Gledališki eksperiment
Dramatski krožek VI. gimna-zije Moste nam je v režiji mento-rice Helene Potokarjeve predsta-vil eksperimentalno dramo Jeana Tardieuja, Zaljubljenca v pod-zemeljski železnici. S to pred-stavo so gimnazijci gostovali v mali drami, dvakrat pa smo si jo ogledali tudi v šolski telovadnici.
Ustvarjalci predstave vsekakor zaslužijo priznanja za pogurn, saj so se spoprijeli s teksl^jn. ki (kot vsa Tardieujeva dela) vnaša v gledališče številne eksperimente: na začetku predstave lahko s po-močjo video-tapea na televizij-skem ekranu spremljamo igralce, ki jih bomo čez nekaj časa videli na odru, na razpetem platnu se premikajo silhuete, pogovori ne tečejo po logični poti, med nedo-rečene stavke se vmešavajo ono-matopoetski zvoki. Tako se ustvarja »zvok množice«, kot ne-kakšna protiutež pa nastopata ON in ONA, edina prava lika med tipiziranimi, nejasnimi »so-potniki«. Ti so »mrtvi«, s svojo prisotnostjo jih obudi šele ON, ko premaguje »množico« na poti do svoje izvoljenke, saj — kot pravi ONA — »eden pomnoženo z nič je nič.« Vendar je stik končno vzpostavljen, med NJIM in NJO se razvije glasbeno-ple-sno-poetični dialog (simboliza-cije Ijubezni). Ta stik je pravza-prav tudi edini realni dcjgodek drame (in obratno) edini realni
dogodek je stik) in z njim se pred-stava tudi zaključi.
Igralci so bili zaradi značaja Tardiujevega besedila postav-ljeni pred težko nalogo, ki pa so jo dobro izpolnili, predvsem ONA (Olivera Masten) in ON (Bogdan Horvat). Od drugih na-stopajočih velja pohvaliti Mat-jaša Martinčiča in Darjo Pavlin.
Vso predstavo so spremljali šknpanje zavor in drugi ulični zvoki, ki so skupaj s premiki igralcev ponazarjali vožnjo avto-busa, s katerim so Moščani na-domestili podzemeljsko železni-co. Scena je bila prav takšna, ka-kršna je morala biti — na meji med resničnim in namišljenim. Priznanje pa zasluži vsa tehnična ekipa.
Tudi s to predstavo je dramski krožek VI. gimnazije dokazal, da sodi med tiste amaterske gledali-ške skupine, ki igrajo resnično kvlitetna dela. In teh je veliko, zato zaslužijo Moščani tem večje priznanje. ANDREJ BLATNIK