SLOVENSKI GLASNIK
Cena polletna 1 Gld. 35 kr.
Lepoznansko-podučen list.
Po pošti 1 gld. 50 kr.
Odgovorni vređnik in izđaiateli: Anton Janežić.
St. 11.
v Celovcu 1. novembra 1862.
VIII. zv.
Jesenski roži. ^''^)
(Zložila U. Vicič-eva.)
Roža krasna! kako lepo Sama tukaj le cvetevaš; Sestram tvojim pa ne sije Nič već ljubo gorko solnce.
Druge cvetke oj že zdavnaj Vzele so slovo od mene; Ti pobešaš le glavico, In me prašaš — so še ktere?.
Lahki vetrič ne pihlja več, Ki želi te pokrepčati; Burja sama gospodari, Ki ne ve za tvoje želje.
Pomorila grozovita Vse je lepe tvoje sestre, Na-te tudi se spominja, Da te pogubi kot druge.
Naj te vterga toraj roka, Ki ti do sih dob je stregla, Vedno ti pomoč daj.-je, Si postala radost moja.
Vtergam naj te, da pri meni Bivala boš mali časek; Ko pa kras minul te bode, Žalovala bom po tebi.
Obraz.
(Zložil S. Jenko.)
O večerni uri Stal sem poleg Save, Derla z glasnim šumom Je z višav v planjave.
„Mlađi fant iz zdrave Iz strani gorate Grem prot južnim krajem, Grem med svoje brate,"
Tak s šumečim glasom Bistri val mi pravi, Dam mu sporočilo: Serčno jih pozdravi!
*)   Prav radi smo sprejeli  pričujočo cvetico, izdelek domorodne gospodične ljubljanske, v Glasnika; naj mu jih kmalo še več pricveti!
Glasnik Vni. 24
342
Davorin.
(Konec.)
Davorin prehodi po dolgem in širokem nekoliko vasi in trgov, preden dosp6 v insko dolino in koraci meni nič tebi nič zamišljen od kraja do kraja vedno naprej; javalne da bi bil kakega popotnega pozdravil, če bi ne bil te lepe in prijazne navade že od mladih let vajen. Po poti grede si po gostem briše solze, ki se mu iz oči pocejajo. Tički na hrbtu ga večkrat, preden jih speča, zamišljenega predramijo, ko mu začno na vso moč žvergoleti. Žalosten se ozira na citre, ki jih ima na ledji pripasane, dostikrat že truden, lačen in žejen, dokler pritolče čez nekoliko dni v poglavitno mesto na Tiroljskem, ktero se mu je vso drugačno in prerojeno od nekdaj zdelo. V mesto prišedši speča svoje pevalice kmali eno za drugo, in premožni meščani so mu jih tudi vrlo preplačevali. Veselje čez veselje ga vnema, da je tičke tako brzo poprodal in toliko lepega in svetlega denarja za-nje stržil. Eno polovico je poslal sestrici, za drugo si je pa omislil raznega kramarskoga blaga. Oh, kakošno veselje je bilo za Rozaliko, ko ji je pismonos poslani denar izročil!
Koj drugi dan po dovršenih opravilih jo vreze poln nade proti bavarski deželi, češ, da si bo po ptujom opomogel in če mu bo šla kupčija po sreči, tudi s časom okrepčal, sestro lahko oskrboval in se z Ančiko zaročil. Toda rajlinga se mu je kmali zmedla. Enega dne po poldne, že precej pozno pod noč, vsede se poleg ceste na siv in z mahom preraščen kamen; jame svojo osodo,premišljevati in se ozira Ije čez bele gore proti domovini, kjer je zapustil drago sestrico in Ančiko in na mah priigra bistra solzica v jasno oko. — Seže po citrah, strune napne, začne jih prebirati in mu pojo, kakor da bi mu jih bil sam Apolo ubral. Ves navdušen povzdigne svoj glas in začne proti domovini obrnjen milo peti:
Z Bogom griči in ledine, Z Bogom! vsi ostanite:
In sestrici ve edine, Nikar me ne zabite 1
Z Bogom drage mi planine, Logi tam unstran gora;
Polja, vrlje in ravnine Okrog mojega doma!
Z Bogom bistre studenčine Kraja milorojstnega;
Z Bogom znanci domovine. Bratje ljudstva prostega!
Ostanite mi vsi dragi, Dokler spet se vidimo,
Zadovoljni ino zdravi, Se veseli snidemo!
343
Zdaj Davorin vstane in jo proli Monakovemu potegne.   Ko že blizo  poglavitnega parskega mosta pride,   mora  v neki vasi  več nedelj ostati.   Huda  vročinska bolezen ga napade, na posteljo vrže in sčasoma ob vso gotovino pripravi, da nima druzega, ko spet popolnoma ozdravi, kakor borne citre. — Dragi bravec! ne bom ti na drobno popisoval njegove osode, vsakdo si lahko sam očrta njegov žalostni stan in okolščine, če si ga le v ptuji deželi neznanega s prazno mošnjo brez plenka in cvenka in brez pomoči v velicih stiskah in skerbeh zakopanega misli, da ima doma betežno sestro in drago ljubico, ki bi obe rad osrečil. Pa kako in s ???, ker ga nima božjaka v žepu, s kterim bi si znal spet na noge pomagati,  da bi si blaga omislil in ž njim po hišah kramaril.   Domu se vrniti, to mu tudi ne kaže, to bi bil za Rozaliko prehudo, za Ančiko pa— ¦—! —Torej ne more in neče s praznimi rokami Ije iti, kamor ga srčne želje vedno ženo! — Le naprej,  naprej ga nada naganja, in lako koraci zlagoma proti stolnemu bavarskemu mestu, ne vede, kaj bo v tem velikem  mestu počel.   Kmali  po  svojem  dohodu zadene v neko pivnico, ki je bila polna čvrstih in  veselih rogoviležev, ki razne šale uganjajo in pojo, da vse vprek leti, da se revežu skor smrt ni tako priskutila, kakor obnašanje teh razbrzdanih  dobrovoljcev.   Davorin se, skor bi djal, boječ k peči vsede, ter si da merico ola prinesti, in ko si žejo ugasi, vzame citre v roke in jame prav izvrstno na njih strune prebirati, da premično zabrenče; pivci potihnejo in so bili od prvega do poslednjega vsi eno uho.   Ko Davorin citrati neha, jamejo ga enoglasno hvaliti, in ta hvala ga tako ojunači, da začne koj drug napev brenkati, in ko tudi tega z enako ročnostjo konča, nastane ploskanje zadovoljnosti po celi pivnici, in ko v tretje citrati neha, vzame eden izmed nazočih pivcov okrožnik v roke in jame od enega do druzega po pivnici pobirati, in kmalo je nabral lep kup, ki ga Davorinu v klobuk strese ter pravi: Lej, če boš povsod tako žetev imel, kmalo obogatiš. — Med tem, ko se na mizi prazni vrči polnijo in zapored praznijo, in strašen šum in direndaj po pivnici razlega, Davorin še vedno pri peči s prazno steklenico sedi. — Zberajo se tukaj oni junaki, ki so bili za grško deželo vdinjani dobrovoljci in so šli za grško svobodnost se s Turki bojevat, ktere smo tudi skoz Ljubljano leta 1832 pred božičem v nek-terih oddelkih marširati vidili. Davorin vidi veselo uganjanje — in kdo bi verjel, da ga jame malo po malem na se vleči.   Pa gotovo bi se mu te misli zbudile ne bile, ko bi bil le nekoliko na dom — Rozaliko in Ančiko pomislil.   Ko nekoliko  časa tu zamišljen medli, kakor da bi ga bil celi svet zapustil, in v svojo prazno posodo gleda, približa se mu nek suh dolgopetnež bistrih oči, ostrega pogleda in sirovega obraza, in ga tako rekoč pikaje nagovori:
,,He, vrli junak, kaj ti je, da se držiš, kakor bi bil komu metle upal? Kdo bo dan današnji glavo pobešaU Ne drži se, kakor bi ne znal pe\,
24*
344
šteti! — He, krčmarica, ta fant ima gotovo gada v žepu, prinesite mu maslic ola.   Naj je vesel z nami vred!"
Davorin gleda dolgopetneža in se mu prav čudno zdi, da se plujec za blagor njegov poteguje, knj tacega se mu ni še pripetilo, kar je popotoval. Res čudno se mu zdj, od kod ta gostoljubnost in postrežba, tako da mu v zadregi še skor odgovora dati ne ve.
Poln maslic pa že spet stoji na mizi.
„No trčiva! Živila svoboda!" zakliče dolgopetnež. In Davorin ž njim trči in pije.
„To ne velja. Vse moraš izpiti, lej tako le, kakor jaz!" mu dolgopetnež pravi. „Če pa še ne znaš, saj se lahko navadiš. In da ti vse povem: Danes si moj gost; pij, kolikor hočeš; upijanil se menda ne boš, in če bi se ravno, kaj neki temu?"
In že drug maslic stoji pred njim, ktercga mora tudi do dna izprazniti. Toda ga tudi kmali čuli, in jame se mu po glavi vrteti, in ravno tega je dolgopetnež pričakoval.
„Kaj ne, da imamo vrlo življ(>nje?" pravi mu ošabno. Lej, če le hočeš, zna se ti ravno tako goditi. Mi gremo na Grško, da se tam z nevernim Turkom poskusimo, ali je za kakošno rabo. Vrlo življenje nas čaka na Grškem ; da bi !e že tam bili, sekali bi jim glave, da bi jim padale, kakor pod koso zrela trava. Tam bomo prav za prav gospodje, služili ne bomo samo svobodnosli, ampak storimo tudi dobro delo, ako Turka v kozji rog vženemo. Iz dežele nas gre največ! del ubogih — pa kaj, če Bog da — bogati in imenitni se povrnemo^ čez leto in dan v domačijo."
,Že čez leto in dan?" spusti se mu Davorin v govor. Ta govor mu v srcu zaigra, še bolj pa bogastvo, od kterega mu kvasi dolgonog.
„Morda čez leto in dan, če bo le sreča na naši strani, gotovo pa čez dve teti! No ala! trči, tii nam bodo grški tolarji v žep leteli in dvajsetice, prigovarja mu dolgopetec in dela zobe skominaste, da se mu že zdaj po omenjenih rečeh sline cede; popade vrč ola ter ga pred Davorina postavi, ki ni bil piti vajen, in iz Monakovega ol komaj po imenu pozna; ves navdušen zavpije „še en maselc!"
„Tri sto medvedov! ti ga znaš piti!" reče mu s pohvalo. »Če hočeš z nami držati, pridruži se nam. Vsacega vzamemo, kdor ima le zdrave ude, da ima le bistro oko in dobro sliši. Tak fant, kakor si ti, menda se vendar ne bo za pečjo v domovini kisal. Povej, če greš, jez sem voditelj! Denarja ti ne bo primanjkovalo, živel boš ko tič!"
Davorinu to slišati se omotica dela pred očmi. On misli, če se jim pridružim, storim po volji božji, in tudi sestri in Ančiki bo to všeč. Premišljuje le malo časa, na enkrat pa pravi: „Naj pa bo, in seže dolgopelcu v desnico.
345
„Tu imaš eno krono are!" reče mu dolgopetec in pelje pretan-lanega mladenca med množico veselih pivcev, ki bodo njegovi tovarši na bojišču. Hrumeč smeh zadoni po celi pivnici in steklenice rožlajo in z vrči prevarjeni trkajo, da vse križem leti.
„Bog te sprimi, dragi brate!" pozdravljajo ga tovarši.
,/Bog daj srečo, vrli bojevavec za svobodo", šume okrog miz, da se grmeči Bog ne sliši.
Davorinu preide vid in sluh. On se raduje in popiva s pivci do trdne noči, in koj drugi dan zaspan in omotičen po sinočnem pijančevanji poda se na pot proti daljni grški deželi. Toda pečene piščeta mu tukaj ne lete v grlo. Vse omenjene obljube in zlati gradovi, ki mu jih je zidal dolgopetec, splavali so po vodi — kmalo vidi, da je prekanjen. Grenka žalost in kes se ga osujeta, in žal mu je neizrečeno, da se je dal na led speljati. In Bog ve, kaj bi bilo iz njega, če bi ga ne bila nepričakovana sreča in mila osoda na drugo pot obrnila, in nazaj v drago domovino napotila!
V jeseni leta J 833 se je bojeval Davorin pod poveljstvom pogumnega francoskega vojskovodja Maison-a. V Moreji, najkrasni-šem grškem polotoku, ki je rodoviten in donaša prebivavcem dobičkov in pridelkov na kupe in bogastva v milem podnebji obilo obilo, gospodarile so Sultanove krdela pod Ibrahimom, egiptovskim bašatom, strašno grdo. Nobenemu človeku niso prizanesle, še celo nedolžni otroški mladosti ne. Hiše mirnih in zadovoljnih prebivavcev so po-žigale, setve mandrale ali palile, oljkine zasadbe, največe bogastvo te dežele, pokončevale in pogonobile najlepše polja in travnike. Vsacemu je srce krvavelo, ki je vidil neusmiljeno ravnanje. Stiske in nadloge so trpele cele tri leta. Ko pa Francozi z morja na suho stopijo, pela je vsa druga. Vojskovod Maison vdari in napade turško armado, otepe jo in brez vsega obotavljanja iz Moreje spodi. Nesrečni Grki jamejo prosteje dihati in pod francoskim varstvom svoje hiše staviti, polje obdelovati, vinograde in oljnike oskrbovati. Vrisk in veselje se razlega po celem otoku od severja do juga, in od vzhoda do zahoda.
Nekega večera, ko je ravno milo solnce svoje žarke pred zahodom spuščalo v morje, ki obliva grški polotok, dero Francozi z vso silo za bežečimi turškimi krivoverci, da bi jih do poslednjega moža z grške zemlje potrebili. Pridši na primorje vidijo, kako se turške barke naglo od primorja podvizujejo. Ondi pa, kjer se Davorin s posebno srčnostjo bojuje , zakasnilo se je več Turčinov, ki ne mislijo, da so jim Francozi že za hrbtom, in uganjajo neizrekljive gro-zovilnosti, Francozi planejo čez nje in udrihajo po njih, da je bilo joj! PoVijejo in okrnijo jih, kolikor jih le zasačijo. Davorin predere v neko veliko in lepo hišo, iz ktere mu silni jok in tarnanje nasproti doni. Vrata vlomi — in kaj vidi? Mati, z otročičkom v naročji, kleče na sredi sobe, joka, moledva in milo prosi.
346
„Milost, milost! za nedolžnega otročiča .voljo mi prizanesite! Bodite mi milostljivi!", prosi ga s solzami v očeh preskrbna mati in roke kviško povzdiguje. Za pet Kristusovih ran, pustite me pri življenji, nikar me ne morite vse, kar premorem, rada darujem za življenje svoje in otrokovo I"
»Ničesa ne — pri bradi Mahometa!"
Dalje ni trdosrčni Mahometan kar besedice več črhnil; ne da se pre-prositi in ravno ko namerja klečeči materi glavo preklati, v tem hipu se zvrne na tla. Davorin je priskočil in prebodel neusmiljenega ncver-nika. Vroča kri mu bruha iz prsi in se razliva po tleh; on še nekoliko pojema, pa kmali je po njem. Viditi rešeno mater in otročička ga je neizrečeno veselilo.   Puško k sebi pritisne in misli naglo oditi.
.Velikodušni rešitelj življenja mojega in prisrčnega mojega otroka!" nagovori ga hvaležna Greldnja. „Kako se vam hočem, dragi rešitelj, za skazano dobroto po dolžnosti hvaležna skazati? O, da bi vas mogla dostojno obdarovati?"
„Ničesa ne vzamem!" odgovori vrli Avstrijan. „Nič druzega nisem storil, ko sem vaji smrti obvaroval, kakor le dolžnost svojo."
Ta Grekinja šine k predalniku, in vzame iz njega polno mošnjo rumenih zlatov, ter jih hoče vojaku posiliti, toda Davorin se brani plačila, urno vstane in zgine skoz vrata.
Pa gospa skoči naglo za njim rekoč: „Tako pa vzemite saj ta križec v spomin najine srečne rešitve, naj vas varuje vsake nesreče, dokler boste živeli na svetu", ter mu v roko potisne dragotino, ktera je bila z dragimi biseri okinčana.
Pa še enkrat se gospa vrne ter ga popraša po imenu. Davorin ji svoje ime zapiše na listek in jo pocedi za svojimi tovarši. Se le na večer ogleduje križec, ki mu ge je Grekinja izročila. Tako krasne dragotine ni imel še nikdar v svojih rokah. Veseli ga neizrečeno; toda še veče veselje občuti, če se spomni storjenega dobrega dela, da je hvaležn() gospo z dečkom smrti rešil. — Gotovo ni nikdar mislil, da bi ga znala pogumnost njegova kdaj v ptuji deželi na noge postavili!
Gospa, ki jo je Davorin smrti rešil, bila je udova. Imela je edinega otroka, K a mil os po imenu; nje mož, Aleksan drides, je bil že pred tremi leti v boji s Turki umorjen. Žena se v teh silnih časih ni več možila-, vdova ostane in živi zadovoljna s svojim sin-čekom.
Mir drenopoljski stori konec presilni turški vojski. Ker je pa Sultan osodo grške dežele volji velikovlastnikov prepustil, razpustili so se vojščaki sopet na dom. Veliko tovaršev Davorinovih, ki so ž njim iz Ba v arije odrinili, odpravi se nemudoma na dom. Veliko veliko se jih je okanilo. Otožni in klaverni pribibajo revni in borni zopet na svoj dom nazaj. Od obljubljenega bogastva ni bilo duha ne sluha.  Grajajo in obrekujejo voditelje, ki so jim grško obljubljeno
347
deželo opisovali, kjer se med cedi in mleko, kamor so šli, kakor prosti klateži, in od kodar so mislili se kakor bogatini vrniti.
Davorin ostane še nekaj časa v vasi blizo Navplije, kjer živi od zaslužka svojih rok, še zmiram v sladkih mislih, do bo tudi njemu kmali napočila mila zarija in ga pripeljala na dom k sestrici Rozaliki in ljubi Ančiki. Ker je bil Davorin čvrst korenjak, malavaril je pri zidanji novih hiš v Navplii. Pri tem delu si je pa že toliko prislužil, da jame spet misliti na svojo domačijo, akoravno je imel tu priliko si veliko več prislužiti kakor v domačiji. Toda ljubezen do domačih gor in planin mu ne da ostanka dalje v ptuji deželi. Ravno tisti dan, ko hoče z Grškega odriniti, zve, da odrine avstrijanska barka še le v nekih dneh iz navplijskega zaliva v Trst, zato mora svoje popotovanje za nekoliko dni odložiti.
Čez dva dni se pripelje neka čedno oblečena gospa v vas, kjer je Davorin bival, in želi ž njim govoriti. Davorin se zavzame, ko vidi imenitno gospo v sobo priti, bila je ravno ona, ki jo je bil smrti otel.
„Ne strašite se, da k vam pridem! — Menim, da me še poznate. Obdaroval vas pridem in srečnega storit, če je vaša volja! —
Davorin jo debelo gleda in pravi: „0, blaga gospa! jaz sem srečen. Vi ste menda tudi, kar me v srcu veseli. Lejte, ali poznate še ta križec? — Vedno sem imel zaupanje do tega križca. Vse mi je šlo do sedaj po volji, prislužil in prihranil sem si lep denar, tako da morem spet domu na Tiroljsko in svojo sestrico in Ančiko osrečiti."
„Dobro da vas še najdem; ne zametujte, kar sem Vam za otetje svojega življenja v darilo odločila. Križec dajte za nevestin lišp svoji zaročnici. Ta križec je bil darilo mojega ranjcega očeta — kinčal me je na dan ponke; Vašo nevesto naj kinči tudi ob vajini ženitvi, in naj se me v molitvi spominja. To pošljem pa Vaši sestri", ter mu poda drago zlato ovratnico, „in to, moj rešitelj, izročam pa Vam!"
Se preden Davorin pomisli, ali bi darilo vzel ali ne, zgine mu Grekinja izpred oči. On gleda in gleda za njo, pa oko njegovo je ne zazrö več, le kočijo vidi tje proti Navplii drdrati, odkodar se je bila pripeljala. Davorin se samši v sobi dolgo časa ne zave, kaj in kako ? — Pa silno se začudi, ko list v roke vzame, ga razvije in pregleda ter vidi, da je nakaz (asignacija) od več sto cekinov, ki mu jih ima bogat kupec v Navplii izplačati.
„Čudno se mi zdi, kje mora Davorin biti, da ne zveve ne duha ne sluha o njem že toliko časa, Bog ve, ali je živ ali mrtev", pravi na sv. Mihela večer bolna Rozalika Ančiki, ki pri nje postelji žalostna sloji, in ji iz nekih bukvic bere.        ' ¦ ?/,.
348
„??? neki? Ne boj se ne, Bog ga ni zapustil, le mirna bodi; ravno sinoči se mi je od njega sanjalo, da še živi, in pozdeva se mi, da kmalo pride nazaj."   Tako jo Ančika tolaži.
„Ne bodi avšasta, ljuba moja! Ko bi še živel^ gotovo bi nama bil že pisal. Pa kar nič ne da vediti od sebe, kakor da bi ga več na svetu ne bilo.   Res za-nj sem v velikih skerbeh!"
To ti povem: Davorin je živ in bo kmali kmali tukaj;' reče jej Ančika nekako užgano. — In res: to se je kmalo zgodilo.
Ko neki večer sopet deklici skup sedite, potrka nekdo na vežine vrata.   V hipu skoči ona k oknu, da pogleda.
„En mož pred vratmi stoji!" natihama zašepta. „Kdo je?" z okna popraša.
„.Iez sem, draga duša, jez!" bil je prijazni odgovor.
„0h, ljubi Bog! Davorin je Davorin! Rozalika, Davorin, oh Davorin je tukaj! Oh mali božja, in že tako pozno! Oh le berž! Dragi moj Davorin! —
In Ančika nevtegoma skoči k vezenim vratom, jih odpre, in Davorin stopi v vežo. Oh, veselje čez veselje! Ančika se mu okrog vratu oklene in se prevelikega veselja razjoka. Zaporedoma ga objema in poljubuje. Ravno tako tudi Rozalika brata ljubeznjivo pozdravlja, kteri drago sestrico z bratovsko ljubeznijo objame in pravi: „Rozalika, hvala Bogu, da te še živo najdem! — Pomočkov imam dovelj; če Bog da, boš kmali okrevala in ozdravela," kar se je tudi, čeravno počasi, vendar le zgodilo.
Ančika in Davorin sta bila čez pol leta mož in žena in z Rozaliko vred prav srečna. J. Kosmač.
Narodske pesme.
Doša s škrateljema.
(Grgarsk».)
Tam stoji stezica,
Po stezi tečo dušica.
Tam ju srečata dva hudiča
Z zaTitimi rogami
S kosmatimi nogami.  -
Prijela sta vbogu dušicu:
aELam greš ti, vboga dušica?"
„„Jaz grem na žegnan britof Mojega telesa prašat, Komu je ono služilo, De je mene pogubilo?""
Pršla je na žegnan britof, Jiskala je svoj grobec.        i
349
Kadar je grobec nejšla,
Gor na-nj je pokleknila: Telo moje, vstani gore, Pejdi Ijndem antreh dajet. Se nisi vrnilo, nisi molilo. Ko le kartat si šlo, Vbogu dušu zajegralo, Vbogu dušu zakrtalo.
Prijela sta ju dva hudiča.
Vrgla sta ju će pred pekel,
Sta ju adan druz'mu na vile p'hala.
Pusti me ti huda hudoba,
Naj grem jez na žegnan britof
Mojega telesa prašat.
Komu je ono služilo.
De je mene pogubilo. ,t
Pršla je na žegnan britof,
Jeskala je svoj grobec.
Kadar je grobec nejšla.
Gor na-nj je pokleknila: Telo moje, vstani gore, Pejdi ljudem antreh dajet. Se nisi vrnilo, nisi molilo. Ko le kartat si šlo, Vbogu dušu zajegralo, a
Vbogu dušu zakrtalq,  . ^ .
Kako bom jest gore vstalo, Ker jemam preozku hišu, Z rebrami me skupej stiska, Noge jemam vse zasute, Oči jemam vse zaplute.
Prjela sta ju dva hudiča,
Vrgla sta ju će pred pekel,
Sta ju adan druz'mu na vile p'hala.
Pusti me ti huda hudoba.
Naj grem svet'mu Mihelu na vagu.
Da bo vagal tudi mene.
Svet Mihel ni mogel vage storit',
Marija tri kapljice solzic spustila.
Dušica dosti vage dobila.
Ti požrtna Marija,
Ki si nam dušu 'z grla spulila!
Jest sem vam dušu 'z grla spulila;
Ce li ni sama meni služila,
Pa mi je lih nje mati,
Ko ju v trupli je nosila.
In ju je Mariji prporočila.
Hudiči naj grdojo (sic) za hudičem
V pekel;
Dušice naj grdojo za dušicam'
V nebesa.
Zap. M. Ternovec.
St. Katarina.
(Krška.)
Sveta Katarina Jo bila jedina; Nju su prišli prosit Tri kralji od svita: „0j ti Kati.rino Vazmi mene kralja." „„Nit ĆU tebe kralja Ni tvojega dara, Nego ĆU vazeti
Marijina Sina I hoću poć stati (v) Marijino stanje." Na to se rasrdi Ta cesar žudijski. „0j vi verne sluge! Poslušajte mene. Sto ĆU vam ja reći: Latite vi Katu
350
Ter ju popejajte Va tamnu tamnicu, Neka nutri stoji Punih sedam gođin. „Oj vi verne sluge Poslušajte mene. Sto ĆU vam ja reći: Katine košćice Na kupac zberite, Od Kate prašiče Na vetar vrzite." Kad su oni prišli Va crnu tamnicu, Tamnica je svi tla Kano svitlo sunce, Nutri Katarina Ko jedna gospoja Tri krat mi je lipja Ner je prvo bila; Na glavi jej raste Židovska rožica, Na prsih joj mladoj Svitlo snnce sija. „Oj ti Katarino Vazmi mene kralja." „„Nit cu tebe kralja Ni tvojega dara Nego ću vazeti Marijina Sina
I hoću poć stati
(v) Marijino stanje.""
Na to se rasrđi
Ta cesar žuđijski.
„Oj vi verne sluge!
Poshišajte mene,
Sto ću vam ja reći:
Pojte udelati
Jedne tanke kola.
Latite vi Katu
Ter ju popejajte
Pod 'ne tanke kola,
Kola će ju trti,
Britve će ju rizat."
Kada je to bilo, >i *
Na to je priletel
Jedan anjel z neba,
I uhiti Katu .*-•>**
Za desnu ručicu,
1 on joj daruje
Na nje desni prstić
Jedan zlatni prsten
I on joj govori:
„Oj ti Katarino
Do sada si bila
Božja službenica.
Od sada ćeš biti
Božja zaručnica."
Zap. J. G. Krasanin.
Vila.
¦ '        (Spisal Dav. Terstenjak.)
Po narodnih serbskih pesmih in povestih je Vila prevažno bilje, ktero se je pri Serbih do cela udomačilo. Vila ima dvojno strarf— belo — svetlo — prijazno — blagodarno, in pa černo —^ temno — osodno — maščevavno.
Po svojih dobrih lastnostih se Vila imenuje: bjela djeva oblečena v belo široko oblačilo z lepimi dolgimi lasmi in černimi očmi, ki je posebno junakom prijazna, zna prerokovati (glej Schwi^nk Mylh. der Slawen 255) itd.
¦ ¦..... f    ^
351
Domovina Vilam je po narodnih serbskih pesmah večidel pla-, nina, kraji pečevnati, berda (Taloj I, 76 U. 208). *)
Razun planin so jim tudi megle in oblaki sfanovališča, in v narodnih serijskih pesmah se večkrat omenja, da Vila oblake nabira (Taloj 4) ild. Pa tudi v belem oblačilu pleše rada po zelenih travnikih, koplje se v jezerih, in veli se: povodkinja; iz jezer se vzdi-guje rada v zrak, in iz zraka pošilja morivne strele (Grimm deutsche Myth. 245).
Iz tih lastnost se da sklepati, da je Vila osebljena megla in podobna nordiški boginji: Vala, Val v a, Volva.
Ker so megle različne, različne so tudi Vile. Megle niso zmi-rom bele in svetle; ne škrope samo rodovitne vlage nebeške na zemljo, temoč one so tudi čeme, nesrečonosne; v njih prebiva blisk in grom, toča in pokončevavna ploha; zalo se očituje tudi Vila kot neprijazna, strup prinašajoča (Taloj 65) gradove podirajoča (burni oblaci) od starišev preklete otroke odnašajoča, katera iz oblakov meče smer-tonosne slrele na ljudi, jih v boj in vbojstva spodbada, in se v kervno osveto (maščevanje) z junaci pobratuje.
Enako černo stran imajo tudi nemške Valkyre, ktere so ednake z V a lami (glej Dr. Weinhold die deutschen Frauen str. 60). Kakor jaše nordiška Vala na volku s kačami oberzdancm, tako tudi serbska Vila na jelenu, s kačami oberzdanem. Jelen je symbol ber-zosli; zalo Vila na jelenu jaše in jelena imenuje svojega brata. Vila, na jelenu, s kačami oberzdanem, jahajoča ni druga, kakor berza blisko-nosna megla, zato se veh': ljuta, kleta, in pošilja besnobo in ljutost; ta okolščina nam razlaga vzrok, zakaj se v stari češčini (DaHmil 3) besen človek veli: Vila, primeri serbsko prislovico : „Mo to vilo Vilo", kar pomenja nemirnega, zmešancga, nepokojnega človeka. **)
Staročeški glosator Wacerad je Vilo primeril Hekati, kar pričuje, da je dobro poznal bistvo in lastnosti Viline. Tudi Hekata ima belo in černo stran. Hekata je branila vhod kraljevih palač, sedela je v sodbi knezov, branila popotnike na suhem in na vodi, delila zmago vojski (Nat. Com. Myth. I, 3. cap. 14), ravno tako je tudi Vila prijateljica junakom, tovaršica popotnikom.
Hekata je bilo bajanica, posebno ljubezni; ona je storila, da so bajevne zelišča rastle iz zemlje, kakor Mandragora (Seneca Hyppolyt. 4149 Theocrit II, 12) in le lastnosti ima tudi Vila. Ona je vedečina (veštica) in vračnica, zato so po nji nastale poznamnjevanja serbske :
*)   Ker sem Vukove narod,  serpske pesmi posodil enemu 8?'0?1h prijateljev, moram tu Tahanine prestave navajati.
**)   Primeri se češki: vily, närrissh, polsk. vilać, verrückte Streiche machen.
\
352
vilo van, zauberhaft — vilenik, Zauberer — vil o z maj, Zauberdrache (glej Kollar Slaw. Bobyn. 286). *)
Zakaj da je oblačna boginja — vodna žena Indi boginja gatanja in prerokovanja, lepo razlaga učeni Mannhardt (Germ. Myth. 571): Der Gedanke, welcher aus den Wasserfrauen (Wolken) die Vilen und Völen schuf, ist die Vorstellung des plätschernden Regens und lauten Donnerhalls als Rede. **) Zato je Vila tudi boginja zgovornosti, pesem itd., in se ujema z indiško Apa(staroslov: vapa=voda), ktera se v Vedah tudi po gostem veli boginja govora: „vač" (primeri horvatsk. večati, berathen; večni ca, Rathhaus) pesem itd. (glej Rigveda I, 61. 8. in kar o tej primeri piše učeni Kuhn v Zeitschrift für vergleich. Sprachforschung 1,462). Indiške Ape tudi niso drugega kakor nebeške vodne žene osebljene vlago- in dežonosne megle.
Hekata je pošiljala „phasmata", in je strašila ljudi (Scholiast in Appolon. IlI^ 860), tako tudi Vila. Hekato so radi zvali družico (Theocrit II, 12) tako tudi Vilo — „posestrimo"; Hekata se je prikazovala na razpotjih; zato se je velela: tri via, triodi t is (Steph. Byzant. 7. 18), tako tudi Vila.
Appendini (Not. Istor. II) piše, da je Vila bila s cvetjem obra-žena kot bela deva, in v roki deržala okinčan trivogel, da menda izrazuje trojno njeno lastnost, kot boginjo svetlih plodonosnih oblakov na nebu, kot prijazno vračivno bitje na zemlji, in kot neprijazno bitje podzemeljskega sveta, ker iz natore černih burnih megel se je nov moment izobrazil, kakor Mannhardt (1. c. 576) piše: Die schwarze dunkle Gewitterwolke erschien als Bild des Todes.
Da se Vila tudi očituje kakor boginja smerti, pričujejo serb-ske narodne pesmi (glej Talvy II, 4. 235, primeri Mannhardt 1. e. 571.)
Trivogel je bil pri starih Slovanih navaden symbol kakor Schmid piše (Chron. Zwikaviens. str. 344)
„Forma tri angularis nihil insuetum erat apud Slavos, sed in repraesentandis sacris probe observabatur."
Vila je postala, kakor nemška Vala, sojenica in rojenica, in trivogel je pri starih narodih služil za symbol ženskega redečega organa.
*)   Primeri še: serbsko vil i ti,  schmeicheln, litevsk. vilo ti, locken, rnsk. viljljat, zu verführen suchen.
**) Primeri slov. frazo: Kako lepo dežek govori, žlabra, kak dežek Boga moli. Sumljanje deževo seje starim narodom zdel govor, pesem, in oblačna boginja je celo naravno postala boginja govora, pesem; primeri: horv. kiša žubori. ^
353
Vilino bistvo in lastnosti je tedaj Wacerad dobro poznal, in ker ima več z Hekato ednacih, jo je tudi prav za prav ž njo primeril, če ravno Hekata nikdar ni bila boginja megel, temoč osebljena luna.
V Vili bi tedaj našli boginjo megel — nebeško vodno ženo s prijaznimi lastnostmi: varstva, prijateljstva, vračitve, kot boginjo gatanja, govora, pesem — vse to po njeni beli strani kot rodovitna vlago- in dežonosna megla, — pa tudi z neprijaznimi lastnostmi: uboja, osvete, smerti itd. — vse to po njeni černi strani kot burna blisko- in gromonosna megla.
Po svoji beli strani je Vila edno bitje z „belo ženo" Slovencev, „bilo pano" Čehov, z Valo Škandinavcev, in Apo Indov, in kot boginjo megle je Vilo tudi spoznal Mannhardt. *) Za to govorijo tudi njene stanovališča: planine, berda, jezera, travniki zeleni. Ostaje nam še etymologicna razlaga imena Vila, Vala, V a I v a.
Ker je Vila boginja megle, zato iščem pomen imena v kore-niki: var, ver, vir. sansk: var. Ta korenika pa ne pomenja samo v slovenščini, temoč tudi še v sanskrščini to, kar nemške besede : bergen, decken, hüllen; ob, enem pa tudi izrazuje pomene schützen, wehren in sorodne.
Iz te korenike je tudi sansk. urna, za varna, das Einhüllende, Bedeckende, lilevski: vil na, goth. vulla, staroyisokonemski: wo 11 a, latinsk. villus, tudi vellus, slaroslov. ????, novoslov. volna, grški, kjer je sansk. glasnik i?=e — eptov, lana; — dalje sansk. urana, Bock, po pravem: volnat, der Wollige, tira, ovca, v slo-vanščini po izmeni glasnika v z b \n sicer polsk. bar an, češki in slov. b e r a n, litevski baronas iz varonas, ur o nas, primeri lite v. ur no ti, bedecken. Kakor se je glasnik ?» že v sansk. v u razvezal, tako se ravezuje tudi v drugih arjanskih (indoevropskih) jezicih na primer: sansk, vapa, aqua, staroslov. vapa, litevsk. upe, flumen, rusk. Upa, nomen fluminis, sansk. vari, aqua lat. urina, geršk. oupta, avis aquatica, sansk. varu in uru, magnus itd., tako tudi v slaroslovenščini: ur = var, vir, ver, mož, zato imena: Uroš, urno = virilis, urno delati = „po moškem delati".
Iz korenike var ima slovanščina besede: vera, claustrum analogično, kakor Burg od bergen po Grimmu, varoš, ein von Ringmauern beschützter, geborgener Ort; — nemščina: wehren, po pravem weren sorodno s slov. varovati: odtod: varuh, varh,
*) Mannhardt (germ. Myth. str. 569) piše: Der Name Vala, Valva, Volva entspricht auch dem walachischen Vilva, mit welchem Namen der Walache die Wolkenwelt belebende Geister bezeichnet. Tako tuđi pri Valahih (Rumunjih) je to mythicno bistvo osebljena megla, pa jeli je izvirao rumunjsko? Dvomim, , Pia,
354
der Beschützer; — sanskriščina: vara, Gatte, popravem: Der Bedeckende, Wehrende, Beschützende; — latinščina vir: — litev-ščina: vyras, mož, staroruščina: vira: ein Gericht von Männern, Schwurgericht, „vira dikaja" = nemškemu Wergeid, kazen v dnar-jih, katera se je mogla plačati za ubitega vira — moža.
Iz oblike vira po navadni izmeni glasnika *3 r z glasnikom 1: dobivamo naravnost vila, die bergende, bedeckende, hüllende, kar celo naravno poznamlja lastnost megle. Ali kdor kogar v a rje, vije se ali ga ovije, zato korenika: var (vr) tudi poznamlja pomene: viti, winden, rollen, wälzen, primeri slov: vreti (uro na-vreti) die Uhr aufwinden, kolo, potač za-vreti itd.
Vira — Vila — Vala toraj tudi zna pomenjati: das sich Windende, Rollende, Wälzende, kar spet lastnost m e gl e izrazuje.
Kdor kogar varuje, brani, ta nasprotnika hoče previti, primeri nemški: winden in überwinden; zato iz korenike vi — lat, vieo, imamo slov: v o j, Uebervvindung, vojska, vojščak, Ueberwinder, **) lužiški: previnoti, überwinden, bolgarski: v iva t, überwinden, sta-roslov.: vitAZ, Ueberwinder. Pripona az, ez je slovanska (primeri slov. berglez, lemez itd.) in odgovarja nemškemu, ing, litev-skemu : in g a s.
Pomen vre tj a (des Wind en s) je rodil pomene valjanja, — des Rollens, Wälzens, zato iz korenike var je češko: valka, Krieg, starovisokonemški: val (strages); anglosaksonski: war (bellum) kakor iz vi—vojska, voj; primeri letiški: viti, hinwerfen, dalje je iz kerenike: var — nemški: val, smert, Tod, als Folge der Ueberwindung, valplaz, walhöll, walhalla, Todtenhalle, walkyre, Tod-vvählerin, litevsk. Vel o na, Todesgöttin.
Vila toraj zapopada sledeče pomene: Die Bedeckende, Hüllende, die sich Windende, Wälzende — sami pomeni, kteri se lastnosti megle prilagajo. Da v slovenščini nahajamo obliko Vila namesto Vala, to ne sme nas motiti, ker se samoglasniki premenjajo'; primeri samo sansk. val, lat. velle, nemšk. Wille, slov. volja, dalje sanskr. vara, latinsko: vir litevsk. vyras in starovisokonemšk. werjtd.........___........ ,________ ,_______
*)   Pott (Etym. Forsch. I, 176) piše: Die vedische Sprache zeigt häufig r, wo die verwandten ein 1 aufweisen, auch im klassischen Sanski-it selbst ist der Wechsel ???18?h?? r und 1 häufig. ¦^*)   Voj in boj ni vse edno, poslednje je  iz korenike bi, schlagen;   zato Vojvoda ni v koreniki = Bojvoda.
355
Maščevanje osode.
(Povest iz sedajnega življenja, spisal Valentin Zarnik.)
Non c'e torto che scusi un tradimento.
Metastasio.
I.
Vozovlak iz Beča se je pripeljal ob desetih dopoldne v Polčane in četrt ure obstal, da odsedejo popotniki, ki so bih namenjeni v bližnji Rogatec ali pa v sosedno Hrvaško. Polčane, same na sebi, so malo mikaven kraj spodnjega Štajerskega. Semtertje se vidijo raztresene hiše, bolje da rečem koče, ki so lesene in s slamo krite; le okoli kolodvora jih je sedaj nekaj lepših iz zemlje zlezlo. Poštni vozovi so se pripravljali dohodnike dalje spraviti, ker bilo je sredi junija in začetek topliškega kopanja in drugih zabav. Se ve, da je bilo skoraj vse v Rogatec namenjeno, ki se sme zdaj, kar zadene obilnost in elegancijo gostov, slovenski Kissengen imenovati, ker v prvem sta za ta čas laški in nemški jezik našega tako spodrinila, kakor v zadnjem nemškega francoski in angleški.
,,No, kondukter," zavpije debel Dunajčan, „koliko časa hote še vpregah in kište nalagali, kaj mislite, da smo prišli Polčane kupovat."
„E, pustite me, sam ne vem, kje mi glava stoji", zavpije plešast možic, ki je ves spehan k poštnemu uredniku tekel.
„No, je pa ta sirov; kaj tacega se samo na Štajerskem dobiti more", zarenči spet Dunajčan.
„Treba bo ta škandal v pritožbno knjigo vpisati", obrne se zdaj ves razkačen k trem drugim gospodom.
,Niks dajč!" odgovori mu eden mrzlo, svoje sosede pomenljivo pogleda in vsi trije se mu v obraz na glas zasmejajo.
„Proklete taljanske duše, dobro vas je Radecki naklepal; gotovo niso bili vsi tako smodnika in svinca vredni, kakor vi trije; pa le počakajte, vislicam tako noben ne uide!" renčal je Dunajčan, ki bi bil po običaju svojih rojakov na vsako vižo rad s komur si bodi pogovor začel. Jezen teče zdaj h kancliji, naj mu dnar nazaj dado, ker ni zato plačal, da bi se tu dolgočasoval.
Pa tudi urednik možiceljnu hrbet pokaže in flegmatično zago-dernja:
„Potrpite! kmalo bo vse v redu! — kondukter, posebno kočijo za Oroslavje?"
356
„De, de, de, — prosim št. 5, ki je najlepši voz, kjer so sedeži na novo z žametom prepreženi; — ker po pravici reči — oh sam ne vem, kaj sem mislil povedati — toüko je danes opravili, — toliko! — lolko! Dunajčan mi ne da mini, Lahi me skoz očala merijo, — pa res, kaj sem že —
„Joško, danes vam je pa gotovo kaj posebnega v roke padlo, ker sle tako zmešani: povejte mi saj, kdo pa vendar posebnega vozu potrebuje?" vpraša radoveden urednik.
„Ravno to, ravno to sem vam mislil naznaniti: dve krasni dami, to vam povem, to je lepota, kakor majka božja Bistriška*.
„Ktero mislite?"
„Visoko s črno mantilo."
„Ha, ha, Joško sle Ii pijani, ta jih ima že naj manj pet in štir-deset v večnosti."
„Pa ima lepo, belo kožo, nježne majhne ročice."
„Ki se znajo na čudno vižo z grčavima Joškovimi sprijazniti", dostavi sarkastično urednik.
,Gospod, vi me ne razumite, ali pa niste prav vidili, jest mislim uno —"
„Gospod, ali bo mogoče kočijo posebej dobiti, ki nam jo je kondukter — pa res, saj je tu — obljubil"; zasliši se za Joškom ženskin glas.
Naglo se on za kapo prime, do tal pripogne, kakor kitajski mandarini s tremi gumbi pred manJaiinom s šestimi. Znamnje, da so se pri Jošku kolesa že dobro namazale.
Imela je černo mantilo, bila je srednje postave, podolgastega obraza, samo da štirdeset naj manj jih je že za seboj imela; iz ve-solnega potopa nekdajne lepote so ji tarnno-rujave oči ostale, ki so brzo sem ter tje švigale.
„Koliko oseb?" upraša urednik.
„Dve«.
„Prosim za imena, da Vas vpišem." „Kaj ni tako vse eno, če plačamo?'
„Prosim, milostljiva gospa, moramo biti poroki za blago, ki nam ga izročite — moram se potlej skazati, odgovornost je velika."
„Precej bom tu!" Pri teh besedah naglo odide na dvorišče k svoji — na videz — družbenici, in nekaj časa tiho šeptate.
„Joško, pa vendar te niste mislili, ta ima črno mantilo!" upraša tiho urednik kondukterja.
„Ne, bog me obvari tega, saj vendar še nisem oslepel, hvala bodi bogu! To je njena pajdašica ali morebiti hišina. Ko ste z vozo-vlaka stopile, imele ste mantile na rokah, pa ste jih, kakor vidim, zdaj spremenile. Una, una, to vam je krasota, pa je zdaj z gostim zagrinjalom preprežena; — po pravici reči, gospod, to more biti kaj
357
visocega, res sle poprej uganili; kaj tacega se mi že deset let ni pripetilo." — Vzame cekin iz žepa in ga pokaže uredniku.
„Povejte mi, kterega kralja je ta podoba, tih črk ne poznam."
Urednik ga nekoliko časa pazljivo ogleduje in zakliče :
„To je rusovski zlat rubel, naj manj deset goldinarjev vrednosti; le poglejte tu podobo, pravi car Miklavž, saj sem ga na Dunaju vidil. To more bili kaj posebnega — mrmra za se — kaj bo zdaj na Hrvaškem delala, v hrvaških toplicah!? kamor vendar noben pošten človek ne zahaja.   Hm! Hm!
„Prosim, gospod ; mislim da je dosti ime moje gospe, ker sem jez le njena pajdašica", oglasi se spet tisti ženski glas.
„Prosim!"
„Grofinja Maliida Lokavska."
„Hvala! dobro je!" — in naglo zapiše.
„?? li kmalo napreženo?"
„Prosim, lepo prosim, še pol ure potrpite, ker je šel posliljon v vas boljih konj iskat."
„Kam bi se šio za ta čas naj bolje na sprehod?"
„Ako je grofinji drago, tu doli po veHki cesti, tod je naj lepši prozor, stranske pota so slabe."
„Hvala^ priporočujem se za ta čas."
Urednik godernaje smodko zapali in je že drugi klinček prižgal, ko mu spet Dunajčan pomigne. Pa ni utegnil ga zapazili, ker memo pisarnice je zašumelo in urednik je debelo strmel v veliko, vehčansko postavo z belo mantile, o kteri mu je Joško pripovedoval. Oči je napenjal, da bi gosto zagrinjalo predrl, pa vse zastonj.
/??-le je! Ta-le je!" oglasi se eden Lahov, ki so se zdaj kolodvoru približali.
„Pa ne gre v Rogatec?" upraša drugi tovarš.
„Ne, slišal sem, da gre v neke hrvaške toplice, kamor ne gre noben drugi, kakor kakšen kmet si kri puščat. To jo mora kaj posebnega tje vleči, ker le enkrat sem bil za šalo v Sutinskem, kamor debeluhi zahajajo, da bi skumerneli, pa to vam povem, ne grem več v ta hlev, ko bi mi ban hrvaški sam stregel" — godrnja tretji.
„Veste kaj, jaz bi šel pa za njo, ko bi vedel, da je res tako krasna, kakor kondukter trdi; to bi bilo veselje, živela bi kakor goloba", reče spet pervi mlajši.
„Ajdi! gospodje za vas je voz pripravljen, saj greste v Rogatec, — ne?" vpraša Joško Lahe v taki taljanščini, kakor jo po navadi vsak star odslužen avstrijanski vojak tolče.
Pridrdra navadna poštna kočija, pred ktero so bili trije mršavi konji vpreženi. Spredej k postiljonu se Dunajčan vsede, v kočijo pa laška družina, kmalo je bilo vse vredjeno in odpeljali so se. — Dunajčan je spet svojo togoto pozabil, obrne se spet k laškim sosedom in poskuša, da bi vendar kterega vjel, ki bi bil voljen^njegov životopis
Glasnik vm. I ¦       '    -
358
poslušati. Pa ni še dobro izgovoril, ko se po veliki cesti ropot začuje, kakor bi truma konjikov nasproti jahala.
„Kaj je? kdo pride?" vpraša eden Lahov postiljona.
,0h pomagajte! Kozaki! Kozaki!" zasliši se ob enem ženski glas, ki je skoraj obupajoče na pomoč klical. — Postiljon ustavi in Lahi z voza skočijo gledat, kaj da se godi, ali bo morebiti treba po šegi srednjega veka kako nježno gospodično proti zmaju ali kaki drugi pošasti braniti.
„Kako lepa! Kako krasna! so vsi trije nehote enoglasno izklik-nili in zrli v bledo lice tiste ženske z belo mantilo, ktere lepoto je Joško tako hvahh Gosti pajčolan, ki jim jo je dozdaj zakrival, bil je odgrnjen in bleda je naslanjala glavico pajdašici na prsi, ki jo je gladila in tolažila, da ni nič, da so navadni avstrijanski konjiki, da so ulanarji, ki so le zavoljo sulic kozakom podobni.
Med tem je tudi dospela četa ulanov, ktere je mlad lajtnant vodil. Radoveden sam obstoji in skoraj začaran zre v premično podobo, pa nima časa se dalje muditi; marš naprej! se je spet zakadilo in kakih dvajset jezdicov je kmalo spred oči zginilo.
„0h, zmiraj se bojim, kedar avstrijanske ulane srečamo, ker so zavoljo sulic tako ruskim kozakom podobni. Moja gospa kozakov ne more trpeti in če le sulico s konjikom zagleda, misli, da so Kozaki in to je za njo strašna misel. Gospodje, kakor vidim, ste vi Lahi in ona je prava Polakinja; toraj böte žalostne spomine lahko zapopadli", reče njena pajdašica zamaknjenim popotnikom.
„Prosim, gospodje, to ni poseben voz, to je pošta", zarenči kondukter. Vsedejo se in spet je vse v redu tiho in'mirno; navadno čenčanje jim je prešlo, vsakdo je bil zamišljen in primeroval je lepoto zdaj s to, zdaj z drugo madono, ktere so nekdaj slavni laški malarji naslikali.
Matilda Lokavska je bila res lepota, pa lepota nenavadna. Ni bila cvetoča deklica v šestnajstem ali sedemnajstem letu, ki se še le razvija, ki je še le razcvetela. Ni bila več deklica, ki še sveta ne pozna, kteri se še vse nasproti smehlja, ki hrepeni po tistem tako sladkem čutju, ki se prva ljubezen imenuje. Ni bila več deva, ktero prva lirična pesem navduši, kteri ena serenada nobene noči več mirno prespali ne da. PrešU so pri Matildi v večnost že davnej ti čutleji sladke noreče mladosti; odklenkale so ji že davnej vse te nade hre-penečega srca, imela je že za saboj životopis.
Barva lic, ktero so nekdaj na kratko zaznamovali s besedami: bela je kakor sneg in rudeča kakor kerv, je zginila; blede, blede, jako blede so lica postale.
Ni bila več v tisti dobi, kedar zamaknjena pri bistrem studenčku obstaja in posluša, kako nježno šumlja in kako prijetno tičice po šu-mah žvrgole.  Spadala je, rekel bi, k drugemu oddelku lepot krasnega
359^
spola, kjer že mikavnost nadvladuje, ker imela je tudi že čez pet in dvajset let. Bila je Matilda ena tistih lepot, ki se včasih, pa le redko med vsakdanjimi obrazi salonov nahajajo. — Bravecj! gotovo se ti je že primerilo, da si bil po zimi na „jour fixe" na ples kam po-vablji^n. Če je bilo pred pustom in če si bil dober plesavec, gotovo se ti je že naprej gnjusilo tlako delat iti. Pred si šel se s kupico dobrega vina krepčat — če si plesavec — ker žalostna misel le obhaja, kedar se spominjaš, da bo morebiti treba rejeno hčer hišne gospodinje v valcerju ali celo v kalopni polki kakih pet in dvajsetkrat okoli tirati. Devet odbije, zadnji čas je, da si kakor hraber vojak na odmenjcnem prostoru in da se hišni dami za vselej ne zameriš. Klavern in potrtega srca se spraviš na pot, skorej krvave kaplje ti lica rosijo. — Salon je prepoln, gospodične ovenčane in nališpane si z rutami iz muselina pot od prve polonaise brišejo, — vesel si, že misliš, da ne bo nicoj nobene tlake in se greš naglo s cilindrom v desnici hišni gospodinji poklanjat. Uljudno ji roko poljubiš in nekoliko za take prilike običajnih besed mrmraš za izgovor, da tako pozno prideš. Smehljaje ti gospodinja rada odpusti — pa že se — o joj ! — drugi glas za-njo zasliši. Devetnajst let stara Pepi, najstareja hišna hči, te že spominja, da bi bila kmalo zavoljo tebe prvi ples zamudila, kako te je težko pričakovala in tebe le bilo ni — kako je
bila huda ild. — pa da ti le z enim pogojem odpusti, loje:--Pa naglo
besedo poprimeš in vdal si se za en valcer. Sicer Pepi ni grda, celo mikavna, ko bi ne bila v život taka donda. Po neznanem cilju in koncu hrepenečega, lirično-sentimentalnega mladenča bi še vtegnila vneti, pa če je človek, kakor Francoz pravi, enmalo „roue", se je pa pred ko mogoče rešiti hoče. Na enkrat muzika začne, na ušesa ti doni ena preznanih Strausovih kompozicij, glavo pobesiš, greš po svojo Pepi in vdaš se, kakor pošten za muko pripravljen kristjan v nemilo osodo. Gnječa je vehka, ker pleše čez petdeset parov, vidiš vse polno novih, neznanih obrazov in pri vsakem trenutku pazljivo pred seboj na tla pogleduješ, da bi prednikom na noge ne stopil. Na enkrat se ti nekaj nasproti zabliska, pogledaš v kol pri bolj tamnem oknu in vidiš žensko črno-svilnalo oblečeno, ki kraj okna na desnico naslonjena sedi, na videz mrtva za vso šumečo drušino, vtopljena v spomine preteklih, za vekomaj oddaljenih časov. Na enkrat se sam iz svojega dolgega časa zbudiš, „touro* za ,,touro" kakor lesen se zmiraj memo okna vrtiš, samo da bi le še eden tacih pogledov dosegel. Vsega te gane premična prikazen, ki ima gotovo deset let več, kakor Pepi. Ali nepopisljiva nježnost kože njenega obraza, blede, skoraj vpadene lica, velike, roseče, modre oči in črni gosti lasje v navadni prosti, zraven pa okusni frizuri te za celi večer začarajo. Pepi te že po dvakrat, tudi trikrat upraša, prec'en ji kaj odgovoriš, in komaj se je znebiš, naglo se kotu pri oknu bhžaš in za prvo kvadrilo prosiš.   Neizrekljivo čarobno oko se v te vpre, debelo te pogleduje,
25*
360
kakor da bi ga bil iz globokih sanj zbudil in še le čez nekoliko trenutkov ti lepa žena s samo besedo: da — obljubi. Strahovito dolgi četrt ure preteče, k kvadrih muzika zaigra, srce ti že dolgo, dolgo ni tako hitro bilo, kakor zdaj — in ko bi se vprašal zakaj, odgovor bi si sam dolžen ostal. Roka se ti strese, ko neznano za levico primes in se v vrsto Pepi nasproti postaviš. Začaran jej zreš v oko, rad bi ž njo pogovor začel, pa tvoja premična plesavka je vsa raztresena, komaj te posluša, njene misli se vse kod drugod sprehajajo in to te še bolj mika — pa kvadrila, sicer za prave plesavce naj dolgočasneji ples, je naenkrat pri kraju. Sprevodiš jo spet na njeno mesto pri oknu, mrmraš nekoliko besedi za zahvalo, pa njej se zdeha — hočeš ji roko poljubiti, pa je zastonj iščeš, ker jo je že davnej odmaknila. Spet se nasloni in melanholično zre skoz okno, sama, čisto sama v ti veliki drušini, ker ni tu srce, da bi zanjo bilo, ki bi njene tuge in muke, njeno življenje razumelo. Večer, bravec, je potem zate preč, nehote se ti vedno predstavlja ta krasna in ob enem tako prosto opravljena žena, ker ti v vsaki gubi brez lišpa pravo elegancijo predstavlja. Sili se ti pred oči mična povest Rusa Turgenieva : „Trikrat sem jo srečal in nikdar spoznal." Pepi, Marija, Ana in kakor se vse druge mladenke imenujejo, pozabiš in misliš le na damo v črno-svilnati obleki.
In to bi bila, ko bi se ti bilo to v Varšavi primerilo, grofinja Matilda Lokavska.
„Prosim, vse je že v redu, konji so pripreženi, postiljon čaka na povelje, če ste pripravljeni, milostljiva grofinja, lahko precej odidemo", tako nagovori Joško dami, ki ju je povsod iskal, da bi odrinile.
„So U kozaki že odšli?" preplašeno grofinja vpraša.
„Kakšni kozaki?"
„Ni nič, ni nič, memo so ulani šli in moja gospodarica jih je imela za kozake, kterih ne more trpeti", odgovori tovaršica, „prosim, prinesite kupico frišne vode in potem, če je vse naloženo, lahko precej odrinemo."
Čez četrt ure postiljon zatrobi in posebni poštni voz je odrinil proti Hrvaškemu.
?.
Vse to se je godilo kmalo enkrat po letu 1849, v tistem času, ko je Hrvaška ravno svoje fevdne verige razdrobila. Kakor je pod fevdnim ustavom vse v vsaki zadevi neizmerno zaostalo, ostale so tudi toplice, ktere so v hrvaškem Zagorju skoraj na vsakih pet korakov nahajajo, popolnoma v antidiluvianskem stanu. Krapina, Sutinsko, akoravno obdarovane z izvrstnimi vrlci, so vendar le bore postaje za goste; človek včasih pred dežjem v zavetju nisi; naj bolja in lepša je Slubica sredi Zagorja z Jako vabljivo in prijazno okolico,  Škof
361
Vrhovac, kterega lastnina je bila, je dal hišo za goste sozidati, ki je še dandanašnji rumeno pobarvana in kaki majhni kosarni podobna. Za hišo se razprostirajo lepe zelene livade do vinogradov in gozdičev, ki klance" in griče Zagorja kinčajo. Spredej je bilo viditi, da je bil tu njega dni drevored, ki je bil pa zdaj ves zanemarjen in z malim grmovjem zaraščen. Po drevoredu se je prišlo v staro, pobeljeno kapelo, kjer je bila za oltar velika s pajčevinami preprežena britka martra na steno priprta. Viditi je bil še porčehen, kjer so nekdajni grofi Sermaži mašo poslušali, pa današnje bi nikomur ne svetoval se nad njim ali pod njim gibati, ker bi se znal vsaki trenutek svojemu odločenemu prostoru odpovedati in se za vekomaj v pokoj podati.
Toplice so le kmetje zagorski obiskovali in si s kopanjem vred kerv puščati dajali ; in tu bi si lahko predstavljal reko Nil, ko je bila v kri spremenjena, kadar je vrelec ves pobarvan iz toplic pritekel. Naj imenitneji gost, ki je sem zašel, je bil hrvaški slivar. Pa boš vprašal, bravec, kdo je hrvaški sHvar?
Če te je kterikrat sreča zadela pred letom 1848 v kako hrvaško županijsko skupščino priti, začul si čudne krike, mislil bi, da so se volkovi iz slavonskih gozdov pritepli za tega ali tega kandidata pri županijskih službah glasovat. Bili so ti volkovi bfsi plemiči iz kmetov, ki so z magnati vred določevali po tako zvanem „starodavnom ustavu" osodo domačije. Vem, če si se le količkaj v naši južni zgodovini ogledoval, imaš še dobro na pameti glasovite Turopoljce. Ker pa ti z vsimi deržavljanskimi pravicami obdarovani plemenilaši niso v gradovih in palačah stanovah, temoč v lesenih, z blatom namazanih kočah, ktere je večidel svinjak obdajal, imenovali so jih ljudje šaljivo: Süvarji. Večina izmed njih ni nikdar predrla v skrivnosti, ki jim branje in pisanje pravimo. Če je bil pa kdo tema umetnostima kos, ali da je celo dijaški, to je latinski govoril in staro ogrsko pravo zvršil, bil je pa že vehk slivar in služba velikega sodnika mu gotovo ni odšla. Če je pa spadal k kvintesenciji vsih slivarjev, prvoval je med njimi, ker govoril je tudi nemški z ogrskim naglasom in brez artikelnov, francoski za silo, imel je lase po najnovejši šegi razčesane, puščal si je dolge nohte rasti, hodil je vedno elegantno opravljen in v prsih je nosil veči ponos, kakor kteri si bodi španjolski grand. Le, če si se o zemljepisu ali celo o povestnici v resni govor ž njim spustil, ti je trdil, da ima Kranjsko pet miljonov prebivavcev, da leži Italija poleg črnega morja in da so Robespierra še le leta 1848 v Parizu vstrelili.
Eden prvih zastopnikov te baze hrvaškega plemenitaštva je bil Juri Bornimović. Imel je lepo črno brado, s ktero se je med vsimi dikami svojega trupla naj bolj ponašal. Velike svitle oči in dolg po orlovo zakrivljeni nos mu tudi niso škode delali, kadar je srca krasnega spola naskakoval, pri kterem je bil^vrlo dobro vpisan in zavoljo
362
svoje sreče jako na glasu. Kolikorkrat se je po uspehu sam seboj zadovoljen smehljal in v brado godrnjal:
„Vse bi bilo v redu, ko bi bilo le enkrat mogoče mojo mošnjo jetike ozdraviti: ali tii ni nobenega leka. Danes sem spet travnik za šest sto goldinarjev prodal, nekaj menjic rešil in druzih dolgov poplačal in že je ene ničle zmanjkalo in kaj mi je šestdeset forintov!
Danes bo bal v streljani, pride Amalija, Lenčika, Reza itd., pa se za šampanca ne bo dosti!"
In tako se je večkrat s sebo pogovarjal: zakaj večkrat se je pripetilo, da je bil kak Bornimovićev travnik ali gozd, ali njiva na bobnu; in da sta se mu zmiraj šampanec in bordeaux bolj prilegla, nego hrvaška zelenika, kdo mu bo tega zameril. — Bil je iz stare rodbine.
Kedar je včasi s ponosom gospem začetek Bornimovičev razlagal, nikoli jih ni pozabil na svoj gradič povabiti gledat staro, z lepimi podobami prepleteno rjuho, s ktero se je po navadi njegov predded v osmem stoletji po noči odeva!! Če se ga je pa Juri včasih preveč nasrkal, vnel se je v njem na enkrat taki aristokratiški ponos in se je tako napihoval, da razun grofa ali barona ni nobenega več poznal. Fajmoštre in tehante, ki so bili skoraj vsi kmetiškega rodu, pa so jih takrat tudi med plemenitaše šteli, je kar piškurje, Šinkovce, grabce itd. imenoval, akoravno je njihovo vino z veseljem pil. Če je pagata ah celo] škiza ugledal, začelo mu je srce hitreje biti, ni mu dalo več mini, vsedel se je in igral tako strastno, da bi bil v nesreči cel(3 svoj najlepši kinč, brke zaigral. Ali do tega ravno ni nikoli prišlo, to da marsikaka njivica je zginila iz gruntnih bukev njegovega nekdaj lepega posestva. Bil je zraven tega tudi neznano častilakomen, pa ne za povzdigo domačije, temoč da bi bolj svoji j etični mošnji pomagal, ? krasneji surki po salonih parado delal aH celo kterikrat, kar je bilo sredotočje njegove fantazije, baron ali grof postal. Ker kakšna čast je: veliki sodnik biti, za kar je bil že tako brez vse brige po starodavnem ustavu rojen! Leta 1848 so bili vsi slivarji, kakor stari s privilegijami obdani plemiči madjaroni, ali Bornimovič si je mishl, hajd, zdajle je čas, česi hočeš pomagati in postal je Jlirac". Tudi je spravil vse kmete svojega okrožja na noge, da so šli s kosami oboroženi čez Dravo, ker naredil ga je ban Jelačič za polkovnika narodne straže. Pa mala mu je bila skrb za uvajenje in uredjenje svoje čete, le z lesketečimi žnorami preprežena oprava mu v svoji novi časti noč in dan pokoja ni dala. Da jo je pred Perczelnom prvi nazaj čez Dravo umaknil in se potem v Varaždinu v svitli polkovni-kovi opravi razkazoval, neče sam nikdar rad omeniti.
„Da*, pravi, „ko bi bil jez Perczelna navihal, zdaj bi bil lahko ban brvaški, tako sem bil pa nesrečen, skoraj ves imetek sem za narodno reč potrosil in zdaj mi je domovina tako nehvaležna, da mi
363
še službe sodnika ne privoši! — Prekleli Švabi!!" Tako je vedno svoje pomilovanje zapečalil.
Pa bo kdo rekel, zakaj ni Bornimovič, ker je bil le vendar lepo zraščen in brez oporoke mikaven mož in nekdaj zlo premožen slivar, pri krasnem spolu sreče poskusil in golobičice s saj sto tisuč forinti v svoje zanjke vjel? O, tudi tega ni zgrešil. Komaj je staro-ogrsko pravo zgotovil in posestvo svojih dedov slivarjev prevzel, je že, še ne popolnoma štir in dvajset let star, lepo mlado nevesto iz Madjar-skega v svoj gradič pripeljal, da bi skupej, kakor par grlic, kraljevala. Še kakor mladeneč se je strastno zaljubil, se pod okni po noči in po dnevi sprehajal in toliko časa zdihoval, da jo je snubil in dobil. Bila je njegova Emilija ali Muči, kakor jo je takrat imenoval, še le osemnajst let staro, jako nježno zidano bitje, ki je vse notranje napake Jurja prezrla in le vunanjega prelepega Bornimoviča strastno ljubila. Zakaj, veruj mi bravec, če si še tako izobražen, bistroumen ali celo učen, pri tem pa ne od nog do glave kakor igračica, si vedno zgubljen, če se le lepo friziran komi ali celo tanko prepasan lajtnant prikaže; ker grevenga pride poznej.
Juri in Milči sta se v Čislavcu — tako se je posestvo Borni-movičev imenovalo — od konca kar začarana gledala in poljubovala ; pa to je le kakih pet mescev trpelo, potem se je živi Juri spet iz svojih sanjarij zdramil in se spominjal srečnih študentovskih časov, kako so se na večer v krčmi skušali, kdo ga bo več nosil. Tudi ni pozabil gesla svojih prededov, ki so bili, kakor je trdil, pravi stari Hrvatje: da človek ne živi samo od ljubezni in zdihovanja, ampak tudi od dobrega hrvaškega vina! Začel je spet svoje sosede, posestnike in fajmošlre obiskovati, kjer so ga vsi z neizrekljivim veseljem sprejeli, ker burke vganjati, kakšno kosmato v spodobni obliki povedati ni bil nihče Jurju Bornimoviču kos.
Milči, kaj tacega nenavajena, je od konca zdihovala in solze točila, ko se je presrečni Jurič ob pol/ioči domu primajal, in ga skrbno popraševala, kaj da to pomeni?
,??? tebi mar, žena? kaj misliš, da bom zmiraj doma v kotu tičal?" ji dragi Jurič pijan kakor sod odgovori; se godernaje sleče in v postijo vleže.
Pa prišla je tudi na Bornimoviča vrsta, da svoje gostoljubne sosede enkrat pogostuje, kakor se spodobi. Ob desetih dopoldne so z rakijo pričeli in jo potem po starolirvaški šegi do druzega dne zjutraj vlekli, da so en par sodov močnega Okičanca izpraznili. Milči, vtopljena le v lirične pesmi Pelöfy-a in v romane Viktor Hugo-ta, je skvve] od groze v medlevce padla, ko je vidila, kakšen je zdaj njeni nekdaj tako > sentimentalni Jurič, ko se je v slarohrvaškega kučegazda spremenil. Zvečer je zginila, ni je bilo več na spregled, kar je Juriča zdaj pričo svojih gostov strašno zbadalo in grizlo. Drugi dan, ko je enkrat zadnji pajdaš odšel, se mu še le razkačena Mlči prikaže.
364
Prvikrat mu ni besede privošila, pa tudi Jurič ni po starohrvaški — kar ni nikdar pozabil dostaviti — nobene šale razumel. Akoravno je bil nekdaj tako zdihujoč in je še zdaj francozki dosti dobro govoril, le vendar po običaju svojih starohrvaških očakov — kar je spet dostavil
— za palico prime in — — —----------
štiri tedne poznej sta bila Juri in Milče po razsodbi ločena.
Milči je šla s do smrti rcnjenim srcom nazaj k svojim staršem na Ogrsko, Juri je pa ukal in žvižgal od veselja, da je spet sam gospodar v hiši svojih prededov.
Proda zdaj prvikrat najlepši travnik za pet tisuč forintov v srebru in gre, kakor je sam pravil, svojo jezo in tiigo v Baden-Baden in Homburg topit. Tu jo je toliko časa topil, da je čez pet tednov spet suh v Čislavec pridrdral. Po vojski leta 1848—49 je v silovito zadolženem gradu preddedov svojo žalostno osodo premišljeval: Spred in zad na cente dolga, nobene službe, nobene časti in v nogah putiko!
„Ruiniran mož sem! domačija in ženske so me na kant djale!" malanholično nekdaj tako lepi Juri zdihuje.
Spravi okoli sto goldinarjev skupej in se poda pobitega srca v Stubico svojo putiko ozdravljat — Helgoland, Kissingen, vi ste predaleč! V štirih tednih je spet popolnama čvrst ali pa tudi vsled dolgega časa v tih prekletih »slivarskih" toplicah, kakor jih je sam preklinjal, je že večkrat premišljeval, kaj bi bilo, ko bi vsemu konec storil. —Pa tudi ti štirje tedni so nazadnje brez drušnje pretekli in od veselja poskakovaje se poda k oskrbniku račun poravnovat. Pa ravno takrat stopi iz Oroslavske pošte urednik v sobo in poda staremu oskrbniku debelo zapečateno pismo, ki se je tako-le glasilo : Slavno oskrbništvo Stubiških topHc!
Čez tri dni se pripelje k Vam grofinja Matilda Lokavska, ki je že dolgo želela lepo Hrovaško zemljo na lastne oči viditi. Stubiške topHce so ji bile zato nasvetovane, ker so sredi Zagorja, dosto prostorne za dva ženska gosta, ki le po miru in po pokoju hrepenita. Včasih ima grofinja enmalo ekscentriške misli, kar naj vas pa nikakor v vašem navadnem dnevnem redu ne moti. Sicer pa podpisani prosi, da ji na vsako vižo postrežete, ker na račun se ne bo gledalo. Tudi prosim, da tega pisma nikdar ne omenite.   Vaš ponižni sluga
Grof Aleksander Rostov, tajnik pri rusovskem poslanstvti v Beču,
Tudi Bornimovič prebere parkrat mikavni list in v brado go-dernja: Eksentriška, ekscentriška, to kaj pomeni! Na račun se ne bo gledalo ! To je, to bo pa morebiti mikavno !
„Pavl", se obrne k oskrbniku, „veš kaj, zdaj pa še ne grem, moram vendar viditi, kakošna je Matilda?*
•Kakor U je drago, ljubi Jurič."
365
III.
Osem dni poznej je sedel Bornimovič v oskerbnikovi sobi na kanapeju; zdehalo se mu je in na videz se je neznano dolgočasil. Se le Pavlove stopinje so ga predramile iz sanjarije.
„No Pavle, kaj novega?" vpraša s potegnjenim glasom.
„Če vi več ne veste od mene, tako je presneto malo; pa res, koliko šanc ste že pred trdnjavo vzeli?"
„To vam je huje od Komorna; še vidil je dozdaj nisem, saj je zmiraj s tako gostim tanjem zamrežena, kakor bi bila v Stubici gnjezdo tistih silovitih amerikanskih muh, — kako se jim že pravi — muskvitos, če se ne motim."
„Ali lepa pa je, to stoji; take ženske že ni bilo v naših toplicah, kar jez pomnim — in, kar je poglavitna reč, tudi neznano bogata je, ker ima zlatih rubeljnov na pehare", odgovori smehljaje oskerbnik.
Ko Bornimovič od cekinov zasliši, zasvetijo se mu oči na čudno vižo, vsa strast njegovega sedajnega življenja, sredotočje vseh njegovih želj, mu plameni iz svitlih punčic njegovih oči.
„Mislite mar, da je zlo bogata?" naglo poprime.
Oskerbnik, ki je nekdajni stan in sedajne okolšine našega junaka na tanjko poznal ter mu jih Bornimoviču v dnu srca bral, nasmehlja se enako staremu lesjaku, rekoč :
„Kaj bi vam vse to pomagalo? saj je vaša žena, če se ne motim, še pri dobrem zdravju, — ne?"
„Pomagalo? kaj pomagalo? saj nisem špekulant, aH to je že stara praktika, da če je ženska lepa, izobražena, polna duha, zraven pa še s pol miljonom, na priliko, obdarovana, je trikrat bolj mikavna — ah ne?—Vsaj meni se vselej tako dozdeva in mislim tudi, marsikomu drugemu."
„Pa kaj, gospod Gjuro, da se tako počasi motate, saj se ne spomnim, da bi bili kdaj ktero trdnjavo brez čisto vsega uspeha ob-legovali, akoravno vas že od mladih nog poznam."
»Ali to vam je čudovita ženska, meni se zdi, da jo enmalo trka; zakaj kamor so obrnem, povsod se me ogne, ali če ji pol pre-prežem, kar brez vseh ceremonij se nazaj obrne in mi hrbet pokaže", odverne nejevoljen.
„\ ti zadevi imate prav", odgovori zamišljen Pavi, »skoraj bi bil jez vaših misli, ker veste, kaj je v petek popoldne storila!"
„Kaj? Nič ne vem, celo popoldne sem spal, kaj je bilo?"
„Proti trem jo naenkrat zagledam, ko je od vrha do tal črno oblečena proti kapelici počasi korakala, — bila je brez zagrinjala in na glavi je imela diadem iz samih pravih demantov sestavljen. Svetili so se kakor solnce, jez bi bil kmalo oblešel, ko so se soinčni žarki
366
strastno vanje vprli. — To vam povem, take bogatije pa še nisem kmaio skupaj vidil. Mislil bi bil človek, da se je za kakošno posebno svečanost tako nališpala, pa bilo je vse samo zavoljo kapelice. Čez dve uri je taka pred altarjem sv, križa klečala in s povzdignjenima rokama molila, potem je spet tako počasi, skoraj bi rekel, slovesno domu se podala, se spravila, po navadi oblekla in kakor vsaki večer s svojo pajdašico na sprehod odšla."
„Čudne reči! čudne reči! —to je pa neznano mikavno! mrmral je Bornimovič z glavo majaje.
„Na večer vprašam pajdašico, kaj da je to pomenilo?" nadaljuje oskrbnik, „pa viditi ji je bilo, da ni bila na odgovor pripravljena; sicer težko je v zadrego pripraviti, in je komaj razumljivo jecljala: To je v spominj neke grofinje, drage osebe, ki je na ta dan popoldne pred štirimi leti umrla." — Pa ta odgovor me ni nič kaj zadovoljil in res dobim v nedeljo poznej od taistega grofa Rostova sledeči nemški list.
Ko ga Pavi v listnici išče, Bornimovič naglo po koncu skoči, in z nepopisljivo radovednostjo komaj pričakuje, da bi mu ga podal. „Tu je!"
Bornimovič odgane in bere : ??1? ßs
Častiti gospod !
Pozabil sem vam naznaniti, da je grofinja Matilda L, včasih enmalo ekscentrična, da svoje sorte muhe lovi: posebno se v petkih rada nališpa in z diademom na glavi okoli sprehaja, kar vse naj vas nikdar v vašem navadnem obnašanju ne moti.
Vaš
grof R.
„Ho, ho, ho!" nasmeja se na ves glas, »Pavi, kakor iz vsega vidim, da ni naša lepa grofinja le enmalo prismuknjena, temveč popolnoma nora, in da vi niste več oskrbnik naših lepih Stubiških toplic, ampak Zagorske norišnice!"
„Vse mogoče, vse mogoče, dragi Gjuro, da se le splača, in taki gostje bi mi bili vedno po volji, da bi tudi po glavah plesali", odgovori mirno Pavel, ki je dobro sprevidil, kam pri Bornimoviču pes taco moli. — „Pa bi se saj", nadaljuje, „na njeno pajdašico obrnili, ker ženske te baze, pravijo, v teh zadevah naj bolje postrežejo."
„Pavle, kaj dvomite? Vse sem že poskusil, pa kakošen odgovor sem dobil! Vite ga !" na glas bere in prestavlja, ker je bilo po francoski pisano.
častiti gospod baron! Ker nisem za zdravja voljo sem prišla, ampak da bi samoto tega kraja uživala, tako böte lahko zapopadli, da gotovo nisem namenila tukaj posebnih pripetljejev in dogodkov v ljubezni iskati. Priča-kovaje od vas, da hote ponižno željo slabotne ženske v časti imeli, ostanem itd. ^??^^ ain^ uü m        grofinja M. L.
m''
367
„Baron, baron! he, he, he",—'smehljaje Pavi mrmra, „kakor ste mi naročiH, tako sem vas pajdašici naznanil, ujmireč : baron Juri Bornimovič, plemenitaš hrvaški in posestnik Čislaveške grajšine, — ali je prav, ne? saj nič ne škoduje, koristi pa lahko, tako sem si mislil."
„Prav, prav—pa res, kaj sem že hotel vprašati, ali niste dobili nobenega glasu, če se kaj dolgo tu muditi misli?"
,/fega ne, pa mislim, da celo poletje, ker je pred včerajšnim svoj glasovir iz Beča dobila. Kaj je še niste, Jurič, proti enajstim na večer čuli, kako vam prekrasno igra in melanholično zraven popeva: kakor se mi zdi, mora biti poljski ali francozki. Nazadnje pa, kakor glasovi potihujejo in tako zadnji glas odmre,^ da človek sam ne ve, kdaj."
„Slišal sem. — Celo polletje mislite, oh, še časa dosti!" veselo Bornimovič zakliče. h
Ura je ravno enajst kazala, bilo je zvečer, in na enkrat zaslišila melanholične glase od glasovira iz prvega nadstropja, v klerih Bornimovič precej slavnega poljskega skladatelja Chopina spozna, ki od prve do zadnje note le tuguje in žaluje.
„Lahko noč, zdaj grem pa v svojo sobo, tam bom bolje čul, ker je ravno njeni sobi nasproti", se Bornimovič od Pavla poslovi in mu še enkrat med vratmi roko trdo stisne. (Konec prihodnjič.)
Narodne vraže in navade.
(Na Dölenskem nabral L, Podgoriski.)
Pravijo, če vrže kdo o velici noči blagoslovljene jajčne lupine v žabjo lužo, vkroti žabe, da se ne oglasi nobena več. To si pa malokdo upa, ker tacemu ne dade odveze pri spovedi. Tudi potre-sajo take lupine po njivah, ker mislijo, da potlej vse kače prebeže ž njih. Ostanjke pa, postavim blagoslovljenega mesa, kosti —¦ zatičejo za tramove pod streho doma in v zidanicah, da ne treši v hiše, ali pa, da jih devlfejo na ogenj, kedar žuga huda ura. Živini dajo velikonočnega kruha, da se potlej bolje redi, in kokošem, da raje neso.
— Kdor bos stopi na kačjo kost, njemu se noga obeli, in kdor prime za palico, ali sploh za kaj, do cesarje segnila kača, obeli se mu roka.
— Kdor si reže nohtove o petkih, ima trdne zobe. — Ce ob enem ura bije in zadnjo uro zvoni, to je kazno, da bo kmalo mrhč. — Če neso otroka h krstu v dežji, poreden je nek potlej, če ga pa mati doji, preden je krščen, pa zelo lakomen. — Binkoštno nedeljo pastirji ne ž( no nikoli pred šestemi živine na pašo, da je čarovnice ne mol-zejo. — Če vzame kdo mlade tiče iz gnjezda in jih zopet nazaj dene,

mravlje jih vjedö; če jih pa potiplje, ali tudi samo dahne va-*ije, ali pa še pod streho pove za-nje, skujala se starec in starka, in kače jih vjedo. —¦ Kresni večer nastiljajo s praprotjo po sobah;  pravijo, da nastiljajo sv. Janezu.   Ta večer trgajo katarinčice in vtikujejo jih za streho.   Čigar cvetica se najprvo posuši, tisti najprej umre. — Zajcu gledajo jeseni na repovo dlako.   Če je debela in trda, znači to hudo zimo. — Kedar ženska žvižga, joče se Mati Božja. — Zeleni trta o sv. Martinu, ni hude zime potlej. — Če gre veliki petek dež, pomenja to  nerodovitno leto. — Otroci ne smejo skakati drug čez druzega, sicer bi ne odraščali lepo.  —  Sv. Rešnjega Tela venci so zoper hudo uro; devljejo jih na ogenj.   Tudi kade ž njimi bolno živino. — Kedar gre močerilec navzgor, to je, iz vode, tedaj bo lepo vreme, če se pa pomiče proti dnu, je kazno, da se bo vreme spremenilo, da bo grdo. — Kdor speče in poje mačka v tacem kraju, kamor ni še nikoli ne solnce posijalo ne zvon čul se, nevidljiv je.— Ob hudi uri se vozijo čarovnice v oblacih; zato eni streljajo takrat v zrak, da bi popadale doli. — Če je pustne dni vreme deževno, pravijo, da sočivje dobro obrodi tisto leto. — Če je na sv. Marjete dan lepo, potlej je dosti medli. ¦— Kdor trpinči živali, tega bojo one tožile na sodni dan. — Na vnebohoda dan priženo pastirji živino vselej še pred solnčnim zahodom domu, zato da je čarovnice ne molzejo.— Kdor poje kftčje srce,  njega ne piči nobena kača.  —  Krava zgubi mleko, če stopi na tičje gnjezdo. — Če tepo kravo z obeljeno palico, dobi erdečo mleko. — Na fveUke maše dan je na vsacem sadnem drevesu kača, zato si ta dan  ne upajo na drevje, tudi ne tresejo sadja. — Če grmi in treska na sv. Marjete dan, ni potlej ne lešnjekov ne orehov.
Jugoslovensko slovstvo. %
Ravno sada se tiska moja knjiga pod naslovom :
???????1 ???????? ?????????, to je: uzajemna SLOVNICA ah MLUVNICA SLAVJANSKA.
Ta slovnica prispodablja i sravniva jezik staro.slavjanski, ruski, horvatskoserbski, češki i poljski; po priložnosti se ozira take na jezik gorotanskoslovenski i bolgarski, na ugerskoslovenski i lužičkoserbski; onda ustanovi ona povsuda takodjer slovničke izraze i slike uzajemne, to je ktere su v istino, v (Tejanji, de facto uže sada obične ali v čelom slavjanstvž ali vsaj v večjem njegovom dSlž. Ona obsega zato v jednom celku šest slovnic.
Ta slovnica je verlo važna, osobito v sadajnoj dobo dobro došla . jer v jugoslavjanskih plemenih vlada v obče živa želja po književnoj
369
slogi in uzajemnosti, odtuda tako znameniti prinesel na jugoslavjansku akademiju: ta uzajemna slovnica pak kaže put, kaže cestu, po kojej možemo se doslati do književne sloge i uzajemnosti; isto tako vlada živa želja po književnoj uzajemnosti i po izobraževanji materskoga jezika take med Čehoslavjani, dokaz tomu, jer se je uže pred več loti oglasilo, da bi se spisala knjiga „Brus jazika českeho", koja bi razlagala i svetovala, kako se ima českoslavjanski jezik izobraževati i ilzdelavati: uprav to razlaga pritomna uzajemna slovnica slavjanska, samo da razlaga ješče več, to je: kako se ima udSlavati ruski, hrvatskoserbski, češki i poljski jezik, da bi koliko moguče, lehko raz-umöli vsi književni Slavjani.
V ostalom hvaliti se mora slovnica jednom sama, brez pogrešek ne bude, pritom nije niti tako naduta, da bi se nadala vsSm ustreči : ale jamačno je važna, koristna, prospešna i polezna vsakemu spiso-vatelju i književniku slavjanskomu, budi on kterogakoh narečja ali plemena slavjanskoga.
Spisana je pismeni latinskimi, jezikom uzajemnim, to je takovim, kao ovi oglas, takovim, da može knjigu za potrebu razumSti i ju brez skerbi i brez brige v ruke vzeti vsaki književen Slovenec, Horvat, Serb, Čeh, Moravan, Slovak itd. Osobito može se priporočiti dijakom.
Obsegala bude knjiga 15 tiskanih listin (bogen) i pride na svetlo v treh svezkih, vsaki po 5 tiskanih listin, zvezek po jednom stotinjaku (gulden) avstr. vrednosti.
Molim priljudno i učtivo ne samo svoje osebne prijatelje i poznanike, nego vse prijatelje književne sloge i slavjanske uzajemnosti, da bi blagovoljili na prvi svezek predplatiti s jednim stotinjakom, i predplatitelje na ovu knjigu shirati i peneze, novce, meni poslati, jer 2. i 3. svezek mogu samo onda izdati, ako dobim na pervi svez(!k naj manje 200 predplatiteljev; za zvezka 2. in 3. se daju penezi stoperv onda, kada predplatiteljem ta dva svezka v ruke dojdeta.
Pa uže pervi svezek sam za se čini knjižicu sicer neveliku, pa vendar dosta zanimivu i važnu.   Drugi i tretji svezek izideta zajedno i jima se prida naslov cele knjige, predgovor i kazalo. Na deset predplačenih iztisov se da jednajsti na dar. Peneze, novce, molim franke pod naslovom:
Matija Majar, župnik v Gorjah, Post Arnoldstein, Kärnten. Drobtinice za leto 1862.  Učiteljem in učencem, staršem in otrokom v poduk in kratek čas.   XVI. letnik. Izdalo ravnateljstvo Lavantinskega semenišča.
Šestnajst let je minulo, kar so nas Drobtince pervikrat razveselile. Od leta do leta so nam donašale bogato zal5go koristnih spisov za domače in šolske potrebe, vsako leto so nam pripovedovale veliko veliko lepih reči za mladino in odraščene ljudi.  Tudi letošnji tečaj,
,    ¦"'¦¦¦t  ¦   ' * '
370
na vse strani bogato opravljen, ni zaostal: v narodnem oziru pa presega celo vso poprejšne letnike. Večino sestavkov je spisala roka našega duhovnega očeta, ki so se do zadnjega izdihijeja trudili za časni in večni blagor svojih slovenskih bratov; to naznanilo je Drobtinicam gotovo najlepše priporočilo. Kar so čutili rajni škof v preblagom sercu, vse to so razodeli v letašnjih Drobtinicah, kakor bi bili čutili, da zadnjikrat govore ljubim Slovencem. Naj se njih besede glase čez hribe, čez plan in vnemajo serce slovenskih bratov za Boga, za dom, za cesarja. V pretresovanje posameznih sestavkov se tu ne moremo spuščali, eden je zanimiviši od drugega, kar so jih spisali v letašnje Drobtinice; prepričani smo si, da si jih vsak bravec ne bo samo enkrat prebral, ampak z veseljem prebirnl in prebiral. — Tudi vunanja oprava je prav lična in vkusna. Cena jim je 1 gld. 40 kr. — Naj letašnjih Drobtinic ne manjka v nobeni slovenski hiši!
Pjesme Međa Pucića. U Karlovcu. Naklada tiskarskog i književnog zavoda Abela Lukšića 1862.
„Pjesme" Pucićeve, ki so pred nedavnim zagledale beli dan, so prežlahten biser slovanskega pesništva: vsaka razodeva pravega pesnika, kakor jih imatno dan danes le malo Jugosloveni. Visoke izvirne misli, krepek naroden duh, jedernat blagozvučen jezik in neka posebna milina in lahkota v slihovih so glavne prednosti teh poezij, ki so iz domoljubnega, za blagor svojega naroda vnetega serca kali pognale. Naj ogrevajo nam srca za narod i.i dom in za vse, kar jo lepo in dobro!,— Notranji izverstnosli se prilega tudi vunanja oprava; krasna je na vsako stran, kakor sploh vsa dela, ki izhajajo iz g. Lukšićevega tiskarskega in književnega zavoda v Karlovcu. Cena jim je z oziroin na bogati zapopadek in krasno opravo zelo nizka, namreč 1 gld.
Cvetje iz domačih ia tujih logov- VII. in VIII. veze k. Cvetja iz domačih in tujih logov, ki prinaša najboljša dela slovanskih in drugih narodov v slovenskih prestavah, prišla sla ravno kar zopet j dva vezka na svitlo in obsegata konec prelepe povesti „Babica" v g. Cegnarjevi in začetek „K s enofont o v ih spominov na Sokrata" v g. Hrovatovi prestavi. Da poslednje delo gg. naročnikom še lelos celo v roke pride in da se z novim letom nova versta pričeti more, izide mesca decembra še eden vezek, ki bo obsegal nadaljevanje in konec Ksenofontovih spominov.
Da si ravno se letos še ni oglasilo toliko prejemnikov, da bi bili poplačani vsi stroški (tiskarni in honorarji gg. pisateljem), izhajalo bo Cvetje vendar še prihodnje leto, ker je nam večih slovenskih lepo-znanskihin učenih del tolika potreba; po tem takem bo prinašalo „Cvetje" tudi v prihodnjem leto najboljša dela slarih klasiških narodov (posebno pesniška ali zgodovinska) in novejih evropskih, posebno slovanskih rodov, v dobrih slovenskih prestavah; prejemale se bodo vanj pa tudi izvirna dela slovenskih pisateljev, bodi si lepoznanskega ali podučnega
371
zapopadka. Sploh se bo gledalo v prihodnje na to, da bodo dela, ki jih bo prinašalo „Cvetje", ne samo zanimiva za učene čitatelje, ampak za vse odraščene bravce slovenskeija naroda ter jim služile v poduk ali kratek čas. Kdor želi kaj po tej [)nti izd;iti, naj v kratkem naznani.
Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo.
Nova, vsa pred elana in popravljena izd a v a.
Pervi oddelek „slovenske slovnice", ki jo izdelujem za šolske in domače potrebe, prišel je pred kratkim na svitlo in zapopada celo „glasoslovje" in ^oblikoslovje" do glagolske sprege (I. vrste 2. razred). Cela slovnica izide v treh oddelkih in bo obsegala najmanj 15 tiskanih pol v veliki osmerki. Pravila, po kterih sem delal, pripomočke, kteri so mi rabili pri izdelavi, pa imena čast. gospodov jezikoslovcev, kteri so mi prišli s svojim svetom na pomoč, vse to se naznani v predgovoru, ki pride s naslovnim listom vred s poslednjim oddelkom na svitlo; tu naj se opomni samo toliko, da je nauk „o naglasu" po nasvetu gg. Sveteca (Podgorskega) in Žepiča osnovan. Bodi tu vsem častitim gospodom, ki so mi slovnico še v rokopisu pregledovali in popravljali, tu očitno moja serčna zahvala izrečena, ob enem pa tudi moja ponižna prošnja naznanjena, da mi pridejo s svojim svetom tudi pri dalji izdelavi na pomoč. Ob enem pa prosim tudi drugih čast. slovenskih jezikoslovcev^ ki jim pride inoja slovnica v roke, da jo blagovolijo pazljivo prebrati ter me blagovoljno opomniti, če tu ali tam nisem prave zadel, da se pri novem natisu, kedar ga bo treba, popravi aU predela.
Naročnina za celo delo iznaša 1 gld.; če se naročnikov vsaj 15 na enkrat naroči, pošljejo se jim iztisi poštnine prosti; posamezni izlisi, pod križnim zavitkom poštnine prosti prejemani, pa veljajo 1 gld. 30 kr. Po bukvarnicah (na Dunaju pri Go-rišku, v Gradcu pri Hesse-ju, po ostalih mestih pri znanih knji-garjih) velja cela knjiga 1 gld.ŠOkr., za učence gimn. in realnih šol i gld. 15 kr., kteri znesek se odrajtuje pri prejemi pervega oddelka za celo delo. Vsakemu g. prejemniku se pošlje 2. in 3. oddelek po tej isli poti, po kleri je pervi oddelek prejel. Po teh bukvarnicah so tudi na prodaj „Vi'ljem Teli" (13 pol) 1 gld.; „Babica" (19 pol) 1 gld. in „Kriton in Apologija" (5 pol) 36 kr. A. Janezi č.
Besednik
Anton Martin Slomšek.
Dan 24. kimovca je začelo Slovenijo dan tuge in žalosti; nepopisljiva zguba je zadela nas uboge Slovence,   Prenehalo je ta dan
372
biti serce, ki ga je bila sama ljubezen in dobrota; onemela so usta, ves cas polna sladkih naukov; otrpnile so roke, ki so znašale za vsako leto Slovencem toliko dušne zabave; umolknil je mili slavček, ki je tako sladko prepeval in v petje vabil drage rojake in sestrice: umeri je naš pervi ljudski pisatelj, zgubili smo našega duhovnega očeta Antona Martina Slomšeka. Njih truplo že počiva pod hladno gomila, njih duh pa bo živel med nami, dokler poslednji Slovenec ne izdihne. Slom-šekov duli naj nas navdaja in ogreva za Boga, za dom in za cesarja! — Bili so rajni rojeni 26. listopada 1800, mašnik posvečeni 8. kiuiovca 1824, knez in Škof izvoljeni 30. maja 1846.   Naj v miru počivajo!
* Dne 20. septembra je praznovala Eusija tisoČletnico svojega obstanka. O tej priložnosti je počastil ruski car Aleksander tudi 25 Avstrijancev z različnimi redovi ali svetinjami in med njimi tudi čast in diko Slovencev, g. prof. dra. Fr. Miklošiča, pervaka v slovanskem jezikoslovstvu, in ljubljenca slovenskega naroda g. dra. J. Blei weis a, vrednika ljubljanskih Novic.
Red sv. Vladimira razreda 3. so prijeli: Dr. Purkyng, profesor zdravilstva v Pragi; dr. Palacki, zgodovinar v Pragi; Ivan Ku-kuljević, veliki župan in zgodovinar v Zagrebu.— Red sv. Ane razreda 2. s krono so prejeli: Superintendent Kuzmany na Dunaj i; prof. Miklošič na Dunaji; Vuk Štefanović na Dunaji; korar Kuziemski v Lvovu; Dobranski, svetovavec deželnega poglavarstva v Budimu. — Red sv. Ane razreda 2. brez krone: Arhivar Erben v Pragi; dr. L. Rieger, vrednik nauČnega slovnika v Pragi; prof. Hatala v Pragi; prof. Sušil v Brnu; prof. Šembera na Dunaji; prof. Petranović v Zadru; dr. Subotić v Zagrebu. — Red sv. Vladimira razreda 4. so prejeli: Prof. Golovacki v Lvovu; prof. Hadžić v Novem Sadu; dr. Mažuranić v Zagrebu; dr. Bleiweis v Ljubljani. — Red sv. Stanislava razreda 2. je prejel: Rezač, vrednik v Pragi. ¦— Red sv. Ane razreda 3. so prejeli: Prof. Nikolajević v Zadru, bibliotekar Vertatko v Pragi; Francisci, vrednik v Pešti; Dzieđicki vrednik v Lvovu. — Red sv. Stanislava razreda 3, je prejel Stanković na Dunaji. — Per s t an z bril an t o m. g. Jezbera, vrednik „Slovenina" v Pragi.
* „Koledarcek družbe sv. Mohora za leto 1863" se marljivo natiskuje in se okoli srede tekočega mesca Častitim družnikom razpošlje. Obsega na 8 polah,  razun navadne pratike in  imenika  Častitih  druž-
" nikov, več lepoznanskih in podučnih reči. Za prihodnje leto ima družba že več prav lepih reci pripravljenih.
* Ravno pred natisom nam priđe prelepo tiskana in za vse Slovane jako imenitna knjiga v roke pod naslovom ^-^^thologije jihoslovanskä s pred-cMzejici kratkou srovnavaci iiaukou o tvarcch a pripojenim slovničkem", ki jo je sostavil g. V, Križek, vodja realnega gimnazija v Taboru. Cena jej je 2 gld. 20 kr. in se dobiva v Celovcu pri Liegelnu, v Ljubljani pri Lerclierju in v Gradcu pri Ferstelnu. Prihodnjič več o njej._____
Natisnil Janez Leon v Celovcu.