavi Vinka Škerlavaja in
je počastila obletnico priljubljenega slovenskega avtorja z nekaterimi odlomki iz kantate Slovenski Božič.
Novoletnemu voščilu župnika Rafka Ropreta so se ob koncu pridružili vsi sodelujoči pevci s pevskim voščilom, ko je po tradiciji zazvenela Gruberjeva Sveta noč, utrinek božične radosti, ki nas - po besedah govornice -
pod vodstvom Mirka Ferlana, so zapeli najprej člani moškega zbora sv. Jernej. Janko Ban pa je vodil mešano zasedbo zbora, ki
vabi, da z upanjem in veseljem v srcu obhajamo božični čar tudi po božičnih praznikih.
RO
NOVI
‘Alternativno priznanje’ Borisu Pahorju
Obvestila
Vabimo vas na osemdnevno potovanje z Novim glasom v Romunijo od 18. do 25. maja 2010 z ogledom Moldavije, Bukovine z znamenitimi samostani in Transilvanije. Vpisovanje na upravi v Gorici in uredništvu v Trstu vse do razpoložljivih mest, najkasneje do konca februarja. Akontacija pri vpisu 200 evrov.
Narodna in študijska knjižnica prireja Otroške urice v NŠK. Naslednja urica letošnjega niza bo na sporedu v četrtek, 21. januarja, ob 16.30, v Gregorčičevi dvorani. S pravljico Šivilja in škarjice bo nastopila
lutkovna skupina Tipitapi s pedagoškega liceja A. M. Slomšek. Toplo vabljeni!
Darovi
Ga. Marija Grisani daruje 10 evrov za Novi glas.
V	spomin na Nadjo Pahor Verri daruje Anica Trento namesto cvetja na grob 30 evrov za misijonarja Danila Lisjaka.
Za Slovensko Vincencijevo konferenco: N. N. 100 evrov, Serena Repinc v spomin na mamo Mileno Sossi 20 evrov. Za cerkev na Pesku: namesto cvetja na grob Angeli Lukač Viller daruje Marija Bernetič 15 evrov; Milka Capponi 20 evrov.
Kmečka zveza ie praznovala 60 let
Kmečka zveza je 15. januarja praznovala okrogli jubilej. Stanovsko organizacijo so namreč ustanovili pred 60 leti na Opčinah, od tedaj pa je v zamejski stvarnosti odigrala pomembno združevalno vlogo pri slovenskih kmetovalcih, tako
Kultura prinaša sožitje, politika pa ne
Mesto Trst odraža globlje vrline od tistih, ki jih je sposobna zrcaliti sedanja občinska uprava.
V	tej misli je zaobjeto sporočilo, s katerim so predstavniki združenja Svobodni in enakopravni občani želeli seznaniti prof. Borisa Pahorja ob podelitvi priznanja Trst, kultura omike v ponedeljek, 11. januarja, v Novinarskem krožku: slavljenca žal ni bilo, prisotni pa so bili njegovi prijatelji, somišljeniki in podporniki.
Priznanje Združenja svobodnih in enakopravnih občanov naj bi veljalo za simbolni odgovor na polemično mnenje župana Dipiazze, ki je na zahtevo prof. Pahorja, da bi v utemeljitvi njegovega imenovanja za častnega občana mesta Trst ob trpljenju v nacističnih taboriščih omenili še nasilje fašističnega režima, zavzel odločno odklonilno stališče. Še več: tržaški župan je med drugim izjavil, da bi moral prof. Pahor priznanje brezpogojno sprejeti, češ da "darila se ne sme nikakor zavrniti". Ker mu to še ni bilo dovolj, je po valu plemik, ki jih je afera sprožila, celo izjavil, da je bil prof. Pahor tarča politične strumentalizacije. Temu namigovanju pa Boris Pahor odločno nasprotuje: "Moja potreba po resnici se je začela že takoj po vojni in je bila nato ovrednotena na državnem nivoju, ko me je tržaški in italijanski tisk naprosil za komentar glede Dneva spomina. Dejal sem, da poštena zgodovina ne sme omeniti zgolj zla, ki ga je neka stran utrpela, temveč tudi bolečino, ki jo je ista stran povzročila, še zlasti, če jo je povzročila kot pr-
va", je napisal prof. Pahor v pismu, ki so ga prebrali na ponedeljkovem srečanju. Prof. Pahor je še dodal, da je svoj čas obsodil tudi dejstvo, da je poročilo mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije ostalo v predalih.
vrednote osvobodilnega gibanja". "Boris Pahor je z odklonitvijo občinskega priznanja dokazal izredno dostojanstvo. Vemo, da je bil fašizem v Trstu še toliko bolj hud ravno zaradi prisotnosti slovenske etnične skupnosti",
Claudio Cossu, Claudio Venza, Margherita Hack in Fulvio Camerini (foto IG)
"Ti premiki neoporečno kažejo na odnos, ki ga tržaška občinska uprava ima do slovenske manjšine in do nekdanjega fašističnega režima", sta uvodoma pojasnila predsednik združenja Claudio Cossu in profesor sodobne španske zgodovine Claudio Venza. Mračnjaštvo in cenzura sta očitna v nekaterih potezah uprave, "na primer, ko je poimenovala mestno ulico po znanem fašistu Mariu Granbassiju, ko je povabila na predavanje v avditorij Revoltella zanikovalca holokavsta zgodovinarja Ernsta Nolteja in ko je ne nazadnje podelila srednjeveški pečat mesta Giampaolu Pansi, ki zmanjšuje
je dejala priznana astro-nomka Margherita Hack, ki meni tudi, daje nestrpnost vedno bolj prisotna v italijanski družbi, kot so pokazali nedavni dogodki v kraju Rosar-no. Nekdanji
senator Fulvio Camerini je poudaril, da Borisa Pahorja lahko jemljemo za svobodnega moža, ki so ga preganjali fašisem, nacizem in komunizem v Sloveniji. "Nedavne polemike niso sad
zadnjih dogodkov: so jasen dokaz, da se tržaška vladajoča politika giblje v smeri zgodovinskega revizionizma", je pojasnil Camerini, ki pa ni pozabil, kako kljub temu obstajajo v Trstu tvorni primeri zbliževanja večinske in manjšinske kulture. "Res je. Na kulturnem nivoju se je marsikaj spremenilo", nam je po telefonu pritrdil prof. Pahor, ki pa je v isti sapi poudaril, da "na politični ravni grej o stvari težje naprej. Tržaška desnica namreč se na volitvah še vedno sklicuje na našo problematiko in na vprašanje fojb"! Pisatelj vsekakor zmanjšuje obseg polemike, ki so jo po njegovem mnenju razširili "naši prijatelji" Združenja svobodnih in enakopravnih občanov: "Problem z županom Dipiazzo je nastal zgolj zaradi moje osebne preteklosti, kljub temu da je ta vpeta v manjšinsko stvarnost: ne bi pa rad, da bi se polemike po vsej sili širile, saj smo bili navsezadnje priča tudi nekaterim pozitivnim potezam tržaške občine glede naše narodne skupnosti. Ostaja pa dejstvo, da se občinska uprava in italijanska država še nista izjasnili glede fašizma". Kaj pa izjava župana, da 'darila se ne sme nikakor zavrniti'? "Župan Dipiazza se je na očitke, ki so se nanj zaradi te zgodbe usuli, slabo branil. Navsezadnje so tudi naši krovni organizaciji in t. i. levica raje ostale v tišini".
IgoiGiegoii
Boris Pahor
Foto Kroma
da se v zgodovini Kmečke zveze nedvomno zrcali preteklost našega prostora od druge svetovne vojne dalje: svojo vlogo bo KZ gotovo ohranila tudi v novem tisočletju, saj prestaja zamejsko kmetijstvo nove izzive, ki lahko pomenijo v prvi vrsti dragocen gospodarski preporod. To je bilo med drugim poudarjeno na srečanju, ki ga je KZ ob prisotnosti ševilnih gostov priredila v petek, 15. januarja, na tržaški trgovinski zbornici, kjer so predstavili tudi knjigo Srce v prgišču zemlje. Publikacijo, ki jo bogati tudi solidno fotografsko gradivo, je sestavil Boris Pangerc. (0 publikaciji bomo podrobneje poročali v prihodnji številki Novega glasa.)
[HI Predvajali so film o Angeli Vode
Slovenija je še vedno gluha loza
Peterlinova dvorana je v ponedeljek, 18. januarja, postala prava kinodvorana: na filmskem platnu se je občinstvu predstavilo življenje Angele Vode (1892-1985), ki je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev. Zaradi njenih idealističnih prepričanj so jo de-portirali v nacistična taborišča, nato pa je bila zaprta v komunističnih zaporih. Po vojni je bi-
la ena izmed obsojenih v zloglasnem	montiranem
Nagodetovem procesu leta 1947: obtožili so jo narodnega izdajstva in obsodili na dvajsetletno zaporno kazen in petleten odvzem vseh državljanskih pravic: to je pomenilo, da tudi potem, ko je s pomilostitvijo po šestih letih le prišla iz zapora, ni smela delati, celo pisalnega stroja ni smela imeti. Do smrti jo je preživljala sestra Ivanka Špindler.
Angela Vode je v tem času skri-
Dom Ieralla
Bogat december v domu na Padričah
Letos je bil mesec december res bogat z dogodki v domu Ieralla na Padričah.
Začeli so se 4. decembra s koncertom mladega flavtista, gojenca konservatorija Tartini.
Dne 6. decembra nas je obiskal sv. Miklavž. Vsakemu gostu je pustil v dar čokoladnega Miklavžka. Sedmega popoldne je bilo veliko slavje ob odprtju razstave izdelkov likovnih dejavnosti. Razstavna dvorana je bila natrpana z najrazličnejšimi predmeti. Največ je bilo slikarij: majice, prti, torbe, blazine, šali... pa razni lepo okra-
šeni leseni predmeti. Potem je bilo nekaj izdelkov iz brona, jadrnic v steklenicah, nekaj kvačkanih drobnarij in pletenin. Vsi ti predmeti so bili naprodaj in izkupiček je bil namenjen misijonarju v Afriki, za katerega skrbi tržaška škofija. Zato je bil pri odprtju prisoten tudi nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi, ki je prvič obiskal naš dom. Najprej je nadškofa pozdravil z nagovorom predsednik doma dr. Rinaldi, nato je dal besedo gostji na vozičku ge. Mariji Parmegiani, nekdan-
vaj pisala knjigo, po kateri je nastal tudi film: v njej je popisala svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Filmski izrez Angele Vode (ki ga je izdelala RTV in so ga slovesno predvajali ob lanskem Dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov) se prične z letom 1929, ko je dejavna, znana in zelo angažirana v družbi, ter konča z letom 1953, ko v izolaciji skrivaj napiše 330 strani dolg tipkopis, tragično zgodbo svojega življenja. Film je nastal po knjigi Skriti spomini avtorice Angele Vode, ki jo je uredila Alenka Puhar. Puharjeva je ob režiserki Maji Weiss in Ani Lasič podpisala tudi scenarij fil-
ma. Weissova in Puharjeva sta bili poleg zgodovinarja Renata Podberšiča iz Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane
gostji večera Društva slovenskih izobražencev.
Kljub temu da je bil film lani sprejet v tekmovalni del
berlinskega festivala za televizijske filme in se tako mednarodno uveljavil, ga je slovenska kritika sprejela dokaj ravnodušno oz. celo nenaklonjeno: v tem se po mnenju režiserke in scenaristke skriva očitna bojazen slovenske politike do preteklih zločinov in zločincev. Sedanji moralni dediči tedanjega nasilja še vedno molčijo in sabotirajo zgodovinski spomin, kar se kaže že v samem dejstvu, da je bil film o Angeli Vode na Slovenskem predvajan le štirikrat: "Film so namreč sprejeli skozi ideološko prizmo, kar žal kaže na stanje duha pri nas", je bila mnenja Alenka Puhar.
ji operni pevki. Ta je nadškofu nekoliko osvetlila razmere v domu in ga pozdravila v imenu gostov. Nato sem čisto na kratko izrekla dobrodošlico še jaz v slovenščini in v italijanščini v imenu gostov, ki govorimo slovensko.
Nadškof je bil ganjen in se je obema zahvalil z objemom. Imel je kratek govor. Velika dvorana je bila prenatrpana z gosti in njihovimi sorodniki ter prijatelji. Vsi so nadškofu navdušeno ploskali. Po govoru smo se vsi, z nadškofom
na čelu, odpravili na ogled razstave. Nadškof je pohvalil požrtvovalno delo gostov, ki sodelujejo pri likovnih dejavnostih, in se z nami fotografiral. Medtem je na hodniku nasproti vhoda v razstavno dvorano z lučkami mežika-
lo	čisto posebno božično drevo. Pravijo, da so ga prinesli iz Afrike. Ima obliko obrnjene smrečice, toda brez listov. To deblo in gole veje so zavili v srebrn trak in okrasili z raznobarvnimi električnimi utripajočimi lučkami. V razstavni dvorani pa so utripale lučice na beli smrečici z rdečimi okraski.
V	naslednjih dneh so se pojavila različna božična drevesca po celem domu, da je bil videz prijeten in vesel.
Dne 8. decembra smo imeli slovesno sv. mašo v čast Brez-
madežni.
Dne 10. decembra je bilo popoldne spet slovesno. Praznovali smo stoletnico rojstva gostje na vozičku gospe Marije Concette Bernardi. Prišel je maševat prejšnji škof Evgen Ravignani. Maši je sledila gostija s pizzo, sladkarijami in različnimi pijačami. Nazadnje so prinesli veliko belo torto s svečkami. Slavljenka, ki je še toliko pri moči, da sama poganja svoj voziček in bere brez naočnikov, je svečke kar hitro pogasila. V tem se je prikazal na vratih občinski svetovalec Carlo Grilli. Prišel je čestitat v imenu občinske uprave. Slavljenko je obkrožalo kakih petdeset sorodnikov in prijateljev, poleg gostov doma. Miza pred njo se je kar šibila od podarjenega cvetja.
/dalje Nada Martelanc
Naravno okolje v Julijskih Alpah je osnova za najboljši med pa je dobra ocena
odlična reklama za
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Zlate medalje bovškim čebelarjem
Na državnem in mednarodnem ocenjevanju kakovosti medu so bovški čebelarji v minulem letu prejeli najvišja priznanja. V letu 2010 pa bo v Semiču svetovno ocenjevanje medu in slovenski čebelarji si obetajo, da se bo priznanje njihovega medu svetilo zlato.
Trije bovški čebelarji, Branko Komac, Zdravko Istenič in Andrej
leta 2004 pa je to ocenjevanje postalo mednarodno in se ga udeležuje okoli deset držav, med drugim tudi iz ZDA in Avstralije. Ocenjevalci ne vedo, čigav med ocenjujejo. Ocenjujejo predvsem kakovost različnih vrst, odstotek vsebnosti vode v njem, prisotnost kemikalij, količino in kvaliteto cvetnega prahu, bistrost... Najboljši med se ocenjuje oziroma točkuje z zlato, srebrno in bro-
Mlekuž, so te dni šli po priznanja, ki so jih bili deležni na mednarodnem ocenjevanju medu v letu 2009 in domov prišli z najboljšimi ocenami.
Čebelarstvo na Bovškem ima tako staro tradicijo, odkar ljudje pomnijo, bi se reklo. Medtem so bili že tudi organizirani, toda pisne vire je treba še odkriti. Od leta 1963 so se združevali v Čebelarskem društvu Tolmin. Dne 8. januarja 2009 pa so ustanovili lastno društvo. Od leta 1999 se udeležujejo državnih ocenjevanj kakovosti medu različnih vrst v Semiču. Od
nasto medaljo. Ker to ni tekmovanje, kjer dobi medaljo le eden, najboljši, zato število medalj, razdeljenih med različne čebelarje, ni omejeno. Dobijo jih lahko tisti, ki izpolnijo postavljene kriterije.
Slovesna podelitev poteka pred povabljenimi gosti in ostalo publiko. Sledita pa še kulturni program in družabno srečanje čebelarjev.
Za zdaj število prijav na ocenjevanje še ni omejeno. Čebelarji radi primerjajo kvaliteto svoje pridelave medu z drugimi, obenem
prodajo.
Leta 1999 se je ocenjevanja na državni ravni udeležil Branko Komac iz Čezsoče in prejel srebrno medaljo za cvetlični med. Od leta 2004 naprej se je v mednarodno ocenjevanje vključil še Zdravko Istenič iz Bovca, ki je v teh letih prejel tri bronaste medalje, dve srebrni in pet zlatih v Semiču in sedem zlatih na državnem v Cerkljah na Gorenjskem. V minulem letu se je najboljšim pridružil še Andrej Mlekuž s čebelnjakom v Logu pod Mangartom in prejel zlato medaljo.
V letu 2010 se bodo člani tega društva udeležili svetovnega ocenjevanja medu v Semiču.
Že pet let pa sodelujejo z otroškim vrtcem v Bovcu. Sredi novembra pripravi društvo s Čebelarsko zvezo Slovenije za otroke t. i. medeni zajtrk. Sicer pa v vasi Bavšica skrbijo za čebelnjak, ki bi si zaslužil zaščito kot kulturna dediščina. Pred leti so^a obnovili, ko so še delovali v Čebelarskem društvu Tolmin. V kratkem lahko pričakujemo še obnovitev čebelarske poti od Bovca do tega čebelnjaka.
V letu 2009 je Čebelarska zveza Slovenije podelila vsakemu članu tega društva po eno mlado lipo. Tukajšnji čebelarji pa so se odločili, da lipe podelijo Golf klubu Bovec. Spomladi jih bodo, skupaj z golfisti, posadili na golf igrišču, južno od Bovca.
Ob teh stikih z mladino bi pričakovali, da novačijo tudi kaj mladih članov. "Saj jih", se je pošalil predsednik, "kajti mlad čebelar je pri nas takrat, ko gre človek v pokoj".
Čebelarstvo se v Posočju razvija v vse bolj opazen turistični produkt izdelkov iz voska, hrane iz medu in t. i. zdraviliških čebeljih produktov.
MM
Za uporabnike slovenskih avtocest
Ne pozabite na modre vinjete!
Konec novembra je stekla prodaja vseh vrst vinjet za leto 2010. Te so modre barve. Tedenska vinjeta za osebna vozila stane 15 evrov, mesečna 35 evrov, letna pa 95 evrov. Cena vinjete za motorna kolesa znaša polovico cene za osebna vozila; za motorna kolesa ni mesečnih vinjet, so pa polletne po ceni 25 evrov.
Vinjete je mogoče kupiti na naslednjih maloprodajnih mestih: Petrol,
OMV Slovenija, Kompas MTS, Tobačna 3dva, Delo prodaja, Pošta Slovenije, AMZS in cestninske postaje. V tujini bodo vinjete naprodaj na vseh večjih prodajnih mestih bencinskih servisov.
Dars je lani do 15. novembra prodal 3.433.431 vinjet. Ob tem je bilo prodanih 849.276 letnih vinjet, 536.329 mesečnih 1.154.812 tedenskih vinjet. Do konca junija so bile v prodaji še polletne vinjete, ki so jih skupaj prodali 893.015. V Darsovo blagajno je skupaj iz naslova cestnin steklo 177,7 milijona evrov (brez DDV).
V Darsu do konca letošnjega leta po zelo konservativni oceni predvidevajo približno 220 milijonov evrov skupnih prihodkov od cestnine (brez DDV), po optimistični oceni, ki je precej realna, pa 130 milijonov evrov. Cestninski prihodki bodo približno za desetino višji
od lanskih, ko so dosegli približno 202 milijona evrov.
Dars je v celotnem letu 2008, v katerem je bilo sredi leta uvedeno vinjetno cestninjenje, ustvaril 201,6 milijona evrov prihodkov od cestnin (brez
3
±±J*«*n«//nonth/y 28
m
DDV), v letu 2007 pa 174,7 milijona evrov (brez DDV). V letu 2007, ko je še v celoti veljal prejšnji cestninski sistem, so v cestninskih razredih R1 in R2 ustvarili 102 milijona evrov priliva od cestnine, v razredih tovornih vozil (R3 in R4) pa približno 78 milijonov priliva. Ocena prihodkov od vinjet v letu 2010 je za zdaj približno 115 milijonov evrov (brez DDV). Vlada ukinitev vinjet kot način cestninjenja predvideva najkasneje z začetkom leta 2014. Tako predvideva nov akcijski načrt za uvedbo elektronskega
cestninskega sistema v prostem prometnem toku, ki ga je vlada sprejela novembra lani.
V elektronski cestninski sistem v prostem prometnem toku morajo biti v letu 2012 vključena vsa vozila, pri čemer je za osebna vozila dopuščeno prehodno obdobje. Tako naj bi bila od leta 2012 do leta 2014 za osebna vozila v uporabi t. i. elektronska vinjeta. Ta naj bi v prehodnem obdobju še vedno omogočala zgolj časovno cestninjenje, tako kot ga omogoča tudi sedanja vinjeta. Vinjetni sistem cestninjenja je začel veljati 1. julija 1. 2008. Uvedene so bile polletne vinjete po ceni 35 evrov in letne po ceni 55 evrov. Če so vinjete v tem letu razveselile slovenske uporabnike avtocest, pa so bile trn v peti sosednjim državam in Evropski komisiji. Ta je v začetku oktobra 2008 začela postopek zoper Slovenijo, ker je ocenila, da letne in polletne vinjete niso v skladu s pravnim redom EU, ker diskriminirajo državljane EU, ki slovenskih cest ne uporabljajo tako pogosto kot Slovenci. Slovenska vlada je zaradi postopka Evropske komisije uvedla tedenske vinjete za 15 evrov, mesečne za 35 evrov, ukinila polletne vinjete, letne vinjete pa podražila na 95 evrov. Nov sistem, ki je začel veljati 1. julija lani, je očitno zadoščal evropskemu komisarju za promet Antoniu Taianiju, ki je sporočil, da bo Evropski komisiji predlagal prekinitev postopka zoper Slovenijo zaradi vinjetnega sistema.
Morda ježe čas, da postanemo samouki
Pišem v času velikega fizičnega in psihičnega napora. Nekateri pravijo, da šele v takih časih si zares zmožen občutiti, kaj je zares Življenje. Morda. Zagotovo vem, da obstajajo trenutki, ko imam občutek, da se za vse, za vse, kar imam, vsako željo, vsak načrt, vsak korak, moram boriti. Vse to naprezanje te seveda včasih pošteno izmuči in izvotli. Nekaj življenjskih korakov je že za mano, da dobro vem, kako ima vse svoj smisel, tudi trud, tudi in predvsem težave, tudi vprašanja, ki ti bijejo v srcu, in tudi bolečina v telesu. Vem pa tudi, da sem tudi sama zelo krvava pod kožo, kar pomeni, da v sebi cepetam z nogami v trenutkih presežka napetosti in seveda iščem takojšnjih odgovorov in rešitev, v želji, da bi kake instant-rešitve sploh obstajale.
Ravno v tem časovnem in emotivnem obdobju berem v Primorskem dnevniku besede, ki se mi vtisnejo v spomin. Adi Danev piše o pomanjkanju vizije prihodnosti v našem glasbenem ustvarjanju, o zakoličenosti v neko standardno tradicijo, ki je imela seveda svoj namen v prejšnjih desetletjih, nima pa ga v današnjih spremenjenih družbenih razmerah. To seveda nikakor ne velja izključno za glasbeno ustvarjanje, take oznake bi lahko veljale za različne domene življenja Slovencev v Italiji. Upati si začeti nov korak, upati si stopiti na novo pot, morda z drugačnimi
čevlji, morda bosi, morda iščoč novih smerokazov in novih izhodišč.
Včasih se sprašujem, zakaj se tako zelo bojimo soočanja s konkretnimi vidiki človeškega življenja. Več vemo o zgodovinskih obdobjih kot o težavah, ki tarejo naše otroke, o njihovem svetu, več o vseh možnih pevskih revijah kot o problemu alkoholizma po naših vaseh. Morda je navsezadnje tako prav, človek si olajša dušo po napornem dnevu z vpogledom v neko sfero, ki ga drugače obogati. Vseeno pa si upam zapisati, da je primerov pomanjkanja soočanja s konkretnimi težavami še pa še.
Morda v meni še vedno tli klica naivnosti, ki me je v najstniških letih gnala, da sem stalno postavljala vprašanja in zahtevala odgovore, neutrudno butala ob dileme in posledično utrujala se-i t IT 5 H t>e in druge. A ni mi žal.
Niti danes, ko vem, da je -lij fljj postavljanje vprašanj ' J	vsekakor	korak,	drugo
stran zaznamuje stagnacija.
Ne verjamem, da si Slovenci v Italiji ne postavljamo vprašanj, tudi drugačnih vprašanj, ki se tokrat za spremembo ne dotikajo večnega vprašanja o obstoju. Ne verjamem, da se ne sprašujemo o medgeneracijskih odnosih, o zaposlitvi, ki jo bodo iskali naši otroci, o dialogu v družini, o težavah samskega življenja. Ravno tako ne verjamem, da si ne želimo večje jasnosti v vsem. Verjamem pa, da to z veliko težavo javno izražamo. Nihče nas ni tega naučil. Morda je že čas, da postanemo samouki.
Kratek zgodovinski pregled (1)
Gorica, njene zanimivosti in njen čas
Goriški grad in goriški grofje
Ko se bližamo Gorici, že od daleč opazimo grad, ki že stoletja kot mogočen stražar stoji na vzpetini, po kateri je mesto dobilo ime. Na njenem južnem pobočju je namreč že pred letom 1000 stalo naselje s slovenskim imenom "Gorica", kot je to razvidno z listine, katero je nemški cesar Oton III. 28. aprila 1.1001 izdal v Ravenni. Z omenjeno listino je cesar oglejskemu patriarhu Johannesu in njegovi cerkvi daroval "polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica in polovico kastela, ki se imenuje Solkan" (Jako stara vas na Goriškem je Solkan - Solkan 2001). Istega leta, verjetno 27. oktobra, je isti cesar z listino, izdano v Pavii, furlanskem grofu Werihenu dal v last drugo polovico gradu v Solkanu in drugo polovico naselja na Gorici (Peter Štih: Solkan in njegovo zaledje okrog 1.1000, str. 22).
Grof Werihen je takoj uvidel, da grad v Solkanu nikakor ne more biti tako odlična opazovalna točka, kot bi bil grad, ki bi stal na "Gorici", s katerega bi bil prost razgled na Furlanijo, Brda, Soško in Vipavsko dolino in Kras. Zato
je na Gorici takoj začel zidati utrdbo.
Grof VVerihen je umrl 1. 1004. Sledil mu je grof Markvard III. iz rodu koroških Eppensteincev. Ta rodbina ima zaslugo, da je ustanovila samostan v Rožacu, kjer je imela svojo družinsko grobnico, ki je pa danes ni več.
V prvih letih vladanja sta moč in ugled goriških grofov neprestano rasla. Sredi 13. stol. se je njihova oblast raztezala že na Tirolsko, Koroško, Pustriško dolino in segala je celo do Gardskega jezera. Že L 1210 jim je cesar Oton IV. izdal dovoljenje, da so v takratnem "gornjem mestu” imeli tedenski semenj. Grof Majnhard II. je dal odpreti trgovine in skladišča in s tem meščanom omogočil, da so prosto kupovali in prodajali svoje blago. Vse to se je še bolj razvilo, ko so goriški grofje postali državni knezi. Grof Majnhard IV. je nato postal še koroški vojvoda.
Medtem se je ozemlje goriške grofije vedno bolj širilo, zato sta si ga že L 1272 Majnhard IV. in njegov brat Albert II. razdelila. Majnhard je prevzel vso Tirolsko do Pustriške doline, Albert II. pa Goriško, Metliko ter posestva na
Koroškem in v Istri. Majnhard je še vedno ostal koroški vojvoda in je to pravico pridržal tudi svojim potomcem. Kot tak je bil dne 1. septembra 1286 umeščen na Gosposvetskem polju. Vendar pa je bil to le še "spominek na slovensko preteklost koroške vojvodine", saj je vojvoda na slovenska vprašanja odgovarjal po nemško, češ da slovenskega jezika ne razume (Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda - Celje 1911, str. 219).
Z delitvijo ozemlja so se goriški grofje razdelili v goriško in tirolsko vejo. Tale je Icmalu izumrla, goriška pa se je obdržala do 1. 1500.
Vrhunec moči in ozemeljske razsežnosti so goriški grofje dosegli s Henrikom II. (1304-1323). Njegova oblast je segala od Padske nižine do hrvaške meje, od Pustriške doline do istrske obale. Tudi Tolminska, ki so si jo lastili oglejski patriarhi, je nekaj časa bila v njegovi oblasti, čeprav je pod goriško grofijo dokončno prišla šele 1.1420. Henriku II. gre tudi zasluga, da je Gorica leta 1307 bila povišana v mesto.
/dalje Maiiza Perat
Od leve proti desni: Zdravko Istenič, Andrej Mlekuž, Branko Komac
Sloveniia
--------^	M-
Odnosi s Hrvaško niso še povsem razčiščeni
Dokument "Kam po krizi" navdihujejo vrednote levice
V	Sloveniji se javnost z nelagodjem in s pridržki privaja demokraciji, ki omogoča tudi takšno zmedo, ki zdaj opredeljuje ali morda celo obvladuje politiko. Vlada se bolj kot s snovanjem strategije in ukrepov za izhod iz kriz posveča boju zoper osebnosti, ki ji niso po volji. Ministri so se že pred zahtevo računskega sodišča, da je treba ministra za okolje in prostor Karla Erjavca odstaviti, ker naj bi bil pri svojem delu površen. Toda naleteli so na odpor, kakršnega v koaliciji še niso pričakovali. Karel Erjavec ponavlja, da mu neimenovane sile v političnem ozadju ne morejo oprostiti sodelovanja s prejšnjo Janševo vlado, moteča pa naj bi jim bila tudi upokojenska stranka DESUS, ki ji predseduje. Javna občila, ki jih navdihuje sedanja politična opcija, srdito kampanjo proti Karlu Erjavcu vodijo že več kot dva meseca. Ta jim kljubuje ter je opozoril, da bi premierja lahko prijavil ustavnemu sodišču, ker je takoj sprejel zahtevo računskega sodišča - tega vodi Igor Šoltes, vnuk Edvarda Kardelja -, naj minister odstopi ali pa ga bom sam zamenjal oz. odstavil. Tega pa ni storil v drugih primerih.
V	javnosti zelo odmeva tudi spor
med pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem in državnim tožilstvom, ki ga vodi Barbara Brezigar. Povod je bil strokovni nadzor, ki ga je minister odredil v okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, zaradi domnevnih nepravilnosti v postopku glede nakupa oklopnih vozil znamke Patria. Minister zatrjuje, da so na tožilstvu ugotovili večje napake, zato pa je sklical predstojnike vseh okrožnih državnih tožilstev v Sloveniji, da bi jim dal obvezna
navodila o prihodnjih ravnanjih v podobnih primerih. Tožilci se sestanka niso udeležili, vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar pa je ministra Aleša Zalarja obtožila, da je kršil zakon. Slišijo se trditve, da državnim tožilcem
"lomijo hrbtenice", zagotovo pa gre za nov poizkus koalicije, da bi Barbaro Brezigar odstavili, ker jo s prejšnjimi spletkami niso mogli pripraviti do tega, da bi sama odstopila.
Vlada pa je bila uspešna pri otoplitvi odnosov s Hrvaško, ki so po njenem zatrjevanju zdaj postali zgledni, urejeni in normalni. Tako sta menila tudi nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesič, ki je opravil poslovni obisk pri osebnostih na vrhu slovenske politike, in predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor, ki se j e v Kranj ski Gori neuradno srečala s slovenskim premierjem Borutom Pahorjem. Med pogovori niso omenjali arbitražnega sporazuma o določitvi meje med državama, ki pa v Sloveniji, tako kaže, še dalj časa ne bo potrjen. Dogovorjeno je, da si bosta Slovenija in Hrvaška prizadevali za premostitev vseh težav in nasprotij v medsebojnih odnosih, pri čemer pa bo meja zagotovo še dalj časa ostala odprto vprašanje. Ugledni slovenski pravnik dr. Miro Cerar je v pogovoru, objavljenem v tedniku Demokracija, opozoril, "da se je pri sklenitvi arbitražnega sporazuma o določitvi meje preveč mudilo".
Vlada naj bi kmalu izdelala t. i.
strategijo za izhod iz krize, ki jo bo morala poslati v presojo Evropski komisiji. Nov sveženj protikriznih ukrepov je sprejela tudi SDS Janeza Janše, ki zahteva, naj o njih razpravlja Državni zbor na izrednem zasedanju. Razmere v gospodarstvu se sicer postopno izboljšujejo, toda brezposelnost v Sloveniji še zmeraj narašča. Kmalu bo brez dela sto tisoč ljudi. Zaskrbljenost vzbuja namera sedanje oblasti o prihodnji strateški in politični usmeritvi Slovenije, ki sta opisani v dokumentu z naslovom "Kam po krizi -prispevek k oblikovanju trajnostne vizije prihodnosti Slovenije". Dokument je sprejela skupina politikov in ideologov pod vodstvom Jožefa Školča. Vizija objavlja razmišljanja o zgodovinsko preseženih vrednotah in ciljih socialistične družbe in države, kot so nacionalizacija, državno lastništvo, samoupravljanje in nekakšna neuvrščenost Slovenije. Dokument je podprl tudi premier Borut Pahor.
Postopno do katoliške univerze v Sloveniji
Novi ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres je v daljšem intervjuju, objavljenem v novi številki Moje Slovenije, osrednje revije za Slovence zunaj meja domovine, tudi poudaril, "da je vlada dolžna imeti do Cerkve in vere tako naklonjen odnos, kakor ga ima do drugih kulturnih, izobraževalnih ali športnih združenj". Podal je tudi informacijo o nastajajoči katoliški univerzi. Dejal je, "da v Sloveniji želimo ustanoviti alternativno izobraževalno ustanovo in z njo uvesti nekaj novega. Univerza bo majhna, ko bo popolna, bo imela mogoče kakih tri tisoč študentov.
Marijan Diobež
y
ti
Karel Erjave
Zbirka Sakralni spomeniki Primorske
Publikacija o župniji sv. Vida v Črničah
Župnijski urad v Črničah na Vipavskem je izdal publikacijo o tamkajšnji župniji sv. Vida, ki kot župnijsko središče obstaja in deluje že 600 let. Delo je izšlo v znani zbirki Sakralni spomeniki Primorske, ki jo urejuje Marijan Brecelj. Pri opisu preteklosti in delovanja župnije so uporabi-
li	bogato gradivo, ki ga hranijo zlasti v župnijskem arhivu. Črniška župnija leži na obsežnem podoru, ki se je pred kakšnimi 40 tisoč leti odtrgal z južnega pobočja Čavna ter s kamnitimi gmotami in apnenčastim drobirjem prekril pobočje.
Na severnem delu tega hrapavega in zateklega jezika, zagozdenega med Zgornjo in Spodnjo Vi-
pavsko dolino, so naselja Črniče, Gojače, Malovše in Ravne s Taborom, ki spadajo pod čr-niško cerkveno upravo, na južnem delu pa Selo in Batuje v ba-tujsko župnijo. Same Črniče omenjajo pisni viri prvič kot "Villa de Zernitzscha" okrog le-
ta 1220. Beseda je istega korena kakor Črnuče, Črnotiče ali Radeče. Za osnovo mu je pridevnik črn. Ime lahko povežemo tudi s črniko ali črnim borom.
V	publikaciji so podrobno opisane vse cerkve na območju župnije, oltarji, slikarije in druge stvaritve verske narave, pa njihova zgodovina in avtorji. Objavljene so najbolj značilne barvne fotografije, tudi iz obdobja, ko so Črniče bile dekanija. Prvi črniški dekan je leta 1786 postal Anton Dellafior, zadnji pa je bil Aleksander Le-stan. Črniška župnija obsega sedaj Črniče, Gojače, Malovše in Ravne, njena cerkev pa je	raz-
glašena za kulturni	in
umetnostni spo-
menik ter za naravno znamenitost. Župnija se ponaša z bogato serijo matičnih knjig in z dvema dragocenima dokumentoma: z listino o posvetitvi cerkve sv. Martina v Oseku iz leta 1518, ter z glagolskim napisom, ki je nastal v Kamnjah leta 1583, hranijo pa ga v Črničah.
V	novem delu, ki pravzaprav obravnava ne zgolj cerkveno, temveč splošno zgodovino Črnič in okolice, je navedena tudi vloga Alojza Novaka. On je vodil črniško dekanijo od začetka prve pa skoraj do konca druge svetovne vojne, ko ga je nadškof Margotti poklical v Gorico in ga povzdignil v kanonika. V Črničah so nastajali njegovi dragoceni zapisi, napisani v slovenskem in latinskem jeziku, o vsem, kar se je dogajalo v župniji, dekaniji, škofiji, pa tudi na svetovnem prizorišču. Vodila sta ga velika ljubezen do preizkušenega primorskega ljudstva, do Cerkve, pa tudi izostren čut za pravico in svobodo. Leta 1923 je Alojz Novak sodeloval pri ustanovitvi Goriške Mohorjeve družbe.
Vrzeli v socialnem paktu v Sloveniji
Sindikati in delodajalci različno o vrednotah dela
V	Sloveniji se predvsem zaradi vpliva in učinkov finančno-gospodarske krize poglabljajo nasprotja med sindikati ter delodajalci, pri čemer slednje podpirata tudi Gospodarska zbornica in v večini primerov tudi vlada. Zveza svobodnih sindikatov in tudi manjše sindikalne centrale ogorčeno nasprotujejo trditvam delodajalcev, menedžerjev in Gospodarski zbornici, da bi povišanje naj nižjih plač s sedanjih 459 evrov na 600 evrov mesečno povzročilo dodatno
brezposelnost, saj naj bi delo izgubilo kar 74.059 delavcev. Sindikati sicer priznavajo, da je veliko slovenskih podjetij v krizi, da niso dobro organizirana in tehnološko opremljena in da zato nimajo sredstev za povišanja plač na omenjeno najnižjo raven. Vendar opozarjajo, da so za tako stanje odgovorni predvsem lastniki in upravljala tovarn in drugih podjetij, ki si tudi v obdobju krize povišujejo dohodke ter razdeljujejo dobiček in razne dodatke. O varčevanju pri njih pa lastni-
ki, upravljalci kapitala in pogosto tudi pristojni ministri v vladi, sploh niso pripravljeni razpravljati. Zaradi različnih pogledov na naloge pri pre-moščanju finančno-gospodarske krize so predstavniki Zveze svobodnih sindikatov demonstrativno zapustili tudi sejo ekonomsko-socialnega sveta, ki naj bi pripravil nov socialni pakt v državi.
Sindikati nasprotujejo tudi pomanjkljivostim v položaju zaposlenih. Preveč je namreč delavcev in uslužbencev, ki imajo s pogodbo zagotovljeno le začasno zaposlitev. Med delavci, ki so stari od 16 do 24 let, jih je zgolj začasno zaposlenih kar 68,9%, pri čemer je Slovenija na prvem mestu med državami
članicami EU. Zelo slab je pravni položaj samostojnih kulturnih delavcev, ki jih je v državi okoli 2.500, pa tudi mnogih časnikarjev. V polovici od 127 zasebnih televizijskih postaj je zaposlen le en poslovnež, ki za delo pogodbeno najema posamezne časnikarje. Ocenjujejo, da v javnih občilih dela najmanj 400 časnikarjev, ki nimajo urejenega statusa. Ti po večini delujejo na osnovi pogodb, ki so za delodajalce finančno najbolj ugodne. Kritične razmere so tudi v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah. Ponekod učitelje zaposlijo samo za devet mesecev, med poletnimi počitnicami pa jim delovno razmerje prekinejo. Nekateri učitelji so tudi po devet let zapored zaposleni za omenjeni določen čas.
Kratke
Borut Pahor: Če bomo investirali v dobro drugega, bomo največ naredili zase
Predsedniki republike, državnega zbora in vlade, Danilo Turk, Pavel Gantar in Borut Pahor, so, kot poroča Slovenska tiskovna agencija, na ponovoletnem srečanju novinarjem zaželeli srečno v novem letu. Premier Pahorje menil, da, “če bomo vsi skupaj investirali v
dobro drugega, bomo največ naredili zase”.
Predsednik republike Turk je dejal: “Čez kakšno minuto vam bo predsednik državnega zbora povedal vse o sreči in predsednik vlade vse o krizi”. Sam pa je izrekel željo, da bi novinarji v prihodnjem letu “nadaljevali z vašim dobrim delom in da bi ljudi na Slovenskem in širše navdihovali s kakovostnimi prispevki in pri tem ves čas mislili na vaše bralce, gledalce in poslušalce ter vse druge, ki konzumiramo proizvodnjo naših medijev. In teh nas je veliko”. Predsednik DZ Gantarje voščil srečno novo leto. “V DZ smo v veliki meri odvisni tudi od tega, da nas spremljate, poročate o nas in seznanjate državljane in državljanke o tem, o čemer sklepamo. Mislim, da svoje delo opravljate korektno, profesionalno in dobro”, je dejal. “Poleg srečnega vam želim tudi vznemirljivo leto in v DZ bomo naredili prav vse, da vam bomo to omogočili", je še povedal Gantar. Premier Pahorje dejal, da ima vsak narod nekaj svojih značajskih lastnosti in da je zelo pomembno, katere pokaže ob določenem času. “Lani smo Slovenci pokazali nekaj značajskih lastnosti, ki so bile izraz nepripravljenosti na krizo. Zdaj mislim, da smo se nekako umestili v ta čas in prostor in da smo se zavedeli, da nihče razen nas ne bo rešil zadev, ki nas bodo naredile bolj zadovoljne in bolj srečne”, je opozoril. Letos je po njegovih besedah čas, da “pokažemo tisto, kar je najboljše v našem nacionalnem značaju, to pa je samozavest, pogum”. “Mislim, da mi lahko pritrdite, da nikoli kot predsednik vlade nisem skušal vplivati na to, kako poročate", je ocenil.
“To leto bo prelomno leto, o tem ni dvoma. Skupaj z ministricami in ministri, ki so tukaj z mano, vam želim reči, daje skoraj edino zadoščenje na položaju, ki ga zasedamo, to, da naredimo nekaj dobrega za skupno dobro”, je povedal.
Pripadniki slovenske vojske na poslanstvu v tujini so dobro sprejeli vojaške duhovnike
Ministrstvo za obrambo Slovenije je izvedlo posebno raziskavo o delovanju in izkušnjah pripadnikov slovenske vojske, ki so sodelovali oz. še sodelujejo v mednarodnih operacijah ali misijah v tujini. Naša vojska in njeni pripadniki v misijah po svetu sodelujejo od leta 1997 dalje, kar pomeni 12 let pridobivanja izkušenj, ki so zelo dragocene za raziskovalce, pa tudi za vodstvo oboroženih sil, Ministrstvo za obrambo in seveda tudi za slovensko javnost. Kot navaja dr. Jelena Juvan v članku z naslovom Vojak na misiji v službi domovine, objavljenem v reviji Slovenska vojska, so “pripadniki slovenske vojske v misijah na tujem zelo dobro sprejeli vojaške duhovnike. Vojaškega duhovnika dobro sprejemajo tako tisti, ki sebe označujejo za verne, kot tisti, ki sebe nimajo za verne. To je dokaz, da je vojaškim duhovnikom v slovenski vojski z njihovim delovanjem uspelo preseči okvire verske službe in so dosegli, da vojaki in častniki v njih vidijo tudi osebe, ki jim lahko zaupajo, jih razumejo in jim pomagajo”.
V Sloveniji letos trije priložnostni kovanci
Skladno s tradicijo in poslovnimi interesi bosta Republika Slovenija in Banka Slovenije tudi vtem letu izdali en spominski priložnostni in dva zbirateljska priložnostna kovanca. Prodajali jih bodo v deželni banki Slovenije, in sicer v vseh njenih oseminosemdesetih poslovalnicah. V mesecu marcu bosta na voljo zbirateljski zlatnik in srebrnik, kiju bodo izdali ob svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Planici. Kmalu nato jima bo sledil dvoevrski spominski kovanec, s katerim bodo počastili 200-letnico ustanovitve botaničnega vrta v Ljubljani. Prodajne cene obravnavanih priložnostnih kovancev še niso znane in tudi ne natančni datumi izdaj. Je pa zanimanje med zbiralci takega denarja v Sloveniji veliko, saj so posamezniki vse tri priložnostne kovance, ki bodo izdani letos, naročili že lansko leto.
Nov turistični prospekt Nove Gorice in okolice
Turistična zveza s turističnim informacijskim centrom in Mestna občina Nova Gorica sta izdali nov turistični prospekt Nove Gorice in okolice. Besedilo je napisala Katja Kogej iz družbe HIT, v njem pa je poudarila tudi naslednje: “Nova Gorica, mestece ob meji z Italijo, že dobrih šest desetletij predstavlja srce sončne Goriške. Nastala je po drugi svetovni vojni kot nadomestek Gorici, ki je ostala za mejo. Mesto z blago klimo, zeleno in cvetoče vse leto, mlado in živahno, je prijazno domačinom in obiskovalcem z vseh koncev sveta. Je tako rekoč mlajša sestra Gorice, s katero prihodnost pišeta skupaj. Kot edinstven primer v Evropi stojita dve mesti tik ob meji, a brez mejnih prehodov ter v vedno večjem sožitju na vseh ravneh”. Katja Kogej je tudi zapisala, “daje Nova Gorica mesto vrtnic, saj to plemenito rožo srečamo na vsakem koraku: v gredicah, na obrobjih, v koritih in tudi v mestnem grbu. Vedno več jih je”. V prospektu je na voljo obilo informacij o vsem, kar lahko zanima javnost. Poudarjeno je tudi igralništvo. Prospekt, ki je izšel v nakladi 10.000 izvodov, je natisnjen v slovenskem in italijanskem jeziku.
Slovensko pastoralno središče v Gorici
Prisrčna pravljica o moči ljubezni
Kulturni dom Gorica / Komigo
Vrsta komedij za vedrejši vsakdan
Komigo, svojevrstni in edinstveni trijezični festival komičnega gledališča, ki ga letos sedmo leto prirejata goriški Kulturni dom in Kulturna zadruga Maja Gorica v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev in italijanskim gledališkim združenjem Terzo Teatro iz Gorice, pa tudi s Studiom Ani-ma iz Ljubljane, Špas Teatrom iz Mengša in novogoriškim Kulturnim domom ter Deželo FJK, ob pokroviteljstvu go-riške občine, pokrajine in SKGZ, prinaša šest predstav, ki se bodo zvrstile od januarja do maja, da bodo komedijske niti prepredle zimske in pomladne večere. Kultura plemeniti posameznika in družbeni ustroj, preko nje lahko kritično presojamo družbeno življenje, pa tudi s svetlim pričakovanjem zremo v prihodnost, čeprav danes politični upravitelji režejo prepotrebna finančna sredstva prav kulturnim ustanovam. A kljub temu kulturniki naj še bolj z zanosom opravljajo svoje delo, da bodo tisti, ki imajo "platno in škarje v rokah", spoznali, kako pomembne so za človeka in družbo kulturne pobude. Take misli je v torek, 12. januarja, na tiskovni konferenci ob predstavitvi letošnjega sporeda Komigo uvodoma izrekel ravnatelj KD Igor Komel, ki je poudaril, da Kulturni dom s Komigom, z italijanskim festivalom komičnega gledališča in s fur-
lansko komedijsko ponudbo postaja že pravo središče smeha na stičišču kultur. Prav zato bi lahko v prihodnosti za Komigo koristili evropska sredstva Interreg. Z letošnjim geslom Vzemi si čas za smeh, ki je glasba duše! Komigo ponuja v pogled šest predstav in dodatno nagradno (II matri-monio puo' aspettare), ki jo bo Kulturni dom ponudil v sodelovanju z združenjem Terzo Teatro iz Gorice. Letošnji komedijski spored od-slikava kar pestro izbiro. Program, ki ga je podrobneje predstavil Boris Budal, se bo (oz. se je) začel v ponedeljek, 18. januarja, s komedijo Zen-ske&moški. com, tretjim de-
zadnje zimske dni ogrel kabaret v furlanščini "Scaravente doi tais" v izvedbi Tonija Merlota in Gjelinda Titilitija. V ponedeljek, 29. marca, bo Aleksandar Rajkovič - Sale zabaval gledalce z monokome-dijo Čefurji raus!, v produkciji gledališča Dejmo stisnit teater Ljubljana. Znana in na festivalu Castello di Gorizia večkrat nagrajena gledališka skupina Estravagario Teatro iz Verone bo v petek, 16. aprila, uprizorila musical Mamma mia!, predstava bo v sodelovanju z goriškim Terzo Teatro. Šesta predstava Komigo bo v torek, 11. maja, ko bo Špas Teater iz Mengša z igralcem Matjažem Javšnikom ponudil Optimista. Vse predstave bodo ob 20.30.
Cena abonmaja znaša 50 evrov (redni), 40 evrov (znižani, upokojenci, družinski in mladi do 26. leta). Posamezne vstopnice pa 12 evrov (redne), 8 evrov (znižane). Za vpis abonmaja - do tiskovne konference je bilo potrjenih že ok-
X
mos
com
lom trilogije o moških in ženskah, ki jo je v Špas Teatru iz Mengša režiral Boris Kobal, »stalni« gost festivala Komigo. V torek, 2. februarja, bo na vrsti Andrej Rozman Roza s predstavo o manj znanem Prešernu Passion de Presshe-ren. Ponedeljek, 15. marca, bo
rog 200 abonmajev - in za druge informacije, se zaitere-sirani lahko obrnejo na urad Kulturnega doma v ul. Brass; program si lahko ogledajo tudi na spletni strani Kulturnega doma www. kulturnidom. it.
Iva Koršič
Duhovnija sv. Ivana, ki zbira slovenske vernike iz mesta v istoimenski cerkvi v Gorici, že nekaj let pripravlja otrokom ob izteku božičnih praznikov dramsko presenečenje. Tudi letos ni opustila lepe navade: otrokom in njihovim odraslim spremljevalcem je po nedeljski maši 10. januarja podarila gledališko igrico Snežna kraljica, ki jo je po literarni predlogi H. C.
Andersena na odrske deske z naj mlajšimi, pa tudi že dolgoletnimi člani Radijskega odra uprizorila neutrudna mentorica in režiserka Lučka Susič. Lepemu številu otrok, staršem in ostalim, ki so se zbrali v domu Franca Močnika ob svetoivan-ski cerkvi, so prikazali, kako se je kljub neštetim težavam in mrazu, ki je hudo pritiskal, mala Gerda brez strahu odpra-
prizorišča, ki je učinkoval omejevalno, so mali gledalci lepo spremljali odrsko dogajanje, obogateno z glasbo in gibom, sočustvovali z deklico, a se tudi zabavali ob nastopu glasnih roparjev, ki so ned-
vomno poživili odrsko dogajanje. Vsi so ob koncu namenili izvajalcem prisrčno ploskanje, g. Marijan Markežič pa se je nastopajočim, ki so postali že "stalni gostje” tega zimskega srečanja, zahvalil in vse povabil na kratko družabnost ob čaju. / IK
vila v neznano iskat svojega prijateljčka Kaya, ki ga je Snežna kraljica z ledenim srcem ugrabila in odpeljala v svoj grad na daljni zasneženi sever. Gerdina vztrajnost je bila poplačana. Ko je našla prijatelja,
so njene solze ogrele njegovo otopelo srce in ga rešile iz mrzlega objema Snežne kraljice. Otroci so iz pravljične vsebine izluščili globoko sporočilo, da nesebična, močna ljubezen premaga zapreke in težave, ki jih najdemo na naši poti. Kljub utesnjenosti odrskega
Središče Rotunda v Kopru pomaga nevladnim organizacijam
V pomoč družinam/ mladim in društvom
Zavod Središče Rotunda -primorski družbeni center že osem let z izobraževalnimi in kulturnimi programi bogati dogajanje v koprski občini in širši regiji. Deluje kot neprofitna organizacija, tako da svetuje, izobražuje in informira mlade in družine ter tudi brezplačno svetuje društvom, zavodom in ostalim nevladnim organizacijam. V novem letu so si zastavili še projekte.
Kakor poudarja direktor Središča Rotunda mag. Bojan Mevlja, je v njihove programe in projekte (prostovoljno) vključenih približno 2500 ljudi iz obalno-kraške regije. Središče si želi tudi v prihodnje tako uspešno delati ter še širiti svoje dejavnosti, ki pa temeljijo na brezplačnem svetovanju, izobraževanjih in informiranju predvsem mladih in družin. "Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem sodelujočim, stalni ekipi ter tistim, ki sofinancirajo naše programe iz različnih lokalnih, državnih in evropskih razpisov, torej ministrstvu za javno upravo, mestni občini Koper, šolskemu ministrstvu ter ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve", še dodaja Mevlja. Lani so izpeljali kar nekaj projektov in dogodkov, od kulturno-
letu je Regionalno stičišče NOV obalno-kraške regije. O njem Mevlja: "Stičišče deluje v smislu povezovanja nevladnih organizacij iz regije. Nudimo jim tudi brezplačno pravno, računovodsko in projektno svetovanje ter skrbimo za izobraževanje njihovih članov. Ta projekt denarno podpira Evropski socialni sklad. Lani smo delovali uspešno, izdali smo tudi publikacijo s seznamom vseh tovrstnih organizacij v regiji".
V dneh 20. in 21. januarja pa so izpeljali brezplačni seminar o računovodstvu in zaključnih računih za nevladne organizacije (v Kopru in Sežani); 17. februarja bo dan odprtih vrat, kjer se bodo predstavile različne nevladne organizacije. Njih seznam Središče konstantno ažurira na svoji spletni strani.
Lea KalcFurlanič
umetniškega festivala Anabdi, foruma Drage mladih do večerov z Alenko Rebulo, predstavitve eko vasi, dobrodelnih koncer-
tov, razstav, predstavitev knjig, okrogle mize, posvetovanja, soočenja, odmevne razprave o plinskih terminalih in še kaj. Sicer pa nudijo redno svetovalno pomoč mladim in družinam, za katero je bilo posebno v decembru veliko povpraševanja, nadaljujejo s programom (v povezavi s šolami v koprski občini) Beremo in pišemo skupaj, s katerim spodbujajo družinsko pismenost in razvijajo kulturo branja. Ekipa Središča še naprej tudi koordinira obalno mrežo informacijskih točk za mlade Infom-lad, kjer zbira in brezplačno posreduje informacije mladim in mladinskim organizacijam na obali. Delujeta tudi Mladinsko svetovalno središče, kjer mladim v stiski brezplačno pomagajo strokovnjaki, in pa Mladinski infocenter.
Novost med projekti v prejšnjem
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 19. januarja, ob 14. uri.
urezale kroje za šiviljo Bog-danko, nato pa vsepovprek rezale in zrezale ter seveda presneto prestrašile hudobno gospo. Za tem lepim pravljičnim užitkom je bila na vrsti ruska pravljica. V ruščini jo je pripovedovala Italijanka Debora Comar, študentka jezikov na videmski univerzi. Počasi in razločno je ob lutkah iz lepenke, ki so jih izdelala prej omenjena dekleta - Kristina jih je tudi pomagala animirati -, razvijala pripovedno nit o lisici, ki se je brezobzirno naselila v zajčkovi hišici iz peska, ko se je njena iz ledu stalila, in kako je petelinčku vendarle uspelo pregnati zvitorepko iz nje. Otroci so ob pravljici spoznali, da je ruski jezik kar precej podoben našemu, in se pri tem tudi naučili nekaj ruskih besed. Tomšičeva je dekletom v imenu Fei-glove knjižnice izročila knjižni dar, otroke pa povabila, naj si izberejo ilustrirane knjige, da jih bodo doma listali in prebirali s starši. Spomnila pa jih je tudi na prihodnje srečanje s Pravljicami sveta, ki bo v ponedeljek, 25. januarja, ob 18. uri.
IK
Pravljice sveta v Feiglovi knjižnici
Živalice so popeljale otroke v ruski svet
Po božičnem in novoletnem premoru so se v mladinsko sobo Feiglo-ve knjižnice v ponedeljek, 11. januarja, vrnile pravljične urice, ki letos v organizaciji
usteča in na široko "odprlo" ušesa, da bi bolje spremljalo znano pravljico Dragotina Ketteja Šivilja in škarjice, o dobri ubogi šivilji, ki ji je ptička podarila čarobne
ZSKD in knjižnice vodijo otroke vsakič v odkrivanje novega dela sveta in pravljičnih tradicij izbranega naroda. Pri tem pa se vselej najprej oglaša pravljična zgodbica iz slovenske ljudske ali umetne zakladnice. Ko so v rokah Vesne Tomšič zacingljali zvončki, ki naznanjajo začetek pripovedi, je približno dvajset otrok "zaklenilo"
škarjice, in hudobni grajski gospe, ki je bila pošteno kaznovana za svojo zlobo. Iz povesti je z jasnim in razgibanim pripovedovanjem študentka psihologije s Tržaškega Nikol Križmančič pripravila pravi prizorček, tudi s pomočjo vrstnic Elene Visintin in Kristine Frandolič, ki je z vso vnemo animirala škarje, da so vihrale sem in tja ter
V novem letu vse po starem
Gospodarstvo, ki sloni na potratnosti
//
Z 8. strani
Podoba ponižane...
H
Leto 2009 se je od nas poslovilo z obilnim deževjem, marsikomu pa bo ostala v spominu podoba naših naraslih rek, ki so s svojim ponorelim tokom odnašale bregove, vrtove in zemljo, poplavljale hiše in gospodarske objekte. Soča pri Solkanu že dolgo ni tako narasla in pogled na neukrotljivo moč reke je človeku naravnost jemal dih. Bistra hči planin, ki je bila v zadnjih tednih minulega leta vse prej kot zelenomodra, je veličastno divjala po dolini v smeri furlanske nižine; moč njenih valov je bila osupljiva. Marsikdo je nehote pomislil, da se v njih odsevajo jeza, nemoč in obup celotne narave. Nedvomno je naš planet onesnažen, vse preveč onesnažen, da bi bil kos naraščajoči obremenitvi vsakodnevnih škodljivih izpustov. Večina znanstvenikov se strinja, da se ozračje pod vplivom tako imenovanega toplogrednega učinka segreva in da se globalna temperatura nevarno dviga. Obstajajo tudi znanstveniki, ki trdijo
nasprotno, se pravi, da se naša Zemlja približuje novi ledeni dobi in da so podnebne spremembe del naravnega ciklusa. Sama ne vem, kaj naj bi mislila o tem. Vem, vidim, da je s podnebjem in vremenom nekaj narobe, težko pa je vedeti s stoodstotno gotovostjo, kdo ima prav. Deževnih obdobij je bilo v zgodovini veliko, eno izmed njih se je dogajalo v času vesoljnega potopa. Močno deževje je v naših krajih in na splošno po Evropi bilo tudi v srednjem veku. V Beli krajini, kjer so bili ljudje lačni, ker so jim leto za letom neurja uničevala pridelek in gromozanski zmaj je venomer bruhal črne oblake, so na Mirni gori zgradili cerkev, kjer so molili, da bi deževje prenehalo. Zgodilo se je in gora, ki je bila do tedaj dom požrešnega zmaja, je dobila ime Mirna gora. No, tudi zadnji dve leti sta bili najbolj mrzli v tem desetletju in samo v lanskem letu naj bi temperatura padla za eno stopinjo Celzija. Preveč skeptična sem, pa tudi na sv. Tomaža dan sem rojena, da bi verjela, da gre 100% za globalno segrevanje. Nekaj se dogaja, človek pa je samo neznaten člen brezmejnega vesolja, da bi točno vedel kaj.
O nečem pa sem vseeno prepričana. Živimo potratno, onesnažujemo, in to velikokrat čisto po nepotrebnem, v svoji sebičnosti pa nam ni mar za posledice naše oholosti in pohlepa, ni nam mar niti za tiste, ki si ne morejo privoščiti niti tega, da bi bili vsak dan siti. Mi pa se jezni Soči v brk vozimo z reaktivci na shopping v evropska in ameriška velemesta, se hladimo s klimo, ker sploh ne prenašamo več poletja, pozimi pa grejemo naša stanovanja, da so
bolj podobna savnam kot življenjskim prostorom. Samo to se vprašajmo, kolikokrat smo prišli v urad, stanovanje ali trgovino, kjer je bilo ogrevanje vklopljeno na maksimum, okna pa odprta za zračenje.
Vse to pa je še prava malenkost, kajti mi, preprosti ljudje, si zaradi svojih omejenih denarnih možnosti sploh ne moremo predstavljati potratnosti velikih, tistih, ki nam vsak dan pridigajo o ogroženosti našega planeta. Prepričana sem, da živimo v svetu, kjer gospodarstvo sloni zgolj na neuravnovešeni potrošnji in vsaka ideja, vsako človeško stremljenje, vsaka naša potreba nujno postane biznis. Tako nekako se dogaja z ekologijo. Kar je ekološko, je zadnje čase močno po modi, kdor ima denar in si to lahko privošči, se hvali, denimo z nakupom hibridnega avtomobila, ki naj bi manj onesnaževal okolje. Ampak je to tudi res? Samo delno. Stalna menjava avtomobilov koristi ekonomiji, obenem pa močno obre-
menjuje okolje. Sama se imam za varčno, ko imam avto že petnajst let, ga redno servisiram in vem, da so njegovi izpusti pod normo, njegova uporaba bencina pa krepko pod 6%. Seveda, ko bi bili vsi tako navezani na svoj stari avto, bi bili največji svetovni proizvajalci že zdavnaj v krizi. No, o hibridih pa nam veliko podatkov neradi povedo. Tega na primer, da so akumulatorji pri teh avtomobilih zelo dragi in veliki, njihovo sevanje je sporno in vpliva na zdravje voznika in sopotnikov, poleg tega pa je tako proizvodnja kot razgradnja odpadlih akumulatorjev zelo draga in je zanjo usposobljena ena sama evropska tovarna.
To pa je bil samo primer. V Evropi in Sloveniji se veliko govori o energetsko pasivnih hišah, ki naj bi počasi obvezno nadomestile stavbe, v katerih sedaj prebivamo. Ali bo namesto obnove starih hiš res potrebno rušenje? Kakšen bo ta zakon? Ali bomo še lahko svobodno izbirali, v kakšni hiši hočemo živeti, in ali bo ta skladna z okoljem in z njegovo arhitektonsko tradicijo??? Ali sploh inovatorji vedo, kako dobri izolatorji so na primer stari kraški kamniti zidovi, katerim nista kos niti mraz niti vročina, še manj pa zunanji hrup, ki je v sodobnih cementnih zgradbah tako moteč? Občutek imam, da je treba proizvajati, prodajati, graditi in to za vsako ceno. Ekologija je trenutno priljubljena tema, zakaj pa bi ne prodajali in služili na račun vse večje občutljivosti ljudi za okoljske probleme???
No, tako smo prišli še do rdeče ribice, ki naj bi po najnovejših raziskavah onesnaževala ravno toliko
kot mobilni telefon, srednje velik pes pa naj bi bil po emisijah enakovreden dvema terenskima voziloma. No, na nekem blogu se je nekdo vprašal, ali so to novozelandsko raziskavo podprli proizvajalci mobilnikov in terencev in ali je Novozelandcem res tako hudo dolgčas, da pišejo podobne raziskave. Sama imam več zlatih ribic, pa se zaradi teh podatkov ne sekiram in jim želim še dolgo življenje. Prosim vas no, ljudje, ko pa na vseh kazinojih celo noč gorijo veliki reklamni napisi in utripajo moteči svetlobni efekti. Pa koliko so plačali po vsem svetu za praznično razsvetljavo in ognjemete, da ne govorimo o proizvodnji vsega tega, kar imenujemo joint food (odpadna hrana) in je žal namenjeno predvsem otrokom.
Ko že govorimo o zdravju, donosnosti in zlatih ribicah, ki verjetno v današnji ekonomiji ne zavzemajo ravno pomembnega mesta, pa poglejmo še, kako zelo malo varčno in potratno so naši vodilni možje ukrepali v primeru nove gripe. Epidemije ni na vidiku niti po novoletnih poljubih ne, o katerih so nam vsi zagotavljali, da bodo prinesli pandemijo med nas. In za novo gripo je do konca leta 2009 umrlo nekaj kot 10.582 ljudi, sezonska gripa pa jih vsako leto v povprečju ubije med 250.000 in 500.000. No, ker so evropske države ogromno potrošile za nakup cepiva, ki ga pa večina prebivalstva ni hotela poizkusiti na svoji koži, se postavlja sedaj vprašanje, kam z odmerki, katerih rok uporabnosti zapade že pred oktobrom. Francozi so 3.000.000 odmerkov že prodali Katarju, dogovarjajo se še o prodaji v Egipt, podobno se dogaja tudi v Nemčiji, Španiji in Švici. Kaj bo s cepivom Slovenija, se še ne ve. Evropski parlament namerava preiskati morebitne koruptivne povezave med WHO in farmacevtsko industrijo, ki naj bi vplivala na razglasitev pandemije, nemški epidemiolog VVolfgang Wodarg, ki vodi preiskavo, pa pravim, da gre za enega naj večjih škandalov v zdravstvu v zadnjih sto letih in da bi morali po nepotrebnem cepljenju državljani dobiti odškodnino. No, delnice farmacevtskih družb so lani jeseni letele visoko nad oblake, državni proračuni, ki so bili že itak zaradi recesije na psu, pa vse nižje v pekel.
O potratnosti bi še lahko govorili, tudi o tem, koliko porabi Nobelov nagrajenec Al Gore za segrevanje in hlajenje svojega udobnega, velikega doma ter zakaj se vozi na predavanja o toplogrednih plinih z zasebnim reaktivcem. Pa saj ni edini, veliko je borcev proti podnebnim spremembam, ki imajo doma tudi po pet zasebnih letal. Pa tudi Evropski parlament, ki deluje in se sestaja zaradi številnih letalskih premikov svojih članov, je v resnici zelo potratna ustanova. No, pa naj se potem priletna gospa ali osamela vdova odreče rdeči ribici, ki jo ima doma. Prosim vas no, ljudje, bodimo resni vendar!!!
Suzana Pertot
Tudi fotografije so bolj redke. In ker so Italijani kmalu po kapitulaciji vsa taborišča na hitro odstranili z obličja svoje dežele, tudi materialnih dokazov ni bilo več: taborišča so preprosto izginila in namesto taboriščnih ostankov na teh lokacijah danes stojijo (ne povsod) spomeniki in pomniki z imeni umrlih internirancev. Najbolj monumentalen je spomenik na otoku Rabu, kjer je bilo internirancem najhuje. Toda ta spomenik so postavili Jugoslovani.
In tudi če bi se kakšno taborišče po naključju ohranilo, bi le s težavo podoživljali dogajanje v njem in odvisni bi bili zgolj od pripovedi in spominskih zapisov. Tako pa v naših likovnih delih, čeprav so nema, utripa življenje v barakah in šotorih, na prostoru za apel, ob barakah in za njimi. Tam vidimo gmčo internirancev v pogovoru, drugi se sončijo, tretji pišejo in četrti rišejo. In veliko, veliko je obrazov, slikarskih portretov in portretnih karikatur, ki nekam neprizadeto in zdolgočaseno zrejo v nas. Seveda so to obrazi in postave ljudi z imeni in priimki.
V tem bogatem likovnem korpusu ne manjka niti podob žena in starcev in tudi bolnih in shiranih otrok ne. Italijani ljudi niso iztrebljali, kot so to počeli Nemci. So pa zgolj opazovali, ko so internirance pobirali lakota, bolezni, epidemije itd. Zato sem ter tja iz teh del zrejo tudi mrtvi obrazi interni-
rancev. Vse to bomo našli v teh dragocenih delih in še kaj: tudi fantazije in spomine na kaj lepšega in vrednejšega, kot je bilo to, kar so tedaj doživljali.
V Sloveniji so muze med okupacijo bolj ali manj molčale, na likovnem področju je potekal oster ideološki boj v obliki slikane propagande v trikotniku: okupa-
tor-partizani-domobranci. Taborišča Gonars, Renicci, Padova, Monigo, Visco in druga pa so postala kar nekakšna središča slovenske slikarske kulture. Tu so bili zbrani akademsko izobraženi likovni umetniki, kot je bil Nikolaj Pirnat (Gonars), Drago in Nande Vidmar (Gonars, Renicci), Vito Globočnik (Monigo, Padova), Sta-
ne Kumar (Gonars), Vlado Lamut (Monigo, Gonars). V pregnanstvu v italijanskih mestih Cassoli in Corropoli je ustvarjal slikar Ljubo Ravnikar. Po raznih zaporih po Italiji so nastajale skice Ivana Čarga. Slikarja Ivana Miklavca je medvojna življenjska pot vodila skozi 10 taborišč, med drugim tudi italijanskih. Likovniki so prirejali celo razstave, poleti 1942pa je v taborišču Gonars pod vodstvom starejših likovnih umetnikov delovala slikarska šola. Tu so nabirali slikarsko znanje mladi
likovni talenti. Pomembne likovne opuse so v italijanskih taboriščih ustvarili tudi samouki: Slavko Balentin, Franc Boštjančič, Otmar Drelse, Janez Garbajs, Saša Kump, Janez Lajevec, Jakob Sa-vinšek, Jože Dular, Rajko Šubic, France Smole, Marjan Tršar in še mnogi drugi, tudi anonimni likovniki.
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 20
Če se kdaj nisem nikdar spraševal, “kaj sploh počnem tukaj”, se to zagotovo nisem nikdar, ko sem ponovno prebral, ali pa čisto na novo odkril, kako izjemno poezijo, tako, ki “se človeku usede takoj”, tako poezijo, ki te tako prevzame, da je nikdar več v življenju ne moreš pozabiti. Kaj pozabiti! Nosiš jo v sebi za vedno, pomaga ti olepšati dan in to vedno, ko se nanjo spomniš, ali pa ti privre v spomin, ko to najmanj pričakuješ. Včasih tako nenadno in v takih okoliščinah, da se sprašuješ, kako je to mogoče. Prav zares gre za posvečene trenutke, ki jih v življenju ni veliko, ko pa se nam zgodijo, nas prevevajo občutki, ki jih ne moremo razložiti, ker presegajo vsakdanje doživljanje samega sebe in sveta okrog nas.
In ne morem tajiti niti tega, da ni vedno čas za take posvečene trenutke, saj se vam lahko zgodi, da boste ob branju iste poezije, ki vam je sicer všeč, ostali enkrat ravnodušni, drugič pa milostno ganjeni kot še nikdar. Posebna duhovna stanja so to, posebne milosti, pa naj se to še tako čudno in nič kaj zemeljsko sliši!
Minuli ponedeljek je v Kulturnem centru Lojze Bratuž nastopil dekliški pevski zbor Carmina Slovenica s koncertom, ki je bil v celoti posvečen borbenim pesmim, kot sam imenujem partizanske, a tudi druge, na vojno vezane pesmi. Kar nekaj prijateljev in znancev je uživalo ob pogledu na brhka dekleta, vsa oblečena v neko uniformo, ki bi lahko bila neke vrste prauniforma s kančkom ironije, ko so umirjeno in izjemno lepo prepevala partizanske pesmi, tiste pesmi, s katerimi smo nekateri zrasli, drugi pa so se jim zaradi politike zmotno odrekli.
“Ne morem verjeti, da so nam s politiko ukradli te pesmi, kersototudi naše pesmi”! mi je dejal odvetnik in politik Damijan Terpin, s katerim sva med odmorom poklepetala o koncertu in nežno prepevanih partizanskih pesmih. Dodal sem mu, da je bila velika zmota določenih ljudi, ki so se odrekli, zaradi povojnih pobojev in povojne jugoslovanske politike, tem pesmim, ki so jih veliko uglasbili prav primorski skladatelji. In sem tudi prijatelju Damijanu rekel, če lahko vsaj za trenutek posluša eno redkih poezij, ki jo znam v celoti na pamet in jo tudi rad povem na glas, če je le družba pravšnja. Nejeverno meje pogledal, a je že po prvem verzu njegov obraz prevel zadovoljen nasmeh, saj gre za eno najlepših slovenskih poezij.
In režiser in književnik Marko Sosič, ki se je tudi udeležil goriškega koncerta, se je pred Centrom Bratuž v moji družbi dobesedno raznežil, karseveda nerad pokaže!, ko sem mu deklamiral prvo kitico Kajuhove Bosa pojdiva, dekle obsorej! Prijatelju
Marku sem namreč med odmorom dejal, da me preprosta scenografija koncerta neverjetno spominja na njegovo postavitev Kosovelove proslave izpred nekaj let z nepozabno in zlato, danes že pokojno Lidijo Kozlovič ter izjemnim Alešem Valičem. Markoje, kot on zna, samo dvignil obrv, ko sem mu razložil, zakaj imam tako asociacijo.
Preprosto je namreč lepo.
Preprosto je lepo.
Kot so lepe Kosovelove preproste besede.
Kot je lepa Kajuhova pesem, ki je nastala sredi trpljenja, a govori o ljubezni in medčloveški povezanosti tako, kot jih govori le malo. Ker govori o tistem, kar nas presega, dela človeške, a tudi zares ljudi:
“Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi, temni, pretemni so talcev grobovi. Kakor ponosni galebi nad vodo, taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva med bele cvetove, v krilo nalomiva češnjevih vej, da jih poneseš na talcev grobove”.
Ne, pri taki pesmi ne moreš ostati ravnodušen!
In zato ni nič čudnega, če smo se v prijateljski družbi po koncertu v gostilni Primožič zagovorili do polnoči. Prijatelj, književnik Aleš Bergerje s koncertnim listom v rokah analiziral partizanske pesmi: “Vse je povezano samo s Slovenijo, s slovenstvom! ”, dodal sem, da z našim lepim jezikom, Markoje pristavil, da je to neverjetno. In kaj zato, če sem na glas povedal, da sem med koncertom odličnih pevk pomislil, kako rad bi še enkrat slišal prepevati veličastni zbor Rdeče armade, ki bi mi še enkrat zapel te pesmi "na moški način”. Doživeti sto in več odličnih moških pevcev, ki ti zapojejo ubrano! Morda sem to rekel zato, ker so me nežni glasovi pevk zbora Carmina Slovenica presenetili in raznežili s prepevanjem “borbenih pesmi”.
Morda pa samo zato, ker sem med koncertom zasanjal Kalemegdan in počasno, epsko izlivanje Save v Donave.
V Beogradu sem pred veliko leti kot dvajsetletni vojak užival ob neverjetnih basih rdečearmejskih pevcev in zvečer gledal proti domu, neverjetno lep zaton nad Savo in Donavo na Kalemegdanu mi je priklical v spomin otožnega Kajuha.
Božidar Jakac: Karel Destovnik Kajuh
nov, ki skrbijo za svoje žene in ne morejo več pošiljati svoje otroke v šolo, ste lahko tako in tako slišali. Podpisani zagovarjam tole: A se vsaj malo zavedate, da smo že zdavnaj na dnu vsake socialne države, da smo na ideale francoske revolucije, listino človekovih (ne le državljanskih) pravic pozabili, če ne drugega na prazne fraze, ki so/ste jih lažnivo obljubljali pred tednom ali dvema? Sam še zdaleč nisem pristaš kakega new-age gibanja, ki se skriva za frazami "ljubim-cel-svet". Pri analizi sveta je potrebno biti iskreni in realistični: do tod lahko pridem, čez pa ne morem več. Ne gre za to, da bi se vsi, Ka-labrijci in Afričani, Tirolci in albanski pribežniki, ljubili kot v raju, gre za korektno, pošteno sobivanje, v upoštevanju konteksta, spoštovanju razlik, iskanju skupnih poti in stalnem (spo) razumevanju. Popolnega razumevanja z Drugim na srečo ne bomo nikoli dosegli, vedno bo ostal manko, del praznine, da ne rečem prepad, vedno bo odnos Mi-Drugi stal na tanki vrvi bolj ali manj visoko nad tlemi. Kot v cirkusu, a tokrat je bila vrv previsoko, take gledalce, kot sem npr. jaz, pa je sram!
Kako sem lahko brezbrižen, ko poslušam zgroženo kričanje "avtohtonih" do-
Razmišljanje o rasistični gonji v južni Italiji
Post-praznično vzdušje
S ciničnim nasmehom na obrazu preživljam te post-praznične dneve v začetku januarja. Hecno, ampak žal "fr-damano" resno.
Medijske novice, še posebej tiste najbolj šokantne, so namreč vedno bolj očiščene in sterilizirane vsakršne subjektivnosti, vsakršnih osebnih opazk, (konstruktivnih) provokacij, pomislekov: le (in samo le) gola dejstva držijo. Ne mislim tu na televizijska poročila nekaterih italijanskih postaj, preko katerih spoznavamo sočne gossipe, sladkosnedne recepte in "uau" modne težnje, saj je naziv poročila zanje krivičen do ostalih! Niti kalorije več ne bom izgubljal v prepričevanju, da ne obstaja in nikoli ni obstajala nevtralna pozicija (medijskega) poročevalca, mojstrskost je le v tem, da to priznamo in reflektiramo. Režiserju Quentinu Tarantinu je
rasizmov, ksenofobij, nacionalizmov, nestrpnosti do drugega, drugačnega. Vsakdo namreč (tako pravi rek) potrebuje svojo črno ovco, kajne? Če pa je ni, se bomo že kaj izmisli-
li.	Mislim seveda na aktualne fizič-no-ideološke izgrede v Kalabriji, kjer poteka, z razliko od političnega govoričenja, bojna fronta. Tudi to bojišče terja številne ranjene in veliko gmotne škode. O števi-
lu zažganih smetnjakov in izjavah ogroženih "pravih" domači-
to v zadnji filmski razsvetlitvi In-glorious basterds nedvomno uspelo, saj se še nihče ni upal "skrajno resnih" tematik druge
svetovne vojne interpretirati s tako intimnega gledišča. A preidimo k stvari.
Po nekajtedenskem monopolu peska v očeh, zaradi katerega (ni) smo videli, kako smo vsi (ne) solidarni in (ne) razgledani, smo ponovno padli na realna tla. Italija je po sledeh sodobne Evrope rodovitna njiva za pestro paleto
mačinov po odstranitvi mrčesa afriških nelegalnih pribežnikov, ki, mimogrede, na črno garajo prav pri taistih kričačih, ponoči pa v premočenih kartonastih hišah upajo, da bodo lahko skuhali dva ščurka in se za silo izognili neizgovorljivim boleznim? Tu ne gre za sočutje in usmiljenje do pribežniških "zverin, posiljevalcev, tatov, necivili-zirancev" (citiram nazive "civiliziranih" domačinov). Gre za priznanje paradoksalnega odnosa med gospodarjem in hlapcem: gospodar je tisti domačin, ki kriči in izganja ilegalne pošasti, tatove žena, pristne kulture in delovnih mest daleč stran v... 'saj tega sploh ne znam izgovoriti: Cdte d'Ivoire', hkrati pa prav tega Marsovca ilegalno zaposluje. Hlapec je torej v Kalabriji potreben, da lahko domačini (t. i. ma-fiosi) živijo in se jezijo.
A to še ni vse: diskriminacija je vsekakor dvorezen meč: na eni strani gre, kot smo povedali, za iskanje črne ovce in zgrinjanje identitetnih frustracij, rasizmov in nacionalizmov, po drugi pa ima črno prebarvana ovca vedno izgovor: karkoli slabega naredi, bo njen odgovor: "Sem žrtev diskriminacije, Vi ste rasisti"! Tako ji je dovoljeno delati pravzaprav vse! V vsakem primeru, po nedolžnem ali kriven, pa se bodo nanjo zgrnili pobesneli delodajalci! In dvomim, da so le-ti vedno nedolžni...
Jernej Šček
Z 8. strani
Na premieri in dveh zaporednih ponovitvah so zabeležili prepolno dvorano. V domačem kraju so zelo priljubljeni; večkrat pa nastopajo tudi drugje. L. 2000 so obiskali Slovence v Kanadi, I. 2007 pa so se odpravili celo v daljno Avstralijo. Povsod sojih z veseljem sprejeli. V domači vasi od 1.2002 prirejajo pod šotorom revijo dramskih skupin Amaterski oder v naročju Krna. Sicer je pri njih kulturno življenje kar živahno. Zelo znan je drežniški pust; na pustno soboto “ta lepi” obiskujejo vaške domačije, “ta grdi’’ pa se podijo po vaških ulicah; tudi s tem ohranjajo stare navade in ljudsko izročilo. Komedija Še tat ne more pošteno krasti odraža tipičen Fojev, s pikro satiro ošiljen humor; ki se tu včasih obarva v črno in je naperjen v samo na videz pošteno in iskreno malomeščansko družbo, v kateri je skakanje čez plot kar običajen “šport”. Če pa je temu čisto slučajno priča tat, ki so ga zmotili pri “delu” v bogatem stanovanju, se sproži neustavljiva komedijska vzmet in situacijska zmešnjava je tu.
Sedem igralcev se je sproščeno vživelo v humorno vsebino in podarilo žal maloštevilnim, a pozornim gledalcem, ki so jim ob koncu toplo zaploskali, debelo uro prijetne sprostitve ob tudi scensko lepo izdelani predstavi.
vanje nekaterih posameznikov (zlasti Devina in Mladine, ki dosledno kar nekaj let tudi preko projekta Gadov gojita agonizem) v deželnem vrhu je za zamejsko smučanje lep uspeh, vsaka dodatna uveljavitev na meddeželni ali celo državni ravni je sploh za našo smuko pravi podvig. Seveda zaradi znane težave z oddaljenostjo od smučišč. Nekako tako, kot je Ljubljančanu težko uspeti v jadranju...
Naši smučarski srenji je treba v vsakem primeru priznati zgledno organiziranost, čeprav obstajajo - kot povsod - v raznih okoljih različne duše. Eni se bolj ogrevajo za tekmovalne skupine, drugi bolj za rekreacijo, vsi pa
prepričano vlagajo v smučarsko šolo za otroke in v izobraževanje učiteljskih ter trenerskih kadrov. Sodelovanje z društvi iz Slovenije ni več novost in se je dejansko že ustalilo, kar je nedvomno v obojestransko korist in kar javnost ter športni krovni organizaciji (ZSŠDI in NPR) cenijo in podpirajo.
Lepa novost pred letošnjo smučarsko sezono je tudi prijava skupine osemnajstih zagnanih Devinovih veteranov na Svetovne zimske master igre. V torek, 26. januarja, bodo v Kranjski Gori v veleslalomu merili moči z že dokaj izkušenimi vrstniki (over 30) z vsega sveta.
HC
HOKEJ IN LINE
Milano 24 - Polet Kwins 6:3
NAMIZNI TENIS
Moška B2 liga: Kras - Marostica 2:5
NOGOMET
Elitna liga: Kras - Azzanese 1:0 Promocijska liga: Sovodnje - Buttrio 2:1, Centrosedia - Vesna 0:2, Juventina -Gemonese 0:4
1. amaterska liga: Primorec - Mariano 1:0
2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Begliono 6:0, Primorje - Sant'Andrea/San Vito 1:1, Breg -Opicina 1:1
3.	amaterska liga: Mladost - Terzo 1:1 KOŠARKA
C1 liga: Jadran - Nuovo Basket Udine 71:74 C2 liga: Ronchi - Bor 71:50, Latisona - Breg 77:51 D liga: Kontovel - Villesse 68:62 ODBOJKA
Ženska C liga: Sloga - Talmassons 2:3, Bor/Breg - Tarcento 0:3 Moška C liga: Fincantieri - Val 3:2, Soča - Buia 1:3, FerroAlluminio - Olympia 3:1, Natisonia -Sloga 3:0
Ženska D liga: Govolley - Azzano 3:2, Buia -Kontovel 3:0
Z 9- strani
Ljubezensko pisemce...
Jaz, ki sem skeptik po naturi in ne verjamem vsaki pripovedki, sem pri priči sestavila mali prevajalski kviz, inkriminiranemu in popravljenemu stavku dodala še tri podobne iz domače slovensko-italijanske moke in vse skupaj zamesila v kredibilno zgodbico ter prosila 24 stoodstotnih Italijanov, prav takih, kot je Clericeva z “odličnim poznavanjem italijanskega jezika ", naj mi s prstom pokažejo na stavek, ki ga ne bi noben Italijan napisal. Vprašala sem tudi eno super znano in podkovano italijanistko, prof. dr. Martino Ožbot iz Ljubljane. Da ne bodo bralci mislili, da si izmišljujem, bom navedla vsa imena ostalih vprašancev: 1. Luciana Tufani, ferrarska založnica in esejistka -
2.	Silvio Cumpeta, italijanski pesnik, filozof, esejist iz Štarancana
in - 3. njegova življenjska družica Michela, profesorica - 4. Marina Moretti, tržaška pesnica in še marsikaj - 5. Francesco Tornada, goriški pesnik in šolnik, se mi zdi
-	5. Renzo Cigoi, tržaški pisatelj, esejist in pesnik - 7. Angelo Flora-mo, kulturnik, publicist, zaposlen nekje v Furlaniji, mislim - 8. Alessio Brandolini, rimski pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec, urednik in ternetske revije - 9. Aliče Zen, nje ni treba predstavljati -10. Giuseppe Grattacaso, pesnik in pripovednik, profesor nekje v srednji Italiji -11. Roberto Dede-naro, tržaški pesnik, publicist -
12.	Flavio Ermini, glavni urednik revije Anterem, pesnik pripovednik, esejist iz Verone -13. Ga-briella Musetti, urednica, pesnica in pripovednica iz Genove, ki že nekaj let živi v Trstu -14. Giuseppe Xausa, bivši direktor Ita-
lijanskega kulturnega inštituta v Ljubljani -15. Meri Gorni, milanska slikarka, fotografinja, založnica malih knjižic z eno ali dvema pesmima in ilustracijama znanih umetnikov, lani maja je izšel pri založbi Campanotto njen zbornik A mio Padre, kjer je 77 reno-miranih italijanskih in tujih pesnikov, pisateljev, kritikov, filozofov, umetnikov itd. obudilo na literarni način spomin na svojega očeta. Med njimi z dvema prevedenima pesmima je tudi naš Tomaž Šalamun in prav tako z dvema naše gore list Peter Semolič -
16. Claudio Damiani, zelo reno-miran rimski pesnik in šolnik -
17. Anna Santoliquido, pesnica, pripovednica, urednica, organizatorka (ženskih) festivalov iz Apulije (Bari) -18. Vittoria Rava-gli, pesnica, publicistka, ustanoviteljica in do upokojitve urednica literarne revije Le Voci della Luna v okolici Bologne -19. Francesco Cenetiempo, tržaški založnik in publicist - 20. Isabel-la Flego, pesnica, pripovednica in
esejistka, pripadnica italijanske unije iz Kopra - 21. Adriana Mon-te, furlanska žena Jurija Paljka in univerzitetna profesorica; 22. En-zo Santese, pesnik, pripovednik, umetniški kritik in še marsikaj iz Trsta - 23. Patrizia Vascotto iz Trebč, ni je treba predstavljati -24. Laura Menikini, pesnica, organizatorka literarnih srečanj in shodov, menda iz Slovenske Benečije, živeča v Vidmu ali kje v okolici. Vsi naprošeni so mi odgovorili, da se jim zdijo vsi stavki v redu, ne sicer v sublimni italijanščini, saj niti niso imeli te pretenzije, inkriminirani stavek je bržčas sodil v kakšen turistični priročnik ali kaj podobnega. Ampak če bi hoteli iskati prav dlako v jajcu, so dodali, bi rekli, da so najbolj vprašljivi tipa ti, in so navedli, kateri. Hočete vedeti za rezultat? Ti Nadia nisi pokazala nobenega zanimanja, da bi zvedela, očitno se rajši motiš in učeno razpredaš svoje misli, kot da bi se soočila ob tem malem eksperimentu z dejstvi. No, povejmo na
glas, kako se je odrezal avtor, ki mu je Martina - skoraj po naročilu - popravila stavek. Niti eden se ni čezenj pritožil. Odnesel je tako rekoč celo kožo. In kako se je odrezala popra vij alka ? Kar trije so se spotaknili ob njeno zboljšavo. Če ne verjamete, lahko pridete pogledat s svojimi očmi in potipat s svojimi rokami. Jolka ne laže, nima vzroka za to. Medtem ko boste vi tipali in brali sočna pisma, vam bo skuhala še čaj ali kavo, da se boste počutili bolj domače.
In kakšen poduk lahko potegnemo iz te zgodbe? Da v danih situacijah smo vsi bolj ali manj le žrtve optične prevare. Ko je prevajalec Slovenec, že zaradi tega je za zamejske sonarodnjake, ki nekaj ali precej tujega jezika znajo, njegova italijanščina trda, okorna, oglata, domala ščavon-skega kova in nadiha, krvavo potrebna kakšnega dodatnega šiva, zakovice in laškega glanca itd.... A čeprav sem šele načela svoj zagovor in niti dodobra izčrpala pr-
ve točke, jih je pa menda pet ali šest, moram takoj nehati, ker že tako se nisem držala predpisanih limitov in za debelo stran prekoračila dovoljeno normo. Kulturnega urednika prosim, da natisne pol strani (do prve pike) kot odgovor Nadiji, ostalo pa pod drugim naslovom kot začetek samostojnega premišljevanja o prevajalski teoriji in praksi vobče in posebej, v svetu in pri nas, kolikor seveda ni vsakršno razmišljanje o prevajanju prenehva-ležen posel, za marsikoga nekaj bolj mrzkega od najbolj zoprne tlake in je potemtakem še najbolje, da ga v popolni tišini zakopljemo med... tabu temami vza-grobni molk.
Draga Nadia, če se boš dolgo družila z mano, se boš še marsikaj koristnega naučila. Vztrajaj, per aspera ad astra, ne vrzi prehitro iz zamerljivosti puške v koruzo. Pozdrav
jolka (milič seveda, z malimi začetnicami iz prirojene ponižnosti!)
Zamejsko smučanje in podvigi na belih planjavah
Pozornost tako tekmovalcem kot ljubiteljem, predvsem pa otrokom
V	letošnji zimi še nismo spregovorili o našem močnem smučarskem gibanju. Konec tedna bo namreč v kraju Forni di Sopra, ki je zadnja leta prava postojanka delovanja zamejskih društev, na sporedu prva tekma petega Primorskega smučarskega pokala. Pobudo, katere pokrovitelji so trgovina Alternativa šport, Zadružna kraška banka in Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, so uradno predstavili v Sežani. Že tri leta ima pričakovani Primorski pokal - sestavljajo ga štiri tekme - namreč tudi čezmejno razsežnost, saj je plod hvalevrednega sodelovanja med smučarsko komisijo ZSŠDI in klubi iz No-tranjsko-primorske regije. Praktična informacija je seveda v prvi vrsti koledar letošnjih smučarskih tekem za naše smučarje. V soboto, 23. januarja, bo Pokal uvedel Pokal ZKB (organizator Smučarski klub De-
vin). V soboto, 6. februarja, bo na Starem Vrhu Miškotov Pokal v priredbi Smučarskega kluba Kalič, v soboto, 13. marca, Pokal prijateljstva treh dežel (organizatorji SK Devin, Športno društvo Šentjanž in Smučarski klub Snežnik), v nedeljo, 21. marca, pa Pokal Qubik Caf-fe' v priredbi Športnega društva Mladina. Te so torej štiri preizkušnje Primorskega pokala, vsa tri omenjena tekmovanja na italijanski strani bodo v kraju Forni di Sopra. Razpored tradicionalnih zamejskih tekem dopolnjujeta še pomembna dogodka, ki sicer ne sodita v Pokal, in sicer Zamejsko prvenstvo v soboto, 20. februarja, v Forniju, v organizaciji Devina, in pa Zimske športne igre, najstarejša smučarska tekma pri nas, ki bodo na sporedu na Trbižu v ne-
deljo, 7. marca, v priredbi Slovenskega planinskega društva Trst in namenjene letos zgolj ne-tekmovalcem. Smučarska kluba Brdina in Devin pa sta tudi prireditelja nekaterih tekem deželne
zveze FISI za najmlajše starostne kategorije.
Skratka, tudi letos bo dovolj prireditev res za vse okuse, od ago-nistov - ki že tako tekmujejo vsak konec tedna tudi na ostalih uradnih zveznih tekmovanjih -do ljubiteljev, ki predstavljajo največji delež naših navdušencev belih strmin, količkov, nizkih temperatur in vstajanja ob ranih urah. Tekmovalnost je kajpak pri nas izjemno težavna in naporna zadeva. Že sodelo-
Jure Kufersin in Ennio Bogatez na predstavitvi uradnih tekem FISI, Primorskega pokala in promodjskih tekem (Sežana, 12.1.2010)