WfM?i
•tl !'!••••!
SLOVENSKI GLASILO CebelarskiH organizacij
ČEBELAR ST. 12 LJUBLJANA, 24. DECEMBRA 1961	LETO LX11I
VSEBINA
Vlado Rojec: Štirje jubilanti...................273
Stane Mihelič: Ob stoletnici rojstva Ivana Jurančiča ........................................279
Franc Guna: Naši uljnjaki (Nadaljevanje in
konec)..........................................281
Bogo Tcply: Razstava poslikanih panjskih končnic v Mariboru..............................285
OSMRTNICE
Miroslav Furck. Rajko Augustinčič, Lovrenc Žnidaršič.....................................  285
NASA ORGANIZACIJA
Kako napreduje zdravstveno zavarovanje čebel 289 Redek jubilej...................................290
PANJSKA KONČNICA KOT UVODNA VINJETA Zena pod moškim bičem
NA OVITKU
Poročilo opazovalnic za mesec oktober. Praznovanje »Dneva čebele« v Jarenini. Kakšna bo letošnja zima. Zveza iina na zalogi. Čebelarji. Čebelarsko društvo Ilirska Bistrica
PRILOGA Anketni list
List izhaja vsakega 24. v mesecu. Člani, ki plačajo letno članarino 780 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za nečlane 900 din, za inozemstvo 1200 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 100 din, na 16 straneh 50 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta
600-14/3-107?
ŠTIRJE JUBILANTI
VLADO ROJEC
V	zadnjih mescih tega leta so praznovali 75-letnico svojega rojstva štirje znanstveniki, ki so pretežni del svojega življenja posvetili raziskovanju čebel. Io so Armbruster, Borchert, Frisch in Morgenthaler. Prvi živi sedaj v Zahodni Nemčiji, drugi v Demokratični nemški republiki, tretji v Avstriji, a četrti v Švici. Njih imena so našim bralcem prav gotovo znana, saj jih je Slovenski čebelar v tej ali oni zvezi neštetokrat omenjal. Za naše starejše čebelarje pa so to zelo zveneča imena. Številni članki in knjige, ki so jih imenovani napisali, so jim še danes najpriljubljenejše berilo, ob izidu pa so imeli zanje vsakokrat prizvok novega doživetja. Zato je prav, da se jih ob tako pomembnem jubileju spomnimo vsaj z nekaj besedami.
Dr. Karl v. Frisch je bil rojen 20. novembra 1886 v ugledni in dokaj imo-viti dunajski družini. Njegov oče je bil zdravnik in univerzitetni profesor, njegov ded pa vojaški generalstabni zdravnik. Mati je bila hčerka dr. Franca Exnerja, profesorja filozofije na univerzi v Pragi. Tudi vsi štirje materini bratje so dosegli univerzitetno kariero. Med njimi se je posebno odlikoval Sigmund, znani dunajski fiziolog.
Karl je bil najmlajši sin v družini. Po želji očeta naj bi se prav tako kot on posvetil zdravniškemu poklicu. Res je dve leti študiral medicino, po odlično opravljenem rigorozu pa je največ pod vplivom strica Sigmunda presolila! na zoologijo. Svoje študije je dokončal na miinchenski univerzi, disertiral pa na Dunaju. Po doktorskem izpitu se je vrnil v München, kjer je prevzel službo asistenta na zoološkem inštitutu. Njegov predstojnik je bil
Richard v. Hertwig, priznana osebnost na področju eksperimentalne zoologije, njegovi tovariši pa Goldschmidt, Doflein, Buchner in Koehler, sami kasnejši znameniti naravoslovci.
Prvo svetovno vojno je Frisch prebil nu Dunaju kot uslužbenec vojaškega lazareta Rudolfinum, v katerem je bil primarij njegov brat Otto. Tu je vodil bakteriološki laboratorij ter predaval medicinskim sestram o osnovah bakteriologije in anatomije. Med medicinskimi sestrami je naše! tudi svojo kasnejšo zakonsko družico. Z njo se je poročil proti koncu vojne.
Na levi: Dr. Karl v. Frisch. Na desni: Dr. Oho Morgentliuler
Po končani vojni sta se odpravila zakonca v München. Frisch je postal redni profesor na tamkajšnjem vseučilišču in je kot tak prevzel predavanja iz primerjalne fiziologije. Nato je nekaj let predaval še na univerzah v Rostocku in Breslau, po upokojitvi nekdanjega univerzitetnega predstojnika Hertwiga pa jc zasedel njegovo mesto na zoološkem inštitutu. Tako se je ponovno znašel v Miinchenu in tam tudi ostal z izjemo štirih povojnih let, ko jo predaval na graški univerzi, vse do lastne upokojitve. Sedaj prebije večino svojega prostega časa v Bru;nwinklu na Solnograškem.
Že kot študent na univerzi se je Frisch ukvarjal z barvnimi spremembami rib glede na njih okolico. Pozneje je pri ribah preiskoval tudi čut za barve. Pobudo za te preiskave mu je dal oftalmolog i,n direktor münchenske očesne klinike C. v. Hess. Ta je prišel po obsežnih poizkusih z raznimi živalrfii do prepričanja, da so ribe in vsi nevretenčarji za barve popolnoma slepi. Fri-schevi poizkusi z ribami, pri katerih je uporabljal tako imenovano dresurno
mctcxlo, pa tega niso potrdili. Med njim in Hessom sc je vnela ostra polemika, ki pa jo izzvenela nekako v prazno. Šele mnogo kasneje je dala znanost Frischu prav.
V	Brunvvinklu ob Wolfgangskem jezeru na Solnograškem je Frischeva mati kupila po poroki star mlin, čez leta pa prikupila še nekaj manjših stavb in jih preuredila v letoviščne hišice. Semkaj je potem hodila vsako leto vsa Frischeva družina in njih sorodstvo na počitnice. Tukaj je v počitnicah leta 1()12 pričel mladi asistent Frisch s svojimi prvimi poizkusi, da
Na lovi: Dr. Ludvig Armbruster. — Nu desni: Dr. Alfred Bordiert
preišče čut za barve še pri čebelah. Uporabljal je pri tem enako metodo kot pri ribah. Da bi zbral čim obsežnejše dokazno gradivo, je vpregel v svoja raziskovanja vso počitniško kolonijo: brate, sestrične, bratrance, strice in celo slučajne goste. Tudi ti poizkusi so pokazali, da se jc Hess motil. Čebele so slepe samo za rdečo barvo, medtem ko druge kolikor toliko dobro ločijo med sabo. Pozneje se je izkazalo, da vidijo celo eno barvo več kot človek, to je ultravijoličasto.
S svojimi ugotovitvami o barvnem čutu čebel je pred širšo javnostjo Frisch prvikrat nastopil leta 1914 na zborovanju Nemške zoološke družbe v Frciburgu. Za zaveznice si je izbral pri tem nastopu čebele same in te ga niso pustile na cedilu. Dresiral jih jo na modro barvo in, ko je lego modrega papirja med šahovnično razporejenimi drugimi papirji v različnih sivih odtenkih spreminjal, so vedno sedale samo na modri papir. Še več! Eden izmed njegovih zagrizenih nasprotnikov je imel kravato prav take modre barve,
na kakršno so bile čebele dresirane. Ko je z vso gorečnostjo zagovarjal Hessov nauk o barvili slepoti žuželk, je zaplesala okrog njegovega nosa čebela, sedla na njegovo modro kravato in mu na mah zaprla usta.
Od tedaj naprej so postale čebele za Frischa najIjub.ši raziskovalni predmet. Deloma sam, deloma s svojimi učenci je preveril njih vonj in okus, čut za razne oblike predmetov, čut zu čas, orientacijske zmožnosti itd. Najbolj čudovito pa jc njegovo odkritje čebelje govorice in zaznavanja polarizirane svetlobe. Če najde kaka čebela na svojem izvidniškem poletu dobro medečo rastlino, o tem takoj obvesti svoje tovarišice v panju. Alarmira jih s posebnimi plesi na satu, s katerimi jim natančno dopove, v kateri smeri in kako daleč morajo leteti, da bodo prišle do medičine ali cvetnega prahu. Predaleč bi zašli, če bi hoteli o vseli teh Frischevih odkritjih nadrobno govoriti. Sam je poizkuse, s katerimi je pojasnil mnoge skrivnosti čebelje družine, na lahko umljiv in prepričljiv način popisal v svoji knjigi »Aus dem Leben der Bienen« (Iz življenja čebel) in tam sijih lahko vsakdo pobliže ogleda. Branje te knjige je za vsakega čebelarja pravi užitek, kajti Frisch ni samo velik znanstvenik, temveč tudi sijajen pisatelj.
Samo po sebi je umevno, da je Frisch napisal poleg daljših in krajših razprav v znanstvenih revijah še več drugih knjig. Posebej naj omenimo njegovo splošno biologijo Du und das Leben (Ti in življenje), Duftgelenkte Bienen im Dienste der Landwirtschaft und Imkerei (Z vonjem usmerjene čebele v službi kmetijstva in čebelarstva), Erinnerungen eines Biologen (Spomini biologa) in naj novejšo Sprache und Orientierung der Bienen (Govorica in orientacija čebel). V angleščini so izšla njegova predavanja, ki jih je imel spomladi leta 1949 na treh univerzah v Združenih državah Amerike, pod naslovom Bees, ther Vision, chemical Senses and Language (Čebele, njih vid, kemični čuti in govorica). Najbrž ni treba poudarjati, da so tudi ta dela naravnost poslastica za vsakega ljubitelja čebel.
Dr. Ludvig Annbruster je dopolnil 75. leto svojega življenja 7. septembra leta 1961. Rodil se je v Markdorfu blizu Bodenskega jezera kot sin poštnega uslužbenca. Po gimnazijski maturi v Freiburgu se je odločil za študij teologije, pozneje pa je razširil svoje znanje še s poslušanjem predavanj iz matematike in naravoslovja na univerzah v Freiburgu in Miinchenu. Leta 1913 je pod vodstvom profesorja Dofleina dosegel v Freiburgu doktorski naslov iz naravoslovja z delom »Chromosomenverhältnisse bei der Spermatogene.se solitären Apiden« (Kromosomski odnosi pri spermatogenezi čebel samotark). Delo je zbudilo pozornost zinanega tedanjega genetika profesorja Bauerja. Ta mu je ponudil na inštitutu za raziskovanje dednosti v Berlinu mesto asistenta. Pri Bauerju je ostal Armbruster do leta 1919, ko je bil imenovan za znanstvenega sodelavca iz biologije na »Inštitutu cesarja Wilhelma«. Kmalu se je habilitiral kot privatni docent na poljedelski visoki šoli v Dahlemu pri Berlinu. Pozneje je bil na tej šoli redni profesor, nazadnje pa direktor inštituta za čebelarstvo. Leta 1934 ga je fašistična vlada prisilno upokojila. Prav v tej dobi je zaradi borne pokojnine zelo razširil svoje čebelarstvo. Stanoval je še nadalje v Berlinu, toda, ko so postajali bombni napadi med drugo svetovno vojno na to mesto čedalje bolj siloviti, se je preselil v Lindau ob Bodenskem jezeru, kjer živi še danes.
Široka znanstvena podlaga, ki si jo je pridobil Armbruster v letih svojega študija, mil je omogočila aktivno poseganje v vsa možna področja izredno razvejane čebelarske znanosti. Zavedal pa se je, da ta znanost ne more biti sama sel)i namen, temveč da mora biti kar najtesneje povezana s prakso, /ato najdemo v večini njegovih knjig in razprav vedno kaj takega, kar je važno za praktično udejstvovanje. To kažejo že naslovi nekaterih njegovih del: Bienenzüchtungskunde (Veda o čelrclji vzreji), Zucht auf Leistung (Vzreja glede na večjo zmogljivost), Bienenzucht- ob umd wie (Ali naj čebe-larim in kako), Imkereibetriebsformen (Obratovalne oblike v čebelarstvu), Der Wärmehaushalt im Bienenstock (Gospodarjenje s toploto v panju) itd. Nadaljnja vrsta njegovih knjig, kot n. pr. Der Bienenstand als völkerkundliches Denkmal (Čebelnjak kot narodopisni spomenik) ali Die alte Bienenzucht der Alpen (Staro čebelarstvo v Alpah) obravnava čebelarjenje, predvsem pa čebelnjake in panje s stališča etnologije in zgodovinskega razvoja, /lasti v te knjige je vloženega veliko truda. Preden jih je Armbruster napisal. je prepotoval razne dele Evrope in Prednje Azije ter prebrskal z izredno natančnostjo neštete zgodovinske vire. Poudariti pa je treba, da je tudi v teh knjigah še posebej podčrtano vse tisto, kar je za sodobno čebelarsko prakso važno in poučno.
Razen s pisanjem knjig in razprav, ki bi nam vzele preveč prostora, če l>i jih hoteli samo z naslovi navesti, pa si je pridobil Armbruster naravnost neprecenljive zasluge z izdajanjem Archiva für Bienenkunde (Arhiv za čebe-loslovje), dolgo časa edinim strogo znanstvenim čebelarskim listom na svetu. Prva številka je izšla leta 1919. List je na veljavi hitro pridobival. V njem so priobčevali svoje razprave o raziskovanjih čebel in praktičnih izkušnjah ugledni znanstveniki iz najrazličnejših dežel, največ prispevkov pa je izviralo izpod marljivega peresa urednika samega. Še danes predstavljajo izišli letniki te znamenite revije neizčrpno zakladnico čebelarskega znanja in so ponos vsake čebelarske knjižnice. Leta (9-14 je Armbrusterju sovražni režim izdajanje lista prepovedal, znova pa je začel »Archiv« izhajati v obliki zbornika leta 1948 in izhaja še danes.
Končno se spomnimo še Borcherta in Morgenthalerja. Ker imamo o njiju življenju le borne podatke, samo nekaj besed o njiju delu na čebelarskem področju. Oba sta se na.tem področju ozko opredelila in se ukvarjala v prvi vrsti z boleznimi čebel. Nan ja odpade precej zaslug, da je ta posebna čebelarska panoga v zadnjih letih tako napredovala in da moremo tako uspešno nastopati tudi proti najbolj zavratnim čebeljim boleznim, kot so huda gniloba, pršičavost in nosemavost. Oba sta že upokojena, toda oba še vedno požrtvovalno sodelujeta s čebelarji ter jim pomagata z nasveti in dejanji, kadar koli grozi njihovim varovankam nevarnost iiz mikrokosmosa.
Dr. Otto Morgenthaler je prišel po končanih univerzitetnih študijah kot neizkušen mikrobiolog na Raziskovalni zavod za mlekarsko gospodarstvo v Liebefeld pri Bernu. Predstojnik zavoda je bil profesor Burri, ki je prav tedaj domala istočasno kot v Ameriki White odkril povzročitelja hude gnilobe. To je bilo povod številnim raziskavam bolezni, ki je tedaj v Švici naravnost okrutno razsajala v čebelnjakih. Mladi in dela željni biolog je naš^l ob mikroskopu polno zaposlitev. Kmalu so sledile razprave, ki so se odlikovale po svoji temeljitosti in znanstveni neoporečnosti. Z njimi je
Morgenthaler zaslovel po vsem svetu. Kasneje se je z isto vnemo vrgel tudi na druge čebelje bolezni in svoje izsledke sproti objavljal v Schweizerische Bienenzeitung (Švicarski čebelarski časnik). Ker je prihajalo na zavod iz okuženih čebelnjakov čedalje več vzorcev za to ali ono boleznijo umrlih čebel, se je kmalu pokazala potreba po ustanovitvi samostojnega oddelka za čebelarske raziskave. Vodstvo tega oddelka je prevzel Morgenthaler, ki ga je sčasoma tako izpopolnil, da je veljal za eno najbolj urejenih čebelarskih ustanov daleč izven švicarskih meja. V Liebefeld so vsako leto prihajali na specializacijo znanstveniki iz raznih dežel, ki so ta dobri glas ustanove še bolj utrdili. Še danes delujeta v Liebefeldu njegova učenca Fyg in Ana Maurizio, ki uživata kot čebelarska strokovnjaka svetovni sloves.
Po smrti Leuenbcrgerja, dolgoletnega predsednika »Društva nemškošvi-carskih prijateljev čebel«, je postal Morgenthaler njegov naslednik. Z vodstvom te vzorne švicarske čebelarske organizacije je padlo na njegova pleča tudi uredništvo lista Schweizerische Bienenzeitung. S tem je list mnogo pridobil. Njegovi članki in članki njegovih učencev, ki jih je pritegnil k sodelovanju, so ga dvignili na raven svetovne atrakcije. Še večje zanimanje pa so vzbudili zvezki, ki so pod njegovim uredništvom izhajali kot priloge strokovnega glasila in znanstveno obravnavali razne čebelarske probleme.
Toda Morgenthaler se ni izkazal kot dober organizator samo doma, temveč tudi med inozemskimi čebelarji. Ustanovil je mednarodno čebelarsko organizacijo Apimondia in jo več let nepretrgoma vodil kot generalni sekretar. Kadar je predaval ali debatiral na mednarodnem čebelarskem kongresu, so njegovi tehtni besedi prisluhnili vsi udeleženci z največjim zanimanjem. Sedaj se je umaknil v zasluženi pokoj in živi v lični hišici v Talbrünnliju nedaleč od Berna. Na čebelarski zavod v Liebefeld pa prihaja skoraj vsak dan, da pokramlja s svojimi nekdanjimi sodelavci o čebelicah, v katere ni nič manj zaverovan kakor tedaj, ko je na zavodu nastopil svojo znanstveno kariero.
Dr. Alfred Bordiert je po poklicu živinozdravnik. Toda kakor Mogcntha-ler se je sčasoma tudi 011 popolnoma posvetil raziskovanju čebeljih bolezni. Dosegel je čast vladnega svetnika in postal član Državnega biološkega zavoda za kmetijstvo in gozdarstvo v Dalilemu pri Berlinu. Kot redni profesor je deloval dolgo vrsto let na veterinarski fakulteti univerze v Berlinu. Napisal je več knjig, med katerimi je morda najbolj znana knjiga o čebeljih boleznih z nemškim naslovom Krankheiten der Honigbiene. Izšla je po vojni že v šesti izdaji, ob vsaki izdaji z novimi izpopolnitvami. Ko so po vojni prevzeli v Nemški demokratični republiki varstvo nad zdravjem čebel veterinarji (v Švici pripada varstvena služba še vedno preglednikom, ki jih usposablja za ta posel čebelarska organizacija na svojih tečajih), je napisal zanje skromno, a dovolj temeljito knjižico Bienenzucht und Bekämpfung von Bienenkrankheiten (Čebelarstvo in zatiranje čebeljih bolezni). Upokojen je bil v novi državi kot direktor inštituta za veterinarsko-medicinsko patologijo Humboldove univerze v Berlinu. Z upokojitvijo pa se čebelam ni odpovedal. Na čebelarskem zavodu Hohen-Neuendorfu si je zagotovil mesto, s katerega bo kot vodja »Kolektiva za čebeljo patologijo« še nadalje nudil svojo dragoceno pomoč čebelarjem ter jih podpiral pri njihovih prizadevanjih za napredek v čebelarstvu s svojim obsežnim znanjem in bogatimi izkušnjami.
011 STOLETNICI ROJSTVA IVANA JURANClCA
STANE M I 11 E L I C'
Prav la mesec, t. j. 6. decembra 1961 je poteklo 100 let, k« se je rodil pri Sv, Andražu v Slovenskih goricah Ivan Jurančič, kasnejši znameniti slovenski čebelar, čebelarski potovalni učitelj, pisatelj in organizator. Enorazredno ljudsko šolo je obiskoval v rojstni vasi, nato pa so ga leta 1875 vpisali v ptujsko gimnazijo. Zaradi težkih gospodarskih in družinskih razmer doma (pogorela je hiša, umrl mu je oče), je dokončal le dva razreda gimnazije, nato pa se je vrnil domov, kjer se je učil godbe. Od leta 1881—1884 je služil vojsko. Leta 1885 se je priženil v Stu-dence pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah. Na novem domu je našel šest panjev čebel, ki so ga tako rekoč napravili za čebelarja. Sam pravi: »Zdaj šele kot sam svoj gospodar sem začel prav študirati; vsako čebelarsko knjigo, ki sem jo iztaknil, sem kupil, naročil časnik za časnikom. V tisti dobi je v ta kraj prišla vest o panjih s premakljivim delom. Hitro sem jili dal delati deset, deloma po Sumperjevi knjigi deloma po svoji fantaziji. A niso mi ugajali; predelal sem jih in potem začel sam delati nove po Dzierzonovi knjigi. To je bil povod, da sem se pri tem precej dobro navadil mizarstva ter v teku let do svetovne vojske naredil na tisoče panjev, veliko število manjših in deset velikih paviljonov (t. j. čebelnjakov).«
Jurančiča pa je gnala želja po čebelarskem znanju še naprej. Leta 1902 je končal z uspehom glavni tečaj za čebelarske učitelje na čebelarski šoli na Dunaju, leta 1905 pa prav tam tečaj zti mikroskopiranje. Tako pridobljenega znanja pa ni zaklepal vase, ne, naravnost razdajal ga je. Ze v Slovenskem čebelarju in sadjarju 1887—1888 je pet njegovih člankov, v Slovenskem čebelarju okoli 130, nekaj pa tudi v drugih časnikih in koledarjih. Udeležil se je čebelarskih razstav na Dunaju, v Ptuju, Leobnu, Gradcu, Celju in v Ljubljani; na teh je sodeloval ne le kot razstavljavec, ampak tudi kot organizator. Dokaz njegovega	neutrudnega	dela	so	častne
diplome, zlate in srebrne kolajne ter pohvale,	ki	jih	je	prejemal.	Leta	1903	jo
postal potovalni učitelj Čebelarskega društva Spodnje Štajerske, od leta 1923 pa je opravljal po nalogu župana mariborske oblasti službo honorarnega potovalnega učitelja za čebelarstvo na Štajerskem in v Slovenski krajini.
Ivan Jurančič v sedemdesetem letu svojega življenja
Zavedajoč se, kako revna je slovenska čebelarska književnost., se je z veliko vnemo lotil pisanja čebelarskega učbenika. Leta 1888 je rokopis »Če-beloreja, kratek in lahkoumeven navod k umnemu čebelarstvu« predložil Mohorjevi družbi v Celovcu z željo, da ga natisne. Rokopis je dobil v oceno »neki župnik na Koroškem«, ki pravi, da je Jurančičeva knjiga »izvrstna posebno za začetnike«, da pa se je bati, »da bo knjiga preobširna. Bučelarji (namreč) preradi čebljajo in kramljajo in začetniki laliko zavoljo preveč dreves gore nfe vidijo. Zavolj veliko podob bo morda tudi knjiga predraga. Pa naj toliko več Slovencem blagruje, kolikor bolj obširna in draga da je«.
(z korespondence, ki je tekla med Jurančičem in tajnikom Mohorjeve družbe Ivanom Hutterjem od 1888—1892 je razvidno, da je bila v resnici obširuost rokopisa poglavitni vzrok, da je Mohorjeva družba ni izdala, Jurančič pa ni hotel kljub priporočilom rokopisa krajšati. Tako je delo ostalo nenatisnjeno.
Vsebina Jurančičeve »Čebeloreje« je razdeljena na osem odsekov v naslednjem vrstnem redu: 1. Narava čebelina; II. Cebelno stanovanje; 1TT. O če-belnej pomnožitvi; IV. Daljno ravnanje s čebelnimi panji; V. O prezimovanju; VI. Čebele spomladi; VII. Čebelam škodljive stvari; Vlil. Spravljanje pridelkov. Spredaj je še »Uvod« in zadaj »Konec«. Razen tega je rokopis opremljen z mnogimi, zelo lepo izdelanimi risbami, ki kažejo, da je bil Jurančič tudi spreten risar.
Ne da bi se spuščali v nadrobno analizo rokopisa, moramo reči, da je Jurančičeva knjiga plod neutrudnega in strastnega ljubitelja čebel, kajti le človek izredne volje se je sicer s povprečno izobrazbo mogel lotili tako velikega teksta, ki ga odlikuje poznavanje sodobne čebelarske teorije in prakse, prikupen način podajanja, lep jezik in dognana čebelarska terminologija. Čeprav je bila knjiga napisana predvsem za štajerske čebelarske razmere, bi njena izdaja mnogo koristila vsemu slovenskemu čebelarstvu. Velika škoda je, da ni izšla in obogatila našo tedanjo dokaj .skromno književnost. Ta primanjkljaj je izpopolnil šele skoro 20 let kasneje Lakmayerjev »Umni čebelar«, ki ga je kljub vsaj taki obširnosti. kot je bila Jurančičeva Cebeloreja«, izdala Mohorjeva družba v letih 1907—1908. Sklepali bi po tem, da navsezadnje le ni bil edini vzrok zavrnitve Jurančičevega rokopisa njegova obsežnost, ampak še kaj. česar ne vemo.
Po poskusih čebelarjenja v Sumperjevih, Dzierzonovih in drugih panjih se je Jurančič slednjič odločil za dunajski panj. v katerem je čebelaril vse do svoje smrti 1935. leta. Ta panj se je po njegovi zaslugi zelo razširil po Štajerskem, tako da je prevladoval. Tudi potem, ko je Slovenski čebelar začel delati močno propagando za Žnideršičev panj, je Jurančič vztrajal pri svojem, ker ni mogel zavreči tega, kar je sam s trudom ustvaril in izpopolnil. Vse to, kakor tudi njegova nepopustljivost do Mohorjeve družbe kaže, da je bil Jurančič človek, ki je trdno veroval v svoje delo in se znal za svoje prepričanje tudi bojevati.
Slovenci moramo biti hvaležni Ivanu Jurančiču ne le za to, kar je storil za našo čebelarstvo, ampak tudi zavoljo tega, ker je s svojim požrtvovalnim delom v času najhujše germanizacije budil med štajerskim ljudstvom slovensko narodno zavest.
NAŠI U L J N J A K I
(Nadaljevanje in konec)
F KANC GUNA
Panji so vloženi le v prednjo steno čebelnjaka, kar je gotovo najbolj primerno; čebele se tudi manj ropajo med sabo, če je vse v eni fronti. Čebele, ti sončni ptički svetega Ambroža res le od sonca žive. Brez sonca otrpnejo ali celo poniro, a otrple spet oživi le sonce. Posebno v zgodnji pomladi ali ob rosnih jutrih na ajdovem pasišču je zanje izredno dragocen sleherni sončni žarek, ki posije na panjevo končnico. Tega se čebelarji dobro zavedajo in mnogi mislijo na to, kako bi zagotovili čebelam čim več sonca, da jih zjutraj budi, v hladu pa ogreva. Ta ali oni je že razmišljal, kako bi uljnjak čez dan sukal za soncem, kot sc obračajo za njim nekatere rože. Ideja ni slaba, še več pa bi bil vreden izum! Ker pa tega še ne bomo tako kmalu pogruntali, se bomo držali preizkušenega pravila: Uljnjak bodi s pročeljem obrnjen proti soncu ob enajsti uri! So pač dopoldanske ure za bero posebno važne. Bolj proli jugu že ni več tako dobro, kaj dosti bolj proti vzhodu pa tudi ne. Tu posebno krepko drži pregovor: Sreda zlata skleda.
Kakor hitro pa smo sc odločili za to najboljšo smer, sta obe stranski steni za čebelji izlet izključeni, zakaj ena bi vodila proti vzhodu, a druga proti zahodu, kar pa je mnogo slabše. To smem trditi tudi na podlagi lastnih izkušenj. Razlika med idealno čelno smerjo in stranskima smerema je tolika, da je ne morem nikoli dovolj poudariti.
Prav zato pa imamo večinoma le enostranske podolgovate uljnjake, katerih dolžina se ravna po planirani kapaciteti, to je po številu panjev, ki jih mislimo imeti. Upravičena izjema bi bili le provizorični uljnjaki na toplih poletnih pasiščih, ko ob kaki kostanjevi ali hojevi paši res že navsezgodaj hrumi po zraku, še preden posije sonce. Druga, a že dosti manj utemeljena izjema so okrasni paviljoni, kjer hočemo s panji v stranskih stenah poudariti živahnost čebeljega vrvenja in povzdigniti slikovitost, uljnjaka. Različni panji ob stranskih stenah, oglih ali kotih so tudi lepa dekoracija, a vse lo gre na račun donosa, ki se pri tem relativno manjša.
Res pa so dvostranski ali trostranski uljnjaki morda bolj ekonomslci glede na zasedeno parcelo in glede na porabo gradbenega gradiva. Saj spraviš na približno onak prostor enkrat ali dvakrat toliko panjev. Stranski steni ne zahtevata opaža, ker sla - kakor pročelje tudi ti dve »zazidani« s panji. Najugodnejši bi bil — če sc kdo za ta način odloči ■— bolj kvadratast tloris, ker nam da pri najmanjšem obsegu največjo kvadraturo; uljnjak bi bij torej tudi na znotraj precej prostoren. Neugodno pri večstranskih n 1 j -lijakih pa je, da ostaneta eden ali dva kota neizkoriščena. Ce se hočeš temu izogniti, moraš vzeti drugačen tloris, kar pa te prisili k bolj komplicirani in dražji konstrukciji. Pa še s tem si| mrtvi prostor le izločil, nisi ga pa izkoristil; mrtve notranje kote si samo spremenil v mrtve zunanje kote.
Precej dobro se dajo naši panji namestiti v dve nasprotni podolžni steni, kar pa pride v poštev spet le pri premičnem uljnjaku na poletnem pasišču.
Dve steni torej izpolniš s panji, malenkostni ostanek pa porabiš na eni strani za vrata, na nasprotni strani pa za okno. Za opaž bo treba potem le malo lesa.
kranjiee so zlagali v ulj njoku na police ali pa na nosilne late, tako da jih je bilo mogoče okrog in okrog zapaziti. Vsak čas si lahko panj potegnil ven kot predalček iz omare. Pri Žnideršičih to vprašanje ni enotno rešeno; večinoma jih zlagajo brez polic v tri vrste drugo na drugo. Ce so dovolj enotne mere, se kar lepo skladajo in se pozimi dobro grejejo med sabo. Nerodno pa je, če je slučajno treba izpuliti posamezen panj iz srednje ali celo iz spodnje vrste. Nekateri imajo rajši police, s čimer pa sc zgornja vrsta panjev znatno dvigne v težje dosegljivo višino. Zato puščajo pod polico le ozek presledek, ki pa ga je težko tako zapažiti. da pozimi ne bi pihalo skozenj v uljnjak. Vsaka dobra stvar ima pač tudi svojo senčno plat. Kljub vsemu naj bi bila vendarle spodnja vrsta vsaj za 15—20 cm dvignjena od hladnih tal.
Stari uljnjaki so bili menda kar vsi po vrsti brez oken; jih najbrž tudi niso dosti pogrešali. Edina svetloba je prihajala pri odprtih vratih, kar pa je za opravljanje kranjičev kar zadostovalo. Danes hočemo imeti svetle ulj-njakc! To zahtevajo vsa mnogotera opravila v sodobnem čebelarstvu. Uljnjak naj bi imel tri velika okna: eno v zadnji steni, v vsaki stranski steni pa po eno. (Če seveda ne zavzamejo ene stranske stene vrata.) Daljši enostranski uljnjaki pa zahtevajo v zadnji steni vsekakor več oken. Zasteklitev se mi ne zdi za uljnjak tako nujna i|n pripravna kot lesena polkna (lopute), s katerimi se okno dobro zapre, poleti pa se z njimi vzdržuje tudi prijeten hlad v notranjščini uljnjaka.
Ta okna lahko potem uporabljaš različno. Pri usajanju rojev je posebno učinkovita direktna svetloba od zadaj, ker ti najhitreje prežene čebele s sipalnika v panj. Ko pri odvzemanju medu ometaš čebele s satja, pa ti bolje služi okno na tvoji desni, ki lepo vleče čebele nase, da se ti ne zaletavajo v obraz. Prav v tem oknu naj bo begalnica, ki ti zelo olajša tako delo. To je naprava, ki je ne morem nikoli dovolj prehvaliti in se res izplača. Čebele hitro odvaja iz notranjosti, zunanjim pa popolnoma zabrani vstop v uljnjak. Polkna v ostalih oknih so medtem zaprta. S tem dosežeš, da čebele ne križarijo po uljnjaku in te ne nadlegujejo pri delu, temveč odletavajo naravnost v pravo smer.
Zelo pa motijo kake morebitne odprtine v pročelju uljnjaka, kar pri nas ni redek primer. Poleti in zlasti jeseni silijo skozi nje čebele, pozimi pa veter in sneg. Svetloba s te strani te pri delil samo slepi; panj, ki si ga odprl, da ga pregledaš, pa je v senci ali celo v temi. 'lake odprtine je treba založiti s panji ali opaziti z deskami.
Tla v ulj lijak u so navadno lesena; to je topel tlak, le ob hoji nekoliko ropota. V novejšem času postavljajo nekateri svoje stalne uljnjuke na gladko betonsko ploščo, ki potem dobro služi tudi kot tlak. Da se lepo pometati in čistiti, le mrzel je. tako za padajoče mladice kot zu čebelarjeve podplate. Nobeno razkošje ne bi bilo, če bi si zato čebelar privoščil kako gladko sodobno preprogo strugolo, podolit ali kaj podobnega, kar se da po potrebi tudi lepo umiti. Uljnjak bi s tem gotovo pridobil.
Soliden uljnjak ni brez stropu. Ličen strop naredi njegovo notranjščino svetlejšo in dosti bolj prijazno, obenem pa varuje čebele, da se ne izgubljajo v mračnem podstrešju. Pa tudi podstrešje samo nam tako več zaleže. Prostorno podstrešje s podom je v sodobnem čebelarstvu shramba, ki jo čebelar nujno potrebuje, da tam odlaga razne predmete: poleti velike množine slamnic, plastja časopisnega papirja, ločilne deske in podobno, pozimi pa ujemalnike, prestrezala, sipalnike, kozice, stojala, sončne topilnike, rezervne panje, satnike, nosila za panje in še mnogo drugega. Nikakor pa ne sme biti podstrešje ropotarnica, kamor bi odmetaval vso nerabno starino od polomljenega kolovrata do razcefrane rdeče inarcle. Kot v spodnjem delu uljnjaka, naj vlada red tudi na podstrešju! V takem uljnjaku potem z veseljem delaš in se v njem res ugodno počutiš.
Občutna napaka pa je, če je uljnjak prenizek, da ti strop tako rekoč pritiska na glavo. Zgornjo vrsto Žnideršičev v takem primeru zelo težko opravljaš in si primoran, da stopiš na kak podstavek. Saj se potem niti vzravnati ne moreš! Preudaren čebelar bo zato že pred gradnjo planiral zadostno višino. Ni pretirano, če pri večjili uljnjakih (nad 30 Žnideršičev) doseže sleme višino 4 m. Tako bosta strop in podstrešje dovolj visoka, a tudi streha bo dosti nagnjena.
Prav taka, če ne še večja napaka uljnjaka je premajhna globina. Cesto naletiš na uljnjak, ki nima za panji niti meter prostora. Kako se boš pa obračal v taki tesnobi z Žnideršičem v rokah, ko se še sam komaj zasučeš? Res, da notranja prostornost pridobi tudi z dolžino, toda kar je zn panji manj kot en meter, ni nič. Udobna globina bi bila 1,50 do 2 m. To je posebno važno za manjše uljnjak e, kjer dolžina le malo doprinese k prostornosti. Ne gre samo za to, koliko panjev boš stlači! v uljnjak, temveč gre zlasti za nujne pogoje, pod katerimi jih boš lahko opravljal z uspehom. A tudi z užitkom! Nikakor pa ne more biti užitek, če si se ujel v skrinjo, kjer kvečjemu še lahko s prstom pomigneš ali žalostno zastokaš. In če te končno še kaka srboritka pošteno useka, recimo prav pod nos — saj niti poskakovati nimaš kje!
Danes imamo 'po Sloveniji poleg lepega števila tipičnih uljnjakov srednje velikosti tudi nekaj impozantnih uljnjakov, ki vzbujajo pozornost zlasti še s svojo čedno zunanjostjo. To vidiš že iz fotografskih posnetkov v »Čebelarju« in v naših novejših čebelarskih knjigah. Marsikateri od teh uljnjakov je kakor mala vila, druge pa bi morda lahko primerjal z weekend hišicami. Saj bi prostoren uljnjak marsikomu poleti tudi res lahko dobro služil v ta namen. Iz listanja po> knjigah so se mi med drugimi vtisnili v spomin Ambrožičev uljnjak v Mojstrani, Strgarjev v Bohinju, več Žniderši-čevih, posebno pa Kalanov na Poljanah in Bukovčev na Prulah v Ljubljani. Zadnja dva sem videl tudi pobliže. Zelo »lušten« je gotovo Rožmanov uljnjak, ki ga gledam v »Sodobnem čebelarstvu«; da bi se le držal! Srce me namreč boli, kadarkoli slišim, kako včasih ta ali oni krasni naš uljnjak zadremlje, zaspi in naposled izdihne. Menda vendar ne bo res. kar pravijo, da z gospodarjem navadno poinro tudi čebele. Naj torej žive naši čebelarji!
Zelo razveseljivo pa je, da današnji slovenski čebelarji pri gradnji svojih uljnjakov ne gledajo' samo na praktičnost, temveč kažejo poleg iznajdljivosti in izvirnosti tudi smisel in čut za lepo oblikovano zunanje lice.
Suj lep uljnjak ni le kras vrta ali ponos lastnika, temveč tudi časi naše zemlje. Taki čebelarji so prav gotovo vredni predniki, ki so nam ohranili in pustili tako bogate tradicije.
*
Da pa bo slika življenja ob jiašili uljnjakili popolnejša in čim bolj realna, naj dodam še tale epilog, dasi brenkam z njim nekoliko na romantično trubadursko struno!
Rekli smo, da je uljnjak čebelarjev najljubši kotiček. Da nekaterim je tako privlačen, da bi bili najrajši podnevi in ponoči notri - in niso redki, ki poleg omare, mize in stola še vedno najdejo v uljnjaku kak kol tudi za posteljo. Razumem. Kako prijetno je, n. pr., spati na senu, ko li blagodejni dežek škreblja svojo pesem na strelio kozolca ali skednja. Še vse lepša pa je uspavanka drobnih brenčelic, ki ti skozi črno-zascdene okenske mrežice brundajo na uho svojo, kakor šum slapa polno melodijo. Kako hrumi in brni v srebrno mesečino, dokler se doneči večerni fortissimo ne upokoji ob rosnem hladil v rahli jutranji piano!
Zato pa jim tudi ne manjka vasovalcev; najbrž jih imajo še več, kot si mislimo. Eden takih je bil naš pri jatelj Matevž. Naj mu ho na lem mestu ohranjen lep spomin! Kadar smo imeli predavanje v njegovem uljnjaku, smo opazili, da stoji postelja na trati pod tepko. Vedeli smo: za danes jo je umaknil, da nam v uljnjaku napravi več prostora. Četudi se jc s svojo blago ženko ved no lepo razumel, je vendar najraje in najslaje zaspal pri čebelicah.
Pa naj vam povem še o Janezu! Ta je v uljnjaku kuhan in pečen. Posebno rad pa se zateče vanj, kadar pride navzkriž s svojo težjo polovieko Metko. Tam se zabunka in vztraja pri zaklenjenih durih podnevi in ponoči, dokler tretjega dne nekdo ne potrka. Ima pa seveda tudi Janez v uljnjaku posteljo — kako naj sicer vztraja kar tri dni in tri noči! Trka torej in trka, Janez pa, kakor da ga ni in ni. Spet trkanje, vztrajno trkanje, trkanje brez konca... »Kdo je?« zagodrnja Janez, ko vidi, da prej ne bo miru. »Jaz.« se mehko oglasi zunaj. — Janez pa spet, kakor da ne pozna glasu: »Kdo jaz?« — »Jaz, jaz — Metka. No, Janez, odpri! Samo odpri mi!«
Tega pa ji seveda Janez ne more odreči — zdaj. ko ga je že razkrinkala. Je bil pa tudi njen glas tako mehek in mil, da se mu ni mogel več upirati. »No, ka j pa hočeš?« je zadirčno zabrundal v tla. ko je vstopila. A kaj, ko jo bila trdnjava s tem že minirana. »Nič — samo pogledat sem prišla, če se v uljnjaku tudi tako grdo držiš kot v hiši,« je pojasnila nedolžno.
Tako je trdnjava zletela v zrak, zakaj Janez je imel smolo kakor vedno: spet mu je ušlo na smeh, ravno ko bi se l)il rad še posebno grdo držal. Kar na lepem je bil pohleven in voljan kot ostrižen koštrunček. Rad ali nerad se jc spet pobotal kakor že tolikokrat prej.
Tako je kujavemu Janezu in trdovratni Metki uljnjak tempelj sprave, kjer slovesno krpata svoje zakonske vezi. kadarkoli preti nevarnost, da se v duhu današnjega časa zrahljajo ali celo potrgajo. Lepa pesem, ob kateri pa se. sicer polagoma, a z veliko gotovostjo, bližata srebrnemu jubileju! Nič čudnega torej, če sta si ob tako ostrih konfliktih zagotovila že kar lep roj mladih čebelarčkov. To bodo še gradili uljnjake po lepi slovenski zemlji!
RAZSTAVA POSLIKANIH PANJSKIH KONČNIC
1! O G O TE PLY, RAVNATELJ POKRAJINSKEGA MUZEJA V MARIBORU
Mariborčane, posebno pa čebelarje iz mesta in okolice, je iz-nenadila razstava panjskih končnic, ki jo je priredil Pokrajinski muzej o Mariboru n spodnjih prostorih Umetnostne galerije o Strossmayerjeoi ulici. Razstavo je odprl 2. oktobra zvečer ravnatelj Bogo Tepli), ki je številnim obiskovalcem pojasnil namen te prireditve ter poučno in duhovito raztolmačil razne motive na panjskih končnicah. Predavanje je ponovil v nedeljo 15.	istega meseca
dopoldne.	Ker je bila razstava odprta do 23. oktobra,	so imeli čebe-
larji dovolj prilike, da so si jo ogledali. Pokrajinski muzej je s tem napravil čebelarjem mariborske okolice veliko uslugo, obenem pa je opozoriI nečebelarje na umetniško in zgodovinsko vrednost panjskih končnic. O razstavi prinašamo izpod peresa ravnatelja Tepli) ja kratko poročilo.
Mariborski Pokrajinski muzej je priredil v okviru V. kulturne revije v času od 3. do 21. oktobra 1961 v Mariboru razstavo poslikanih panjskih končnic ali čelnic, kakor jih imenujejo naši Korošci. Za iako razstavo se je muzej odločil	iz	več vzrokov.	Predvsem so poslikane panjske končnice	res samo slovenske,	saj le zvrsti	ljudske umetnosti ne pozna noben drug	narod, razen
tega odražajo podobe na panjih življenje, mišljenje, čustvovanje, domiselnost, pa tudi humor našega kmečkega človeka v 19. stoletju, torej v dobi, ki je spričo moderne tehnizacije že za nami. Končno smo se odločili za to razstavo še zategadelj, ker je Mariborčanom ta zvrst ljudske umetnosti večinoma neznana, saj so gojili v Slovenskih goricah, na Dravskem polju in v Halozah čebele v koših, spletenih iz slame; v severovzhodni Sloveniji so poslikane panjske končnice znane samo \ koroškem kotu in v gornji Savinjski dolini. In prav Mariborčanom smo hoteli pokazati to ljudsko galerijo slik.
Za razstavo smo zbrali 210 končnic. Z velikim razumevanjem so nam jih posodili Etnografski muzej v Ljubljani, Čebelarski muzej v Radovljici ter mestna muzeja v Celju in Kranju. Radovljiški muzej nam je poleg končnic posodil tudi panj v obliki Turka, posavski v Brežicah pa panj v obliki Uskoka. S končnicami iz svoje bogate zbirke nam je mnogo pomagal še šolski upravitelj Rudolf Galob i/. Mežice. Vsem tem najlepša hvala!
Ko smo zbrali vse gradivo, je bilo treba najprej razmisliti, kako naj končnice razobesimo, da bi se ne poškodovale in da bi bila razstava čim bolj smiselno urejena. Vsako pribijanje z žeblji bi končnice seve pokvarilo, zato smo izdelali okvire iz letvic, končnice pa — kakor nam kaže fotografski posnetek stisnili mednje.
Pii aranžiran ju razstave smo se odločili, da razporedimo končnice po temah, ki jih obravnavajo podobe na njih. pri enakem prizoru pa smo upoštevali tudi razne variante. Teme so omejene in zdi se nam, da se nam je posrečilo zajeti skoroda vse. Končnice smo razporedili namreč po naslednjih 19 temah, ki smo jih označili tudi z napisi:
I.	Iz zgodovine smo razstavili končnice o Kralju Matjažu, Pegamu in I ambcrgarjü. Lutru in Katrici, o raznih vojnah in o kmetu, ki ziblje Francoza.
2.	Socialne motive nuni prikazujejo končnice s prizori o bogatimi in revežu, o skopuškem bogatimi in Smrti, o advokatu, ki molze kravo, za katero se pravdata kmeta.
\ Nekaj končnic nam prikazuje naselbine, kakor mesto, vas, grad; te smo prav tako razvrstili v posebni skupini.
4. Vso domačnost dihajo končnice s prizori iz domače hiše (obisk, godo-vaitje, mož in žena pri kosilu, slikar slika ženo).
5. Posebna skupina nam jo prikazovala kmetijska opravila, kakor oranje, kjer orje sv. Izidor, brananje z ženo, žetev, molžo, pastirsko življenje itd.
6. Razumljivo je, da smo prikazali čebelarstvo v posebni skupini, kakor rojenje čebel, čebelarja, ki strelja medveda, ko mu odnaša panj, sv. Joba na gnoju pred uljnjakom kot varuha čebelarjev.
7. V skupini, ki nam prikazuje obrt, ima glavno besedo krojač, ki svoje delo slabo opravlja, zaradi česar ga izžene kmet iz hiše, ali pa, ki z delom zmeraj odlaša, zaradi česar ga preganja polž. Zanimiva je tu tudi vrsta končnic, ki prikazujejo, kako tehtajo krojače s kozlom ali kako veter vrtinči suhljate krojače po zraku. V tej skupini so zastopani tudi drugi podeželski obrtniki, kakor mlinarji, sodarji, šivilje, godci itd.
8. Mnoge končnice nam prikazujejo promet, kakor ježo na konju, prevažanje z vozom, bicikel, lokomotivo z vlakom in parnik.
Prav zabavna jo skupina, ki smo ji dali naslov »lovske zgodbe in nezgode«. Ljudski humor si je izposodil predvsem nedeljskega lovca škrica. Vidimo ga, kako beži pred medvedom ali kako od utrujenosti zaspi v gozdu, pa ga obkrožajo živali. Zopet druge čelnice nam kažejo, kako lisica brije lovca, in pa lovčev pogreb v najrazličnejših variantah.
10. Prav tako zabavni so gostilniški prizori. Medtem ko je krojač na panjskih končnicah zmeraj suhljat, je gostilničar tako debel, da mora trebuh na kolesu voziti pred seboj. V tej skupini se vrste prizori z ženami, ki vlečejo pijane može za lase iz gostilne domov, ali narobe, prizori s kvartopirci itd. Seveda ne sme manjkati prizor, kjer zapisuje natakarica gostom s praznimi žepi zapitek s kredo na črno tablo.
11. Posebna skupina je posvečena zakonskemu stanu od poroke in poročnega gostovanja do zakonske nezvestobe in tiste dobe, ko prinašajo možje v košili ostarele žene v ženski mlin, da bi jih premlel v mlade.
12. V gornjo skupino bi mogli uvrstiti tudi ženski boj za moške Idače. Ker pa je ta boj prikazan v najrazličnejših variantah, smo se odločili za posebno skupino.
13. Zanimivi so prizori iz živalskega sveta /. mrtvaško ptico, sorško žabo, raznimi eksotičnimi živalmi, z bojem zoper kačo, potem prizori, v katerih nastopa medved kot zobni zdravnik, ali petelin, ki v kočiji pelje lisico.
14. Slovenec se je zmeraj rad spominjal vojaškega življenja, zato prikazuje to življenje mnogo končnic. Razstavili smo jih v posebni skupini z naslovom »Oj ta vojaški boben«. Tu vidimo pešake in dragonce lepo zvrščene v vrsti, razne borbe, pa tudi take tragične prizore, kakor vojaka, ki vpričo njenega moža zabada ženo.
15. Posebno skupino smo opremili z napisom »Dobro in zlo«. Tu vidimo, kako dobre ljudi odnašajo angeli, hudobne pa hudiči ženejo v pekel. Vrste se podobe o pretepih in umorih — vse, kar je burilo nekoč ljudi in kar jim je
2N(>
dalo snovi za dolge pogovore. Več končnic pa nam pripoveduje o dogodku v Smledniku, kjer je mladi graščak terjal od kmetiča še enkrat dajatev, ki jo je ta že plačal umrlemu graščaku. V stiski se je kmetič prod sodiščem na tihem obrnil do sv. Antona, ki je povzročil, da sta dva hudiča iz pekla - kje drugje kakor v peklu naj bi graščak po smrti bil! — prignala umrlega za pričo. Na koncu skupine pu poleg poslednje sodbe vidimo še božje in hudičevo kraljestvo.
16. Hudič je imel v mišljenju našega ljudstva veliko vlogo, zato nastopa tudi na mnogih končnicah, ki smo jih uvrstili pod naslov »Hudič in njegova delaz. Tu vidimo, kako hudič brusi ženski jezik, da bi bil še bolj oster, kako lika ženskam perilo, kako jim odnaša z ognjišča lonec itd.
17. Zanimivi so tudi motivi iz biblije zlasti po tem, kakšne prizore so si iz nje izbirali. Predvsem so si naši ljudje živo predstavljali raj in izgon iz njega, vesoljni potop, pijanega Noeta. iz novega testamenta pa poklon treh kraljev in Herodeža, ki mori otroke.
18. Vrsta končnic nam prikazuje razne .svetnike priprošnjike in varuhe, predvsem sv. Florijana, Martina, Jurija, pa tudi Marijo.
19. Nad vsem življenjem pa kraljuje čas, ki beži in ki se nikoli ne ustavi. Upodobljen je na končnicah z uro, ki jo pogosto straži vojak.
Razstava je dosegla popoln uspeh, saj si jo je ogledalo 4006 obiskovalcev. Zanjo so nam bili posebno hvaležni čebelarji, ki so od blizu in daleč prihiteli, da so si jo ogledali. Pa tudi Mariborčani zlasti še šolska mladina • so bili z njo zadovoljni.
Poslikane punjske končnice nu razstavi v Mariboru
WiWM
MIROSLAV FUREK
Kar nismo mogli verjeti, ko smo zvedeli, du nas je nenadoma za vedno zapustil član čebelarske družine Pobrežje pri Mariboru Miroslav I' ll rek. Umrl je t. maja 1961. Rodil se je
19.	aprila 1898 v Zlatoličju na Dravskem polju. Zaposlen je bil vse od prve svetovne vojne dalje v železniški delavnici v Mariboru. Zaradi bolezni	je	moral	oditi v predčasni pokoj.
Po	upokojitvi	se je s še večjo vnemo
posvetil svojim čebelam. S prihranki si je postavil lep dom, za hišo pa čebelnjak s 24 AZ-panji.
Furek je bil član čebelarske družine Pobrežje od njene ustanovitve pa vse do svoje smrti. Medtem je bil večletni odbornik društva za Maribor in okolico in štiri leta predsednik družine. Kot čebelarski bolezenski izvedenec je skrbel ne le za zdravje svojih čebel, ampak tudi za celotni okoliš družine. Za svoje delo je bil odlikovan z diplomo. Člani čebelarske družine smo mu pok Ioni 1 i lep vence in ga v velikem številu spremili na njegovi zadnji poti. Naj v miru počiva!
RAJKO AUGUSTINČIČ
Dne 28. marcu 1961 nas je zu vedno zapustil dolgoletni člun, odbornik, zaupnik in bluguj-uik nuše družine tovuriš Ruj ko Augustinčič.
Rodil se je v učiteljski družini dne 1. septembru 1896 v Dobju pri Plunini (okruj Brežice) ter se tudi sum posvetil učiteljskemu poklicu. Po končanem učiteljišču v Mariboru leta 1914 je nastopil službo v Bresternici, kjer je začel tudi čebelariti. Nato je služboval v Malečniku pri Mariboru, Lovrencu na Pohorju ter Gorišnici pri Ptuju, kjer je bil upokojen. Po upokojitvi je še zadnjih pet let hono-
rarno poučeval na vajenski šoli v Mariboru. Nu vsej svoji dolgi, plodni življenjski poti in v poklicu ni zamudil nobene prilike, du ne bi mludini, kakor tudi litim čebelarjem prikazoval, kako koristne so čebele zn nuše narodno gospodarstvo. Svoje bogate življenjske izkušnje je nesebično in zanimivo prenašal nu vse, ki so gu hoteli poslušati. Nu njegovih čebelurskili predavanjih, ki jih ni bilo malo, smo vedno mnogo pridobili.
Kako je bil pokojni Rajko Augustinčič priljubljen pri svojih stanovskih tovariših in mladini, je pokazala velika množica ljudi, ki ga je spremljala na zadnji poti. Ohranimo ga v trajnem spominu!
LOVRENC ŽNIDARIČ
Dne 17. IX. 1960 sc je poslovil za vedno od nus tovariš Lovrenc Žnidarič. Pokojni je začel čebeluriti že v mludih letih. Kinulu si je po-stuvil lep čebelnjak in gu nupolnil z večjim številom punjev. Zu čebele je zelo skrbel in jih prevužul vsako leto nu ruzne puše. Ceruvno je bil kot posestnik precej zuposlen z raznimi kmečkimi deli, je zmeraj našel zunje dovolj časa. Po prvi svetovni vojni, ko se je ustanovila v Središču podružnica Čebelarskega društva zu Slovenijo, je bil med njenimi ustanovitelji. Od takrat je bil zvest naročnik Slovenskega čebelarju. Od usta-uovitve prve čebelarske organizucije pu vse do svoje prerane smrti je bil člun odboru in gospodur društvenegu inven-turju. Kuko je cenil delo v organizaciji, je videti iz tega, ker ni nikoli manjkal na odborovi seji. Z željo, du bi povečal svoje strokovno znanje, je redno posečul društvena preduvunju in tečaje.
Povsod izredno delaven kukor tvoje varovanke čebelice, veder in šaljiv, a z besedo in dejanjem vedno pripruvljen zu pomoč, tak si bil v življenju in takega te bomo ohranili v trajnem spominu. Tebi, drugi Lovrenc, pa bodi luhkn domača zemlja.
KAKO NAPREDUJE ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE ČEBEL
Zavarovanje čebeljih družin proti poginu uli nasilnemu uničenju je pri nus že poznana stvar. Vloga čebelarstva v našem kmetijstvu pri opraševanju rastlin in pridobivanju čebeljih produktov ter stopnja našega čebelarstva so bili razlogi, da je DOZ uvedel poleg zavarovanja domačih živali tudi zavarovanje čebeljih družin. Odnos čebelarjev do te panoge je bil sprva negativen. Znano je, da se čebelarji počasi oprimejo novih stvari. Ta mentaliteta je posledica neprestanega tekmovanja z naravo, posledica hudih let in tveganja sploh, ki spremlja čebelarjenje. Ker je DOZ celotno organizacijo zavarovanja čebeljih družin opiral na čebelarske organizacije, je zavarovanje kaj hitro našlo dober odmev pri čebelarjih. Tako imamo danes zavarovanih dobro četrtino čebeljih družin. Ne smemo pozabiti, da je zavarovanje popolnoma prostovoljno.
Pred nekaj leti je kazalo, da bomo s tesnim sodelovanjem čebelarskih organizacij kuj hitro zajeli vsa čebelarstva v varstvo. Medtem pa so odklonjeni primeri škod, v katerih čebelar ni bil upravičen do odškodnine, povzročili težave. Ker se tudi zavarovanje čebel odvija po posebnem pravilniku, je bilo dokaj go-drnanja pri tistih čebelarjih, ki niso utegnili prebrati zavarovalnih pogojev.
V	primerih škode, ko je bil čebelar direktno ali indirektno kriv pogina čebelje družine, je zavod izplačilo odškodnine odklonil, med čebelarji pa je ostulo vzdušje nezaupanja.
Zavarovanje sc je kljub temu razvijalo po določenem načrtu. Večina čebelarjev je uvidela, da Zavod ščiti njihov fond s tem, da strogo rešuje primere škod v čebelarstvu.
V	začetku je veljalo prepričanje, da v naši republiki skoro ni čebeljih bolezni. Zavarovanje je to miselnost popolnoma demantiralo. Pojavile so se vse vrste bolezni, da celo tuke, ki so bile prej neopažene. Misliti je bilo torej treba na posebno dopolnilno zavarovanje čebel — na zdravstveno zavarovanje.
Tako zavarovanje imamo pri drugih živalih in je popolnoma podobno socialnemu zavarovanju ljudi. Z določenim letnim prispevkom si more čebelar zagotoviti tudi varstvo za primer bolezni čebelje družine.
Pred tremi leti je zavod začel s poizkusi te vrste. Značaj bolezni in način zdravljenja čebeljih družin se razlikuje od ustreznega zdravljenja pri ostali živini. O tako imenovani kurativi, ki je jedro zdravstvenega zavarovanja pri ostali živini, ne moremo govoriti pri zdravljenju čebel. Pri tej zvrsti zdravljenja ima preventivno zdravljenje odločilno vlogo. Poizkusi so pokazali, da je v našem čebelarstvu povsem mogoče uveljaviti zavarovanje z vključitvijo ri-zika zdravljenja. Pred izvedbo poizkusov smo se posvetovali s čebelarji iz Italije, ki dajejo prednost preventivnemu zdravljenju.
Poizkus zdravstvenega zavarovanja čebel smo izvedli v sporazumu s čebelarskim društvom Radovljica in bi naj potekal takole: Večina čebelarjev naj bi bila dolžna zavarovati svoje čebele tudi za primer zdravljenju. Z določenim letnim prispevkom k osnovnemu zavarovanju naj bi se zbral poseben fond za zdravljenje čebel, ki naj bi ga zavod uporabljal tako, da bi po načrtu pregledal čebelje družine in jih v sporazumu s čebelarsko organizacijo tudi preventivno zdravil.
Zavod je na teren poslal svojega veterinarja z mikroskopom. Po vaseh smo organizirali mikroskopski pregled čebel na noseniavost. Tako smo dobili pregledno sliko o stanju bolezni. Čebelarji, katerih čebelnjaki so bili okuženi, so prejeli od društva in zavoda navodilu, kako naj zatro bolezen, drugi pa, kako naj se bolezni varujejo. Vemo, kakšni so ukrepi te vrste: močne družine, ntlude matice, izmenjava in razkuževanje satju ter preventivno zdravljenje z noseinakom. V nučrtu je ponoven pregled okuženih čebelnjakov in dobava nosemka za zdravljenje čebel. S takimi ukrepi bi bilo mogoče očistiti teren nosemavosti. Postopek proti pršici je bolj preprost, ker ima zavod na razpolago folbeks. Tudi
kuga čebelje zalege ni težak problem, ker ima zavod pruvico, da postopa po Temeljnem zakonu o zatiranju kužnih bolezni.
Nobeno delo ne da rezultatov, če ni smotrno opravljeno. Pri zdravstvenem zavarovanju čebel v Radovljici moramo ugotoviti dva pojava, zaradi katerih smo s poizkusom prenehali. Nadaljevali bomo z njim prihodnje leto. Da je do tega prišlo, so deloma krivi čebelarji, ker se niso držali dogovora. Čebelarsko društvo ni sklicalo pravočasno sestankov s predstavniki DOZ-a, na katerih bi določili drugi del preventivne akcije. To bi bilo vsekakor potrebno storiti pred jesenskim krmljenjem čebel. V DOZ-u samem pu je med tem časom prišlo do reorganizacije, ki je nadaljevanje poizkusov do neke mere zavrla.
Spomladi okužene čebelnjake bi bilo treba pred zazimljenjem znova pregledati, čebelje družine pa zdraviti. Do sestanka te vrste ni prišlo in bo pač treba zamujeno popraviti pozimi, spomladi pa obnoviti akcijo. Čebelarji vemo, kakšno je gledanje na nosemak kot zdravilo. Eni ga upoštevajo, drugi ne. Gorenjski čebelarji mu zaupajo. Zdravljenje z 110-semakom je uspešno, če se izvaja natančno po navodilih. Kot so nekateri predlagali, naj bi zavod porabil za nosemak celotni fond zdravstvenega zavarovanja. Uporabljali naj bi ga pri jesenskem krmljenju vsi čebelarji. Toda tega ni bilo mogoče upoštevati, ker bi bilo to metanje denarja skozi okno. Nosemak tudi ne pomaga, če ni ostalo čebelarstvo v redu. V načrtu in dogovoru med zavodom in čebelarskim društvom je bilo sistematično zdravljenje okuženih čebelnjakov. Vsekakor bo treba zdravstveno zavarovanje na Gorenjskem znova proučiti na skupnem sestanku, ki ga je zavod že predlagal čebelarskemu društvu.
Zdravstveno zavarovanje čebel ni samo važno zaradi osnovne vloge čebelarstva pri opraševanju rastlin, temveč tudi zaradi občutne preobrazbe proizvodnje čebeljih produktov, ki je v teku. Klasično čebelarjenje na med in roje zaostaja.
V	naprednih čebelarstvih prednjači proizvodnja inatičjega mlečka in cvetnega prahu. Zavarovanje čebeljih družin, ki služijo temu namenu, je še mnogo bolj potrebno. Danes se z vzrejo matic ukvarja cela vrsta naprednih čebelarjev. Matice izvažamo na splošno, toda smeli bi jih le popolnoma zdrave. Zavarovanje čebel
pri tem luhko občutno pomaga. Zdravstveno zavarovanje odkriva legla bolezni, ki jih je treba sistematično uničevati. Večkrat je bilo že omenjeno, da je zavarovanje čebel stvar čebelarjev samih. Uspevalo pa bo če bodo imeli dovolj smisla za skupnost (v tem primeru smisla za čebelarsko organizacijo), mero požrtvovalnosti (plačilo premije) in še večjo mero smisla za napredek. Treba je pač prelomiti s starim tradicionalnim gledanjem na čebelarstvo in zavarovanje.
Stane Petelin
REDEK JUBILEJ
Švicarski čebelarji slavijo letos stoletnico obstoja svoje organizacije, ki je bila ustanovljena 1. septembra 1861 v kruju Olten kot »Verein schweizerischer ßienenwirte«. Leta 1921 je dobila sedanje ime >Društvo nemškošvicar-skih prijateljev čebel« (Verein deutsch-schweizerischer Bienenfreunde). Društvo izdaja tudi nam dobro znani list: »Schweizerische Bienenzeitung«.
V 100 letih so se razvile pri društvu razne ustanove, kot n. pr. opazovalne in plemenilne postaje, kontrola medu, pomožna blagajna za nosemo itd. Poučno so vplivali sestanki, tečaji, razstave, obiski čebelnjakov, posebno pa list »Die Blaue«, ki izhaja redno mesečno. Na bakteriološkem zavodu Liebefeld-Bern je poseben oddelek za raziskovanje čebel.
Ustanovnega zbora leta 1861 se je udeležilo 94 čebelarjev iz 15 kantonov. Prvi predsednik Petrus Jakob von Fraubrunnen je list izdajal na svoje stroške. Medtem ko je bilo leta 1874 ie 177 članov, je naraslo članstvo do leta 1936 na 18.700. Največ članov — 24.850 je bilo leta 1947, nakar je padlo in doseglo leta I960 število 18.950. Zaradi uvoza medu iz inozemstva, ki je poceni, in slabih letin je zanimanje za čebelarstvo padlo ter s tem tudi število članstva. Leta 1960 je bilo 17.600 naročnikov lista. Društvo ima 1% sekcij širom po vsej državi.
V dneh 9. in 10. septembra 1.1. je bil 8 >. zbor delegatov v lnterlaknu. Sedanji predsednik društva je dr. M. llunkeler (od leta 1954); prej sta bila predsednika dr. O. Morgcnthaler in A. Lehmann.
Slovenski čebelarji čestitamo k redkemu jubileju!	u
ANKETNI LIST
Rcr želi uredniški odbor čim bolj zadovoljiti bralce Slovenskega čebelarju ter dobiti iz njihovih vrst smernice za nadaljnje izdajanje in urejanje našega strokovnega glasila, jih prosimo, da kar najbolj odkrito in po dobrem preudarku odgovore na naslednja vprašanja:
1. Vaše ime, priimek in bivališče
2. V kateri čebelarski družini in društvu ste včlanjeni!*
3. Od kdaj čebelarite in koliko panjev imate sedaj?
4. Od kdaj ste naročeni na Slovenskega čebelarja?............................
5. V katerem razdobju je bil Slovenski čebelar po vašem mnenju najboljši? .....................................................
6. Kateri članki so vam v zadnjem letniku Slovenskega čebelarja najbolj ugajali? ..........„..............................................................
7. Kateri članki vam v tem letniku niso ugajali?
8. Kakšnim temam naj bi Slovenski čebelar v bodoče posvečal več pozornosti? ...........................
9. Kako ste zadovoljni s sedanjimi rubrikami Slovenskega čebelarja (Posvetovalnica, Osmrtnice, Mali kruhek. Naša organizacija, Opazovalnice)?
10.	Ali naj katero od teli rubrik spustimo, ali naj uvedemo kakšno novo (katero)? ......................................................................
11.	Kakšno je vaše mnenje glede notranje ureditve Slovenskega čebelarja? 	....................................................................
12.	Ali si želite več slik in kakšnih?
13.	Ali ste zadovoljni z zunanjo opremo Slovenskega čebelarja?
14.	Ali vam sedanji obseg Slovenskega čebelarja zadostuje?
15.	Ali bi se strinjali s povišanjem naročnine, če bi povečali obseg lista?
16.	Vaše pripombe glede izhajanja Slovenskega čebelarja
17. Ali se vam zdi prav, da je naročnina na Slovenskega čebelarja povezana s članarino? .............................................................
18. Ali nameravate kaj prispevati k izboljšanju Slovenskega čebelarja?
19.	S kakšnimi članki imate namen sodelovati?
20.	Posebne želje in pripombe
Izpolnjeni anketni list odrežite na označenem mestu in ga pošljite najkasneje do 15. januarja 1962 na naslov: Uredniški odbor Slovenskega čebelarja — Ljubljana, Miklošičeva cesta 30! Na vprašanja, o katerih bi se radi širše razpisali, kot dopušča prostor v vprašalni poli, odgovorite na posebnem listu, odgovor pa označite z ustrezno številko vprašanja!
POROČILO ZA OKTOBER
V	oktobru je padlo precej dežja, posebno v zahodni Sloveniji. Bilo je od 7 (Pušča-Bistra) do 12 (Rogatec) deževnih dni. Mesec je bil nadpovprečno topel. Nobena naša opazovalnica še ni zaznamovala negativnih temperatur. Čebele so dokaj dobro izletavale in se vračale z obnožino jesenskih cvetlic. Nekateri čebelarji so še vedno dopolnjevali zimske zaloge čebeljih družin.
V	splošnem jih niso dokončno zazimili, ampak čakajo hladnejših dni. Poraba hrane ni velika (mes. povpreček: 42 dkg).
Breg-Tržič: Dokrmiti sem moral 2 do 3 kg na panj.
Z e r o v n i c a - P o s t o j n a : od 14. do 17. oktobra sem dopolnjeval čebelam zimsko zalogo. V začetku oktobra so imele še precej zalege.
Lovrenc na Poli.: Krmili smo v prvi polovici oktobra.
Selnica ob Dravi: Precej družin smo združili, drugim pa smo dokrmili povprečno 3 kg sladkorja na panj. Družine so zdrave. Dne 28. oktobra so močno izletavale.
Svibnik-Črnomelj: Vse panje razen opazovalnega sem imel na resjevi paši na Gorjancih.
Pušča-Bistra: Na Hvaru in Visu je sredi mesca obilno deževalo; če se ne bo ohladilo, je upati na dobro rožmarinovo pašo.
Kra] opazovalnice	Donos ali poraba v			Skupno pridobil ali porabil dkg	Srednja me- sečna toplina «C	Dnevi			Sončni sij v urah
	I.	II.	III.			izletni	deževni	s snežno odejo	
	mesečni tretjini dkg								
Breg—Tržič								— 20	10,3	13	9		113
Dražgoše—šk. Loka	— 10	— 30			— 40	8,9	9	9	—	88
Zerovnica—Postojna	— 135	—	— 90	— 225	—	19	9	—	92
Rogatec			- 30	- 30	— 30	- 90	11,9	31	12	—	97
Lovrenc na Poh. . . .	— 50	- 60	— 60	— 170	11,2	22	9	—	128
Selnica ob Dravi . . .	— 25	— 20	— 25	— 70	13,2	23	10	—	1 8
Lovrenc na Drav. p. .	— 25	— 30	— 30	— 85	11,1	22	9	—	126
Ceznnjevci—Ljutomer	—	—	—	— 20	11,5	11	11	—	65
Bučkovci—Videm									
oh Ščavnici ....	— 20	— 50	— 30	— 100	11,7	19	8	—	109
Prosenjakovci—M. Sobota	— 30	— 20	— 20	— 70	10,4	23	8	—	131
Lendava 		—	—	—					—	—	—		
Podtabor—Struge . .		—														
Svibnik—Črnomelj . .	— 55	— 60	— 50	— 165			14	8	—	94
Pušča-Bistra ....	— 40	— 30	— 40	— 110	13,7	22	7	—	121
Ljubljana		—	—	—	—	—	—	—	—	—
Povpreček 		—	—	—	— 42.0	—	—	—	—	—
PRAZNOVANJE »DNEVA ČEBELE«
V	JARENINI
Tudi jareninska čebelarska družina je skupno s kulturnoumetniškim društvom Jarenina imela v mednarodnem čebelarskem tednu primerno slavje. Dne 19. novembra je s kulturnim sporedom in družabnim večerom praznovala »Dan čebele«.
V	kulturnem delu sta dve »čebelici« deklamirali prisrčni pesmici o čebelah. Moški pevski zbor pa je zapel nekaj lepili slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Po nastopu pevskega zbora je tovariš Močnik, predsednik čebelarskega društva Maribor, v svojem govoru orisal zgodovino čebelarstva pri nas na Slovenskem. Govoril je tudi o medu in poudaril, kako važen je ta čebelji proizvod v prehrani, zdravilstvu in drugod. Zaključno besedo je imel tovariš Martin Šumenjak, ki se je zahvalil nastopajočim ter želel v drugem delu prireditve, to je v veselem delu vsem udeležencem mnogo zabave. Ob poskočnih polkah in valčkih smo se čebelarji in gostje nato zavrteli ter preživeli nekuj prijetnih uric skupaj. Vzdušje je bilo zelo prijetno in vsak je odnesel s tega slavja kar najlepše vtise. DanHo Verdel
KAKŠNA BO LETOŠNJA ZIMA?
Po napovedi dr. Manohina bo zima normalna, to se pravi nekoliko inrzlcjša, kot so bile zime v zadnjih letih. Te so bile namreč pretople. Mraz bo nastopil v decembru, še hujši pa v januarju. Obeta se tudi precej snega.
Čebele so se proti koncu novembra večkrat spreletele in so tako pripravljene na daljše razdobje mraza. V februarju pa že lahko upamo na kak sončen dan, ko bodo spraznile svoje blatnike in se znebile nevšečnega bremena, ki se bo v tem času nabral v njih. Dva mesca nepretrganega ždenja v gruči čebelam prav nič ne škoduje, če imujo dovolj hrane, če je ta hrana neoporečna in če so dobro odete.
Na splošno prezimuje letos vsaj pri nas večina panjev na sladkorju. Le čebele nekaterih redkih čebelarjev so brale še kasno jeseni na hoji. Tem bo seveda bolj trda predla in čebelarji naj se pripravijo na neprijetne posledice. Tudi družine, ki so založene pretežno z resjevim medom, se ne bodo spomladi najbolje počutile.
Pričakujemo, da bo normalni zimi sledila normalna pomlad in da bo zato tudi razvoj čebeljih družin dober. Morda pa je le za nami cela vrsta obupnih letin, Ki so nas sedaj gnavile. Morda pa nas bo naslednja vendarle vsaj malo nagradila za vso požrtvovalnost, s katero smo se posvečali svojim varovankam, da bi jih pripeljali r boljše čase.
ČEBELARSKO DRUŠTVO ILIRSKA BISTRICA
sporoča vsem svojim članom, da bo imelo redni letni občni zbor v nedeljo 7. januarja 1962 ob 14. uri popoldne v glasbeni šoli v Ilirski Bistrici. Na občni zbor vabi vse čebelarje, če so naši člani ali ne, pa tudi prijatelje čebelarjev in zastopnike lokalnih oblasti.
ČEBELARJI
naročniki Slovenskega čebelarja, ki kljub našim pismenim opominom in opozorilu v 11. številki glasila še sploh niso, ali so le deloma poravnali članarino (naročnino) za leto 1961, naj to zanesljivo store do konca tega leta. S tem si prihranimo stroške in mnogo nepotrebnega dela za nadaljnje opominjanje.
Naročnino za leto 1962 naj poravnajo tako, da bo plačana v celoti vsaj do junija 1962.
ZVEZA IMA NA ZALOGI
stare letnike Slovenskega čebelarja, ki jih oddaja po znižani ceni, in sicer: nevezani letnik 1949 po . . .	100	din
nevezane letnike 1950,	1951,
1955 in 1954 po............... 200	din
vezani letnik 1950/1951 v eni
knjigi po..................... 400	din
nevezana letnika 1956,	1957	po	.	400	din
Sodobno čebelarstvo I. del . • 1350 din Sodobno čebelarstvo II. del. . . 2800 din razglednice panjskih končnic po 30 din serije 10 razglednic v originalnem ovitku po................. 300	din
načrte zložljivih in stalnih čebelnjakov ....	od	50	do 100 din
načrt za AZ-panj...............100	din
Pri večjemu naročilu imajo člani znaten popust. Pri odkupu vsaj treh knjig »Sodobno čebelarstvo« 15 %, pri razglednicah od 10 do 100 serij 20 %, nad 100 serij 25 %.
\