Štev. 5.
V Trsti», lO. marca 1894.
Letnik YII.
Zunanji mir pa notranja politika.
Evropa sama trdi, da sedaj si je zagotovila prek in prek obči mir. Prva je bila trozveza srednjeevropskih velevlastij, katera je trdila, da ima namen ščititi obči mir; k isti zvezi se je vsaj moralno pridružila Anglija. Drugim velevlastim pa tako jednostransko poroštvo ni zadoščevalo, in posledica nezaupanja je bila, da ste se ože oklenili Francija in Rusija. Ti dve velevlasti ste sicer ostali brez drugih zaveznic, vendar pa ste se pokazali toliko krepki, da ste napravili nekako ravnovesje v Evropi in še le tako podelili podstavo poroštvu za obči mir. Vrhu tega je Nemčija hrepenela, da bi se ponovili boljši odnošaji nasproti Rusiji, in zunanja avstro-ogerska politika je lanskega leta naglašala, da razmere so prijazne in boljše tudi med Rusijo in našo monarhijo. Nemčija je delovala na to, da bi utrdila svoje ugodno odnašanje k Rusiji tudi s pomočjo gospodar-stvenih pogodeb, in, kakor se vidi, posreči se jej ta namera. Trgovinska pogodba, ki ima trajati deset let, zdi se nemški politiki toliko važna, da sta trdila cesar Viljem in kancelar grof Caprivi, da le trgovinska pogodba more zabraniti vojno med Nemčijo in Rusijo. Jednako smo dolžni nadejati se, da tudi Avstro-Ogerska sklene tako pogodbo z Rusijo, vsled katere se utrde prijazne razmere z Rusijo, s tem pa tudi še bolj utrdi podstava občemu evropskemu miru.
Evropski mir dobiva po takem občo podstavo z jedne strani v posebnem ravnovesju zaveznih velevlastij, z druge strani pa v velikih in prevažnih, na mnogo let veljavnih pogodbah državnogospodarstvenega značaja. Poleg tega priznava ves zapad, da car Aleksander je miroljuben vladar, in to je še posebnega pomena, ko so se na zapadu bali najbolj tega, da bi pričela Rusija vojno kakor si bodi z zapadnimi državami.
Evropski mir je sicer oborožen mir, ali ta mir je zagotovljen za daljšo dobo, katero, kakor trdijo, hočejo narodi porabiti na znotranje delovanje in preustrojevanje.
Oboroženi mir je drag; ali utegne vendar odškodovati nekoliko te narode, ki primerno in prav porabijo zunanji mir za zboljšanje notranjega položenja.
Kako hočejo porabiti obči evropski mir za notranjo politiko v Avstro-Ogerski ? S katerega stališča utrjujejo notranje stanje, ali s stališča, da prehajajo od lahkega do težega ali, od bolj zapletenega do bolj preprostega ? In katero stališče je primerniše in potrebniše?
Če gledamo na zidanje, vstvarjajo poslopjem najprej ograjo in temelj, zunanje zidovje, potem notranje in naposled še le drugo opravo in lepotičje. Te analogije zidanja se držč vsi modri državljani, in Bismarck, ki je še živ zgled državnega zidarja, je privedel Nemčijo po raznih vojnah, sosebno 1. 1866. in 1870. do zunanjih ograj in je še le potem skrbel za fundamente nemške ustave, in po zasnovi te ustave se je del na rešenje drugih velikih vprašanj, prehajáje vedno od najvažnejšega do manj važnega, od bolj obsežnega do bolj omejenega.
Ali hodijo analogne poti državniki Avstro-Ogerske ? Ali porabljajo uže dolgotrajni mir v to, da rešijo najprej to, kar je fundamentalno, in potem po vrsti še le vse drugo ? V Velikonemčiji poleg nemške narodnosti ni nobenega drugega naroda, ki bi posebno odločeval ustro-jenje države ; v tej novi Nemčiji torej ni bilo potreba reševati narodnostnega vprašanja ; tu so bili dolžni rešiti le razmerje dotedanjih posamičnih nemških držav med seboj in nasproti hegemonski državi, nasproti Prusiji, in to se je takoj po vojni zgodilo ter postavilo kot fundament notranjemu ustrojenju. Nemške države so med seboj v razmerju federalizma, in ni davno, kar je cesar Viljem povdarjal potrebo, da se okrepi ta federalizem, in poprej je Bismarck sam skrbel, da ostanejo nemške države in državice v primernem odnašanju k centralnemu vodstvu in pruski velevlasti.
Še bolj, nego v Nemčiji, kaže zgodovinski razvo
Avstro-Ogerske na analogno utrjenje monarhije in kljubu temu na še trdnejšo zvezo kraljestev in pokrajin celokupne države. V Avstro-Ogerski so historiški narodi in vsled tega kraljevine in dežele s posebnimi historiškimi pravi; ali so pa uredili te narode in po njih naseljene kraljevine in dežele v smislu teh historiških prav ? Prišli so do duvalizma, dalje pa ne, in duvalizem nikakor ne odgovarja zgodovinskemu razvoju monarhije. Ali so pa morda pri duvalistiškem ustroju cesarstva uredili narode, oziroma kraljevine in dežele v smislu historiških prav ? Na Ogerskem še celo hrvatsko historiško državno pravo ni izvršeno ; v cislitavski polovini pa čakajo izvršitev vsa historiška prava, in dandanes je najbolj pereče vprašanje o češkem historiškem pravu, da ne govorimo o cislitavskih Hrvatih, stremečih za združenjem s Hrvati, ki so sedaj pod ogersko polovino cesarstva, in da molčimo naposled o avstrijskih Rusih, ki imajo tudi svoja posebna zgodovinska prava.
Reševanje takih, v resnici osnovno konstitutivnih vprašanj se kljubu dolgemu in sedaj zagotovljenemu miru v Avstro-Ogerski odlaga in celo neposredno per-horeskuje. Na to stran nočejo posnemati Velikonemčije, katero postavljajo drugače tako radi za zgled našim državnikom. Prišlo je uže tako daleč, da stranke, ki se v cislitavski polovini potezajo za obnovljenje historiških prav, obsojajo, kakor da bi bile veleizdajniške. V Avstro-Ogerski pa je potreba, da se izvrše historiška prava, še mnogo veča zaradi narodnostnega, tudi še ne rešenega vprašanja.
V Nemčiji so bili takoj po zasnovi novega cesarstva pričeli takozvani kulturni boj, ki se popolnoma razločuje od narodnostnih bojev. Ker je v nemškem cesarstvu na-seljenje v veliki večini jednotno, jedne in iste narodnosti, ni bilo treba reševati narodnostnega vprašanja, in je šlo le za to, kako naj se priredi ustroj katoliške cerkve nasproti protestantizmu. V tem kulturnem boju je bila napaka, in morali so ta boj odstraniti s primernimi ustopkami ali koncesijami.
Ko bi bilo v Nemčiji toliko raznih narodov, kakor jih je v Avstro-Ogerski, bi ne bil Bismarck odlagal z reševanjem narodnostnega vprašanja, ampak rešil bi bil isto vprašanje takoj ob zasnovi ustave ali takoj po njeni podelitvi. Bismarck bi se bil tudi preveril, da pri takem položenju bi bil vsak kulturni boj brezvspešen; rešenje narodnostnega vprašanja bi ga bilo obvarovalo od napake kulturnega boja; zajedno bi ne bil on nikdar tlačil poljske narodnosti ali pa francoski govorečih podanikov Alzaško-Lotaringije. Kakor se je zdel Bismarcku po podeljeni ustavi najpotrebniši kulturni boj, tako bi se bil on pri analognih narodnostnih razmerah odločil najprej za rešenje narodnostnega vprašanja, in to vprašanje bi bil gotovo rešil v smislu nacijonalnega federalizma, kakor je pustil, daje Nemčija ustrojena na postavi federalizma raznih držav in državic. Tak državnik bi
ne bil nikdar opuščal rešenja tega fundamentalnega vprašanja države, sestavljene iz različnih, poprek jednako močnih narodov ali narodnih odlomkov.
Mi potrebujemo v pojasnilo analogije z Nemčijo, ker njene analogije so za Avstro-Ogersko toliko važnejše, ko je tu potreba poštevati še različne narodnosti. Ako se je vstvarila Velikonemčija federalistiški, je toliko potrebniša v Avstro-Ogerski taka federacija, ki bi odgovarjala ustrojenju nacijonalnih avtonomij.
Pri nas pa so prezrli doslej, prvič, historiški razvoj monarhije, potem važnost narodnostnega vprašanja, ki se v velikih merah vjema s historiškim razvojem.
V	poslednjih dvajsetih letih so se pogostoma izgovarjali, češ, da zunanja nejasnost, negotovost občega miru ne dopušča reševanja državnopravnih, ali tudi vsaj narodnostnih vprašanj; zato da je potreba ugodnišega, na zunaj mirnega časa.
Dokler je ščitila mir jedino jedna zveza, zveza srednjeevropskih velevlastij, bilo je res tu pa tam po-litiško podnebje nejasno, tudi z grozečimi oblaki prepleteno ; sedaj pa je obče položenje popolnoma predru-gačeno, in evropskemu miru ne preti za dalje časa od nobene odločilne strani velika opasnost.
Misliti bi, morali, da se vsaj sedaj zganejo avstro-ogerski državniki z namero, da rešijo najvažnejša vprašanja, katera bi utrdila cesarstvo na znotraj. Kaj pa vidimo ? Na Ogerskem sprožili so kulturna vprašanja, na korist zlasti židovskemu življu, nemadjarskim narodnostim in vsem krščanskim veroizpovedanjem pa v vznemirjenje, oziroma tudi na neposredno škodo. V pogledu na narodno jednakopravnost pa vlada na Ogerskem naj veča brezobzirnost do vrhunca vskipelega madjar-skega šovinizma, z nogami teptajočega vse tradicije in fundamentalna prava nemadjarskih narodnostij. Na Ogerskem jo tirajo tako daleč, da imajo Madjari sedaj proti sebi ne le Romunce, Slovake, ampak tudi take narodne odlomke, ki so doslej podpirali madjarski naj-sebičniši liberalizem. Tam dozorevajo stvari, ki naposled bodo škodovale najbolj madjarski narodnosti, a tudi državi ne morejo biti na korist.
V	Cislitaviji niso postopali tako brutalno proti ne-gospodovalnim narodom, kakor na Ogerskem, a zavlačevali so vprašanje historiških prav in narodne jedna-kopravnosti, da prvih niso niti pričeli, glede na poslednjo so pa samo krpali z raznimi naredbami ter jo tirali čim dalje tem bolj po poti germanizovanja, poljačenja in italijančevanja. Prišli so uže do protiustavne zahteve, da bi se uzakonil jeden kot državni jezik, in do tega, da se nemški jezik dejanski smatra kot obči ali državni jezik. Pri tem položenju politiko vanja prišlo je naposled celo do posebne zveze odločevalnih in gospodovalnih strank, in ta zveza hoče kot koalicija celo dalje časa voditi državno ladijo z geslom, da naj ostane vse pri starem
ali, kar je vse jedno, pri dosedanji politiški in nacijo-nalni posesti gospodovalnih narodov in strank.
Ta zveza glavnih nemških strank in poljskega plemstva pri sopomoči nekaterih slovanskih oportunistov hoče uničiti jedino glavno namero, zaradi katere se je zvezala, namreč namero povoljne volilne reforme, na vse druge strani pa reševati najlaža vprašanja. Ta zveza hoče reševati gospodarstvena vprašanja, torej točke, katere v mirnih in nemirnih časih morejo družiti naj-različniše stranke in narode, v tem ko načelno odlaga reševanje historiških prav in narodne jednakopravnosti. To je anahronizem, zgodovinska ironija in pravi narobe-svet. Od 1. 1866. ni bilo ugodniše dobe za to, da bi se lotili rešenja fundamentalnih vprašanj v cislitavski po-lovini cesarstva, nego je sedanja in odslej občemu miru še bolj zagotovljena doba, in vendar hoče koalicija načelno ravno ta vprašanja odlagati na negotovi čas. Ta koalicija, kakor se kaže, noče se učiti iz zgodovine naše monarhije izza poslednjih dob, ona noče porabiti dobo miru za vprašanja, ki se dajo povoljno rešiti na korist državi in narodom jedino v zagotovljeni — mirni dobi! Ali hoče ta koalicija čakati na taka leta, kakoršna so bila 1848, 1849 in potem 1866 ? Ali hoče še le zaradi občih zmešnjav in v takih zmešnjavah reševati funda-mentalna vprašanja, važna toliko za cesarstvo, kolikor za njegove narode ?
Vsled homatij 1. 1848 in 1849 so podelili v naglici avstrijskim narodom ustavo; a bilo je vse nezrelo in gnjilo, kakor se je izrazil pokojni bar. Aleks. Bach, in posledica je bila, da je isti Bach moral še le pripravljati narode za ustavno življenje. Vladati so morali še nadalje in dolgo biez ustave. Tedanji poskus torej dokazuje, da naglica pri fundamentalnih zasnovah in pre-osnovah ne vede do boljšega, ampak do reakcij, kakor je to pokazal uže poprej in najbolje preobrat svetovnega pomena ob francoski revoluciji in po njej.
Leta 1866. je tuji vpliv podpihaval Madjare. in je general Ivlapka nabiral polke v pomoč sovražnikom _ to je bilo možno, ker ni bilo rešeno ogersko vprašanje' Leta 1867. pa so v naglici privolili v sedanji duvalizem; in ta uže davno dokazuje, da ne more ostati pri sedanji obliki neizpremenjen. Tudi duvalizem dokazuje, da sila in naglica ne dovaja do pravih ciljev.
Poskus prve konstitucije in pa zasnova duvalizma sta dva dovolj krepka dokaza, da ne gre odlašati odločilnih glavnih vprašanj na negotove čase, in ti narodi in te stranke, ki so vzrok, da se v Avstro-Ogerski še vedno odlagajo taka vprašanja, ne delujejo lojalno, naj se potem, kolikor jim drago, razglašajo lojalnimi. Lojalnost je tam, kjer narodi in njih stranke zahtevajo izvršenje glavnih vprašanj, ker le z rešitvijo teh vprašanj se postavi celokupna država na svoj prvotni temelj in podeli narodom neizogibna uslovja k njih nadaljnjemu vsestranskemu razvijanju.
Cislitavska sedanja koalicija, ki ima glavni namen v tem, da odlaga ta vprašanja, zagreša se proti interesom države in narodov. Stranke te koalicije perho-reskujejo vsako vrsto tak(5 zvanega radikalizma, češ, da so radikalne stranke nelojalne; a ravno nasprotno je resnica, ker jedino napačno tako zvane radikalne stranke delujejo na utrjenje države in zadovoljenje narodov. „Radikalne" stranke so se naučile iz zgodovine tudi zadnjih 50 let, da notranja važna vprašanja se dajo povoljno reševati jedino ob mirnih dobah, kakor je to izvrševal Bismarck za Velikonemčijo. On je državo utrdil na zunaj in jej priboril celo začasno hegemonijo v Evropi, in ravno v dobi, ko je izvršil zaščito na zunaj, je začel organizacijo na znotraj. Naj odgovore stranke sedanje državnozborske koalicije, ali je imel Bismarck prav ali ne ? Če je on pogodil pravo, zakaj ga ne posnemajo v fundamentalnih vprašanjih, dostajajočih se Avstro-Ogerske ? Dalje: Ali je bilo prav, da so ob revoluciji 1848. i 1849. leta nagloma kovali ustavo ? Ali je bilo prav, da so še le po vojni 1. 1866. lotili se ogerskega vprašanja ter potem celo pod tujim vplivom zasnovali sedanji duvalizem ? Če so te stranke odkritosrčne in zares lojalne, morajo pripoznati napake, ki so se napravile vsled naglice in sile ; če pa priznavajo te napake, morajo obsojevati same svoje geslo, vsled katerega hočejo, da bi ostali negospodovalni narodi še nadalje brez izvršitve svojih zgodovinskih prav in brez ustavno zagotovljene narodne jednakopravnosti.
V koaliciji so take stranke, katere ne ob miru, ne ob vojni nikdar ne privole v pravično rešenje historiških prav in narodnostnega vprašanja; ako bi državniki poslušali vedno te stranke, bi narodi v resnici morali čakati novih homatij, vsled katerih bi državniki začeli zopet v naglici reševati ta vprašanja. Ali je v tem državniška modrost, da se ob mirni dobi spravljajo na dnevni red nevažna vprašanja, v tem ko se odlagajo vitalna vprašanja? Zgodovinski, tu omenjeni eksperimenti obsojajo tako državniško modrost, torej obsojajo tudi namen sedanje koalicije. Kedaj bodo stranke te koalicije, zlasti poljska frakcija in pa nemška liberalna stranka, pripravljene, da privole v rešenje sedaj odlaganih glavnih vprašanj ? Brez sile nikdar, in ta sila more priti le od zgorej, torej posredstvom krepke vlade, in bolje je, da taka krepka vlada nastopi danes nego jutri. Koalicija je v Avstriji pravi nesmisel, dokler se ne rešijo zgodovinska prava ali na prvem mestu narodnostno vprašanje. Gospodarstvena vprašanja pa se dajo rešiti tudi brez koalicije, in sicer najlaže brez take stranke, kpkoršna je kapitalistična nemško liberalna stranka. Kaj je potreba koalicije za ekonomiška vprašanja ? Tu se narodi sporazumejo najlaže, pred vsem tedaj, ko jih ne bode več moril strah za narodni obstanek. Narodi bodo najmanj potrebovali kapitalistične stranke za rešenje gospo-darstvenih vprašanj, in kar se dostaje sedanjega soci-
jalnega vprašanja, treba je bode rešiti proti volji — kapitalistične nemško-židovske stranke!
Kak pomen ima po vsem tem koalicija? Ta, da ne reši povoljno nobenega vprašanja, torej tudi ne so-cijalnega, in ne gospodarstvenih, v socijalno vprašanje sezajočih vprašanj. Koalicija je najnesrečniša zveza, ki se je mogla kedaj zasnovati v avstrijskem centralnem parlamentu. Kajti ona zavlačuje vsa, v resnici vsa glavna in celó manj važna vprašanja. Koalicija zlorabi vsak trenotek svojega obstanka v tej, občemu miru ugodni dobi, in te stranke, katere porušijo koalicijo, bodo imele zasluge za državo in za njene narode.
Zunanji obči mir mora se porabiti v interesu celokupne države, kakor njenih narodov, v rešenje fun-damentalnih vprašanj, ne pa vprašanj, ki se morejo rešiti v vsaki dobi. Zunanji mir vendar ne more služiti v to, da bi gospodovalne stranke še sigurniše teptale negospodovalne narode. Zunanji mir zahteva v interesu celokupne države, da se napravi stalni mir tudi na znotraj. Zunanji mir more le tedaj kazati svoj blagoslov na znotraj, ako se odstrani gospodstvo sedanjih strank ter zadovoljé negospodovalni narodi, ki sestavljajo znatno večino cesarstva. Zunanjemu miru odgovarja stremljenje za rešenjem pred vsem narodnostnega vprašanja v cisli-tavski, kakor translitavski polovini. Vsaka druga politika se v tej dobi zagreša proti interesom celokupne države, kakor proti negospodovalnim, dosledno proti vsem narodom. To uči avstrijska zgodovina tega stoletja, in ako je historia vitae magistra, je ista historia tudi
magistra vitae rerum publicarum !
—#—
Velikonemški agitatorji.
Znano je uže od nekdaj stremljenje nemškega naroda, da bi se širil tudi proti Vstoku dalje in dalje. Tako širjenje svoje narodnosti ne more biti samo na sebi nobenemu narodu zabranjeno, in je pri Nemcih toliko umevniše, ko so po svojih zemljah naseljeni gosto in pri sedanji sestavi človeške družbe potrebujejo večega prostora. Slovanom je dobro znan ta „Drang nach Osten", ki ga je od nekdaj podpirala tudi nemška diplomacija in politika. Zato slovanski zaresni politiki tudi nikdar niso verovali Bismarckovi trditvi, češ, da Velikonemčija bi ne imela n. pr. na Balkanu nikakih interesov in bi ne poslala tje niti jednega pomorjanskega grenadirja. Bismarc-ku formalno tega v resnici niti ni treba bilo ; kajti on je znal vesti politiko takó, da so za veliko-nemške interese delovali drugi in delujejo še dandanes. V Velikonemčiji vedó dobro to; vendar so tudi ondi nekateri naivni politiki, ki sedaj razkrivajo naravnost, kar je modro prikrivala diplomacija. Takó smo zadnjič navedli izjavljenje velikonemškega lista, kateri naravnost trdi, da Nemci imajo največe interese na Vstoku, in da je ob Donavi dalje pro-
štora toliko za Nemce, da bi mogli vstvariti trikrat tako veliko Nemčijo, kakoršna je sedanja. Poslednji čas pa so velikonemški listi v obče pričeli nekako agitacijo z jako očitno namero. Tu pa tam pišejo jako neugodno o Avstro-Ogerski in njenih razmerah; te razmere opisujejo tako, kakor da bi bile opasne nemški narodnosti ; vsled tega opominjajo narod, naj bi pomagal avstro-ogerskim Nemcem rešiti njih narodnost, češ, da jej grozi potopljenje sosebno v slovanskih narodih.
Nemški narod Velikonemčije na široko ne pozna natanko avstro-ogerskih razmer; poučuje se o njih iz domačih listov. Ti velikonemški listi zopet se poučujejo iz nemških listov Avstro-Ogerske, in ker imajo tu pred vsem besedo in vpliv nemško liberalni in nemško-židovski listi, ponatiskujejo velikonemška glasila te liste, torej popolnoma motne iztočnike. Vrhu tega so za poslednjih let v Avstro-Ogerski pomnožili se tudi listi izključno nacijonalne barve, ki se bistveno zlagajo s Schonererjevim programom in še izhajajočim posebnim organom. Naposled so v Berolinu in po drugih večih mestih Velikonemčije izselivši se agitatorji, ki tendencijozno opisujejo avstro-ogerske razmere in označujejo sosebno slovanske narode naše monarhije, kakor da bi bili — agresivni.
Umevno je, da na podstavi takih virov ne morejo imeti v Velikonemčiji dejstvom odgovarjajočih predstavljenj in pojmov o notranjem položenju Avstro-Ogerske, in če se k temu pridružuje še slaba volja, opisujejo se stvari o naši državi v popolnoma napačnem svitu. Da pa je v Velikonemčiji slabe volje dovolj, razvidno je najbolj iz tega, da celo historiki, ki bi morali vendar biti objektivni, pačijo zgodovinska dejstva Avstro-Ogerski na škodo v obče in njenim slovanskim narodom še posebe. Toliko bolj pristransko morejo pisati in pišejo agitatorski listi in dosegli so uže toliko, da množice velikonemškega naseljenja kar naravnost verujejo v govorico, kakor da bi slovanski narodi Avstro-Ogerske grozili z uničenjem nemške narodnosti. Ako piše kak lažnjiv židovski list avstro-ogerski, da je ta ali ona oseba slovanskega rodu imenovana na to in to mesto, in da vsled tega žuga slovansko poplavljenje v dotični deželi, takoj razglašajo v Velikonemčiji, češ, da v tej ali oni deželi uniči slavizem nemško narodnost. In tako se kopičijo in ponavljajo slučaji take pisave od dne do dne, leta in leta.
Vidimo pa, da oficijozni listi avstro-ogerski prvič puščajo sami take laži nepopravljene, drugič, nimajo tudi vpliva v Velikonemčiji, da bi prodrli med naseljenje nemškega cesarstva ter tako pojasnili dejstva, kakoršna so, ne pa, kakoršna hoče imeti posebna agitacija. Slovanske novine pa itak ne zahajajo v Nemčijo, in ko bi se prikazal kak list med njimi, ne verovali bi mu.
Po vsem tem ni čudo, ako je mogel zasnovati se uže pred več leti v Berolinu „Obči nemški Sehulcerein*. ki po vsej Nemčiji nabira denar ter ga vsako leto v velikih vsotah pošilja v Avstro-Ogersko, z namero, da naj se porabi v zaščito nemške narodnosti, torej da se zasnujejo šole na „opas-nih" mestih. Letos ima to društvo 35.000 členov, 18 pro-
vincijalnih zavez in 400 krajnih skupin ali poddružnic ter je poslalo v ,.zunanje dežele" stotisoč marek. Te „zunanje dežele" pa so pred vsem v Avstro-Ogerski. To se javno razglaša po velikonemških in avstro-ogerskih nemških listih takó, kakor da bi se umelo samo po sebi.
Pred mnogimi leti se je bila raznesla nalašč govorica, kakor da bi bila dobila češka „Osrednja šolska matica" kakih 35.000 rubljev v pomoč iz Rusije ; tedanji nemškonacijonalni> sedaj uže pokojni drž. poslanec dr. Fuss, je v drž. zboru zaradi te govorice stavil posebno inrerpelacijo do osrednje vlade, in je hotel s tem dokazati, da taka pomoč od zunaj za slovansko šolsko društvo bi ne bila dovoljena, bi ne bila lojalna.
Dr. Rieger, kot predsednik češkega šolskega društva, je takoj zavrnil govorico kot brezpostavno, pristavivši, da bi on za češko društvo sprejel tako podporo, da bi jo le dobil. Tudi mi ničesar ne očitamo avstro-ogerskim Nemcem, da sprejemljejo iz Velikonemčije nabrane vsote; opozarjamo pa; da nemške stranke in nemški listi merijo z dvojno mero, z jedno mero sebe, z drugo mero slovanske narodnosti. Dá, celó glavna glasila neinško-liberalne in tudi nemško-nacijo-nalne stranke označujejo z očitno namero kot veleizdajsko, ko bi dobili Slovani kako podporo sosebno iz Rusije. Saj so še ubogega, preskromnega slovenskega župnika Gregorja Ein-spielerja hoteli pred tedni očrniti z lažjo, češ, da je dobil vsoto rubljev iz Rusije za agitacijske namere, katere bi se temu svečeniku ne porodile niti v najhujših sanjah.
Kljubu temu torej, da so nemški listi razglasili, da je Berolinsko obče nemško šolsko društvo poslalo letos 100.000 marek v Avstro-Ogersko Nemcem za njih dejanske ali prav za prav izmišljene kulturne potrebe, bodo nemški listi še dalje in dalje označevali tudi vsako laž o podporah zunanjih Slovanov za avstro-ogerske Slovane kot veleizdajsko. Kaka korupcija mora biti v novinah, ki se ne sramujejo rabiti dvojne mere jednemu narodu na korist, drugemu na škodo 1
Važnejše vprašanje je pa to : Ali v resnici grozi opasnost nemški narodnosti v Avstro-Ogerski, specijalno v cislitavski polovini cesarstva? Kdo, ako more zaresno in pošteno misliti, veruje v to laž ? No, vsi nasprotni dokazi ne pomagajo nič nasproti pričetim, z lažjo širečim se agitacijam v Veliko-nemčiji.
V Avstriji sami so dovolili najprej Nemcem zasnovo posebnega šolskega društva, kateremu so potem sledila še druga; v doslednosti bila je osrednja vlada dolžna privoliti tudi v zasnovo sličnih slovanskih šolskih društev. Pravo ni bilo ne to, ne ono, in osrednjih vlad dolžnost je bila in traja še dalje, da uredi stvari takó, da ne bode potreba šolskih društev. Saj imamo ustavo, tudi z jezikovnim in narodnostnim členom; naj se v smislu tega člena • organizujejo narodnosti, pa ne bode pretila ne tej, ne oni nikaka opasnost, in tudi ne bode nobene pretveze o potrebi takih društev. Organizacija, zasnovana v zaščito jezika in narodnosti vsakega naroda, odvzame bistveni povod tendencijoznim agitacijam, in ko bi se potem kljubu temu snovala šolska društva, n. pr. za raz-
tresene naselbine kakega naroda, vedel bi ves svet, da tu ne gre za zaščito kakega naroda poprek, ampak za ohranjenje kake naselbine, zanesene med kompaktne mase drugih narodov. Tako položenje bi uničilo pri korenini take agitacije, kakoršne so se intenzivno pričele sedaj v Velikonemčiji. Take agitacije ne morejo biti nikakor na korist interesom naše celokupne države, ker podtikajo tej državi krivde, katerih ni zakrivila ; kajti nemška narodnost se v Avstro-Ogerski tudi brez izvršene ustave ščiti tako, kakor nobena druga, in niti madjarska narodnost nima takij organizacij za svojo brambo, kakor nemška.
Z druge strani pa tudi avstro-ogerski Slovani ne morejo mirno gledati, da itak dobro organizovani nemški narod v Avstro-Ogerski dobiva posebne podpore od zunaj, v tem ko bi se Slovanom avstro-ogerskim jedva dovolilo sprejeti tako podporo, ko bi jim došja od zunanjih Slovanov. A kako se morejo avstro-ogerski Slovani ščititi s slabšim orožjem nasproti kulturno zjedinjenemu, tudi gmotno boljše podprtemu narodu ?
Avstro-ogerski Slovani imajo tudi s te strani silen argument v rokah, s katerim morejo dokazovati neizogibno potrebo, da se — kljubu koalicijam — reši vsaj narodnostno vprašanje, s tem pa odstrani pretveza, kakor da bi bila nemška narodnost v Avstro-Ogerski v opasnosti. Nemške stranke naše države, ako so zares lojalne, morajo privoliti v rešenje narodnostnega vprašanja. Ako je nemška narodnost zares opasna, zakaj pa ne dela nemško-liberalna in nemško-nacijonalna stranka na rešenje narodnostnega vprašanja ? Saj bi ta rešitev ugajala nemški narodnosti ravno tako, in vsaj tako, kakor slovanskim narodnostim. Ravno to, da se branijo nemške glavne stranke, delovati na pravično izvršenje narodne jednakopravnosti, dokazuje še najbolje, da nemška narodnost v cislitavski polovini cesarstva ni v opasnosti, in koalicija ščiti sedaj celo krivično zasedeno posest gospodovalnih na-rodnostij. Ta posest pač mora priti v opasnost, ali to bode le narodom v pomirjenje in s tem državi na korist.
Velikonemški agitatorji imajo pa uže davno tudi društvo v zaščito interesov Nemcev v „zunanjih deželah", in to društvo skrbi za širjenje nemških naselbin po zemljah, naseljenih od Slovanov. To društvo ima v večem obsegu analogen namen, kakor v Avstriji proti Slovencem obrneno društvo „Siidmark".
Taka društva so pa neposreden opomin avstro-ogerskim Slovanom, da bi si zasnovali analogna društva vsaj v zaščito svojih zemelj. Nemška društva, kakor se vidi, imajo agresivno tendencijo; Slovani potrebujejo pa jednakih društev v defenzivo. No, Slovani ostajejo leta in leta brez analogne organizacije in čakajo, dokler ne bode prepozno. Sicer tudi avstro-ogerski interesi zahtevajo, da bi se slovansko prvotno naseljenje ne trebilo s svojih zemelj; preplovljenje z nemškimi naselbinami konečno ne more ugajati uslovjem in ciljem monarhije, ki ima pravo obstajati le tedaj, ako ščiti razne narodnosti in pred vsem poleg nemške tudi slovansko kulturo. No; med Nemci, kakor med avstrijskimi državniki
je tudi takih modrijanov, ki menijo, da je bolje, ako se zmanjša slovanski, živelj ter nadomesti z nemškim naseljenjem in z nemško kulturo. Zaradi tega je še veča dolžnost, da se avstro-ogerski Slovani organizujejo sami v zaščiščanje svojih zemelj, ker tu nimajo nikake nadeje, da bi jim pomagali drugi.
V obče je stremljenje velikonemških agitatorjev sedaj tako, da spodbuja k zaresnemu premišljevanju ne le voditelje slovanskih narodov, ampak specijalno tudi avstro-ogerske državnik*. Slovanske voditelje sosebno spodbuja k primernemu delovanju in pred vsem k temu, da se izvrši narodna jed-nakopravnost v cislitavski polovini cesarstva, ker drugače se
slovanski narodi ne bodo mogli braniti povoljno in vstrajno. Velikonemški agitatorji in tudi nemški nacijonalci v naši cislitavski polovini poštevajo vsak narodni interes, in naj se razteza v najožih mejah, za celokupen interes nemške narodnosti; Slovani pa so brez vsake organizacije v takem smislu, in zato jim je in bode bramba toliko težavniša, ako se ne popnejo do obsežniših nazorov pri svojem javnem delovanju. Velikonemški agitatorji so zaresen opomin, da Avstro-Ogerska potrebuje sedaj tako koalicijo, ki bi brezuslovno in brez zamude šla na delo za rešenje narodnostnega vprašanja in historiških prav, ne pa koalicije, ki nasprotuje takim rešitvam.
Iz
Hrepenenje po pomladi.
Le enkrat daj mi, majnik zlati!
Da gledam zorni tvoj obraz; Ne branim se potem zaspati, Noč pridi mi in večni mraz.
Rad čul bi tiče kukavice
Med bukovjem zelenim glas; Enkrat še petje prepelice
Med žitom, ki hiti že v klas.
Rad gledal čedo bi po griči, Pastirja, ki med njo sedi; In v gnezdu gledal na grmiči Rad penico, kako vali.
Ko klilo bode vse in raslo,
Rodil se bo iz roda rod: Ko bo lepote se napaslo
Oko mi — pojdem rad od tod.
. Izvirnik.
poezij J. Stritarj
XpeneHeHbe no noM/ia^H.
Jle eHKpai jaii m», namniK 3.iariii!
Ja rjirfaajr 3opntrii tboh ofipas ; He fipaHHM ca noTeM 3acnaTU, Ho'i n piuli mh jih btmhhm Mpa3.
pas tiyj 6h tiiha kvkabiihrf.
Mea ojKOEtCM se.ieHKUi r.iac; EmcpaT liie niite upeiiejHUA
Me^ 3k1itom, kili xhth ace b raae.
Pa^ r.iAja.1	oh no rpura,
Ilacmpa, Kiii Mej; him ctju ; Hh b rnt3jy rJiAjaa na rpira <iii Pas ntmiu*, KaKo Ba.m.
Ko kjhao	Bce hh pac.io,
Posu.1 ca 6* H3 po^a poj. Ko 6* jrtnoTe ca Hanacjo
Oko mh — nojije« paji; o,t tx,h !
M. A. .JaMi/pcKiti.
a.
Wejiame BecHbi.
Maii 30.tot0h, .1hhtb pa.Tb jail bii,t,t>Tb CBoe MHf, CBtraoe .ume;
MeHa noTosrB cJtepib He oohjhtb, Hh hoto bíihoh M3oja.
Xotí.ti. KyKyniKii c.ibimaTb roaoct C t. ojkobi, seieran óu bt> aicy,
ii bhhttb 3p"iikjiu,in laM't ko.toc'b, T^t nepene.TO noer¿ bhh3j.
Xort.TB eme óbi Biutib wajo,
M KaK'b nacxyx'b npn hcmb cmiirB ;
Eme ra 13 jo m h t. BHjtib hajo,
KaK lliHKa m1i.t0 Bt Hc'X't TOpMHTT».
Kor^a pocTH, iíbIcth Bce óyjeib ii hobojo Bce 3k1i3hb poac^aib,
Kpaca ate bi. jymy mh'h npHóyjeiB : Torja h jary bíiho cnaiB ! — 0p. U,e.ierriim.
Z a k a
Zakaj sem ljubil te zvesto,
Zvesto te ljubil dokaj let, Bil tvoj sem z dušo in glavo, In vender šel sem ti na led?
Za to, ker modro sem verjel,
Da ljubiš mene ti zvesto ; Ter sem goreče te objel, Ne mislil nič še na slovo.
Pustilo tvoje me srce,
Ko ljubil jaz sem te zvesto. Pa kaj bi tožil se na te ? Morda je bilo bolje to ?
A mislila si, duša, ti:
Obljube bile so sladke, Poljubi pa še slajši mi; A vender si pustila me.
Le bodi srečna, dušica!
Naj ljubi drugi te zvesto; Tako ko si ti, ljubica, Ljubila mene iskreno !
st—
Nazarenov uzor-svečeniče, Svim Slovjenom svjetli učitelju, Rodu svome divni boritelju, Koga znanje oba pola tiče!
Ko junaku stare, svete priče
Račko m u.
Čast i slavu pjevaju ti velju, K6 rod harni svome spasitelju, Divnoj dici, kóm s' unuci diče!
Svetac nama, kad si jošte žio, Sad si veči, nego li si bio,
Na nebu hrvatskom zviezdo zlata: Dokle bude svieta i Hrvata, Slava tebi bit če obilata, Jer je vječno, što si ostavio!
Ank in.
Na bledskom jezeru.
Ponesi, vale laki, ovaj čamac, Na odlazak što željno čeka sam, Do otoka ga čarobnog ponesi, — Na hridi gdje se božji diže liram.
Tuj nekoč Slaven palio je žrtve Na slavu svojim silnim bogovom, To sveto mjesto braneč od dušmana Okvasio i žarkom krvi svom.
Tuj od davnine slavska rieč se čuje, Tuj slavske pjesme viek se čuo poj, Tuj Slaven nekoč u slobodi bio, Tuj Slaven bio, a na svome svoj.
A sad ? — I sad se slavski ovud zbori, I pjesme slavske tud se ori glas, Al tužna pjesma — baština otaca, Gdje robski lanci okovaše nas!
A danas ovdje Gospi crkva stoji, Sto kano majka gleda cieli kraj, — Oaza to je utjehe i sreče, Dok drugo bije težki robstva vaj!
Al' tiha priča cielim rodom kola, Da j' u toj crkvi zvono maleno, Kad njim zvonimo, da se svaka želja Obistini, — što tad ju želimo . . .
I ja pozvonili zvonom ovim sitnim, Da cielim krajem prelievo se glas, I vruče moljah za Hrvatsku dragu, Slobode da joj dodje žudjen spas . . .
O daj, o Bože, da nam svane doba, Da ogrije nas jednoni sreče sjaj,
0	Bože daj, probudi biedni rod moj, Slobodu zlatnu, daj mu, Rože, daj ... !
1	svud bi mirno, tek se cielim krajem Razlievo sitnog zvonca nježni glas,
A val tek sitno uztitrao bolan, Ko srce kad mu žudjen dodje spas . .
A u mom srcu radjala se nada, Al doskora je težki shrva jad, I izdajica svog se sjetih roda
I šapnuh: „Doč če spas... al kad...
al kad! ?«
M. H.
M i 1 o v a n i Dragovan.
(tirv. nar. pjesma iz Like).
Dva su brata u milosti rasla, Brat Milime i brat Dragovane. Kad su brača do ženitbe došla, Al govori mladji starijemu: „Hodi, brate, da se oženimo, Da mi našu1 majku zaminimo!" Al govori brate Mflovane: „Ne ceni o se, brate, oženiti: Tudje če nas sele zavaditi I pobaška2 dvore sagraditi, Izmedj dvora grabu izkopati, A kroz grabu vodu navoditi, Da se naša ditca ne sastaju". Al trt! sluša brate Dragovane. Več on ode3 selu neveselu4 I izprosi3 gizdavu divojku, Dovede3 je dvoru bijelome. Kad se mrkla posamrkla nočca, Htišes beže obljubiti lice. Neda cura na se ni gledati, Da kamo li lišces obljubiti. „Nečeš moga lišca obljubiti, Dok ne vidim tvoga brata glave, Gdi se mrtva po avliji7 valja".
„Kako b' svoga brata pogubio ?" „Lako b' svoga brata pogubio : Kada ujtro' jutarce osvane, Podranite u lov u goricu, Povedite hrte i ogare I poved'te sive sokolove. Kad dodjete u goricu crnu, Napuštite sive sokolove, Da tiraju vrane i gavrane; Napuštite hrte i ogare, Da tiraju zvire arsarine. Na brata če zvire naletiti: Tu 011 hoče izgubiti glavu". Kada ujtro8 jutro osvanulo, Ustade4 se brate Dragovane, Pa on podje4 niz tanke čardake.10 Kad je doša9 na donje čardake, Okom mahnu na" lijevu stranu I ugleda brata Milovana: Na deiner12 se pendžer13 naslonio, Te promišlja misli svakojake.14 Al govori brate Dragovane: „Što je tebi, brate Milovane, Što promišljaš misli svakojake ?"
Tu sam pjesmu zabilježio u ličkom selcu Mušaluku, u kom stanuju sgoljni katolici, a govore ikavštinom kao na sploh što govore katolici u Lici izim nekih. Buduč niesam htio ništa mienjati, ostavio sam svakdje osebine govora, ter primjerice ima ditca mj. djetca, djeca; divojka mj. djevojka ; tiraju mj. tjeraju ; gdi mj. kdje. gdje; zvire mj. zviere itd.
1 Na mjesto „našu" mišlju, da bi bolje bilo „svoju". 2 „baška" je turška rieč, hrv. „napose". ' Ode, izprosi, dovede, ustade, podje, mahnu itd. aoristi. 4 Jeli bolje „neveselu?" 5 htiše = htijaše, htjede. s lišce =« ličce dem. od lice. 7 avlija, grčka rieč, po hrv. dvorište, obor. * ujtro = u jutro. * doša. po ličku mj. došao. Isto tako ot sk,šaiaka, vuka, a kadkad i bia mj. bio. 10 čardak = gornji sprat kuče. 11 Lički Hrvati i krščani i hrišcani ne izgovaraju nikad
„Ne pitaj me, brate Dragovane, Nočas jesam čudan san sanjao : Sinu luna od Iztoka grada, I grom p uče usnd naših dvora, Ti priboli, a ja ostali mrtav". „Ne budali, brate Milovane, Bog istina, u snu vire nema! Več ajdemo u lov u goricu". Govori mu brate Milovane: „Pričekaj me, brate Dragovane, Dok darujem dragu snašu15svoju". On uzlazi na gornje čardake, Pa joj daje od zlata jabuku. Ona njemu šarenu maramu.16 Pa odoše u lov u goricu, Pa pustiše sive sokolove, Potiraše ptice košutice, Napustiše hrte i ogare. Potiraše zvire arsarine. Na brata je zvire naletilo, On se brani drvljem i kamenjem, A najpotle1' šarenom maramom, Što je njemu snaša darovala, Pa zavika iza svega glasa :
„h", van ga naprosto izpuštaju il ga pretvaraju u u „j" ili u „k" pr. kruk = kruh. oraja = oraha.
gotovo „h", van ga naprosto izpuštaju U ga pretvaraju u „V, a kadkad u „j" ili u „k" pr. kruk = kruh. oraja = oraha. Nu ja sam vsakdje pisaa h, gdje mu mjesto. 12 demer (demir) željezne rešetke na prozoru, inače željezo. 13 pendžer = prozor, okno. Te se turkinje kao i mnogih drugih to turkinja to inih tudjica novija hrvatska knjiga ne otrese. 14 A kakove se misli u nas promišljaju? Pazimo se, da kasno ne počnemo misliti! 15 običnije „neva, ne-vjesta". Snaha, snaša jeste otcu i materi sinova žena. Sestri je muževoj ona neva, a ova njoj zava; ženi je djeverovoj (to joj mužev brat) jetrva. ls marama je turkinjica, po hrvatski „rubac". 17 „najpotle" vele Ličani, a to je = najposlije, napokon (zlo ti vino napokonje bilo !), najzad.
„Amo, amo, brate Dragovane, Sad ču svoju izgubiti glavu!" To je bratu jako mučno bilo, Pa poteče brate Dragovane. Kad on tamo, al na njemu glave !'9
Nujan ode dvoru bijelome, Pa uzlazi na gornje čardake; Uze ljubu po svilenu pasu, Pa je baca na donje čardake, Pa govori brate Dragovane:
„Varoš20 prodje21, nevirnicu nadje2', Sav svit prodje, a brata ne nadje". Nema lita prez Jurjeva danka, Niti brata, dok ne rodi ¡Hajka!"1'
18 Upazite, braco razbračena, besjede hrvatskoga skromnoga guslara; čuvajte se, da vam ne bude kasno dozivati u pomoč braeu, kad bude prema glavi. 18 Razumije se : nema, nije glave. Na njemu je lokativ mj. na njem. Naši pisci, kano da baš naumice hoče osiromašiti jezik, zamjenjuju i kod zamjenic lokativ dativom,
da i uegovorim o pridjevih i o imenicah. Ili hoče od poštenih sedam padeža načinit: tri ? Iztražimo ! 20 varos turški = mjestance. 21 prodje, nadje : oblici su druge i treče osobe aorista, nego ih je brv. narod lički po sve pomjenio, ter govori primjerice: ja dodje, j a prodje, a i ja svrši.
M-v. Hrvat-Ličanin.
He SM cfnuo.ioriit a atrat,
Ho a acHiii. paßoraat ja a ce6a. Cepjny ate npaBa a jctjiihjii, H ne Kan .i ca a Hincorja.
ÄK.TL a COpjIICin, ! Bi. aíH3HlI S T6pa.l'L,
Ho notepb a sthxi> He acaafcra. Ccpma a ysy He yciynaai:
yM'i oii cepina. BiptTC, He óíjut.TL!
3Haio ate: HHue MjjpenM
roaoBO» ayjpoii anniB xmyn. 3,aa Hea ÓHBarerB nojaeuM; On. Hea anniB evadía bi auwnH acjvrf.'
H aceaaai coraacie äaBecit, JKhtb ymomb h cepjiteMt a xotí.tb,
H He jynaa'b a ceßa oöiecTB ; TaKt> a erneue bi ®h3hh npioöpiai.
•¡'p. He.ieervm.
CpncKe HapoAHe njecMe (weHCKe)
H3 OKOaHne xepnerHOBCKe. — H3 HeneiaiaHe 3ÖnpKe B. PajojeBiiha
1
Hrpa Koao Ha aHBajii, Ha 3eaeHoj ipaBii, Tyja npo^e Maajo aoMie
Ha 6njeaa KOH>a; Hm ra iyaa, hh bh^eaa,
JiMeHOM aie jo3Ba. Ty mh jjeie Mir.ia MajKa,
He oja3Bax My ce, MaHyx pyKOM h jarayKOM, —
H oja3Bax My ce, H jajox My niekep-mcpócT
y xamipa^y 3aaiHV: „Boa' tu hhth, Boa' He hhth,
Tßoja öhih He hy; Äyra BocHa h miipoKa, TpaatH ce6ii jpyry. Ha» nam'o, h.j ne iiarn'o,
HaBpaTH ce aao". „Oicae hy ce Haspararii,
Kaj TH He 3Han jBope ?" „Mojil jBopii y Kpaj nyia, HecTHjex neHacepa;
Ja hy 6hth Ha neHacepe,
JIjKaie KHxeijii, ,'lyKaiH he 3BeKeiam —
no 3BeKeiy joijH; Ha' hy 6hth y an-6auroi,
Bocuxe ciijani, BocHie he MHpucaiH — no Miipacy jo^h" ■ 1
CeaoM Hjy Kiiheiut CBaxoBii,
CeaoM Hjy, ceao 3Beinjanie,
I opoM hjy, ropa jeKinjauie,
1í0.t.0m Hjy, no.te ipenrajame.
Kaj 6«jajy y no.ie HinpoKO,
B'jean h' je jaiiai: ocTaBHo,
A MpKja h' Hojua y$aiHaa;
Cbh CBaTOBii y no.i.e sacnaan,
'licBep c' CHaxoM noj »cytom HapaH'io.n ;
'íieBcp cnaBa, a cHaxa He cnaBa,
Hero 6«pe HBnjeT oj itapaine,
JejaH joj ce iibujct othchyo,
na l^eBepy Ha anuin,e naHyo,
Taj' ce l^eBep oj CHa pa3a6pao,
na je CBojoj CHaoH r0B0pH0: „Caaxo Moja, pyjieHa pyacnue ! HTra he xeón iiBiijeT oj Jiapame ?" A.ra n.eMy CHaxa ojroBapa . „Moj l)eBcpe, noj 3aaiHH npcieHe ! y jpara mh nyHo poja Kaacy, Ja caM sajo HCKyiniaa japa; Ako 6yjy coja rocnonKora, HpiiMOBahe 2 «B'jehe 3a japoBe ; Ako óyjy coja opjanKora, y3HMahe nB'jehe h japoBe".3)
3.
—	Oj ^erahy, oko Moje, no3Hajeni an jBope Moje ?
—	He H03HajeM jBope tBoje.
— JlaKo ih hx no3habath — Ilpej H>HMa je BpfiH'iirua, Ha H>oj cjejH rp.iHHima.
—	Tpanae xe pjrte Moje Oko 6'jeaa rpaa TBora,
Jbyfínaa Te ycxa Moja
y pyjieHO aiinme TBoje, rpncKaaH xe 3y6ii moj'h y pyMeHe jaro june.4
1 OBy caM njeCMy joöiio oj CBOr KyMa Mnaouia 3. IIonOBiiKa. 2 Futurum — Mjecro upu.h (da. 3) Ja miic.tom ja he obo 6hih njuije njeCMa maroeena, «ero aH otcmaca. To 3aKJ.yiyjeM a), mío ce HCia, c MaaoM pa3amt0M y HHipojyKHHjii H CBpmeiKy, Haaa3H H y ByK0B0j I. KHH3H (6H0rpan,K0 H3jaH.e 1891. «p. 41.), Me^y njecMaMa CBaxoBCKH*; 6) mío caM h ja jejHy cbbtobckv, canwy 0B0j, niTaMnao y Y. „EpacTBy", Ha ctpahh 292. Ja je naK yBpciwx y M-enace 3a to, hito je ateHCKHibe njeBa Ha oShihhm cacTanrouia, nao h CBe jpyre aieHCKe njecMe. y loste caM y3eo ByKa 3a npinijep, jep je h oh H.e«e BapiijaHTe jijecaaa csatobckhi u nrpairai (koj nao) ybpctho y aceHCKe, «rpa^Kiix oneT y cBaioBCKe h t. j., «aRo je Kaj Kojy, v KojnM npHjHKana, caymao ja hx »cchckhh.c njeBa. Oaije na» ce Hasehe miTairje : 6h aH yMHjecHO 6h.io OBaKe njecMe aa pana Bpaham Ha CBoje Mjecio ? 1 Oj CoKe, KhepH Jpara CmjeniHha.
ripoTMB"b TeneHifl.
(T p. A. K. T o jj c t 6 r o). Jipyrii, rpeöiiTe! HanpacHO xyjiffreM MlIflT'I, OCKOpßllTb HäCB cßoeio rop^uHeio;
JHä --= öepert CKopo mh, bojih-b noö'feji.HTeJur,
btik.neit TopacecTßeHHO ct> Hainen cbhti,niero!
Bepxi Ha^-t KoneiHBiMTi BOSBMeTt 6e3K0HeMK0e,
Btpoio Bt Harne CBSToe ananeHie
Mti ace B03Öyj];iiMi Te^ede BCTptHHoe
üpoTHBT, TeieHia.
,Hpym, v prozi jpy3r.ii. Jpyrt je najintimneji prijatelj.
Tpecru — rpeöy; part. perf. ipüm (grjob), rpeö.ia (greblä) rpeöaö; rpeöei^ — 6n,a, Ruderer.
Haupaaw, zastonj; HanpaCHBiii ipyj'i,, vergebl. Mühe. H. tu ejiy niicäat = ne bilo bi treba, pisati mu. Bolj vzvišeno btjh-I; =«= zastonj. Tynendev/b, parazit, kateri Tvut, tCTi, (starosl. hctii). TjHt. npiacie, tvhI; jajirre, zastonj ste sprejeli, zastonj dajte. Hanpacnaa c*epTt, nagla smrt.
Xy.mre.ih, psovalec. Xyaa na Bora = öoroxyjtcino, blasfemija-
Muurb, meniti; od tega : JCHfaie.
OcKop6iirb, silno razžaliti. OcKopOjieHie BeraiecTBa, Majestätsbeleidigung. Manj silno : oGiidnrb, oohjkiitl.
OSudtbTh tudi „delati krivico", n. pr. pri deležu, pri plači
Bo.inh,, val; ii;ltl v poet. slogu. No BÖjrna — niepCTt, volna. Bo-moreat — delavec, ki tepe volno. Le v tej besedi našel sem slov. kor. tepsti, biti, in še ta beseda je prostonarodna.
Od «o.mA glag. BoaHOBiiTica in bo.iiiobrtl, vzburjati se, vzburjati'
B3aib BcpxT. = Überhandnehmen.
BcTpibWbiii, nasprotni; BCipt.Ma = srečanje, odtod si. sreča (sret-ja, zato hrv. sreča). BcTpiiHbiii Biiep-t = nasprotni veter, (Bcip. hckt» = Gegenklage), iioiijthuii skiep-t, veter, ki gre z menoj
po jednem potu, to je, ki mi piha v hrbet.	X.
—
M. M. Antokolskij,
ruski kipar na Berolinski umetniški razstavi.
(Češki spisal dr. Snajdauf v „Nar. Listechu).
(Konec).
Bližajoč se drugemu kipu Antokolskega, Kristu pred sodbo ljudstva, vstopamo v popolnoma drug svet čustev in mislij. Ta kip je stal osamljen v drugi dvorani, posvečeni uže izključno razstavi slik. V katalogu Monakovske razstave označen je bil naslovom : „Nicht von dieser Welt".
Plemenito vzrasla, lepa, kar najskromnejše držana postava Kristova stoji po koncu pred vami na stopnici, katera tukaj označuje obtožno klop, z malo naklonjeno glavo, lloki ste zvezani čez truplo z vrvjo, ovito dvakrat okrog telesa; goli do lehtov, kjer ste stisnjeni, visiti mirno, nobena mišica na njih ni napeta; tako nežni ste, mehki, takö zel<5 krasni, da se nam nehotč nad njima razjašnjujejo oči; take roke morejo jedino — blagoslavljati. Kristus se ne brani, noče se upirati tem, kateri si domišljajo, da imajo pravico soditi ga ; stoji vdano in poslušno; ali nikakor ne očitajoče, žalostno. Te v resnici častitljive, nad vsako pomišljenje plemenite, kakor nežni mesec žareče in k sebi vabeče glave, — katera je takoj središče vse naše pozornosti,
—	te v resnici božje glave, — to živo čutimo, — ne more se dotakniti vsakdanja človeška strast. Duh tega zvezanega biva daleč, nedoumno daleč od strašečega premišljanja, kaj ga v kratkem čaka iz rok teh, ki stojč pred njim kakor njegovi sodniki. V teh živih, trepetajoče jasnosti polnih očeh, katere so pravo čudo lciparske umetnosti — tako zgovornih, živečih in previdno v barvah igrajočih očij, ni bilo še provedenih s sredstvi, s katerimi razpolaga kiparstvo! — v teh čarapolnih očeh sveti se poleg božanskih prikaznij največe vsmi-ljenje, najviše sam o zatajevanje, odpuščanje, katerega je zmožen — človek. Opazujemo li pozornejše črte tega kakor vzdušnega obraza vidimo visoko čelo, katero pretresajo najvažnejše, ali vendar nekako smehljajoče misli; mirno, skoro bi rekli, otroška usta, malo upala, nežna lica, nad katera se znatnejše, a vendar diskretno
—	vsled čudovitega niojsterstva v modelaciji — vzdi-gujejo lične kosti; obilnejši, malo kodrasti lasje, ki objemajo ovalno glavo, in ki na pravi strani v jednot-nejšem premenu padajo do močnejše izstopajoče ključnice — in z utripajočim srcem, ki nam zastaja, uvide-vamo nakrat, da zares stojimo lice v lice z bitjem, kakoršnega še nismo videli do sedaj, če prav smo je vedno slutili in hrepeneli po njem, z bitjem visoko,
neskončno visoko nad nami stoječim.....Če prav
skromno stopa pred nas v najpreprostejši grobi halji v jednako grobem progastem plašču, s preprosto čepico na temenu glave in v jednostavnih sandalih — kakoršne so nosili stari Židje, čutimo vendar, da nismo dostojni približati se mu, da nismo dostojni razvezati jermenov na njegovem obuvalu ....
Ko se je Antokolskega Kristus pred sodbo ljudstva objavil na foru evropske kritike, bil je o tem jeden sam glas — tako zaznamuje Btasov — da takega Krista še ni bilo v kiparstvu. Iznenaditi svet s tvorbo, katere predmet ima za seboj uže veliko zgodovino, kajti vpo-dobiti Krista poskušalo je uže od početka krščanske dobe do danes neštevilno in mnogokrat genijalnih rok, to v resnici znači mnogo. Naše zahteve v pogledu na tako delo so uže določeno stilizovane ter so najstrože. Podati nekaj naprosto samostalnega, svojega, kar je pa vendar zajedno močan odziv našega občega nazora o velikem ustanovitelju krščanstva, tako da umetnika razumemo ter moremo oceniti njegovo delo, to je pač toržestvo (triumf), kakoršen more doseči v resnici samo največi umetnik. Antokolskij bil si je pa tudi popolnoma v svesti težavnosti naloge, katero je prevzel, prizadevajoč si svoj idejal Krista vtelesiti v ilovici. Po zavr-šenem delu pisal je Stasovu: „To je bila najteža za-dača kar sem jih delal doslej".
Kaj je hotel Antokolskij izraziti v svojem Kristu, povedal je Stasovu v pismu o prvem početku dela: „Predstaviti hočem Krista s tega stališča, na katerem se nam kaže kot reformator, kateri je vstal proti farizejem in saducejcem zaradi njih aristokratske krivič-nosti, ki je vstal za pravico, za bratstvo, za svobodo, za ta slepi narod, ki je s tako besnostjo i nezavestjo kričal: „Križaj ga, križaj ga!" Mislim si ga v tem trenotku, ko stoji pred sodbo ljudstva, tega ljudstva, za katero je padel potem kot žrtva ter pravi: „Odpuščam jim. saj ne vedo, kaj delajo!" Dajem mu čisto židovski tip'. . ."
Pri umetniškem delu ni na tem, kaj je hotel izraziti umetnik; namen njegov, načrt, temeljno osnovo mora nam povedati delo samo. Iz tega, kar je vstvaril
umetnik, moramo videti, kaj je hotel vstvariti. Zato imajo prav oni, ki trdé (v zadnjem času posebno vneti faniozni dr. A. Pndar v spisu „Ketzerische Kunstbriefe ans Italien"), da naslov umetniškega dela nima z delom samim opraviti ničesar. Naslov, titul — to je oglašena snov, v umetnosti pa je vse oWha, to je način, kako je bila snov obdelana ; v obliki je tajnost estetičnega vtisa. Se vé da utegne biti vedno zanimivo zvedeti, kaka snov je bila umetniku na misli, ali s kako umetniško mislijo je pristopil mojster k svoji snovi ; zato torej spomini umetnikov in tudi naslovi sami, katere so umetniki dali svojim delom, ne izgubé nikdar svoje določene cene. N. pr. takoj pri Antokolskega napisu je kaj prijetna naloga primerjati, kaj je s svojim Kristom pred sodbo ljudstva hotel ruski mojster podati občinstvu in kaj je podal v istini. Navdušeni smo, da nam je možno proglasiti, da je tukaj zopet „beseda vtelešena".
Kristus Antokolskega je vtelešenje najlepšega idola, kar jih je ljudstvom zasvetilo v krščanski dobi, in kateri, če tudi je bil v teku časa prilagoden vzvišenej-šemu zgod vinskemu nazoru, vendar ni izgubil svojega mogočnega moralnega leska. Estetiki, kateri nazirajo v antiki vzorne meje vse kiparske umetnosti — in ti njih nazori postali so popularni vsled jednostranskega kulta antike, kateri je uveden v moderne šole! — ti estetiki so vedno tajili, da bi tak idol, v katerem si predstavljamo najviše veličestvo duha in plemenitega čuv-stvovanja, bil ugoden predmet za plastiko, katera je baje poklicana oslavljati izključno vnanjo krasoto in telesno gracijo ; zato se menda gojenje kiparstva prav za prav ne vjema s pravim krščanskim duhom, kateremu je razkošnost (krasota) človeškega telesa in oso-bito kult nagega telesa — greh. Omenjeni slavni francoski estetik Blanc piše : „Vse zaman, kiparstvo je poganska umetnost, kakor je slikarstvo posebno krščanska. Imel sem to misel, predno sem šel na Grško, sedaj sem o tem preverjen". (Les beaux arts à 1' exposition universelle de 1878, str. 123).
Uže sam pogled na Antokolskega Krista pred sodbo ljudstva bil bi dovolj, da nas pouči, na kako stališče se nam je treba postaviti glede teh tradicionalnih nazorov. No Antokolskij se je vrnil še trikrat k vpodobljenju Krista, vzemši ga vsakrat z drugega filozofiškega in umetniškega stališča (to so kipi : Kristus namenjen na grob, Kristus namenjen na svetilnik, in relief : Zadnji vzdihljaj Kristov) poleg tega vstvaril je v zadnji čas krščansko mučenico s katakomb, ter je uže s temi deli, če niti ne poštevamo njegovih nagrobnih spomenikov, o katerih jedneni pravi Stasov, da ni videl lepšega v celi Evropi, je Antokolskij za vedno najslavnejše ovrgel napačno mnenje o neugodnosti modernejših, ne staro-klasičnih snovij za skulpturo. Antokolskij je prav za prav prvi veliki, v resnici krščanski kipar. Vsi veči ki parji pred njim — to menimo se ve da le moderne — voleči si verske snovi, niso mogli, kakor bi rekel Svato-pluk Cecil — „iz staroklasičnih škoren sezuti stopala". Do sedaj se pač nikomur ni posrečilo s kiparskimi umotvori vzbuditi tako mogočnih, specifično krščanskih čustev ....
Govoreč o Kristu pred sodbo ljudstva, pravi Stasov, da more z njim tekmovati samo Kristus Ivauovljev (ruskega slikarja). Nismo ga videli, zato ne moremo soditi. Pisatelj imel je približno podoben vtis, kakor pred Kristom Antokolskega pred slavno Tizianovo sliko v Draždanski galeriji, imenovano „Danak" (»Tribut"),
katere jako dobro kopija, ki je tudi v Draždanih, je bila nekdaj imetek umetniške zbirke cesarja Rudolfa v Pragi.
Ta kip Antokolskega je na prodaj za 28.000 marek al 16.800 gld.
Poleg Krista pred sodbo ljudstva in Petra Velikega poslal je Antokolskij na Berolinsko razstavo še dva nagrobna reliefa : relief od marmorja imenovan „V nebesih", v katerem je vjel mehke poteze svojega umrlega sinčeka, — dečkova glava počiva na blazini uže sredi oblakov pod zvezdnatim nebom, — in pa gipsov odlitek nagrobnega spomenika svojemu prijatelju slikarju baronu Giimburgu v Rimu, ki je tukaj vpodobljen, kako bolan, v naslonjači sedeč, dela naposled načrte v svojo skicovno knjigo pod vtisom z ozadja smehljajoče se mu pomladne, baš probujajoče se prirode.
(Natančnejšo oceno teh dveh prav tako zanosnih del, s katerimi je reliefna tehnika glede plastične perspektive prav mnogo pridobila, kakor tudi oceno vseh ostalih fenomenalnih del Antokolskega pustil sije pisatelj članka za drugo podrobnejšo studijo o umetnosti ruskega mojstra).	Preložil J. F.
—<§>—
Žensko vprašanje.
Krščanska morala uči, da ni dolžnosti brez pravic; tako uči tudi zdrava logika, in to velja za vse ljudi, brez različja spola in stanu. Človek ima dolžnost izbegati hudo in delati dobro, ljubiti Boga in bližnjega ter stremiti se k poznanju istine ; človek se stremi in mora stremiti k cilju, ki je zopet za oba spola jeden in isti. Povsod vidi krščanstvo le človeka, ne pa moškega posebe, žensko posebe. Temu oporekati ne more nihče, ako ne želi priznati se, da ne veruje po krščansko ; ako pa oporeka, to eo ipso govori, da je on kristijan le po imenu, in napominja one Židove, ki se krstijo le z namenom, da bi pod ličino krščanstva izpodko-pavali Kristovo učenje, kar bi jim bilo mnogo težavneje, ko bi ostali tudi formalno Židovi; podobni so Judi, ki je stopil v število apostolov z namenom, da bi izdal svojega učitelja v roke vragov.
Podčinjenje ženske moškemu, zanikavanje njenih pravic, želja, držati dobro polovico roda človeškega pod jarmom suž-njosti — vse to je odrekovanje od krščanske ideje.
Protivniki ženske govorč, de taki vzgledi na žensko trajajo od nekdaj. No dolgotrajnost ni dokaz istine in dobrega : tudi pijanstvo, razvrat in druge nravstvene napake trajajo uže cele vekove; pa kdo se osmeli zato odobravati je in zaščiščati ? Protivniki ženske trdijo, da je ona bitje bolj nizko, bolj nesposobno, kot moški. Ali moški, ako tega terja njih egojizem, njih želja imeti sužnje, ne govorč ravno tisto tudi o moškem? Ah ne govore naši vragovi o nas, Slavjanih sploh in Slovencih posebe, da smo „inferiore Kace" ? Ali nismo mi uže tisočkrat dokazali blistateljno, da ščedre darove svoje dal nam je Stvarnik v ravno tako obilnej meri, kakor drugim narodom, in da če mi teh darov nismo mogli uživati in ukoristiti si, to krivi temu nismo mi, kriva temu
ni naša „inferjornost", nego nedostatnost čuvstva pravičnosti in humanitete v naših vragovih, nedostatnost ljubezni k bližnjemu, nedostatnost njih spoštovanja k Bogu in njega zapovedim, ali, kratko rečeno — pomanjkanje religijoznega čuvstva, odstopljenje od principov krščanstva.
Kakor imamo mi, Slovenci h Slavjani, da-si „inferiore Race", slavna imena v vseh odraslih (oddelkih) nauke in umetnosti, tako jih ima tudi ženski spol; ako pa število teh imen ni veliko, kriva je pri nas, zatiranih cela stoletja, zgodovinska nepravičnost, kakor je kriva ravno ta zgodovinska nepravičnost naša k ženskam, ako one niso mogle dokazati, da so ravno tako nadarjene in sposobne, kot mi, moški. Narod se je, v instinktivnem stremljenju k luči, umstveno razvijal, spoznal je svoje pravice, in ako vstraja v terjanju teh pravic, to je dosega njih le vprašanje časa. To vedo naši vragovi; zató žele cepiti naše moči, demoralizovati posamične osobe in cele stanove, in ne imajoč sami v srcu nobenega verskega čuvstva, pribegajo k pomoči vere, celó k pomoči narodnostne, prebrnene seveda narobe, ideje, da bi zatrli i narodnost i vero in z njimi vkupe narod kot politični individuvnm. Tako so tudi farizeji, iz gnjusnega egojizma, rabili „postavo", po sedanji terminologiji „vero", v svoje časne namene; oni, vragovi „cesarja", učili so licemerno Pilata: „ako osvobodiš tega človeka, nisi prijatelj cesarja!" In oni so križali Onega, ki je prišel potrdit „postavo in proroke"!*) Pa kako akuratno so posvečevali soboto ? Kako skrbno so hodiii v svetišče hvalit se. da niso „taki kakor drugi"!
(Dalje.) —
I> O P X S I.
Velika nedelja (Štirska), dne 28. febr.
(O centralnem organu). Zeló me je razveselilo, da se je tudi Celjska „Domovina" poprijela za vse avstro-ogerske Slovane važnega vprašanja o potrebi skupnega slovanskega dnevnika, ter je priobčila v št. 6 uvodni članek, v kojem toplo zagovarja to idejo, kakor pravi, sproženo (sproženo uže davno med Slovani, a iz posebnih razlogov ponovljeno v našem listu. Ur.) v „SI. Svetu". Dal Bog, da bi se te izvrstne misli poprijeli brez izjeme tudi vsi ostali slovenski in slovanski listi ter to srečno misel pripomogli skoro privesti do uresničenja.
Da nam je takega lista potrebno, kakor ribi vode, razvidi vsak izobražen Slovan, oziioma moral bi izpre-videti uže davno, in to povdarja tudi Celjska „Domovina" in želi, kolikor jej možno, privspevati k temu, da se nam uresniči ta ideja. „Domovina" priporoča med ostalim slovanski dnevnik za avstro-ogerske Slovane, ki bi bil pisan v vseh slovanskih jezikih, in v kojem bi se potem nekako vrstili članki raznih slovanskih jezikov. In tak list bilo bi treba tudi v prvi vrsti za Slovane želeti, ker tedaj bi se gotovo čimdalje bolje zbliževali med seboj. Ali ouega cilja, radi kojega bi se zasnoval za avstro-ogerske Slovane tak velevažen list, bi pa
*) „Intellexistine haec omnia, domine doctor?" Opazka ttavieva.
s tem le ne dosegli. Cilj namreč je ta, da tudi Neslo-vani zvedo iz njega o Slovanih resnico, ker, kakor je tako obče izvestno, z malo izjemami nemški, madjarski, italijanski, zlasti židovski liberalni listi poročajo o Slovanih le kar možno lažnjivo, trosijo mnogokrat najhujše izmišljotine, samo da bi Slovane pred svetom označevali kot barbare ter politiški opasne. To se jim mnogokrat tudi v istini posreči.
V ta namen bilo bi skoro najbolj želeti, ko bi se izbrala sredina med nasoveti in željami, izraženimi in priobčenimi v cenj. „Slov. Svetu" in Celjski „Domovini", namreč, ko bi se ustanovil velik slovanski dnevnik, ki naj bi imel vse važne reči, kakor uvodne članke ali vsaj večino uvodnih člankov, na nemškem jeziku, in to v svrho uže gori omenjeno, da se namreč Neslovani v istini temeljito pouče o slovanskih narodih in njih potrebah, kar bi bilo velikega pomena. Zraven tega pa naj bi imel ta list tudi stalno rubriko, v kateri bi se razpravljale slovanske stvari v vseh slovanskih jezikih ter se objavljali dopisi in poročila, ki se dostajejo vseh avstro-ogerskih Slovanov; to bi bilo gotovo mnogo boljše za avstro-ogerske Slovane in tudi za list sam, nego ko bi bil pisan ali izključno v nemščini ali pa izključno v slovanskih jezikih. S to slovansko rubriko bi se tudi lahko izognili očitanju neprijateljev naših, češ, da se moramo posluževati nemščine, ako se hočemo razumeti med seboj. Lahko mi porečemo potlej: Nemški pisani sestavki so sosebno za vas, katerim ni do učenja naših jezikov, mi pa se pod slovansko rubriko uže dobro razumemo. Tak list bi si potem mogel naročiti vsak izobražen Slovan, ki tudi nobenega drugega slovanskega jezika vešč ni, in bi mu nadomeščal vsak drugi politični dnevnik. Zraven tega prišel bi pa tudi vsak izobražen Slovan po najlažem potu vsled gori omenjene rubrike za vse slovanske jezike v prijeten položaj, privaditi in približati se vsem dotičnim slovanskim jezikom, ne da mu bilo treba držati si kak drug in drag dnevnik.
S takim dnevnikom, ki bi bil pisan o važnejšjh občih stvareh na nemškem, a v vseh drugih lokalno slovanskih zadevah, pa v vseh jezikih avstro-ogerskih Slovanov, bi se mnogo predrugačilo. In jaz sem trdo uverjen, da tak list bi se mogel vzdržati, osobito ko bi imel od inseratov količkaj podpore, kar bi bilo tudi pričakovati na vsak način, in kar se tudi omenja uže v prejšnjem članku vašega cenj. lista. Avstro-ogerski Slovani bi potem lahko našli za vsako potrebo in stroko inserovane slovanske firme v tem listu, in bi se s tem preprečevalo, da bi ne podpirali s težko prisluženim denarjem naših nasprotnikov, kakor se često godi, ker nimamo, kam obračati se.
Umevno je, da bi se v ta Slovanom namenjeni dnevnik ne donašal nikak prepir, ki ga goje posamični slovanski narodi med seboj ali doma, kar se je tudi omenjalo v dotičnem članku vašega cenj. lista, temveč bi o tem odločeval vselej v to svrho sestavljeni odbor vseh udeležujočih se avstro-ogerskih Slovanov.
In tak dnevnik postal bi v kratkem času važen faktor, kojega poštevali bi radi ali neradi tudi naši največi nasprotniki.
Opomnja uredništva. Tu izraženi posredovalni nasovet, vsled katerega bi se izdaval avstro-ogerskim Slovanom kot centralni organ namenjeni dnevnik v glavnih rečeh na nemškem, v postranskih pa na raznih pisanih narečjih teh Slovanov — utegnil bi vsaj začasno koristiti listu samemu, ker bi vabil k sebi tudi take
slovanske omikance, ki se drugače ne bavijo mnogo in toliko s politiko, kolikor se zanimajo za slovanske literature, torej tudi odgovarjajoče njih jezike. Z druge strani bi odganjal ravno zaradi tega nekoliko tujce, ki bi morali plačevati zaradi nemškega teksta brezpotrebno njim prilogo, napolnjeno s snovjo, sestavljeno na slovanskih jezikih. Najvažnejši razlog proti taki zasnovi pa se nam kaže v tem, da bi utegnila Slovane preveč raztresati ter odganjati jih od glavne namere, ki jo morajo imeti nepremično pred očmi, namreč namere, da bi stremili za jednim skupnim literaturnim jezikom. Ako poštevamo skupnost slovanske inteligencije, mora ta skrbeti, * da si dandanes prisvoji poleg materinega literaturnega tudi glavni slovanski literaturni jezik. Vsak slovanski omi-kanec nima ne časa, ne potrebe, da bi se dobro seznanjal z vsemi slovanskimi narečji; take analogne potrebe ne čutijo nikjer tudi pri drugih velikih narodih ne. Drugi civilizovani veči narodi se omejujejo v skupnosti na znanje glavnega in občega literaturnega jezika ; taka je in mora biti tudi med Slovani. Vežbanje v raznih slovanskih narečjih bi nas toliko slabilo, da bi ne znali ne tega, ne onega narečja dobro, torej bi ne dosegli niti tega, da bi si prisvojili popolnoma glavni literaturni jezik. Nacijonalnim nasprotnikom bi celo ugajala zasnova dnevnika, ki bi motila Slovane gledč na dobro izučenje glavnega njih literaturnega jezika. Ravno to pa kaže, da tu mišljeni centralni organ, ako bi ne bil pisan izključno na nemškem jeziku, moral bi se omejiti poleg nemškega na jeden sam slovanski literaturni jezik, in ta bi ne mogel biti drugi, nego glavni slovanski literaturni jezik. Ker pa je zakrivil proti slovanski tir obče politike, da se avstro-ogerski Slovani ne šolajo tudi v tem jeziku, ne ostaje pri sedanjem položenju drugega, kakor da se zasnuje centralni organ na nemškem jeziku. Ta organ sam bi imel poleg drugih zadač tudi to, da bi se Slovani avstro-ogerski bolje, nego doslej, poštevali ne kot raztreseni, ločeni deli, ampak kot jedna posebna kulturna skupina, ki konečno zasluži, da se jej podeli možnost za prisvajanje tudi glavnega literaturnega jezika te skupine. Tako nas silijo vsi pomisleki k temu, da stremimo za centralnim organom, ki bi bil za to dobo zasnovan na nemškem jeziku.
Iz Rusije (koncem februvarja).
8i februvarja t. 1. vršilo se je v Petro grajskem vseučilišču veliko prazdnestvo (svečanost). Praznovali so 75-1 e t n i c o vseučilišča. Začetkom bila je se ve da sv. maša v vseučiliščnem hramu (cerkvi) ; potem pa se je začela posvetna svečanost v vseučiliščnih dvoranah. Pri tem slučaju se je po navadi mnogo govorilo o začetku, razvoju i sedanjem procvetanju visokega učnega zavoda. Največ pa veljal je, po mojem, pozdrav najstaršega vseučilišča ruskega — vseučilišča Moskovskega, iz ko-jega posnemamo naslednje, v svojem rodu pomenljive stroke:
„ Velika je bila zadača (naloga) ruskih vseučilišč tekočega stoletja. Bili so glavni dvigatelji visokega znanja i so razširjali to znanje v občinstvu ne z malim vspehom. Ruska vseučilišča so družno (jedino, skupno) pomagala probujenju one kipeče delavnosti duševnih i gmotnih sil ruske zemlje, s kojo je oznamenovana poslednja polovina našega veka. Široke prenaredbe v okviru zakonodavstva
zahtevale šo mnogo truda i dela, po vprašanjih ruske pravne stroke zajamčile so na vet svet sv >jo prigod-nost v postavodacnem obziru. Razvoju narodne zavesti pomagale so slovesne stroke. Vršile so se velike iziskave po domači zgodovini, po ruskem jeziku i po sorodnih mu slao-janskih govorih ; pa tudi po zgodovini i slovesnosti Zapada i Vstoka sploh niso dremal". Nebivalo probujenje po tehničnem znanju, povzdignivše narodno blagostanje, bilo je v zvezi z vspešnimi trudi v okviru točnih nauk, kojim so od lajale vse svoje moči prirodoznanslce i matematične stroke. Zvesti svoji osnovni ideji i čutlci (občutni) k zadačam svoje epohe vseučilišča naša so služila razvoju človeške misli v njenih raznoobraznih pajavah svojega gmotnega bitja". Tako je govoril Moskovski delegat; govoril je pravično ; vprašamo pa : ni 1 i č u t k o s t k s v o j i epohi v ruskih vseučiliščih tam p a t a m zahajala za te predale? Kar pa ni zmerno, ni primerno.
Človeški rod se vedno množi. Sredstva k življenju vedno dražajo. Pojavile so se hranilnice v raznih vidih. Nemški vojni genij — Moltke — iztuhtal je celó hranilnico za otroke-šolarčke svoje rojstne vasi Kreutzerau. V Pruslji sedaj naštevajo 5 9 milj. hranilnih knjižic, po kojih je položeno nad 3>£ milijarda marek. Tudi v Avstriji je to delo dosegio precejšnjega razvoja, i znano je, da je sam presvitli vladar vzel si prvo knjižico, ko so leta 1883. uvedene bile poštne hranilnice. Anglija broji sedaj nad 17.000 hranilnic s 57» milj. knjižic, po kojih se je nakopilo kapitala, da je grdo, okolo 100 milj. funtov sterlingov! Celó Italija našteva nad 5000 hranilnih kas z milijarda lir. A voditeljica vsakih kulturnih naprav — Francija broji nad 6 milj. hranilnih knjižic, v kojih je zapisano nad 3l/i miljarda frankov, kar daje po 84 frankov na Francoza. Vse te statistične date privajamo (navajamo) le zato, da bi bilo bolj dostopno in jasno to, kar povemo v tem obziru o Rusiji. Tukaj so o hranilnicah zagovorili (razgovorili se) v 60. 1. Zagovorili so tako, kakor da bi to delo narodne ekonomije moglo i moralo vedati (poznati) le občinstvo v podobi zemstv. i mestnih samouprav. Ni bilo gubernskega središča, kjer bi ne bili sprožili tega vprašanja, celo po ujezdnih mestih so odpirali hranilnice, kojih je skoro narastlo do 200 ! Pa od vseh teh občinskih, zasebnih hranilnic udržale so se do sedaj le še 4, recite Setiri. A še nekateri etnologi, se ve da najbolj takoj poljskega zavoda (tovarne, tu: vrste), brcajo Ruse s tatarskim plemenom, kakor da bi bilo še kako drugo pleme pod milim nebom, katero bi v svojih dejstvih kazalo toliko mimoletne gorečnosti, kolikor je kaže pleme slovansko .... Torej tudi v hranilnem delu je rusko občinstvo zašumelo, da, kakó še je zašumelo ! A konečno je narodila se i še dosedaj je zdrava Hora-cijeva — miš v podobi 4 hranilnic! Kakor povsod, tako je tudi tukaj le vlada rešila prelepo idejo od polnega propada. Odprla je najprej 1. 1864. pri oddelih državne banke po vsej Rusiji hranilnice; storila je isto 1. 1884. pri vseh ujezdnih kaznačejstvih (Staatskassen), a let pet nazaj zagledale so beli dan poštne hranilnice; tako sedaj, kar se tiče organizacije hranilnic, ne o d s t a j a m o od drugih e vro p s k i h zapadnih dežel, odstajamo pa se ve da za sedaj še z obširn ostjo razvoj a i popularnosti hranilnega dela, katero pa ne dremlje, ampak se sistematično razvija i množi. K 1. januvarju 1893. 1. bilo je vseh hranilnic
v Rusiji 2457 z 1,293.562 knjižicami na 250,520.000 rub. Vsakoletni prirast hranilne gotovnine prostira se od 30 50 milj. rub. ; po takem bilo bi k začetku tek. leta v hranilnicah nakopičeno okolo 300 milj. rub. Če smatramo naseljenje vse Rusije v 120 milj. duš, pride na dušo okolo 2 rub. 50 kop., po sedanjem tečaju okolo 3 for. 30 kr. avstrijske veljave. Se ve da sila narodne berežljivosti (varčnosti, parsimonia) ne tiči v 3 for. 30 kr., a sila te blagotvorne naprave je v njenem začetku, v njenem napredoval-nem razvoju, ko j i obeta bogat konec, bogato žetvo, blagostanje narodno visti-nem pomenu besede. Še bistreje (hitreje) i plo-dorodneje za preprosti narod se bode razvijala ta naprava tedaj, ko se je prek in prek poprime selsko svečenstvo, ko se je poprime v narodnem pomenu, na prid naroda, sredi kojega ono živi primerno prepevajoče i z največim vplivom. Pomislite, kaka živa slika bode to, ko se po vsej neobjetni Rusiji svečeništvo poprime propagande hranilnic med preprostim ljudstvom tako, kakor to uže dela istinito narodno duhovništvo pri vas, po slovenskih okrajinah, n. pr. na Koroškem, na dolnjem Štirskem i t. d.
Božidar Ivorcov.
—
Ruske drobtinice.
C't sipy no HHTKi, roaoMj pvfiaia.
14. (26.) decembra pr. 1. potrdil je car v r. drobtinicah uže omenjeni zakon o „HeoT'iYiK,T,ae»iocTn KpecTtHHCKHri, 'jejtejt". Pravo vlastništva se je torej za kmete omejilo na njihovo korist, in nadejajo se, da se ukrene še marsikaj na korist stebru r. države — kmetu.
Finančno ministerstvo ima, kakor vemo, posebno poverjenstvo, da izdela pravila za kmetski kredit. Ta kredit bode pod vladinim nadzorom, dajal bode se pa gospodarjem le za izvestne gospodarske potrebe. Naslednik cesarjevič pa je storil drug, jako važen korak : i z vsot preostalih po zadnjem gladu podpornemu odboru, na čelu kateremu je bil cesarjevič, odločil je ta 1,200.000 r. tako, da se ustroji 240 posojilnic v gubernijah, kjer je bil glad, in dobi vsaka 5000 r. Se ve da bodo te posojilnice imele značaj vladinih.
V prejšnjem zemskem ustavu bila je točka: „Zemski uradi delujejo v krogu poverjenih jim del, samostalno". To točko tolma-.fcili so si za jamstvo polne svobode in posebno proti vladi ter so ^ o neredko zlorabili. Sedaj je ta točka odstranjena iz naredbe od 12. (24.) junija 1890. V novem zakonu stoji pač mesto nje odločna naredba: „Gubernator ima nadzor nad pravilnostjo in zakonitostjo delovanja zimskih uradov". S to odredbo menja se celi zakon v zemstVih od 1. 1864. Po ustavu od tega 1. mogla so zemstva vesti ne samo svojb politiko, marveč delati naravnost opozicijo vladi. Sedaj to more vlada t. j. gubernator zaprečiti in sme zaustaviti sklepe zemstev, ako misli, da so nekoristni, ali da nalagajo prevelika bremena prebivalstvu.
A. N. Gurjev, pišoč o neposrednih in posrednih davkih, sestavil je zanimiv postotni pregled, koliko plačujejo neposrednih in posrednih davkov pojedine evr. države. Vidimo n. pr., da plačujejo Anglija 17-28 neposr. in 82-72 posrednih ; Avstrija 26.17 „ „ 7383 „ Ogerska" 41-29 „ „ 58-71 „ Rusija 14-26 „ „ 85-74 „ Uže te številke so jakp zanimive, posebno, če pomislimo, da se neposredni davki čutijo najteže in najbolj nerado plačujejo. Zanimivo je, da se tu vjemajo nekako Anglija, Francija, katera plačuje
16-29 neposrednih in 88-71 posr., Švedska (plačuje 18-99 neposr. i 81 posr.) in Rusija. Pisatelj podrobno razlaže korist, ali pa škodljivost jednih in drugih davkov ter ne hvali preveč in v obče — posrednih ; on je za zlato sredino.
Poročilo ober-prokurora sv. Synoda posebno hvali razvitje cerkvenih župnih šol. Celo razkolniki spoštujejo te šole, ker v njih vlada duh evangelija. Cerkveno življenje podpirajo tudi razna bratstva, v katerih posvetni ljudje igrajo glavno vlogo. Ta bratstva množe se od leta do leta ter imajo ali čisto verske, ali pa dobro-dejne zadače.
Znani dr. A. Scháffle napisal je zanimivo knjigo: „Deutsche Kern- und Zeitfragen". On ne želi vojne z Rusijo in priznava, da ima Rusija pravico na velik del turške dedščine. Francozi naj se odreko misli, da dobodo Alzaško-Lotaringijo, Rusiji pa naj se da svoboda doli na Dardanelih. Odpro naj se ji te morske ožine, da morejo ruske ladijo o vsakem času v Srednje in potem v Veliko morje. Škodilo ne bode nikomur, pravi Sch., ako bodo Bolgari stražili na Dardanelih, in bode blišfal pravoslavni križ na sv. Sofiji. Zato pa bi Rusija morala dopustiti dva protizahteva, da bi Dar-daneli in Bospor bili nevtralni, in da bi v vztočni polovici Sredizem. morja in v Črnem morji bile odstopljene luke tu li drugim velikim državam. „Mosk. Ved." št. 25. t. 1. omenjajo, da celo trojna zveza bolje in bolje priznava mogočnost ruskega carja, kateri da je pravi „arbiter rerum", zavračajo pa gori omenjena protizahteva, kakor ju je izrazil Scháffle, govoré, da sta nemogoča, in da Rusija posebno tega ne more dopustiti, da bi t Crnein morju dobile luke druge velike države: tak zahtev da je pravi — absurd.
' „06m,ecTBO Pa3npocTpaHeHÍa Cb. linearna Bt Poccin" imelo je lani 14 433 r. dohoda in 14.108 r. razhoda. Tega leta prišlo je med ljudi od tega društva 75.000 iztisov; iz teh bilo je razdanu zastonj 3 012 iztisov. „Sv. Pisem" razširili so tu 2-719 iztisov. Od osnovanja razpečalo je društvo tečajem tridesetih let 1,589.360 knjig „Sv. Pisma". Sedaj so obrazovali osnovno zaklado, iz katere bodo dobivali knjigonoše tega društva podpore v slučaju bolezni ali starosti.
Lani je Jurjevsko vseučilišče prvič izdalo svoje „Zapiske" na ruskem jeziku. Izšli so lani 4 snopiči teh zapisek. Važna razprava je v njih : „HcTopia Cena-ra bt. npaBneitie BepioBnaro Taiiiraro CoBina h KaÓHHeia", prorektora Filipova. Končana še ni. Zanimiva je tudi razprava prof. Ose o projektivizmu i personalizmu t metafiziki Lotzc, ki tudi še ni dovršena. Posebno lepo pisana je razprava rektorja A. S. Budiloviča: „06-b 0Ópa30BaHÍH .iinepaiypntin. asuKOB-b h ura 3Hateiris bt. Poccíh". Bilo je to nastopno predavanje, ki na kratko opisuje pot, po katerem ima se razvijati dalje ruski liter, jezik, kakor se je razvijal od Puškina dalje. Prof. Levinson-Lessing napisal je razpravo o vednih premenah kopna in morja, Lahtin razpravo o pravcih sovremene matematike, prof. Pastoroslev razpravo o zgodovinskem razvitju kazne, kn. Golicyn o. sovremenem stanju fizike. Knjižničarja Sljuter in Kordt napisala sta, prvi „Die Nowgorodov Skra" — drugi „Rossica histórica" 1890.—92. leta. Kordt piše o inostranih potovalcih po Rusiji do konca XVII. stol. in sicer najprej o Norvežcu Ottarju, ki je potoval po severnej Rusiji, kakor je to zapisal angl. kralj Alfred. Uredil je zapiske prof. Guljajev.
A. P. Čehov napisal je povest: „JIepm>iü Monaxt" (ApiHcrt, HHBapi, c. r.). Ta povest je na pol fantastična: junak A. V. Kovrin je halucinant, torej duševno razstrojen. Bolehen gre k bivšemu svojemu varuhu, Pesockemu, ki ima hčer, Tanjo, dobro znano junaku uže iz detstva. Tu mu pride na pamet legenda, katero je nekdaj čul, in inu ne daje miru. To je pravljica o „črnem munihu", ki se ima sedaj, po tisočletju, javiti, ter junak trdi, da se je ravno njemu javil in mu rekel, da je nenavaden človek. Junak ve, da je to bila le halucinacija, vendar pa je nekako ponosen. Delal je 15 let, in postaje naposled vseučiliščni profesor srednje vrste učen
kompilator. K. ženi so na Tanji, a srečen ni. Zdravijo ga od halucinacij, in črni munih ga res zapušča. Kritika pa pravi, da vse to v povesti ni dovolj obrazloženo iz junakovega duševnega stanja.
__C.
Ministerstvo narodne prosvete je še do Božiča lanskega leta prijavilo okrožnico, v koji pravi, da Židi, okoncivši srednje šole, morajo najprej pošiljati v stolico svoje pismene svedocbe, ako želd vstopiti v kak stolični učni zavod; sami pa smejo v stolico še le tedaj, ko jim ravnateljstva raznih stoličnih visokih učilišč vrnejo pismena dokazala s potrdbo, da jih dotični učni zarod sprejme v Število svojih pitomcev. Naredba ta ima menda ta namen, da bi zabranili židovski sitnosti vhod v razne ministerske prednje sobice, kjer so vse nadlegovali s svojimi prošnjami i še z mursičim drugim.
PoBebna kancelija o državnem kreditu je pa priobčila še do novega leta naredbo, po koji visoki bankovski (inovniki ne smejo več nakrat zanimati (zasedati) denarne službe v državnih i zasebnih kreditnih zavodih. Godilo se je namreč tako, da je isti „jtji(in,T>" (deležnik) v nekolikih denarnih zavodih figuroval kot ravnatelj, tajnik itd. i tako nabiral nekoliko desetkov tisoč letne plate !
Kakor sem vam poročal h koncu lanskega leta, vlada je odkupila najbolj dohodne železne drage od „r.iammo OSwficrea" ruskih železnic. Prehod teh drag v vladine roke se sedaj uže vrši. Uprava „Obščestva" deli poslednji krat svoje zaoblačne nagrade (fantastične premije) ivojim zvestim slugam-pristašem. I čujte, čujte, kake se godijo reči! Prvi tajnik tega društva dobi neki odhodnine 70.000 rub.! „Nov. Vr." kaj strupeno vpraša, kako bode ta nagrada vplivala na nagrade malih činovnikov i delavcev društva. Jaz pa vam poročam to svojega roda horribile dictu zato, da zveste jedno iz stoterih pričin ali uzrokov, iz kojih naša vlada v poslednji dobi tak<3 hiti odkupavati železne proge iz rok zasebnih društev, društev, kakor vidite, par excellence roparskih ali, kakor Rusi pravijo, rpa-¿HTeaiCKHii. (grabežnih) .... Ime tega srečnega ptička pa je P. N. Ceremisinov, menda po kaki nesročni, ali pa srečni izjemi i naključbi ime rusko ....
Po visočajšem (najvišera) povelju objavljeno je bilo tekmovanje v sostavljenju načrta, po kojem se bo gradila Varšavska stolna cerkev. Tekmovalo je 6 najizvrstnejših stavbarjev, iz kojih je zmagal L. N. Benua. isjegov načrt je odobril sam Gospodar, kar je bilo nedavno ei officio prijavljeno v „IIpaB. B." Po tem načrtu bo Varšavski pravoslavni sobor (stolna cerkev) sezidan v bizantinskem slogu XII. stoletja, torej z monuinentalnim stolpom posebe, kakor so se zidale vse ruske cerkve omenjenega veka. Zgradba hrama bo po načrtu veljala 1,400.000 rub. bez notranjega ubranstva i bez cerkovne obleke, kar pa bo posebe še veljalo tudi dober milijon rub.; torej ves monumentum aere perennius bode stojil okolo 2'/, milj. rub.! Zgradba se prične prihodnjo spomlad; kajti doslej je uže nabrano dobrohotnih darov nad 250-000 rub., i vsi se nadejajo, da radodarnost na pravoslavni žrtvenik ne usahne poprej, kot bo popolnoma okončen „BceHapo^HLiii naMamiiKt".
Odbor, koji zbira dobrovoljne doneske za cerkev na tistem mestu, kjer je leta 1888. grozila našemu Gospodarju z njegovo druž no smrtna nevarnost, nabral je doslej 222.27S rub. 30 kop. V svojem poročilu o zbiranju darov pravi, da tek. leta okonči glavne stavbine rabote (opera); o podrobnostih pa nič ne govori.
Astrahanski bogač Lionozov podaril je 300.000 rub. na uglob-ljenje Varvacijevskega kanala reke Kutume i admiralitejskega zatona ali luke v ustju Volge. Ce se izvede ta načrt, kakor misli g. Liozonov, dobi mesto Astrahanj 120.000Q sežnjev preplodorodne zemlje, dobi 4vrstno progo suhega pribrežja, a kar je najbolj važno, je to, da bodo velike ladije mogle plavati k sami Astrahanji, v tem ko sedaj ne dohajajo na nekoliko milj. Dohod (dohodek) od vseh teh naprav bo se ve da izdaten, a po volji gosp. Liozonova pojde ves na dobra dela, na podporo astrahanskih revežev, katerih
je tam menda mnogo; vsaj neredi iz-za kolere so se začeli v Astrahanji i so kazali, da je v tem poloevropskem i poloazijskem tržišču mnogo, premnogo vsake sodrge, večno kričeče: panem et circenses! Misel g. Lionozova je torej i izvirna, a kar največ velja, ona je tudi jako blagodejna.
Medicinski departement (oddel) priobčil je mnogo zanimive tvarine o koleri, katera je »avedala (obiskala) Rusijo še leta 1892., i koja se celo do današnjega dne ni popolnoma poslovila z nami (od nas). Med drugim zvedeli smo iz omenjenega poročila, da je leta 1892. od maja do septembra umrlo vsled neprošene gostje 215.157 ljudij obojega spola; za isti srok (čas, obrok) naslednjega leta 1893. pa ie nevsmiljena azijska hčerka pobrala še 24.284 žrtev. Število umrših se je torej skrčilo več kot devet krat, kar pa vendar le nedostatno tolaži medicinske svedoke. Pravijo namreč, da se je število smrtij zares izdatno pomanjšalo ; zato se je pa tudi prostor zaraze (contagies) izdatno razširil i povečal. Najčudnejše pa je to, da je ta strašna bolezen najtvrže i najtrajneje vgnezdila se v jugo-zapadnih gubernijah, v Podoliji itd. Zima je tudi letos nenavadno krotka; vse torej zavisi od vigredi: če bode ta suha i topla, bo koleri malo ugajala ; če bo pa vesna mokra i mrzlovata, bo pa kolerna bacila tolstela i množila se, da bo kar grdo. Tedaj se ve da gorje ne le nam, ampak tudi našim sosedom, a ti so Romuni, Madjari, a za njimi — horribile dictu — goremični Slovenci. Romuni i Madjari so ljudje hrabri, da se i kolere menda ne ustrašijo; Slovencem pa bi sovetoval okleniti se ruskega aeoc.b, je pač celi-
teljno..........Božidar Ivorcov.
--<§>—:---
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.,
a) slovenske detel«.
Spinčiceva zadeva je bila na dnevnem redu drž. zbora dne 6. t. m. Predno pa je prišla na vrsto, predlagal je dr. Laginja, zaupnik Spinčičev, da naj se ta točka dene z dnevnega reda, in zbornica je sprejela ta predlog. Iz vsega je možno posneti, da so bili razgovori in konečni dogovor za kulisami; soditi je bilo treba, da so se v poslednji hip uklonili Spinčicu na čast in korist, in kakor so sporočili pozneje, dobi Spinčič pokojnino, dvakrat večo, nego bi mu pristajala po dosluženih letih. Kar se dostaje Spinčiča samega, je stvar, če tudi pozno, vendar ugodno rešena. Sedaj ostaje le še vprašanje, kedaj pride na vrsto razpravljanje o imuniteti poslancev, torej točka, katero bi bili pretresali v zvezi s Spinčičevo zadevo, ako bi se poslednja ne bila poravnala zunaj državnega zbora.
Narodni dom v Ljubljani. Stavbišče je kupljeno in pogodba podpisana. Temeljni kamen se položi slovesno dne Ü9. jun. 1894. Koncem 1. 1893 je znašalo imetje 86.000 gld. Nedostaje še velika vsota; zato se bodo nabirali doneski še dalje. Da bi se pospeševalo nabiranje, za to bode skrbel poseben odsek.
Slovenci imajo sedaj dvomljivo čast, da se razgo-varjajo o njih prijatelji in neprijatelji slovenskega naroda. Povod temu so dali ti slovenski zastopniki, ki so ostali v koalicijskem konservativnem klubu. Ti oportunisti najslabše vrste so popolnoma pozabili skupne interese z drugimi Slovani in se bore za drobtine, ki utegnejo drago stati slovenski narod in — ostale slovanske narode. Zlasti zaradi njih 3i more še daljšati življenje sedanja koalicija, in to označuje najbolj našo bedo. Slovenci bi ne smeli biti nikdar separatisti, ampak v vsakem položenju bi morali hoditi s pravimi slovanskimi zastopnik'.
Le takó bi prišlo do preobrata na boljše; drugače pa bodo gospodovalne stranke vedno imele nadmoč nad slovanskim narodi. Tužno je, da morajo Slovence pomilovati so-sebno Cehoslovani, ki so za-nje vedno potegovali se, v tem ko jih sedaj zapuščajo slovenski oportunisti.
Slovenski listi, ki bi molčali ali celó zagovarjali slovenske oportuniste zaradi dvomljive pozicije in jednako dvomljivih pridobitev, zagrešali bi se, kakor oportunisti sami, proti slovenskemu narodu in drugim Slovanom. Slabših pi-ruhov Slovenci pač nikdar niso dobili, nego so ti. katere prinesejo sedaj slovenski koalicijski členi z Dunaja.
Anton Foerster, pijanist, izšolan na konservatoriju v Lipsiji, sin zaslužnega češkega glasbenika v Ljubljani, priboril si je laskavo kritiko po nemškem in povsod, kjer je nastopil. Tudi v Trstu, kjer je priredil sedaj koncert 10.'t. m., so mu jednoglasuo priznali dobro šolo in izborno tehniko; prorokujejo mu lepo bodočnost.
„11 Diritto Croato", kakor naznanja uredništvo v poslednji štev., preseli se kot dosedanji tednik iz Pulja v Trst. Kakor znano, ta list zagovarja neustrašeno interese Slovanov v obče in se posebe ozira na Hrvate in Slovence V Trstu ni lista na italijanskem jeziku, da bi pravično razpravljal različne interese; listi so popolnoma v židovskih rokah, in je celó italijansko zmerniše naseljenje do cela onemoglo nasproti takim listom. Moremo se torej nadejati, da ,11 Diritto Croato' dojde dobro zmernemu prebivalstvu vseh narodnostij, ne le Slovanov. Opozarjamo nanj pa sosebno poslednje.
b) ostali slovanski svet.
Cesar Fran Josip je šel na počitek nekoliko tednov, in sicer v Mentone, na južno Francosko kamor je s potovanja došla tudi cesarica. Ob dohodu cesarja ga je predsednik Carnot prijateljski pozdravil, in cesar mu je takisto odzdravil. Vrne se pa 17. t. m. «a Dunaj.
Iz državnega zbora. Za Slovence je bila najbolj zanimiva razprava v proračunskem odseku, pri oddelku za šolstvo, in tu za srednje šole. Posl. Šuklje je govoril o potrebi višega gimnazija v Kranju in vsporednih razredih na Culjskem gimnaziju, jednakih kakor v Mariboru, oziroma o tem, da se zasnuje poseben niži gimnazij v Celju. Naučni minister dr. vitez Madejski je pritrdil, da se ustanovi viši gimnazij v Kranju, gledé na Celjske vsporednice pa hoče on še le pozvedovati o stvari in čakati, kakó se nadalje razvijejo vsporednice v Mariboru, pred vsem pa pošte vati sedanje položenje osrednje vlade, katera priznajo dolžnosti, naložene jej od koalicijskih strank. Tudi je rekel, da je možno kaj novega skleniti gledé na šolstvo le tedaj po pomešanih deželah, ako se zastopniki dotičnih dežel poprej zjedi-nijo o šolskih potrebah. To pomenja za Celjske vsporednice toliko, kakor odložiti njih zasnovo na nedoločen čas. Kljubu temu so levičarski in nemškonacijonalni členi budgetnega odseka ugovarjali besedam naučnega ministra ter kazali nato, da se mora zaradi namena, ki ga ima koalicija, ^ščititi sedanja posest tudi pri šolstvu. Očitali so posl. Šukljeju, da slovenski oportunisti rušijo namero koalicije, ako zahtevajo vsporednice v Celju. S svojega stališča so nemški zastopniki imeli prav; slovenski oportunisti so bili dolžni izstopiti iz koalicije, katera je pred vsem svetom zavezala se, da hoče varovati gospodovalnim narodnostim dosedanjo nacijoualno posest. No, posl. Šuklje je tudi takó zadovoljen, da le more še nadalje ostati v koaliciji.
Dr. Gregorčič se je v istem proračunskem odseku pritoževal o težavah, katere se delajo primorskim Slovanom gledč na srednje šole, ter se je pritožil tudi zaradi strogosti, ki se kaže na srednjih šolah v Gorici in Trstu uže nekaj let; pristavil je, da o tej strogosti se je razpravljalo tudi v dež. zboru goriškem. Dr. Kaizl je rekel, da nenemške narodnosti se razmerno jako zanemarjajo v šolstvu, in je zagovarjal ustanovitev češkega gimnazija v Opavi, 1 realko za Prago, češko višo realko za Brno in še nekaj srednjih šol za Moravo, zlasti severno. Posl. Lupal je govoril o novi niži gimnaziji v Černovcih in za ustanovitev inaloruskega nižega gimnazija v jednem bukovinskem mestu. Dr. Herold je dokazoval, da kulturni zavodi se ne smejo podeljevati ali kratiti zaradi politiškega vedenja kakega naroda; vprašanje nauka bi bilo po takem vprašanje sile. No, naučni minister je sam konstatoval, da srednje šole so v Avstriji posledek dolgoletnega historiškega in politiškega razvijanja. Da, da, politika je učinila nerazmerje vsega šolstva in potem to, da so narodi jako r-zlično razviti po raznih pokrajinah. Vse razpravljanje o šolstvu v budgetnem odseku je dostojno zaresnega premišljevanja tudi od strani zaljubljenih slovanskih dež. avtonomistov. Nemška liberalna in nacijonalna stranka pa ste z nova razkrili, kak6 umeti oni dve svobodo duševnega razvoja.
Gledč na velike šole je govoril dr. vit. Meznik za ustanovitev češkega vseučilišča v Moravi, bar Mal-fatti pa za zasnovo italijanskega vseučilišča v Trstu. Dr. Kaizl vpraša, zakaj se stolice za slovansko biologijo in astronomijo izpreminjajo v izredne. Vitez Madejski je odgovoril, da novih vseučilišč ne morejo snovati, dokler se ne popolnijo dosedanja vseučilišča. Ženske bodo imele vstop na vseučilišča, kedar dovoli notranje ministerstvo ženskam, da se lotijo praktičnega zdravništva, potem se zasnujejo tudi ženski gimnaziji in liceji. Poslanec Šuklje je zadovoljen s tem, da se reši vprašanje lektorata na Graškem vseučilišču in predlaga resolucijo: „Vlada se poživlja, da pretehta vprašanje stolice za slovenski jezik in literaturo na Graškem vseučilišču". — Minister notranjih del, markiz Bac-quehem, je odgovoril na interpelacijo zastran prepovedi društev s češkem jezikom na Dunaju, da pravi vzrok temu je nedostatno število uradnikov, veščih češčine, ki bi nadzorovali zborovanja takih, vedno bolj množečih se društev. Po takem ni on načelno proti zasnovi društev s poslovnim jezikom slovanskim, takč da se je izrazilo tudi drž. sodišče.
Dr. Vašaty je obžaloval, da se vlada ni pripravila na to, da bi se sklenila trgovinska pogodba z Rusijo. Kriva temu da je ogerska polovina, od katere smo za-visni v vsakem pogledu. Vlada Avstro-Ogerska posnema v vsem nemško cesarstvo. Mi smo v politiški zavisnosti od Berolina. Le v dobrem se ne posnema Nemčija. Nato je odgovoril posl. Schwegel, da Avstro-Ogerska gleda uže 20 let, da bi sklenila z Rusijo tako pogodbo. Potem se je sprejel zakon o provizorični uravnavi trgovinskih odnašanj k Rusiji.
Volilna reforma. Osrednja vlada je izdelala poseben načrt o volilni reformi, o katerem se je razgo-varjala najprej z načelniki glavnih koalicijskih strank, potem še le je te „osnovne poteze" dala objaviti 9. t. m. Po teh potezah bi se nič ne izpremenilo pri dosedanjih volilskih razredih ne gledč na razdelitev poslancev, ne glede na zahteve volilnega prava; vstvaril bi
se le še jeden nov razred volilcev. V tem razredu bi volili vsi ti, ki so završili kako srednjo ali srednjim jednakovrstno, torej obrtno ali kmetijsko šolo, ali ki so dobili dovoljenje jednoletne vojaške službe ; potem taki, ki so vsaj 2 leti členi kake bolniške blagajnice, ali pa ki plačujejo vsaj 2 leti kak neposredni davek. Izključeni so ti, kateri so kakor si bodi v vojaških službah, torej tudi uradniki c. inkr. vojske.Ta razred bi štel 43 poslancev; prišlo bi poslancev na Češko 10, Dalmacijo 1, Galicijo 10,^ Dolenjo Avstrijo 4, Gorenjo Avstrijo 1, Salcburško 1, Štirsko 2, Koroško 1, Kranjsko 1, Buko-vino 1, Moravsko 4, Silezijo 1, Tirolsko 2, Istro 1, Goriško 1, Tržaško 1. Neposredne volitve bile bi tam, kjer dopuščajo dež. zakoni. Za neposredne volitve bi se po volilnih okrajih kmetskih občin in novega volilskega razreda zasnovali manjši volilni okraji po 4000 duš, oziroma bi se združevale manjše občine do tega števila, veče pa bi se delile. Vsak volilni okraj bi dobil svoje volišče določeno upravnim potom. Dež! zakonodavstvo bi moglo v tem pogledu kaj izpremeniti.
Nemška levica in Poljaki so zato, da se pri sedanjih volilskih razredih ne izpremeni nič, potem da se vstvari nov razred, in da se uvedejo neposredne volitve, kjer dopuščajo to dež. zakoni. Grof Hohenwart, kakor je izjavil pozneje, presojeval je te „osnovne poteze" na svojo roko, brez dogovora s konservativci. On je rekel, da ta novi razred s 43 mandati pomenja „organizovanje proletarijata", katero bi se nadaljevalo po dež. zastopih. Ko je on presojeval volilni načrt grofa Taaffeja, je trdil in postavil dve uslovji: prvo, da se ohrani dosedanja posest meščanstva in kmetstva Sedaj imajo kmetske občine od 353 glasov 131, torej po sedanjem načrtu s skupnim številom poslancev 396 bi jih morale dobiti kmetske občine še 16. Drugo uslovje je, da se ščiti avtonomistiško stališče. Tega pa ni v sedanjem načrtu: zato sovetuje on drugače, in sicer daje on dva nasoveta. Ker ni možno doseči popolnega zastopstva vsega naseljenja po preprostih volitvah, naj bi se volilo nekaj po preprostih volitvah naseljenja, nekaj pa po zastopih, in to deloma po stanovskih, deloma po teritorijalnih zastopih. Veleposestvo bi volilo, kakor doslej, ker se pri njem zlagajo obče volitve in pa zastopstva. Jednako bi trgovci še nadalje bili zastopani po trgovinskih zbornicah; za obrtnike pa bi se vstvarile obrtne zbornice. Teritorijalni zastopi pa so deželni zbori, ki so „iztočnik volje ljudske". Deželni zbori naj bi volili zopet tisto število poslaucev, katero so imeli pred 1. 1873. Tako bi volili dež. zbori dve tretjini poslancev, obče ljudske volitve pa 1 tretjino. Novi državni zbor bi štel, kakor doslej 353 zastopnikov, in sicer 85 iz veleposestva, 18 iz trgovinskih in 12 iz obrtnih zbornic, 72 iz dež. zborov in 35 iz ljudskih volitev v mestih in trgih ter 86 iz dež. zbora in 45 iz ljudskih volitev, tako da bi dež. zbori skupno volili 158 poslancev, v tem ko bi jih volile obče ljudske volitve 80.
Grofa Hohenwarta zaradi teh nasovetov silno napada nemška levica, in tudi vlada se je prestrašila zaradi teh nasovetov. Oficijozni listi so začeli takoj trditi, da vladni načrt ni definitiven, ampak daje le podstavo razgovarjanju glavni strank. Boje se, da bi ne razpadla koalicija zaradi nesložnosti pri volilni reformi, in utegnilo bi se pripetiti, da ravno Hohenwart, ki je pripravil pot koaliciji, bi tudi zopet porušil to koalicijo.
Kar se dostaje vladnih „osnovnih potez", so take,
da bi bil „organizovani proletarijat" ugodniši nemšk kapitalistični levici, nego pa drugim strankam. Hohen-wartov načrt pa bi se dal razgovarjati v slučaju, da bi bila naša država narodno-jednotna, ali pa da bi bilo uže rešeno narodnostno vprašanje. Hohenwart pošteva le „ljudstvo", kakor da bi bilo homogenno v našem cesarstvu ter dokazuje z nova, da narodi kot taki so mu deveta briga. Sicer pa bode časa dovolj še razgovarjati se o različnih „potezah" in načrtih volilne reforme.
Narodopisna razstava v Pragi leta 1895. Priprave za to veliko razstavo so se uže danes toliko razširile med narodom, da se more trditi: ta razstava bode velik narodni praznik. Narod češki, moravski in sileški predstavljal bode tu samega sebe, a se spoznaval zopet v razstavi. Poleg tega sklenili so osnovati na dan svetega Vaclava zastopstva vseh narodopisnih odborov „osrednji narodopisni muzeum ceškoslovanski v Pragi", in osnovali so „Narodopisno društvo češkoslovansko v Pragi". Društvo ima namen gojiti, podpirati in organi-zovati proučevanje naroda češkoslovanskega in to s prirejanjem narodopisnih razstav in podobnih izložeb v delokrogu podrejenih odborov. Glavni odbor „Narodopisne razstave" je v ozki zvezi z novim društvom; vsaka poddružnica si izvoli po dva zastopnika, po katerih se vzdržuje zveza med obema narodopisnima društvoma. Za predsednika „Narodopisnega društva češkoslovanskega" izvoljen je dr. Jos.. Reinsberg v Pragi, za podpredsednika konsistorijalni sovetnik P. Ig. W u r m v Olomucu, za odbornike : V. I. Dušek, Jan Herain, dr. Jakubec, dr. Machal in dr. Matejka, poleg teh dva namestnika. V dokaz popolne samostalnosti novega odbora ni izvoljen v odbor noben član glavnega narodopisnega odbora. — Za razstavo je dovolil deželni zbor 60.000 gld. podpore. Pokrajinski odbori pa se obvezujejo : 1. Nabirati subvencije v svojih okrajih ter jih odpošiljati glavnemu fondu. 2. Pri nabiranju in nakupovanju narodopisnih predmetov postopati z največo opreznostjo in paziti na to, da ne nabira ali kupuje nihče za-se, ampak za narodopisno razstavo. 3. Agito-vati za subvencijski in poroštveni fond narodopisne razstave. — Priobčil se je v ta namen poseben poziv do naroda češkoslovanskega, ki gotovo zbere še 40.000 gld. za poroštveni zaklad. — Naučno ministerstvo, katero je bilo takisto naprošeno, dati 60.000 podpore, je prošnjo odbilo, češ, da bode narodopisna razstava samo češka, ne pa tudi nemška. Tu je treba opomniti, da je n. pr. Dunajska akademija tudi samo nemška, Praška akademija zopet samo češka, in vendar dobivajo znanstvene akademije državne podpore. Českoslovanska narodopisna razstava bode prva svoje vrste v Avstro-Ogerski, in bode v znanstvenem pogledu koristila vsem narodom naše države in v obče znanosti vseh narodov. Razlog, s katerim se je odklonila omenjena prošnja, je pač posnet s preozkega stališča. Omenimo še, da v narodopisnem društvu češkoslovanskem je prevzel pred-sedništvo sedaj prof. dr. O. Hostinsky namesto odstopi všega prof. dr. Reinsberga.
V Moravi s« truditi mesti Prostšjev in Stražnice za novi češki gimnaziji. — „Slovansky spolek politick^" v Kromefiži" jako vrlo probuja narod, prirejajoč shode na raznih krajih. Dne 4. t. m. je imelo društvo shod v Ratajih ter se je izjavilo takö-le: Shod proglaša, časteč vzvišeni spom n lOOOletne smrti kralja velikomoravskega Svatopluka, da v dobi cirilometodejski smatramo najslavnejšo dobo našega naroda; izjavljamo željo, da bi ves naš češkoslovanski
narod vrnil se k onim podstavam narodnega življenja, kateri sta pred lOOOleti položila v naši domovini sveta apostola slovanska. Črpajoč nauk iz zgodovine velikosti in propada našega naroda, in gledajoč na glavne vzroke tega propada, na narodno razdejanost in nesložnost, imamo preverjenje, da jedino v tesnem nerazločnem združenju vsega slovanskega naroda v Čehah, na Moravi in v Sileziji, ter njegovih zastopnikov na neporušnem državnopravnem temelju naših narodnih prav in v združenju z ostalimi bratskimi narodi slovanskimi v Avstriji dosežemo vspehe v našem dolgem narodnem boju. Zavračamo razlaganje neprijateljskih nam novin o izreku, nedavno izjavljenem po ministerskem predsedniku v drž. zboru, kakor da bi ne bilo nikakega češkega vprašanja v Avstriji, proglašamo, da češko vprašanje traja uže nad 1000 let, da zlasti v Avstriji češko vprašanje v tesni zvezi s celo vrsto vprašanj ostalih tlačenih narodov slovanskih čaka na konečno razrešitev v smislu narodne jedmkopravnosti in samouprave, proti gospodovalnosti in nadvladi privilegovanih narodnostij in strank, nad naravno večino prebivalstva slovanskega. Poživljamo zastopnike češkos'ovanske, da bi v združenju z ostalimi zakonitimi zastopniki slovanskega naroda brez pogleda na začasne nevspehe vstrajali v neprestrašnem gojenju slovanskih prav, glavno češkega narodnega programa".
Češki dobrotniki. Stavbeni sovetnik Josip Hlavka, ki je ustanovil češko akademijo, podaril je zopet 100.000 gld. za slikarsko akademijo, katera postane državni zavod. — G. Fr. Ruth namerja napraviti drugo češko gledališče v Pragi, in sicer za širši narod ali preprosto ljudstvo. V ta nam je podaril 250.000 gld.
V Žatci (Saaz) na Češkem biva 3000 Čehov, vendar pa niso imeli doslej češkega bogosluženja. Litomeriški škof Schdbel je ukazal, da bi se vršila češka hogoslužba v mestni cerkvi. Žateški Nemci pa so bili vsled tega razburjeni ter so zagrozili, da prejdejo med starokatolike, ako škof ne prekliče svojega ukaza. Na to je škof priredil, da bi češki otroci imeli v drugi cerkvi češko bogosluženje; a tudi to so Zateški Nemci zaprečili, in še „Čech" je nejevoljen zaradi tega, da se je udal škof terorizmu. Komentarij si morejo čitatelji sami napraviti.
Društvo sv. Jeronima je imelo koncem 1. 1893. členov 11.416, novih je bilo pristopilo 867. Celokupno imetje znaša 146.250. Društvo ima sedaj svoj dom, ki stoji 74.437 gold. Med knjigami se je 1. 1893. tiskalo „Danice" 40.000 iztisov, Kanižleve molitvenice 15.000, Ptic Dav. Trstenjaka 12.000, ravno toliko tudi Slovencem znane Fabiole; vseh komadov 79.000; za 8.500 več od 1. 1892.
Mednarodna razstava nmetnostij na Dunaju se je otvorila 6. t. m. v umetniškem poslopju. Udeležili so se je poleg avstro-ogerskih umetniki tudi iz Francije, Anglije, Amerike, Italije, Španije, Belgije, Nemčije itd. Posebnega predela za Rusijo ali druge slovanske dežele nismo zapazili, in, kolikor so avstro-ogerski slovanski umetniki udeleženi pri tej razstavi, ni razvidno iz prostorov samih ; najbrže se nahajajo vsi tam, kjer so sobe: „Oesterreich", potem „Ungarn". Kar nas je presenetilo na tej razstavi, je to, da je sicer mnogo krasno izdelanih obrazov malega obsega, a nobene take slike, ki bi predstavljala kako veliko idejo. Slikanje zunanje narave in človeških obrazov — vse bi mogli bolj ali manj podrediti umetnosti posnemovanih del in portretovanja. Idea-lizovanja je tako malo, kakor da bi bile izobazovalne umetnosti propadle. Med kipi, katerih je malo, je ugodno vsaj to, da zaslediš jedno skupino in par glav, ki spadajo med boljše izdelke. V vsem pa, kakor rečeno, je videti več mehanične tehnike, nego pa izlitja duha. Ta razstava pač ne more posebno mikati občinstva.
Trgovinska pogodba med Rusijo in Nemčijo se razpravlja na dalje v nemškem državnem zboru, a glavni členi so se uže sprejeli. Torej je vlada dobila večino za to važno pogodbo. Kancelar grof Caprivi je sam dokazoval, kako važna je ta pogodba tudi v poli -tiškem pogledu, in da bi prišlo do vojne, ko bi se ne sprejela. On je tudi kazal na to, da Nemčija v gmotnem pogledu ne bode na slabem, ampak bode imela še dobiček od pogodbe.
Trgovinski provizorij med Avstro-Ogersko in Rusijo je sprejel avstrijski in ogerski državni zbor.
Radi proučavanja volynske gubernije v Rusiji hoče g. I. V. Žejizko, geolog in velik prijatelj slovanskih narodov, rodom Čeh, potovati še v tem letu.
Mihail Malinovskij, jeden odličniših rodoljubov maloruske narodnosti je umrl 25. febr. t. 1. v Levovu v 82. letu življenja- Mnogo važnih zgodovinskih spisov na nemškem in ruskem jeziku je on priobčil. Pod vplivom Dunajskih vseučiliščnih profesorjev začel se je baviti z učenjem domače zgodovine in slovanskih jezikov in historije ruske cerkve.
V	„Avgsb. All. Ztg." priobčil je 1. 1830.: Die Kirchen-Unien der Ruthenen in Galizien. Izdal je 1. 1864.: Kirchen-und Staats-Satzungen bezüglich des gr. kath. Ritus, potem Annales ecclesiae ruthenae; poslednje delo je bil spisal uže 1. 1835. Mih. Garasevič, on je je pa popolnih
L. 1845. je tiskal: „HiiacHenie Ha öoseiiCTBeimyio JtHTypriio", 1. 1815.: „O oöpast rpeKO-cjoReHCKOMT,", leta 1852. : „OöoaptHie HCTOpiii nepoii pvccKoii, mpmwhe Ta-ühukoji. Potem 1. 1852. : „O be.ihko.ni, Boaciein, jnipt".
V	deželnem zboru Levovskem je neustrašeno zagovarjal prava ruskega naroda (od 1861.—1866) Bil je predsednik „Narodnega Doma" in „Gališko-ruske Matice" ter člen malone vseh ruskih društev. Velike zasluge ima za ruski narod, naposled moral se je umakniti novemu sistemu. Večni mu spomin!
Baronica Ivka Vranjicani, plemenita hrvatska rodoljubka, je umrla
Slovansko blagotvoriteljno obščestvo v Pe-trogradu je imelo te dni občni zbor. Štelo je 45 členov častnih. 13 ustanovnih in 365 dejanskih; podpiralo je 29 štipendistov, med njimi 11 Bolgarov, 3 Bolgarke, 10 Srbov, 3 Črnogorca, 1 Hercegovca in 1 Čeha. Podpora je znašala 6300 rubljev. Dohodkov je bilo 34.614 rub., stroškov pa 23.000 rub. — Takoj po smrti dra. Račkega je govoril V. L Lamanskij v istem društvu o pomenu velikega učenjaka slovanskega, dr. Račkega.
Črna Gora. „r.i. IL" izjavlja, da Črna Gora nikakor ni sovražna sedanji srbski vladi.
Bolgarsko. Pod pretolko obrane šolstva v Macedo-niji in dobrodelne pomoči macedonskim Bolgarom so zasnovali pod pokroviteljstvom princa Koburga in njegovih ministrov macedonske politiške komitete, kateri imajo namero pripravljati macedonsko gibanje v prospeh priklopljenja tega dela Turčije k Bolgarski. V Sredcu so zasnovali „Osrednje macedonsko društvo", kateremu so podrejeni vsi zunanji odbori. Cankov, spisatelj prve bolgarske slovnice, dobil je sedaj pe-kojnino letnih 4920 levov. Bil je 39 let emigrant, naposled učitelj in minister.
Srbija. Zaradi tužnega položenja v Srbiji raznesle so se razne govorice in tudi ta, da pojdejo mir napravljat avstro-ogerski polki. Vsled tega je posl. Biankini interpeloval avstrijsko vlado v drž. zboru. Predsednik sedanjega mini-sterstva knez Windischgraetz je odgovoril na to interpelacijo, da so neosnovane vse take govorice, kakor je bilo to uže razglašeno od pristojne strani. Avstro-Ogerska da nima raz-
loga da bi se v bodočnosti drugače vedla nasproti Srbiji, nego blagohotno, kakor doslej. Zavrača tudi naposled pozna-menovanje XIII. vojnega oddelka kot „čete hrvatske", ker so vsi deli c. in kr. vojske pod jednim najvišim poveljništvom, torej torej ne morejo biti pod drugim, nego tem najvišim vplivom.
Lužiški Srbi so vsled smrti izgubili velikega rodoljuba, učenjaka in pisatelja kanonika M. Hornika, znanega našim čitateljem.
Auatolij Kraljcikij, opat Šenklavškega samostana v Mukačevu, je umrl 23. februvarja t. 1. v 59. letu življenja. Bil je nadarjen pisatelj, ki je priobčeval zgodovinske in narodopisne razprave o ruskem narodu na Ogerskem. Bil je velik rodoljub in pravi Slovan.
Gladstone, prvi minister angleški liberalne stranke, je zaradi bolehanja in nekaj gotovo tudi zaradi politiških -težav odstopil. Na njegovo mesto je pozvan lord Rosebery, dosedanji zunanji minister, ki je vodil politiko bolj v smislu trozveze. Ta lord je v sorodstvu z angleškimi Rothschildi in uže zaradi tega ne bode prijazen ne ruski, ne slovanski politiki v obče. On bode najbrže kak Disraeli II., in o prvem Disraeliju je znano, da je na Berolinskem kongresu na vso moč delal zapreke, vsled katerih se je ^ zverižil Slovanom balkanskim in Rusiji neugoden traktat. Židovstvo se ve da se raduje, da se je umaknil Gladstone. Nemško-židovsko podkupljeno novinarstvo se veseli odstopa 841etnega politika Gladstonea tudi zaradi tega, ker se nadeja, da se zavleče z nova irsko vprašanje, katero je hotel Gladstone rešiti približno v federalistiškem smislu. Ta smisel bi bil analogen stremljenju avstro-ogerskih slovanskih federalistov, a tega se najbolj boji protislovanska politika v naši monarhiji, da bi
se Slovani ne opirali na analogijo, izvršeno tudi v Angliji.
—•
KNJIŽEVNOST,
„ Vesna", glasilo slovenskih dijakov, izšla je s 1. št. t. 1. 15. febr. Stopivša v III. leto, izhaja i nadalje kot mesečnik, sedaj na 20 straneh ter stoji 2 gld. na leto. Rokopise in dopise sprejema „Uredništvo in upravništvo „Vesne", Wien, VIII., Lange Gasse 48." Odgovorni urednik je dr. Fr. Tominšek. Poleg leposlovnega so v 1. št. spisi: „Nekaj o lepem* ; „Črtice o blaznosti" ; „Psevdoklasicizem in rusko slovstvo". Zaglavje „Vestnik" obseza poročila o dijaštvu v obče, „Listek" pa druge različne vesti. Po novinah so poročali, da se bode „Vesna" držala slovanskega kulturnega programa. Nadejamo se, da bode takö, in v tem smislu priporočamo „Vesno" v duševno in gmotno podporo slovenski inteligenciji.
Dne 5. t. m. je izšla uže tudi 2. štev., katera obseza poleg raznih pesmic in razpravnih nadaljevanj tudi obširna poročila. O Gabrščekovi „Slovanski knjižnici" govori jako blagohotno, pohvalivši njeno namero. Glede na vsebino pravi: „Ako nam bode hotela podajati verno, popolno sliko življenja in književnosti slovanskih plemen, ne bode je smela obsenčiti ona ozkosrčnost, katera se razširja uže nekoliko let po našej domovini." Mudi se tudi pri poskusu cirilice v „SI. knjižnici" in zaključuje to točko tako-le: „Mi bi torej želeli, da bi
se držala jednega načela, dokler ne bo zadeva znanstveno dognana. Dotlej pa ne moremo vzprejeti brezpogojno nobene pisave, najmanj pa take, katera nima ni praktiške ni znanstvene podlage. Svetovali bi torej, da nas „Slov. knjižnica" vadi v vseh obstoječih cirilicah, ali da utemelji jedno v popolno stališče". Dober nasovet!
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Anton Roblar. Letnik IV. 1894. 1. sešitek t. 1. obseza: 1. S. Rutar: Grobišče pri sv. Luciji blizu Tolmina. 2. J. Pečnik: Pogled na kranjska gradišča. 3. A. Koblar: Drobtinice iz furlanskih arhivov. (Dalje). 4. Dr. I. Ev. Mavring: Utemeljenje mesta Višnje Gore. Po tem „Mali zapiski". Letniku samih „Izvestij" je cena 2 gld. Nedavno so poročali, da „Izvestja" se podpirajo mnogo premalo; to pa ni častno, še manj pa koristno. In-teligencija slovenska ima v „Izvestjih" iztočnik o raznih, zlasti o zgodovinskih stvareh in starinah, ka-koršnega ne dobi nikjer drugod v naši literaturi. Ali hočemo v vsakem, za nas važnem vprašanju glede na davno in prav davno prošlost ostajati tujci v deželi ? Le poglejte, kako proučavajo Nemci naše zemlje ter jih na svojo korist uže prekrščujejo z romantiško-histo-riškimi imeni! Ali ne potrebujemo, da se oborožimo s potrebnim znanjem ter razkrivamo pačenje naše zgodovine in s tem branimo svoja različna prava? Glede na taka vprašanja z nova toplo priporočamo „Izvestja", ki so pričela sedaj IV. svoje leto.
Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Uredil Ivan Mercina, učitelj na c. kr. deški vadnici v Gorici. V Ljubljani. Izdala in založila „Družba sv. Cirila in Metoda". 1893: Tisek Blaznikov. Str. 103. Ta je X. zvezek knjižnice slovenske šolske družbe, kakor menimo, dostojen uvrščenja med ostale zvezke. G. Mercina, ki je sam veščak v glasbi, priredil je slovenskim igram in pesmicam za otroška zabavišča prikladnih na-pevov, in tega dela se je lotil on prvi ter je Funtkovo „Zabavišče slovenskim otrokom" tudi z igrami pomnožil. Urejevatelj pravi: „Ta knjižica doseže popolnoma svoj namen, ako vsaj nekoliko olajša težavno vzgojno nalogo našim zabaviteljicam (vrtnaricam), ter pomore vzbujati ljubezen do lepega petja v nežnih srcih otroških". Obsežen uvod kaže, kako je treba rabiti knjižico. Veseli nas lepa slovenščina in jasen slog te knjižice. Naj se po Slovenskem le širi in širi ta krasni dar, s katerim si je naša šolska družba pridobila novo zaslugo za slovensko narodnost!
„Stenograf11. Glasilo hrvatskog stenografskog družtva u Zagrebu. Br. 7., 8. za 1893. V tem skupnem snopiču je v celoti ponatisnena kritika o Bezenškovi „Slovenski stenografiji", katero kritiko je bil priobčil v „SI. Svetu" strokovnjak Ant. Zupan. Urednik „Stenografov" pristavlja, da iz-pregovori tudi on še posebe o Bezenškovi knjigi in pove, koliko bi bila porabila za šolsko knjigo. V tem zvezku se nadaljuje pouk o hrv. in slovenski stenografiji s primernimi
vajami. Slovenski del seza do „števnikov" in „ločil". Slovencem posebe priporočamo „Stenografa", ki velja za nečlane na 1. 2 gld.
Izšel je sedaj tudi 9. in 10. broj in s tem konec za 1. 1893. V tem skupnem snopiču je na čelu obsežna kritika, ki jo priobčuje sam urednik Fr. Magdic o 2. izdanju Bezenškove „Slovenske stenografije". Zaključuje svoje ocenjevanje stenografije takö-le: „Iz te knjige, v kateri se uči sistema nepopolna, neskladna, kjer so pravila netočna, omahljiva, manjkava, in pogost oma površno in nejasno stilizovana ; a kjer je še zvrh tega avtografično pismo bezprimerno slabo takô, da ne podaja primera o korektnem in pravilnem pismu steno-grafičnem, — iz take knjige ne bode se nikdo naučil stenografije. Za šolsko porabo taka knjiga ni". Tako sta se oglasila dva slovenska strokovnjaka o Bezen-škovej stenografiji : Ant. Zupan v našem listu, Magdič pa v svojem. Kolikor moremo soditi mi, sta oba v resnici strokovnjaka, in kar očitata knjigi, se opira na dejstva, in ona dva, ki poznata tudi druge sisteme, ne le Gabels. sistem, sta vendar sposobniša in imata tudi voljo, natančniše oceniti Slovencem namenjeno knjigo, nego pa strokovnjaki drugih, tudi slovanskih narodov.
Die orientalische orthodoxe Kirche der heil. Erzengel in Sarajevo. Sim. Čajkanovic. Wien, 1894. C. Gerold's Sohn 8." 11 pp. Mit 8 Abbildungen n. 1 Taf.
,,Cesky Lid" obseza v 3. št. med drugim : Selsky statek v Slezskem. Popisuje V. Hauer. I. (Se 6 vyobra-zenimi). — O studiu lidu a pohadek. Poznämky od
V.Tille.	— „Vypsäni klokockového dfeva moči." Podava B. V. Konecny. — 0 krojevycli nâzvech slovenskych. Napsal dr. Frant. Pastrnek. I. (S vyobrazenim). — Ka-šarstvi na Novojičinsku. Podava K. J. Červinka (S vyobr). — Hfička s mistnimi jmeny v kralovstvi Češkem. Podava dr. V. Rezniček. — Chozeni s „Lučkami" v Ko-stelci u Vorlika a v okoli. Piše F. Raček. (S obràz-kem). — O Hoppovi. Povest od Bystrého. Podàvâ K.
VI.	Dvorak. — O razšireni kamennych nâstroju v Čechach a na Moravë vzhledem ku geologickému složen! zemë. Napsal dr. I. Matiegka. (S 2 mapkaini). Potem referati o spisih, časopisih itd. Poleg tega obilo ilustracij. „Cesky Lid", prevažno izdanje za spoznavanje zlasti slovanske kulture v mejah čeških zemelj, stoji na leto 4 gld. ; naročnina se pošilja pod adreso : F. Šimaček v Praze, Jerus. ul. 11.
„Svatebni obyceje v okoli plzenském. Sepsal dr. L Škareda. Naklad Fr. Rivnače v Praze.
,. Varyto" je ime glasbenemu ilustrovanemu listu z glasbenimi prilogami, ki je pričel izhajati v Mor. Ostravi. List izhaja dne 5., 15. in 25. vsakega meseca na celi poli, glasbena priloga pa v sešitku dveh notnih pol jedenkrat na mesec. „Varyto" stoji z glasbeno prilogo 8 gld. za vse leto (četrt in pol leta razmerno), glasbena priloga sama pa 4 gld.
za vse leto (četrt in pol leta razmerno). Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik „Varytu" je Edvard Bartonišek. Tisk Arnosta Heiblinga v Mor. Ostrovi.
Narodove zemi uherskijli. Napsal dr. Jar. Vlach. (G. 23a 24. Saikovy Moravské bibliotéky). Nâkla<.'.em J. F. iraška, knihkupectvi ve Velkém Mezefici.
O bohatyrském epose slovanském. Čast prvni Mâchai.
V	Praze. 2 gld. 25 kr.
Cetynsky oktoicli. Ke čtyrstoletemu jubileu podàvâ dr. Jos. Karasek. (Zvlaštni otisk ze „ZI. Prahy"). Nakla-datelem spisovatelovym.
„Matice SlovanskaSbornik nejlepših povidek a novel slovanskych, članku a zprâv o kulturnëhistorickyh pomënech, a ükolech slovanskych. Majitel, vydavatel a redaktor K. Wolf v Olomuci. V 5. št. t. 1. ima novelo „Podrost" Svetozara Hurbana Vajanskega ; potem nadaljevanje znamenite razprave V. J. Lamanskega : Tri svety asijsko-evropské pevniny. Naposled razna poročila. Izhaja po dvakrat na mesec ter stoji vse leto gld. 2-50.
Rozhledy, socialné, političke a literarni. Vydâvâ a rediguje Jos. Pelzl v Chrudimi. V 4. št. t. 1. ima te le razprave : Dr. J. Dvorak : Časova iivaha o vychovu lidu. — Dr. P. C. Nesy : Dnešni stav otâzky dëlnickych bytu. — FF. : 0 ükolech lidové strany na Moravë. — V. H. : K po-litickému našemu programu, II. — A. Sova : Pred boufemi svëtovymi. — V 5. št. : Dr. D. M. : List z nejnovčjši historié vnitfniho našeho politického života. — F. X. Svoboda : Domači zpovëd ! — VI. Vašatko : Herbert Spencera anarchism. — Dr. H. : Seskupeni a zastoupenf zâjmovë. —
V	vsaki št. ima vrhu tega rubrike : „Rozhledy po literature, vëdë a umčni", potem : „Z duševniho ruchu za hranicemi" in: „Rozhedy politické a socialni". Stoji celo leto 5 gld. 10 kr., za četrt leta 1-30. — Urednik teh „Rozhledov" zasnoval je še dvoje zaresnih podjetij, važnih za znanstveni in kulturni razvoj naroda. Jedno literarno podjetje ima naslov : „Kritickâ knihovna". V tej knjižnici se bodo priob-čevali taki spisi velikih avtorjev, iz katerih kot konkretnih zgledov se razvidi kritična teorija. Med prvimi pride na vrsto veliki ruski kritik Belinskij, potem Sainte-Beuve, Taine itd. Drugo podjetje : „Knihovna Rozhledu", v kateri se bodo objavljali lehki spisi, razpravljajoči najvažnejša vprašanja. Namerja narod poučevati o tem, da bi se razvijal prek in prek moderno in napredno. Prva zvezka obeh podjetij se priobčita začetkom meseca aprila. Naše prijatelje opozarjamo na „Rozhledy" in na navedeni podjetji.
Alte Steinkreuze und Kreuzsteine in Mähren. Mittheilungen der Centralcommission in Wien. A. Franz. Str. 106. 1. 1893. Ta spis ima 43 ilustracij navedenih spomenikov. Te križe poštevajo z večine za cirilome-todijske, in je o njih priobčeno uže več literature. Vsekakor svedočijo o cirilometodijski cerkvi v Moravi in na Češkem ; to tudi čudo ni ; saj sta sv. Ciril in Metod delovala najprej na Moravi in po sosednjih deželah.
JÍ3CJitdoeaH¡si Bt oó.iacTii pyccKoií (fiOHGTHKii. A. MaxMaTOBi. BapmaBa 1893. U. 2 p. 50 k.
AjieKCaudpiji pyccmum Xponozparfioez. Ü3CJiííOBaHÍe II TeKCTi. IlCTpHHt. MocKBa 1893.
3áMÍTKU K I» HCTOpilI ^peBHe-pVCCKIIX i JIIHHLIX'f, CO 6-CTBeHHtix'fc iMent. IHyiiyKOB'b. CIIó. 1893. II,. 75 k.
O reopiu no33ÍH b'l pyccKoií .inrepaTypt XVIII. b. A. KpyrauH. CHó. 1893.
OiepKu no HCTopiii pyccKHxt naptiiií. xIepTH Ma.io-pyccKaro Haptnia bb. XVI—XVII bb. B. IIImiiaHOBCKiií B. BapmaBa 1893. IJ. 1 p. 50 k.
3anucKu o upeno^aBaHÍir OTeiecTBeimaro asmca. CBOfli. Mirtuifi o iipeiioaaBaHin asurca ii cjobgchoctii n paaóopi, yieBHiiKOBi u iiocoóiñ. B. «he^opoB'L. MapiyKO.it. 1893. u;. 1 p.
JlepMüuTOQi. Oirr.iT'i pas^opa ero npoiraBeaeHiií. C. rpafi.i0bckíñ. Boponeact 1893. U¡. 25 k.
Pi/cckcih Biiójiiorena. lís^anie H. H. Ilejiexa. 1894. r. BmiycKt I. i II. (UiiBapt ii <I>e6pa.n). ..Boíura ii jiirp-r,". PüMaH'í» Tp. A. H. To:iCToro. To,« IV (Cip. 337—433). (OKOHiaHie). S tem snopičem je priobčila ta knjižnica konec velikega in znamenitega romana Tolstega. Kakor ¿nano, podaje ta biblioteka najboljša leposlovna dela velikih ruskih pisateljev v izvirniku in zajedno tolmači na maloruskem narečja te besede, katere so običajne jedino v velikoruskem jeziku. Od 1. 1887 je izdala „P. E." celo vrsto znamenitih velikoruskih del. Izhaja v 12 snopičih na leto ter stoji 2 gld. 40 kr. Naročnina se pošilja pod adreso : „IIs^aTe.ibCTBO „Pyccicof Eiió.iioTeKH", bi .Ibbobí (Lemberg), BjaxapcKaa y.iima, No. 13.
/foMciiuHbiü óhiTZ pyccKiixi, uapeií bx XVI ii XVII CTojrferiaxt. M. Bo.ixobckíh. CIIó., 1894. 8o 150 pp.
La Bussia contemporánea. Nuovi studi di Tom. Carletti, segretario della legazione Italiana a Pietro-burgo. Zaglavja: 1. Dalí' Italia alia Russia. 2. Slavofilia. 3. II panslavismo. 4. Lo tzarismo. 5. L' ortodossia. 6. II nihilismo. 7. Un po' di psicologia del popolo russo. 8. La scienza russa. 9. L' arte russa. 10. La letteratura russa, 11. Conclusione. Str. 520. C. 4 lire.
Listnica uredništva. Gosp. S. v Mariboru. Pravite, da ne dobivate „Rimskega Katolika" in nas vprašate, ali je res, da v I. letošnji št. maha zopet po „Slov. Svetu". Da, gospodine, kot pravi „spitzel" z vsemi drugimi grehi se vede tudi v tej številki, a to ne le nasproti nam, ampak tudi nasproti drugim. A ironija je hotela, da je dobil jedenkrat svoje plačilo ravno od tam, od koder ga je pričakoval najmanje. Dogodila se mu je velika nezgoda. Prepovedali so „Rimsk. Katolika" citati tudi na Ljubljanski gimnaziji ; dr. Mahnič tega ni mogel verovati, in zato se je obrnil neposredno do ravnateljstva, in to (Senekovič) mu je naznanilo
dne 3. febr. 1894, da je „učiteljski zbor (Ljubljanske) gimnazije na podstavi določil disciplinarnega reda sklenil dijakom prepovedati prejemanje in branje nekaterih listov, med temi tudi „Rimskega Katolika". Deželni š. sovet je vzel to na znanje, in „vsled tega tukajšnjim gimnazijcem ni več dovoljeno „R. K." prejemati in brati". Dr. Mabnič pristavlja : „Mi bomo še govorili". Dr. Mahnič se huduje zaradi te nezgode in podaje o svojem patrijotizmu dokaze, ki so dostojni — dr. Mahniča. Na str. 120 piše namreč: „Da je naša pisava v „Rimskem Katoliku" tudi patrijotična, v duhu avstrijskem, ni treba še posebe povdarjati. Berite li v I. letniku spis „Katoliški shod na Dunaju", berite, kar smo polemizovali proti „Slov. Svetu", razkrivajoč njegove panslavisticne, proti-avstrijske težnje itd. itd. Zatorej pa smo menili, da se sme list naš pošteno brati tudi od dijakov cesarskih šol.. ." — Na platnici „R. Katolika" je dr. Mahnič ponatisnil nekoliko iz konteksta našega spisa „Heureka!" iztrganih stavkov ter ponovil nekoliko ovajanj, hoteč biti pri tem še dovtipen. Po več mesecih je dobil ta grižljej, ki si ga je pa sam priredil, da bi dokazal „surovost" našemu listu. Ponavlja, češ, da „SI. Svet" prodaje „slovansko kulturo s pomočjo stranstvujuščega rublja", molči pa o tem, da bi tudi on rad prejemal rublje od ruskih naročnikov, ko bi jih — imel. Naposled je hotel ovaditi tudi učiteljstvo s tem le stavkom: „Iz lista (namreč „Slov. Sveta". Op. ur.) je razvidno, da pišo vanj nekateri profest rji in učitelji, a dijakom se pošilja „naravnost o Solo po znižani ceniu. Ali more človek v tako malo besedah nakopičiti več perfldije ? Kako bi rad po imenu izdal tiste profesorje in učitelje, o katerih bi vedel, da sodelujejo pri našem listu. No, usoda mu je na to stran tako neugodna, da dr. Mahničevo stokrat ponovljeno ovaduštvo ne doseže svojega namena. Da, da, tudi profesorji sodelujejo pri našem listu; a so daleč, daleč, dalje nego seza „spitzelstvo" „R. Katolika". Dijakom, pravi, da pošiljamo list, a na str. 121 priznava, da vsi politiini listi so prepovedani po šolah. V greh nam šteje, da dajamo dijakom list po znižani ceni; sam pa piše o „R. Katoliku" na 2. strani zavitka, torej na istem zavitku : „Kdor bi želel list „R. K." brezplačno ali za znižano ceno, obrni se do vredništva". — Kar se dostaje „patri-jotične" pisave „R. Katolika", smo mi uže dokazali nekoliko, kak je ta patrijotizein ; sledili pa bodo še drugi dokazi, ker prejšnjih let je imel naš list opraviti z zmotami teologa Mahniča nasproti veri in cerkvi. Sicer je dr. Mahnič tudi v politiškem in na-cijonalno-politiškem pogledu ravno v I. zv. „R. K." 1894 jako dobro pobijal — samega dr. Mahniča od prejšnjih let! Dokaz o tem podamo, hitro ko dobimo prostor zato.
Nakladem J. 0TTY v Praze
vychazi
Novy — velky, nejuplnšjši, ""^J^S nejspolehlivejši
Nemecko-česky slovnik
Cena sešitu 40 kr.
Na sklade v všech knihkupectvich. Každ^ obdrži sešit na ukazku kdo o nej požada listkem korresp.
Nakladatelstvi J. 0TTY v Praze.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu ie za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Polgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.