nTTMC
ththortio 1972
ztvljenje xxxix
la vida espiritual
Demetrio I, nuevo Palriarea de la Iglesia Grecw-Ori«»doxa
Al conocer la noticia de la eleccion del sucesor oe Atenagoras en la persona de mons. Demetrio, como Patriarca Ecumenico de la Iglesia greco-ortodoxa, Pablo VI enviö el neoelecto Patriarca el siguiente telegrama:
“En el momento en que asumis una pesada carga al servicio de la Iglesia de Cristo, n«s com place mani-festar a V'uestra Santidad nueutros mejores deseos acompanados de nuestra ferviente plegaria, y os alse-guramos que hallareis siempre en el obispo de Homa a un hermano amante, que desea seguir progresando hacia el dia tan deseado por vuestro gran predecesor en que se sellara nuestra unidad plenamente hallada de nuevo.”
El nuevo Patriarca Ecumenico ortodoxo, elegidu en la maiiana del domingo, dia 16 de julio, por el Santo 51'nodo de la Iglesia greco-ortodoxa, nacio en Turquia en 1914. Realizo sus estudios eclesiasticos en Grecia y en el Canadd. Fue ordenado sacerdote en 1942. Des-pues de haber ejercido durante tres aiios el ministerio en el Iran, organizando alli una comunidad religiosa or todoxa, gobernö de 1945 a 1965 la diöcesis de Ferikoj (Estambul), y despues de 1965 fue obispo auxiliar de Kurtulus en la diöcesis ortodoxa de Estambul. Desde el ultimo febrero era metropolitano de las dos isla« turcas del Egeo, Imroz y Tenedos. Tiene 58 anos.
Saludo del nuevo Patriarca al Papa:
“Implorando gracia y misericordia de la bondad de Dtos para el gobierno de la Sacrosanta Cätedra Ecu-menica, al asumir nuestra funcion patriarca! envia-mos de corazon a Vuestra Santidad un saludo de amor en el Senor invocando de El una especial bendiciön. En el nombre del Senor.”
Slomšek
SLOVENSKI SVETNIK?
V	nedeljo, 24. septembra, bo poteklo 110 let, odkar je ugasnilo '’emsko življenje ene najkrepkejših slovenskih osebnosti, Antona Martina Slomška.
V	škofu Slomšku, ki je zagledal luč sveta v župniji Ponikva na štajerskem 26. novembra 1800 in umrl v 62. letu starosti v Mariboru, ^leda slovenski narod iskrenega rodoljuba, ljudskega buditelja, slo yitga pisatelja, odličnega škofa-pastirja, neprekosljivega vzgojitelji
predvsem bodočega slovenskega svetnika.
Svetnik je sin svojega naroda. Iz naroda je izšel, med narodom le rastel. Z narodom je živel in trpel. Narod mu je vcepil svoj značaj, 0,i pa je druge obogatil s pristno božjimi in človeškimi potezami.
Ko se je slavila 700-letnica smrti sv. Frančiška Asiškega, so ga Malijani, tako državni kot cerkveni krogi, poveličevali kot nekako Poosebljenost italijanstva.
Tako je Madžarom njihov kralj sv. Štefan vzor in znamenje ma-džarstva, je res „njihov“ svetnik; podobno Bonifacij in Rupert Nem-cem, Patricij Ircem; Turibij, Roza iz Lime in Martin Porres Južno-H|Oerikancem; vsakdo ve, kaj pomeni Francozom njihova devica Orleanska, kaj Čehom sv. Vaclav.
Narod hrez višjih ciljev in plemenitih misli je mrtev. Njegovi Svetniki — Italijani jih imajo samo v novem koledarju 37, Francozi
Španci 11, Nemci 8, Poljaki 4 — pa mu dvigajo dušo.
Če imajo torej drugi narodi „svoje svetnike“, zakaj bi Slovenci
smeli imeti „svojega slovenskega svetnika“? Kar je namreč v •'ašem ljudstvu blagega in plemenitega, je nekako v višji meri osredotočeno v Antonu Martinu Slomšku.	A. S.
Razodetje Kristusove resnice
Pastirsko pismo škofov Jugoslavije o veri
V prejšnji številki naše revije smo objavili prvi del pastirskega pisma, danes pa prinašamo njegov drugi dd.
Mnogo ljudi je, ki bi si želeli razložiti svet in življenje brez ozira na posebno razodetje. Prizadevajo si, da bi s pomočjo svojega razuma in izkustva spoznali smisel nastanka, življenja, dela, trpljenja, zla, upanja, ljubezni, tragike in smrti. V vesolju ne priznajo nikogar razen sebe. Prepričani so, da človeku nikoli ni nihče spregovoril, da ga nihče ni odrešil in da ga nihče ne ljubi.
Nasprotno pa so kristjani prepričani, da niso „sami v vesolju“. Veseli so zaradi „najdragocenejšega dejstva“ in edine učinkovite svetovne novice — zaradi BOŽJEGA RAZODETJA.
Pri tem ne mislimo na razodetje v širšem pomenu besede, po katerem se prek ureditve in zakonov narave v globinah in po zakonih vesti javlja na neki način Bog (prim. Rimlj 1, 19 in 2, 14). Tu mislimo na tisto razodetje, s katerim se je Bog pri-
bližal svojemu ljudstvu po prerokih in drugih navdihnjenih ljudeh, dokler ni končno spregovoril človeštvu po svojem Sinu. „Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni, nam je govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in p<’ njem tudi naredil svet“ (Hebr 1, 1-12).
To „nepričakovano odpiranje božjega bitja“ (H. Urs von Balthasar) nam je prineslo vso bla-godat božje ljubezni in skrbi za človeka. Bog je dejansko po Sinu razodel, v čem je skrivnost božjega in človeškega življenja, ko je razodel sam sebe in svoj načrt odrešenja. V njem, ki je sonce in luč sveta, ie zasijala ..milost in resnica.“ Resnica — to j ’ čisto in živo spoznanje božjega bitja in božjih misli, človekove usode in njegovega cilja — ,c zasvetila vsakemu človeku, ki pride na ta svet (Jan 1, 9). Jezus Kristus je kot najoretresljivejse razodetje nadnaravnega sveta 'n Boga v naših besedah in prisno-dobah spregovoril veselo vest o
Bogu in o božjem načrtu, o človekovih tostranskih in onstranskih resničnostih, o predsmrtni in posmrtni usodi, o neizrekljivi skrivnosti božje ljubezni, o milostnem objemu in posinovljenju, o temnih breznih zla in zavrže-nosti, o zmagi in vstopu v hišo neminljive slave.
Kristus je o tem lahko govoril, ker je „tam in tu“, srednik med svetovi (1 Tim 2, 5), božji Sin in naš brat. „Boga ni nihče nikoli videl; edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem, on je povedal“ (Jan 1, 18). Ko nam je razodeval Očeta, govoril o sebi kot Sinu, napovedoval Duha ljubezni» je lahko človeka prepričal, d i ta ni ne osamljen ne preklet, ker se Bog zanj nenavadno zanima. Kristus je pripeljal ljudi v zvezo in skupnost z Bogom in jih vodil v kraljestvo resnice in luči (Kol 1, .3). Prikazal nam je
resničnost božjega kraljestva, ki ga gradi v nas, med nami in zaradi nas. Razodel je, da v to kraljestvo pridemo po zakoniku polne resnice, da ga zidamo z življenjem ljubezni, dokončujemo pa po smrti.
Kristus sam ni napisal niu črke svojega svetega oznanila. Pač pa je s Svetim Duhom navdihnil svete pisatelje, da so nam v evangelijih in apostolskih spisih ohranili bogato jedro veselega oznanila. Kazen tega je „Bog z največjo dobrotljivostjo tako uredil, da vse tisto, kar je razodel v zveličanje vseh narodov, ostane za vedno neokrnjeno in pride do vseh rodov. Zato je dal apostolom zapoved, naj vsem oznanjajo evangelij kot vir vse in zveličavne resnice...“ (BR 7) Apostoli so svojim naslednikom in UČENCEM izročili kot sveto dolžnost, da zvesti Kristusu in
Zlata maša svetnika Alojzija Košmerlja in župnika Antona Stanonika v Slovenski hiši v Buenos Airesu 9. julija 1972.
njegovemu Duhu ohranjajo in razlagajo celoten „zaklad resnice“ (prim. 1 Tim 6, 20).
Kristjani vedo, da Kristusovo razodetje ni izročeno in zaupano samo vrhovnemu učiteljstvu, ampak vsemu božjemu ljudstvu. To, kar Cerkev s pomočjo Svetega Duha veruje, isto vrhovno učiteljstvo jamči po posebni karizmi resnice. Jamči in ohranja. Ohranja neokrnjeno, ker zvesto ljubi Kristusa, ohranja ne na skrivaj, ker mora vse izročiti ljudem. Torej varuje in razlaga in vnaša vedno več luči v izročeno resnico in iz nje črpa moč za nove oblike in razmere življenja. Pri tem imajo veliko vlogo misleci in bogoslovni učenjaki naše Cerkve. Brez pomoči bogoslovnih učenjakov. . . bi učiteljstvo težko prišlo do globokega in obsežnega znanja, kakršno mu je potrebno za popolno opravljanje njegovih dolžnosti“ (Pavel VI. teologom 1966). če bogoslovni učenjaki pravilno prodirajo v Kristusovo resnico, škofje pa zvesto in pristno razlagalo izročeno božjo besedo, omogoča io tako srečanje ljudi z Bogom
m pomagajo graditi Kristusovo telo.
Kdo bi smel samovoljno in po svojem okusu karkoli spremeniti v Kristusovem izročilu, ko je prepričan, da je to zares sporočilo samega Boga?
Bo še
Apostolat
med težho bolnimi nehatoličani
Že skoro trideset let se vrši posebne vrste apostolat med dobro razpoloženimi nekristjani ali p« tudi med indiferentnimi kristjani. Gre za „molitveno karto“. Daje se v roke takšnim poganom ali nekdanjim kristjanom, ki imajo dobro voljo, ki pa zaradi okoliščin ne morejo prejeti krsta ali pa odklanjajo duhovnika. Posebno se ta apostolat vrši po bolnišnicah, hišah duhovnih vaj in podobnih ustanovah. Njih namen je pomagati vsem tistim, ki se nahajajo bolj ali manj, blizu smrti, da dosežejo večno življenje. Temelji ta apostolat na veri, da Bog hoče zveličanje vseh ljudi in nikoli ne zavrne resnično skesanega srca.
Molitev natisnjena na karti se imenuje „univerzalna molitev“. Je kratka, lahko razumljiva in primerna za ljudi vseh položajev in religij. Vsebuje vse tisto, kar je potrebno za tako imenovani krst želja: dejanje vere, ki se nanaša na osnovne resnice krščanske vere, dejanje upanja, ljubezni in popolnega kesanja (resnično žalost nad grehi, ker je bil z njimi žaljen Bog). Seveda ni zadosti, da se karta samo da v roke bolniku, treba mu je prigovarjati, da molite" na njej čim pogosteje, če se da vsak dan, iskreno zmoli.
Spoved v življenju kristjana
IHisli pastirskega pisma avstrijskih škofov
(Današnja Avstrija šteje sedem milijonov prebivalcev; med njimi je nad šest milijonov katc-čanov rimskega obreda in majhno število katoličanov vzhodnega obreda. Drugo večjo versko skupino tvorijo evangeličani različnih sekt in jih je okoli 400.000. Avstrija je torej v pretežni večini katoliška dežela.)
Cerkev — kraj sprave
Avstrijski škofje začenjajo svoje pastirsko pismo z besedami: »Čeprav na prvi pogled to pastirsko pismo nima nič skupnega z veseljem, vendar po zgledu apostola Pavla, ki je v tem smislu Pisal korintski verski občini, skušamo prispevati k vašemu veselju, v kolikor veselje v polnem Pomenu besede ni mogoče brez
pokore in očiščenja, brez milosti in usmiljenja.“
Potem ko škofje ugotovijo, da božje kraljestvo dosega svojo polnost v miru, ljubezni in življenju, ki ga nam daje Jezus in da je prav Jezus pravo, resnično '.veselje, je pa obenem tudi visoko znamenje očiščevanja, sprave in kraj zveličanja. Z vso svojo dejavnostjo, z oznanjevanjem evangelija, z delitvijo sv. zakramentov ne de'a drugega, kot da vabi ljudi, da se spreobrnejo in spravijo z Bogom in z ljudmi; kdor pa je spravljen z Bogom in ljudmi, nosi v sebi mir. Tako je Cerkev kraj sprave in miru med Bogom in človekom, prinaša mir in veselje vsem ljudem, vsem rodovom in vsem narodom.
Cerkev pa se dobro zaveda, da
na žalost obstoja tudi zlo in greh, ki moti in pretresa božji in človeški red. Grehi, kot so krivičnost, mrzla sebičnost, zavestna laž, nebrzdane strasti, ki človeka globoko ponižujejo, nezvestoba in sovraštvo, povzročajo trpljenje in nemir v soljudeh. Poleg tega se opaža vedno pogosteje nebrzdano teženje po vseh udobnostih, ki jih ustvarja človeška iznajdljivost, po vseh užitkih, ki godijo človeški počutnosti in jih v vedno večji obilnosti nudi sodobni svet, zavajajo tudi v težke pregrehe, ki jih ljudje skušajo pokriti z molkom in pozabljajo, da so prav ti težki grehi popolni odklon od božjega reda in trgajo zvezo med Bogom in človekom.
Kolektivni grehi našega časa
Poleg osebnih grehov današnjega človeštva, škofje opozarjajo tudi na njegove kolektivne grehe, kot so izkoriščanje sočlo veka, posameznih skupin in stanov, brezbrižnost do vprašanj tretjega sveta, nezanimanje za vprašanje življenjskega prostora naraščajočega človeštva, rasni predsodki in zapostavljanje, pa naj gre za Jude ali inozemske delavce v deželi.
Ves svet, vse človeštvo je naš bližnji sosed in nihče ne sme biti brezčuten in brezbrižen za stiske in potrebe drugih ljudi, ki trpijo pomanjkanje, stradajo, so brez strehe, nimajo dela, ne zaslužka, so oropani svobode, so zasužnje-
ni in zatirani, so kulturno in gospodarsko zaostali, žive v nevednosti, pogrešajo vse pridobitve sodobnega človeškega napredka.
Današnje človeštvo kar tekmu • je v proizvajanju novih dobrin in uporabnih naprav ter predmetov; svetovni trgi se z njimi polnijo, zato na drugi strani nastaja potreba po vedno večjem konsumu in potrošnji. Od tod ta hrupna in vsiljiva propaganda, ki ponuja ljudem vedno nove izdelke in naprave, v ljudeh pa budi in izziva vedno močnejše težnje in želje po vsemogočih udobnostih, po vsakovrstnih zabavah in užitkih, po nečimrnostih in norostih vsakokratne mode v oblačenju, brez ozira na dostojnost, spodobnosi in krščansko nravnost. Vse to odvrača ljudi od netvarnih, duhov nih vrednot, jih dela prenasiče-ne vsega posvetnega, snovnega, jih napravlja zdolgočasene in naveličane, ubija v njih veselje do dela in življenja. Vsi, ki širijo to posvetno nropagando in oni, ki ii nasedajo in podlegajo, so sokrivi na pozunanjenosti in nov ■ šnosti današnjega človeka, ki se r>" more dokopati do razumev''-n j« resničnega smisla, dragoe« nosfi in resnosti človeškega, življenja na zemlji, temveč se vedn” boli oddaliuje od Boga in s'1 utanlia v snovnem uživenni.
„Kaj pomeni spreobrnieoie?" vnrašujeio škofje v pastirskem pismu. Na vprašanje sami odg°‘ varjajo rekoč, da spreobrnjeni"
vsebuje priznanje lastne krivde, vzeti resno Boga in njegovo voljo, vršiti spokorna dela. Taka spokorna dela morejo biti tudi težave in trdote življenja, sožitje z odurnimi in hudobnimi Ijud-iii, življenje v tesnem prostoru, življenje v mestnem vrvežu in hrupu, težko delo. Opravljajo spokorna dela, kateri podpirajo potrebne z denarjem, hrano, obleko, nudijo pomoč zaostalim slojem, nerazvitim deželam itd. Najučinkovitejša pokora pa je spreobrnjenje, ki vodi do sprave z Bogom.
Pomen in potreba spovedi
Nadalje škofje omenjajo, da se Po mnogih avstrijskih župnijah °bhaja spokorno bogoslužje, kar je hvale vredna navada, ker pomaga ljudem temeljito izpraševati si vest, budi v njih zavest lastne odgovornosti, zbuja spokornega duha in pravilno usmerja njihovo vsakdanje življenje ir. 'avnanje. Poudariti pa je treba, (|a se v takem spokornem bogoslužju ne more dati zakramentalne odveze onim, ki se zavedajo smrtnih grehov. Zanje je potrebna osebna spoved, samo v nie; morejo dobiti odvezo od smrtnih Špehov.
Osebna spoved daje poleg tega spokorniku pomoč, da si temelji-1° izpraša vest, prav spozna m pizna svojo krivdo, mu nudi po-,rebni pouk, pojasnila v dvomih n koristne spodbude ter napotke
za njegovo bodoče krščanski) življenje.
Škofje omenjajo tudi razvado, ki so jo vpeljali po nekaterih avstrijskih župnijah, da namreč duhovniki spovedujejo vernike v zasebnih stanovanjih. Toda ne smemo pozabiti, da ni postavil Jezus spovedi pred vsem kot priložnost za razgovor, kakor da bi imela spoved psihološke namene, temveč je sv. spoved v prvi vrsti zakramentalno in liturgično de-ianje. Sv. spoved spokorniku odkriva Jezusa, ki je pot, katera ,rndi k Očetu, mu vrača hožie prijateljstvo in njegovo bližino. To se uresničuje v tesni zvezi s Cerk vi io in skunnostjo, v središču katere je Kristus nričujoč: tu ne gre zgolj za pravila in za povedi, temveč za samega Kristusa, ki je v središču naše vere.
Kdor živi v Kristusu, pravi sv. Pavel, nostane nova stvar, novi človek. Verovati v odnuščanie ie mogoče samo, če verujemo v Kri-otiicin In v njegovo vstaienie od mrtvih* na ta način je pokora in v«aka druga prošnja za odnuščanie grehov dejanje vere v vstajenje.
M. L.
Ref lef po encikliki
„O delu za razvoj narodov"
Papež Pavel VI. je na veliko noč, 26. marca 1967, izdal okrožnico „O delu za razvoj narodov“ Tednik L’Osservatore Romano v španskem jeziku tedaj, ko je ta okrožnica bila objavljena, še ni izhajal. Zato je ob petletnici njenega izida v velikonočni številki, 2. aprila 1972, objavil to važno okrožnico v španščini. S tem je opozoril vse narode, ki govorijo španski jezik, na izredno važnost in sodobnost te okrožnice.
Pred petimi leti je bila objavljena ta papeževa okrožnica, ki je opozorila ves svet na bedo, v kateri žive zaostali, nerazviti narodi ali narodi, ki nimajo sami v sebi moči, da bi prišli do višjega razvoja. V tem času se beda in lakota med temi narodi nista zmanjšali, ampak še povečali. Revni narodi so ostali revni, bogati pa postajajo vedno bolj bogati. Bogati narodi so v svojem razvoju imeli pred očmi samo sami sebe, na manj razvite narode niso mislili. Zato jim njihov razvoj ni prinesel tistih sadov, ki so jih pričakovali.
Kljub temu pa je okrožnica „O delu za razvoj narodov“ spolnila svojo važno nalogo. Prebudila je
novo, bolj živo zavest odgovornosti vseh ljudi na svetu za tiste narode, ki jim manjka primerne hrane in izobrazbe. Te narode so začeli imenovati „tretji svet“. Da bi jim zagotovili primerno izobrazbo in jih rešili revščine, so začeli na papeževo pobudo ustanavljati zasebne, narodne in mednarodne organizacije.
Okrožnica — svarilni klic
Okrožnica o delu za razvoj narodov je bila preroški, svarilni glas Kristusovega namestnika na zemlji, ki je opozoril vse ljudi na zemlji na velike, nevarne rane v današnji človeški družbi in pozval vse človeštvo na skupno delo, da se zmanjšajo krivice, trpljenje in beda tistih narodov, k' nimajo primerne hrane in izobrazbe, pa tudi ne zmožnosti, da bi t° dosegli sami s svojo močjo. Ta okrožnica zavrača sebičnost )n pretirano samoljubje posameznik ljudi in različnih skupin človeško družbe in resno opozarja na skup' no odgovornost vseh ljudi. Ne m°' gočnjaki ne nazadnjaki niso zavarovani pred razburkanimi valovl današnje neurejene človeške družbe.
Papeški glasovi in resni opomini so zbudili spečo vest vseh ljudi in v njih oživili zavest skupne odgovornosti. Zdaj počasi prodirajo v srca vseh, ki ljubijo resnico, pravico in ljubezen. Vsebina te okrožnice je tako resna, važna in sodobna, da se ji nihče, kdor je blage volje, ne more upirati. Pet let njene zgodovine je mnogo premalo, da bi mogli spoznati vso njeno globino.
Potreba vzajemnega napora za napredek
S svojo okrožnico o delu za razvoj narodov je papež Pavel VI. tudi globoko posegel v sožitje, medsebojno razmerje in razumevanje med narodi. Odkril je v njej pravo sliko njihovega današnjega življenja. V njej je dal jasna navodila tudi za delo za pravilen razvoj narodov. „Pogodbe po prostem dogovoru pogodbenikov je treba podrediti zahtevam naravnega prava.“ To velja tudi za mednarodne pogodbe. „Prosta izmenjava blaga je pravična le tedaj, kadar je v skladu z zahtevami socialne pravičnosti.“ Ko govori o vzajemnosti med narodi, opozarja tudi na skupne dolžnosti. Ločilno steno med narodi, ki so že razviti in med narodi, ki so šele na poti razvoja, je treba podreti. Vsi narodi so med seboj odvisni in podrejeni nravni postavi. Vsi imajo pravico živeti v redu, miru in svobodi. Skupno morajo iskati pripomočkov za ureditev življenja med
narodi. Milijardi ljudi na svetu,-ki strada, mora odgovarjati drugih tisoč milijonov ljudi, ki žive v blagostanju in izobilju. Pomagati jim morajo, da se bodo mogli razviti in se tako rešiti bede. Papež v svoji okrožnici ne obsoja pravilnega napredka; hoče le, da bi bil v blagor vsem ljudem.
Okrožnica je torej odkrila resnično podobo vsega današnjega neurejenega socialnega življenja. Opozorila je, da so vsi posamezniki in vsi narodi dolžni sodelovati pri reševanju socialnega vprašanja. Bogati in revni morajo vza-
jemno reševati današnjo družbo nereda, sovraštva in bede.
Cerkev je učiteljica in vodnica človeštva k večni sreči. Njen cilj je nadnaraven in izvenčasoven. Kristus je ustanovil Cerkev zato, da ustanavlja in širi na zemlji nebeško, božje kraljestvo. V politiko držav se ne vmešava. Vendar ker živi v času, v zgodovini, se mora zanimati tudi za usodo ljudi na zemlji. Zato se udeležuje vseh prizadevanj in podpira vse skupne napore človeštva za ureditev današnje družbe in izboljšanje življenja narodov, ki so v bedi.
Vsi ljudje — ena družina
Cerkev je z okrožnico o delu za razvoj narodov postavila naše zanimanje v središče današnjega socialnega vprašanja. Ker je to vprašanje splošno, vesoljno, zahteva od ljudi skupnega odgovora in skupnega reševanja. „Človek je tudi član družbe: pripada vesoljnemu človeštvu. K takemu polnemu razvoju ni poklican le ta ali oni človek, marveč so poklicani vsi ljudje. Tako se porajajo civilizacije, rastejo in umirajo... Zato smo vezani na vse in ne smemo pustiti v nemar misli na tiste, ki bodo za nami povečali človeško družino. Vesoljna vzajemnost ‘je za nas resničnost in dobrota, pa je tudi dolžnost“ (Okrožnica za razvoj narodov, 17).
Napredek človeštva, ki ga ne moremo tajiti, potrjuje duhovno, versko, božjo resnico o edinosti
človeštva. Ta resnica je podlaga pravega življenja človeške družbe. Vsi ljudje smo ena družina. Vsi imamo isto človeško naravo, iste dolžnosti in pravice. Zato različnost rodü, narodnosti in celin ne sme ovirati in ločiti medsebojnega sodelovanja med narodi. Narodi se morajo spoznati med seboj. Ne smejo biti več med seboj tujci. Prav zato, ker se je nravna vest v ljudeh prebudila, postajajo razlike med bogatimi in revnimi narodi vedno bolj nevzdržne in neznosne. Ta razlika neti prepire, jezo in upore. Zato je treba iskati novih načinov ureditve človeške družbe.
Današnja civilizacija je preveč potopljena samo v zemeljske dobrine. Urediti hoče človeško življenje brez Boga. Zato zatemnju-je človeštvu pot do njega. Zagovarja človekoljubnost, ki streže samo telesu, prezira pa dušo. Le prava človekoljubnost priznava, da je Bog podaril človeku življenje. Zato je odvisen od njega in miren in srečen le tedaj, če počiva v njem. Človekoljubje, ki odklanja Boga in duhovne, večne vrednote, je nečloveški. Človeštvo more rešiti le pravi humanizem, le tisto človekoljubje, ki mu posreduje Boga in večne vrednote.
Okrožnica o delu za razvoj na» rodov se odlikuje po svojem nravnem, pravilnem gledanju na človeka, na družino, na delo in na vzgojo. Zato jo je treba ponovno brati in premišljevati. Z njo pa-
pež poziva vse ljudi, vse narode k vzajemnemu, skupnemu, treznemu, urejenemu delu za napredek narodov, za njihovo rešitev iz pomanjkanja in bede, nevednosti in umrljivosti zaradi nalezljivih bolezni in zaradi nizkega življenjskega stanja.
Ne smejo bogati, mogočni narodi trošiti svojega premoženja ne za veseljačenje pa tudi ne za preveliko oboroževanje, dokler tisoče ljudi, ki so šele v začetku razvoja, gleda smrti v obraz. Vendar okrožnica ne zagovarja brezdelja ali mnenja, da bi narodi, ki še niso dosegli pravega napredka, morali Živeti samo na stroške bogatih nabodov. Nikakor ne! Hoče le zagotoviti manj razvitim narodom t-ako pomoč, da bi se mogli sami dvigniti na stopnjo človeku primernega življenja. Zagovarja to-Voj pravo, nravno človekoljubje.
Zakladnica nauka in smernic
Papež Pavel VI. uči v tej okrožnici v imenu Cerkve, kot naj višji Predstavnik njene učiteljske obla-sti. Tvarino za to okrožnico so mu dajali bogati zakladi njegovega bistrega duha, njegove osebne skušnje in natančno poznanje živ-'innja narodov, ki so še na nizki stopnji svojega razvoja. Spoznal je hjihove življenjske razmere na potovanjih v Južno Ameriko, v Afriko, v Palestino, v Indijo in še druge dežele bližnjega in daljne-Sa Vzhoda.
Skupno življenje narodov res nima pred seboj z rožami posutih poti. Vojske, državni neredi, spori in prepiri, duhovne napetosti, beda, lakota in nevarne bolezni ga na mnogih krajih ogrožajo. Vse to budi vedno večjo zavest odgovornosti v ljudeh. Evangeljski nauk vedno bolj osvaja in preši-nja mladino na celinah, kjer vlada lakota in kosi mlade cvetove smrt. Mednarodne ustanove že delujejo in na svoj način rešujejo vprašanja lakote in primerne prehrane ljudi, ki stradajo. Med njimi je na odličnem mestu Papeški odbor: „Pravičnost in mir“.
Četudi nauk te izredno važne okrožnice ni mogel prodreti v duhovno zapuščeni in zaprti svet, bo ta papeška listina ostala neizčrpna zakladnica glavnih načel, navodil in smernic za pravilno in pravično ureditev sveta in človeške družbe.
Priredil Gregor Mali
Dogma in teologija
V naših razmišljanjih o veri smo se v mesecu juliju ustavili pri nekaterih novejših verskih zmotah glede Kristusovega učlovečenja in skrivnosti svete Trojice, ki jih je Cerkev po kongregaciji za verski nauk obsodila, ne da bi zaenkrat njim, ki jih širijo, naložila kakšno kazen. Če bi pa učitelji teh zmot v svojem zmotnem učenju trdovratno vztrajali, bo najvišje cerkveno učiteljstvo, kakor že tolikokrat v zgodovini, prisiljeno, uporabiti proti njim strožje mere, tudi kazen izobčenja. Omenjene verske zmote so namreč tako nevarne, da ogrožajo samo bistvo krščanske vere.
To neodgovorno teološko učenje, ki se v naših dneh vedno bolj širi, izvira iz pretirane samozavesti, po kateri naj bi bilo polje raziskovanja tudi v teologiji popolnoma odprto in brez slehernih omejitev. Teolog, ki čuti v sebi ta poklic, naj bi ne bil vezan ne na cerkveno učiteljstvo ne na tradicijo. Kar po svojih raziskovanjih dožene in po svoji sodbi za resnično spozna, to lahko tudi objavi, naj bo to cerkvenemu učiteljstvu po volji ali ne. To smo lahko spoznali iz naših razmišljanj o holandskem Novem katekizmu, kjer
njegovi avtorji vztrajajo v svojih trditvah in ne marajo vnesti v prvotno zamišljeni in natiskani tekst dopolnil in popravkov, katere jim je cerkvena komisija kardinalov predložila.
Kar se danes, v tej dobi človeškega napredka in neodvisnosti, težko prenaša, je vztrajanje Cerkve na neokrnjenosti verskega zaklada, ki ga ji je Kristus izročil. Ta njena dogmatičnost, nezlomljiva pravovernost, se zdi modernim duhovom nesodobna in nesprejemljiva. Že samo ime dogma zbuja v njih nevoljo in odpor. Iz tega odpora proti cerkveni oblasti na področju vere in morale izvirajo vse težave v sedanjem življenju Cerkve in človeške družbe.
Gotovo je, da razodete resnice vere presegajo naše umske zmožnosti, ker so pač iz nadnaravnega reda. In tudi to je res, da njih poznanje in sprejetje zahtevata od človeka marsikatere moralne obveznosti, žrtve in zatajevanja. Odtod prizadevanje, da se verski in moralni nauk Cerkve prilagodita mišljenju in navadam sedanjega sveta.
Poglejmo, kako Cerkev o vsem tem sodi.
Krščanska vera temelji na božjem razodetju
V dogmatični Konstituciji o božjem razodetju takole uči o tem 2. vatikanski koncil: „Sveti zbor izpoveduje, da je mogoče z naravno lučjo razuma iz stvari z gotovostjo spoznati Boga, začetnika in smoter vseh stvari. Uči Pa, da je treba pripisati njegovemu razodetju, da morejo ljudje to, kar ni v področju božjih stvarnosti človeškemu razumu samo po sebi nedosegljivo, tudi v sedanjem stanju človeškega rodu vsi hitro spoznati s trdno gotovostjo in brez vsake zmotne primesi.“
„Bog je namreč sklenil, da se v svoji dobroti in modrosti razodene in oznani skrivnost svoje volje. Po tem razodetju nevidni Bog 'z obilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kot prijatelje in z njimi občuje, da jih povabi in sprejme v svojo skupnost. Najgloblje resni-
ce o Bogu in človekovem zveličanju pa nam po tem razodetju zasije v Kristusu, ki je obenem srednik in polnost vsega razodetja.“
„Kar je Bog razodel v zveličanje vseh narodov, je z največjo dobrotljivostjo tako uredil, da ostane za vedno neokrnjeno in pride do vseh rodov. Zato je dal Kristus Gospod apostolom zapoved, naj evangelij, ki ga je izpolnil in z lastnimi usti objavil, vsem oznanjajo kot vir vse in zveličavne resnice ter nravnega življenja in jim tako delijo božje darove. To so zvesto izvrševali apostoli, ki so z ustnim oznanilom, z zgledi in naredbami izročili, kar so sprejeli iz ust, razgovorov in del Jezusa Kristusa ali pa so se naučili iz navdiha Svetega Duha, kakor tudi apostoli in apostolski možje, ki so po navdihu istega Svetega Duha zveličavno oznanilo zapisali. ‘
Pomočnica
kristjanov
„Da bi se pa evangelij za vedno ohranil v Cerkvi neokrnjen in živ, so apostoli zapustili naslednike škofe in jim izročali svoje učiteljsko mesto. To sveto izročilo in Sveto pismo obeh zavez sta kakor ogledalo, ki v njem Cerkev kot ro-marica na zemlji zre Boga, od katerega vse sprejema, dokler ga ne bo dosegla v gledanju iz obličja v obličje, kakršen je (Prim. I Jan 3. 2).“
„Tako se mora po nepretrganem nasledstvu do konca časov ohraniti apostolsko oznanilo, ki ja na poseben način izraženo v navdihnjenih knjigah. Zato apostoli, ki izročajo, kar so tudi sami prejeli, opominjajo vernike, naj se držijo izročil, ki so jih prejeli, bodisi po govoru bodisi po pismu (prim. 2 Tes 2, 15), in naj se borijo za vero, ki jim je bila enkrat izročena (prim Juda 3). Kar pa so apostoli izročili, obsega vse tisto, kar naj bi pospeševalo sveto življenje božjega ljudstva in po-množevalo vero. In tako Cerkev s svojim naukom, z življenjem in bogočastjem trajno ohranjuje in vsem rodovom posreduje vse, kar je sama, vse, kar veruje.“
„To izročilo, ki je od apostolov, napreduje v Cerkvi ob podpori Svetega Duha: raste namreč spoznanje izročenih stvari in besed po razmišljanju in proučevanju vernikov, ki jih premišljujejo v svojem srcu, po notranjem spoznanju duhovnih stvari, ki so ga deležni in po oznanjevanju tistih.
ki so prejeli s škofovskim nasledstvom zanesljivo karizmo resnice. Cerkev namreč vztrajno teži v teku stoletij k polnosti božje resnice, dokler se v njej ne dopolnijo božje besede.“
„Sveto izročilo in sveto pismo sestavljata en sveti zaklad božje besede, ki je bil izročen Cerkvi in katerega se oklepa vse sveto ljudstvo, zedinjeno s svojimi "pastirji, in vztraja v skupnosti, v lomljenju kruha in v molitvi (prim Ap. dela 2, 42), tako da vlada edinstveno soglasje škofa in vernikov v stanovitnosti, v življenju in v izpovedi izročene vere.“
„Oblast verodostojno razlagati pisano ali izročeno božjo besedo je zaupana živemu učiteljstvu Cerkve, ki uveljavlja svojo avtoriteto v imenu Jezusa Kristusa. To učiteljstvo pa ni nad božjo besedo, ampak ji služi, ker uči le, kar je izročeno, kolikor to po božjem naročilu in ob podpori Svetega Duha pobožno posluša, sveto čuva in zvesto razlaga ter črpa iz tega enega zaklada vere vse, kar predlaga, da je treba verovati kot od Boga razodeto.“
„Je torej jasno, da je sveto izročilo, sveto pismo in cerkveno učiteljstvo po premodrem božjem sklepu tako med seboj povezano in združeno, da ni enega brez drugega in da vse skupaj, vsako na svoj način, pod vodstvom enega Svetega Duha, učinkovito prispeva k zveličanju duš“ (R 1-10).
Dogma
Iz teh jasnih in prevažnih izjav zadnjega koncila vsak lahko uvidi, kakšne so pravice Cerkve in kakšne njene svete dolžnosti glede zaklada verskih resnic. Iz tega nauka nezmotljive Cerkve tudi lahko spoznamo, kaj so verske dogme.
Z besedo dogma se v Cerkvi izraža in označuje izrecna definicija in objava gotove razodete resnice, katero Cerkev predloži vsem vernikom v verovanje in jo z jasnim naukom utemelji in obrazloži ter jo tako zavaruje proti napačnemu umevanju in zmotni razlagi.
Največ verskih dogem je bilo proglašenih proti krivoverskim zmotam in to navadno po vesoljnih cerkvenih zborih. Dogmi o brezmadežnem spočetju in vnebovzetju Device Marije pa sta bili proglašeni po papežu kot vrhovnem, nezmotljivem učitelju in čuvarju verskega zaklada. Njegovo najvišjo učiteljsko, pastirsko in vladarsko oblast nad vesoljno Cerkvijo je proglasil 1. vatikanski cerkveni zbor, leta 1870.
Kot smo videli v zgoraj omenjenih izjavah zadnjega koncila in 'z zgodovine dogme o Marijinem vnebovzetju, slovesna definicija Kotov'h resnic pod vplivom Svete-Ka Duha dolgo časa dozoreva. Proglašene so. kadar pride za to '■as, določen po božji previdnosti. Slovesno proglašenje verskih rejnic ni nekaj vsakdanjega v živ-ijenju Cerkve. Vsakdanjo in red-
no učiteljsko službo vrši Cerkev po rednem potu, s pridigo, z dekreti, enciklikami, pastirskimi listi in podobno. Kot verni kristjani se moramo po teh rednih naukih in navodilih cerkvenih pred stojnikov vsi v svoji vesti ravnati.
Glede dogmatičnih verskih definicij pa velja, da jih moramo sprejeti in verovati tako in popolnoma, kakor jih cerkveno učiteljstvo objavi in predloži. Razlog za to je v božji avtoriteti, ki je Cerkvi dana po Kristusu, tako škofovskemu zboru kot papežu samemu. V tem pogledu so jasne Kristusove besede: „Kdor vas posluša. mene posluša“ (Lk 10, 16). Petru in njegovim naslednikom papežem velja Gospodova obljuba: „Ti si Peter-Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala“ (Mt 16, 18). V verni poslušnosti najvišjemu cerkvenemu učiteljstvu ne sme biti nobeneva prostovoljnega in premišljenega
dvoma in nobeno filozofsko ali teološko razmišljanje, ki bi razodetemu nauku nasprotovalo, ni v teh stvareh upravičeno. Za vse kristjane, torej tudi za filozofe in teologe, veljajo Kristusove besede: „Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen“ (Mr 16, 16).
Teologija
Sveta teologija — tako jo Cerkev v spoštovanju naziva — je znanost o Bogu in o božjih rečeh. „Temeljiti mora v napisani božji besedi in obenem v svetem izročilu kot na trajnem temelju in se iz njega kar najbolj krepi ter stalno pomlaja, ko z lučjo vere raziskuje vso resnico, ki je skrita v Kristusovi skrivnosti“ (R 24).
Cerkev potrebuje teološko raziskovanje. Nikoli ga ni prepovedala ali ovirala, ampak ga stalno priporoča, podpira in pospešuje. Velike dogmatične definicije so dozorele po trajnih in resnih teo-
loških proučevanjih svetih očetov in bogoslovnih učiteljev. Zanimivo je videti v zgodovini Cerkve, da so najgloblja teološka dognanja prispevali teologi-svetniki. Njihova teološka dela še danes služijo Cerkvi kot zanesljiva podlaga. Tako npr. zadnji koncil v dekretu o duhovniški vzgoji izjavlja, da je v dogmatiki sv. Tomaž Akvinski še vedno vzor in vodilo.
Glede teološkega znanstvenega raziskovanja širokosrčno govori zadnji koncil v svoji pastoralni konstituciji: „Tisti, ki se v semeniščih in na univerzah ukvarjajo s teološkimi vedami, naj se trudijo za to, da bi v skupnih prizadevanjih in ob izmenjavanju svojih pogledov sodelovali z odličnimi strokovnjaki drugih znanstvenih področij. Teološko raziskovanje naj teži za globokim spoznanjem razodete resnice, hkrati pa naj ne zanemarja stika s svojim časom, da bo moglo ljudem, ki so izobraženi v raznih strokah, olajšati bolje in obsežnejše poznanje vere.“
Cerkev torej resno in odgovorno teološko raziskovanje priporoča vsem, ki jim je dan tozadevni dar, klerikom in laikom. Njena želja je, da bi se s temeljitim proučevanjem krščanske resnice približale pojmovanju sedanjega časa in se morda našli zanje primerni izrazi, ki bolje ustrezajo mišljenju modernega človeka. Eno je izražanje, to je oblika, v kateri se verska resnica podaja, drugo pa je njeno bistvo — to je ob za-
čctku zadnjega koncila jasno izjavil papež Janez XXIII. Glede bistva ali jedra razodetih resnic Cerkev pač ne more dopustiti nobene spremembe.
Mnogi moderni teologi, od katerih nekateri javno izjavljajo, da nič več ne molijo, pa se v svojih spisih, ki jih objavljajo brez predhodnega cerkvenega dovoljenja, nič ne pomišljajo spreminjati ne samo tradicionalnih oblik, s katerimi Cerkev verske resnice označuje, ampak spreminjajo in po svoje razlagajo samo bistvo teh i'esnic in moralnih načel ter jih nadomeščajo z drugimi, naravni-mi resnicami. Tako se zanikujejo ali napak razlagajo dogme o izvirnem grehu, o vednem devištvu, brezmadežnem spočetju in vnebovzetju Device Marije, resnična in dejanska pričujočnost Jezusova v svetem Rešnjem Telesu, potreba spovedi za odpuščanje smrtnih ftrehov, dejstvo pekla, nezmotljivost vrhovnega cerkvenega učiteljstva, nadnaravni red milosti, resničnost Kristusovega vstajenja, da, celo zgodovinskost njegovega nivanja. Na področju krščanskega življenja pa se zanikuje višja vrednost devištva in Rogu posvečenega življenja nad zakonom, se spodbija nerazdružljivost zakonske zveze, se zagovarja dovoljenost predzakonskega razmerja in Se nostavlja v dvom sam pojem vreha, ves nadnaravni in tudi na-javni pravni red. Če že obstom. kakšen greh, je to le greh proti
socialni pravičnosti. Tako se skuša razložiti vso krščansko vero in moralo z zgolj naravnega, človeškega stališča, brez božjega vpliva in posredovanja. V tem smislu se govori in piše o smrti Boga.
V vsem tem je globoka kriza Cerkve na teološkem področju, kriza vere, v kateri vidijo mnogi resni teologi znamenje bližajočih se velikih verskih odpadov.
Mi trdno verujemo in zaupamo, da bo Cerkev po Jezusovi obljubi tudi to krizo premagala. Je pa potrebno, da smo nanjo opozorjeni in se ne damo begati od novotarij, ki ogrožajo našo vero in naše nadnaravno življenje.
Slehernemu kristjanu velja v naših dneh opomin, ki ga je apostol Pavel naslovil učencu Timoteju : „Čuvaj, kar ti je izročeno, in ogiblji se posvetnih praznih govoric in nasprotnih trditev vede, po krivici tako imenovane, katero so se nekateri držali in so glede vere zabredli“ n. fi. 20-21).
Alojzij Košmerlj
France Kramarič
žrtev brezbožnega komunizma
Ob 30-letnici njegove smrti
Pred začetkom tragičnih, temnih dni, je stal g. France na strehi cerkve na Križni gori, zroč na Loško dolino pod seboj. Kot golobi so ždele vasi, obdane s sadnim drevjem, obkrožene z vencem zelenih gozdov, v ozadju Snežnik. Kolikokrat smo delali načrte, da bomo šli na njegov vrh, ko pride svoboda, kajti delila ga je krivična meja od doline.
Podlož, starodavni Lož, Stari trg s farno cerkvijo sv. Jurija, Markovec, Vrhnika, Knežja njiva, Pudob, Iga vas, Viševek, Podgo-ra, višje Vrh, Babna polica, Gornje in Spodnje Poljane, pa spet nižje Kozarišče, Šmarata, Nadlesk, Podcerkev, Dane s Skriljami in zopet višje Klance, Gornje Jezero in Bloška polica.
Povsod so živeli ljudje, bili borbo za vsakdanji kruh s skopo kra-ško zemljo, gozdarili, tihotapili čez bližnjo mejo, se selili v tujino za koščkom boljšega kruha.
Bila je čista pšenica med njimi; ni manjkalo ljulke.
Za vse je molil g. France, za vse je imel besedo, vsakemu je pomagal v sili, saj v sili in v potrebi so se zatekali v cerkev ljudje že iz davnih časov. Sila in po-
treba pa sta v takratnih letih tako narastli, da so usahnile solze, dd so onemele ustnice mater in žena.
Gorele so vasi, padali so fantje in možje, padale žene in dekleta. Umirali so na Rabu, v Gonarsu, na Ustiki in po nemških taboriščih. Umirali na pragovih domačih hiš, na plodnih njivah, na zelenih senožetih in lazih, po temnih gozdovih, po kraških jamah.
G. France je rotil: Ljudje, pametni bodimo!
Ko so padali prvi pod streli rodnega brata, pod pretvezo, da so , izdajalci, je vpraševal in prosil: Koga so neki izdali! Tudi njemu so pozneje pritisnili s krivico označeni pečat izdajalca.
Ko je okupator začel z represalijami, je g. France hodil po vaseh in molil. Na prvi petek junija meseca 1942 so pobrali vse fante in može iz farne cerkve, kamor so prišli k maši. Nihče od stoterih se ni več vrnil. Koliko gorja in bridkosti se je zlilo takrat nad dolino! Koliko solz je preteklo. Ko je okupator streljal in so mrtve na lojtrskih vozovih vozili na pokopališča, ko nihče od domačih n' smel blizu, je g. France vkljub prepovedi hodil za vozovi in molil-
Padali so od strani okupatorja. Padali od lastnih bratov.
V septembrski noči 1942 je umikal tudi g. France, zadet od last-nega brata Slovenca, kateri se je v sovraštvu in zlobi znašal nad Vsem, kar ni trobilo v njegov rog. Umiral je, kot so umirali prvi kristjani: z molitvijo na ustnicah Umiral, kot jih je pozneje umiralo na stotine!
Koliko upov! Koliko nad! Ko-kko načrtov! Koliko življenj!
Ko bi vsako življenje pomen i-'° drevo, bi zrastel gozd. Ko bi ^sak ubiti mogel goreti kakor ba-bi se dolina v temnih nočeh
spremenila v morje plamenov. Ko bi vsak mogel postati grlj, bi lahko naredili grmado. In ko bi jo zažgali, bi kot mogočen kres oznanjal svetu o hudobiji človeka nad Človekom!
Ali pa bi kot iskre zletele besede g. Franceta in se razlile nad dolino ter mirno in vdano prosile: Oče naš, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Jože Škrbec Ranelagh
Tri novice
Prepoved
Škofje Vzhodne 'Nemčije so opozorili vernike, da je njihova dolžnost bojkotirati od oblasti organizirana „mladinska posvečenja“, ki hočejo v očeh ljudstva nadomestiti prejem zakramentov.
Redovnice v Franciji
V Franciji deluje danes okoli 11.000 tujih redovnic. Pripadajo 72 različnim redovnim družbam. Okoli 3000 teh redovnic je španske narodnosti. Velika večina je zaposlenih po raznih bolnišnicah in domovih počitka.
Nixon za Ukrajince
25 ameriških poslancev je prosilo Nixona naj se v pogovorih s sovjetskimi voditelji zavzame za večjo svobodo ukrajinske pravoslavne Cerkve ter za obnovitev delovanja ukrajinske katoliške Cerkve vzhodnega obreda.
Willembrands o patriarhu Atenagoru
Dne 11. julija 1972 je bil v Carigradu pogreb patriarha Atena gora. Udeležili so se ga tudi posebni zastopniki Svetega sedeža v Rimu: Kardinal Johannes Willembrands, predsednik Tajništva za zedinjenje kristjanov; nadškof msgr. Giovanni Benelli, namestnilc Državnega tajništva; nadškof Sal-vatore Asta, apostolski pronuncij v Turčiji in duhovnik Pierre Du-prey, podtajnik Tajništva za zedinjenje kristjanov.
Kardinal Willembrandes je v L’Osservatore Romano, v tedenski izdaji v španskem jeziku z dne 16. julija 1972, napisal lep članek o osebnosti rajnega patriarha Ate-nagora in o njegovem prizadevanju za zedinjenje vseh kristjanov.
Ekumenski patriarh Atenägorn je bil eden izmed največjih prijateljev katoliške Cerkve in eden izmed naj iskrenejših prijateljev papeža Pavla VI.
Atenagora je z velikim veseljem soreiel vest o izvolitvi pano?;' Janeza XXTTT. Tedaj je izgovoril o njem znane besede: „Bil io človek, ki ga je Bog poslal: ime mu je bilo Janez.“ Paneža Pavla VI. je vedno imenoval Pavla drugega. S tem je hotel označiti ve-
ličino papeža Pavla VI. in poudariti važnost njegovega poslanstva. Njegovo mišljenje je bilo tako iskreno in čisto, da ne dopušča nobenega dvoma. To dokazujejo njegove besede in njegovi duhoviti govori, ki smo jih poslušali. O njegovih izrednih, plemenitih delih, ki jih je izvršil, priča danes ves svet, vse krščanstvo.
Njegovo mišljenje je polno vere in ljubezni. Rodilo se je in se krepilo v molitvi in v službi Kristusa in Cerkve. Ko je postal diakon, je sprejel cerkveno ime Atenagora. Pozneje je bil arhidiakon in tajnik dveh nadškofov v Ate' nah, Melecija in Teoklita, metro-polit v Korfu in nadškof pravo-slavne Cerkve v obeh Amerikah-Slednjič je postal nadškof v Čari' gradu in ekumenski patriarh. ^ očmi globoke vere je že v začetk11 svoje službe videl potrebnost, df se zedinijo vsi kristjani, in nel0' čljivo zvezo, ki je med ekumenskim patriarhatom, ali kakor i“' rad govoril, med novim in starin’ Rimom.
Ko ie bil v službi v Atenah h’ metropolit v Korfti, je vedno hoti spoznaval svojo pravoslavno Ce’"
kev. Leta 1926 se je udeležil skup ščine svetovne mladine v mestu Helsinki na Finskem. Bil je tudi tajnik pravoslavnega in anglikanskega odbora, ki je imel v Londonu svoje zborovanje leta 1930 ob Priložnosti zborovanja anglikanske skupnosti v Lambethu. Vse to je njegovo spoznanje pravoslavne in katoliške Cerkve še poglobilo.
V Korfii je Atenagora našel Zahod in katoliško Cerkev. Tedaj je bilo na otoku okoli 4.000 katoličanov. Razmerje med pravoslavnimi *n katoliškimi verniki je bilo napeto. Mnogi politični dogodki so to napetost še bolj množili. Metropolit Atenagora je med svojo škofovsko službo nemirne duhove po-hiiril. Obiskal je katoliškega nadškofa. Ta mu je obisk vrnil. Tak > se je medsebojno razmerje med Pravoslavnimi verniki in katoličani izboljšalo. Metropolit Atenago-ra jo že tedaj poudarjal, da moramo v Kristusu gledati na to. kar nas združuje, ne kar nas ra:-dvaja.
Ko je bil imenovan za nadškofa v Severni in Južni Ameriki, jt Preuredil grško pravoslavno Cerkev, ki je tedaj rastla in iskala Poti do sedanje oblike, ki ji je Ate-Pägora položil trdne temelje. Usta-P°vil je svojo bogoslovno šolo in v Manhattanu nadškofijo, kjer ■j6 še zdaj. V Združenih državah -le začel spoznavati protestantske Cerkvene skupnosti in iskati z nji-dobrih odnosov. Bil je tudi
v prijateljski zvezi s kardinalom Spellmannom.
Nadškof Atenagora je tako dobival, preden je bil izvoljen za ekumenskega patriarha, svetoven pogled na vse verske skupnosti. Spoznal je, da je naslov ekumenskega patriarha združen z nalogo, da pospešuje edinost vsega pravoslavja in edinost vsega krščan stva. Na to svojo vzvišeno cerkveno službo se je pripravljal z bogatimi skušnjami, ki jih je dobil v dušnopastirskem delu, z globoko vero in veliko ljubeznijo do Cerkve.
S tem duhom je patriarh Atenagora pripravljal in sklical zborovanje vsepravoslavne Cerkve na Rodosu. Prvo zborovanje je bilo septembra 1961. Novembra 1967 je patriarh ustanovil in vodil v Chambesy zlizu Ženeve Osrednji pravoslavni svet ekumenskega patriarhata. V tem Osrednjem sve-
tu je bilo pozneje (leta 1968) IV. zborovanje vsega pravoslavja, na katerem so določili, da bodo pripravili sveto in veliko zborovanje vsega pravoslavja. Tako je bil eden največjih naporov patriarha Atenägora kronan s popolnim uspehom.
Zedinjenje vseh kristjanov, prav posebno obnovitev edinosti med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, je bilo upanje njegovega življenja. „Ohranili smo Gospodov kelih, pa smo kljub temu razdelili Kristusa.“ Patriarh se je trudil, da bi prepričal vernike, pastirje in bogoslovne znanstvenike svoje Cerkve in vseh drugih Cerkva, da je potrebno premagati vse težave, da bi spet dosegli edinost. „Odpustiti moramo žalitve do sedemdeset sedemkrat in biti edini med seboj,“ je bila skupna izjava papeža in patriarha, ko sta se srečala v Jeruzalemu. Skupna srečanja v Jeruzalemu, v Carigradu in Rimu papeža in patriarha so zapečatila in potrdila bratstvo obeh Cerkva. To bratstvo je znova odkrila luč Svetega Duha; izražali so ga uradni nagovori, zasebni razgovori in javni govori pred božjim ljudstvom. Razodevala so ga tudi značilna dejanja, kakor zamenjava naprsnega križa, keliha in skupna molitev. Papež Pavel VI. in patriarh Atenägora sta molila v grščini in latinščini svetopisemsko besedilo Jezusove duhovniške prošnje.
Patriarh in papež sta skupno
izvršila dela, ki so zapustila trajne sledove v zgodovini Cerkve Med temi deli je brez dvoma najznačilnejši njun odlok, s katerim sta izbrisala iz spomina in iz Cerkve izobčenja, izrečena leta 1064. To dejanje je naredilo na božje ljudstvo -— tako v Carigradu kakor v Rimu — velik vtis. Verno ljudstvo se je veselo svojima višjima pastirjema zahvaljevalo za ta nepričakovani odlok. Od tedaj naprej ni bilo več nobenega zadržka, da bi se Cerkev v Rimu in Cerkev v Carigradu ne mogli med seboj imenovati sestri. Listina, ki so jo leta 1971 objavili v Rimu in v Carigradu pod naslovom „Tomos Agapis“, je prepričljiv dokaz za to.
Od tedaj je patriarh v ponol-nem soglasju s svojim „starejšim
bratom“ papežem učil, da je skupni cilj, ki so ga iskali in pričakovali kot dar božji, popolna skupnost obeh Cerkva v skupni veroizpovedi in v skupni udeležbi Gospodovega keliha. V poslanici, ki jo je patriarh poslal v božiču 1966 panežu, pravi: „Križ in kelih sta bila darova, ki sva ju izmenjal-'1 ob srečanju in istočasno molil1 tole molitev: Gospod usmiljenja-podeli čim prej mogoče našima svetima Cerkvama, vzhodni in za' hodni, milost, da bi znova skupim obhajali Evharistijo in se sne*-skupno udeleževali uživanja ni1'-nih darov... Skupni kelih žari n'1 obzorju Cerkve.“
Priredil Gregor Mal'
3.	N Dvaindvajseta navadna nedelja
Prvo berilo: Božja beseda vznemirja preroka. Drugo berilo: Tudi naše telesno življenje bodi daritev. — Evangelij: Odpo ved nas privede k Jezusu.
Sv. Gregor Veliki, papež in cerkveni učitelj
8. P Rojstvo Device Marije, praznik
10. N Triindvajseta navadna nedelja
Prvo berilo: Prerok je Bogu odgovoren za grešnike. Drugo berilo: Ljubezen je spolnitev postave. — Evangelij: Brate je treba klicati k spreobrnitvi.
13.	S Sv. Janez Zlatoust, škof in cerkveni učitelj, obvezni god
14.	č Povišanje svetega Križa, praznik
15.	P žalostna Mati božja, obvezni god
16.	S Sv. Kornelij, papež, in Ciprijan, škof, mučenca, obvezni god
17.	N Štiriindvajseta navadna nedelja
Prvi berilo: Odpuščajmo bližnjemu, da nam bo odpuščeno. Drugo berilo: Vedno smo božja last. — Evangelij: Odpuščanje nima meje.
Sv. Robert Bellarmino, škof in cerkveni učitelj.
19. P Sv. Januarij, škof in mučenec, neobvezni god 21, č Sv. Matej, apostol in evangelist, praznik
24. N Petindvajseta navadna nedelja
Prvo berilo: Bog sodi drugače kot ljudje. Drugo berilo: Kri stus je smisel življenja. — Evangelij: Bog je boljši kakor človek.
26.	T. Sv. Kozma in Damijan, mučenca, neobvezni god
27.	S Sv. Vincencij Pavelski, duhovnik, obvezni god
28.	č Sv. Venceslav, mučenec, neobvezni god
29.	P Sv. Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli, praznik
29. S Sv. Hieronim, duhovnik in cerkveni učitelj, obvezni god
Nova pota Cerkve v Čilu
Podoba Cerkve se spreminja. Te besede velikokrat ponovi škof Fernando Ariztia, od 1967 prvi odgovorni pastir zahodnega dela Santiaga. V Čilu je versko stanje naroda približno na isti stopnji kot v vsej Južni Ameriki. Ljudje so krščeni, niso pa v veri poučeni in skoraj nimajo stika s Cerkvijo.
Škof je hotel spremeniti obličje Cerkve. Potrebno je zbližanje med Cerkvijo in ljudstvom. Predvsem je treba iti med delavski sloj, ki sestavlja pretežno večino tega dela mesta. On sam je takoj šel stanovat v leseno hišico ne daleč od cerkve lurške Matere božje.
Ko so se 1. 1968 začela slovita zavzetja zemljišč, je bilo škofu jasno, da mora biti Kristus prisoten med reveži, ker drugače jih bodo vodile lažne ideologije.
Kaj so bila ta zavzetja, „tomas de terreno“?
Velike skupine družin brez lastnega stanovanja so, organizirane po komunistih, zavzemale privatne predele, vinograde, njive in tam postavljale šotore ali lesene lope. Prvo tako taborišče se je naredilo na zemljišču, lasti nadškofije, v neposredni bližini elektrarne Endesa. Orožniki so sprva skušali razgnati zavzemalce, a ljudje so kljubovali. Prvo zimo so prestali v dežju in blatu do kolen, pod stolpi visoke električne
/
napetosti. Več malih otrok je umrlo za pljučnico. Prvi teh malih žrtev je bilo ime Herminda. Vsa soseska je sklenila, naj se bodoče naselje imenuje po njej.
Državno podjetje za gradnjo stanovanj je 1. 1969 zemljišče res razlastilo in razdelilo med to skupino družin. Tako imajo vsak svojo hišico in državi plačujejo obrok za zemljišče.
Semkaj se je v začetku 1. 1970 preselil škof Ariztia. V najeti, preprosti leseni hiši živijo trije duhovniki, med njimi škof. Sovražno okolje se počasi spreminja.
Ob naselju Herminda so začela rasti mnoga druga. Največje šteje tri tisoč družin. Vse to daleč od središča mesta, daleč od župnij. Občina, ki ima veliko takih naselij, je naenkrat narastla na 350.000 prebivalcev. To je Las Barrancas, imenovana občina-spal-nica, ker nima virov zaslužka. Ni tovarn, ni nobene industrije, so sama delavska naselja.
Škof je imel svoj načrt: v vsako naselje je treba prisotnost Cerkve. Duhovnikov ni veliko ali pa se težko približajo ljudem. Zato se mora pastoralno delo izročiti redovnicam. Že od 1. 1967 so nekatere skupine treh ali štirih redovnic začele živeti po naseljih-Ponavadi vsaj ena dela v kakšn' službi, druga skrbi za hišo, vse
pa sc udejstvujejo v apostolatu. Daljša priprava staršev na krst otrok, priprava na zakon, vodstvo niater katehistinj, mladinske skupine, priprava na birmo, sestanki z družinami, začetna formacija odgovornih laikov; kjer ni duhov-»ika, tudi delitev sv. krsta — to je njih naloga. Duhovnik pride 1 enkrat na mesec za sv. mašo.
Škof je v stalnem stiku s skupinami, obiskuje naselja. Podpre vsako novo udejstvovanje v dobro ljudem, se razgovarja z vsemi. Ni-ma pa stikov z oblastmi in se ne vmešava v politiko. Skrbi raje za bolj temeljito formacijo laikov, da ®e usposobijo za odgovornosti v Cerkvi in v družbi.
Organizira skupna srečanja pastoralnih skupin, tečaje, duhovne vaje. Priprava poročenih diakonov v vsem Santiagu je njegova naloga. V nekaj letih se je duhovno stanje v škofiji spremenilo.
Ko se je leta 1969 vršila ško-^‘jska sinoda, so zborovanja vodili trije laiki-delavci in en duhovnik. škof je le sinodo začel z godnim govorom, med razprava-'nl pa je sedel med drugimi na kaloriji in poslušal debate. Njego-v° spoštovanje do mnenja drugih pridobiva zaupanje in sodelovanje. Precej politizirani duhovni-1 hočejo pastoralno delo narav-,ati na določen tir, a škof z veli-niodrostjo ohranja pravo smer n veliko večino vernikov in pasto-^nlnih skupin. Zato se ti posamez-duhovniki znajdejo sami, ker
tudi večini kristjanov že sama beseda politika ni všeč.
In bogoslužni prostori? V vseh teh novih naseljih ni nobene cerkve. Sestanki kristjanov, sv. maša, krst, vsa bogoslužna opravila se vrše v učilnicah vaških šol, v zasebnih hišah ali v poslopju soseske. Nekatera naselja imajo leseno lopo za bogoslužje.
Zakaj se ne grade cerkve? Prvi vzrok je v tem, da nočejo več prejemati od drugod denar za gradnjo, ker ljudje ne cenijo nekaj, za kar oni sami niso nič žrtvo-
vali. Drugo je pa sklep sinode, naj se ne gradijo nove kapele ali cerkve, ko je pa toliko ljudi v tem predelu brez strehe. Ponavadi kristjani želijo cerkvico, a škof je mnenja, da nič ne pomaga imeti kapelo, če bo samo za otroke, odrasli pa bodo ostali brezbrižni kot doslej. Zato imajo pastoralne skupine usmerjeno delovanje predvsem v čim večji stik z družinami in skrbe, da živijo na isti življen-ski ravni kot njih sosedje. Cilj dela je postopna ustanovitev in rast krajevne cerkvene občine, kjer bodo laiki odgovorni za krščansko bogoslužno življenje skupnosti po naseljih. Duhovnik bo imel vlogo duhovnega vodnika in srednika med Bogom in ljudstvom po sv. Evharistiji in po zakramentu pokore.
Delo za večjo odgovornost laikov odgovarja duhu koncila, obenem je rešitev krščanstva v tej deželi, kjer je že treba znati živeti v velikem pluralizmu, kjer krščanska izročila nimajo moči pred pritiskom novih ideologij. Kristjani večkrat na svoji koži čutijo, da ni tako lahko biti kristjan. Zato ni odveč geslo: treba je plavati proti toku. Edinost v veri teh malih sku{pin vernikov bo zmožna premostiti preizkušnje ter ustvariti evangeljsko ozračje v Cerkvi, kjer zavzema škof v resnici vlogo pastirja po zgledu Kristusovem, ki je prišel, da bi stregel in dal življenje za brate (Mt 20, 28).	g y_ gkrkec
OD TU IS TAM
Pojasnilo
Med tuebinškim profesorjem pastoralne teologije Greinacherjem m nemško škofovsko konferenco je prišlo do napetosti zaradi neke Grei-nacherjeve izjave glede splava. Vodstvo konference je sedaj sporočilo, da je Greinacher zadevo primerno pojasnil, kar so škofje sprejeli kot opravičilo, ki omogoča profesorjevo nadaljnje sodelovanje v cerkvenih ustanovah.
Preveč zastarelo stališče belih
Zastopnik komisije za pravičnost in mir škofije Johannesburg v Južni Afriki je pri vatikanskih uradih obtožil škofa Hugha Boyla, da ima do vernikov črne rase „značilno zadržanje belcev“. Že leta 1970 je skupina črnskih duhovnikov v tej deželi izpovedala, da jih imajo za duhovnike „druge vrste“. Med 2f> škofi je dejansko samo eden črne rase, medtem ko ima 17.000 belih v deželi kar 25 škofov. Napetost med belimi in črnimi prebivalci Južnoafriške unije se čuti torej tudi n» cerkvenem področju.
Smrt med konferenco
Med letošnjo konferenco poljski-1 škofov na Jasni gori v Čenstohovi )e nenadoma umrl 76-letni poljski ško Kazimierz Kowalski iz Chelmna.
Kardinal Mindszenty papežu
Kardinal Jožef Mindszenty je 27. septembra 1971 na podlagi posebnega dogovora med Svetim sedežem in madžarsko vlado zapustil madžarsko zemljo in odšel v Rim.
Februarja 1949 je madžarsko sodišče obsodilo kardinala Mindszentyja na dosmrtno ječo. Prenašal jo je do znanih dogodkov leta 1956. Ob vstaji je bil osvobojen. A ta svoboda je trajala le nekaj dni. 4. novembra 1956 se je umaknil v hišo diplomatskega zastopnika Združenih držav Severne Amerike in tam živel do 27. septembra 1971.
Iz Madžarske je odšel na Dunaj. Tam ga je že čakal nadškof Casaroli, tajnik za javne zadeve. V Rimu ga je najprej sprejel kardinal Villot, papežev državni tajnik, nato pa sam sv. oče.
Vendar kardinal Mindszenty ni mogel ostati v Rimu. Po par lednih je odšel v Avstrijo, da bo tako bolj blizu Madžarski, ki jo je tako ljubil in za katero je toliko trpel.
Krdinalovo trpljenje in njegovo duhovnost pa lepo ponazario pismo, ki ga je Mindszenty pred „osvoboditvijo“ poslal Pavlu VI.
Junaška zvestoba Cerkvi. „Želim zvesto vršiti svoje poslanstvo, ki Pa imam kot nadškof in primas. To je bila moja želja, ko sem oznanjal "resnico in branil pravice Cerkve in ko sem v dolgih in pogosto trpljenja polnih nočeh fizično in moralno veliko trpel. Z globoko vero v nadnaravno vrednost trpljenja sem molče nosil križ, ki mi ga je naložila l>ožja Previdnost. Ko sem z vso vestnostjo presodil dolžnosti, ki mi jih nalaga moja služba kot škofa in kardinala, sem z namenom, da dokažem svojo nesebično ljubezen do Cerkve, obenem pa tudi da naredim konec težavam, ki sledijo iz dolge in vedno velikodušne gostoljubnosti, sklenil zapustiti poslaništvo Združenih držav Severne Amerike. Želim "Preživeti preostali čas svojega življenja na madžarskih tleh, sredi mojega dragega ljudstva, kljub težkim razmeram, v katerih bi moral živeti.
Če pa bi to ne bilo mogoče zaradi pritiska, ki je bil izvajan proti meni ali pa zaradi važnih interesov Cerkve, sprejemam tudi najtežji križ mojega življenja: pripravljen sem zapustiti svojo domovino, da v izgnanstvu nadaljujem življenje molitve in pokore za Cerkev in za »voj narod.
Sodbo o čistosti mojih namenov, o resničnosti mojih besed in <■ Pravilnosti mojih dejanj prepuščam Bogu in zgodovini. Darujem svoje trpljenje kot žadostilno žrtev za Cerkev in za moj narod. Ne zanašam se na človeško pravičnost: samo Boga prosim, naj mi podeli svojo mi-"st. Molim za svet pravičnosti in ljubezni. Iz globine svojega srca '‘dpuščam vsem svojim sovražnikom."
I.	I.	(Nadaljevanje-)
17.
Mamino pismo mi je tako priklicalo vedre spomine iz otroških let.
A takrat je bila mama še mlada in močna. Nekako v tistih letih je o njej dejal Pelkotov Jožek, občinski norček iz sosednje fare: „Planinka je debela, kot bi pada požrla.“ Večkrat je ta norček prihajal naokrog; ni bil prav pri pravi pameti; nekateri pa so govorili, da je bolj navihan kot neumen in mu tako potepuško življenje bolj godi. Povsod so se mu smejali, ker je vedno kako norčev-sko duhovito uganil. Nisem razumel in še danes ne, zakaj naj bi bil kdo debel, 'če je gada požrl. A norček ima pač svojo pamet.
Da bi mama bila kdaj posebno debela, se tudi ne spomnim. Zakaj zame sta bila takrat samo
dva razreda ljudi:	gospodujoči
razred odraslih in stiskani razred otrok; drugih razlik nisem toliko videl in so se mi zdeli vsi odrasli precej enaki, naj bodo debeli ali suhi, visoki ali nizki — bili so odrasli in niso spadali v naš razred.
Tako je bilo v mojih otroških letih. Pozneje pa vem, da mama ni bila debela, ampak precej zgarana in suha; saj je obleka tako ohlapno visela na njej.
Ko se ji je začela oglašati starost, jo je nenadoma nekaj prizadelo, kot lahka kap, ki pa se je od nje popolnoma pozdravila. Zdravnik ji je namreč ugotovil visok krvni pritisk. Odtlej dolga leta, do smrti, ni več uživala vina, kar je bilo za njene razmere ob delu in žeji precejšnja žrtev. Ko so drugi pili vino, si je ona gasila žejo s kakim čajem, pomarančo ali limono. In pa diete se je morala, držati pri hrani.
Sedaj pa je prestopila že sedemdeseto leto in moqno je začela pešati.
Brat mi o tem piše (24. aprila) : „Iz Tvojega pisma vidim, da si v skrbeh zaradi mame. Mamino stanje je tako, kot je bilo: ležijo ne, hodijo, po malem tudi delajo, drugače so pa zelo slabotni in govore: ‘Le kako to, da nimam nobenega veselja do dela!’
Zdravila bodo morali kar rabiti. Za poskušnjo so jih opustili dva dni in so bili tako slabi, da niso mogli po hiši do vrat, kar opotekali so se.“
Tudi mama sama govori o tem v svojem pismu (7. maja): „Teh sedem dni sem šla vsak dan na Poljane k šmarnicam. Zdaj ko je bolj topel zrak, sem kar bolj zdrava. Zdravila so le za silo in jih ne uživam rada, imajo vsaka strup v sebi; veliko dam na domače tav-žent rožd in kamilice. Lahka dela lahko delam; le tako sem slabotna, kar na dve uri moram kaj zaužiti, na dan pa eno uro počivati, to mi veliko pomaga.
Aprila sem šla včasih v gorico vezat trte. Oni dan sem komaj domov prišla, žejna nič kako; vzela pomarančo, da si bom žejo pogasila, pa sem kar zaspala. Zdi se mi, da preveč razkošno živim. Koliko sem v tem času pomaranč in limon imela. Zdaj šele spoznam, da me imajo vsi radi, pa
vendar sem se naveličala živeti; saj imam že malo mojih let ljudi, so že skoraj vsi pomrli.
Za zdravje ni treba prositi; naj se božja volja zgodi.
Vidim danes ljudi, kako bi radi samo dobro živeli in se križa bojijo, in nobenega petja ne slišim. Tudi jaz sem imela hud križ. Ko so nas partizani gnali v begunstvo, nismo vedeli za pot; smo zašli v kočevske gozdove. Strašno je bilo. Po takih strminah smo se plazili, da je bilo strah. Jaz sem začela pa peti: ‘Marija, pomagaj nam vojskini čas, na tebe ozira se vsak izmed nas. Marija, vse ljudstvo ječi, Marija, pomagaj nam ti!’ — kolikor sem mogla z močnim glasom. Partizani pa hudi!“
Čez teden dni mama nadaljuje in konča to pismo: „Danes, 15.
Farne cerkev sv. Trojice in na levi šola, oboje porušeno v Revoluciji
maja, nadaljujem. Med tem časom sem se popolnoma pozdravila. Je bilo nekaj lepih dni. Sem tri dni listje grabila. Čutim, da ti veliko prosiš za zdravje in za vse, da bi bilo vse dobro pri hiši.
Tako čudno že pišem. Zime se že zdaj bojim.“
Mati je vse življenje bila tako skrbna in se je s preveliko zaskrbljenostjo gnala pri delu. To odseva š<? tudi iz drugih njenih pisem: „Pomagala bi si k zdravju, če ne bi imela nobene skrbi, da bi kar takovendan živela in da se ne bi v nobeno delo zakopala. Pa me je sedaj poleti spet napadlo ; sem se spozabila, ko sem predolgo delala na vročem soncu.
Vsak dan mislim nate kakor na vse.“
In v drugem pismu spet: „Če malo delam, sem kar zdrava. Če se pa s silo zaženem v delo, mi pa zelo škoduje.
Večkrat mislim nate kakor na vse moje člane.
Lepo pozdravljen in blagoslov pošljem iz naše cerkvice.“
Taka je bila mati do smrti: polna skrbi, da sc vse potrebno delo v vedu opravi. Še na smrtni postelji jo je skrbelo, da ne bi domači preveč časa izgubili zaradi njene bolezni in kadar bo umrla.
Ata, ki je bil prvi odgovoren za vse gospodarstvo, je bil prav nasprotno glede tega vedn^> miren, tudi sredi največjega dela. Takrat je včasih v najhujši poletni vro-
čini po kosilu celo rad legel in za uro ali vsaj pol trdno zaspal. Mama pa je katerikrat bila zelo huda: „Največ dela je, ti pa sredi dneva spiš!“ Ata se je pa zadovoljno smejal, češ da bo tako še več naredil.
Isto se je pokazalo pri gospodarstvu sploh. Mati je bila bolj zaskrbljena glede prihodnosti in je gledala na vsak dinar. Ata je bi! brez posebnih skrbi, vsaj kazal jih ni, in ni toliko gledal na denar, ko je kupoval. Ni izbiral, ni se pogajal in je plačeval velikodušno.
Iz svojih študentovskih let se spomnim dogodka, ki govori o skrbeh naše mame.
Za praznik sv. Štefana po božiču in za ponedeljek po veliki noči je bila navada, da so vabili drug drugega sorodniki, prijatelji in znanci na obisk popoldne v zidanico. Na praznik sam ne, takrat sc je moral vsak držati doma. Tako smo ta dan navadno imeli goste popoldne v zidanici, sedaj te sorodnike ali prijatelje, sedaj druge, kjer sem bil kot študent vedno tudi jaz.
To so bili zelo prijetni popoldnevi, ure veselja, prijetne prijateljske družbe, vesele pesmi, p' tudi modrih, pametnih razgovorov, poleg šale, ki seveda tudi ni manjkala. Tisti dan je bila z nami družina moje tete, mamine sestre. Njenega moža, ki smo ga vsi klicali za Gluščevega strica, sm0 otroci zelo radi imeli in bili ved-
no veseli njegovega obiska. Bil je veder, vesel, prijazen in tako je znal lepo pripovedovati, zlasti o svojih doživetjih z ruske fronte v prvi svetovni vojski. Bil je že močno plešast, čeprav še ni bil star. Ob tem sem se vedno spomnil ruskega mraza. Zakaj ta je bil kriv, da je bil že mlad revmatičen in je zgubil lase. Če je pa kot vojak utrujen kar na tla legel in zaspal, tudi če je bilo v snegu ali ledu, tako da je imel plašč primrznjen k ledu, ko je hotel vstati. In kako je znal peti ta stric — kot bi zazvonilo, ko se je on oglasil s svojim baritonom.
Pogovor je takrat v zidanici nanesel tudi na cerkev in na naše nedelje. Pa je dejal ta dobrodušni stric: „Jaz se v nedeljo tako odpočijem, ko grem k maši. Kakor hitro prestopim cerkveni prag, pozabim na vse skrbi in molim.“
„O, srečni človek,“ se je tedaj oglasila naša mama, „jaz pa tako težko molim, ker me vedno skrbi motijo.“
„Uboga mama, ki ima toliko skrbi“, se mi je takrat zasmilila. In sem šele takrat razumel nje-no nekdanjo tožbo, da ji skrbi včasih ne dado spati. Prej se mi jo to zdelo nerazumljivo.
Ko je izgubila vse in je s pre-°stalo družino blodila brez poti po temnih kočevskih gozdovih, pa je hot pozabila na vse. Zatekla se je spet k pesmi: „Marija, pomagaj oam vojskini čas“...
V drugem pismu mati govori o
starosti in kako takrat včasih želja po delu še raste. Svojo izkušnjo pojasni z dogodkom, ki se je zgodil doma pri sosedovih (21. marca).
„Zame je najlepši čas, ko gre na pomlad. Kakšna mrzla sapa mi strašno škoduje. Tako je lepo v vinogradu delati; sem največ vse sama privezala. Včasih pa sem tako zanič; starosti se res ni treba veseliti.
Petkova mati so zdaj nazaj, ko je bila taka suša, na starini kurili zraven hoste; pa je ogenj v hosto ušel in so najbrž gasili in so tam zgoreli, triinosemdeset let stari. Taka je s starim človekom, ki ne more mirovati; človek ima take želje, da dela še bolj ko mlad. Hčerke so strašno žalostne in pravijo: Deset otrok so zredili, pa ni bilo nobenega zraven, da bi jim dal kapljo mrzle vode.
Bog blagoslovi delo Tvoje. Ni je večje sreče za farane, kakor če dobrega duhovnika dobijo.“
V bratovem pismu na koncu napiše nekaj besed tudi mama. Pravi, da v vseh težavah računa na mojo molitev ''20. avgusta): „Tudi jaz se oglašam, da sem zelo
•	zanič; ne zdržim celi dan pokonci ; močne hrane ne morem uži-
•	vati, edino samo do navadnega kruha imam apetit, da je vsaj tri
; dni star pa zelo zapečen: to me j drži pokonci. Čutim, da Ti pro-| siš zame, da sem vsaj tako, da | mi ni treba ležati; vsaj lahka dela t lahko delam, to je moja zabava.“
Karel Mauser o slovenski knjigi
Vem, da ljubezen do slovenske knjige tudi med vami peša prav kakor med našo mladino v Ameriki. Pri nas bolj kakor pri vas. To se pozna v izražanju, v oblikovanju misli in v pogovorih. Kdor opusti branje, temu počasi opeša besedni zaklad. In je navadno tako: ko mlad človek začuti, da dela napake v govorjenju, pride v zadrego, počuti se nesigurnega in kaj kmalu domačo besedo zamenja s tujo, v kateri je bolj doma in v kateri se hitro in lažje izrazi.
Slovenska knjiga je ena največjih vrednot, ki jo imamo v tU' jini. Odkriva nam domači izraz in slovensko dušo, odkriva nam tudi svet, v katerem zdaj živimo, toda skozi prizmo slovenskega čutenja. To je tolikšna vrednota, da je tudi mlad človek ne bi smel zavreči.
V tem aritmetičnem svetu je bolj kot kdaj potrebno, da znamo podoživljati, da se znamo s čustvom stikati življenja, ki navidezno monotono teče skoz nas in mimo nas. Dejansko te monotonosti ni, le zaradi nerazvitega čustvovanja se nam tako zdi. Življenje v resnici ni monotono, narobe, je kalejdoskop utripanj, vzponov, padcev, depre sij, obupa in kesanja — toda vse to je skrito v človeški duši, v moji in vaši. Odkrivanje tega je delo skrbnega pisatelja, branje pa je vaja duha, da zna vse to podoživljati.
Prav zavoljo tega, dragi prijatelji, je branje tolikega pomena.
Prvič: Spoznavanje izražanja. Lahko občutite jutranjo ali večerno zarjo, pot skozi gozd, hojo čez travnik v cvetju zelo fotografsko. Vidite vse, v natančnih obrisih. Slikar bo taiste slike prenesel na platno, točne bodo in vendar vam slika pokaže nekaj več. Prelivanje barv, občutenja, živost — dušo okolja, tisto, kar je v vsaki, še tako navadni stvari. Prav to dela pisatelj z besedo. Slika, odkriva dušo,
barva, spreliva sebe v ljudi in v naravo. Odpira ti oči, te vodi od značaja do značaja, odkriva tebe samega, čutiš, da si ti tudi ti, da si delček tega velikega življenja pa vendar sam zase celota, ki doživlja celo življenje v sebi z isto elementarno silo kakor velika skupnost.
To je moč knjige, moč pisane besede. Zavoljo tega je tako važno, da ne berete knjig samo zavoljo zgodbe. Brati jo morate skozi značaje ljudi, ki v knjigi nastopajo, zavoljo posebnih duševnih razpo loženj, ki jih ti ljudje imajo. Le tako branje vas bo bogatilo, vas tr-Kalo iz stanja, v katerem danes toliki živijo.
Slovenska knjiga je v stiski. Nisem mislil, da se bo med nami tako brž zgodilo, toda prišlo je obdobje, ko že več ne poslušamo njenih prošnja. Kaj bo, ko odide rod, ki je rad bral, ki je iz knjig dopolnjeval v duši to, kar mu je trdo življenje vsak dan sproti odvzemalo? Ne dajte, dragi prijatelji, da v vas ostane samo še lupina duše, ne dajte, da bi ob vsej zunanji moči hodili skoz to življenje znotraj mrtvi. To so knjige, slovenska beseda, to so potočki, ki feko iz osrčja tistih ljudi, tistih pisateljev, ki žele, da bi se človek tudi v tem stoletju znal nasloniti na človeka, ga znal razumeti in Postal boljši in plemenitejši.
Karel Mauser
V šaljivem prizoru „Ob prihodu v Argentino“ so na žegnanju v Slovenski hiši nastopili ge. Marjana Marn in Radojca Šušteršič, gdč. Mojca Willen-Part in gg. Maks Borštnik ter Stanko Jerebič. Prizor je napisal in tudi režiral g. Marijan Willenpart
Nedolžno prijateljstvo
Karel se je poročil pred dvema letoma, vendar njunemu zakonu jt' manjkala novost, ker sta si že pred poroko vse dovolila. V zakonu nista našla nobene pobude in počasi sta se oddaljevala drug od drugega. Medtem je prišlo do nedolžnega prijateljstva.
Karel je bil zaposlen kot glavni tajnik važnega trgovskega podjetja-Imel je dobro plačo in zaradi važnosti svojega položaja je moral biti vedno dobro oblečen. V svoji pisarni je potreboval uradnico. Poslali s° mu Julko, mladenko devetnajstih let. To je bilo njeno prvo službene mesto. Pred kratkim je z odličnim uspehom končala trgovsko akademij0 Poleg znanja je bila še lepa. Imela je ljubko postavo, njen obraz i° izžareval žarno mladost. Do sedaj je doživela le srednješolsko ljubezen z bivšim sošolcem. V resnici je te stvari niso skrbele. Samo p°' milovalno se je smejala, kadar je srečala svoje prijateljice in prija* telje, ki so se sprehajali zaljubljeno objeti. Kako bi se mogla tak° zgodaj za vedno navezati na neko osebo. Kadar je šla na ples, ji j*' seveda ugajalo, da so jo občudovali. Na zabavah se je tudi šalila s fanti, vendar je to storila na tak iskren način, da ni nihče mog<’1 misliti, da bi delala to iz kakega slabega namena. Res, Julka je bila dobra, prijetna in očarljiva deklica.
Ni je skrbela ljubezen, mislila je namreč, da ima zato še čas in (1a se mora najprej izpopolniti in utrditi v svojem poklicnem delu.
Ker je bila zelo zmožna in se je za delo zanimala, so jo nastavil kot Karlovo tajnico.
„Če bo šlo tako naprej, boste kmalu moja naslednica,“ ji je Ka-rel smehljaje prerokoval. Pogledala ga je z nevernimi očmi.
„In vi, kaj boste pa vi?‘ ga je vprašala.
'„Jaz bom postal šef podjetja,“ se je šalil.
„Oh,“ ji je ušlo, vendar se je hitro obvladala.
„Kaj ste hoteli reči?“ je hotel vedeti.
„Nič, nič posebnega.“
Hotela je reči, da bi ji bilo zelo žal, če bi on odšel iz pisarne, da bi ga zelo pogrešala, vendar je molčala in samo stresla svojo svetlolaso glavo.
Nekaj dni za tem je prihajal Karel v pisarno z žalostnim obra* zom. Njegove oči so bile motne, brez bleska, ustnice so imele grenko Potezo, kakor da bi zamolčal globoko bolečino, ki je ne more po-Vedati. V takih trenutkih ni z nikomur slabo postopal, vendar njegovo vedenje je bilo drugačno kakor sicer. Julki se je smilil, kadar ga je ^idela žalostnega, vendar ni mogla razumeti vzroka tega vedenja. Sai lo bil njen šef vendar zdrav in je imel mlado in lepo ženo. Ni bil sre-čon z njo? Ni z vsakim dnem rasla njegova sreča?
Včasih, kadar ji je podal kake tiskovine, sta se njuni roki slučajno za trenutek dotaknili, takrat je Julka čutila, kakor da bi elek-Nčni tok šel skozi njeno telo. Čuden, nepoznan občutek se je zbujal v P jenem srcu.
Nekoč jo je prijel za roko in ji rekel:
„Kako lepe roke imate, Julka.“
V zadregi se je nasmehnila in mu umaknila roko. Potem je bil ^°pet resen in zadržan, kakor so po navadi tovariši v pisarni. Nekega 'ne jo je vprašal:
„Kaj delate v prostem času, Julka?“
Pogledala ga je skoraj prestrašena, potem se je obvladala in na-SlPehnila.
„Nič posebnega. Ponavadi ostanem doma pri mami in ji poma-kam pri gospodinjstvu. Moj oče je umrl pred leti, tako da jaz delam mPmi družbo.“
„Ah, seveda, razumem.“
„Kaj hočete reči?“
„Nič.“
Nekaj dni potem jo je povabil na sladoled. Trenutek je omahovala.
„Zakaj ne bi bila bolj odprta in prijateljska med sabo? Zakaj se ne bi poveselila kakor prijatelja?“ ji je rekel.
Šla sta v slaščičarno in ona je izbrala sladoled. Medtem, ko sta sedela pri mizi, je sladkoben glas pel: „Tako zelo sem zaljubljen.. ■<< „Zdi se, kakor da ne znajo nič drugega,“ je rekla Julka in z zaničevanjem pogledala zvočnik.
„Kako?“ je vprašal on z nedolžnim izrazom na obrazu. Včasih se je vedel kakor velik otrok.
„Ah tista pesem, vedno ljubezen, ljubezen,“ je rekla ona smehljaje „R^s je,“ je pritrdil on. „Tudi meni se zdi neokusno govoriti takoj o ljubezni, kakor da ne bi mogli nekoga spoštovati in ceniti kakor prijatelja, posebno še, če so tovariši pri delu. Ko sva že pri tem» kako se počutite na svojem službenem mestu?“
Nasmehnila se je.
„Kdo se more počutiti slabo v vaši pisarni?“
Nekaj je zamrmral in potem utihnil. Naenkrat se je zdelo, kakot' da bi nekaj v njem ugasnilo. Njegov obraz se je pomračil in užalostik „Kaj vam je?“ je vprašala Julka. Takoj ji je bilo žal, da je spregovorila.
„Nič. Dobro mi je,“ je odgovoril omahovaje.
„Seveda, kako vam ne bo dobro.“ Julka se je poskusila nekoliko ponorčevati, da bi rešila neprijeten položaj. „Imate dobro službo z možnostjo napredovanja, mlado in simpatično ženo, ki vas ljubi i’1 razume, kaj še hočete... ?“
Naredil je kretnjo, kakor da nekaj odklanja, ali da ga nekaj moti-„Res je, veliko sem dosegel, imam dober položaj, mlado ženo, k’ izžareva ljubezen in razumevanje, pa pustiva to,“ je naenkrat rekd in takoj nadaljeval: „Gospodična Julka, do sedaj nisem o tem nikol* govoril in tudi ne bi mogel, razen s tabo, Julka.“
Zardela je in hotela odkloniti, pa ji ni pustil do besede.
„Vem, kaj mi boš rekla, ženo imaš. Navsezadnje mislim, da res ne zanima, če imam skrbi, če mi je včasih, da bi v trenutku vse pustil in ušel kamorkoli. Kaj te to briga kajne?“
„To...?“ je skoro vzkliknila.
„To?“ Njegove oči so gledale, kakor da bi prosil usmiljenj6, „Povej mi,“ kakor da bi bilo od njenih besed odvisno njegovo življenj6, „Ne, ni res, da me nič ne briga, gospod.“
„Kliči me Karel, saj se poznava že več mesecev. Prosim, reci hi' Karel.“
„Dobro, Karel,“ ga je ubogala.
Položil je svojo roko na njeno.
„Zakaj mora biti življenje tako? Res ni rešitve? Julka, ti mi lahko pomagaš v tej krizi. Samo malo razumevanja in človeške ljubezni, kor samo izvrševanje dolžnosti je mrzlo in mi nismo le stroji.“ Smehljaje mu je prikimala.
„Res je, nismo stroji. Lepo ste povedali in razumem vas.“
„Ne reci mi vi, tikaj me.“
„Da,“ je omahovaje pritrdila ona. „Zelo dobro te razumem, Ka-^ol. Ne vidiš, da nisem ravnodušna do tebe. V resnici čutim to že od dne, ko sva se spoznala.“
Otto Goldman — Mt. M.	(Se nadaljuje)
mlaöinsRa pošta
Pisatelj Mauser
meti nami
Meseca aprila je bil med nami, p > SeWo med mladino, pisatelj Kare! Mauser iz ZDA- škoda, da mnogo *«ntov in deklet ne pride zraven, na naša srečanja. Opazila sem ob tem fpsnico, da človek sprejme marsikaj *‘lnio ])o živem izročilu, posebno čn Posrednik znana, a nepredomača
"soba.
Res škoda za vse, ki niso spozna-1 Pisatelja M'auserja osebno. Ven-koliko si jih pa povabita ti s Seboj, na srečanja z njim?
Raj nam pomaga obžalovanje, čr Mčesar ne storimo za svoje bližnje Bolj kot tisti, ki ne pridejo zra-
ven, ste mogoče krivi vi, ki pridete in ki poznate tovariše, ki se držijo ob strani, pa jih ne povabite, jim ne olajšate prvega koraka.
Kdor pa kljub povabilu stoji ob strani, naj tam kar ostane. Kdor noče — temu ni pomoči. Vendar, bojim «e, da bi marsikdo rad našel pot med vas, pa mu ne ponudite prijateljske roke.
Zakaj starše skrbi .«aiiic?
Všeč mi je družba pri mladinskem zboru na argentinski fari, kjer rad sodelujem. Med seboj se dobro razumemo, se zabavamo, ne da bi bilo kakega osebnega intimnega prija-
teljstva. Starše pa prav to skrbi, če ne hodim na faro s takšnim navdušenjem morda prav zaradj prijateljstva s kakim dekletom. Sam sem miren. Svetujte, naj še hodim k petju, ali naj pustim dobro argentinsko farno družbo in s tem spolnim željo staršev?
Starše verjetno skrbita dva problema, kj sta v zvezi s tvojim sodelovanjem pri omenjenem zboru; eden je narodnostni, drugi moralni.
Čim več boš v družbi argetin-ske mladine, bolj verjetno je, da boš rfašel v tem krogu dekle, ki ti bo všeč, s čimer bo postala verjetno tvoja navezanost na slovenstvo manjša. Ni sicer nujno, a na žalost precej pogosto, da z ljubeznijo do drugorodca popusti slovenska zavest. Namesto, da bi našemu rodu pridobii člana, ga prej izgubimo. To je verjetno en del očetove in materine skrbi. — Drugo vprašanje, pa je
—	kakšna je moralna vrednost deklet, ki jih tam spoznavaš. Starši tega ne vedo — zato jih 'skrbi. Duh v katerem so te vzgajali, je verjetno globlji in zahtevnejši kot modalno ozračje, ki ga vdihavamo navadno v velemestu. Gotovo mislijo tudi na priložnost za greh, ki jo predstavljajo vaje v poznih urah, pot; domov in podobno.
Skratka — stopil si v družbo, ki je sicer mogoče boljša od povprečnega okolja, a staršem neznana. Bolj slutijo, kot vedo, da te ho ta družba skušala odtrgati od marsičesa, kar je njim in danes še tudi teM
—	sveto.
Odločal boš sam, a ne čudi so skrbi svojih staršev, marveč spoštuj jo.
Še eno vprašanje — hodiš tudi kaj v družbo slovenske mladine, sodeluješ pri slovenskem zboru, pri igralskih družinah, pri folklorni skupini ?
In končno, koliko si star?
Odgovori si na ta vprašanja odkrito pa boš sam vedel za pravilen odgovor tudi na druga vprašanja, ki si jih zastavil.
Rekli ste: „Piši odkrito!44
V enem od pisem v mladinski pošti v zadnji številki „Duhovnega življenja“* ste rekli, naj brez strahu pišemo tudi težja vprašanja. Verjetno za vas odgovor ne bo težak, meni je pa včasih do kraja hudo, k<> ne vem, kako narediti, da bo prav. S fantom se npr. pogovarjava, sprehajava ali sediva in med tem se m® hoče dotikati, več kot mi sramežlj*" vost dopušča. Jaz postanem rdeča in ne vem, kaj naj bi naredila — on se pa smeje ali začne biti surov. Ne gre za predzakonsko občevanje Ker je on preveč previden, da bi upal —> ampak jaz mu pa tudi ne morem vsega dovoliti, da bi se igra* z menoj. Kako mi pomagate?
Hvala ti za zaupanje in za vpi'3' šanje, ki moti verjetno še marsika' tero od tvojih vrstnic.
Prvič, draga moja, ne pozabi, d8 si oseba in božji otrok. Nihče nin1® pravice, da bi se s teboj igral in
ti, kot človek in posebej še kristjan, nisj poklicana biti igračkb, marveč žena, prjateljica, mati.
Zdaj pa po vrsti. Spolno nagnjenje se navadno pri fantu javlja drugače, siloviteje kot pri dekletu, kar pomeni, da se ima včhsih težje v oblasti in potrebuje pri tem tvoje pomoči. Pomoč pa ni v popuščanju, ampak v odkritem razgovoru. Povej mu, da si gotovih namigavanj ali dotikov ne moreš dovoliti no iz Btrahopetnosti, ampak, ker gledaš na ljubezen kot nekaj več kakor le na medsebojno iskanje telesnih užitkov.
Če fant tega ne razume ali je ce lo surov ali posmehljiv do tvojega čutenja, ga pusti tisti trenutek, kajti v njem ni dragega kot egoistično iskanje „igračke“. Či te ima fant resnično rad, bo skušal razumeti tvoje zadržanje in v razgovora si bosta bližje, kakor bi si bila z ljubimkanjem. Seveda skrbi, da bo tudi tvoj razgovor odkrit a hkrati sramežljiv. Sramežljivost je namreč znak spoštovanja do velikih skrivnosti, ki jih nosith v sebi. Ko bo Pošten fant videl, da je tvoje pojmovanje ljubezni globlje, te bo še nolj spoštoval in ljubil in bo lažje krzdal tudi svojo lastno naravo.
Zdržnoist je dolžnost tako za fanta kot za dekle, a je mogoča le
s; ti, dekle, močna. Iz ljubezni do tebe bo močan tudi tvoj fant.
Imaš prav — ne gre le za pred-Zakonsko občevanje, ampak pred-vsem, da imata oba enake ideale, da ''i enemu v posmeh, kar je drugemu sveto, da nista drug drugemu
igračka, ampak osebi, ki skupno rasteta in se pogumno borita za ideale ljubezni, čistosti, zaupanja — skratka — za ideale poštenega krščanskega življenja.
Pomagati ti žal ne morem, a Kog, ki to more, je vedno blizu. Prosi ga za moč, za razsvetljenje, Boš videla, da je to največja pomoč!
Zagrizeno si pomagajmo!
Ko gledam naše mlado življenje na prireditvah in med tednom v šolah ali v službah, mi včasih stisne srce skrb, ali bodo iz nas zrastle dobre, zdrave družine? Ali bomo samo narodno popuščali, ali pa tudi
mloralno, človeško in Versko? Mislim, da bi morali dobri fantje in dekleta veliko bolj načrtno in zagrizeno pomagati mladim sovrstnikom z zgledom, z besedo in molitvi-j|o. Kaj nam svetujete?
O tem je bilo že precej napisanega, tudi med našo pošto in težko, da bi mogel povedati klaj originalnega.
Samo dve misli:
1)	Vsako popuščanje — je pot navzdol v vseh ozirih. Narodna brezbrižnost bo imela posledice na moralnem in verskem področju na tak ali drugačen način in tudi obratno. Kdor popušča versko, >se ne bo obdržal narodno. Ljudje smo pač enota. Ali smo osebnost, ki zna plavat] tudi proti toku, ali smo delček mase, ki ga potegne za seboj veter ali tok javnega mnenja — ali ali.
2)	Všeč mi je vaš izraz, naj „zagrizeno“ pomagamo mlajšim. Navadno se ljudje zagrizeno bore le sami zase — a kristjan, pa tudi Slovenec v zdomstvu, bi morala z isto zagrizenostjo pomagati svojemu bratu. V našem delu naj ne bo le razum, ampak vsa naša volja in strast. Upam, da se ne bosta pohujšali. Strast je namreč najmočnejše gonilo za ustvaritev velikih stvari.
Rešitev ste torej našli sami. Uporabljajmo torej naše strast] ne za iskanje svojega' jaza — ampak za gradnjo skupnih duhovnih in tvar-nih dobrin. Razložite to otrokom z besedo in zgledom.
Da .so boš lažjo spovodal
1.	Naredim znamenje križa.
2.	Pozdravim: „Hvaljen, Jezus!“ (Duhovnik reče: „Amen.“)
3.	Rečem: „Zadnjikrat sem bil pri spovedi...“ (povem kdaj).
4.	„Moji grehi so...“ (velika grehe povem po številu in z okoli" ščinami; od malih grehov zadostuje, da povem nekatere).
5.	Po zadnjem grehu rečeni: „Moj Jezus, usmiljenje.“
6.	Poslušam duhovnikove besede in kaj bom opravil za pokoro.
7.	Molim kesanje: „Moj Bog, žal mi je...“
8.	Duhovnik se poslovi z besedami „Hvaljen Jezus!“, jaz odgovorim: „Amen.“
9.	Se pokrižam in odidem od spovednice.
10.	V cerkvi se Bogu vsaj kratko zahvalim (poleg pokore) za spoved.
MOLITVENI NAMEN
Splošni: da bi med kristjani cvetelo posnemanje Kristusa in pričevanje zanj z življenjem po e-vangeljskih svetih.
Misijonski: da bi v mladih Cerkvah cvetele razne oblike posvetitve Bogu v skladu z evangeljskimi sveti.
v mužmi
Mauser o družinski nedelji
Praznujete družinsko nedeljo. Družinski stiki so tisti, ki niso le Najbolj ljubki, so tudi najbolj trdni. Vsaka družina je močna vse doklej, dokler se člani znajo razgovoriti, drug drugemu potožiti težave in skrbi in dokler znajo skupaj deliti življenje vsakega člana družine. Iz iste korenine zrasli ostanejo z njo povezani, čeprav vsak zraste v svoj vrh.
Tudi naša skupnost je družina ali bi vsaj morala biti. Isto usodo nelimo, v bistvu imamo iste cilje, čeprav do njih včasih hodimo vsak ho svoji poti, iste skrbi pestujemo in z istimi težavami se borimo.
Slomškovo šolo v Itamos Mejiji obiskuje leto« 140 otrok
Nujno potrebno je, da se^d časa do časa srečamo. Združila nas jo danes najprej nedeljska maša. Svoje osebne križe in skrbi pa tudi skupne križe in skrbi smo prinesli pred svojega Boga. Vsi smo ljudje z napakami, ljudje, ki padamo in vstajamo. Imamo pa željo biti dobri in to željo smo prinesli pred oltar. Na ta način smo se združili, stali smo pred svojim Bogom, ki nas pozna, ki ve za naše slabe in dobre strani. Pred Bogom smo ena družina in v Njem bomo ena družina tudi takrat, ko bodo vse telesne vezi med nami razrezane. Tako majhne' in ničeve bodo tedaj vse razlike, ki nas zdaj včasih ločevajo in megle dneve med nami.
In zdaj smo spet ena družina v tem domu. če smo še pred kratkim z duhovnimi očmi gledali večnost na oltarju, smo se zdaj vrnili v čas, v svoje vsakdanje življenje. Toda eno nam je ostalo, tisto, kar bi morali vedno imeti pred očmi v vsakdanjem življenju: Gledati okrog sebe na sočlane slovenske družine in na dogodke v slovenski družini z večnostnega praga, odkoder smo se pred kratkim vrnili.
Lepše boš videl svoje brate in sestre. Ne bo ti težko pozabiti krivico ali žalitev, ne boš vrgel kamna na nikogar in če je kateri zadel tebe, boš bolečino lažje prenesel. Ne boš sodil, kakor si sodil, ne boš se imel za boljšega od drugih, ne boš z zamahom roke odpravil siromaka in imel boš odprto roko za tožbe potrtih in odprta usta zs blago besedo.
Izpraševanje vesti o poklicnih dolžnostih
1.	Se zavedam zapovedi dela? Spolnjujem tisti delež dela, ki mi ga je Bog določil v veliki človeški družini? Vzamem zares svoje redno delo ali le za kratek čas ? Sprejmem nase žrtve, ki so potrebne, da spolnim dano besedo? Prenašam utrujenost, napore in nevšečnosti, ki spremljajo redno zaposlitev ?
2.	Kako delam? Se zavedam od-
govornosti za svoje delo pred Bo-
gom in pred ljudmi: pred druži-
no, pred gospodarjem, pred delav-
ci? Sem kriv škode ali nesrečo zaradi površnosti? Se izpopolnjujem v svojem delu ali poklicu? Sprejmem nasvete bolj izkušenih •
3.	Sem pravičen pri plači, bodisi kot delavec ali delodajalec?
4.	Znam delati z nadnaravni'1 2 duhom? Znam posvetiti svoje delo Bogu z dobrim namenom? H°' čem biti le všeč ljudem, ali pa đc^ lam zato, da spolnim božjo voljo-Uporabim svoj delavni čas tudi z3 * * apostolat z zgledom ali s primer7’0 besedo ?
Pater Leppich razlaga sv. pismo
Iz sv. evangelij» p«» Janezu
1. sept. 4, 1-6. Kristus je bil telesno utrujen od napora, a mi smo duševno oslabeli zaradi mlačnosti. „Utrujenost dobrih“ je eden od značilnih slabih modernih pojavov. Gospod, varuj nas pred versko dremavostjo!
2.	sept. 4, 7-16. V praznih rokah revežev se skriva božje plačilo.
Dajmo veliko iz svojih rok, da bomo vredni prejeti vsaj nekaj iz božjih.
3.	sept. 4, 17-26. Samarijanko je bilo sram, ker je imela šest mož.
Današnji zvezdniki in zvezde pa hočejo biti poznani po svojih zakonskih oz. izvenzakonskih škandalih. Njihov zjded je v pohujšanje in povzroča padanje javne morale. Pa tudi — koliko molimo zanje?
4.	sept. 4, 27-30. Velikokrat so spreobrnjenjed najboljši zago-
vorniki. Tudi ti moreš z molitvijo marsikaterega Savla spremeniti v Pavla!
5.	sept. 4, 31-38. Hoditi s Kristusom med klasjem človeških mno-
žic ne velja samo za telovske procesije, ampak še bolj za trdo vsakdanjo hojo s Kristusom v duši po črnem asfaltu sredi brezbrižne mase.
6.	sept. 4, 39-42. Odrešenik sprejme povabilo in ostane v mestu.
Kako redko naletimo dandanes na dejansko in iskreno gostoljubnost!
7.	sept. 4,43-45. Galilejci so verjeli Gospodu že ob prvih čudežih.
Mi gledamo čudeže in svetnike za dvajset stoletij nazaj, a se kljub temu večina ljudi ne odloči za Boga.
8.	sept. 4, 46-54. Kristjani ne bi smeli radovedno iskati čudežev,
a jih tudi ne prezirati — enostavno jim verjemimo, čo so od Cerkve priznani.
9.	sept. 5, 1-6. Bolniki niso „nadležni paraziti“ družbe, ampak so
na svoj način Kristusovi prijatelji in sopotniki na cesti življenja. Kdaj si zadnjikrat obiskal kakega bolnika?
10. sept.
11. sept.
12. sept.
13. sept.
14. sept.
15. sept.
16. sept.
17. sept.
18. sept.
20. sept.
5,	7-16. Težko si mislimo, kako veliko je osamljenih ljudi. V naši ledeni dobi jim dajmo srce, gorkoto prijazne ljubezni.
5, 17-30. Če nas ljubezen do Boga ne nagne, da bi delali dobro, nas bi moral vsaj strah pred hudičem zadrževati, da ne bi delali hudega.
5, 31-38. če ne iščemo oživljajoče luči evangelija, smo v nevarnosti, da nas preseneti ubijajoče izžarevanje moder nega orožja.
5,	39-47. „...nimate božje ljubezni.“ To velja tudi danes. Ne ljubimo zadosti Boga in bežimo drug od drugega. Prosimo za pravo ljubezen.
6,	1-11. Dokler kruli v želodcu, ne smemo misliti, da bomo prišli do duše. Zato je še danes v toliko primerih potrebna istočasna skrb za telo in dušo.
6, 12-15. Še vedno milijoni in milijoni ljudi trpijo lakoto! Tisti, ki iz preobilja mečejo kruh v smeti ali ga malomarno pohodijo, bi zaslužili Kajnovo znamenje na čelo. Navadi se pobrati vsak košček kruha, da ne bo kdo hodil po njem!
6, 16-21. Spoštovanje do Križanega bi moralo zadrževati nesramno modo, ki uporablja velike križe zato, da pokrije goloto globoko izrezanih oblek ali le kot hipijevski okrasek.
6, 22-25. čt' hočemo priti do pravega Kristusa, ga ne smemo iskati samo na veselih cestah sreče, ampak tudi na križevem potu trpljenja.
6, 26-31. Samo iskanje življenjskega standarda, užitkov, priznanja, vse to pomeni — seštevanje ničle' k ničli. Ens ura mirnega premišljevanja pred tabernakljem ti bo razkrila, v čem je prava vrednost in smisel tvojega življenja-
6, 41-47. Kdor se ravna po zasanjanih idealih modernih popevk ali po poročanju škandal-dnevnikov, je podoben muham enodnevnicam. Samo kdor sprejme zahteve sv-pisma, bo deležen življenja brez konca.
21. sept.	6, 47-59. Bolje je vročekrven prepir o veri kot pa mrzla, verska brezbrižnost.
22. sept.	6, 60-71. Vera ni življenjski priboljšek, poobedek v jeseni življenja. Kristus ni nikdar niti za pičico popustil v nauku. Tudi zate velja — ali ali.
23. sept.	7, 1-13. Nekaj ni v redu pri tistih kristjanih, ki hočejo simpatizirati z vsemi ideologijami. Smo zmožni sprejeti nasprotovanje iz ljubezni in iz zvestobe do Kristusa?
24. sept.	7,14-18. Da smo učljivi pred Bogom, to je ena osnovnih kristjanovih lastnosti. Bog se upira prevzetnikom in razodeva malim.
25. sept.	7, 19-30. Ne zapiramo vere preveč v najbolj skrite kotičke srca? Kristus je oznanjal svoj nauk na javnih trgih, čeprav je bil v nevarnosti, da bi ga prijeli.
26. sept.	7, 31-36. Kristusovi čudeži so ljudi bolj prepričali kot njegov nauk. Isto moramo ponoviti danes: če bomo mi, kristjani, uresničili socialni nauk Cerkve, se bodo dvom Ijivci hitreje vključili v božje ljudstvo.
27. sept.	7, 37-44.Ne morejo biti vse vere enake, ali neka nadvera. Kristusov nauk bo nujno predmet razpravljanja in celo vzrok za razhajanje duhov ali sovražno nasprotovanje.
28. sept.	7, 45-53. Tako kot so farizeji sovražili Kristusa, tako danes prepričani brezbožniki sovražijo prepričane vernike. Rog daj, da bi bil ti zmeraj med zasovraženimi — zaradi božjega kraljestva.
26. sept.	8, 1-11. Mohamedanci so ubijali prešuštnice. Judje so jih kamnali. Krščanska revolucija v morali pa temelji na odpuščajoči ljubezni.
30. sept.	8, 12-20. Kristus stoji dostojanstveno vzvišen pred svojimi nasprotniki. Tudi njegovi današnji pričevavci se dvigajo nad prezirljivce tako, kakor stolpi gotskih stolnic nad nekdanja pritlikava mesta.
TRETJI SVET
Na pismo stalnega odbora arg. škofovske konference je gibanje duhovnikov za tretji svet odgovorilo v začetku oktobra 1970 z daljšim odgovorom, ki so ga izdali v obliki knjižice (80 strani): Nuestra reflexion. Odgovor ima 7 poglavij: uvod, Cerkev in njeno poslanstvo. Verska resnica, Krščanski smisel osvobojenja, Poslanstvo duhovnikov, Socialna revolucija in Zvestoba in povezanot.
Tu bomo povzeli le tisti dei odgovora, ki se nanaša na socialno revolucijo, na socializem in nasilje.
Socialna revolucija
Škofje očitajo gibanju, da .s? je opredelilo za socialno revolucijo. Duhovniki odgovarjajo, da je beseda revolucija že pred časom izgubila marksistični prizvok in da to besedo uporabljajo zmeraj bolj tudi škofje znotraj in zunaj dežele in celo nekateri cerkveni dokumenti. Isto da se dogaja z besedami evolucija, reforma, sprememba struktur, osvobojenje, socializem.
Duhovniki za 3. svet pojmujejo revolucijo kot pospešen proces globalnih in radikalnih sprememb družbenih struktur, kot radikalno in hitro spremembo starega socialnega, gospodarskega, politične-
ga in kulturnega reda v novem bolj humanem redu.
Naštevajo različno zadržanje Cerkve do družbene stvarnosti v njeni zgodovini. Evangeljsko oznanilo se je začelo širiti v dobi suženjstva, kateremu je bilo seveda nasprotno. Zato pomaga pri oblikovanju fevdalne družbe, ki res ni odpravila gospodovanja človeka nad človekom, se je pa vsaj hu-manizirala, ko je spremenila suženjstvo v tlačanstvo.
Fevdalni režim je nadomestil meščanski red, ki ga označujeta liberalni kapitalizem v gospodarstvu in republikanska demokracija v politiki. Uradno zadržanje Cerkve do novega reda je bilo v začetku nasprotno in sovražno, s časom pa je sprejela Cerkev novi red.
Meščanska družba je bila bliže evangeliju kot pa stara fevdalna, saj je poudarjala geslo: enakost, svoboda, bratstvo. V okviru in V duhu te družbe so se izvršile latinskoameriške revolucije, ki jih je uradna Cerkev, povezana s špansko krono, obsojala, domači klor pa se jih je aktivno udeleževal. Ko se je čez čas Cerkev sprijaznila z novo družbo, je celo te duhovnike, aktivne udeležence revolucij.
Priznala za domovino zaslužne in Posnemanja vredne može.
Zato sklepajo: Cerkvi kot vidnemu telesu je manjkal preroški rut. Ni uganila, kod je vel božji Duh in poganjal zgodovino.
Znašla, pravijo, pa se ni, ker je bila preveč povezana z „ustaljenim redom“. Cerkev je ekumenska po svojem namenu. Ni neločljivo vezana na nobeno kulturo. Zavoljo svojega poslanstva mora biti odprta ne le za vse rase in na-r°de, marveč tudi za vse nove kulturne mejnike, za vsako novo Generacijo, ki vstopa v življenje. Cerkev mora privzeti in spremljali v njegovem procesu vsako, no-v° obdobje človeštva.
Zavoljo njene ekumenske razsežnosti je njena notranja obvez-^est, da se odtrga od statu quo ^eke dobe, ki ostaja zadaj, in spremlja zgodovinski proces vsa ke generacije in vsakega kulturnega mejnika, ki se poraja.
V prvi revoluciji v latinski Ame-l’iki, ]{0 je šlo za preganjanje ko-°nializma, so nekateri domači du-bovniki spoznali zgodovinski tre bPtek in vstopili v revolucionarni Ink. Danes se nahajamo pred no-J’lfu obdobjem latinske Amerike, k' se silovito trudi, da bi se osa-
biosvojila od velikih sil, ki so si Razdelile svet. Ta globoka trans-ormacija zahtev latinskoameri • 'k'h narodov je na pohodu in se 0 izvršila z nami, brez nas ali nn kroti nam.
Cerkev mora spremija,ti, usmer-
jati in oživljati ta proces od znotraj. Človek vsake dobe se izraža v strukturah. Ko zgodovina označi nek statu quo kot arhaičen, navaja božji Duh Cerkev, da se vključi v novo stvarnost, ki se poraja v zgodovini. Zato se oni opredeljujejo za novo porajajočo družbo.
Socializem
Škofje hudo očitajo gibanju njegovo opredelitev za socializem, ki bi nujno vključeval tudi podruž-benje proizvajalnih sredstev. Temu očitku odgovarjajo duhovniki s temi pojasnili.
Ne zavzemajo se za nek socializem, ki ga že poznamo, ampak za nekaj drugega. Menijo, da je možno in primerno vrniti dobro ime besedi socializem.
Ne zanikajo, da ni zakonito po sedovati proizvajalna sredstva, če se govori abstraktno. Če predlagajo kot sredstvo za pospešitev novega družbenega reda, v katerem se bo preprečilo izrabljanje človeka po človeku, celotno in dokončno odstranitev zasebne lastnine proizvajalnih sredstev, je zato, da se zavrže konkretno rabo, kot jo izvajajo podjetja, ki temelje na dobičku. Glede tega da je dejal latinskoameriški episkopat v Mede-
llinu, da tukajšnji sistem podjetij in po njem njegova sedanja ekonomija odgovarjata zmotnemu pojmovanju glede zasebne lastnine in glede samega cilja gospodarstva.
Ce priznavajo, da je lahko zakonita posest proizvajalnih sredstev, pa nočejo reči, da je v vsakem konkretnem primeru res zakonita. Večkrat je namreč lahko nasprotna prvotnemu namenu dobrin, to je splošnemu namenu dobrin za vse. Zato sklepajo: od tod sledi, da ni nezakonito odpraviti določeno rabo te pravice, če se tako bolje zagotovijo nameni dobrin. Naravni zakon v tem pogledu je, da so vse dobrine za uporabo vsega človeškega rodu. Vse ostale pravice, pa naj bodo kakršne koli, tudi pravice do zasebne lastnine in do svobodnega kupčevanja, so temu podvržene.
Cerkveni dokumenti, pravijo, razlikujejo med zasebno lastnino, podružbeno ali socializirano in državno lastnino. Oni zagovarjajo primernost podir.už!benj'a, ne pa podržavljenja lastnine. Priznavajo, da kolektivistična rešitev lahko pomeni nevarnost, toda dejanska stvarnost, ki tlači sedaj te dežele, je kapitalizem. In iz tega škodljivega sistema in njenih krivičnosti iščejo rešitve. Škofje sami so izjavili, da potreba po hitrih in globokih spremembah obvezuje vse, da iščejo novo in humano, izvedljivo in uspešno pot do osvobojenja.
Zato gibanje predlaga sistem
podružbene lastnine in ne podržavljenja. Konkretne oblike bi bile lahko raznovrstne in tehniki naj poiščejo pota. Osnovne važnosti za osvobojenje ni toliko socializacija gospodarstva, ampak socializacija kulture in oblasti.
Njihov namen je zgraditi družbo, v kateri bodo vsi ljudje dejansko imeli dostop do tvarnih in kulturnih dobrin, družbo, v kateri bo izrabljanje človeka po človeku najhujše hudodelstvo, družbo, katere strukture bodo onemogočale to izrabljanje.
Niso proti zasebni lastnini, kolikor jo človek nujno potrebuj® za osebno in družinsko življenje, pač pa proti individualnemu kopi' čenju kapitala.
Njihov cilj je takšen človek, ki bo zmožen, da stavi svoje darov® v službo družbe, in takšna družba, ki bo posredovala vsakemu člove' ku vse potrebno za njegov vse' stranski razvoj.
Socializem, ki ga zagovarjajo-ne bi vključeval totalitarnega io brezbožnega kolektivizma in ve®' skega preganjanja, in ga tudi o' zamenjavati s stalinizmom in nje' govimi preganjanji in zločini.
Ta socializem naj bi bil nacio' nalen, ljudski, latinskoameriški-humanističen in kritičen.
Njihovo razmerje do nasilja
Eden izmed glavnih očitkov ško-fovske izjave proti duhovnikom1 za 3. svet je tudi, da zagovarjaj0 nasilje. Gibanje pojasnjuje svoj“ stališče.
5G0
Trdijo, da ne oznanjajo in ne Podpirajo nasilja in da kritika zamenjuje in istoveti nasilje in socialno revolucijo. Menijo, da duh Nasilja ni ne krščanski in ne člo-voški in soglašajo s Pavlom VI., ki pravi, da nasilje ne zagotavlja samo po sebi vzpostavitev pravičnosti.
Treba pa je priznati, pravijo, da je v latinski Ameriki na mno-kih krajih takšno stanje krivičnosti, da je dejansko institucionalizirano nasilje. To ni tako vidno *n impresionantno, toda veliko bolj razširjeno, globoko in trajno kot Pa nasilje teroristov.
Zato da je treba obsoditi tudi to. ki poraja nasilje upora. V Cerkvi da je bilo od evangelijev na-Prej pa preko cerkvenih očetov navadno, da so javno obsojali kri-vično nasilje družbenih razmerij.
čudno je, pravijo, da škofe prenese le takrat, ko trpijo nasilje *e mogočni in imenitni. Radi bi v*deli, da bi škofje vsaj tako energično kot revolucijo obsodili ^U(li brutalne represivne ukrepe Policije, mizerne plače, predajo
Imperializmu, položaj Indijancev itd.
Menijo, da so zvesti katoliške-11111 nauku in tudi izjavljajo, dn !,vnje poglede in delovanje pod-Vl,žejo cerkvenemu učiteljstvu.
Preveč napreden?
Pred kratkim se je oglasil v rimski benediktinski opatiji pri Sv. Pavlu nov vizitator, ki je preiskoval, ali tamkajšnji opat Franzoni v redu opravlja svojo službo. Opata dolžijo nekateri italijanski krogi prevelike naprednosti. Prva preiskava (lani novembra) se je za opata ugodno iztekla.
Avstrijski nnvomašniki
Letos je v Avstriji prejelo ma-šniško posvečenje 69 diakonov. Od teh je 34 škofijskih duhovnikov, 35 pa redovnih, število škofijskih duhovnikov se je nekoliko dvignilo v primeri z lanskim letom, število redovnih pa padlo. Od škofijskih novih duhovnikov je šest takih, ki so se kot „pozni poklici“ odločili za duhovniško službo potem, ko so že opravljali drugo službo.
V Grčiji
Poleg dosedanjih oddaj grškega radia bo oddajal odslej lokalni radio Komotini posebno nedeljsko versko uro. Vodil jo bo zahodnotracijski metropolit Matthaiakis s svojimi sodelavci. Pri rednih verskih urah na grškem radiu bo pravoslavna Cerkev nadalje le svetovalka, organizacija pa bo v rokah voditeljev celotnega radijskega programa. Iz Grčije tudi poročajo, da so omogočili mohamedancem božjo službo v krajih, kjer ni džamij, s pomočjo posebnega verskega služabnika in „potujoče molilnice“.
Morris West — Jože škerbec
Pod večer istega pomladanskega dneva se je kardinal Evgen Marotta sprehajal po vrtu, ki je obdajal njegov podeželski dvorec v Parioliju. Mnogo niže se je mesto prebujalo iz opoldanske zaspanosti in se vračalo k opravkom z oglušujočim hupanjem vozil, hrupom motociklet in barantanjem kramarjev. Turisti so se vračali utrujeni iz bazilike sv. Petra, iz lateranske katedrale sv. Janeza in
iz Koloseja. Prodajalci rož so škropili šopke, da bi še poslednjič skušali zaljubljence na Španskem stopnišču. Zahajajoče sonce je oblivalo s svojo lučjo griče in strehe hiš, nad cestami pa je visela gosta in prašna megla in zidovje stavb se dvigalo sivo in utrujeno.
Zgoraj v Parioliju pa je bi'o ozračje jasno in steze tihotne in njegova prevzvišenost se je sprehajala pod sklanjajočimi se vejami palm in vdihavala prijetni vonj jasminov. Visoko obzidje m železna mrežasta vrata so čuvala zatišje in bronasti grbi ob vhodu so spominjali obiskovalca na cerkveno stopnjo in naslove kardinala Evgena Marotte, akropolskeg« nadškofa, naslovnega škofa pri sv-Klemenu, prefekta obredne kongregacije, prefektovega namestnika pri naj višjem apostolskem sodišču, komisarja za razlaganje kanonskega prava, zaščitnika Si' nov sv. Jožefa in Hčera Brezmadežne ter drugih dvajsetih velikih in važnih družb svete katoliško Cerkve.
Naslovi so bili visokozvoneči i11 tudi oblast, ki so jo pomenili, je bila obširna, vendar njegova pre’" zvišenost jih je prenašala z dobre voljo, ki je prikrivala prodore" razum in gospodovalno voljo.
Kardinal je bil nizke postave i” čokat, z majhnimi rokami in kratkimi nogami, sijočim obrazom z izboklo lobanjo. Njegove siv'’ oči so se iskrile blagohotno '|!
mala in rdeča usta so se odražala od olivne kože. Imel je triinšestdeset let, kar je malo za človeka, ki je dosegel kardinalski klobuk. Delal je z vnemo, toda brez pretiranega napora in mu jo še ostajalo sil za vijugasto diplo macijo in izvrševanje oblasti v zaprti vatikanski državici.
Nekateri so mislili, da bo on Prihodnji papež, drugi, številnejši, Pa so menili, da bi moral biti naslednji papež bolj svetniški, manj zavzet za diplomacijo kot pa za Pravno obnovo tako med duhovniki kot med laiki. Evgen Marotta se je zadovoljeval s čakanjem na 'zid. Dobro se je zavedal, da tisti, ki vstopa v konklave kot najverjetnejši kandidat za papeža, navadno ni izvoljen. In čeprav je bil papež res že postaran, še daleč ni bil mrtev in ne bi gledal s simpatijo človeka, ki bi koprnel Po njegovih čeveljčkih.
Tako se je torej njegova pre-yzvišenost sprehajala po vrtu svoje vile v Parioliju, opazovala, ka-*0 se je sonce potapljalo za Albanskimi gorami, in premišljevala 0 dnevnih zadevah z mirnim zadržanjem človeka, ki se zaveda, da bo navsezadnje le imel odgovor da vse.
Lahko si je dovolil to brezskrbnost. Po nepretrganem napredovanju je dospel do visokega podaja, s katerega ga ni mogla spraviti ne zloba ne nenaklonje-dost. Ostal bo kardinal, dokler ne bmrje, knez po protokolu, škof po
nepreklicnem posvečenju in državljan najmanjše pa najmanj ranljive državice na svetu. Bilo je veliko za človeka pri čvrstih šestdesetih letih. Pomenilo je še veliko več, ker ga ni ovirala žena ne nadlegovali sinovi in hčere in ni bil podvržen strastem. Dospel je do kraja, do koder sta ga mogla pripeljati njegov talent in prizadevnost.
Naslednja stopnja bi bil prestol sv. Petra. Toda to mesto je bilo visoko, na pol poti med svetom in preddvorom božanstva. Človek, ki nosi ribičev prstan in trojno tiaro, si nadene na svoja ramena kot svinčen plašč grehe sveta. Nahaja se sam na najvišjem vrhu, ki ga brijejo vetrovi. Pred svojimi nogami ima razgrnjeno preprogo narodov, nad sabo pa ne-zastrto obličje Vsemogočnega. Samo kak domišljav bedak bi mogel zavidati moč in sijaj in strah take kneževine. In kardinal Evgen Marotta še daleč ni bil kak domišljav bedak.
Ob tej večerni uri in ob jasminih je imel zadosti lastnih problemov.
Pred dvema dnevoma je našel na delovni mizi pismo škofa iz Valente, majhne škofije v siromašnem predelu Kalabrije. Škofa je poznal le nejasno in sicer kot strogega reformatorja in s političnimi nagnjenji. Pred dvema letoma je dvignil precej prahu, ko je odstavil dva podeželska župnika zavoljo neurejenega življenja
in upokojil nekaj postaranih župnikov zavoljo nesposobnosti, število volilcev v njegovi škofiji se je znatno nagnilo h krščanskim demokratom in to mu je prineslo pohvalno papeško pismo. Toda bi-strejši opazovalci, kot Marotta. so opazili, da je ta porast prišla iz vrst monarhistov, ne pa komunistov, ki so tudi dosegli rahel napredek, škofovo pismo je bilo preprosto in jasno, preveč preprosto, da ne bi imelo kaj za bregom, in preveč jasno, da ne bi zbudilo sumničenja v skušenem bojevniku, kot je bil kardinal Evgen Marotta.
Začel je škof pismo s spoštljivimi in vljudnimi pozdravi. Nato je razložil, da je prejel prošnjo župnika in faranov iz krajev Gemelli dei Monti, naj bi začel s postopkom za proglasitev božjega služabnika Giacoma Neroneja k blaženim.
Ta Giacomo Nerone je bil umorjen od komunističnih gverilcev v takšnih okoliščinah, da bi lahko govorili o mučeništvu. Od njegove smrti so mu v obeh krajih ir. v bližnji okolici začeli ljudje sami od sebe izkazovati češčenje in pripisujejo njegovi priprošnji več čudežnih ozdravljenj. Predhodna raziskovanja so potrdila sloves svetosti in na videz čudežni značaj ozdravljenj in škof je bil pripravljen sprejeti prošnjo in izročiti zadevo pravni preiskavi. Predno pa bi začel, je vseeno hotel prositi njegovo prevzvišenost kot prefek-
ta obredne kongregacije za svet in za pomoč, da bi določil v samem Rimu dva učena in bogaboječa moža: enega kot postulatorja zadeve, da bi organiziral preiskavo in jo vodil naprej, drugega pa kot branilca vere ali hudičevega advokata, da bi podvrgel izjave in priče najstrožjemu skrutiniju, v skladu z zadevnimi predpisi kanonskega prava.
Bilo je še več, mnogo več, toda to je bilo jedro pisanja. Možno je bilo, da bi imel škof svetnika na svojem ozemlju in sicer zelo ustreznega svetnika, ki je bil mučen od komunistov. Edina pot, kako dokazati njegovo svetost, je bila sodna preiskava, najprej v lastni škofiji in potem v Rimu pod okriljem obredne kongregacije. Prvi postopek bi morali napraviti v samem kraju pod oblastjo krajevnega škofa in po funkcionarjih. ki bi jih ta postavil. Navadno so bili krajevni škofje ljubosumni na svojo avtonomijo. Čemu torej to spoštljivo vabilo v Rim?
Kardinal Evgen Marotta je hodil po svojem skrbno urejenem vrtu in razmišljal o predlogu.
Gemelli dei Monti sta bila na skrajnem jugu Italije, kjer se če-ščenja pojavijo, razširijo ter umrejo enako hitro, kjer je vera prevlečena s patino praznovernost'-kjer kmetje delajo z isto roko znamenje križa in znamenje proi* urokom, kjer visi podoba Jezuščk" nad posteljo, na podbojih kaŠ^ pa so nabiti poganski rogovi. Škot
je bil pameten človek, ki je potreboval svetnika za blagor svoje škofije, ni pa maral tvegati svojega dobrega imena s slovesom božjega služabnika.
Če bo šla preiskava dobro naprej, bo imel na razpolago ne le blaženega, marveč tudi šibo, s katero bo tolkel po komunistih. Če Pa bo slabo uspela, bi del krivde padel na učena in bogaboječa moža, ki bi ju določil Rim. Premetenost je spravila v smeh njegovo prevzvišenost. Treba je le malo popraskati južnjaka, pa odkriješ lisjaka, ki zavoha pasti miljo daleč in napravi ovinek, da pride do kurnika.
Toda šlo je za nekaj več kot Pa le za dobro ime nekega provincialnega škofa. Vmes je bila Politika in manjkalo je komaj dvanajst mesecev do volitev v Italiji, «lavno mnenje je bilo silno občutljivo za vmešavanje Vatikana v civilne zadeve. Antiklerikale! bi izrabili priložnost, da bi spravili °b dobro ime Cerkev, in imeli so že zadosti orožja, da bi jim dali v roke še eno več.
Šlo je pa še za globlje posledice, ki so se tikale bolj večnosti kot Pa časnosti. Razglasiti nekega člo-Veka za blaženega pomeni razgla-slti ga za junaškega božjega služabnika, povzdigniti ga za zgled in priprošnjika vernikov. Spre •lati njegove čudeže pomeni priznati onstran vsakega dvoma božjo 'noč, ki je delovala na njegovo briproSnjo, da je začasno prekini-
la ali odpravila naravne zakone. Zmota v teh stvareh je nekaj nepojmljivega. Trdni ustroj obredne kongregacije je bil izdelan, da to prepreči. Toda prenagljenost in nerodnost v preiskavi bi lahko povzročili hudo pohujšanje in oslabili vero neštevilnih vernikov v nezmotljivi Cerkvi, ki si prilašča
neposredno vodstvo Sv. Duha.
Ko se je začelo mračiti in je zavel prvi večerni hlad, je njegovo prevzvišenost streslo. Bil je človek, ki se je navadil na oblast in ki je bil skeptičen do pretiranih pobožnosti, toda tudi on je nosil na svojih ramenih težo vere in v svojem srcu strah pred opoldanskim demonom.
Ni imel pravice, da bi se lahko motil. Od njega je bilo veliko bolj odvisno kot od drugih, zato pa bi bila kazen strožja, če bi ga polomil. Navkljub visokozvenečemu naslovu in svetni časti, ki ga je spremljala, je bilo njegovo glavno poslanstvo duhovno. Tikalo se je duš, njihovega zveličanja ali pogubljenja. Prekletstvo mlinskih kamnov bi moglo pasti ravno tako na kardinala, ki se moti. kot na župnika, ki ni zvest. Hodil je torej in resnobno razmišljal, medtem ko je prihajalo iz mesta rahlo blagoglasno zvonjenje in so na vrtu začeli prepevati črički .
Ustregel bi škofu iz Valente in mu naklonil malo zmagoslavje. Poiskal bi mu dva moža: postula-torja, da bi izdelal primer in ga
predstavil, in hudičevega advokata, da bi ga uničil, če bi mogel. Najbolj važen je bil hudičev advokat. Njegov uradni naslov ga je natančno opisal: branilec vere. To je človek, ki ohranja vero čisto za vsako ceno, pa čeprav za ceno raztrganih src in strtih življenj. Moral bi biti učen, natančen in brez strasti. Moral bi biti hladen v presojanju in neizprosen v obsodbi. Lahko bi mu primanjkovalo ljubezni in sočutja, ne bi pa smel biti površen. Taki ljudje so redki in tisti, s katerimi je razpolagal, so bili !e zaposleni v drugih postopkih.
Spomnil se je tedaj na Blaisa Mereditha, hirajočega in resnobnega gospoda, ki je že imel sivkasto barvo. Ta je imel potrebne lastnosti. Bil je Anglež, kar je izključevalo sum o političnih namerah. Toda, ali bi bil pripravljen? In mu je še preostajalo časa? če bi bil zdravniški rek neugoden, bi mogel zavrniti tako težko nalogo.
Kljub vsemu je le že imel začetek odgovora. Občutil je zadovoljstvo. Počasi je še enkrat obhodil temni vrt, potem pa se vrnil v dvorec, da bi zmolil večernice s hišnim osebjem.
(Bo še)
ACLI in škofje
'Na zadnjem zasedanju so italijanski škofje izjavili, da ostajajo pri dosedanjem stališču glede delavske organizacije ACLI. Najnovejše smernice te zveze ne prinašajo bistveno drugačne usmerjenosti in škofje ne vidijo razloga za spremembo stališča. ACLI bo torej ostala brez cerkvenih asistentov.
Katoličani pri mohamcdancih
Svetovnega kongresa islamske omike v Alžiriji pod predsedstvom velikega šejka dr. Muhammada al Fahdama, častnega mohamedanskega prvaka, se je udeležilo tudi katoliško zastopstvo. Katoliške opazovalce je vodil alžirski nadškof Leon Duval.
Avstrijski misijonarji
V misijonih deluje danes 910 Avstrijcev in Avstrijk. Med temi je pa nad polovico starejših od 50 let. Največ misijonarjev (71 duhovnikov in 21 bratov) pripada Družbi božja besede. Med škofijami je najbogatejša Linz (168), za njo pa pride Gradec (110 misijonskih poklicev).
Itamsey pri pravoslavnih
Anglikanski primas dr. Ramsej’ je obiskal Bolgarijo, kjer je bil gost pravoslavnega patriarha Maksima-Sprejel ga je tudi član bolgarskega izvršnega sveta general Ivan Mihaj' lov. Ob vrnitvi v Anglijo se je primas ustavil v Bruslju, kjer se Jc srečal s kardinalom Suenensom.
svetovne
novice
Romanje študentov
Tudi letos se je ponovilo znano ^'ancosko romanje študentov v Charles. Udeležilo se ga je okoli 6.000 studentov pariškega okraja in fran c°skega Zahoda. Za snov pogovorov ^ tem romanju so izbrali misel: ”■^1 je upanje res nesmisel?“
^l'rkev odvisna od države
'Odslej bodo grške oblasti zahte-'a*e od vsakega duhovnika pravoslav-"j6 Cerkve potrdilo o pravilnem za-rzanju do oblasti ter izjavo lojal-f|°sti s sedanjim režimom.
Hd
arnost med bogoslovci
študentje jezuitske visoke šole v j^^onchnu so začeli med nemškimi avstrijskimi bogoslovci zbirati pod-6 za protest pri bratislavski vla-ker je izgnala iz tamkajšnjega
semenišča nekaj bogoslovcev. To dejanje nasprotuje „najosnovnejšim človečanskim pravicam“, pravi besedilo protesta.
Odpoved palači
Ekvatorski kardinal Pablo Munoz Vega je sporočil, da se bo papeški nuncij Luigi Accogli preselil v skromnejše stanovanje. Petnadstropno palačo, v kateri je doslej prebival ’e nuncij s tajnikom in strežniki, bodo porabili za središče' katoliškega tiska ter drugih sredstev javnega obveščanja.
Pokoncilska sinoda
Poljski kardinal Wojtyla, krakovski nadškof, je na dan sv. Stanislava, s slovesno božjo službo začel cerkvena slavja ob 900-letnici izbire Krakova za poljsko prestolnico. Po božji službi je začel pokoncilsko' sinodo, ki so jo organizirale vse /škofije krakovske cerkvene pokrajine.
Brez „katoliške filmske nagrade“
Letos ni žirija mednarodne katoliške filmske komisije podelila nobene „katoliške filmske nagrade“. Nobeden od predloženih filmov ni odgovarjal zahtevam in merilom filmske komisije.
Pozitivno v Angliji
Pol milijona ljudi je podpisalo prošnjo na ministrskega predsednika, naj prepove prodajati po kioskih pornografske revije. Poleg tega so se na Angleškem številne skupine še drugače lotile zaščite mladih, ki jih slabo čtivo in slike kvarijo.
Nekaj podatkov o svetovnem položaju
Dne 5. junija se je v Stokhoi-mu začelo mednarodno zborovanje Združenih narodov o življenjskih razmerah na zemlji, predvsem o ozračju. Zborovanja se je udeležilo nad 1000 zastopnikov iz 112 dežel, med katerimi jih 70 pripada Tretjemu svetu. Zastopniki Svetega sedeža na tem zborovanju so bili: duhovnik Henri de Riedmatten, tajnik Papeškega sveta „Cor unum“ (eno srce); oče Edvard Bone, jezuit z vseučilišča v Bariju (Italija) in dr. Marija Terezija Gruber dTJver-nay (Francija). Papež Pavel Vi. je poslal glavnemu tajniku tega zborovanja posebno poslanico, ki so jo prebrali prvi dan, 5. junija popoldne, preden so začeli svoje delo. Razpravljali so o naselje-vanlu v mestih, o živalih, o oz-'•«čin, o nodrebiu, o vodi. n gozdovih. o petroleju, o smeteh.
O NASELJEVANJU V MESTIH
V mestnih okrajih živi 40 odstotkov prebivalcev na svetu. V petdesetih letih je naseljevanje v mestih doseglo svoj višek. Večina prebivalstva živi v mestih. Po-meščanjenje napreduje najhitreje med narodi, ki se razvijajo.
V deželah teh narodov se je pre* bivalstvo pomnožilo leta 1920 100 milijonov. Leta 2000 se h« pomnožilo število prebivalcev 20 krat. V deželah, ki so že indu strializirane, se sprebivalstvo v isti dobi pomnoži samo štirikrat-
ŽIVALI
Na mednarodnem socialnefl1 področju so ugotovili, da je člo' vek povzročil, da je poginilo oko' li 150 vrst ptic in živali. Na drU' gi strani zdaj sodijo, da je _ nevarnosti, oziroma da postaj1, vedno bolj redkih 1000 vrst div' jih živali.
ZRAK
Povzročitelji okuženja ozrači'1 ne ogrožajo samo človekove*-''1 življenja, ampak povzročajo š^11 do večini dežel. Samo v ZdruŽ1', nih državah spuste v zrak U milijonov ton kužnih snovi. *' zastrupljeno ozračje je verjet*’ vzrok pljučnega raka, pljuči*’ nabreklin, vnetja dihalnih or#! nov in drugih dihalnih bolez^ Okuženja povzročajo tudi mot*H različnemu rastlinstvu. Zma1^ šuje se rast rastlin, zmanja*1’ žetev in njena kakovost.
PODNEBJE
VODA
Strokovnjaki trdijo, da človek vpliva na podnebje, ne da bi se tega zavedal. Nekateri izdelki človeških rok morejo po ugotovitvi znanstvenikov povzročiti po nekaj desetletjih velike spremembe v podnebju.
GOZDOVI
Dve tretjini zemeljske površine na svetu, ki so jo pokrivali gozdovi, sta spremenjeni v rodno zemljo. Zato je nujno potrebno ohranjevanje gozdov, pogozditev in primerna gozdna uprava, če hočemo, da bodo prihodnji rodovi uživali te zaloge naravnih darov.
Stockholm. 12. junija 1972 je bil zaključek konference Združenih narodov o zaščiti človekovega okolja.
Povprečna prihranjena zalog» vode na zemlji je nespremenljiva, vedno ista. Toda prebivalstvo vedno bolj narašča. Vsak dan se rodi 200.000 novih človeških bitij. Prav to bo v daljni bodočnosti povzročilo velika, resna vprašanja.
PETROLEJ
Uporaba premoga, surove nafte in drugih petrolejskih proizvodov v industriji in za ogrevanje je v zadnjih stoletjih pomnožila za 10 odstotkov oglikovega dvokisa v ozračju. Leta 2000 «e bo ta odstotek pomnožil že na 25 odstotkov. Njegov stalni narastek ho mogel imeti usodne posledice za ozračje in za podnebje vseh krajev na svetu.
SMETI
Smeti, odpadki, ki so sad proiz vodnje in splošne uporabe, delajo velike skrbi državnim upra vam. Samo v mestu New York je smeti vsak dan 24.000 ton. Odstranitev smeti in odpadkov povzroča velike skrbi mestni upravi. To zadevo rešuje krožek preosnove odpadkov. Dr. Stephen Varro je predsednik ustanove Ecology Inc. of New York City, ki vsak dan spremeni 150 ton občinskih smeti v 60 ton rodovitnih snovi.
5C9
po svetu
Trst: Dr. Vrečar — zlatomašnik
Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, je v Trstu obhajal 50-letnico mašništva dr. Ivan Vrečar, dolgoletni profesor in vzgojitelj številnih generacij slovenske mladine.
Rodil se je 21. decembra 1898 v Sostrem pri Ljubljani, štri leta je bil prefekt v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Leta 1926 je promoviral za doktorja bogoslovja. Polnost isvojega duhovniškega poslanstva je odslej razvijal kot profesor verouka na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po končani drugi svetovni vojni je prof. dr. Vrečar v svojem versko-narodnem prizadevanju zaoral globoke brazde med slovensko mladino n'a Tržaškem.
Nemčija: binkoštno srečanje
Slovenski delavci in delavke, zaposleni v Zahodni Nemčiji, se že vrsto let zbirajo na svojem tradi
cionalnem binkoštnem srečanju. Letos je bilo 21. maja v mestu Giip-pingenu. Udeležilo se ga je 2.100 naših rojakov. Na srečanje so prišli Slovenci iz vse Nemčije, zastopstva rojakov celo iz Francije, Švice in Avstrije. Ob 12. uri so imeli sv. mašo. Pela sta mešani zbor „Slomšek1' in moški zbor „Domači zvon“. Pridigal pa je msgr. Ignacij Kunstelj. Popoldne so bili pozdravni nagovori, deklamacije, zabavna tekmovanja z nagradami, pesmi zbora „Domači zvon“, vesele melodije kvinteta in srečolov z 2.000 dobitki. Geslo srečanja so bile besede Franceta Balantiča „Goreti hočem sebi, novim dnevom". O srečanju je obširno poročal tudi Vatikanski radio. Msgr. Kunstelj pa je dejal: „Vaša hinkošt-na srečanja spadajo med najleps'’ prireditve, ki jih imate Slovenci v Nemčiji. Z njimi si utrjujete versko 'n narodno zavest, zato nadaljujte z njimi, čeprav zahtevajo mnog0 dela in priprav."
Župnik Vinko Zaletel — 60-letnik
20. julija je izpolnil 60 let življenja župnik Vinko Zaletel, ki je do malega vsem Slovencem po svetu znani popotnik. Rojen je bil v Šentvidu nad Ljubljano. Kaplanoval je v Tržiču na Gorenjskem in v Trnovem. Po letu 1945 je postala vsa Južna Koroška njegova fara, stanoval pa je največ v št. Jakobu, šmi-klavžu ob Dravi in sedaj v Vogrčan. Na Koroškem, Primorskem in v obeh Amerikah ter v Zapadni Evropi je imel okrog 1500 silno posrečenih predavanj s skioptičnimi slikami. Na oder je tudi postavil nič koliko predstav. S pravo duhovniško ljubeznijo Pa se že leta in leta posveča svojim faranom v Vogrčah.
Slovenec dr. Janež —
duša misijonskega dela na Formozi
Dne 2. julija letos je vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano pri Uesel poročilo o veliki bolnišnici »Santa Maria“- na Formozi, ki jo v°dijo redovniki kamilijanci in je v niej za zdravnika-kirurga Slovenec dr. Janez Janež. Iz skromne bolniške umbulante se je v dvajsetih letih ’uzrastla ta ustanova v eno največiih ')0lnišnic, kjer je bilo v letu 1971 R-500 bolnikov.
To poročilu o delovanju bolnišnice ^atikanski dnevnik takole nadalju-
• »Duša in vodja vsega dela je *dravnik-kirurg dr. Janež, ki se je
Vsem srcem posvetil temu dobro-
delnemu apostolatu in uživa izredno spoštovanje ter zaupanje vseh redovnikov, bolničarjev, drugih zdravnikov, bolnikov in oblasti. On ima najvepjo zaslugo za porast vsega bolniškega dela v mestu Lotung. S svojo nesebično prizadevnostjo je dvignil bolnišnico na tako visoko stopnjo.;“ V misijonski reviji „Popoli e Missi-oni“ je napisal o njem izčrpen članek Nereo Venturini, ki med drugim omenja, da napravi letno okrog 3.000 operacij vseh vrst. S svojim brezplačnim delom za uboge pomaga dr. Janež misijonarjem pri širjenju evangelija.
Božidar Tensundern —
velik prijatelj Slovencev — umrl
26. julija so pokopali župnika Božidarja Tensundema — velikega dobrotnika Slovencev. Pogreba se je uleležil tudi direktor slovenskih izseljencev msgr. Ignacij Kunstelj.
Župnik Tensundern je bil siccr Nemec po rodu in je deloval kot župnik na Westfalskem v Zahodni Nemčiji, a je bil vse življenje tesno povezan s slotvenskimi izseljenci v Nemčiji. Iz ljubezni do njih se ia naučil slovenskega jezika in ga nenavadno dobro obvladal. Med zadnjo vojno je lajšal trpljenje slovenskih izgnancev, ki so jih nacisti pregna.i s svojih domov. V znak priznanja ga je ljubljanski škof Jeglič že leta 1928 ' imenoval za duhovnega svetnika. Isto je storil po zadnji vojni tudi mariborski škof Držečnik.
med nami
D
Argentini
Urama Pilatova žena
Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije in Slovensko gledališče v Buenos Airesu sta priredila predstavo sakralne drame tržaškega pisatelja Alojza Rebule Pilatovo ženo. Krstna predstava je bila v Slovenski hiši v petek, 4. avgusta, ob 21, ponovitvi pa še v soboto in v nedeljo, 5. in 6. avgusta.
Delo je dramatiziral in režiral Nikolaj Jeločnik, ki je kot prolog v dramo podal manifest na gori po Mateju, upodobitev, scenografijo in kostumografijo pa je zamislil arh. Marjan Eiletz. Gallo, soprogo Pon-cija Pilata, je igrala Pavči Eilctze-va, Deboro, njeno služabnico, Lučka Potočnik, Poncija Pilata Frido Beznik, Kajfo Lojze Rezelj, apostola Janeza Janez Zorc, dekuriona Kvadrata Janez Jerebič, Marijo, Jezusovo mater, Marija Kačar-Fin-kova. Jezusov glas je posnel na trak Stanko Jerebič.
Uprizoritev drame je bila izvedena dognano in z globoko doživeto-stjo in je ugajala številnemu občinstvu.
Koncert pevskega zbora Gallus
V	veliki dvorani Slovenske hiš« je pevski zbor Gallus priredil v soboto, 22. julija, koncert slovenske zborovske pesmi. Oder je primerno uredil in okrasil z Gallusovim kipom slikar Andrej Makek.
V	1. delu je Gallus zapel naslednje pesmi: Sattner: Opomin k petju; Adamič: Nocoj se mi je sanjalo; Mirk: Dekle, to mi povej; Vo-larič-šijanec: Rožmarin; Kernjak: O ti preburna ženska stvar; Tomc-Majska noč; Jobst: Travniki detijo, Prelovec: Pomlad; Tomc: Vlahi; La' jovic: Kroparji in Foerster: Planin' ska.
Program 2. dela je obsegal Pc' smi: Sattner: Nazaj v planinski raj; Krek: Tam na vrtni gredi; ukrajT' ski: Tri pota (Topotnicki) in (Dek,<! in rutica (Kolesi); šijanec: Dos Pa' lomitas (argentinska); Lipar: Zen* Ija govori; Gerbič: Čebelar; Galla" Suum cuique; Tomc: Napojnica !|1 Jobst: Pevec.
Zbor je vodil njegov dirigent d1’’ Julij Savelli, solistične vloge pa :° odpeli sopranistka Marija Marinčka va, tenorist Silvo Lipušček in bot' tonist Janez Mežnar. Zbor, ki ^ znova pritegnil nekatere nekdaf. pevce in tudi nekaj mlajših, je sPe dokazal resno pevsko šolo in zta0 gljivost ter prilagodljivost za i*2 ne glasbene sloge. Hvaležni po**11
šalci, ki so povsem napolnili dvorano, so z dolgotrajnim ploskanjem nagradili dirigenta in pevce in izrazili željo, da bi Gallus vsako leto razveselil ljubitelje slovenske pesmi s celovečernim koncertom.
Slovenska cerkev
Gradnja spominske cerkve Marije Pomagaj v Buenos Airesu, za katero je msgr. Anton Orehar blagoslovil
.v°rano Slovenske hiše je za žcgna-vJ‘‘. na 1. julijsko nedeljo okrasil z L'1|ko sliko Marije Pomagaj slikar Stane Snoj
t:meljni kamen med polnočnico v Slovenski hiši, lepo napreduje, žele-zobetonsko ogrodje cerkve in dvonadstropne stavbe za šolske prostore že stoji. Sedaj izvršujejo zidarska dela in vodno ter sanitetno inštalacijo. Že-lezobetcnska dela je izvršil podjetnik Štefan Drenšek, zidarska pa opravlja podjetnik Janez Kokalj. Načrte je napravil in vodi gradnjo arh. M. Eiletz.
Tudi nabiralna akcija lepo poteka. Rojaki iz Buenos Airesa spremljajo gradnjo slovenske cerkve z razumevanjem in darežljivostjo. ■
Duhovne vaje
V zadnjem tednu julija in v prvem za dekleta in za izobražence. Oboje nih vaj v San Miguelu duhovne vaje tednu avgusta so bile v Domu duhov-so trajale od petka zvečer do. nedelj« popoldne. Vodil jih je p. Ivan Caser-man D. J. Deklet je bilo 44, izobražencev pa 26.
Občni zbor zavetišča
Na 3. občnem zboru zavetišča dr. Gregorija Rožmana, ki je bil v Slovenski hiši v nedeljo, 30. julija, je bol izvoljen naslednji odbor: predsednik Matevž Potočnik, podpredsednik Iv'an Ahlin, tajnik Marijan šifrer, podtajnik Martin Duh, blagajnik ing. Anton Matičič, podblagajnik Leopold Lah; odborniki: Ivan Makovec, Stane Mustar, Božo Šušteršič, Janez Jakoš, Jože Grabnar; namestniki odbornikov: Jože Guštin, Ivan Kožar, Franc Šturm, Janez Janežič, Lovro Tomaževič; nadzorni odbor: dr. Jože Dobovšek, prof. Vinko Logar in Pavle Novak.
Nov slovenski misijonar
V misijone na Madagaskar je odšel za pet let Janez Slabe, kaplan v Zagorju ob Savi, rojen leta 1941 v Bukovščici.
Franc Sekovanič — umrl
14. julija je umrl v Radovljici Franc Sekovanič, radovljiški župnik, v 77. letu starosti. Rajni je bil v prvem delu svojega duhovniškega življenja — kot pater Krizostom — zelo znana in delovna osebnost, posebno na področju mladinskega dušnega pastirstva. Kot radovljiški župnik (po letu 1945) je bil zelo priljubljen, delaven in predvsem dober.
Novi župniki v ljubjanski nadškofiji
Za župnike so bili imenovani: msgr. Viktor Zakrajšek (69 let) za novo župnijo Tržič-Bistrica; Anton Vidmar (43 let) za župnijo Tržič in. Lom; Anton Gosar (47 let) za župnijo Cerklje na Gorenjskem. Za upra-
vitelja pa so bili imenovani: Janez Rihar (30 let) za župnijo Ljubljana-Moste; Milan Čučnik (35 let) za Krško; Franc Urbanija (30 let) za Črnomelj; Franc Mikuž (27 let) za župnijo Tržišče; Štefan Stele (42 let) za Prečno; Vinko Dragoš (32' let) za Trebelno.
Katehetsko posvetovanje v Želimljah
Medškofijski katehetski svet je letos že tretjič priredil v salezijanskem zavodu v Želimljah 31. julij1 enodnevno katehetsko posvetovanje-Vsebina posvetovanja je bila: Verska vzgoja predšolskih otrok. Predavala sta profesor dr. Valter Dermota in župnik Jože Bertoncelj. Piv* je govoril o temi: „Zakaj pripisujem0 predšolski vzgoji tolik pomen (kulturni, psihološki, globinsko psihološki in sociološki vidiki predšolske verske vzgoje). Drugi predavatelj pa je govoril o snovi: „Starši so glavni verski vzgojitelji predšolskih otrok -
ŠENTRUPERT NAD LAŠKIM
Sv. misijon v Šentrupertu nad Laškim je bil letos (1972) v pobim kostnem tednu, od binkošti do Pre' svete Trojice. Omembe vreden je za' to, ker je uspel stoodstotno in k«1 gre za slovensko župnijo, kjer se J-vkljub stiku z modernim sveton* ohranil stari, zdravi verski duh ^ versko življenje. Zaradi odcepitve n° ve župnije Svetina in odseljevanj3 župnija šteje danes samo še 126® duš. Dobra polovica župljanov ?e bavi s poljedelstvom, ena četrti*1"
je rudarjev, druga četrtina so delavci po tovarnah v Celju, Štorah, Šentjurju in Laškem. Župna cerkev sv. Ruperta je bila zidana 1727, pozneje je zgorela, pa bila zopet obnovljena. Župnija se razprostira na obširnem svetu, posejanim z rodovitno zemljo, duhtečimi travniki in gostimi listovci. Več kot polovica župljanov ima do župne cerkve nad eno uro, najoddalnejši tudi dve uri. Vkljub tolikšni razkosanosti in slabim potom znaša povprečni nedeljski obisk 500—GOO vernikov, od teh moških okoli 200, žensk 300, otrok 100. Lani je bilo razdeljenih 13.000 sv. obhajil. Pri tem je treba vedeti, 'In je okoli 200 samih predšolskih °trok. Misijona se je udeleževalo in Ofejelo sv. zakramente 99 odstotkov. Sv. obhajil je bilo v času misijona 0300! Ljudje so duhovno razgibani, •Naročenih imajo 90 Družin, 40 Og-njišč in 28 Mohorjevk, ki jim pa niso posebno všeč. Pred 130 leti je Ustanovil prvo šolo v Šentrupertu Jožef Rozman, poznejši ravnatelj Sentandraškega bogoslovnega seme-uišča, profesor pedagogike in katolike, nadzornik vseh škofijskih šol, hazadnje lavantinski častni kanonik ’U dekan v Konjicah. V svoji šoli j? Zbral vsako nedeljo čez sto otrok.
anes je v Šentrupertu popolna °semletka, na kateri poučuje osem Učiteljev.
Povprečno imajo družine po pet <>tr°k, nekatere tudi po devet. Le-°' bodo imeli novoniašnika salezi-iunca Ulaga, imajo pa še tri bogo-Hvce in sedem redovnic. So pa do-
bri izgledi za nove duhovne poklice. Starši radi darujejo svojega otroka neposredni službi božji, otroci so pridni, sprejemljivi, lepo vzgojeni, župnik g Franc Drevenšek se kot goreč duhovni oče in odlični organizator že od leta 1947 povsem žrtvuje za svoje župljane. Bil je tudi ponovno kaznovan in zaprt. Obnovil je staro kaplanijo in uredil moderno veroučilnico. Vseh šolarjev je 227. V cerkvi je preperele klopi zamenjal z ličnimi stoli. Sam vodi tudi cerkveno ljudsko petje in se v glavnem v cerkvi moli pevajoč.
Najstarejši misijon, ki ga pomni župnijska kronika, je bil pred sto leti (1870). Vodili so ga trije slovenski jezuiti, znani širitelji pobožnosti Srca Jezusovega: oo. Dol jak, Valjavec in Kos. Po sto letih so misijon imeli zopet jezuiti: oo. Berden in Remec. V teku sto let so v Šentrupertu misijonarili ponovno lazaristi in salezijanci. V šentruperški župniji je bil rojen svetovno znani filozof iezuit. dr. Franc šanc. Petkrat ali sedemkrat je v izvirniki prebral vse Aristotelove spise, napisal učeno razpravo o Aristotelovem razlikovanju med materijo in formo, Zgodovino filozofije in knjigo Stvo-ritelj svijeta. Umrl je star 71 let kot profesor na jezuitskem filozofskem inštitutu v Zagrebu 31. januarja 1953.
šentruperška župnija obeta še veliko dobrega za domovino in Cerkev. Želimo, da se nad njo razliva milost Sv. Duha kakor ob letošnjem misijonu!
KJE JE KAJ?	
UVODNIK	Sdomšek — slovenski svetnik? 	 513
SODOBNA VPRAŠANJA	Pastirsko pismo škofov Jugoslavije o veri ..	r>14 Spoved v življenju kristjana 	 517 Dogma in teologija	 524 Tretji svet 	•	558
IZ ŽIVLJENJA CERKVE	Pet let po encikliki ,0 delu za razvoj narodov* 520 Bogoslužni koledar 	 535 Nova pota Cerkve v Čilu 	 536
RAZNO	France Kramarič — žrtev brezbožnega komunizma 	 530 Willembrands o patriarhu	Atenagoru 	532 Spomini na mater 	 510 Kard. Mindszenty papežu 	 530 P. Leppich razlaga sveto pismo 	 555
ZA MLADINO	Karel Mauser o slovenski knjigi 	 544 Nekaj podatkov o svetovnem položaju 	 568 Ker te ljubim 	 546 Mladinska pošta 	 549 Da se boš lažje spovedal 	 552
V DRUŽINI	Mauser o družinski nedelji 	 553 Izpraševanje vesti o poklicnih dolžnostih . ..	554
ROMAN	Hudičev advokat 	 562
NOVICE	Svetovne novice	 Slovenci po svetu 	 57^ Med nami v Argentini	 57^ Novice iz Slovenije 	
Leto XXXIX Številka 9
September 1972 Setiembre XV 9
..Duhovno življenje“
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966.
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.
Poverjeniki:
ARGENTINA; Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorzia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Naročnina:
V Argentini in obmejnih državah: 50.— pesov; v ZDA in Kanadi: 7 dolarjev; v Avstriji: 125 šilingov; v Italiji: 2.800 lir; drugje protivrednost dolarja.
Denarna nakazila na naslov:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
NASLOVNA STRAN „Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“ ter stalna zaglavja: arh. Jure Vom-bergar.