DVOAESECNIK ZA ZNANOST IN KVLTVRO I LETO III. MCMX1II. «ŠTEVCI Urejajo in izdajajo: Ivan Prijatelj Bogumil Vošnjak Karel Ozvald (slovstvo, kult. zgodovina, (pravna znanost, družbo- (filozofija, psihologija, jezikoslovje) slovje) pedagogika) Ferdinand Seidl Vladimir KnaVlič (prirodoslovje) (politična ekonomija, poli- tika, tehn. ur.) Albert Kramer. VSEBINA ČETRTE IN PETE ŠTEVILKE: _ ODGOVORI NA ANKETO O JUGOSLOVANSKEM VPRAŠANJU Str. 311 Dr. Šilovič — Dr. Polic — Dr. Vošnjak Milan Krešič Dr. Petar Tomič Rajko Šinek Dr. N. Z. Bjelovučič Dr. Vekoslav Kisovec Dr. Fran Heric Makso Pleteršnik Dr. Henrik Tuma Dr. Karel Slane Dr. Anton Dermota Dr. Milan Rešetar Dr. ZDENfiK TOBOLKA: Vseslovanstvo (Konec).................... Str. 385 Dr. ALBERT BAZALA: Problem ličnosti. (Konec)..............,393 Dr. ŠTEFAN SAGADIN: Reforma avstrijske uprave........... „ 406 Dr. OTON STEHLIK : Karel Havlfček - Borovsky o Slovencih (Konec)............................ „ 412 Dr. DRAGOTIN LONČAR: f Milan Pajk...................................415 ANDRIJA GAVRILOVIČ: Iz prepiske Antona Ašlcijrca ..... „ 417 IVAN VAVPOTIČ: Jesenske misli ob letošnji »pomladni« razstavi v Jakopičevem paviljonu ... „ 430 Slovstvo, umetnost, jezikoslovje, kulturna zgodovina. Niko Bartulovič: Iz srpsko hrvatske književnosti. Emil Adamič: Novi Akordi, XII./3 Ivan Vavpotič: Poglavja o slovenski umetnosti, II. Ivan Koštial: Dr. M. Murko o mohamedanski srbohrvatski epiki. Dr. Oto Stehlik: »Umeleckä Beseda« v Pragi in Jugoslovani. Filozofija, psihologija, pedagogika. Pavel Flere: Reforma učno v delovno šolo. F. V.: Vojaška in srednješolska vzgoja. K. O.: Milan in Milena. Gledališka predstava na prostem v Divji Šarki. Pravo in uprava. Dr. Štefan Sagadin: Dr. Leonida Pitamic, Pravica poslanca do dijet. Politika. Albin Ogria: Nekaj novejših prispevkov h kritiki sodobne demokracije. Politična ekonomija. Dr. Juraj pl. Tomičič: Carinsko-politični eseji, I. Vladimir Knaflič: Avstrijska gospodarska zakonodaja 1912. Beležke: (I. Koštial, Archiv f. slav. Philologie. Dr. Lokar, Wörter und Sachen (Murko, Schröpfköpfe bei d. Südslaven). Dr. Vrečko, Revue des Deux Mondes. Dr. Ilešič, Iz Štiftarjeve avtobiografije. Dr. Ozvald, Meminisse juvat; O slovenskem učnem jeziku. Dr. Vošnjak, Mjesečnik pravničkoga društva. V. K.: Časopis za zgodovino in narodopisje. Naši Zapiski. Omladina. Danzers Armoe-Zeitung. Swiat Slowianski. (Jugoslovanska resolucija). Odgovori na „Vedino“ anketo o jugoslovanskem vprašanju. Sveučilištni profesor Josip Šilovič. Sveučilištni profesor Ladislav Polič. Sveučilištni docenat Bogumil Vošnjak. Zagreb, dne 20./3. 1013. I. Buduči da smatramo Južne Slavene, naime Slovence, Hrvate i Srbe 'kao 'jedmi etničku i jezičnu skupinu, tooja je bila u prošlosti izložena doti ekle istom historijskom udesu, čini nam se, da iz ove činjenice izlazi ovaj zaiključak: Ovi etnički elementi tvore jedan narod u strogo kulturnom smislu riječi, jedmi kulturnu naciju. Nesporno je načelo, da se socialne funkcije države toto genere razlikuje od funkcija naroda. Na sviim poljima kulture vidimo, da stečevine .kulturnih pokreta prelaze granice pojedinih država. Znanost i kulturni život uopče traži svoj razvoj u organizacijama, kojih poprište ne može biti oblast oive iti one države. Dok su razvi-tiji zapadni narodi potpuno odali poštu ovome načelu — tako imaju Nijemci jedan jedinstveni 'kulturni pokret, premda žive u više država, tako čini Švicarska jednu homogerui državnu zajedniou, premda živu Švicari u ambiljentu njemaoke, francuske i talijanske kulture — nije kod Južnih Slavena, kojih sve tri grane živu u monarkiji, još postignuta siliična kulturna integracija iste etničke skupine. Ipak se mora priznati, da je ovaka razkomadanost istog naroda kao kulturne zajednice u doba, u 'kojem traži promet i tehnika što uži medjusobni spoj, jedna velika zapreka, koja je na štetu etničkoj skupini samoj i posredno takodjer op čemu razvoju svjetsikih kulturnih sila. Krivo bi bilo vidjeti u savremenom kuThmnom, kao i držav-nom životu samo centralističke elemente. Uz ovo nastopanje, Ikoje 4 Veda III. 22. 311 traži saku pij an j e p rij e razkomadanih sila, ujavlja se u kulturnom životu još jedan smj-er, i taj je decentralističkog karaktera. Smatrajuči Slovence, Hrvate i Srlbe za ijednu cjelinu, ne smijemo zaiboraviti, da ovo 'jedinstvo može tek tada uspješno utjecati na taj društveni organizam, ako ise o:no i u kulturnom pogledu shvača u decentralističkom smijeru. Bczuvjctno mora u ne-kojim smijerovima 'da narodno 'kulturno jedinstvo bude potpuno proved en o, dok u drugima trelba da vlada načelo decentralizacije. Samo kompromis načela kul turne decentralizacije sa onim je-dinstva može biti od korfeiti. II. Slovenci, Hrvati i Snbi razvijali su se pod utjecaijem histo-rijskih, crkvenih i državnih sila, koje su sivalkomu od ovih kulturnih tipova dale vlast iti kulturni ambijenat. U vrijeme, kad i odvajkada strogo centralizirani narodi goije kulturne osebujnosti ipojedinih dialekalta, bilo ibi štetno i nerazumno, ako bi htjeii }u-goslavenskoj kulturi dati uniforman karakter. J edinstveni književni jezik nije glavni znak naroda, nogo u mnogim 'srnje,rovima može vladati, sto se tiče književnog jezika, raznolikost. Slovenski jezik, koji se lijepo razvio tijekom druge polovice iprošlog vijeika i stvorio svoja literaturu, mora trz južnoslavensko kulturno 'jedinstvo ostati sačuvan u strukama, u kojima je njegova eksistenciija potpuno opravdana. Lijepa če se književnost i u na-predak služiti slovenskim jezikom. Slovenski če ijezik ostati i jezik javnog života, službeni jezik u kraljevinama i zemljama, zastu-panim na carevinskom viječu. Sa ob racaj sa narodom ne moiže se vršiti inače nego slovenskim jezikam. Lijepa književnost, novine i pučka literatura štampat če se i nadalje u slovenskem jeziku. Zadača evolucije i sistematskog upoznavanja Slovenaca sa hrvatskom ili isirpskom ikmjiigom bit če, da če se slovenski jezik još u večem opsegu, nego se je to dogodilo tijekom posljednjih decenija, priblilžavati hnvatsikomu ili sripskomu, i to na način, koji neče i nesmije biti na štetu njegovoj individualnosti. Imade narodnih funkcija, kojima je prvi preduvjet ‘za snažan napredak opsežmo jezično podruöje. Nažalost moramo priznati, da područje slovenslkog jezika ne može dati garancija za zdrav i samostalan razvoj znanosti. Obilježje zmanstvenog rada jeste, da samo velika narodna skupina i jedinstveni jezik mogli za nj stvoriti potrebne preduvjete. Stvaranje jednog jedinstvenog znanstva biit če najsavršeniji izražaj naš eg budučeg kultu rnoga jedinstva. Kao igod što na polju (kulture znanost zahtijeva strogu cen-tralizaciju, tako ima ma polju materijalne civilizacije jedno drugo poprište, köjega razvoj ima iči j edino n sličnom stnjeru: jedin-stveni 'prometni i trgovački jezik za sve Južne Slavene jest jedan neizibježan postulat. Uz federalizam kulturnih tipova i njekojiih decentralističkih narodnih funkcija imora i narodni savez irnati svoje zadače. Ovake funkcije narodnog saveza su jedinstvo na polju znanosti i jedin-stvo trgovačko-prometnoig jezika. Taj narodni savez ima prema drugim i slavenskim iiairodima tvoriti jednu kulturnu ejelinu. Spram drugih naroda tvore Južni Slaveni jedinstvo, iimaju u p o t r eib 1 j arvaJti u prvom redu ime Južni Slaveni i služiti se hrvatskim ili srpskim jezikom. Na znanstvenim kan g rešim a i u ‘socijalnim medjunarodnim organizacijama tvore Južni Slaveni monarhije jednu jedinstvenu skupinu. ni. Kojim 'sredstvima možemo postiči kulturnu integraciju Južnih Slavena? Buduči da se Hrvati i Srbi služe istim književnim jezikom, imamo da raspravljamo tek o odnošaju slovenslkog knji-ževnog jezika spram srpskog ili hrvatskog. Kako Slovenci, Hrvati i Srbi govore jednim jezikom, prernda imaju dva književna jezika, može se smatrati polagano, a ipak sistematsko priibli-žavanje slovenskog narječja pgoslavenskom književnom 'jeziku za jedan potpuno prirodan proces. Na svaki način ipak bi bilo štetno i ne bi se smjelo dopustiti, da bi se taj proces pretjerivao, nego prirodni razvoj mora sam o torn odlučiti. Buduči da Hrvati ili Sribi isa Slovencima tvore jedan narod, potpuno je opravdano, da 'se zahtijeva, da Hrvati i Srbi eliminiraju po mogučnosti sve one riječi, koje su tudjeg orientainog pod-rijetla. Sto se tiče znanstvene terminologije, treba, da imaju Slovenci, Hrvati i Srbi istu znanstvemu terminologiju. Znanstvena zajednička terminologija ima >se njegovati u stručnim časopisima, koji neka budu isti za sve Jnžne Slavene inonarkije. Razumije se samo sobom, da u tim časopisima pri-opčuju Slovenci svoje članke u slovenskom jeziku, dok se oso- 22* 313 bito mladja znanstvena generacija me nauči hrvatekom jeziku. Isto načelo vrijedi i za ciijelu znanstvenu produkoiju. Jedinstveni znanstveni jetzilk Južnih Slavema ostaje 'jedna najvažnijih svrha toga pokreta. Velika je bila misao Štrosmajerova, da stvor,i jedan znanstveni centar za Južne Slavene, J ugoslavenslku akademija, koja 'bi trebala da postane i za Slovence središte mjihova iznaimstvenog rada. Smatramo za jednu od najvažnijih zadača Akademije, da postane zajednioka znanstvena institucija Slovenaca i Hrvata. IV. Problem jest, ko/jim se sredstvima može stvor iti m od j u slovens kom inteligendjom dualizam slovensikog književnog i cen-tralnog jugoslavenskog književnog jezika, srpskog ili hrvatskog? Razlikujuči strogo funkcije države od funkcija naroda, ne možemo smatrati državnopravne odnošaje za čimioce, koji bi rad u torn pravcu čimil‘i nemogučim. Sredstva, koja b'i uanapredila taj poikret, jesu novine, škola i znanost. Novinarstvo ima u tom pogledu zadaču, da širi znanje hr-vatskog jezika time, da prima vijesti, ikoije dolaze iz hrvatsikih ili srpskih zemalja, ne prevodeči iih na slovenski jezik. Tako bi pulk počeo da se privikava ua riječi hrvabskog ili srpskog jezika. Energički ima nadalje tražiti slovenska javnost od jugosla-venskih zastupnika na carevinskom viječu, i od narodnih zastopnika u zemaijskim salborima, da se uvede snpsko-hrvatski jezik i literatura u srednje skale slovenskih zemalja. Taj postulat smatrati je jedniim izmed ju najvažnijih slovenskih kulturnih pitanja. Zajednički znanstveni jez.i!k, zajednički stručni časopisi i za-jednički rad Akademije sigurno bit če p o iuga tome pokretu. Zaključujuči ova razim aitramja valja spomenuti, kojim 'bi načinom trebalo spristapiti lk realizaciji ovakih težnja. C i jeli slkup tih pitanja i napose pitanje j edinstvene terminologije ima se predati u ruke jedne organizacije, sastavljene u tu svrhu. Predlažeimo neka bude takovo naše kulturno viječe ovako sastavljeno: Jugoslavenska Akademija, Matica Hrvatska, pravnici, liječnici, .inžiniri, profesorji, novinar i i dr. šal ju u to viječe putem svojih str učnih organizacija isvoje odaslanike; Slovenci zastupani su po Slovenskoj Matici, Socialnoj Matici, Šolskoj Matici, izaslanicima pravnika, hjeöniika, dnžinira, profesora i no-vinara. To jugoslavensko kulturno viječe ima se saistati što prije. Tame viječu kao i cijelome pdkretu ineka bude misao vo-dil'ja: Narodno jedinstvo i decentralizacija izvjesnih narodnih funkcija kiulturnog života. Milan Krešič, Zagreb. 20. ožujka 1913. Rado se lačarn pera u svrhu, da u dovolj im želji Vašoj, !kao i svojoj patriotičnoj dužnosti, odgovorom ma 'pitanja, što no sa-držaje priposlati mi kvestionair. Kao što 'vriedi za ;sve narode naše prostrane monarhije re-čenica »viribus unitis« u pogledu njihove pdlitičke uzajamnosti, ili istovjetna krilatica Belgijanaca »1’ Union fait la force« .te mnoga slična gesfla dragih naroda i država, vriede u istoj rnjeri s ve te devize i za nas Hrvate kao i iza našu braču Slovence u stvari naših književnih i znanstvenih radnja. Upoznaja ove vlečne istine ,i nastajanje sviju slovenskih i hrvatskih patriota, da se ove rečenice primiene na naš književni i znanstveni rad, (privesti če nas do črte, koja vodi izravno do ujedinjcnja idealnih naših tekovina. Na moiralnoj, odnosno e tič noj podloži počivaijuca, te svestrano sve probleme života i družtva promatrajuča i opisuijuča književnost, ne manje sve grane ljudskog urn ječa obuhvačajuča znanost može se u punoj mjeri razviti i trajno cvasti samo u onim narodima, ikoji p nižaju prilike svojim triudibenicima, da mogli svoju intelektualnu snagu mirno i uspješno razviti, svoje znanje i umjječe plodonosno upotrebiti, i to u znanstvenom kao i u materij aJn om pogledu. Na stavljena pitanja očitujem u sljedstvu ovog kraitkog uvoda sliedeče: A. 1. Odnošaj Slovenaca prama Hrvatima bio je dosele samo idealne naravi treba mu tražiti realne podloge, da uzmogne biti što tjesniji, što zbMjniji, toli u saobracaju osobnomu, odnosno duševnomu, koli u ekonomskim odnosima. Osobni ili duševni saobračaj imao bi usliediti što izdašniijim medjusobniim izjavama misli putem štampe, putem čestog dopi- šivanja, putem brojnih sastanaka i javnih skupština. Time bi se podučilo medjusobno upoiznanje i olakšao bi se uzajamni nad na polju istovjetnih duševnih težnja o'biiiu naroda, sačinjavajučih za pravo ijedan narod sa dva imena. Pozornim prematranjem gospod airsitvenih (ekonomskih) prilika u Hrvatskoj i Slavoniji imale bi se nači dodirne točke što no vode do oijačanja ekonomskih transakcija. Ovoj najsolidnijoj podloži raedjiusobniih odnošaja od naroda do naroda posvetila se je dosile veoma slaba pažnja, premda nas na taj študij ekonomskih prilika upučuje jur sfolječa postoječa sveža Slovenaca i Hrvata, koja se odrazuje u potrušku hrvatskih proizvoda u slovenskim pokrajinama te u konsuimu slovenskih proizvoda u Hrvatskoj. Iz navedenoga dolaziim dosledno do zaključka, da se danas postoječi odnašaj medjiu Slovenciima i Hrvatima ne može smatrati kao podpunoma konačnoj svrsi odgovarajučim, jer nam doista ima da bez Stanke lebdi pred očiima prieika potreba, da 'se što više pri-bližimo, da se što tjesniije slažimo u ovrstu, zajedničku falanga, nuždnu kod obrane proti sili gordog germanskog pritis’ka s jed ne, i ne m an j e opasnog romanskog s’ druge strane. 2. Na 'pitanje, dali je dkružje slovenskaga jezika dovolj no veliko, da se mogu uspješno razvijati sve gr a ne književnosti i znanosti, odgovaram jasno i glasno, da to po imOm mnienju moguče nije. Qlavni razlog ;toj nemogučnosti leži, po imom nazoru, u ne-dostatnom brojiu Slovenaca, kao pasvema saimostafaiog naroda, ko,ji da udo volji ogromnim zalit j e viima moderne svjetske književnosti i znanosti po vtlastitim svojim silama. Nebi se u torn pogledu očutila jedino oskudica na djelotvornoj snazi radioca, več bi se ona takodjer očutila na nedostatnam broju občinstva, nuždnom, da podupre snažno odnosni pokret materijalno. Mi maleni narodi, Slovenci, Hrvati, Srbi, Bugari, Slovaci, donekle Poljaoi i Česi, mažemo upodpuniti prazninu u mnogovrstnim granatna književnosti i znanosti jedino putem prevoda iz bogatih zalih a velikih naroda. Nu i tu se pojavljuje samo sporadična djelabnost, jer manjka polbude u odzivu Občinstva, koje se unovačuje iz dosta uzanog broja inteligencije, što no se zanima za odnosnu granu književnosti ili znanosti. Samo u vdlikim narodima izapada, recimo kod Engleza, Fran-ceza, Niemaca, u stalnoj mjeri i kod Talijana .i Spanjolaca, opaža se uspješan raznoj sviju grana književnosti i znanosti, dočim se kod manjih naroda, i to ,p o najviše kod politički samosvojnih, kao n. pr. koci Holandeza, Danaca, Skandimava, Portugiza, razvijaju stalnom bujnošču samo neke g.rane književnosti i znanosti. Ni Rusi, kao ogromna skupina silavenska, me mogu se podičiti sa lite-raturom, koja bi 'bila ravna 11 svim granama književnosti i znanosti sa gore navedenim zapadnim narodima. Postignuče tako snažnog razvoja navedenih stožernih sttu-potva cvatuče uljudjenosti, skopčano je s’ ustrojenijem mnogo-brojnih znanstvenih institucija, kojima se mi Jugoslaveni, politi čfci odieljeni, a književno do danas razdvojeni, nipošto u postoječim okOlnostima dovinuti ne možemo. B. 1. Dali je požeijmo, da se silovemski jezik razvije posvema neodvisno od brvaitskoga? Na ovo pitanje odgovorit uu u kratko, da ito pa mora uvje-renju poželjno nije i to s’ razloga, št o mi Slaveni moramo i u torn sliediti pnimjer velikih naroda. Prihvatio jedno nariečje kao književni (jezik, pretvoriše se s’ vremenom u sinažne i krojne narodne skuipine. Ovo se posvoma jasno odiraiziuje tu Englezkoj, Fran-cezkoj i Njemačkoj; tu su se raznoliki dialekti izgubili u jedin-stvenom književnom (jeziku, napušteni su pače stalni jezici, kao što je u francezkoj iprovencallski, baški i kdltsiki jezik, v Englezkoj takodjer keltski, a u Njemačkoj narječfe, iravno nizozemsikom jeziku. Mi smo Hrvati sliedili taj primjer, odbaciv sasvim kajkavštinu i prihvativ štokaivštimu, a tim simo se činom prilbiižili tako neposredno srbskoj ib raci, da nas diele u torn časiu jedrno pisimena. Naša kajikavština i 'slovenski jezik 'tako su srodni, da mi Hrvati, u koliko simo kajkavci po rodu, čiitamo i ra znim j e mo s'loven-štinu bez svakog pripomoönog riečnika. Medju nami Hrvatima postoje iza pravo tri narječja: oalkav-sko, kajkavsko in štokavsko. Prva dva su povodom prilivata što-kavštine, kao književnog jezika, došla u pozadinu. Pošto nije nama Hrvatima — kajkavciima itežiko ibilo odreči se našeg narječja u književnosti, smatram, da itakovi preokret mediju Slovencima nebi takodjer nagazio na Ibitne 'po tež koč e, dokaz tomu, što i naši seljaci kajkavci posvema dobro razumiju književni jezik, ako nisu anallfabeti. 2. Na drugu toöku kvestionara pod s,lovom B. odgovara jur moj odgovor u prvoj točki. Napu'st kajkavske slovenštine i prilivat hrvatsko-srbske štokavštine u književnosti brače Slovenaca privoo bi do lanatnog ojačanja naše duševne sveže, a tako i do bitnog ojačanja jedinstvene književnosti. 3. Pitanje *u trečoj točki kvestionara pod slovotn B. nalazi odgovor ii onoj neoporecivoj, malo prije iztaknutoj činjenici, da su se hrvatski kajkavci 'brzo priviknuili štokavštini u književnosti, a pošto postaje isti uslovi ,i u Slovenaca, neima dvojbe, da bi se nuždna evolucija u irelativno kratkom vremenu pirovesti mogla. C. 1. Poid oviim silovotm i brojom označenem pitanju o mo-gučnosti zbliiženja te ikonačnog jezičnog 'združenja u sljedstviu ustavno-političkih prom j e na, čast mi je p rimi et iti, da bi se po svaki put u ovakovom slučaju moglo računati na snažno uspje-šenje poželjnog pakreta, ako se pod toni promjenom razumjeva ustavno-političko ivjedinijenje oibiju tuj u obzir dalazečih činbenika, n aim e Slovenaca i Hrvata. Pošto ni je u doglednom vremenu ta-kova ustavno-politioka promljena in melius vjerojabna, moči če se i bez tog možnog faktora polučiti, kod čvrste volje i neoslabljene Uiztrajnosti dantotjulbnih srdaca, ivruča težnja za nuždnilm zbliženjem te ikonačnim »draženjem oibiju naroda na polju književnosti i znanosti. 2. Druga točka pod slovoim C. sadrižaje pitanlje, kakovu ibi zadaču imado vršiti jezikoslovje kod procesa zibliženja? Zbliženje pojedinaca, a 'isto tako i mnoštva iljudi, omogučuje tumačenije nrisli jezikom, ko j eg množtvo razumije, da mu tako iz-pravno shvača i tumači smisao i sadržaj. S toga je povoda ne-obhodno nuždno, da se n as taji oko stvaranja takovog jezikoslovja, koje vodi toj važnoj svrsi i koje če u velike doči u prilog zbljiženju d vi ju srodnih narodnih skupina. Predooujem si ovo ,kao uspješno sredstvo za postignuče duševnog, a s’vremenom i politiokog jedinstva dvoju bratskih plemena. U Boču viečali siu godine 1850. mjesoca ožujka tamo sakup-ljeni hrvatski !i srbski književnici, a uz njih i 'jed a n Slovenac (Fran Miklošič) o tomu, kako da uglave neka praviila :za jezik i pravopis, držeči se načela »d a j e 'd a n narod treba j e dnu k n j i-ž e v n o s t«. Srbski i hrvatski književnici sporazumih isu se, na uhar obiju literatura, na tam sastanku u predmetu glavnih pravila, iztičuči u prvom redu neobhodnu potreibu, da se iizabere jedno narodno narječje ikao književni jezik, a da se ne gradi kakovo novo narječje. Ovim postupkom polučeno bje s’ vremenom tako itenzivno zbliženje Srba i Hrvata ju književno-jezicnom pogledu, da ih danas dieli samo prije iztaknuta raizlika pismena. Velika če prebit za 'jaigoslavensku imisao nastati, ako i Slovenci sliede naš primjer. Tilme če pražati dokaz, da vriedi i 'za nje načelo o jedinstvenoj književnosti nas Jugoslavena. 3. Sa točkom trečom slov a C. pita se, kakova da je zadača prakse? Predpostavljajuč, da se pod izrazom »prakse« mnije stvarna prevedba izitaknutog načela o /jedinstvu književnog jezika, sudim, da 'bi se stvarna prevedba iimala upriličiti sliedečim načinom: Poznavanje književnog jezika polučflo 'bi se u pr vorn reda izdavanjem 'svrsi .Sbodniih popularnih knjižica, sa ko'jim da 'se tu-mače razlike jezične i pojmov,i pojedinih rieči, zatim da se obna-roduju kratke crtice pouanog i zabavnog sadržaja u hrvatsko-srbskom jeziku sa nuždnim slovenskim tumačenjem; imala ibi se takodjer upriličiti što češča 'javna predavanja u iknjiževnom jeziku. 4. Pitanje u četvrtoj 'točki slova C. itiče se izjave mnienja o približenju slovenske pravne, gospodarske i političke terminologije hrvatslko-srtiskoj te ot> organu, iko.ji bi na to pozvan bio. Približenje Slovenaea Hrvatiima u stvari terminologije onih grana, koje označuje točka četvrta kvestionara, ne manje i ostalih, označenih u 'točki petelj, sestoj i sedimoj, moglo bi usliediti načinom, kojim su več sada pošli h r v at sko-sTo ve n sk i tehničari, bankovna mladež i u najnovije vrieme veterinari, udario temelj toj naimieni udruženjem, zatim izdavanjem zajedničkoig glasila te na-s toj an je m oko sastavka prigod n e terminologije svoje struke. Ovo je nedvojbeno na'jpodesnilji način kod ipotražbe zajedniökog riečo-slovja u p Oj edin im granatna 'znanosti. O vaj put vodi izravno do podpune enciklopedije u zajedničkoj književnosti. Pošto nišam filolog, ne mogu se tim povodom izjaviti o onim točkama kvestionara pod slovom C, koje se odnašaju na od-stranjenje tudjjih rieči u hrvatsko-sirbskom jeziku te na postepeno izlučenje onih rieči u slovenštini, koje se rieči posvema raz'likuju od hrvatskih, kao i na ostala pitanja filoložkog značaja. Prelazim tomu dosljedno na desetu točku 'kvestionara, ,ko-jom se stavlja pitanje o*b organizacijama, kolje bi z van e biilo, da provedu djelo asimilacije. U torn se je pogledu jur dosele mnogo podiglo. Uspjesi oviti tri-ju književnih organizacija, koje razvijaju svoj rad pod imenom »Matica« od decenija na uh ar slovenskog, hrvatskog, a tako i srpskog naroda, vrlo su po volj ni. Medjusobni saoibračaj ovih naobrazniih zavoda biva danomice mtimniji. Počelo se .sa izimjenjivanjem naklada, nasliedilo izd a varujem zajedniökih obnarodovanja, doskoira če se jamačno poči jošte za korak dalje iizdavanjem djela, koja tumače shodnost i oči tu prednost j edinstvene književnosti hrvat-sko-slovenske. — Nastojanje Matica nači če nedvojbeno i našto je juir odziva iu Akademijama dbiju naroda, zatim u nekim stališ-nim udnuženjiima, k a o što satn to prije napomenuo te u slovenskem i hrvatsikoim novinarstvu. Jedna od najuharnijih zadača svjestnih otačbenika obijiu naroda biti če živo pregnuče, ako probudjeinja čuvstva nužde uza-jamnosti medju najširim družtvenim slojevima Hrvata i Slove-naca, da se talko razvilje postepeno što upoznija djelatnost u predmetu medjusobnog upoznanja i sporazuiinlijenja, u stvari jezičnog izjednačenja i konačnog političkoig udiruženja. Kao što .se je iz Nonmana, Gaakomjaca, Burgnndiana, Bretonaca i Baska stvorio jedinstveni narod francuzki, iz Sicilijanaca, Lombarda, Mletčana i Piemonteza talijanski, iz Saksonaca, Bavaraca, Švaba i Prusa njemački, iz liraca, Škota i Engleza ibritski, tako valfia da se i mi složimo u jedniu snažnu narodnostnu skupinu. Upliv na spisatellje, publiciste i sastavitelje škoilskih knjiga u stvari obdržavanja načela db uzajamnosti, kojiga iztiče pitanje dvanajsto (12), mogao bi se, po mom mnienju, očitovati jedino putem odlučne volje večine inteligentnih slovenskih i hrvatsikih rodoljuba, da se sav rad spomenutih narodnih trudlbenilka kreče u označenom pravcu, smjerajučiim prarna podpunom ujedinjenju u književnosti i znanosti. Tečaji za upoznanje hr vaitslko-srbskog jezika u Sloveniji, o kojam govori točka .trinaesta (13) kvestionara, mogli bi se upri-ličiti za ferialno vrieme sveučilištaraca i hrvatsko-srbskih abitu-rienta. Pozvani po neko j nadležno j udrazi Slovenaca, pnovali bi poželjna predavanja naši mladiči m čednu nagradu za svoj trud. Sa svim navedenimi nastojao sam, da udovOljiim po imöm najboljem znanju i'uvjerenju želji, odnosno uvodno pomenutom pozivu slavnog uredničkog odbora »Vede«, da se izjavim, daikako uz mnoge druge u to ime pozvane, o prevažnom pitanju približenja slovenskog jezika srbo-hrvaštini. Domoljubno pregnuce mile naše brače Slovenaca, da se uza-jamniim radom obiju taj u obzir dolazečih slavenskih grana po-stigne Sto znažniji pollet u stvari kulturnog razvoja Slovenaca i Hrvata, vanredne je pohvale vriedno, a svaki če se svjestni Hrvat, u dobro promi/šl jenom sofostvenom narodnom interesu, objeručke latiti posla, (da se prevede plemenita namisao, kojoj je konačna svrha i ailj, nuždno ojačanje i procvat zajedničke književnosti i znanosti. Ovo ojačanje i taj procvat vodi do kuiturnog i političkog sjedinjenja dviju slavenskih grana, koje se za pravo s luž e jediurn te istim jezikom. Pravom se bo može nazvati hr vat-ska kajikavština, a tako i slovenska, n j oj toli Miza, narečjem, koje se u književnosti i znanosti bi imalo 'zamenifi i kod Slovenaca štokavštinom, kao što je zamimjeno u nas Hrvata, na uhar lirvat-ske književnosti, 'danas iu pogledu jezika i pravopisa posvema identične sa snbskom književnošču. Dr. Petar Tomič, Zagreb. »L’ union fait la force.« (Belgija.) Buduč da se ja tim problemi orni ibavim več od 1865. g., to mi ■dozvolite, da Vam o tom kažem svoje mnienje. Prije svega moram Vam se predstaviti. Ja sam o tom razpravljao s pokojnim Levstikom i sa voj im pobratimom takodjer pokojnim Jurčičem, koga sam tpredobio, da je išao u Sisak uiredji-vati »Siidslavisohe Zeitung«, gdje je onda pomagao i kot Zatoč-nika i Branika. Ja sam i u Maribor zalazio, gdje je onda uredjivao »Slovenski Narod« pokojni Tomšič. Bio sam gostom pokojnoga župnika i pisca Davorina Trstenjaka u Sv. Jur ju kod Celja. Občio sam i s pokojnim Vošnijakom i upoznao se s nezaboravnkn i uzonnim Jugoslavenom, dr. Razlagom, koji je 11 svojem kalen dara, koji mi je darovao, to isto faktično iprovodio, o čem Vi sada predlažete ankefcu. Razigovarao sam i sa župnikom Pintarom Pod Vrboj, dr. Zannikom, zagrebačkim profeorom (iz Štajerke) Magdičem i imnogiim drugima. U spisima prve slovenske učiteljske skupštine u Ljubljani 1872. g. možete nači i u tadašnjkn pedag. časopisi, ma i poli tičk im novinama, da je učiteljska skuipština ijednodušno primila kao resold ciju imoj predlog, da se u preparan dijama, '(kao i u srednjim školama u upče) ima predavati t. j. učiti ikao obli g at an predmet hrv.-srbski i ruski jezik. S oduševljenjem bilo je pozdravljeno od sviih učitelja, kada sam rekao: slovenski vam je ijezilk — srajca (košulja), hrvatsko-srbski — kaput, a .ruski — bunda (kožuh). Da soi se na ime i na taj predlog ljutiili iNjamškutairi i Njemci ne samo u Ljubljani nego i u Gradcu i Beču, možete >nači u ta-dašnjim dnevnicima. Več iz ovoga možete raizalbrati, kako saim ja mislio o književno] slogi i ku'lturnoj zaljedmiei izimedju Slovenaca i Srbo-Iirvata. Još ču dodati, dia sam iu Beöu 1869. g. na sveslavenskoj djačkoj (studentskoj) skupštini kod proslave slavonskih apostola Kirila in Metodi ja predložio, da ruslki jezik mjesto njemačkoga imia biti diplomatskim jezikom izimödju Slavena, ,jer se nema vremena, da se uči pet sl a venskih Iknjiižavniih jezika mjesto jednoga. Isto je htio Jan 'Koillar 1836. g. Rumuni, Talijani, Španjolci i Portugalci za medjuisohno dbčenje uče i uipotrebljaju francezki jezik kao diplomatski i nitko od Romana ne zahtijeva, da uči pet jezika mjesto jednoga — fraincezlkoga......... Sad ču Vam u 'kratko odgovoriti na Vaša mnogoibrojna pitanja. Vremena stare Helade prosila su, da bi se iu malim grupama kultivirali dialekti kao književni jezici. Venecija ima vehku prostost i poseban dialekt i dialektičnu lliteraturu. Isito tako imaju posebne dialekte: Lombardija, Piemont, Genova, Rim, Nap,ulj i Sicilija, pa se ipak sluiže svi naobraženi Talijani jednim književnim jezikom, nariečjem — toskanskim. Provence imaila je znatnu dialektičnu literatura, slavne Trubadur e, pa ipak upotreibljava književni jezik sjeverne Franceske {Pariza). Jalkob Grimm, najznaitniji njemački jezikoslovec, nalbrojio je 503 dialekta i podnariečja u Niemaca, od kojih 9 narečja nemaju manje razlike med ju so'bom negošto slavonska narečja od Soče pa do ušča Amura (od Italije do Japana.) I Niemci bi mogli imati prema dialektima najmanje 9 književnih jezika, pa ipak imaju samo jedan »kancelarskd« književni jezik. Ja ibih mogao upozoriti još ne samo na njemačka i taiijanska narečja i njihove veče razlike od naših, nego i na one u Španiji i Enigleskoj, pa i u m aloj Albaniji. Ali dosta je ovo, što je navedeno, da vsakomu rodoljubu in od ju Sl ov en e im a kaže, da se u narodnom interesu radi narodne ’slavenske dksistencije mora kaniti separatizma i dosadašnjega lokaluoga patriotizma, pa malo po malo učiti i upotreibljava ti za inteligenciju slovensku književni jezik srbsko-hrvatski, jer be7 toga nemaju Slovenci ni onakove budiučnosti, kaikovu imaju 4 mil ion a Vilama 11 Belgiji, a to zato ne, jer Slovenaca u Ci'slitavskoj polovici ima samo oko 1,300.000, a na okoipu, koji nisu zaokruženi, obkoljeni, paralizirani Niemcima, i koji su narodno samosviestni, ima nješto preko 1 miliona, a današnjim kulturnim i narodnim potrebama u s v i m g ra-n a m a znanosti i u m j e t n o s t i n e može udo-voljavati tako mailen for o j n e ib o g a t o g a naroda, osobito, kada ga s triju strana kulturno tiste 'Nijemci, Ta-lijani i Madžari, koji Slovencima ne dozvoil'javaju služiti se narodnim jezikom v šlkolama i mrediima! Potrebe današnje kulture i civilizacije, opetujem, mnogo su veče, nego su bile u staroj Heladi, ako bi se tko na to poziivao. Do-sada ne moremo imati n. pr. enciklop. riečnika za 10 mil. žitelja! Povrh toga Slovenci irnaju malen prostor od kakih 20 do 25.000 četvornih kilometara, — n Cis'litavs.koj, a prostor taj naj-večim dielom je gorovit i malo plodan, zato nesposofoan za veoe potrebno po Veča vanj e slovenskih Stanovnika. Statistika od 1910. g. pokazuje, .da su se Slovenci u 10 igodina pomnožili samo za 5’5 postotaka. Mi černo 'reči, da su se pomnožili za 6% — ne službeno, a to zrnačj godišnji prirast samo 6000 na 1 milion; dakle u najboljem slučaju broj Slovenaca raste godišnje oko deset ti-suča, a to čini u deset godina tek oko sto tisuča, a to je vrlo malo za posöbnu književnost i posdban narod. Soparatizam je Slovake osilalbio na veliku narodnu škodu, od kad su nastojanjem ikratlkoividniih »rodoljuba« Štura, H od/, e i Hur-bana počeli pisati u posefonom dialektu, rnjesto da se drže Čeha i češke 'literature, kao što je to ibilo oknuiglo do 1840. (do 1842.) godine! Takov separat izam, koji po principu: divide et impera za sva vremena ima slabiti Slovence, poduprli su u protunarodnom interesu hofrati: Kopitar i Miklošič, koji su se proglasili za »rodoljube silovenske«, te im slovenski separatiste kane spomenike podiči! Ako to tako bude, bit če vrlo žalostno. Navedeni hofrati sklonu,li, predoMli su lahko neuka Vuka Karadžiča samouka, koji je svršio škole, kao od prilike danas dva—'tri razreda pučke škole, toga inače talentiranoga Vuka predoibili su osobito Kopitar kao Mentor — za seljački pravopis — fonetiku po načelu: piši kako govoriš, 'što rade seljaci i niža inteligencija — piši za uho, a ne po Zilatnom pravilu za naobražene i pravu inteligenciju: piši za oko, jer što je pisano, mrtvo je i manje razumljivo od živoga govora. Fonetiku je Kopitarovu, dotično Adelungovu, podupro koti Vuka samouka Miklošič, Popovič, Daničič, a kod Hrvata hofrat V. Jagič. Poiznato je, d a j e f 'O neti ik a b e č k i h o f r a t s k i p o 1 i t i č k i :p ir a v o p is za o s il a !b 1 ;j i v a n j e s >1 a v e n s k e s odi d a .r nos t i, da ne bi bilo u tam iziaijednice iizmedju Srbo-lirvata i Slovenaca, 'i Čeha i Rusa, koji pišu etiiinologički, a ne fonetički. — Na to se riedikokada osvieču kratkovidni hrvatako-srbski rodoljubi, smatrajoči to mmlenkošču, a kod tamo ta malenkost više škodi 'tiego :po!kvaren koitačič i,li kazalo kod ure {sata). Stoga .po imojem imnienju 'patriotska je dužnoist, da Slovenci ostanu i da se čvrsto drže i u buduče etimologiičkoga 'pravopisa v interesu naše solidarnosti, jer Ikod Hrvata nije ;jo:š prodrla fonetika uza sve driliranje u iškolaima na 'protunarodno korist. Slovenci mogu pri tom iliepo i koristno djelovati na Hrvate. Sto se tiče termi nollogije, teihničkih izraza, Slovenci treba da se drže nomenklature ihrvatsko-srbske, a ne kako siu do sada u mnogim stvarima uveli čeiške i lokalne silovenslke nazive (»Slovan«). Istina, Hrvati i Srbi nisu još u svemu složni gilede telmičkih naziva, ali Slovenci mogli biraiti, što 'je bolje. Uiz to se je nadati, da če se poslie ir ata 1912. g. Srbi više 'moči baviti kulturom, pa da če i oni odbaciti 'lokalne turske, magjarske, gnčke i suvišne ruske nazive. Pošto mi nemarno do sada ustaleniih teh n iičiki.h izraza, a s 'napredkom kulture i Obče civilizacije pojavdjuju se novi pojmo vi, tc je uputno pri uvadjanju novih izraiza držati ise Slavenstva u prvom redu ovako: tražiti u narodu lurvatsko-Jsrbskoim i sloven-skom narodne rieči i izraze. Ako ih nema, onda kod Bugara i Rusa; ako ni tamo nema zgodnih, itada kod Čeha 'i Poljaka; a ako ih ni tamo nema zgodnih, tada u staroslavenskom jeziku i kod Litvina. Napoikon Ikod drevnih Grka i Rimljana, pa i u Sanskrtu treba tražiti tuimača i pomoči i onda kovati nove rieči i izraze u slovenskom duhu. Ne valja n. pr. vinotočje (weinsank) mjesto točenje vina. Stoga nije dobro, da Slovenci, ne mareči iza hrvatsko-sr.bske izraze, uvadjaju češke, a St^bi, ne mareči za ostale Jugos’lavene, uvadjaju ruske, n. pr. estestveno — jesta-stveno, jastastvenica mjesto 'prirode itd. Glede terminologije ja sam več više put a predlagao, da (bi se sastali hrvatski i srbski struičnjaci, pa da ibi ibarem u večini ustanovili zajedničtou nomenklatura; ali radi nariešenoga Iztoč-noga pitanja i antagonizma hrv. srb. nije do sada ništa učinjeno. Primjer za takovo zajedničko ustanovljenje terminologije imamo u riečniku: J ur i disch -p ol k i sc h e Terminologie: deutsch - cro- atische, serbische und slovenische Separat — Ausgabe u Beču 1S50. g., gdje su sudijelovali: Ivan Kukuljevič, dr. Dimitrija Demeter, Ivan Mažuranič, Vuk Štef. Karadžič, Vinko Pacel, Franjo Miklošič, Stjepan Pejakovič, Qj. Daniičič, dr. Božidar Petranovič i Matevž Cigale. To bi moglo slruizi'bi za primjer i putokaz. Sto se tiče učenja srbsko-hrvatskoga jezika kod Slovenaca, to je malo 'težko, a /moralo ibi se tražiti, da svaki Slovenac, koji izuči srednje Škote, nauči, da harem može bez zaprieke citati hrvatsko-srbsike knjige i novine. To je zato težko, jer se mora ograničiti na privatno učenje, pošto se nedozvoljava još, da hude u srednjim školama kod Slovenaca srbsko-hrvatski jezik obligat-nim predmetom. Rodoljubivi slovenski profesorji mogli bi u srednjim školama privatne sate držati. Dobro bi radiile slovenske novine i časopisi, da Sto više upotrebljavanju srbsko-hrvatske rieči, pa da u zagradi navode slovenske izraze, kako je 'to uzorno radio s velikom koračil neumrli L. Qaj. »Slovenski Narod« bio je prije uzoran. Uz to bi se moglo u gradovima, gdje ima čitao-nica, privatno predavati i učiti srbsiko-hrvatski. Mnogo bi mogla uraditi i Matica Slovenska u toim smislu, a itako i Mohorovo družtvo i dr. Matica Slovenska mogla bi izdava ti u srbsko-hr-vatskom jeziku knjige, koije su više namienjene inteligenciiji, do-dajuči pojedine slovenske rieči ili, da dotičnim knjigama dodaje mali riečnik vtraga sa manj e poznatim •riečima. N. pr. Hrv. Iliri su Gunduličevu »Osmanu« dodali riečnik. Ja sam več davno toga mnienja, da Ibi politioke novine mogli Slovenci pisati srbsko-hrvatski, jer je to za inteiligenciju i jer izmed ju Slovenaca i hr-vatskih kajkavaoa, za koje se pišu novine u Hrvatskoj štokavski, nije osobite razlike, pa bi se s vremenom privikl i,i naučili srbsko-hrvatski jezik. Kad su mogli kajkavci Hrvati i čakavci naučiti štokavski bogme mogu i slovanski kajkavci po primjeru Niemaca i Talijana. Glede kulture i literature ne može biti medja n. pr. Sutla ili Bregana ili Kupa, kao sto nije ni Soča. — Još bili imao primjetitii, da se Slovenci neka ne daju zavadjati od hrvatskih ii srbsikih slabiča novinara u narodnim stvarima. Slovenija i Slavonija je isto, pa nitko ne govori i ne piše u Slavoniji slavonački, a Hrvati i Srbi htjeli bi narinuti Sloven-cima, da pišu slovenački mjesto slovenski. To cine Srbi zato, jer nemaju razlike iza slovenski slavisch i slovenski slovenisch. Oni Stfbi neče da u potrepljava ju naziv Slaveni kao što Hrvati, niti Slavjani, kao što Rusi, več se drže poljskoga načiina, a Slovenci se opet drže českoga, kada pišu Slovani! Nemojte se dati zavesti od fonetičara — slovničara (buch-stabenreitera), opetujem, kaku su se dali zavesti njekoji Hrvati od Kopitara, Vuka i Jagiča. Držite se solidarno slavenske zajednice i u pravopisu, 'kako je to liepo obrazloži© u svoje vrieme češki profesor Qebauer. — (vd. Rieger: Slovnik Naučny). Želim vam sada sreču i dobar uspjeh! Rajko Šinek, Gorica. 28. marca 1913. Predno se preide v odgovor na posamezne točke, treba pred vsem postaviti osnovo, na katero se vsa vprašanja naslanjajo[ Po takem mora vsak, ki se zanima za koneeno rešitev itega problema, biti na čistem, za kaj treba smatrati jezik (lingua, Sprache) vsakega naroda. Je Ji jezik pomoček za medsebojno razumevanje odnosno za povzdigo kulture ali le pomoček za osredočenje določene politične skupine? Razvoj modernih velikih držav nam piriča, da osredočenje določene politične skupine na osinovi jednega literarnega jezika dovede vsako državo na jednostransko, strankarsko kulturno p ovadi go dotieni državi podvrženega naroda, ker ljudi, govoreči od literarnega jezika različno narečje (dialekt), zaostajajo v kulturi za istim oddelkom naroda, katerega narečje se bolj bliža literarnemu jeziku. To vidimo pri Nemcih: — v deželah, kjer prevladuje hochdeutsch — narečje, je narod bolj prebujen, ko v deželah, kjer prevladuje plattdeutsch — narečje. To žalostno izkušnjo imamo posebno v Italiji, kjer so narečja tako različna ne-le med seiboj, ampak od literarnega (toskanskega), da '»'širše« 'ljudstvo literarnega jezika niti ne razumi — posebno pa deca. Uradnik mora pri občevanju s stranko si pomoči s kakim raztolmačem. To je glavni vzrok, zakaj imamo v Italiji n eš te vilo analfabetov in zakaj je kultura le neko dobro privilegiranih. Ravno zato ne bo v Italiji obligatni pouk nikoli tako uspešno dedoval kakor v drugih državah. Iz ravno istega razloga zaostajajo vsi od kulturnih držav vsužnjeni narodi v kulturi in blagostanju. Vse drugo opazimo mi pri severnih Ge murnih, namreč pri Dancih, Norvežanih in Švedih, ki se ločijo med seboj v dva literarna jezika. Hrepenenje za zibližanjem je že rodilo d oh er sad in kulturna zveza je tako močna, da njih časniki imajo oitaitelje in sodelovalce v vseh treh dežellah; delo kakega pesnika se čita v sosednih državah; o njem se razpravlja kakor o stvari, katera se vseh «jih tiče. Qovo,rnik, glumec, pesnik oživljajo misli v svojem materinskem jeziku, v Stokholmu kakor tudi v Kopenhagu. (Glej Dr. Milan Ševič — Harald H offding: »Filozofijski pro- blem«, Zagreb 1911 str. 13, Uvod, ki dostavi: »Skandinavski nam narodi dakle živim primerom pokazuju, kako politicke g ranice ne morajo «biti smetnja na kulturno ujedinjavanje srodnih naroda, i tim nas priimjenom pozivaju, da iim nasledujemo«.) Ravno iz tega razloga mislim, da kolikor se tiče našega predmeta, moramo mi imeti prod očmi ijezik le kot pomoček medsebojnega razumevanja in razširjevamj-a (kulltuire med narodom. Pri tem ne smemo prezirati fakturna, da jezik, v katerem mi mislimo, čutimo, sanjamo, je najbolj prikladen za kulturo. 2e z drugo ortografijo ali drugimi črkami pisanega dela ne razumemo tako hitro, kakor delo pisano s črkami, na katere smo mi privajeni ali smo se izšolali. Ako vse to do'bro preudarimo, mislim dati naslednje odgovore : A. ad 1. Razmerje med Slovenci m Hrvati se mora pripustiti naravnemu razvoju. Vsakovrstno usiiljevanje rodi večkrat nasproten uspeli. Tako med drugim prevlada v srbski književnosti Hrvata Starčeviča »elkavščina« in Sriba Vuka iKaradžiča ■»ije-kavščiina« je brvatski književni jezik. (»Hrvatsko Kolo«, letnik VII. 1912 str. 379) dasiravno sta iStarčevič in Vuk le za svoje rojake misilila uvesti svoje 'narečje. Popolnoma izključiti lirvatskih besed iz slovenščine odnosno ou združiti sa Hrvaitima u jednu nacijonalno ime »Hrvati«, u jeiziku »hrvatskoime«. Ovo 'Oipravdavam 1) što bi donjekle i povijest bila za to; 2) što su iziloženi Nijemcima i Taliljanima; 3) što su mal eni po broju (1 i po milijon); 4) >što nemaju veliike literature, ni učenih izraza, termi/no-logije za ‘znanost; 5) išto bismo, dakle i Slovenci, bili jači nacijonalno i kulturno. Bila bi nam književnost jača i njezin opseg bi se protirao danas od Smohora, Bjelaka, Celovca, Djekša, Orača, Radigone, iKaniže, Pečinha, Subotice, Temešvara, Bijele crkve, Negotina, Pirota, Skoplja, BitOiLja, Prizrena, Gjakovice, Podgorice,. Cetinja i Bara, uiz more jadransko, do Trsta i Gorice. Unutar ovih granica vladao (bi jedan jezik; a zar ne bi bilo veliko područje ovo za razvitak naše književnosti? Na odgovore: Ad 1. Sadašnji odnošaj izmegju Hrvata i Slovenaca ne može, da zadovoljava. U ilstri je to samo donjekle moguče, jer ivode oboije nacijonalnu boirlbu zajedniički, kao svojiu. U Trstu je više razlike; na granici Štajerskoj takogjer; a i na granici Kranjskoj. Do danas imademo samo izlijeve bratskog osječaja; ali do ničesa pozitivna nije dovdo. »Slovenska ljudska stranka« je u poli tičkom vezu sa »hrvatskom pravaškom strankom«; a i tu ne vidi se uspjeha ni na kuiturnom ipolju, a još manije nacijonalnom. Ja mislim, da bi Slovenci morali učiti u svim srednjim ško-lama narodne pjesme srpsko-hrvatske. Sveuičillištarci pohagjati barem dva semestra hrvatsko sveučilište. Da bi hrvatska pozo-rišna društva igrala i u Sloveniji. Da bi u Ljubljani morao biti dnevnik pisan hrvatslkim jezikom. Da bi Slovenci što više u opče pohadjali hrvatske škole. Po mogučnosti več u »pučkoj školi«, »ljudskoj školi« učiti hrvaštinu (narodne pjesme). Bogoslovi slovenski jedan semester bi moraili učiti u Zagrebu; ili po dalmatinskim teologijama. U koliko ne dozvoljuju državni zakoni sa Hrvatskom, on da bi morali Slovenci sa Hrvatima Dalmacije, Istre na svim poljema naš eg života tražiti zajednicu, 'U Ooulturi, gospodarstvu, i socijalnim društvima. Sadanja stagnacija je za ništo. Prazne fraze ne zadaju plodom! K 2. »Sprachgebiet«? Što je Slovenija? Jedan i po imiililjon 'duša. Rastaviljeni na: 1. Kranjsiku oko 520.000 2. Južnu Štajersku oko 500.000 3. Ooricu 150.000 4. Trst 60.000 5. Istru 60.000 6. Korušku južnu 100.000 (Nesvijesni) 7. Ugarsikiu (jugo-zap.) 100.000 99 8. I tail i ju 60.000 99 1,450.000 Od oviih 1 '/2 milijona Slovenaca, (bez iseljenih po svijetu) nijesu probudjeni osobito u Koruškoj. A pogotovo su zapušteni grozno ono 100.000 Slovenaca u Ugarskoj u zalaškoj županiji; nad iMurom od Radgone do Sv. Qotarda i prema Kaniži, koje zovu i »Wendi«. Ovi mafu samo još slovenske molitvenike. Dosta je žallosno, da smo pustili propasti u narodnosnoim smislu ovo 100.000 Slovenaca u Ugarskoj. Treiba ih podiči kulturno i to od-mah početi. Zato su Ljubljana i Maribor pozvani! A šta da rečem od 60.000 Slovenaca na graniti goričkoj kod Čedada .i sv. Petra na Nadiži? Italija ih nasiilno potalijančuje. Od nas nikoje ni pomoči nema. Za 'bolje Talijani vele, da su ono »Rusi«, da se mož d a ne bi Slovenci ipaik sjetili svoje ib race i prišli im kulturno u pomoč, kalko što čine Talijani iz kraljevine Italije za ove Talibane na Jadranu. 1 ovim treba pomoči na kultu r n om polju, a pozvani su Trst i Gorica, da im pomaga. Sad je pitanje, može li se velika književnost razviti na samdj Kranjsikoj i Štajerskoj južnoj? iPrave slovenske »čitalačke publike bi 'bilo oko 1,300.000 duiša. Koliko .je od toga analfabeta?? Koliko je upučeno na črtanje? Jedva 1/4; dakle: Slovenska čitalačka publika bi bila oko 320.000 duša. Pa da je i 500.000, zda je to puno?? Iz svega onoga se zaključuje, da slovenačka čitalačka publika, da slovenski jezik, da njegov opseg ne može pražiti -jamstva za razvitak znanstvenoga jezika, ni za (Znanstvene učene knjige. Dokaz a contrario je, da su u torn uspjelii samo b rojem veliki narodi (Spanjdlci, Talijani, Firaincuzi, Inglezi, Njemci, Rusi). Čak ni mii 'Hrvati nemarno još n. pr. medicinskih, tehničkih znanstvenih knjiga, koij-e bi ipa/k 'naiš narod srpsko -ih r va tskog a jezika mogao razviti i našao odjeka i progje u narodu. K B. 1. Ne. Jer su gori spomenuti razlogi, !koji proti torne govore. Dapače, ja mislim, da 'bi bilo uspjelo Vrazu i »llircima«, da se poprimi jedan jezik. Ako Ihrvatski Zagorci oko Klanjca do Varaždina mogu imati književni jezik ihrvatski, onda imogu i Slovenci. Krivina je Prešerna, da do toga nije do&lo u dobroj mjeri; a i ondašnjih Slovenaca, koji nijesu shvačali veliku znamenitost jednog književnog (jezika sa Hnvatima. Da tu ima krivine i politika odlučujučiih faiktora, po ovoj: divide et iimpera, i to stoji. Ad 2. \Nije potreba, da Slovenci napuiste posve svoj jezik. On može ostati, ali ne kao književni jezik, več kao dijalekat, kako je n. pr. »kajkavski« ili '»čakavski« ili »dubrovački«. Po gotovo su miiozvučni akcenti slovenski, osoibito za poeziju, poput franco-štine. Ad 3. I to se može dozvoliti, da se u književni jezik uzme što lijepa i dolbra od slovenskoga, da se obogati književni jezik; ili ovako: Da sve no vin e i knjige budu imale i slovenskih i hr-vatskih članaka (latinicom i cirilicom), po tom za 10 godina svi bi znali i jedan d drugi jezik; te bi se poprimilo »dobro« iz oba jezika. Samo je ovo za novinstvo neizvedljivo, dok bi za knjige bilo moguče. Ad C. 1. Ne. Ne mora se čekati na političke promjene. Ono, što je za narod korisno, mora se odmah početi izvadjati, ako se uvidi, da je dobro. S tog a se mora odmah početi rad ki, bez obzira na to, isto .smo rastaivljeni u 13 področja: 1. Hrvatsiko-Slavoniju, 2. 'Daimaciju, 3. Ugarsku (Rijeku; Megjuimiurije; Srpsku Vojvodinu; Bunjevce; zap.-ugarske Hrvate i ugarske Slovence), 4. Bosnu i H e re egov i mi, 5. Istru, 6. Trst, 7. Goricu, 8. Kranjsku, 9. Štajersku, 10. Korošku — Pa: u 11. Italiji, 12. Sr'biji, 13. Crnigori. Ad C. 2. Filologija imade jedmi od najvažnijih zadača. Ona je prva pozvana, da utire put jezičnom ‘jedinstvu. Pnofesori, teorije, škode moigu najviše uičiniti. Pa ibaš, j er je genij slovenskoga jezika i hrvatskoga ijedan, bo če filologija najlakše i 'najkrače pu-teve promači ,i najprifle ku svrsi doči. Ad 3. 1 praksa je dobro sredstvo. Sto če sve, ako se prakse nema. Teorija je mrtva ibez prakse. Trdbalo bi ihrvatslki govoriti, pisati, igrati Ikomade u lirvatskom jeziku po slovenskim pozorni-cama. Svečenstvo ii učiteljstvo »bi moglo najviše pomoči praksam o vom zadatku. Ad 4. Pravniiöka terminologija slovenska postaji. No ona bi sc dala u sklad dovesti sa 'hrvatskom; nema Bog znade koje razlike; pogotovo, gdje su 'nam i 'prava juridička ista. Kazaieno, gradjansko i trgovaoko pravo je jednako po sv im ihrva'bskäm i slovenskim ze miljam a. »Gospodarska« i i»paliti'člka« terminologija pa se da lakio u sklad dovesti. Na 'koncu, da ta i ostane za pojedine krajeve raz-ličita, ne bi prejudikovalla jezičnom jedinstvu. Ad 5. ad 6. Ni kod Hrvata, ni kod Sriba ni 'kod Slovenaca nema škola visoko tehničkih, ni 'medicinskih. Imade fanmaceu-tskih škola. Nješto se ova terminologija lipak kod Srbo-Hrvata razvila. Kod osni vanja hrvafcske tehnike, i buduče medicine, moralo bi se u početku sastaviti od'bor slovenskih teh niča ra i mediemaca, (inžimira i liječnika), koji 'bi odma'h ab principio zaljedno sa hr-vatskim-smpskim kolegama uredjivali zajedničku terminologija tehničku i medicinsku. Zar nema imožda gdje u Sloveniji divnih izraza, koji ipatk Hirvatima nijesu poznati? Ad 7. Filozofska teminologija hrvatska daleko je napredovala, do/k slovenska u opče ‘i Tie postaji. Ovdje bi predvdadala hnvaština, no ipaik bi se daJa i šta slovenslkoga dotbra upotrdbiti. Na vsaki pa način se .bo morala ‘hrvatska terminologija filozofska priznati. Ad 8. Da. Svakako. Purifikovanje jezika 'je prva stvar. Svoj k s vom e! -Tugj tugjum, tebi tvoj doliči Tugje poštuj, a svojim se diči! može se za to navesti. Naš je jezik n poj edinim Jerajevima talko maskiran, da se Hrvat iz Dubrovnika ne može razumjeti sa Hrvatom iz Travnika, ili iiz Varaždina ili iz Pazina, a'ko oboje nijesu školovani. U Herceg-Bos>ni prevlagjuju turcizmi i arabizmi. U Dalmaciji i hrv. Priimorju i Istri talijanismi. U Hrvatskoj-Slavoniji germanizmi i madžarizmi. U Slovenaca germanizmi (ipa :i u slovnici). Dubirovački dijal cikat, ikojii se govori iu Duibrovniku iu (Ko-naolima, po poluotoku Ra tu ili Pelješcu, je tako sladak, fin i n)je-žan, da, kad bi se odbili talij anizmi, izgubio on ono’ svoga lije-poga »un certo ohe«, što mu daje slast. No, nije potrelba to u običnom govoru, ali se mora izgubiti u književnem jeziku. (N. pr. vidi Vojnovičevu Dubrovačku Trilogiju. Svakako je bolje, da se tugjiee gube, a da i u običnom govoru prevlagjuju domače riječi. Ako se nema baš hrvatskih; biče ih valjda u Slovenaca, Bugara, pa se uzajmje, ili kod Čeha i Rusa. I on ako imamo čeških riječi. N. pr. i»željeznica« je češka riječ, ali je »željezo« opče slavonska riječ, po tom se riječi bratskih naroda prime, kao svoje; ako im je korjen slavenski. Kad 'bi se tuigijiee odstranile iz srpskog ili hrvatskoga jezika, ne 'bi mu to nikako Škodilo, čak bi ga više ujedinilo sa drugim slavenskim jezičima, ako i u mailoj mjeri. Ad 9. Nije potreba, ako su slavenskega kor j ena. Neka os ta ju. Time se samo Obogativa jezik. N. pr. Ikod nas riječ »sposa«, die Verlobte = znači »mlada«, .»ljubezni ca«, »vjerenica«, »draga«, »zaručnica« itd. svi oni iizrazi označuju djevojčicu od doba, kod jej mladič dade riječ, da če je oženiti, dok je oženi, no ne rabe se svi u jednom kraju, več u raznim; ali su isvi izrazi poznati sa onim značenjem. N. pr. u mo m rodtiom imjestu u Janjini na poluotoku Ratu (Pelješcu) u Du'brovaičkom se veli .»moja mlada«, a u Dubrovniku :»moja vjerenica«, u Mostaru »moja draga«. Imaju jednako značenje. Hi n. pr. »postelja«, i»krevet«, »odar« znače 11 letto, d. Bett. U Dubrovniku se govori >»odar«, u Janjini »postelja«, a sve je du-brovački teritorij. Obe su riječi dobre. Itd. Slovenci ne trebaju se odreči niti jedne riječi, koja je sla-venskoga kor jena. Orni moraju ite riječi uvesti u zajednički književni jezik, pa ga time obogatiti. Samo forme, oblike bi morali promjeniti. Hoče Ji narod zadržati i usvojiti sve riječi donošene, to je neuizgredno pitanje. Ovdje moram spomeniti, (što ste valjda, jer ide u pojedinosti, ispustili) slovenski dual, »sta«, kolji Hrvafri-iSrbi danas nemaju. Ja imisiliim, da ibi se i ovaj dual dao uvesti u književni jezik u oibliku, koji ibi odgovarao jeziku. I ne sumjarn, da ibi ga Hrvati prhnili, jer je lijep i slavenski. Kad bi ga Slovenci uvadali u književni zajednički jezik, priučili ibi ga njeki; sigurno ibi se održao. Ako Iti pak ne bi, ne ibi se izgulbi'lo mnogo. Ostao bi onda dijaleiktalni oblik. Jcxš du spomeniti ovdje, da trščanski Slovenci rabe druigo lice množine u isadašnjosti tako, da umedu slovo »s«; a ovo bi moglo smetati hrvafcskom doristiu. N. pr. imaste kaj? vidiste kaj? Kaj praviste, prosim vas? Ovaj oblik prezenta (u Tirs.tu, mislim samo) jednak je ihrvatskom aoristu, n. ipr. »v i d i s >t e 1 i b r a č o e e t u onu?« »u čin is te li više it o?« itd. Ovo je slovniška pogreška, koja lijepo zvuči u tržaškoj slovenštini, ali nije pravilna. Ad 10. Sve kulturne organizacije. U prvoim redu: škola, crkva. Kad !bi svečenik držaio propovijedi po malo uvadajuči hr-vatskdm, narod bi se najlakše privikao. Učitelji u pučkim ško-lama bi morali početi učiti pomalo 'hrvatski dječidu. iNu svakako je od više važnosti, u s v i m srednjim iškolama. Tako u preparan-dijama, realkama i gimnazijama. Ono, što se danas uči u slovenskim gimnaizijaima, nije dovoljno. S r e d n j o šk o 1 a c mora znati ih r v a t s k o - s r p s k e narodne p j e s m e p o t p u n >o. Svrha je igllavna, da inteliigencija iimade jedan zajednički jezik. A mi moramo računati na sred n j o š k o ;1 s k u o m 1 a d i n u, a ne samo na visokoškolce. Daikle: realke, gimnazije, praparandije, trgovaičke iškole slovenske i (bogoslovije moraju pružati več u nižim razrediima učenje hrvatslkega jezika. U reailci i gimnaziji u trečem razredu početi! U preparandiji i brigovaokim školama u drugom razredu početi, a u slovenskim ibogoslovijaima naslavljati učenjem hrvatsikoga jezika i staroslovenskoga '(kako se uči u data, bogosilovijama i u ihrvatskim). Svečenstvo se mora, ako su učenici sv. Cirila i Metoda, pripravljati, da se služe i njiihoviim jezikom staroslovenskim, a da odbace tugju iatinštinu iz slavenskih crkava. Da smo svi Slaveni ljudi od oka, tu nam Ibar niko ne bi smetao, da uvagjama 'Staro-slovenštinu, a bacamo latiinštiniu, i da uvagjamo narodna krsna imena, a bacamo itugja (židovska, ignška, .latinska, italij. itd.) I ovdje vrijedi ona: »Tugj tugjum, tebi tvoj doliči; tugje pOštulj, a svojim se diči!« Osim crkve i škole, dolazi beletristika, književnici i pisoi slovenski, a poglavito ž u r na 1 is t i k a, no vi n st v o. Onda »p n c !k a javna predavanj a«, ikoja bi Hrvati morali držati po svim slovenskim večim mjestima u formi »pučkog sveučilišta«. I »to češče u is tom mjestu. A .to bi mogli 'Hrvati i naseljeni u slovenskim mjestima, a djeilomično i oni iz Hrvatske, pa i Slovenci, koiji znaju hrvatski. Alkcija ova morala biti 'živa i trajna, da dovede do uspjeha. Ad 11. Ako je ista moguče nametnuti, to je ortografija. Pravopis je fonetički najispravniji. 1 kod nas u Dalmaciji naprosito se uveo kroz ;škole, poprimiše ga novine i današnja generacija imade jedan pravopis: fonetički. U tom su još 'tv r dogi a vi njeki u Zagrebu. Trebalo 'bi fonetički pravopis več 'sada uvesti u slovenske sve škole. Alko to ne ide, neka ga uvede »Matica Slovenska«, družba sv. Mobora takodjer. Pa slovensko novinarstvo (časnikarstvo). Ad 12. Tešiko je odgovoriti, jer pojedini književnik ne če, da ris'kira. Morala bi se organizovati Iknjiževnička društva u Ljubljani, Gradcu, Mariboru, Trstu, Gorici, ili i»knjiiževnički odbori«, .kojirna bi bili dulžni svi literate odnosno izdavači knjiga prije štampe dati rukopise na pregled, ispravak pravopisa. Ad 13. Kursi ihrvatskoga jezička /bi ;se morali držati u ško-lama, obligat no. Privatni 'kursi se slabo pohagjaju, od oviti zadnjih slabe koristi. Ad 14. Oa se uče na pamet, na iiziust narodne pjesme, ili umjetne poput »Smrt Smailage Cangiča«. Ko bi ito naučio n. pr. »Čefcu«, taij zna ipotpuno hrvatski. Ad 15. Kvalifikacija 'za učitelje za ihrvatski jeziik bi bila do-voljna, da razglaba pjesme narodne ili umjetne (Čengič-aiga, Osman i slične), da pozna pisma: glagoljicu, ciriHou, i temelje staroslovens!koga jezika. Da pozna u kratko dubrovačku književnost, ilirski pok ret, Kačiča, najnoviju hrvatsku i srpsku književnost, da pozna duh narodnih pjesama. Citati mora: Osman Gunduličeva, Ka-čičeve pjesme. Vuikovu zbirku pjesama '(ijedan dio). Čengič-agu Mažuraniča. Žiče i »xgjiullabije« Stanka Vraza. Pjesme Kranjčeviča. (Ko ovo ne iznade, onaj ne pozna razvoj naše 'literature, pa bio on CpöHH, Hrvat ili Slovenec. AcI 16. Sve tri »Matice« treba.!e 'bi 'neprestano donašati 1/2 srpsko-hrvatskih (dio cirilicomi), a V2 slovenskih komada, da na taj način pr.isdle slovensku publiku, da se priučava jednom zajed n ičkam našem jeziku Iknjiževnom, pa se zvao, kako hoče. K o n a c: Ja mi sil im, da nije potrebno stivarati mješto trečega; kad imamo več književni (jezik. Opažam, da je stok a v š t i n a potrebala, jer 'je uzeše i Srbi i Hrvati. (Da Ji je ijekavština naj-zgodnija, 'to je drugo pitanje. Srbi su ekavci, Slovenci isto tako, i hrvatski Zagorci su ekavci »cena na celo Jeto« »ovo 'lepo belo dete«. Bkavština je jaea, puna su je usta. Ikavština je naj-rasprostranija: Bunjevci u Uigarskoj, Slavonija, Karlovac, Lika, Dalmacija, 'Bosna. (Lipo bilo dite.) Ijekavština je n Hercegovini i dubrovačkom teritoriju. (Lijepo ibijelo dijete.) Potpunoim ijekav-štinom govore samo dva grada: Dubrovnik i Mostar! No mogu biti sve troje: e-i-jekavškin. Samo, da je š tok a v š tin a i da je pismo jedno! Dr. Vekoslav Kisovec, Trst. o. aprila 1913. Vaš poziv in Vaša anketa glede z ;b 1 i ž a n j a med Slovenci in S r ib o h r v at i sta gotovo dobro došla veliki večini slovenske inteligence, ki :se zadnji čas zelo zanima za naše krvne sobrate onkraj Kolpe, posebno pa sem vizradoščen jaz ter si zato dovoli,m na Vaša vprašanja podati nekaj svojih 'čisto subjektivnih misli: Kar se tiče na splošno Slovencev in Hrvatov, vladajo med njimi in so vladali vedno prijateljski odnošaji. Bili so celo časi (ilirizem, dkupacija Bosne), ko se je navdušeno propagirala ideja politične in jezikovne združitve obeh bratskih plemen. T-udi danes obstojajo imed Slovenci in Hrvati 'kar najprisrčnejši stiki, ki se razlikujejo od preteklosti imorda po manjšem vzplamtevanju in večjo redkobesednostjo, ‘ki pa imajo veliko bolj irealno podlago in mnogo več praktičnega pomena. Današnje razmere so se v 'toliko izboljšale v prid slovensko-hrvatski izajednici, da se je z a č eilo p o d r ob n o z a j e d n i š k o delo, ki je precej decentraliizirano in dosti praktično, ker sloni na pojedinih slojih, posameznih Ikutumiih ter gospodarskih ali pa mišljensko sorodnih političniih strujah (juigosl. učiteljstvo, društva jugoslov. uradnikov denarnih zavodov, jugosl. zadružništvo, Slov. in Hrvatska Matica, društva 'Pravnik v Ljubljani in Zagrebu, Sokolstvo, hrvatska stranka iprava in S. L. S. itd.). To prijateljsko vzajemno sodelovanje Slovencev in Hrvatov v raznih strokah in na raznih pofljih je torej precej razveseljivo ter nam je porok, da se (bo dalo še mnogo uspešnega storiti za slovensko-hrvatsko za-jednico. Zato pa nas ne sme to dosedanje razmerje že zadovoljevati, ampak nas mora nasprotno vzpodbujati k še intenzivnejšemu zajedniškemu delu. Treba ije v najširših vrstah slovenskega in sribohrvatskega naroda vzbuditi in utrditi zavest in 'ponos, da tvorimo en in enoten na ir o d jugo sl o v a n s k i (ilirski), d a s i nosimo tri imena d n d a s i se delimo na tri dialekte (kaij-kavslki, čakavsiki in štokavsiki) i n d im a m o dva drug drugemu zelo poda b n a p i s mena jezi k a. Ta edinstvena narodna zavest mora prešiniti vsakega Srba, Hrvata in Slovenca! Na drugo Vaše vprašanje (A. 2.) je menda najtežje odgovoriti, ker moramo odgovoriti, ako se ihočemo držati praktične zajed-nice, z da in ne. Ko bi k okrožju slovenskega jezika spadalo tudi onih 800.000 Kajkavcev po zapadni Hrvatski, ki -meji na slovenske dežele in bi slovensko ozemlje mesto sedanjih ca 28.000 km2 zavzemalo okoli 40.000 km2 in število Slovencev mesto sedanjih 1,500.000 p izskoči lo na ca 2,300.000, tedaj bi skoro gotovo morali preje odgovoriti na to vprašanje z da, toda pri današnjem položaju prevladuje gotovo negativen odgovor. Onim slovenskim inteligentom, !ki so imeli prilike poznati razne narode, priliko prepotovati razne kraje, onim, ki so postali nekaki kozmopoliti (mislim, da so se predvsem otresli provin-cializma), je to okrožje gotovo premajhno in si žele širših mej svoje domovine, žele si, da pade umetni zid, ki loči Slovence od Srbohrvatov. Ti predvsem gotovo ihrepene po zraku in oddušiku, ti si gotovo žele v tem oziru radikalnih izprememlb. Tudi manjšinski delavci, ki se bojujejo proti močnemu narodnemu sovragu, so gotovo dostikrat v zadregi, ali 'bo to malo oikrož(je in to tako-rekoč neznatno število Slovencev moglo za vedno odbijati napade narodnega nasprotnika? Tudi ti razmišljajo, snujejo in stvarjajo vsaj v mislih slovensko-hrvatsko jezikovno zajednico. Na to kočljivo vprašanje ibi .torej odgovorili nekako naslednje: V lepem slovstvu, v p o id t o ib n e m kulturnem in gospodarskem delu je sloven s ki jezik na svojem m e- \ s t u 'kot občilo onega dela Jugoslovanskega nairoda, 'ki je stoletja in stoletja imel ikOlilkor toliko drugačno, posebno življenje in bil pod drugimi vplivi. Za znanost, s't rolko v.n o izobrazb o, večja podjetja, večjo trgovino pa 'je okrožje sloven-s k e g a j e iz i k a m n o g o p r e m a j h n o. V tem oziru bi slovenski jezik težko podpiral uspešen razvoj. Le poglejmo danes v narodnostno proibujeni dolbi naiše strokovno naobražene podjetnike, .trgovce itd.! -Profesorji govor6 nemški, pišejo ('knjige, iz-vestja) nemški, advokati nemški in laški, veletrgovci vodijo nemško ali iaško knjigovodstvo, podjetniki isto itd. Končno se pa znanstvene stvari niti ipisati niti ne prestavljati na slovenščino ne izplača, ker ne dobe in tudi ne morejo dobiti zadosti konsumentov. Zato so pa, kar je naravno, vsi inteligenti polni nemških, laških, francoskih, čeških, ruskih ter angleških knjig. Na eni .strani je to sicer lepo, ker v tem prednjačimo glede poznanja jezikov vsem drugim narodom, toda na drugi strani nam pa zelo škodi, ker s tem našim jezikovnim znanjem in štu-diranjem pridemo tako daleč, da končno niti slovenski ne znamo, vsaj pošteno ne in od .tod ono nemškutarenje in italijančenje. Francozom, Nemcem, Čehom in v manjši meri tudi Srbohrvatom tega ni treba! B. Želeti je, da se jezikovno ne dela nikakih skokov, predvsem pa nikakih nasilstev. Slovenski jezik -naj se neguje v naših narodnih pesmih, pripovedkah, isti naj se goji v ibeletriji in naj bo podlaga šolskemu pouku. Gledati pa se mora nato, da se da slovenskemu jeziku ono smer, ki vodi najgladkeje in najhitreje k ijezikovnemu zbli-žanju s srbohrvaščino. Pri stroikovnih in znanstvenih razpravah in študijah in delih pa naj se vendar napravi nekak skok, tu naj bi se kazal očito vpliv srbohrvaščine, posebno v terminologiji bi morala slovenščina popustiti, aiko že ne se naravnost umakniti. Sicer bi pa ta sikok oziroma to zbližanje in zedinjenje slovenščine s srbohrvaščino v znanstveni in strokovni terminologiji, tudi ako bi se slovenščina morala umakniti, ne značilo bogve kakšne težave. Le vzemimo praktično žMjenje! Ali se nismo morali vsi še Je v praktičnem življenju takorekoč s knjigo v roki učiti slovenskih terminov, ker nam jih nemška ali laška šola ne da!? Koliko pravnikov, tehnikov, mediemcev, filozofov, 'trg. akademikov itd., ki dokončajo svoje študije, pa je, da poznajo vsaj za silo terminologijo svoje stroke? Mislimo da so (bele vrane oni, ki bi terminologijo svoje strdke vsaj deloma 'poznali. Vsi se je morajo učiti in se je uče poznejje v praktičnem življenju. Ker nam Slovencem šola te izobrazbe, katero prinesejo drugorodci že iz šole v življenje, ne da, in se moramo še 'le pozneje učiti, tedaj 'bi pač ne dolalo nikakih potežko.č, ako se priučimo hrvatsikim tehničnim izrazom posebno tam, kjer so slovenski nesigurni in hr-vatski sprejemljivi Sicer je pa jezikovna sorodnost med slovenskim in hirvatskim jezikom tako velika, da naravnost sili po zjedinjenju in združitvi ter po enotnem književnem jeziku. C. To ijeizikovno zbliževanje, katero se mi zdi absolutno potrebno, edino praktično in iza narodovo življenje Slovencev velikanskega pomena, ker .le tem potom se tudi nam Slovencem odpira potom domače kulture pot v svet, 'bi se gotovo še pospešilo, ko bi obstajale med nami in Snboihrvati,boljše tehnične in upravne vezi. Krajša komunikacijska sredstva med posameznimi slovenskimi in srboihrvatskimi kraji, večji trgovski stiki ter združenje jugoslovanskih dežel Avstro-Ogrske v večjo, ako že ne v edino upravno celoto ibi ta proces gotovo še olajševale in podpirale, dasi je tudi ibrez tega jezikovna zajednica lahko mogoča. Zato se je pa potreba poprijeti toliko iholj dragih siredstev, katera imamo na razpolago. V prvi vrsti je treba medsebojnega spoznavanja potom predavanj, izletov, potovanj itd. V tem ozira je dolžnost naših prosvetnih, telovadnih, turističnih in dragih društev, da svoje delovanje primerno raztegnejo in razširijo. 'treba je opozoriti našo žurnalistiko, da še več posveča pozornosti dogodkom in življenju naših sobratov in da raje opušča opisovanje raznih historij, objavljenih in povzetih po nemških in laških časopisih. Dalje je potrebno, da se Slovenci kolikor toliko seznanimo tudi s srbohnvatskim jezikom bodisi že potoni kurzov, predavanj ali pa potom časopisja. Podoben ihrvatski kurz za Slovence obstoja v Trstu. Te kurze Ibi ilahko organizirala posamezna društva vsako izase ali pa ibi se vstvarilo posebno društvo, ki naj ibi organiziralo in prirejalo zimske tečaje hrvatskega jezika. Da bi pa to izajedniško delo imelo večji uspeh, bi bilo neob-hodno potrebno, da ibi jezikoslovje, oiprostite gg. jezikoslovci po poklicu, zavzelo malo Ibolj praktično, dasi morda nasilno smer. V ,tem oziru pa bo ravno ‘sedaj na obeih straneh gotovo mnogo dela. Naš siovenslki jezik se ravno sedaj najkrepkejše razvija in stoji pred pravopisnimi vojskami, 1 (bil), v '(vpis), dalje slovniškimi vprašanji (.dvojina) ter tvorbo novih besedi in izrazov, katere prinaša potreba časa. Na drugi strani pa bo približno 2 milijona turških Slovanov (Srbov), ki pripadejo Srbiji in Črnigori, in iki so živeli od ostalih Srbov precej različno socialno življenje, imelo gotovo nekaj vpliva tudi na isrtioihrvatski književni jezik, ne glede na to, da napredek časa že sam prinaša v jezik gotovih izprememb. Zato je pa v interesu jezikovne zajednice, da se vsem izpre-membam obeh književnih jezikov da skupna smer, katero naj ti dajala in vodila Jugoslavenska Akademija v Zagrebu s sodelovanjem beograjske Akademije in ljubljanske Matice Slovenske. Jugoslavenska Akademija v Zagrebu naj bi bila najvišja jezikovna instanca, ona naj bi določevala, v koliko se imajo odstraniti tujke iz obeih jezikov (srbohrvatski in slovenski), ona naj bi edina odobravala tvoritev novih izrazov in ona naj ibi določala s pomočjo Srbske Akademije in Matice Slovenske sribohrvatski in slovenski književni jeziik ter njuna pravopisa. V tem oziru bi pa morala pomagati ,tudi posamezna društva, posebno kar se tiče strokovnega izrazoslovja. Ta društva naj »bi samostojno delovala in končno svoje delo poslala Jugoslovanski Akademiji v Zagre'bu v odohrenje Odnosno korekturo. Kar se tiče slovenske itenminologije posameznih 'strok, je že danes opažati, da posamezna strokovna društva streme za tem, da se ista kolikor mogoče približa, akože ne zedini s srbohrvatsko is tos t roko v no te rm in ologi j o. V tem oziiru morda najbolj .praktično nastopajo slovenski in hrvatski inženerji, ki bi morali biti tudi drugim, posebno pravnikom in filozofom za vzgled. 'Kar se tiče slovenske pravniške terminologije, je ista izmed vseh še najbolj razvita. Toda tudi tukaj se čuti potreba po večji enotnosti in večjim zbiližanijem s srbohrvatsko. Povod 'temu stremljenju je dala posebno Šmiirilčeva hrvatska ofieijelna brojezična terminologija, v (kateri se žaliibog ni oziralo na slovenščino. Tudi leta 1849 je 'bil podoben ipoizkus na Dunaju. Ranjki dr. Polčič se je n. pr. tudi mnogo prizadeval v 'tein oziru. Želeti 'bi 'billo, da bi se hrvatsko društvo .»Pravnik« v Zaigrebu skupno z »(Pravnikoma« v Ljubljani in event, v Belgradu poprijelo tega dela in določilo enotnejšo pravniško terminologijo iin isto potem tudi izpopolnilo 'še iz gospodarsko in politično. Isto ibi veljalo tudi za .medicinsko in filozofsko terminollogijo, katero naj bi izdajali po vzoru društva inženerjev v Ljubljani in Zagrebu, slov. in ihrva'tski profesorji odnosno 'zdravniki. Pri tem bi pa seveda moralo veljati načelo, da se skupni izrazi ohranjajo in ustanavljajo, za slučaj pa, da gotov predmet nima skupnega izraza, po mogočnosti daja prednost onemu izrazu, !ki bi bil najbolj prikladen, najbolj jasen in najbolj melo-dijozen in (kratek. Ako bi hoteli igovoriiti nekako matematično, tedaj bi v tem zajedniškem jezikovinem delovanju z ozirom na številno silo Slovencev (1 ’5 'milj.) prati Srbohnvafcom (8’5 milj.) imorala stati jezikovna popustljivost Slovencev proti popustljivosti Srbohrvatov približno kakor 5:1. Tega principa razmerja nekako ,naj ibi se držala tudi Zagrebška Akademija kot vrhovna jezikovna instanca za Slovence, Hrvate in Srbe. V tem oziru bi bilo gotovo največ odvisno od delovanja stališča pisateljev in publicistov, ker je njihovo delovanje ravno največjega praktičnega pomena. Ker pa je iravno njihovo delovanje tolikega praktičnega pomena, bilo bi potreba jezikovno smer tako na slovenski kot na srbohrvatski strani čimprej normirati potom reformiranega pravopisa, iki naj bi bil kolikor mogoče enak za Slovence in Hrvate. Toliko na ikratko na nelkatera vprašanja Vaše ankete. Pri vsem tem smotrenem delovanju bi se imoralo ozirati predvsem na praktično stran. Le vzemimo ipar slučajev. N. pr. slovensko-hrvatsko jezikovno vprašanje v Trstu in Istri na sodniji, pri političnih, pomorskih in drugih oblastih. Tu se opaža ravno ona rak-rana, oni ne-dostatek slovensko-iirvatske jezikovne zajednice, koja rana na našo šikodo podpira italijanski in celo nemški jezik, ki se na našo škodo uveljavljata. Neenotnost tehničnih izrazov, ki si stoje dostikrat celo v nasprotju, sili dostikrat v strokovnem pogovoru celo izobražene Slovence in Hrvate in to celo v Trstu in Istri, kjer vedno skupaj žive, da se poslužujejo italijanščine ali nemščine, d očim dostikrat v navadnem iztraiževanju tega ne trebajo. Hujše se godi v item oziru širšim masam, ki nimajo tolikega ■obzorja iin «ki se v medsebojnem občevanju še raje poslužujejo tujega jezika, ako hočejo nazmačiti točneje posamezne predmete .in posle. Zato bi (bilo treba posebno tem šiirokim masam posvetiti več pozornosti in tu pričeti s praktičnim (ne toliko znanstvenim) za-jedniškim delom. Za te manj jezikovno in slovstveno izobražene sloje bi bilo treba posebnega društva, neJkake praktične jezikovne akademije, katera bi se bavila s podrobnim jezikoslovnim in terminološkim delom. Vzemimo par slučajev. Tu imamo krojača. Mislim, da ga skoro ni krojača na Slovenskem, .ki bi limel za vse posameznosti gotove izraze. Nekaj jih bo imel slovenskih, drugi bodo pa nemški in v Primorju laški. Približno isto bo tudi med Hrvati v Banovini in Dalmaciji. Ako greš k inštalaterju, naletiš še na hujše, pri mehaniku je isto, pri trgovcu enako, v 'tovarnici še hujše, v gostilni slabo, v kavarni istotako. Z eno besedo kamor greš, od samostojnega obrtnika 'do priprostega zidarja, ribiča itd., povsod opažaš pomanjkanje, nedostatek in neenotnost v izražanju posameznih predmetov in poslov. Treba pa je .pomisliti, da r-avno ti obrtniki, rokodelci in delavci tvorijo velik del naroda ;in da ima njihovo strokovno izrazoslovje, kakoršnokoli je že, veliko vpliva na strokovna glasila in stanovske razprave in končno v gotovi meri tudi na književni jeziik. Zato bi 'bilo potreba tu podrobnega dela, katero naj bi izvrševala posebna praktična organizacija, ki naj bi bila v vednih stikih z vsemi temi sloji in s pripadniki obeh jezikov (slovenskega in srbohrvatskega). V tem oziru bi bilo morda najbolj pripravno mesto Trst, kjer se križajo Primorci, [Kranjci, Korošci, Štajerci s Hrvati, Dalmatinci, Bošnjaki itd. torej z eno besedo Slovenci in Srbohrvati iz vseh pokrajin. Društvo bi 'torej toliko lažje poslovalo, iker bi bilo ilahko vedno v osebnih stikih z vsemi gorinavedenimi, ne glede na jezikovne razmere Primorske, ugodne (komunikacijske lege ter na trgovski in socialnogospodarski značaj mesta, ki ponuja tako-rekoč priliko k praktičnemu delovanju. Ta praktična akademija 'bi imela predvsem izdajati praktične priročne drobne strokovne terminologije in sicer iposamezno: za čevljarje, mizarje, gostilničarje, zidarske mojstre, ribiče, jestvinčarje, peke, .mesarje, brivce itd. To naj bi bili praktični mali slovarčiki, če mogoče s primernimi nazornimi slikami ali pa vsaij skicami, ki bi se naj, ako le mogoče razdajali im pošiljali zastonj. Taki besednjački, ako ne morda kar navadni letaki, bi imeli gotovo uspeh in marsikatera tujka, posebno nemška in laška, bi počasi izginila i'Z besednega izaiklada 'naših obrtnikov, rokodelcev, delavcev in drugih. Da ne pridem na preobširno polje, si dovolim nekatere misli in nazore na kratko označiti v naslednjih točkah, katere se mi zde •nekako programatične: 1. 1. Medsebojna predavanja o Slovencih in Srbohrvatih. 2. Prirejanje zimskih 'tečajev za hrvatsiki jezik. 3. Obligatoriani pouk srbohrvaščine na vseh 'srednljih, meščanskih in 'trgovskih išolah po Slovenskem. II. 1. Skupna 'že obstoječa sitrokovna glasila Slovencev in Srb oh,r vatov 'naj se podpira, (slov. in hrvats'ki pedagogi, zdravniki, bančni uradniki.) 2. Po vzgledu že obstoječih skupnih slovensiko-hrvatskih strokovnih glasil naj se zedinijo tudi ostala, danes še ločena glasila ter se strnejo v eno samo revijo oz. list. 3. Tudi pri nestrokovnem časopisju, posebno pri bel e tri stičnih, ilustriranih in humorističnih listih naj 'bi se skušalo doseči večjih medsebojnih stikov, ako se že ne da doseči spojitve. 4. Pri Slovencih in Hrvatih maj se uvaja počasi poznavanje cirilice 'potom manjših člankov, ali kot slavnostno pismo na vabilih etc. (kakor Čehi gotico!); Pri Srbih pa naj se uvaja latinica. Vsak Srbohrvat in Slovenec mora poznati obe pismi: latinico in cirilico (kakor Nemci gotico in 'latinico). III. 1. Reforma pravopisa za Slovence in Hrvate pod avtoriteto Jugoslavenske Akademije v Zagrebu. 2. Izdavanje skupnih in enotnih srbohrvateko-slovenslkih strokovnih tenminologij potom sodelovanja posameznih strokovnih korporacij in pod avtoriteto Jugoslavenske Akademije v Zagrebu. 3.'Ustanovitev praktične jezikovne akademije za podrobno zajedničko jezikovno delo in enotno jezikovno propagando. IV. 1. Določitev skupnega imena (Jugoslovani, Ilirci, Sloveni, Slavinci, itd.) kot enotno označenje za narodno, jezikovno in kulturno skupino: Slovencev-Hrvatov-Srbov. To enotno označenje Srbohrvatov-Slovencev je z oizirom na tujino in tuje narode neolbhodno potrebno! Kdor je bil v svetu, kdor pozna vsaj Nemce, Francoze, Italijane, že ve, kaj pomeni tako enotno označenje nas Jugoslovanov, katere nas tujci v narodnem kalkor tudi v jezikovnem oziru poznajo 'le kot 'Kranjce, Hrvate, Slovence, Dalmatince, Črnogorce, Srbe itd. 2. Obširen zemljevid jugoslovanskih dežel 'posebno z ozirom na narodnostne razmere in iz natančno določenimi (krajevnimi imeni. (Ne >n. pr. Split, Splijet, Splet, Spljit, Spalato ali pa Pulj, Pula, Pul, Poia itd.). V. 1. Podpiranje in širjenje medsebojnih kongresov, izletov ekskurzij, trgovskih stikov itd. 2. Širjenje jugoslovanskega časopisja in odstranitev nemških in laških časopisov. 3. Mesto nemške, laške, madjarske vzgoje, slovansko in pa francosko vzgojo. 4. Družabno kolikor mogoče bojkotirati nemško, madjarsko in laško govorico. 5. Podpirati povsod kulturni pokret hrvatsko-slovenske za-jednice. Tako bi bilo moje nazirainge glede kulturne in jezikovne vzajemnosti med Srbohrvati in Slovenci. Ako bi vsak Slovenec in vsak Srbohrvait bil mož na svojem mestu, tedaj gotovo ne bi bilo težko kar najprej to zajednico udejstviti. Z a j e d n i c a .pa nam je posebno nam Slovencem n e o b h o d in o potrebna, kar sicer se nam je b a it i, ne več, da se »potopimo« v jugoslovanstvu, ali celo v »srbstvu«, ampak da se potopimo v nemškem morju v svojo šlkodo in v škodo vsega Slovanstva! Dr. Fran Heric, Vinohrady. Meni je firma popolnoma postranska sit var v novem kulturnem giban'ju, naj se že imenuje noivoilirizem ali kako drugače. Dejstvo je, da se sorodne in jednake reči sčasoma stapljajo v organično celoto. Istotako ib ode s slovanskimi narodi. Slovanska plemena so določena po prirodnih in 'diruižabniih zakonih, da se zlijejo nekoč v jeden narod. Toda takšen proces bode dolgotrajen, se bode vršil polagoma in od stopnje do stopnje. Da so slovanska plemena ali slovanski narodi pravzaprav jeden narod, čutijo boflje najšinji Ikirogi nego inteligenca. Meni so dovolj inteligentni ičeški trgovci in obrtniki kakor tudi slovensiki kmetje v moji domovini inponirali is tem, da so se naravnost ičudili, čemu tako imenovana inteligenca in narodni voditelji ine delujejo na to, da bi imeli vsi Slovani 'jeden skupni slovstveni ijezik, s čemur bi ložje vse stalo, kakor učenjake, ki bi pisali svoje knjige za milijone vedoželjnih ljudi kakor tudi trgovce, obrtnike in delavce, ki 'bi si lahko našli po celem slovanskem svetu ložje kruha in eksistence, kakor sedaj, ko umetno zdraane in anahronistične jezikovne zapreke 'branijo vsakemu napredku v slovanstvu. Le poglejmo ina Nemško. Kako so velike razlike med posameznimi nemškimi narečji med seboj in med slovstvenim jezikom! Nemci imajo dovršene slovnice posameznih nemških narečij (Mundarten) kakor tudi slovarje pišejo v narečju, vendar pa 'je slovstveni nemški jezik skupen vsem in tvori kulturno vez med posameznimi nemškimi plemeni. Tirolec, Bavarec itd. govori svoje narečje ohrani svoja plemenska svojsitva, torej svoj kulturni tip, čeravno raibi skupen slovstveni jezik. Skupen 'slovstveni jezik nikdar ne more izpodriniti sorodnega narečja. Ali izpodriva slovenski slovstveni jezik ribniško ali pohorsko naročje? Smešno je trditi, da bi Slovenci prenehali eksistirati kot 'slovensko pleme, če bi ma-gar-i sprejeli ruski jezik za svoj slovstveni jezik. Hrvaščina hi še tem manje mogla uničiti Slovence. Če pa pride do tega, da hi se jezikovno združili Sribohrvatje in Slovenci, se zgodi to gotovo potom kompromisa. Najpreje je seveda potrebna voikabularna izenačba v materialnem oziru, v formalnem oziru pa bi še si ohranili jeziki svoja oblikovna svojstva, dokler se končno tudi ta ne zenačijo. Če se kulturno združimo Slovenci s Srbohrvati» pridobimo Slovenci in Srbohrvati imnogo; kajti potem bode večja izmenjava ljudi na slovensko-hrvatsko-srbskem teritoriju; s temi ljudmi se oplodi miselni razvoj ljudstva, 'ki bode poleni usposobljeno večjih 'kulturnih zadač. Mal narod je obsojen k smrti, kakor rodbina, čije člani se med seboj množijo in ženijo. Ali ne opažate med Slovenci in tudi med Hrvati nacionalne degeneracije? Ali ni renagaltstvo degeneracija?! Izkratka, če se mi sami imenujemo Slovane in nas tudi drugi narodi itako imenujejo, moramo priti enkrat Ik temu prepričanju, da je skupni slovstveni jezik za vse Slovane ne obhodno potreben; kajti 'šele potem bomo v resnici Slovani, če bomo imeli skupen jezik, da se 'bomo .raizumeli. iPri tem pa noben narod ne izgubi svojega narečja nilti svojega kulturnega tipa, svoje individualnosti in svojih svojstev. Ruski jezik je določen za slovanski .skupni slovstveni jezik, katerega bodo govorila neruska slovanska plemena po svoje, kakor govore Nemci svoj -slovstveni jezik vsak s primesi svojega narečja. Ker pa se ta proces bode vršil polagoma, od stopinje do stopinje, se najpreje jezikovno 'združijo Slovenci in Srbi ter Hrvatje. Slovenci in Hrvatje bodo -tudi sprejeli cirilico ter 'jo rabili poleg latinice, kajti cirilica je slovanska, kakor ije latinica romanska in fraktura nemška. Potem pridejo na vrsto Čehi in Slovaki it er 'Poljaki, ki se istotako jezikovno združijo. Rusi ni in Belorusi polagoma uvidijo svojo škodo v separatizmu ter se 'Spet oklenejo velikoruščine. Končno pa se združijo vsi Slovani kulturno na podlagi skupnega slovstvenega jezika. Potrebno bi bilo, da bi se izdal slovar ivseh slovanskih »jezikov, nekaki primerjalni. Tak slovar bi lahko rabili vsi Slovani in ob jednem ‘b'i spoznavali, da so si jeziki posameznih slovanskih narodov tako podobni, da je bolje, da preidejo v jeden jezik, kar bi bilo ne korist ne ‘le Slovanom, ampak vsemu človeštvu, njegovi kulturi in napredku. Slovenci smo imeli jasne glave, ki so daleč naprej videli, a sodobni rojaki je niso mogli pojmiti. Opozaniam samo na Korošce, Japelja, Jarnika in Majerja. Seveda 'ozkosrčni Kranjci z Prešernom na čelu so zmagali v našo škodo. Naš slovenski slovstveni jezik je vendar nek kranjski dialekt, kateri ni mogel zabranitti rapiduega propadanja slovenskega življa na Koroškem in tudi drugod. Kar se tiče mene, jaz že raje sprejmem takšen dialekt za slovstveni jezik, ki bode obsegal čim največje krilo, ker s tega imam profit jaz in vsi; če pa se kapriciram na to, da bodi slovstveni jezik narečje moje rojstne vasi, in to sprejme le nekoliko stotisoč Ijiidiij, sem s tem pokazal, da sem grd egoisit in velik škodljivec 'človeške kulture in napredka. Naloga vseh kulturnih delavcev 'bodi, delati za kulturno jed-noto na podlagi skupnega slovstvenega jezika za vse Slovane. Oprostite, če sem 'mogoče tu pa tam daleč zašel, storil sem to radi tega, ker v.ildim, da še itudi drugi 'tako mislijo, 'čutijo in itudi delajo kalkor jaz, Ikar mi je v 'tolažbo. M. Pleteršnik, Ljubljana. Ako se govori o »zbliževanju« in »končni 'združitvi« slovenskega in hrvatskosnbskega jezika, je to pač tako razumeti, da bi morala oba jezika polagoma drug iz drugega sprejemati oblike in besede, dokler ne 'hi se združile v en jezik. Morala bi se torej izp remi n jati in posledica bi bila, da bi neko dobo oba jezika ne imela sitalne oblike. Velike težave bi tudi 'bile gleide določevanja, kaj bi se naj vsakokrat izipremirijalo v vsakaterem jeziku in kdo bi naj imel pri vsem 'tem odločilno Ibesedo. Recimo, da bi kak odbor to v roke vzel: ali bi imel tolilko veljave, da bi se vsi pisatelji po njegovih določilih ravnali? In če ne bi, kakšna zmešnjava bi nastala v pisavi! Pred vsem pa nam je pomisliti, ali bi smel pričakovati, da 'bi Hrvati in Srbi hoteli na ta način svoj jezik izpreminjati. Jaz menim, da nam Slovencem na ljubav ne bi hoteli izpreminljati svojega jezika ne na ta, rie na drug način, po zadnjih dogodkih na slovanskem jugu že celo ne. Zato mislim, da sploh ni govoriti o zbliževanju in končni združitvi obeh jezilkov. Druga pot bi bila progresivno 'približevanje slovenščine hrvatskosrbskemu jeziku. Tako približevanje bi pa imelo iste neugodne posledice, ki so že za zbliževanje obeh jezikov omenjene: nestalnost jezikovnih oblik in gotovo tudi zmešnjavo v pisavi skozi neko dobo. Sploh si (je težko misliti, kakšna bi bila ta doba nestalne mešanice v pisavi, ki bi jo rabili naši pisatelji, izpreminjaje slovenščino, dokler se ne bi prelevila v sr.bohrvatski jezik. Gotovo bi bila na škodo duševnemu razvoju našega naroda. Če bi pa bil končni simoter 'temu približevanju izprememba našega književnega jezika v hrvatskosribski jezik, ‘bi bilo vendar pametneje precej se odločiti, da sprejmemo ta jezik, kakrišen je, in začnemo s pripravami v ta namen, ne da ibi 'še neko dobo iz-preminjali in mrcvarili slovenščino. Na približevanje slo- venskega jezika hrvatsko-srbskemu torej po mojem mnenju tudi ni misliti. Ali smerno sploh misliti na ito, da bi kedaj svojo slovenščino popolnoma opustili? Svojega jezika sploh noben narod rad ne opusti, najmanj majhen narod, ki si je moral stoletja prizadevati in se boriti, da si ga je ohranil, razvil in ollkal. Morali bi se pokazati izelo tehtni razlogi, >da bi sploh misliti začel na kaj takega. Oglašajo se pa pri nas 'pomisleki, »ali je okrožje 'slovenskega jezika dovolj veliko, da bi se mogle vse panoge književnosti, posebno znanosti uspešno razvijati«. O tem je pač dvom upravičen. Kulturne potrebe majhnega naroda so skoro tolike kakor velikega naroda. Kulturna sredstva ,pa so v obče odvisna od velikosti naroda, od njegovih gmotnih, političnih in socialnih razmer. Naš narod pa je majhen, ubog, naše politične in socialne razmere tudi niso take, da 'bi izdatno pospeševale našo narodno kulturo, kakor jo pospešujejo razmere pri drugih srečnejših, če tudi ne posebno velikih narodih. Vkljub temu pa je naš narod že pokazal, da mu je mogoče do neke meje zadostiti kulturnim potrebam. 'Razvoj naše 'leposlovne književnosti na ,pr. je tak, da smemo upati, da 'bodo na tem polju naše moči zadostovale. V drugih zlasti znanstvenih strokah pa ne zadostujejo in težko da bi mogle kedaj povsem zadostovati. Zato je upravičena ideja ustvariti z našimi jugoslovanskimi brati in sosedi neko razmerje, ki bi utegnilo od-■pomoči naši nedostatnosti. 'Po mojem mnenju ne bi bilo mogoče in tudi ni treba ipovsem opustiti slovenščino kot književni jezik. Mogoče pa bi bilo doseči sčascm ,da 'bi vse razumništvo naše se učilo hrvatslkosrbskega jezika, tako da bi v začetku na prvi stopnji vsak izobraženec razumel govorjeno in pisano besedo hrvatsko-srbsko. pozneje na drugi stopnji pa zmožen bil tega jezika v govoru in pisavi. Bodočnosti naj ibi se pa prepustilo določiti, ali se naj naše zgolj znanstvene in druge strokovne knjige pišejo v hrvatsko-srbskem in slovenskem jeziku ali samo v hrvatsko srbskem. Slovenski in 'hrvatsko-snbsiki jezik naj se razvijata po svoje. Če se bosta o svojem razvijanju zbliževala v takih rečeh, da ne bo itreba bistvenega izpreminjanja jezika, to je, da bo približevanje ob enem naravno razvijanje jezika, bo to na obe strani le koristno. Če se bo na pr. pri terminologijah, zlasti pri noviih izrazih, ki jih bo treba ob napredku posameznih strok vedno uvajati, gledalo na to, da bodo kolikor mogoče na obeh straneh enaki; če bodo slovenski pisatelji namesto takih besed, ki :se povsem razlikujejo od hr-vatsko-srbskih [sitega pomena, rabili druge dobre, hrvatsko-srb-skim bolj podobne ali celo enake, — toda menim teh bi ne bilo posebno veliko — če bodo ihrvatski iin srbski pisatelji začeli turške, arabske, .madjarske besede v svojem 'jeziku nadomeščati z domačimi, ibo vse to le pospeševalo in lajšalo vzajemno razumevanje jezikov. Učiti se nam oe torej hrvatsko-srbskega jezika. Umeje 'se pa samo ob sebi, da bi se to učenje ne smelo prepustiti samo privatni marljivosti, ampak uvesti bi se moralo v srednje išole. Poučuje sc sicer že zdaj, toda sedanji pouk ne zadostuje izaiželjenemu smotru niti po obširnosti in intenzivnosti, niti po metodi. Treba bi bilo po tem pouku toliko doseči, da bi ibili absolventi srednjih šol zmožni hrvatsko-srbsikega jezika v govoru in pisavi. Kako bi se naj to doseglo, o tem razmišljati in, kar bi bilo treba, ukrepati ter izvrševati, to bi bila — ne tajim — v sedanji okoliščinah težavna naloga profesorjev in poslancev naših. Dr. Henrik Tuma, Gorica. 1. aprila 1913. Motto: Ne gre zato, da bi ustvarjali nove jezike ali da bi en jezik absorbiral druge, ampak dati pri Slovanih jezikovnemu razvoju tak pravec, kateri odgovarja modernemu slovanskemu gibanju in težnjam človeške kulture. Dr. Fr. Heric. Na vabilo, naj odgovorim na vprašanje glede izbližanja Slovencev m Hrvatov, sem nekoliko v zadregi. Kajti na posamezne točke, kakor so razvrščene s črkami in številkami, brez komentarja ni mogoče odgovarjati. Radi tega gre moj odgovor na enotni .problem jugoslovanskega političnega in kulturnega jedinstva. Ako hočemo na ta problem dajati odgovora, moramo biti edini glede temeljnih pojmov, vprašanj: Kaj je narodnost in narod; ali •tvorijo Slovenci, Hrvatje, Srbi in Blgari eno ali več narodnosti in narodov; ali in kako je mogoče asimilirati eno narodnost k drugi ali po drugi; ali in kako se je tak proces vršil v zgodovini; ali je mogoče umetno ali prisilno konstatirati narod?*) *) G. pisatelj piše povsod dosledno .Blgari“ mesto navadne slovenske oblike Bolgari in napačne Bulgari. (Op. ur.) Za stavljeni problem treba torej iskati predlogov v sociologiji, zgodovini in filologiji. Žal da moramo priznati, da je skupna zgodovina Jugoslovanov malo obdelana, da zgodovina posameznih narodnosti nima (pravega stika in da je najstarejša zgodovina temna in sporna. Zgodovina Jugoslovanov, posebno 'pa Slovencev in avstrijskih Slovanov piše se po metodi in nazorih nemških učenjakov, po nemških virih. Ruski, grški, blgarski, srbski in arabski viri se malo ali nič ne uporabljajo. Celo geografično je balkanski 'poluotok še precej nepoznana veličina, dasi je geografija za moderno vedo predpogoj zgodovini. Ravnotalko je etnografija površno, antropologija donavskih in balkanskih pradedov prav malo obdelana. Brez teh predpolag pa ni mogoče delati stalnih sklepov. Ker nimam pred seboj dognanih znanstvenih podatkov, mi je odgovoriti na stavljeni problem le toliko, kolikor sem z vso vnemo iskal in nabral virov ter si kolikor toliko enotno ustvaril «am svoje .podmene in svoje mnenje. Iz s o c i o 1 o g i j e imam za dognano, da se je človeška družba stvorila kakor vsak organizem iz-nad — in podrejevanja ene prvine nad drogo. Rodbina im pleme sta rezultat zemlje in podnebja. Tvoritev plemena sega torej v prirodoznans'tvo. Le revolucionarne premembe na zemlji in v podnebju mogle so spraviti tudi plemena do iz — in preseljevanja, le iz >tacega velikega vzroka mogel (je pričeti boj za obstanek plemen med seboj, z rezultatom podrejenja -oremaganega plemena, večanja blagostanja in moči zmagujočega plemena. Z nad — in podrejanjem plemen pridemo z 1 judskopsihologičnega stališča tudi do tvoritve jezikov. Jezik je torej oni pojav, s katerim se šele človek loči od prirodopisja živalstva in ipričenja zgodovina človeka. Dokler se plamena niso križala ;n menjala kri in kost, dokler se niso križale neartikulirane govori -e plemen, ni moglo biti organizma družibe. Zemlja in podnebje sta ojačila eno pleme bolj nego drugo, diferencirala eno 'pleme od druzega, iz te diferenciacije moralo se je razviti stremljenje po moči in Vladi kot prvi in zadnji vzrok vse človeške organizacije. V ponavljanju nad — in podrejanja diferenciranih plemen pridemo do tvoritve prve državne oblike, ko se zmagujoče pleme zaveda svoje moči nad ozemljem, katero je zasedlo in nad iplemenom, katerega si je z orožjem podvrglo. Boj po sebi 'Zahteva enotne volje in vodstva, zato je boj plemena s plemenom ustvaril vojevodstvo in zmago državne oblasti, združene v vojevodstvu. Tako so nastale države starega, tako evropejske srednjega ve)ka. Bojevitejše pleme podvrglo je manj bojevito ali oboroženo poljedelsko pleme, ter je vladalo v starem veku iz taborišč in mest, v srednjem veku z razdelitvijo zemlje med svoje bojevnike ipo gradovih t. j. fevdalizem, plemstvo in tlačanstvo. Tudi zgodovina Slovenov*) kaže nam enake pojave in rezultate. Kjer je oboroženo pleme pod vojskinim vodstvom premagalo šibkejše ali mirnejše poljedelsko pleme ter si osvojilo njega 'Zemljo, tam je nastala država. Kjer tega pojava ni bilo, tudi ni prišlo do države. Talko smo Slovenci, Slovalki in Rusini ostali brez države. Radi tega nismo 'zgodovinski narodi. Tako se je ustanovila hrvatska, snbska in 'blgarska država; Hrvatje, Srbi in Blgari so zgodovinski narod. Balkanski poluotok in ozemlje, ki je danes imenovano Avstrija, moralo je že v pravekiih biti naseljeno po Slovenili mirne nravi ipastirjev, poljedelcev. Radi tega je bilo donavsko in balkansko ozemlje torišče bojnih germanskih in ,uralo-altajskih plemen, ki so od severovzhoda in zahoda, izselivši se iz zledenelih ali opustošenih ozemlj, rinili proti jugu v obljudene in obdelane ravnine. Vse germanske primitivne države, ki se zgodovinsko dajo konstatirati, kakor tudi uralo-altajske, nastale so tako, da je vojna četa podjarmila poljedelsko naseljene in nad njimi zagospodovala. German in Uraloaltajec je nosil orožje, pastir in poljedelec Sloven jih je krmil. Tako so živeli Ootje in Huni na slovenskem širnem telesu vzhodne in srednje Evrope. Odločilnega pomena je bila za razvoj Slovenov stvoritev velike države hunske. Preko južno-ruskih ravnin napadli so Uralo-Altajci že pred njimi naseljene soiplemenike in gotske države, združili njilh vojne čete v veliko Atilov o armado tor jo gnali do šalouskih ravnin. Ko se je ta armada razsula, se je iz razbitih delov ustanovila cela vrsta novih držav. Ekonomično dno, na katerem so živela in rasla gospodujoča plemena, pa so bili še vedno slovenski poljedelci in pastirji sedanje Ruske, Avstrije in na Balkanu. V Atilovi vojski so se iz podjarmljenih plemen začele sestavljati vojne čete, podjarmljena so se učili nositi bojno orožje. Besedni zaklad mad-jarščine kaže 'to. Smatram iMiadjare za .potomce Atilovih Hunov, istega 'plemena ka'kor Obre im Blgare, Kumane in Jasige, Rečenege in Kazare. Saj so Obri, Kumani, Jasigi in Pečenegi kot sorodna plemena zalonila docela med Madjari. V Madjariih je vodja v boju parančok t. j. velitelj-poročitelj, :boj je ičata to je četa, to je oblika, kakor so se bojevali Sloveni — pešci, različno od Madjarov konje- *) Rabim izraz Sloveni za vsa prvotna slovanska plemena. nikov v raztresenem boju. Tako je vojevoda — vajda zašel v vse jezike narodov, ki danes gospodujejo nad donavskimi in balkanskimi Slovani. Iz samih teh imen smemo slklepaiti, da je bila ogromna večina prvotnega naseljenja slovanski poljedelec in pastir, ki je v teku bojev in ustanavljanja germanskih in uralo-altajskih držav dajala gospodujočemu plemenu mnoštvo prostih vojakov. Ko so germanski rodovi pod pritiskom uralo-altajskih krdel in vsled oši-bitve rimske države po principu gibanja v oni smeri, odkoder je najmanjši odpor, navalili na rimsko državo, jo razsuli in ustvarili germansko-romanske 'države, so uralo-a'ltajski rodovi in plemena v ravninah južne Rusije in do Donave ustanovila svoje kanate. Z nastopom Obrov v 6. stoletju stvoriila se je uralo-attajska država v Podonavju. Na vsem 'širnem prostoru Ruske, Podonavja in Balkana živele so družine Slovenov, grupirane po plemeniih in rodovih pod knezi in župani. Med Sloveni naselila se je velika vojna ičeta Obrov .po 'taboriščih, od koder so vladali prostrano zemljo panonskih, alpskih in sudetskih Slovenov. Obri kot gospodujoče vojno pleme živeli so na poljedelcih in pastirjih Slovenih ter od plena, katerega so nanašali iz zapada na jug. Pri plenjenju pa so pomagale podjarmljenih Slovenov bojne čete. Vsled ve'dnih bojev opeša obrsko pleme, 'zato vidimo vedno bolj združno nastopanje slovenskih in oibrskiih čet, polagoma talko, da nastopajo slovenske čete z obrslkiimi poveljniki, pozneje tudi pod svojimi. Za Obri pomaknili so iuralo-altajski Blgari svoje 'čete preko do-lenje Donave na Balkan. Našli so tam slovenske, poljedelske in pastirske rodove in plemena pod svojimi župani. Bigarska država nam je pravi primer zgodovinske tvoritve države, obenem dokaz, .da je pred uralo-altajskimi plemeni vse balkansko ozemlje bilo obljudeno po Slovenu — (poljedelcu. Le po plodnih ravninah in dolinah ter kot rezultate posebnih zgodovinskih dogodkov kon-statiramo med slovenskim naseljenjem skupine rimljanskih kolonistov na spodnji Donavi in Sedmograškem. Trajan je po zmagi nad sedmograšlkimi Traki*) nabral in zvabil skupaj rimske koloniste iz širnega svojega carstva ter naiselil ob Morižu in Donavi. Pred navali uralo-altajskimi in germanskimi bežali so rimski kolonisti v nepristopne gore sedmograške, balkanske in Pi.nda, albanskih in dinarskih alp, to so Vlahi: Rumuni in Arumuni. Ohranila jih je do danes visoka gora in pastirsko življenje, nedotika s ikul- *) Traki kot posebno pleme so precej mitični in njih eksistenca je gola podmena. -lurnim svetom. V stari bligarski državi dajo se zasledovati slovenska 'plemena pod svojimi župani vsporedno ;z vladajočimi Blgari s svojimi boljarji in kanom, dokler ni zmagala višja Ikultura pod-jarmljencev, dokler niso zmagovalci sprejeli krščanske vere zma-gancev ter se za časa carja Simeona docela zlili ostanki blgarskih boljarjev s slovenskimi župani in knezi. Po isti poti ustanovile so se, ni mogoče misliti drugače, hrvat-ske in srbske države. V bogati panonski ravnini sestavljale so 'se slovenske-oibrske čete, Iki so napadale jug in ‘zapad. Kakor svojčas germanske, tako so obrske-slovenske čete silile na ono stran, kamor jih je vleklo milejše podnebje in najmanjši odipor. Ker so germanske države pot na zapad zatvorile, silile so obrske-slovenske čete proti jugu. Gozdnati, skalnati kraji, kjer so prebivali Slovenci, niso mikali plenečih čet. Konstatiramo le eno panonsiko četo, ki je silila na zapad, nje ostanke najdemo danes v severni Italiji. Pri italijanskih Slovencih Šempeterskega okraja je konstatiral Baudou-in de Courtenay na plemenu in govoru srbsko pleme, na današnjih Reziijanih pa ai'tajske Obre, pomešane med slovenske pranaseljence ali slovenske sobojevnike. Ta edina zapadna četa bila ije premajhna, da bi stvorila samostojno državo. Le tod je slovensko pleme živelo v stoletnih bojih s friulskimi sosedi. Obrsko-slovenslki četi smemo tudi pripisovati neko državno tvorbo med koroškimi Slovenci. Močna panonska četa očitno pod dbrskim 'vodstvom silila in podjarmila si je Dalmacijo, tudi ime Hrvat kaže na o.brski vir, kakor nas slikanje hrvatskih bojevnikov spominja na uralo-altajski tip. Enako je panonska četa Srbov silila proti jugu in se prerila do egeijskega morja. Vsled grškega odpora umaknila se je na ozemlje današnje južne Dalmacije, Hercegovine, Črnegore, Dukle in Raške. Očitno je bila najmočnejša četa Hrvatov. iKer je stopila na kulturno zemljo 'latinsko-dalmatinsko, prišlo je tod najmanj do tvoritve velike države hrvatske. Latinščino je omejila na obrežna mesta, rimske kolone prepodila v gore kot Vlahe. Tako so se morali na skupni etnični podlagi Slovenov, ki so nepretrgoma stanovali od balkanskega poluotoka pa do Krpatov in Sudet, po eni in isti sociologični in zgodovinski poti »tvoriti slovanske narodnosti. Obrska četa je morala tudi zasnovati prvo državno jedro med Čehi. Filologično bi tudi utemeljil vpliv Obrov na Srbe, Hrvate in Čehe v naglasu, v ritmu jezika, ki se loči od vseh ostalih Slovanov. Le po tej poti moremo iz stališča zgodovine kakor rz stališča sociologije utemeljiti ustanovitev hrvatske, srbske, češke, madjar- ske in blgarske države iter ob enem umeti, zalkaj so alpski Sloveni ostali brez državne organizacije. Zgodovina in sociologija je torej slovenska plemena ob Donavi in na balkanskem polu otoku razdelila že ob iprvam nastopu. Na podlagi slovenski s primesljo Blgarov nastal je samostojni 'blgarski jezik, na 'podlagi slovenski je pod viplivom Obrov nastal sribohrvatslki jezik, ki nosi dvojno ime le po bojnih četah, katere so zasedle slovensko ozemlje. 'Naš slovenski jezik ohranil se je kot ostanek prvotnega jezika panonsko-podonavskega, kakor na jugu balkanskega ipoliuo'toka od Soluna do Ohrida macedonski, to je 'jezik, katerega sta kot cerkveni staroslovenski jezik razširila brata Ciril in Metod (conf. Dr. V. Oblak). Sociologično *in jezikovno dobimo tako 3 tvorbe: blgarsko, hrvat-sko in slovensko. Jedro blgarske države nam zgodovina kaže med Balkanom in Donavo. Odtod se ije širila država, jezik in narodnost proti jugu in vzhodu v dotiki z blgarsko ob Tirnoku in Vardarju. Pozneje po turškem navalu in odbolju srbske narodnosti od juga proti severu in vsled sledečega mu izseljevanja, širil se je srbslki jezik in narodnost proti zapadu in severu, po Dalmaciji, Bosni, Slavoniji in Raški. Jedro Slovencev pastirjev in poljedelcev pa se je ohranilo v gozdnatih, goratih Alipah, podjarmljeno po german-skem-bavarskem rodu, ki si je razdelilo njih ozemlje po gradovih in vitezih, katerim ije bil Slovenec tlačan. Ker so bili le 'poljedelci in tlačanje, ohrainil se je prvotni jezik najbolje, smemo jih z južnimi Macedonci imenovati ostanek prazgodovinskega skupnega jezika d o n a v s k o-b a lk an sk eg a. Ako vzamemo ta sociologični. zgodovinski razvoj za podlago, potem ne pomaga vse umetno utemeljevanje, češ, da so Slovenci, Srbi in Blgari eno pleme, da govore en jezik. Le za Srbe in Hrvate velja ta trditev, ker imajo slkoro enake etnične podlage, vendar je na Srbe viden atropologični vpliv Albancev — in ker moramo smatrati že bojne čete zmagovalcev enega in enacega podonavskega porekla. Radi tega loči Hrvate in Srbe le malo pleme, največ ipa poznejša zgodovina in kulturni vnanji vpliv, po eni strani zapadni romanski in rimski vpliv na Hrvate, po drugi istrani bizantinski vpliv na Srbe. Po močnejšem kulturnem romansko - germanskem plivu se 'je med Hrvati ustanovil fevdalni sistem, d očim je med Srbi in Blgari ostala demokratična podlaga starih slovenskih županov in starešin. Hrvatje in Srbi so danes dejansiko ločeni ipo zgodovinski tvorbi in spominu na srednjeveške mogočne države, po za- padnem ge r m an sik o-ronianskem in civilizacijskem grškem vplivu, po katoliškem in ortodoksnem veroizpovedanš tj e družabne organizacije, pretežno ljudskopsihičen. Kakor temelji narodnost na prirodni in vsled tega čustveni podlagi, tako temelji narod na umstveni podlagi stremljenja in volje. Stremljenje in volja k enoti tvori in stvorila je narode. Lahko rečemo, da je narod kot sociologična oblika v idainašmjem smislu nastopila v prvič 's francosko revolucijo, ko se je francosko ljudstvo zavedlo enotnega stremljenja na enem ozemlju. Znak naroda je torej stremljenje k politični in gospodarski enoti in moči. Radi tega se čuti narod danes v polnem pomenu besede le ena skupina, ki ima zgodovinske spomine ene politične celote in moči, zaradi tega so narodi le oni, ki imajo svojo politično zgodovino, ostale skupine s kulturno vezjo pa so brezzgodovinske narodnosti. Narod je torej ipired vsem rezultat in pojav civilizacije. Radi tega trdim, da smo mi Slovenci le narodnost, ker se zavedamo le skupne kulture, nismo pa narod, ker nimamo spomina ene politične celote in ker dejanjsko tudi nismo nikdar stremeli za kako celoto. So pa narod Hrvatje, ki so irnefli svojo veliko hrvatsko državo, tako so narod Srbi, tako Blgari. Bližati narodnosti z bližanjem kultur je torej v naših umstvenih močeh. Postati narod je vprašanje politične moči. Postati ena narodnost iz dveh ali več pa je mogoč rezultat skupnega kulturnega življenja in razvoja. — Tendenca, katero izkazuje socializem, je razvoj človeške družbe od rodbine preko plemena z neprestanim nad- in Podrejanjem plemen in rodov do prve prisilne organizacije v svrho višanja (kulture gospodujočega plemena v državi z zakoni in lastnino. Z nastopom uporabe prirodnih sil pare, elektrike in drugih namesto človeškega in ročnega dela, ki napravlja odveč prisilno organizacijo ter izkoriščanje gospodujočega premagancev, pa mora preiti prisilna v prostovoljno državno organizacijo. Tako mora postati jedro svobod m e organizacije narodnost kot kulturna skupin a. Razredna država kot prisilen organizem prehaja v pravno družbo kot prostovoljen organizem, v katerem se avtonomno skuplja ena sama ali vsled stremljenja po višji enoti naslanja ena avtonomna narodnost na drugo. Avtonomija narodnosti tako postane predhodna stopnja v p r i r o d in e m is o c i o logič n e m razvoju k svobodni pravni državi. Gonilna sila stremljenja po enoti postane skupna kultura. V prvem razvoju družbe nastopala je zavest sokrvstva, plemenska zavest, 'v današnji dobi kulturne človeške družbe postala je organ svobodne organizacije, zavest skupne kulture. Različna zemlja Ln različno podnebje je prva plemena stva-rila, jim je dala lastno kretnjo, prememba prirodnih sil zemlje in podnebja je vrgla pleme na pleme, je pod- in nadredila, vstvarila jezik in mišljenje, oblast človeka nad človekom, je vstvarila lastnino, državo in zakone. Kakor pa je ekonomični moment dal prve sestavine prisilne države, tako tudi ekonomični moment sili narodnosti k stremljenju .po kulturni enoti tako, da se sorodne narodnosti Prostovoljno nizajo druga na drugo in potem P r i ir o d n e asimilacije strnejo — kadar je dana m oig o čes t ekonomične enote in m o č i. Zgodovina zadnjega stoletja kaže nam, kako nastopajo viprvič v zgodovini avtonomne narodnosti, kako je iz velikih močnih narodnosti ma enem ozemlju zrasla velika narodna država. Drugi del zgodovine zadnjega veka pa nam kaže razdirajoče sile narodnosti kot bodočega kulturnega jedra novih držav, posebno tam, kjer iposa- mezne narodnosti nimajo po svojem ozemlju dovolj moči za polen ekonomični razvoj, za po'lno izkoriščanje prirodnih sil. Ves napredek človeštva se kaže v kulturi, t. j. vladanju pri-rodnih sil po človeškem duhu. Raditega narodnost v tem razvoju ne more obstati, ako mirna ekonomičnega ozemlja, na katerem bi prišla do samostojne politične jednote in moči. Pri rodni m potom razvoja mora nastopiti s principom sebeohrane pri takih narodnostih stremljenje, po eni strani za polno kulturno avtonomijo, po drugi strani, stremljenje nasloniti se na ono sorodno narodnost, ki objema eno ozemlje in ima v sebi vse ekonomične ipredpogoje ustvariti lastno politično moč. V teli sociologičnih momentih vidimo na donavskem in balkanskem ozemlju razvoj avtonomnih narodnosti, ob enem pa iskanje in stremljenje ina gotovem teritoriju tvoriti eno politično enoto, dočim na istem teritoriju veliki zigodovinsiki politični narodi skušajo z državno močijo raznarodovati posamezne narodnosti, podrediti jih se?bi v vsvrho povečanja ekonomične, politične in kulturne premoči. Tak eminenten vzgled na donavskem ozemlju nam dajejo iMadjari. Madjarska država ni mogoča drugače, nego da si osvoji podonavski teritorij, ki sega daleč na Balkan, po donavskem rečnem sistemu. Od ustanovitve mad-jarske države pod kraljem Štefanom leta 1000 p. Kr. naprej vidimo stremljenje rasti proti Adriji na iškodo Hrvatov in Srbov preko Save in Donave na Bosno, Srbsko ter proti Rumunskem in celo Blgarskem. Proti državni prisilni organizaciji vidimo z nastopom samostojne kulture avstrijskih narodnosti boj za avtonomijo. Vsi e d tega je bil tudi moment s e ib e-o h r a n e, ki je v 19. stoletju ustvaril zavest narodnosti in p o s e b nek u J ture Sl o 'v a k o m, S 1 o-vencem in R u m u n o m i in ta moment je preprečil, da madjarska državna sila ni z večji iti u s p e 'h o m asimilirala nezavednih del o v. Vidim v stvoritvi avtonomne slovenske, slovaške, rusinske in ru-munske narodnosti pri rodne stopnje razvoja v boju za obstanek. Madjari so bili ustavili prvi naval igermanstva proti vzhodu. Boi germanske in madjarske države za prednost na ipodonavskem ozemlju pa traja skozi vse vefcove do današnjih dni ter prejenja šele s trenutkom, ko pride avtonomija narodnosti do zmage. Ker je ta rezultat logično igotov, gre se vprašati, kateri teritorij daje ekonomične pogoje za tvoritev nove enotne države. V tem oziru se nam nudi Podonavje in balkanski poluotok kot prirodno torišče. Balkanski poluotok omejen po Črnem, Belem, Jonskem in Jadranskem morju je vezan po Donavi in Savi na veliko Donavsko ravnino, .nam daje pa veliko samostojno ekonomično skupino posebnega pomena, ker itvori prehod od evropskih, srednjih in zapadnih držav na Malo Azijo in orient. Brez druzega lahko rečemo, da balkanski poluotok po svoji legi in ekonomičnih pogojih tvori veliko enotno drižavo. Ogromna večina prirodnega naseljonja tega poluotoka so slovanska plemena: Slovenci, Srbi in BIgari. Nanizanje avtonomnih narodnosti na teritoriju, ki ima vse predpogoje ekonomične in politične celote, Je torej gotova stvar razvojne socialne sile. Ob tem torišču pa bo trajal naš posebni boj med germanstvom, mad-jarstvom in slovenstvom, dotlej in dokler ne bo praktično rešen princip narodnostne avtonomije. Kakor je pri družitvi 'balkanskih narodov, v ožjem smislu Blgarov in Srbov proti narodnemu nasillju Turkov odločila bojna sila, tako v doglednem času mora odločiti tudi pri tvoritvi velike gospodarske skupine med Adrijo, Črnim Morjem in iDonavo, sila orožja. Ako ipa je predpogoj svobodne državne organizacije tvoritev avtonomnih narodnostnih kulturnih skupin in ako te po svojem ekonomičnem položaju streme k politični enoti, je že a priori dan končni rezultat. Zgodovina zadnjega veka nam kaže jasno, kako z napredovanjem narodnostnih skupin razpada centralna germanska država Avstrija, kalkor se po drugi strani nenaravnim Potem skuša vzdržati Madjarizem potem prisilne države in centralizacije. Eno in drugo kaže socio logično smer razvoja. Vspo-redno s tem gre ekonomična stran. Gospodarske sile Avstro-ogrske vezane so na gospodarski napredek in zdržino gospodarsko delo podonavskega in balkanskega ozemlja. S strnitvijo nemških 'Plemen v enotno nemško državo pretrgala se je smer ekonomičnega in političnega razvoja v črti Frankfurt-Dunaj in pokazala se je nova ekonomična, politična smer Dunaj-Beligrad-Solun-Cari-grad. Te velike jednote se nam kaže sedaj jedro v onih narodnostih, ki žive na ozemlju, ki veže Podonavje z Balkanom, to je kompaklino naseljanje srbsko-hrvatsko, enega jezika in ene kulture, ki šteje iblizu 12 milijonov ljudi, torej najmočnejša narodna skupina Avstrije in Balkana. Kompaktno zaseda obe strani Save in srednje Donave, vso členovito obal Adrije ter sili po Vardarju doli k egejskemu morju. Hrvatsko-srbsko narodno jedro je jedro bodoče velike ekonomične skupine, v kateri je mogoče po ekonomičnih skupnih interesih nanizati avtonomne kulturne narodnosti na eno veliko prostovoljno narodno organizacijo. Pri tvoritvi te jednote igra narodnost Slovencev po svoji ge-ografični legi posebno vlogo. Slovenci zasedli so oni del ozemlja, ki 'loči Podonavje od Adrije, ter zapira pristop do Adrije. Ako bo torej tvoritev politične jednote srbsko-hrvatsike naperjena proti prisilni državni organizaciji madjarizma, zagraija islovenska narodnost pot germanstvu na jug. Stvoritev avtonomne slovenske narodnosti bila je moment sebeohrane /proti navalu germanstva. Pridružiti avtonomno slovensko narodnost politični jednoti srbski, kaže novo smer iskanja politične samostojnosti in moči. Prirodmo je torej stremljenje Slovencev asimilirati svojo narodnost bližnji in sorodni brvatsko-srbski, kakor ije ravno tako prirodno stremljenje ohraniti si polino avtonomnost narodnosti proti kulturnemu navalu nemštva od severa. Ker je m om e n t is e b e o h r a n e v sociologiji vedno važnejši od samožrtvn-vanja, radi tega tudi ni mogoče govoriti o prostovoljni opustitvi slovenske narodnosti in po sociologičnem načelu je ista tudi nemogoča dotlej, dokler se ne izvrši velika politična enota jugoslovanska. Ker pa zasedajo Slovenci ozemlje, ki jih veže z Adrijo, Savo in Dravo na srbtsko ekonomično skupino iin z le-to tvorijo eno višjo enoto, ker je kulturna skupina Slovencev v najbližji dotiki s hrvatsko-srbslko in iz nje tudi zajema novih moči, so daini gotovi predpogoji tudi za veliko politično državno enoto. Ker prenehava princip prisilne državne organizacije in nastopa princip svobodne organizacije v pravni državi, v tem imajo Slovenci in Srbi garancijo svoje bodočnosti. To pa ni nič drirzega nego princip socializma. Zemlja in podnebje ustvarilo je in diferenciralo plemena, iz te ekonomične podlage razvila se je prva človeška skupina. Prememba v tej ekonomični podlagi nad- in podredila je plemena in ustvarila jezike, ustvarila je človeški družabni duh. V izkoriščanju človeškega dela razvijala se je kultura gospodujočih, dokler niso nastopili stroji in tehnika, da prevzemo ‘človeško telesno delo prirodne sile. S tem mesto plemenskega in narodnega boja nastopi razredni boj, ito je osamosvojitev delujočega ljudistva brez razlike narodnosti v stremljenju privesti do zmage moment kulture kot edine podlage pravne države. Slovenci, Srbi in Blgari dobro vedo, da se ne morejo odtegniti moči industije, trgovine in- kapitalizma velikih zapadniih kulturnih držav. Dobro vedo, da po lastnem razvoju in z lastnimi silami /ne morejo konkurirati orjaški sili organiziranega kapitala. Radi tega mora uvideti delavno ljudstvo Slovencev, Srbov in Blgarov, ki so danes v ogromni večini pastirji, mali .poljedelci, mali obrtniki, trgovci iin 'delavci, da jih vede smer (političnega boja, moment isebeohrane, v smer socializma. Z zmago delavneiga ljudstva vseh narodnosti prišel je do zmage .princip avtonomije posamezne kulture in narodnosti in drugi princip naslonitve in p r i r o d n e asimilacije narodnostnih manjšin, k ij e r ovirajo-tvoritev velike ekonomične enote. Vidim torej jasen predpogoj za kulturno in politično bližanje Slovencev, Hrvatov, Srbov in Blgarov v zmagi velike gonilne sile socializma in v enotni revolucionarni delavski stranki. S tem sem odgovoril, kako razmerje si želim med Slovenci in Hrvati, ter na kratko odgovarjam na posamezna vprašanja! Polen, avtonomen razvoj vsake narodnosti! Radi tega me ne zadovoljujejo današnje razmere, ki iz Dunaja in Budimpešte ovirajo avtonomijo narodnosti, kot glavna oviira centralizacija in izvedba kulturne in politične premoči Nemcev in Madjarov. Želim si politično zvezo v skupni social-demokratični stranki, ki naj veže delavsko slovensko in hrvatsko ljudstvo, ki se ptujemu kapitalu absolutno ne more drugače upreti. Edino le socialno-de-mokratična stranka onemogoči zatiranje in izkoriščanje delavskega ljudstva po internacionalnem kapitalizmu. Le-ta je prevzel in podjarmil stare razredne države, da tudi njemu služijo, radi tega je boj proti internacionalnemu kapitalizmu ob enem tudi boj proti centralizaciji političnih razrednih držav. Ob enem že obstoječa organizacija socialno-demokratične stranke dopušča takojšnjo izvršitev narodne enote, ter je edina stranka, ki nima ovir v veroizpovedanju, zgodovinskih spominih, dinastičnem čustvu — ter edina stranka, ki ima enotno gospodarsko podlago, je Ijudsko-psihično dan moment enotne Volje. Vsaka narodnost ima dovolj moči intimno v sebi, da uspešno razvija vse panoge vede, ako ima kot predpolago dovolj obširno ekonomično ozemlje, na (katerem bi prišlo do moči. Ozemlje slovenske narodnosti pa je preozko in revno, da bi tam razvilo vso tehniko in industrijo. Radi tega je književno delo, ki hoče obvladati tehniko in politiko, deloma tudi umetnost, neplodno ter os- taja umstveno torišče duhovnih ved. 'Realne vede vezane so ma objetkt, politične na države. Ad B. 1. Slovenski jezik se mora v ohranitev avtonomne narodnosti razvijati povsem 'neodvisno od hrvatslkö-'srtoskega toliko časa. dokler ni rešen princip narodne avtonomije ali ine ipridemo do enotne politične organizacije. In tudi takrat bi ime odgovarjalo iso-ciologiönemu principu, ako bi se opustilo princip avtonomije narodnosti in bi se priznavala iprisilna asimilacija. Vsled sorodnosti slovenske in hrvatsike narodnosti in vsled 'političnega jedinstva ibi samorodno nastopila prostovoljna asimilacija po vplivu skupne uprave in še bolj ;po organičmi vezi ekonomičnega skupnega življenja, pred vsem trgovine. Adrija je ona vez, *ki po eni strani strne Slovence iin Hrvate pri sikupnem ekonomičnem delu, kakor po drugi strani Drava in Sava ikot nova vez proti vzihodu. Le praktično, skupno delo je asimilacija brez sile. Ad B. 2. Slovenci kot narodnost ne morejo in ne smejo opustiti svojega jezika. Tak postulat je sploh inonsens in na seb/i je to vprašanje tako naivno, da niti ne spada v resno diskusijo. Ad B. 3. Sorodnost med slovenskim in hrvatskim jezikom je predpogoj prirodme asimilacije potem skupnega ekonomičnega in političnega življenja. Ad C. 1. Mogoče je le zbliževanje potem avtonomne združitve narodnosti, jezikovna združitev pa je nemogoča stvar, marveč je mogoča edino-le raznaroditev .potem centralizajoče politične prisilne organizacije v nasprotju s principom narodnostne avtonomije — in še to le tekom stoletij. Ad C. 2. Filologija ne more imeti druge naloge nego bistriti pojme vsacega jezika iz tal ven in ker eksistirajo skupna tla jugoslovanskih jezikov, filologija 'že s tem vrši proces zbliževanja, da analizira sestavine posameznih jezikov in kaže, kaj je skupnega in kaj je ptujega. Da navedem precej markanten vzgled. (Pojem — Vonstellung Srb imenuje predstava, Hrvat ipredočba, Slovenec ipa koleblje med predstavo in predočbo. Ne to, kar mi pada nazorno pred oči, marveč notranja samostojna postavitev podobe vnanjega ali notranjega predmeta je Vorstellung. Strokovnjak nam mora torej reči: vam Slovencem, Hrvatom in Srbom znanstveni pojem za Vorstellung ne more biti drug nego predstava. Vidi se tukaj otročjo separatfstnost hrvatskih učenjakov, ki so predočbo menda iznašli le za to, da ise ločijo od »bratov« Srbov. Ako 'bi logično in filologiično mislili, dobili bi isti izraz .kakor Srbi in kakor oni Slovenci, kateri stvarno mislijo in ne pobirajo po opičavo stopinje za Hrvati. Po tej poti, to je z iztrebljenjem in bistrenjem pojmov bi se inteligenca združila najprej v filozofiji in duhovnih vedah brez vsake težave in celo z Blgari do precejšne enote. Ako bi se ustanovila skupna a^adem^a, prevzeti bi morala predvsem unifikacijo in izčiščenje pojmov potem filologije, filozofije in strokovnih ved. Ad C. 3. Nailoga prakse ne more biti druga nego da ise prostemu ljudstvu ohrani kolikor mogoče čisti jezik, inteligenci pa je naloga iz tega dna razvijati in Ohranjati čistost jezika, ob enem pa sprejemati iz sorodnega jezika one poijime in izraze, ki se brez vsake sile dajo sprejeti in so po sebi razumljivi. Tako na pr. je 'Levstik z ustvarjajočo ženijatnostjo obogatil jezik inteligence s tem, da je po eni strani globoko segel do ljudskega slovenskega dna, po drugi strani ipa mesto prevodov iz nemškega, zajel izraze docela umiljive in sprejemljive iz slovanščine. Ad C. 4. 5. 6 in 7. Odgovorjeno ad 2 in 3. Ad C. 8. Naivno je vprašati, ali naj se izloči bogat zaklad besedi, ne da bi trpela individualnost. Juigoslovansiki jeziki so se diferencirali največ po vplivu p tujih jezikov. Diferenciacije in individualnosti Pa niti ni mogoče ločiti. Z medsebojnim zajemanjem pa bi se skupni zaklad zopet obogatil Ad C. 9. Slovenščina naj izloča ile one besede, ki so se na slepo prevajale iz nemščine in laščiine ter naj jih nadomesti z lastnimi, or-ganično razvitimi izrazi in največkrat pridemo s Hrvati do enakih besedi za enake pojme. Čestokrat bodo slovenski boljši od hrvatskih, drugič hrvatslki od slovenskih. Tod imajo glavno delo filologi in lingvisti. Ad C. 10. Za smo ur eno pr i bi iiž e v ain j e (slovenskega in srbsko-hrvatskega jezika v gorenjem smislu so Matica Slovenska, Hrvatska in Srbska, ki pa morajo .po posameznih strokah stopiti v dotiko, tako da bodo nadzorovale terminologijo filozofsko po skupnem glasilu in enako medicinsko, tehnično, prirodoslovno, pravno, gospodarsko in politično. Ad C. 11. Vprašanje pravopisa je tako postransko, da sedaj, ko niso položeni glavni temelji skupnega umstvenega dela, niti ne prihaja v resen pretres. Pereče vprašanje je le vprašanje cirilice in latinice. Dokler se to vprašanje vsaj za prehodno dobo ne reši, je vsako razpravljanje o skupnem pravopisu precej puhlo. Ad C. 12. Spisavanje 'šolskih knjig bi se edino dalo nadzirati s tem, da bi dotični referentje zahtevali, naj se pišejo knjige po navodilu in načelih, katere postavljajo Matice. Pisatelje in publiciste je držati in poučevati potom kritike. Dokler 'šola ne kaže enotnega postopanja in dokler naši profesorji v medsebojnem občevanju ne bodo sposobni govoriti čiste slovenščine in tako učitelji in duhovniki, se bo pridila slovenščina in hrvaščina v dosedanji smeri naprej. Gotovo je, da inteligenci dajejo smer prvi naši pisatelji, ki pa so zopet precej avtonomni in pristopni kvečjemu literarni kritiki. Publicisti izboljšajo svoj ijezik brž, ko bodo pisali nekoliko iz znanstvenega stališča in ne tako površno in časnikarsko, kakor dosedaj. Kedar bodo vladali bolj ipriiznani, konvencionalni pojmi, postane jezik publicistike čistejši, kar bo najprej vplivalo na žur-nalistiko. Žurnalistika je bila do sedaj prava kuga niste slovenščine in hrvaščine, ipo njeni negativni zaslugi so se prvotni tako sorodni jeziki v javnem življenju šele razšli. Žurnalistika je še danes po največ v rokah poluizobražencev, ki premetavajo pojme in si kujejo poljubno novih izrazov, prevajajo (brezmiselno iz nemščine in laščine in zajemajo brez pomisleka »iz hrvaščine, ruščine in češčine, kar jim po momentanem ukusu ali kaprici pride pod roko. Pričeti je torej reorganizacijo naj višje gori; najprej precizno filozofične, sociologične. državno-pravne pojme in termine in od tod doli vedno nižje v široke sloje.*) *) Da navedem markanten slučaj, kako inteligenca razdirajoče vpliva na pristni ljudski jezik, opomnim na sledeči pripetljaj. Na Tolminskem, kamor sem 1. 1890. prišel kot sodnik, poslušal sem nekoč z zanimanjem in zadoščenjem trška dekleta, ki med seboj dosledno nikdar niso rabile imperfektiva za perfektiv govoreč: pridem, pojdem, porečem, prinesem. Izpregovorim ž njimi. V moje n,ajvečje začudenje pa so jele z menoj dosledno rabiti za futurum : bom prišla, bom šla, bom rekla, bom nesla. Vprašal sem, zakaj ta prememba? Odgovor: prej smo med seboj govorile po tolminski, sedaj pa govorimo z vami — po slovenski! Ad C. 13. Kurzi za tsrbo-hrvašaino na Slovenskem bi le škodili, iker bi zanašali med Slovence napačne pojme in napačne termine, tako da bi se čista slovenščina vedno bolj kvariila, a so tudi nepotrebni, ker je raba hrvatsko-srbskega jezika v javnosti odvisna od politične centralizacije, raba srbo-hrvaščine v ekonomičnem življenju pa je gotova posledica ekonomičnega interesa. Hrvat, ki trguje s slovenskimi pridelki in občuje s slovenskimi prekupci, nauči se izrazov slovenskih in nasprotno slovenski trgovec hrvatskih brez napora. Hrvat, ki pride med Slovence, se posloveni, in Slovenec se pohrvati, kar je prirodna in koristna asimilacija. Vsaka prisilna asimilacija pa je principielno zoprna in tudi škodljiva. Neuspeh dosedanjih čeških, ruskih i. dr. klubov je prav eklatanten dokaz, kako se brez gospodarske in socialne potrebe ne more niti uvesti mogočnega, sorodnega svetovnega ruskega jezika med nami. Nezaslišani fiasko ruskih klubov med Hrvati in Slovenci je pravi memento, naj prestanemo z igranjem in učenjem jezikov :po klubih in kurzih! Ako pridemo Slovenci, Hrvatje in Srtbi v ekonomične stike, postane kmalu domač med interesenti eden iti drugi jezik. Bolj enotno, kot se v bodočnosti ti gospodarski stiki razvijejo, bolj se iz skupnega temelja 'slovenskega in hrvatskega približa tudi občevalni jezik obeh narodnosti. Ad C. 14. Na srednjih 'šolali M se morali pred vsem uičiti govoriti in predavati gg. profesorji po vzgledu ipreciznosti francoskega jezika. Danes vsaj 50% hrvatskih in slovenskih profesorjev rabi precej reven in 'nelogičen jezik. .»Medice cura te ipsum« prvi klic naši akademični inteligenci po srednjih šolah! Še slabše pa je poznanje skupne jugoslovanske zgodovine in literature, visled tega je tudi izključen stvaren pouk srednješolske mladine po učiteljih, ki sami niso kos svoji nalogi. V zgodovini slovenski, srbski in blgarski vlada danes med srednješolci in profesorji taka tema, da je sramota! Z jezikovnim poukom mora iti vštric zgodovinski in literarni pouk. Sicer nam politična šolska organizacija ne dovoljuje zdoišne prilastitve biserov srbsko-hrvatske literature v slovenskih šolah in obratno. Dokler ni mogoče te oficijelne poti, je odvisno vse od m o ž k e trdnosti, zavednosti in tem globljega znanja in razumevanja srednješolskih učiteljev. A d C. 15. Kvalifikacija srednješolskih profesorskih kandidatov za 7nanje srbo-ihrvaščine je eminentno upravno politično vprašanje ter je škoda izgubljati 'čas sedaj, ko niti nismo na jasnem s samo-učenjem. V tej fazi razvoja avtonomne narodnosti v 'boju proti nemštvu in madjarstvu obstaja nam le samopomoč, lastna moč, samozatajevanje in izredna pridnost, po kateri pridemo do narodne samoizolbrazbe. Ako Ikje učitelj vpliva na mladino po lastnem vzgledu, velja to pri govoru in .logičnem mišljenju. Ako bi kvalificirali danes slovenske profesorske kandidate ipo znanju oficijelnega hrvatskega jezika in nasprotno, potem ibi le pomagali pakedrati še naprej pristno slovenščino in hrvaščino. Najprej počistiti tp r e d svojim pragom v 's a k v svoji hiši, kadar bo čisto, povabi m o se v goste! Ad C. 16. Matica Slovenska, Šolska Matica in, po mojem mnenju za same Slovence malo potrebna Socialna Matica ne morejo imeti druzega programa nego izčistiti svojo slovensko terminologijo im spravljati io ipo gorenjih navodilih v sklad s hrvatsko-srbsko. Stvarno in znanstveno mora proučiti lastno ozemlje ge-ografično, zgodovinsko, prirodoslovno in tehnično. (Dosedaj gorostasna reva!) Sporazumno z Matico Srbsko, Hrvatsko in Blgarsko bi morala ustanavljati enotne strokovne znanstvene revije, ki bi umstveno in v daljšem razvoju tudi praktično združevala zastopnike posameznih ved. Posebno treba nam je skupnih revij, medicinske, pravno-sociologične, zgodovinske, filozofične, tehnične in prirodoslovne 'pod nadzorstvom posameznih Matic, ki si lahko že sedaj kljiubu vsej politični raztresenosti ustanove skupen višji organ, ki bi delo delil, družil in vodil. Dr. Slane, Novomesto. 22. aprila 1912. Jako koristno je, da Slovenci razmišljamo o tem, kako bi prišli avstrijski Jugoslovani do rabe enega jugoslovanskega narečja kot skupnega jezika. Slovenci nimamo dosti časa izgubav-ljati. Mi se potapljamo v zdajšnjem času skoraj tako, kakor so utapljenje naših pradedov povzročevali Karel Veliki, vsa feudalna doba in absolutizem kraljev, ki je tej dobi sledil. Vidim v enem činitelju vse zapopadeno, kar lioee izvedeti anketa in tega bi rad načrta!: .treba je nam Slovencem, is trsk i'm in dalmatinskim Hrvatom, da pridemo pod streho druzega avstrijskega Jugoslovanstva. — Majhni smo, zagozdeni mej dva go-spodarslko in duševno močna velika tuja soseda. Nimamo nobenega prijatelja na svetu. V eni roki orodje, v drugi meč, zidamo svoje poslopje gospodarstva in kulture. iNe pridemo bog ve dosti naprej. 'Boj vzbuja strasti, boj jekleni voljo, telesne, duševne moči, v spremstvu boja Slovencev, primorskih Hrvatov za svojo ■narodnost se razvija moderno naše gospodarstvo, rastemo umstveno, — ali velikanski aparat državnih vlad je proti našemu vstajanju, proti našemu življenju in naša soseda imata v tein nagajanju državnih vlad 'velikansko pomoč. »Človek človeku, narod narodu volk.« Ta dva soseda podpira tudi njuno razvitejše tehnično gospodarstvo in večja omika. Mi Slovenci živimo sredi velikega prometa tega gospodarstva, 'čez slovenske dežele drvi proti morju ta promet in istrske, dalmatinske Hrvate objema gospodarstvo Italije in njega promet. To so grozne si,le. Tem silam moramo v oči pogledati, te sile v zdajšnjem času največ tujčijo. Z b r a t .i se moramo, da nas bo več v edni hiši, zbrati se moramo, da lož j e osnujemo sami novodobne načine dela, gospo-darenja, da tudi mi postavimo temelj, na ktorega zamoremo zidati poslopje moderne kulture. To je 2-krat 2 je 4. Tudi državne vlade nas ne morejo rešiti >proti silam gospodarstva in večje kulture sosedov, ‘če bi to brez zjedinjenja v politično celoto storiti hotele. Državne vlade danes ne morejo zavreti razvojev gospodarstva in ne morejo zakriti s kutami isvitlobe svetovnih kultur, ki prehaja tudi v naše kraje, — žal sredstvom tujih dveh jezikov. Bosno-Hercegovino so 'priklopili naši državi. Ti dve deželi gravitirata proti adrijanskemu morju. Italijan srednjega veka je izčrpaval te bogate dežele 'in po njih ves orient. Z Dalmacijo so zvezane te dežele. Morajo vkup živeti. Zjedinjenje avstrijskih Jugoslovanov v eno politično celoto se bo prav mirnim potom s prav merodajno voljo naše dinastije in merodajnega ljudskega zastopstva avstrijskih državljanov izvršilo, k e r gmotne koristi države to zahtevajo. -Danes celo, ko so Srbi in Bolgari postali neka moč na vsem Balkanu. Kam hoče avstrijski industri-jelec izvažati? Mar v Anglijo ali v Nemčijo, ki že trpita na pre-obilosti industrije, ali na Rusko, ki ima vsaj sama toliko industrije, kakor Avstrija? Na izhod vodi pot vsej avstrijski industriji in to tudi po Adriji in po tej doli proti drugim morjem, svetovom. In zaradi tega je treba trdnega avstrijskeiga Jugoslovana, zadovoljnega državljana, ki bo rad videl v avstrijski državi svojo državo. Tudi tu doli bo treba oživiti industrijo po Jugoslovanih in tukaj doli bo treba utrjevati državne meje proti stremljenju Italijanov po »mare nostro«. Ali bo to moglo Ibiti s človekom, katerega nemške in laške ladije vozijo ven v industrijo Amerike? — In ali je državi vseedno, ako dobi več davkov od nas Jugoslovanov ali ne! Vseh nas ne more kolonizirati z Nemci, Italjani, vseh nas ne more potujčiti. Torej združiti jih, stvariti jim s tem mogočnost večjega novodobnega gospodarstva in večje kulture! Mase stopajo na dan. Te bodo prevladale v zastopih v drugem življenju. Mase iščejo dobro krušno podlago in ono odpo-čivanje od dela, ki ga imenujemo razveseljevanje. Novodobne mase zahtevajo pravičnost zase, privoščijo jo pa tudi 'drugim. In te mase se bojujejo za svoja prava tudi s časopisjem. One hočejo večjemu številu ljudi poznan jezik, 'ker le večje število bralcev zamore časopis vzdržavati in je organizacija agitacije, organizacija novega družbenega reda lažja s pomočjo enega jezika in v velikih skupinah. Te mase stremijo za istim gospodarstvom po vsem svetu in za isto kulturo. Nov ičlovek je človek moderne mase, ki se ne da odgnati z mokro ounjo in kteremu nasproti ne bo veljal več princip vladajoče minoritete. Nov človek je z drugačno strukturo duha. Ta človek izbaciva narečja manjših narodov: »svetovno državljanstvo, ali ga zamorete izgnati?« — je njegov vojni klic! In vendar ima ta masa to, kar zovemo domoljubje. Dokler bo še kaj materine ljubezni, domače pesmi, domotožja, dotle 'bo tudi naš internacionalec domoljuben človek in naša masa delavstva bo zahtevala zjedinjen.je vseh avstrijskih Jugoslovanov v eno politično celoto bodi zaradi boljšega gospodarjenja, ložjega pridobivanja večje omike, bodi iz ljubezni do domačih tal in ljudstva. In ko bo doseženo to, 'bo tudi en jezik, kateri bo vsem služil v javnem življenju in sčasom tudi povsem. Mislim, da se med narodi istega plemena ne da umetno vstvariti občevalnega skupnega jezika. Hierarhiji kat. cerkve se je posrečilo nadvladati z latinščino ves katoliški svet skoraj šestnajst sto let. Cerkev je bila mogočna in njen ustroj, njeno teženje po univerzaliteti sta pomagala držati vzbujenje narodnosti v tleh. Posrečilo se je to. To je eden slučaj, ki kaže, da se more diktirati ljudstvom tuj je- zik kot občevalni. Ali to je edini slučaj v zgodovini. Upeljava nemščine pri Slovanih, italijanščine pri južnih Slovanih je proizvod gospodarskih razmer. Južni Slovani nismo (bili prijatelji življenja v obzidju mest in nismo pošiljali na naši kmetiji prevečnih ljudi v mesta. Če je lakota kje nastala, so morali mlajši 'iz okraja iskati si druge domovine. V Evropi se je to dogajalo v prvih časih zgodovinskega časa z Izselitvijo mlajših v druge kraje, pozneje iz kmetije v mesta. Ker nismo radi živeli v mestiih, so prišli tujci -kot rokodelci in trgovci, gradili mesta, gospodarili v njih, v njih pa tudi gojili kulturo in jezik svoje prvotne domovine. Ta tuji jezik je prevzel tudi naš človek, ko je le začel sčasoma naseljevati se v mesta in to celo tedaj, ko je postal državni uradnik in vojak. Državni vladarji so bili Nemci, kralji, cesarji, veleposestniki in visoki cerkveni dostojanstveniki v vladah so bili tujci. Karla Velikega organizacije je imela Nemce kot valpete mej drugimi narodi, ti so bili oboroženi in so kot tujci mogli biti (brezobzirni. Tako uvedenje tujega jezika bi bilo nemara diktirano. Pa vendar ni. Razvoji gospodarstva so tako napeljevali. Prokletstvo Slovanov, ki so posedali srednjo Evropo, je bilo, da niso razvijati hoteli meščanskega gospodarstva in njega kulture. Kmet je fundator družbe s svojim stalnim delom, on daje drugim stanovom čvrst, zdrav ljud, od dopolnjuje meščanske vrste in daje najboljše delavstvo, ali on nima časa za razvijanje posebne ikulture. Prišlo je, kakor je hotelo razvijanje meščanskega gospodarstva, katero so razvijali pri nas tujci. (Naš grof, naš škof je bil Nemec, Italijan, kmet pa je skrbel za to, da nebesa polni s sužnji. Gospoda ni diktirala, ali rabila je svoj jezik in meščan je bil tudi tak, — šlo je iz navade naprej tako. Absolutistične državne vlade so pa tudi diktirale rabo tujega jezika v uradih in šolah, kolikor malo jih je ravno tedaj slednjih bilo. Ali višja učilišča so rabila v novejšem času, ko so se iznebile latinščine, tudi nemščino, italijanščino v poduku slovanske mladeži. To vse pa je podobno na-stanju rabe tujščine iz gospodarstva ven. — Poznamo veliko evolucijo, ki se je dogajala v gospodarstvu, mišljenju, čustvovanju po reformacijah v 15—16 stoletju in po iznajdbi tiska. Slovenci smo bili sto let reformiranci in tedaj smo se prvič učili brati, pisati v domačem jeziku. Naši reformatorji so tudi reformirati hoteli Hrvaško. Reformacija je veliko dobrot donesla narodom, ki so ostali reformirani. Najboljši gospodarji so na svetu, ustvarili so ti veliko fabriko Amerike in so merodajni v zdajšnjem nem- škeni, angleškem svetu. Papeštvo se je balo, da izgubi Italijo in plačevalo je, 'kar se je dalo, da zadnži to povodenj na južno slov. tleh, pred vratini v Italijo. Ta velika evolucija je vstvarila Nemcem njih pismeni jezilk iz ednega veljavnih narečij. V Italiji si je velika trgovina vstvarila občevalni jezik in tega so dalje razvijali veliki geniji v tem oziru toliko bogatega Itali-janstva. Ali politično zjedinjenje je moralo priti — in je prišlo, ono pa je še le prav razvilo eden dbčevaien jezik mej Italijani, dasi se še govore narečja. Trgovina po morjih, in tam so 'bili Italijani gospodarji, je zahtevala eden občevalen jezik in vzgajala si ga je. Jezik je naraven produkt. Razvija ga vse življenje; gospodarstvo in familija pa največ, ker ga je tam največ treba. Državno življenje, gospodarstvo, vsa kultura so stvari razvoja. In nič ni stalnega. Kakor je boj za biti ali ne princip razvojev, tako je tudi to princip vzajemne pomoči. In naše gospodarstvo razvija vse življenje v vzajemno delo, vzajemno uživanje. Ta evolucija, ki se vidno vrši, stvarja tudi zjedinjenja sorodnih plemen. Zjedinjeni ljudje ložje več, 'boljše stvari proizvajajo in stvarjajo bogatejšo omiko. Mislim si, da bo tako po politični združitvi nas avstrijskih Jugoslovanov in s pomočjo socialističnih mas nastal na avstrijskem jugu občevalen, literaren znanstven jezik, katerega bo potem izpopolnjeval urad, trg, znanstvo, beletristika, posebno pa dnevni časopis. Skoraj gotovo bo hrvaščina to in bodo draga narečja dajala najboljše svoje izraze in reke njej, ker mej Hrvati deluje univerza in Hrvatov s Srbi je veliko ljudi, kateri so tudi v gospodarski, literarni zvezi z družim slovanskim jugom. Potem se poda vse drugo, kar je treba posebnega glede jezika. Dokler ne bo političnega združenja, dotle pa Ibo ostalo vse pri starem. Platonična Ijubav. — In nam Slovencem bodo tuji sosedi trgali kos za kosom raz narodovo telo. Univerza v Trstu, tudi če bi bila ustanovljena z laškim jezikom, bi gotovo postala v kratkem času slovanska s hrvaškim občevalnim jezikom ali utrakvistična z italijanskim, ta bi napotevala bodi že kako združevanje dalmatinskih, istrskih Hrvatov 'z nami Slovenci. Tudi s Hercegovino in Bosno. Vsaj veliki del Slovencev bi znalo potem dobro hrvaščino. To 'znamje pa znači na razvoj enega literarnega in občevalnega jezika mej omiikanoi. Nič se ne da diktirati v tem oziru, ali naravne sile potem delujejo, če so enkrat stopile v delo na pozorišču, kjer 'je stik raznih narečij. Državne vlade še ne vidijo važnosti avstrijskih Jugoslovanov zastran ohranitve in utrditve Adrije za našo državo. Tudi še ne važnosti Dalmacije; vse tam storijo, da zbujajo hladno čustvovanje proti državi. V Piemontu so tudi enkrat naše vlade tako postopale in potem -so se čudile, da Italijan ni bil zaljubljen v Avstrijo. Jugoslovani, mi Slovenci vsaj, Hrvati v Istriji in Dalmaciji hočejo ven iz tega nenaravnega razmerja in zdaj se vpraša kako? Pred vsem hočemo pridobiti slovanski jezik, ki bo merodajen v našem življenju in tedaj je vprašanje kako? Jasno je večini Slovencev, da mi sami ne bomo v našem jeziku stvarjali vse, kar nam je treba za novodobno in bodoče življenje. Gmotno smo tudi preslabotni za plačevanje kulturnih sredstev in proizvodov kulture. Naši jugoslovanski politiki-poslanci so tihi in tihi zdaj, ko je toliko govoriti. Nemci so imeli svojega Steina — Bismarka, Italijani svojega Mazzinija, Cavourja, mi avstrijski Jugoslovani nimamo ne ednega, ki bi napotoval združenje avstrijskih Jugoslovanov v edno politično celoto, ali le za pridobitev univerze v Trstu. Na naši kmetiji merodajni duhovnik je v tem oziru internaeionalec, kakor je bil v srednjem veku, meščani se ne pečajo z urejo svojega gospodarstva kot poslanci v- parlamentu. — Ako bi naši produktivni ljudje kaj govoriti imeli, bi zdavnaj Ljubljana govorila zraven hrvaščine tudi italijanski jezik, kakor ga je in trgovala vsaj Kranjska proti morju in na istem in tedaj bi se občutilo, kako je treba političnega in kulturnega zjedinjenja mej avstroogrskimi Jugoslovani. — Dr. Anton Dermota, Gorica. 23. api’ila 1913. Ni mi prav jasno, čemu ste postavili vprašanja kar: Kako naj se vrši približevanje slovenskega jezika srbohrvaščini? Saj si še nismo na čistem glede stvari, ki so temelj tega vprašanja! Ali se Vam mar zdi to vprašanje gliavno? Problem? Meni se zdi, da je problem vendar še večji, globji, širši in da ne visi samo na jeziku ‘in tudi ne v prvi vrsti. Jugoslovanski Problem bi še davno ne bil rešen, če bi tudi bilo ugotovljeno, da se stopi slovenščina s srbohrvaščino ali narobe; druge stvari so Se, ki so gotovo višjega pomena in ki odločujejo več. Vprašanja, ki ste jih zastavili v pismeni anketi, kažejo po svoji pisanosti in nesistematski neurejenosti, da si sami niste prav na jasnem, kam, kaj in kako. Ali pa ste imeli poseben namen baš s tem načinom in s to ureditvijo vprašanj? Govorim zgolj v svojem imenu; vendar pa opozarjam, da je bila 21. in 22. nov. 1909. v Ljubljani prva konferenca delegatov jugoslovanskih socialno demokratičnih strank, ki je naš problem precej globoko načela. Ta konferenca je načrtala nelkakšen program, — vendar pa ni rečeno nikjer, da pristaš stranke ne bi smel imeti v posameznostih tudi malice drugačnega naziranja. Jugoslovani smo baje enoten narod; Slovenci, Srbi, Hrvati in Bolgari smo njegovi deli. Ali se s to konstatacijo nismo morda prenagnili? Enega rodu smo, — toda enoten narod? Samo radi tega? Oh, koliko nam do te enotnosti,, do enotne narodnosti še manjka! AH mislite, da Ibi nam enotni jezik že vtisnil neizbrisno znamenje enotnega naroda? Četudi bi bila zgodovina in preteklost posameznih jugoslovanskih rodov, ki naj bi tvorili ta narod, različna, življenski in eiksistenčni pogoji različni, kultura in kulturna stremljenja različna? Ne gre mi za to, da bi selbe 'poviševal, da bi bili ponižani drugi; dovoljeno pa mora biti, da dvomim o tej enotnosti, ker so razlike prehude, in sicer takšne, da se Slovencem ni treba sramovati biti Slovenec. Ali tendenca sploh gre k enotnosti? iNoičem (biti pesimist in nočem kar zanikati tega vprašanja. Toda druga stvar je: ali je res praktično, da se ženemo za približevanjem našega jezika srbohrvaščini, že sedaj in v prvi vrsti? Ali nimamo potov, ki bi se 'po njih prej in večji praktični uspeh dosegel v našem stremljenju po jugoslovanskem edinstvu? Ali ni sploh sila nepraktično, sedaj in predvsem pospeševati to edinstvo s približevanjem jezikov? Ali se Vam ne zdi ta procedura nekoliko protinaravna? Ali Vam ni prišlo še na misel, da bi zbliževanje moralo roditi rezultat, da se slovenščina stopi s srbohrvaščino, da ibi Slovenci morali sami ubiti svoje 'kulturno delo in stremljenje, in da bi iSrbohrvatom in Slovencem s tem samoubojstvom Slovencev ne bilo prav nič pomagano? Ce Slovenci kot taki ne moremo vzjdnžati in obstati, — kaj niste pomislili, da tudi kot Jugoslovani brez svoje narodne individualnosti nič prida ne bodemo mogli pomeniti? Ali je res treba, da uganjamo to približevanje jezikov? Saj nam vendar to ni cilj? In tudi ni prav nič treba, da bi nam bilo sredstvo! Ce bi si bili jugoslovanski jeziki res tako tuji, da se drug drugega ne bi razumeli, ipotem bi morda tako umetno zbliževanje imelo smisel, kakor ga ima esperanto; ker pa te odtujenosti med jeziki ni, marveč nas loči v tem oziru samo indole n c .a, se mi zdi, da je trud zaradi zbliževanja jezikov nepotreben, ako imamo 'pred seboj cilj, da dosežemo 'jugoslovansko edinstvo. S tega stališča se mi zdijo vsi pomisleki in ugovori, češ, da se književnost in kultura spl ah posameznih jugoslovanskih narodov ne bi mogla spraviti do veljave, neutemeljeni. Naš problem ni toliko problem književnih vprašanj ali jezikovnih, marveč v prvi vrsti političen, gospodarski in socialen.!Ni res, da bi že v sedanjih razmerah ne mogli ali ne smeli stremiti za uresničenjem tega problema: saj ni treba, da smo zaradi tega stremljenja vele-izdajniki in iredentisti! Iz tega posnemate, da za-me »približevanje slovenskega jezika srbo-hrvaščini« ni noben problem, in še celo ne »eden naših temeljnih problemov«. Za svoje 'življenje si praktično uredim razmerje med jugoslovanskimi jeziki in njih odnošaji so mi potem dani: izkušam, da ovladam, če že ne vseh, vsaj večino teh jezikov; prav nobenega razloga pa ne vidim, zakaj naj bi se to godilo na škodo moji slovenski materinščini; nasprotno: če se smatram za kulturnega delavca in če prav ocenjujem svoje sile in sposobnosti, bom skrbel za povzdigo kulture doma in si želel, da drugi drugod tudi tako storijo. Kdor pa misli, da more in mora več, — 'njegova stvar! Dr. Milan Rešetar, Duna^. Što se tiče Vaše ankete u pogledu užega zbližavanja Slove-naca i Srbohrvata mislim, da niko ne može o tome sumnjati, da je tako Zibližanje korisno a i potrebito za oba naroda, — jedino se mišljenja mogu razilaziti u pogledu u pitanje, kako bi se to zbližavanje imalo izvoditi i do k oje m j e r e izvesti. Ideal bi nam naravski imao biti da od dva naroda postane jedan, ali kao svaki ideal, tako se i ovaj neče moči posti6i tako, a teško da čemo mu se moči i približati p ol i t i čko-a d mini st ra t i vni m igrani-cama i književnim jezikom; staviš e ja sam pofcpuno uvjeren, da 2fi* 377 bi cijela akcija, sto bi se potakla od po-jedinih lica ili korporacija, ostala bez svakog uspjeha dokle god nas dijele političke granice i književni jezik. Kako bi se mogla i morala ukloniti ova prva pregrada, to je pitanje, kojim se moraju baviti u prvome redu naši poli'ti'čari, — ja, kao filolog, mogu samo da rečem što mislim u pogledu knjiiževnoga jezika. Jezično pitanje riješiče se samo sobom, čim se riješi po-litiičko pitanje; ne može pak 'biti sumnje, kojim če se pravcem ono prvo iriješiti: Ako če Srbohrvati i Slovenci -da imaju jeden isti književni jezik, to može biti samo srpsko-ihrvatski, — to pri-znavaju i svi Slovenci, koji uopče misle, da bi se ova idva naroda imala stopiti u jedan. Ali je s druge strane istotako sigurno, da bi bio sasvim uzaludan i za nacionalnu eksistenciju sloven-skoga naroda vrlo štetan i opa'san svaki pokušaj, da se to pro-vede prije nego li se uklone političke granice, što v austro-ugar-skoj carevini dijele Slovence od Srbohrvata, — itaki bi pokušaj u današnjim prilikama još slabfje uspio nego li prije gotovo 80 godina pokušaj, da se »ilirski« pokret prenese i u slovenske krajeve. Na jezičnom polju ne ostaje za sada ništa drugo, nego li da se drugi drugijem pribliižavamo, dokle je to moguče. Isključeno je naravsiki st varan j e nekog novog umjetnog knji-ževnog jezika, koji 'bi bio, pa makar samo u maloj mjeri, mješa-vina jednoga i drugoga jezika, pa ne znam, da bi ko na što ta-kova ozbiiljno mislio. Ali ako se ne maže to učiniti, može nešto drugo, koje bi opet dobro pripremilo zemlljište za ujedinjenje u pogledu književnoga jeziika. Sa slovenske strane moglo bi se u torne pogledu dosta učiniti, trebalo bi naime, da slovenski književni jezik traži i naigje svoj najjačji oslon u srpskohrvatskom, a to tako, da bi se gdje megju raznijem oblicima, rij e čim a i re-čenicama, što ih ima slovenski jezik, ima i takoviih, koji su jed-naki sa srpskohrvatskim, uzimali za književni jezik ovi zadnji, što su zajednički jednomu i drugomu jeziku; nadalje, gdje slovenski jezik nema — osobito za pojmo v e i predmete moderne kulture i civilizacije — svojih izraza, trelbalo bi, da ih slovenski književni jezik uzrmlje iz srpskohrvatskoga a nikako da ih traži u češkom ili ruskom jeziku ili da kuje nove riječi drukčije od srpskohrvatskih. Napokon tre'balo bi, da se Slovenci odluče, Ida prilivate fonetičku ortografiju srpskohrv. književnog jezika; tim bi nestalo vrlo mnogo iraziHka u pisanju i dosta se 'izjednačio spoljašnji oblik jednoga i drugoga jezika. Manje bi se moglo u torn 'pogledu d oči u susret od srpsko-hrvatske strane: Mnoge turske riječi, što se govore i pišu u Srbohrvata, smetaju mnogo Slovencima, ali teško da če se njihov broj moči znatno umanjiti, jer su one odveč obične ,u onome dijelu sirpskog naroda, koji je dao moderni književni jezik, pa premda se s više strana u zadnje vrijeme nastojalo, da se i s te Strane čisti književni jezik, nije bilo velikog napretka; sada pak, kada ulaze u granice srpsikoihnv. književnog jezika mnogi kra-jevi negdašnjega turskoga carstva, gdje je takih turskih riječi još više nego li u ostalim srpskohrv. zemljama, sva je prilika, da če broj turskih ri'jeci još više narasti. Prije bi se moglo postiči, da Srbohrvati zapadnih krajeva, koji pišu jekavski (vrijeme, vjera itd.) za volju Slovencima i Srbohrvatitna isto č n ib krajeva pri-hvate ekavski izgovor (vreme, vera itd.), cime bi se srpskohrv. književni jezik znatno približio slovenskomu. Bto, to ja mislim, da bi naši književnici mogli i morali uči-niti, dok naši političari postignu ono, što je potrebit uvjet za združenje slovenskoga i srpskoihrvatskoga naroda u našoj monarhiji. Saša Šantel, Pazin. 30. aprila 1913. A. 1. Razmerje med Srbohrvati in Slovenci je sedaj protinaravno kakor le kaj. Prepevamo le »Slovenac in Hrvat...«, a večinoma je to pohratimstvo gOla zunanjost. Naj navedem le eno primero: Slovenski umetniki nimajo s hrvatskimi prav nobenega stika. Jugoslovanske izložbe so nas sicer nekoliko zbližale, a to le hipno. Da bi se pa govorilo o izdajanju skupne revije, o stalnem prirejanju skupnih razstav, o nameščanju slovenskih umetnikov od strani slovenskih umetnikov na zagrebški umetniški šoli, o posečanju iste šole od strani slovenskega umetniškega dijaštva — o vsem tem se nič ne čuje. Se manj o skupnem umetniškem drušitvu. Saj se vodilni slovenski umetniki celo protivijo 'Ustanovitvi slovenske »'Lade«, ker bi 'jim bila menda 'premalo samoslovenska. Zdi se, da je pri vseh drugih kulturnih institucijah — izvzeti smemo pač »Slov. Matico« — enako. O povotjnem razmerju med Slovenci in Srbohrvati je torej nemogoče govoriti. In vendar bi bilo to ravno nam Slovencem tako zelo potrebno! Kajti 2. vsako znanstveno in umetniško delo, ki ne more računati na popularnost pri široki .masi, najde med Slovenci, kateri so po svoje j veliki večini narod kmetovalcev, de majhen krog ljudi, ki bi se zanj zanimali. Skladatelj se bo dvakrat premislil komponirati opero, ki se bo igrala samo v Ljubljani in lepo porcijo idealizma mora imeti znanstvenik, ki piše proti minimalnemu honorarju morda za 50 čitalcev! B. 1—3. Slovenski jezik bo pač ostal književni jezik, kajti »Ve-dina« akcija je prilšla vsaj za 100 let prepozno. Po mojem mnenju bi pa bilo izvedljivo, da bi se vsak izobraženi Slovenec naučili dobro hirvatski ali srbski in bi rabil vsakega teh jezikov po potrebi. V privatnem občevanju bi dominiral seve slovenski jezik, ki bi zadostoval tudi kot zunanji uradni jezik, učni jezik na ljudskih in srednjih šolah in literarni pri spisih namenjenih le Slovencem. Da bi Slovenec Slovencem ihrvatski ali srbski govoril — to se ne bi udomačilo v doglednem času. Pač pa je jasno, da se bomo morali Slovenci, ki smo napram Srbohrvatom v veliki manjšini, v medsebojnem občevanju posluževati le srbohrvaščine, kajti tega ne bi nikdar dosegli, da bi se recimo Bosanci naučili slovenski le zato, da bi li mogli slovenske knjige 'čitati. Pri doslednji rabi srbohrvaščine kot drugega slovenskega književnega jezika v šolah, uradih in v trgovini bi se najbrže neprisiljeno vršila asimilacija slovenskega jezika k srbohrvatskemu To čuti vsak Slovenec, ki živi med Srbohrvati in ki rabi tudi pri občevanju nevede hrvatske izraze. Z eno besedo: Nasilna odstranitev slovenščine je nemogoča. Asimilacija slovenščine Ibi bila pa verjetna, če bi se znanje srbohrvaščine zelo populariziralo med Slovenci in če bi se ta v navedenih slučajih dosledno rabila. Dovolj tedaj da napravimo prvi korak — drugi bo sledil sam. Kedaj, to naj odloča bodočnost. C 3. Toda tudi ta prvi korak bo delal velike težave. Kar se je do zdaj napravilo v tej smeri, je bilo pač le eksperimentiranje. Akcija »Slov. Matice« je le žlica vode, vržena v morje. Več bi učinkovale izdaje komentiranega hrvatskega čtiva v »Mohorjevih« knjigah. Najuspešneje bi pa bilo, ko bi se v s i slovenski politični in nepolitični listi (pa res vsi!) zedinili v tem, da bi dosledno priobčevali srbohrvatske članke. To bi biilo zelo izvedljivo in hi ne zahtevalo posebnega znanja srbohrvaščine od strani urednikov, ako bi se le v e s t i i z s r ib o h r v a t s k e g a ozemlja priobčevale v srbohrvaščini. Mesto da bi se te vesti prevajale kakor do sedaj, bi se enostavno pretiskale. V nadaljne podrobnosti se nočem spuščati, marveč prepuščam to drugim, ki so bolj poklicani stavljati v tem olbziru primerne predloge. Dr. Dragotin Lončar, Idrija. 14. maja 1913. Mislim, da bi bilo umestneje, ako se anketa o avstro-ogrskem jugoslovanstvu raztegne ne le na kulturno, marveč tudi na gospodarsko in politično podje. V tem okvirju podam nekaj načelnih misli. Jugoslovansko vprašanje ni toliko vprašanje ideje, kolikor v prvi vrsti vprašanje metode. To je že poudarjal dr. Tuma (Jugoslovanska ideja in Slovenci. Gorica, 1907.), isto resnico potrjuje zopet B a r t u 1 o v i č (Jugoslovanska pitanja, Veda, III.). Metoda nam pa narekuje stopnjevani razvoj, ki se mora opirati na znanstvena in življenska dejstva. Znanstvena dejstva se tičejo našega jezika, ki je glavno sredstvo kulture; življenjska dejstva nam kažejo naše gospodarstvo. Zato je jugoslovansko vprašanje kulturno in gospodarsko, obenem pa tudi politično, ker je vsa politika posledica kulturno-gospodarskega razvoja. Jezikovno smo Jugoslovani celota, a vsako pleme s svojimi posebnostmi, to dokazuje jezikoslovje. Gre zato, ali je možno in potrebno, da se vse te posebnosti zlijejo v nediferencirano enotnost. Okrožje slovenskega jezika bi ibilo dovolj veliko, da se uspešno razvijata književnost in znanost, ako bi se mogel v resnici ves slovenski narod udeleževati kulturnega življenja. To je pa pri današnjih družabnih razmerah izključeno, ko mora stati masa delavskega in kmečkega ljudstva oib strani. Iz tega vzroka smo reveži: ne le zato, ker nas je malo, ampak zlasti zato, ker smo socialno še ■tako nerazviti. Kaj sledi iz tega? Pustiti svoj jezik bi se reklo, popolnoma zavreči svoje ljudstvo, prepustiti ga usodi, naj se zgodi iž njim, kar hoče. To bi 'bilo toliko, kakor zidati palačo brez enega vogla, kajti polno jugoslovanstvo je slovenstvo, je hrvatstvo in srbstvo, ije bolgarstvo. Zato je taka nediferencirana enotnost nemožna, nepotrebna in naravnost škodljiva. Aiko pa obsega 'jugoslovanstvo tudi slovenstvo, kakor deblo posamezno vejo, sledi iz tega dejstva zopet nasprotna posledica: slovenstvo zajame svojo življenjsko moč, svoj cvet in sad iz svojega izvira. To se pravi, da slovanski jezik ne sme zatajiti svoje sorodnosti z ostalimi jugoslovanskimi jeziki, ako se neče samemu sebi izneveriti. Dosedanji razvoj našega jezika nam kaže tudi smer v bodočnosti. Zajemati moramo iz svojega, a vedno z ozirom na skupni vir; v slučaju novih tvorlb, 'kjer odreče slovenska zakladnica, sezimo najprej po hr vaško-srbskem besedišču, v skrajni potrebi pojdimo iskat na posodo drugam. Dajajmo prednost skupnim izrazom, udomačenim v slovenščini in hrvatsko-srbščini. Isto zahtevamo od druge strani. Piri onih hrvatsko-srbskih besedah, ki so turške, arabske, madjarske itd., je pač treba delati razloček med 'tujkami in izposojenkami: prve moramo odstranjevati, druge so si že pridobile domovinsko pravico, da jih čutimo kot domačinke, zato je njih izgon težji, včasiih morebiti naravnost nemogoč. Povsem nove, strokovne izraze si izdelujmo s skupnim delom, v kolikor se ne zadovoljujemo z mednarodnimi. Izpopolnjevanje slovenščine s hrvatsko-srlbskirn jezikom 'bodi predmet znanstva, šole, časnikarstva itd. Imamo jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti v Zagrebu, ki ji je naloga, da združuje vse avstro-ogrske Jugoslovane pri znanstveni in umetniški produkciji. Treba je medsebojne vezi, da se njen namen uresniči. To bi bila predstavnica naše jugoslovanske t. j. slovenske iz h.rvatsko-srbske znanosti pred tujino. Za domačo potrebo, za znanost v širšem pomenu bi imeli svoje »Matice«. iKar se tiče šolstva, mora biti naša naloga, da si pridobimo povsod svoje ljudsko, srednje in strokovno 'šolstvo. Ako imamo pred očmi kulturni in gospodarski položaj svojega ljudstva, potem se nam pokaže zlasti potreba ljudskih in strokovnih šol. Tu dobi ogromna masa svojo teoretično in praktično izobrazbo. Z ozirom na srednje šolstvo nikoli nisem mogel razumeti onih slovanskih učiteljev, ki nasprotujejo popolni slovenski srednji šoli. Popolne slovenske srednje šole so edina prava pedagogična zahteva, ako so gmotno vprašanje slovenskega učiteljstva, one so pa končno tudi bistveni del naše narodne kulture. Edini narod v državi, ki nima svojega sirednješolstva, je slovenski! Ravno tako so kazali malo uvidnosti za dejansko stanje naši očetje, ko so nas hoteli osrečevati z učenjem ruščine po naših srednjih šolah. Opravičujemo jih lahko s tem, da so imeli pač dober namen, napraviti nekako protiutež proti zmagovito prodirajočemu tujstvu, toda njih sredstva so bila napačna. Mi moramo gledati, da se naši otroci po šolah poleg slovenščine in nemščine uče tudi h r v a t sko-s rbsk ega in laškega jezika. Visokošolstvo je zaključek šolske vzigoje in pouka. Tu se pripravlja inteligenca za svoj bodoči poklic. Poleg reciprocitete zagrebškega vseučilišča ne izpustimo izpred oči Trsta in njegovega pomena za trgovino in tehnične vede, a Ljubljana veži in dopolnjuj, kjer se pokaže potrdi a. iNačelno zagovarjam nenemški tip visokega šolstva, ki pozna posamezne fakultete ali akademije, služeče praktični izobrazbi uradništva, ter popolna učilišča, goječa teoretično vedo in dajajoča smer znanstvenemu delu. Celotno jugoslovanstvo mora biti kulturno podobno staremu helenstvu: vsako pleme prinašaj kar največ kulture v skupnost, ki se je mora zavedati vsakdo in se ozirati nanjo, dasi je vsakdo v svoji domači hiši samostojen, enakopraven in enakovreden drugemu. Približevanje drug drugemu mora biti v korist obema strankama, v skupnost ne dovajajmo pasivne, mrtve mase, marveč aktivno osebnost. Iz tega sledi, da iščemo kulturno jezikovnega približevanja ne zato, da izgine slovenstvo, marveč zato, da se ojači. Udje iste družine, ki s svojo okrepitvijo koristimo tudi ostalim članom. Pri tem se razvije hrvatsko-srbski jezik do posredovalne uloge nasproti tujini. Tu ni umestna niti simpatija. To stališče daje hrvatsko-srbskemu jeziku zemljepisna lega in številnost Hrvatov in Srbov. Sredi slovenskega zapada in bolgarskega vzhoda tvori hrvatsko-srbski jezik ognjišče, ki združuje v sebi elemente obeih skrajnih kril, da posreduje med obema. Pri vsi popolni enakopravnosti jugoslovanskih jezikov med seboj zahteva Praktična uporaba nasproti tujemu svetu neko enojezvčnost, ki jo predstavlja po svoji notranji usposobljenosti in zunanji razširjenosti hrvatsko-srbski jezikaj Jugoslovani smo narodno zatirani, ker smo gospodarsko slabi. Med nas prodira tuji kapital, da izkorišča bogastvo naše zemlje, a mi smo hlapci njegovi. Gospodarska premoč tujcev zadržuje naš narodni razvoj. Tuji gospodarji nam diktirajo svoj jezik in določujejo, koliko smemo biti Slovenci in Jugoslovani. Po svoji ogromni večini smo 'narod malega kmeta, Obrtnika in delavca. Vsi tako. Potrebujemo gospodarskega dela z združenjem kapitala malega 'človeka. Zato je vsako gospodarstvo, ki se pri nas ne naslanja na interese malega posestnika, rokodelca im delavca, protinarodno, 'kar iprotiljudsko; veleposestvo in vele-meščanstvo ne prihajata v poštev. Oblika našega gospodarstva mora biti združna, na kar že opozarja dr. Tuma v omenjenem spisu. Organizacija zadružne produkcije v poljedelstvu in industriji ter ž njima združena organizacija trgovine je prvi pogoj narodnega razvoja Jugoslovanov — to je naše življenjsko dejstvo, zato primerno, ker je od njega odvisna naša narodna kultura. Boj za narodni obstanek je boj za gospodarsko neodvisnost od tujega kapitala, pri čemur nam ne koristi par domačih bogatašev, marveč socialno blagostanje širokih slojev. Na podlagi kulture in gospodarstva, prikrojenih znanstvenih in življenskim dejstvom Jugoslovanov, se .mora gibati tudi naša notranja in zunanja politika. Izhodišče tvori 'boj za demokratizacijo ustave in uprave v zmislu narodne in socialne enakopravnosti. A pri tem ne smemo pozabiti, da nismo sami, marveč, da more biti preureditev monarhije v .zmislu narodne in socialne pravičnosti le skupno delo vseh prizadetih narodov. S tega stališča je treba tudi Slovencem, Hrvatom in Srbom opuščati vsak kulturni in politični historizem, ki je neplodovit, ker ne računa s pogoji sedanjosti in naliki bodočnosti. Ako je bila prejšnja jugoslovanska politika dvorska in stanovska, mora biti sedanja narodna in ljudska. Z Balkanom potrebujemo politične in gospodarske zveze, ki naj zagotovi evropski mir ter razvoj kulturnega in socialnega življenja vseh narodov Avstrije in Balkana. Od pravične notranje in zunanje politike Avstrije je odvisna njena usoda, ker le v tem slučaju je utemeljen in upravičen njen obstoj. Dr. Zdenek Tobolka: Vseslovanstvo. (Konec.*) II. Slovanski zbori. Trikrat so Slovani poizkusili uresničiti svoje vseslovanske ideale. Bilo je to v letih 1848, 1867 in pričetkom tekočega stoletja s tak-ozvanimi slovanskimi zbori. Vzrok vsakega takega zbora je bil Slovanom obzir na Nemce, a'li jasno rečeno, na nemško ekspanzijo. 1. Slovanski 'zbor v Pragi.1) Ko so se Nemci v Frankfurtskem parlamentu poizkušali združiti v veliko zvezno državo, so se tudi Slovani leta 1848 domislili sklicati slovanski zibor v Prago. Bali so se v narodnem oziru pred združeno Nemčijo, zato so se lioteli posvetovati, kako bi prišli tej nevarnosti v okom. V drugi vrsti je podnetila kongres bojazen Jugoslovanov pred ekspanzijo Madjarov. Pripravljalna dela so oskrbeli Čehi, ki so bili blagovestniki slovanske vzajemnosti, in Prago so izbrali za kraj zborovanja, ker je (bila že takrat središče slovanske misli in najznamenitejših slovanskih učenjakov in pisateljev. Kakor je 'bil zbran v Frankfurtu cvet nemštva, tako so prihajali v Prago najboljši slovanski možje. Na zboru so bile zastopane vse slovanske narodnosti, tudi Kusi. Ti seveda le po revolucionarnem agitatorju M. Bakuninu, ki takrat ni živel v Rusiji. Rusi iz Rusije se pa niso mogli udeležiti, ker tega ni trpela absolutistična vlada. Program kongresa je bil pričetkoma nejasen. Borili sta se dve smeri. Prvo so zastopali najboljši češki možje, med njimi zgodovinar Frantiišek Palacky in arheolog P. Šafarik. Ta smer je temeljite na avstroslavizmu. Druga smer se pa ni hotela le omejiti na interese avstrijskih Slovanov, marveč se je hotela pečati z vsemi evropskimi Slovani. To smer je zastopal v Pragi poljski filozof Karel Libelt, ki je temeljito poznal nemško filozofijo od Kanta do Hegla. Libeltevo naziranje je zmagalo. Zbor si je določil po posvetovanju odsekov tri naloge: 1. manifest vsem evropskim narodom; 2. peticijo na avstrijskega vladarja, z *) Prvi del glej Veda III./2. ’) Glej moj spis : ,Slovansky kongress v Praze r. 1848“, Praga 1901. željami posameznih avstrijskih slovanskih narodov; 3. opis sredstev, s katerimi bi se mogli združiti Slovani v trajno zvezo. Prvo nalogo so docela rešili, ostalih dveh pa niso mogli končati, ker so izbruhnile na binkoštni ponedeljek 1848 v Pragi velike pocestne demonstracije, naperjene v prvi vrsti proti praškemu vojaškemu komandantu Windischgrätzu. Njihov izbruh si čisto lahko razlagamo iz duše mase, vendar so te demonstracije povzročile, da je vlada sistirala v Pragi vse kcmstitucionalne svoboščine in d» je bilo tako onemogočeno tudi nadaljnje zborovanje. Čeprav zbor ni končal svojih sklepov, so se vendar pokazale določene smeri. Oklic prvega slovanskega zbora 'na evropske narode so pripravili razni možje, ki so se zopet glasili k raznim svetovnim naziranjem. Oklic je pred vsem varijacija tedanjih liberalnih gesel »enakost, svoboda in bratstvo narodov«. Slovani niso zahtevali svobode za posameznika, marveč tudi za vsak posamezen narod. V smislu liberalizma so govorili proti absolutizmu in za konstitucionaini sistem. V duhu avstroslavističnih naziranj je oklic zahteval izpre-membo avstrijskega cesarstva v federacijo enakopravnih narodov. Slovani so zahtevali za ta program simpatije vseh neslovanskih evropskih narodov. K temu so izrekli Poljaki svoje posebne želje, zlasti zahtevo po zopetni vzpostavitvi svoje stare države. Ogrski Slovani so v tem manifestu klicali za enakopravnostjo vseh nemadjarskih narodnosti. Tudi je zahtevala pro-klamacija v interesu vseh evropskih narodov osvobojenje Slovanov v Turčiji. »Mi, ki stopamo na politično pozor išče Evrope, najmlajši sicer, pa ne najslabši, srno pripravljeni pridružiti se splošnoevropskemu kongresu narodnosti v svrho, da se izravnajo razna mednarodna vprašanja, ker smo prepričani, da se bodo sorodni narodi lažje sporazumeli, nego plačani diplomati«. Ce bi bilo res prišlo do takega kongresa narodov, bi bil ostal najbrže brezuspešen. Tak predlog je bil mogoč le v času politične romantike. Ta manifest je bil edini akt, katerega je prvi slovanski zbor dovršil. Vsem avstrijskim udeležencem zbora je bilo načeloma skupno liberalno antiabsolutistiono stališče in pa trdno prepričanje, da mora ostati Avstrija v narodnem interesu avstrijskih Slovanov ohranjena tudi v bodoče in sicer kot federativna država, neodvisna od Nemčije ter z enakimi pravicami vseh narodnosti. Svoboda in bratska enakopravnost sta bila temelj adrese na av- strijskega cesarja. To adreso so v odsekih pripravljali, v plenumu jo pa zopet, radi nesponazumljenja, pokopali. — >Kaj pa so zahtevali posamezni slovanski narodi od avstrijskega cesarja? Čehi iz kraljestva so se zadovoljili s cesarskim lastnoročnim podpisom z dne 8. aprila 1848, ki je zagotovil v celem če&kem kraljestvu zakonodajno in administrativno samostojnost, jezikovno enakopravnost in dvojezičnost vseh državnih uradnikov. Moravski Čehi, ali kakor so se takrat sami imenovali, »Mora-vani«, so se o'bnnili na cesarja z naslednjimi prošnjami: 1. da bi bili deležni v deželni in občinski upravi istih pravic, katere je dobilo češko kraljestvo z gori imenovanim patentom; 2. da si ohrani Morava, vkljub tej enakosti pravic, svojo samostojnost; 3. da sprejme najvišja češka odgovorna centralna oblast moravske motranje zadeve v svoj delokrog; 4. da se zbereta odbora češkega in moravskega deželnega z)bora k skupnim posvetovanjem; 5. da si zagotove Čehi in Moravani vzajemno svojo državljansko svobodo in enakopravnost svojih narodnosti«. Gališki Slovani, Poljaki kakor Rusini, so zahtevali »iste pravice, kakor Čehi«. Prosili so »za ustanovitev enakih odgovornih centralnih oblasti, kakor so one, ki so zagotovljene Čehom«. Nadalje so zahtevali skorajšnje sklicanje deželnega zbora za Galicijo, ki bi zboroval in sklepal o vseh deželnih zadevah še pred otvoritvijo dunajskega državnega zbora. Za gališki postulaeijski zbor so zahtevali veljaven zaikon, po katerem bi gališki deželni zbor bil resnično zastopstvo oboli gališkiih narodnosti. Glede narodne enakopravnosti v šoli in uradu so se gališki Poljaki in Rusini 'zjedinili na te-le točke: 1. V vsakem okraju je uradni jezik bodisi poljski ali ru-sinski, kakoršna je pač večina prebivalstva dotičnega okraja. Vsaka občinska in mestna oblast sme neomejeno rabiti jezik večine. Vsak domačin se pa sme posluževati v oibčevanju z vlado poljskega ali rusinskega jezika in vlada mu mora odgovarjati v istem jeziku. Brez razlike narodnosti so vsi domačini enako upravičeni za dosego vseh uradniških mest; vendar se mora pri zasedanju uradniških mest, katerih ne oddaja narod sam, primerno vpoštevati narodnost kandidata. V narodnostno mešanih krajih morajo uradniki znati oba jezika. 2. Učni jezik v farnih, trivialnih in normalnih šolah naj bo jezik večine, manjšina pa imej pravico do lastnih šol. V III. razredu vsake rusinske normalne šole se mora podučevati tudi poljščina in v III. raziredu vsake poljske šole maloruščina. Za Poljake m Rusine se ustanove posebne gimnazije, kateriih število bo odvisno od potrebe učeče se mladine. Na vsaki gimnaziji se mora predavati o slovstvu obeh (jezikov. Na vseučiliščih in licejih je predavateljem dovoljeno posluževati se obeh jezikov. 3. Gališka narodna garda voli povsod, kjer je ustanovljena, svoje častnike z večino glasov in določa tako tudi poljski ali rusinski po-veljni jezik. V znaku nosi garda girba Obeh narodnosti. 4. Vsa dežela ima skupno centralno vlado, Iki mora karespondirati z rusinskimi oblastmi v maloruščini, s poljskimi v poljščini. Obe narodnosti 'imata skupni deželni zbor, v katerega volita svoje narodne zastopnike po istih načelih. V deželnem zboru je dovoljena maloruščina in poljščina. Sklepi in ukazi deželnih oblastev se raziglase v oibeh deželnih jezikih. 5. Vse v deželi se nahajajoče konfesije so enakopravne: to velja tudi za duhovščino, ki ima enak čin in enake dohodke. 6. Ustava mora zagotoviti Poljakom in Rusinom polno enakost človeških, političnih in verskih pravic vsake v Galiciji se nahajajoče narodnosti. 7. [Mitev Galicije v dva posebna upravna okraja, kar zahteva čas, je pridržano sklepanju deželnega zbora«. Da se ta kompromis izvrši, so zahtevali, da se morajo enojezični (nemški) uradniki vpokojiti in da se nastavijo le taki uradniki, ki so popolnoma vešči obeh deželnih jezikov v govoru in pisavi. Ogrski Slovaki in Rusini so se obračali proti madjarskemu šovinizmu ter določili te-le zahteve: 1. Slovaki in Rusini na Ogrskem so .narod; Madjairi jih morajo kot take priznati in jim dovoliti enake pravice v deželnem (državnem) zboru. 2. Bodi jim dovoljeno Žibrati se na posebnih narodnih zborih s stalnim slovaškim in rusin-skim odborom, ki imata pravico in dolžnost čuvati nad narodnimi pravicami Slovakov in iRusinov in izvrševati sklepe narodnega zbora. 3. iBodi jim dovoljeno ustanoviti in imeti narodne šole, tako za elementarni in realni pouk, kakor tudi meščanske in škofijske šole, učiteljske seminarije, višje šole, kakor gimnazije, liceje, akademije, politehnike in eno vseučilišče. Učni jezik naJj 'bi po potrebi bil slovaški ali rusinski. Zagotovlja se svoboda narodne vzgoje. 4. Za Madjare se ustanovi stolica za slovaški in rusinski jezik, za Slovake in Rusine pa stolica za maidjairski 'jeziik, oboje na ‘deželne (državne) stroške. 5. Nobena narodnost na Ogrskem ne velja za vladajočo; vse naj si bodo enakopravne. 6. Naj se Slovaki, ki so bili vrženi zaradi ibrambe slovaških narodnih pravic v iječo, takoj osvolbo.de. 7. Prosijo, naj se Slovakom in Rusinom ne odreka pravica ustanavljati društva v svrho, da se podpira narodno življenje Slovakov in Ruswiov in da bi tudi oni bili v tem oziru Madjarom enakopravni. Ogrski Srhi bi se zadovoljili, če se jim potrdita patrijarh in »vojvoda« po sklepih karlovškega deželnega zbora in da se združijo vse ogrske zemlje, v katerih stanujejo Srbi, s srbsko »Vojvodino«, seveda pod vrhovno vlado ogrske krone. Kakor ogrski Sribi, so formulirali tudi Hrvati svoje želje zelo nedostatno, da, še nedostatnejše, nego Srbi. Želeli so samo, da se potrdi, kar je njihov ban dosegel v zdar in dobro vladajoči dinastiji, narodnost in samostojnost trojedine kraljevine Hrvatske-Slavonije-iDalmacije in kar bo trojedini deželni zbor v tem smislu zahteval. Slovenci so se pri formulaciji svojega programa držali Blei-■weisovih naziranj. Zahtevali so: 1. Da se združijo Slovenci štajerske, Kranjske, Koroške in Primorja v politično celoto pod imenom »Kraljevina Slovenija« in da bodi Ljubljana sedež nljihove skupne vlade; 2. da dosezi slovenščina diplomatično veljavo, da bodi uvedena v šolo, v urad in sod, da ima vsak uradnik neoporečno dolžnost znati slovensko. Vrhutega se naj ustanovi v Ljubljani slovensko vseučilišče«. Tretji akt slovanskega kongresa je ostal stvarno in formalno čisto nedokončan. Vse, kar bi mogel povedati o te,m aktu, je le domneva. Ve se le, da sta se pri posvetovanjih o tem aktu zopet Pojavili 2 smeri, avstroslovanska in širša. Po praških binkoštnih dogodkih pa je bilo nemogoče še enkrat združiti slovanski zbor ali pa ga še kedaj kesneje sklicati. Politična reakcija, iki je pričela po celi Avstriji, je onemogočila vsako nadaljnjo posvetovanje. 2. Slovanski zbor v Moskvi leta 1867.1) Leta 1867, torej 19 let po prvem slovanskem ziboru, zborovali so Slovani drugič in sicer v Moskvi o priliki narodopisne razstave. V Moskvo so šli zastopniki Slovencev, Bolgarov, Srtov, Hrvatov, Rusinov in Cehov. Poljaki se ga niso udeležili, ker niso mogli pozabiti, kako sovražno so ravnali Rusi ž njimi po neuspeli revoluciji leta 1863; da celo agitirali so med Slovani, da se te razstave ne udeleže. Čehe so vodili v Moskvo njihovi politični voditelji: Fr. Palacky, Dr. F. L. Rieger in dr. Njihovo potovanje je imelo politično tendenco in je 'bilo čisto demonstrativno, ker so bili ozlovoljeni nad avstrijsko Vlado zaradi nagodbe z Ogrsko in ker se vlada ni čisto nič ozirala na politično slabe Čehe. Zato so iskali oporo za svoje zahteve v slovenski vzajemnosti. Drugi slovanski zbor se je ipečal samo s kulturnimi zadevami. Da se uresniči slovanska vzajemnost, se je sklenilo, da se priredi vsako drugo leto vseslovanski zbor, ki bi se naj pečal s slovanskimi kulturnimi pitanji. Ta pitanja naij se najpoprej pretresajo na zborih posameznih slovanskih narodov. Ustanovi naj se vseslovanska 'knjižna matica; v Moskvi naj se ustanovi stalen odbor, ki naj uresničuje slovansko jedinstvo na kulturnem polju. Na temelju cele Slovanske literature se naj sestavi skupna terminologija eksaktnih znanosti. Izvzemši stalni slovanski odbor so ostali vsi navedeni sklepi na papirju in se niso nikdar uresničili. V političnih vprašanjih so se na drugem slovanskem zborovanju pokazale velike načelne razlike, zlasti med češkim in ruskim stališčem in pa med ruskim in poljskim, čehi so branih' samostojnost in enakopravnost vseh slovanskih narodov v smislu sklepov prvega slovanskega zbora. Rusi pa so zahtevali, naj bi vsi Slovani sprejeli enoten književen jezik, namreč ruščino, enotno pismo, namreč azbukio, enotno veroizpovedatije in cerkev, namreč pravoslavno. V nasprotju s češko zahtevo Rusi ne ipriznajo bratske vzajemnosti s Polijaki. Na drugem zborovanju se je pokazalo, da so bili Slovani od ideala slovanske vzajemnosti še zelo oddaljeni. 3. Slovanska posvetovanja pričetkom 20. stoletja. 60 let je 'preteklo od prvega slovanskega zbora in iznova so poskusili avstrijski Slovani, zlasti Čehi, uresničiti ideale slo- ') Glej moj spis : „Zgodovina češke politike nove dobe“. Praga 1908. vanske vzajemnosti. «Mislili so, da je prišel pravi čas za te težnje, ko so Rusi dovoljevali težke svoje boje v Mandžuriji in ko je ponehala ruska revolucija. Avstrijski Slovani so mislili, da bo Rusija v bodoče konstitueionalna i da bo v svojem lastnem interesu vodi'la notranjo politiko na slovanskem temelju, če hoče voditi tudi zunanjo rusko in slovansko politiko. Mislili so, da je sedaj prišel čas za uresničenje velikih osvobodilnih misli iprvega slovanskega zbora; 'niso si pa prikrivali težavnosti svojih stremljenj. Vedeli so, 'da se morajo najprej rešiti stara ipitanja rusko-pdjskega spora in hoteli so to doseči že v interesu svojega lastnega stališča v Avstriji. Avstrijski Slovani, zlasti pa Čehi in Jugoslovani, prenašajo le s težavo, da je zunanja politika Avstrije združena z Nemčijo i,n žele, da se avstrijska zunanja politika osamosvoji. Zato so tačas upali na zibližanje med Avstrijo in Rusijo, v nadi, da so našli najboljše sredstvo za to zbližanje, če pripravijo avstrijsko in rusko javno mnenje na slovansko vzajemnost. V Rusiji so pridobili za svoje načrte stranko täkozvanih »kadetov« (konstitucionalnih demokratov). Ta stranka je hotela v interesu notranjega miru Rusije rešiti poljsko vprašanje in sicer temeljem narodne enakopravnosti in samostojnosti. V juliju leta 1908 so se vršila v Pragi prva pripravljalna slo-vansika posvetovanja, katerih se niso udeležili le vsi Slovani cis-litvanske, marveč tudi Rusi in Poljaki iz Rusije. Niso pa bili navzoči Rusini (Ukrajinci), Slovaki im pruski Poljaki. Rusinskega vprašanja se posvetovanja niso dotaknila, tem temeljiteje se je obravnavalo poljsko vprašanje v Rusiji. Sklenilo se je, da se to vprašanje reši v Rusiji na temelju enakosti in svobode obeh narodov. Dolgo so se tudi posvetovali o kulturnih in gospodarskih nalogah. Sklenilo se je prirediti vseslovansko razstavo v Moskvi, Podpirati turistiko v slovanskih deželah, razširjati Sokolstvo med vsemi slovanskimi narodi, ustanavljati društva za narodno prosveto in vzgojo v vseh slovanskih deželah po enotnem načrtu in konečno organizirati skupen slovanski knjižni trg. Vsi sklepi so se držali temelja slovanske kulturne vzajemnosti, kakor leta 1848. Praška posvetovanja leta 1908 so le razširila slovansko vzajemnost na gospodarskem polju. Sprejeta sta bila dva sklepa: Da se ustanovi vseslovanska banka, 2. da se priredijo pouffna Poljedelska potovanja, katera so Čehi pred letom 1908 prirejali ua Dansko, odslej vedno le v slovanske dežele. Velike so bile težkoče, na katere so prireditelji naleteli, ko so hoteli te svoje sklepe uresničiti. Po aneksiji Herceg-Bosne se je vse rusko javno mnenje obrnilo proti Avstriji. Tudi so odločilni ruski politični krogi nastopili pot ruskega državnega imperializma, narodnega šovinizma in nestrpnosti iproti Poljakom; reakcionarna premoč je potisnila ruske politike, 'ki so si želeli z ruskimi Poljaki odkritosrčen mir na temelju enakopravnosti, v malo pomembno manjšino. Vendair niso prireditelji slovanskih posvetovanj opustili svojih idej, marveč so sklicali leta 1910 nova slovanska posvetovanja v Solijo, kjer naj bi se nadaljevala praška posvetovanja. Vendar so se morali v Sofiji glede politike omejiti le na splošno resolucijo, da ni pravi Slovan oni, kdor stiska kak bratski narod. Konkretno ni 'bilo mogoče rešiti ta program, ker se sofijskih posvetovanj niso udeležili najvažnejši faktorji, Poljaki, v protest proti pravkar nameravanemu ruskemu nasilju v zadevi Hjelmske gubernije. Konference v Sofiji so bile važne manj zaradi svojih političnih sklepov, bolj pa zaradi svojega dela za kulturno in gospodarsko slovansko vzajemnost. Sprejetih je bilo 18 resolucij, od katerih navajam najvažnejše: Kakor leta 1867 v Moskvi so slovanska posvetovanja 1910 v Sofiji sklenila sklicati slavističen kongres, kateremu naj ibi pripravili pot zibori posameznih slovanskih narodov. Določile so se modalitete za medsebojne stike slovanskih akademij in učenih idiružb; pod vplivom zapadno-evrop-skih narodov so se določili pogoji medsebojnega literarnega občevanja in knjižne izmene. Sklenila se je recipročnost za slušatelje vseh slovanskih vseučilišč, sprejeti so bili predlogi za sestavo vzorne terminologije, slovanske enciklopedije, knjižnega kataloga za slovanske ljudske knjižnice in čitalnice. Ruščina bodi v bodoče po možnosti razpravni jezik pri vseh slovanskih zborih. Na zapadnih slovanskih srednjih šolah naj se poučuje cirilica. Temeljito se je tudi razpravljalo o organizaciji slovanskega knjižnega trga, o zvezi med slovanskimi gledališči, o slovanski turi-stiki, o vseslovanski umetniški razstavi v Pragi in o ustanovitvi vseslovanske brzojavne in korespondenčne pisarne. Kar se tiče gospodarstva, je ostalo pri pobožni želji zia vseslovansko banko, kar je bilo že izrečeno na praških posvetovanjih, in iznova se je proglasilo geslo »Svoji k svojim«. * * * Novoslovansko gibanje je obrodilo doslej le en viden sad. V Pragi je 1. 1912 izšlo veliko delo: »Slovanstvo. Obraz jeho minulosti a pritomnosti«. Spis je nastal povodom praških posvetovanj leta 1908. Sotrudniki so večinoma profesorji češkega vseučilišča in najznamenitejši češki publicisti. Spis (o katerem je poročala -že tudi »Veda«) ima namen informirati z znanstveno utemeljenimi, pa poljudno pisanimi članki ves slovanski svet o gospodarskem razvoju, o sedanjem stanju slovanstva v narodnostnem, političnem in cerkvenem oziru, o slovanskem šolstvu, o slovanskih slovstvih, o upodabljajoči umetnosti, godbi, sokolstvu in turistiki. Namerava se izdati spis tudi v drugih slovanskih jezikih. Vsekakor je knjiga izvrsten donesek za poglobljenje medselbojnega spoznanja Slovanov. Škoda, da so se izdajatelji omejili le na kulturna vprašanja in da niso sprejeli v svoj program tudi gospodarskih vprašanj v smislu praških posvetovanj. Ipak dokazuje ta spis, da se pričenja slovanska vzajemnost uresničevati, pa tudi, da so Slovani ostali v tem vprašanju sami le na kulturnem polju in da je slovanska vzajemnost doslej le še predmet za slovanske učenjake.*) Dr. Albert Bazala, Zagreb. Problem ličnosti. (Konac.) VI. Ostale nedostatke naturalizma s obzirom na naš problem mažemo posve ukratko prikazati. Tako je posve neosnovan njegov individualizam. Onako samosvoja ih ibiča, kako ih on želi, niti ima niti ih može biti, jer miti ije čovjek sam 'niti je odijeljen. 'Njegov »ja« ne sačinjava samo njegovo tijelo, i njegova duševnost ili možda čak samo sadašnjost, nego k njegovome '»ja« spada i to kao sas’tavni, integralni, dio najprije cijeli niz ipredja i njihov život, onda okolina fizička i jpsihička, 'društvo i njegova povijest, napokon čovječanstvo i cijela kultura. Naturailizam ne vidi, da je život pojedinca na stotine strana vezan, i da se ti vezovi ne *) G. avtor nam je dal na razpolago rokopis tega dela koncem lanskega letnika in smo si ga prihranili za letos radi njegove splošne veljave. Isti članek je izišel tudi v „Zeitschrift für Politik“. dadu rastrgati, a da se sam život ne uništi; naturalizam ne vidi, da čovjek nije poput predmeta u prirodi, koji kao da je posve za sebe, ima svolju posebnu, ali stalnu moč, a s drugim se predme-tima dodire samo izvana. On ne če da uvidi, da odnošaji ljudi medjusobno idu u čovjeka i čine dio njegova biča, pa ako se ras-kidaju, kida se 'S njima i 'biče, da zajednički život ljudi nije samo izvanjski dodir nego unutarnje vezanje, po kojem se čovjekov »ja« proširuje i prima u svoj iživot i u svoju sudbinu život drugih, život porodice, naroda, ljudstva, da napokon taj »ja« nije posto-jani sustav, nego jedan rastuči sistem: iskinite taj sistem iz odnošaja k drugim sistemima, pa ste mu oduzeli uporište, oduzeli ste mu potpornje i on če se sasuti u bezličmu gomilu. Čovjek ne živi ni u prostornoj točki ni u vremenskom času, njegovo biče sačinjava prostor sa svim mu odnošajima i vrijeme sa svim mu dimenzijama. K velikome 'čovjeku spada i velika okoli n a, društvo, tradicija i povijest. iDuh 'vremena, narodni duh, priroda, što nas okružuje, sve je to dio našega biča. iPojedinac nije odijeljena rnonada, nego član jednoga zajedinstva, kako je to lijepo prikazao u svojoj nauči Wund't, te se samostalnost njegova ne može naz-rijevati u tom, da se on raščlani, da se otkine od onoga zajedinstva, nego da se u njem istakne kao relativno postojani i tako zasebni sustav odnošaja. To je moguče samo tako, da unutarnjorn uredjenosti svojom prkosi promjeni odnošaja, da da'kle neke vrsti samoodržainijem u bezličnome mnoštvu izibija kao vidljiva točka, kao jedinica. Bitak 'takove jedinice sastoji se u djelovanju, kojim se ona reprezentira kao samostalni dio u pučini dogadjaja i odnošaja. O jačini toga djelovanja ovisi s tu p an j s am os tal nos ti i osobnosti, te se ličnosti razlikuju izrazitošču, oštrinom i jačinom, kojom se uredjeni sustav njihovih odnošaja opire promljenljivosti i nestalnosti dogadjaja. Samo na rijetkima se tijek dogadjaja oštrije lomi, i vrijeme prilagodjuje valove svoje njihovu ob liku, ali i ti neprekidnom djelatnosti uzdržavajuči se sustavi postoje samo u krilu zajednice, a ne izvan nje. Sudi Ji se tako, tad se ne če povijest, tradicija, društvo i sve ostalo, u što nas je umnost zavezala, naprosto zvati zaprekom individualiteta. Samo oni odnošaji historijskoga i društvenoga života, moči če se takovima držati, kojih nijesmo mogli u sebe primiti, kojih nijesmo mogli organički uvezati u svoj sustav odnošaja, a nijesmo imali toliko snage, da ih odbijemo. Takovi su odnošaji onda jači od nas, oni smetaju našemu samoodržanju u istaknutome smislu, slabe našu samostalnost i dbaraju nasu li-onost. U drugu je ruku za razvoj ličnosti upravo potreban izvjesni broj zapreka, da na njima okuša svo-ju snagu. Zamišljamo li naime bitak ličnosti kao neprekidnu borbu za samoodržanjem, dakle kao neprekidnu energiju, onda je očito, da ona mora imati nešto, da se o nj opire. U svijetu, koji bi udešen bio ,po našim željama, ne bismo imali nikakova posla, a tako ni u prilikama, koje nikakova otpora ne pružaju, ne bi mogla nastati ličnost. Život kao rad 'ne da se zamisliti bez zapreka, a vri-jednost dobiva prema torne, kako smo ih prevladali. Najposlije veličina ličnosti ne sastoji se u tom, da bezobzirce razbija oko sebe sve vezove, jer i ti vezovi su jedan dio biča čovjekova, pa je pravo sudio Sohleiermacher veleči, da čovjek mora u jedmi ruku ujediniti prirodu i umnost, a u drugu pojedinačnost i dr.uževnost; buduči pak da svaki tim zaokružuje jedan vlastiti krug, ali ujedno se hvata i zajednice, to se od noša j čovjeka prema historijskome i društvenem milieuu dobro označuje u zaihtjevu: Stupi u za-jednicu tako, da tvoije pristupanje bude i usvajanje. Usvojeni dio historijskoga i društvenoga života postaje onda njegovim životom, a koliko se elementi njegovi ne bi dali asimilirati indivi-ciualitetu, on če ih odbijati. iKakovo ima to odbijanje biti, da bude više nego novotarstvo i!li prevrat, več je spomenuto. Dodat čemo samo još i to, da se veliki pioniri napretka razlikuju od ne-ustrpljivih prevratnika i samim duhom rada i nastojanja. Ovaj je duh u prvih izrazito altruističan, u drugih prekriveno egoističan. Lakoumni novotar, ižestoki revolucionarac, bezobzirni razaratelj ne može da dočeka, da sam ne ubere plodove svojega nastojanja, što više, ako nema izgleda, da če ih ubrati, nema ni interesa na svojemu radu. Naprotiv nastojanje i rad doista velikih ljudi za-držaje svoju vrijedinost i onda, ako ne rodi odmah vidljivim u-spjesima, jer je ima sam po sebi, bez obzira na korist ili ugodnost, koju nosi, jer je unutrašnja potreba, pa izostane li uspjeh, može se zadovoljiti i sa sviješču, koja je tako lijepo prikazana u onoj priči o starcu, koji sadeči drvo ne ipita i ne mari, hoče li užiti plodove s ■njega, več se raduje, što pripravlja plodove njegove potomstvu. Tu dolazimo u oštru opreku s naturalizmom, koji postavlja egoizam kao značajku velikih i jakih ličnosti, a u altruizmu vidi slabljenje prirodne bezobzirnosti, ograničenje slobode i — prelaz u ropstvo zakona, obveza, propisa. Predaleko bi nas vodilo, kad bismo btjeli u tančine prikazati taj nazor i misao po misao u njem razdrobiti. Ograničujuči se samo na najnužnije i najopčenije mogli bisrno postaviti pitanje: Sto je pravi smisao teorije panegoizma? Da je čovjek rod jeni egoista? Da je egoizam originalan, a sve altruistično djelovgnje da je nastalo umjera-vanjem isprvičnoga egoizma? Ovdje več postaje ta teorija sumljiva. Što je ponukalo pojedinca, da svevlast egoizma ograniči, te se počne na druge os vrtati? Iz altruističkih motiva nije učinio, jer ih u njega još nema, nego tek nastaju, dakle je rnorao biti prisiljen na to. A čim? Samo dvoje moglo ga je prisiliti na to: um i nužda zajedničkoga života. Pa da, veli se, upoznao je, da mu je korisnije biti dolbru prema drugima, t. j. altruizam je posljedak dobro sihvačena vlastita interesa. Ovaj argumenat pretpostavlja za ono doba, kad bi imao bio nastati ovaj prelaz iz egoizma k altruizmu, več prilično razvito stanje i vrlo rafiniranu proraču-nanost; no i ako ovdje koju sum n ju prigušimo, i dopustimo, da je prije toga bilo on alk o vo stanje potpuna egoizma, onda moramo za to stanje pretpostavljati ii stanje potpune izolacije. Hoče li teorija panegoizma ovakovu apstrakciju uzeti za činjenicu? Uzme li je ipak, onda je nerazumljivo, zašto je pojedinac napustio svoje sa-motovanje, svoju potpunu sl obodu i neovisnost? je li je kao Ezav možda prodao za neke prednosti zadružnoga života? kako je znao za ove ili je možda samo pokuša radi stiupio u društvo? Ne pri-hvati li se izolacija, mora se pretpoistavljati od iskona druiževnost, a s njom i altruizam. Ako je čovjek od prirode društveno biče, onda oni odmah prirode ima altruističkih dispozicija; ne javljaju li se ove odmah ni jednako živo nego tek kasnije, onda to ne znači, da nastaju i z egoističnih. Kao pojedinac osječa se čovjek neposredno, kao član društva neposredno: zato se egoističke dispozicije u njega razvijaju prije i djeluju življe na njega, dok altruističke dispozicije, premda su i one djelomice instiktivno po-liranjene, dolaze do izražaj a kasnije, kad se čovjek počinje čutjeti kao član društva. Kako su ove posljednje nježniije, a one prve sa razvojem nešto odmakle naprijed, nije svagda lako provesti, da one dobiju jednaku vlast nad životom. Što više, posebne prilike mogu učiniti, da prve i ne dadu drugima da se razviju, te možemo reči, da prilike uzgajaju egoistu. Da egoizam i altr.u/izam svaki prema svojoj važnosti za život, dakle pravedno, 'budu podijeljeni u čov-jeku, tome treba uzgoja, ali kad bilo koji od njih sam preuzme vlast nad životom, onda je i to uzgojeno. Altruizam po isvojoj prirodi, a i poradi ne tako lako slomiva otpora egoističkih dispozicija, ne dolazi tako lako u priliku, da postane samovladarom životu, koliko egoizam, ali tim više treba naglasiti, da je egoizam kao jedini princip života ljudskoga — uzgojen. Život ljudski, kako sam na jednom mjestu to več rekao, nije kao krug, u ko j ega središtu se nalazi egoizam, nego kao elipsa, koja ima dva žarišta, i obadva moraju medjusobno u izvjesnom odnošaju stajati. Pomakne li se jedno, iskrivit če se lik, a tako se iskrivljuje i život, ako egoizam i altruizam nijesu u pravu odnošaju. Sam pak altru-izam niipošto nije samo po milosti egoizma u čovjeku, nego spada k isprvičnome invent aru prirode ljudske: on ima u njoj i posebnih zadača, koje se moraju izvršiti predanošču (Hingabe), kakove egoizam ne smaže i kojom se samo kao izlikom za druge svrhe može poslužiti. Egoistu je altruizam samo sredstvo; u potpunome životu ima on vrijednost po sebi i traži posebno mjesto, ne tek kao dodatak nego kao sannostalni faktor. Da je tome tako, može se svak uvjeriti, ako pogleda Nietscheovu nauku. Ona je sve pretekla uzvisivainjein egoizma, no čemu ta hvala? Nietzsche je htio opsežnu, bujnu i snažnu kulturu; s pravo,m ili nepravom, to je ovaj čas irelevantno, držao je altruizam zaprekom tome, a r.ala-zeči u egoističkome teženje živosti i snage, nije se ustručavao odobriti i ostala svojstva njegova, kao n. pr. bezobzirnost, na-srtljivost i dr. Ali krivo bi sudio, tko bi držao, da je Nietzscheu bilo do toga, da uzgoji i uzveliča samodopadni individuum. Oslo-bodjenje njegovo od altruističkih i drugih obzira, p rep uš tanje sili nagona, uopče ojačanje i po višenj e individua ima i u nijega vri-lednost samo kao sredstvo za povišerije čovječnosti. Egoisita se hvali, jer je most k čovjeku budučnosti.. Ovo predanje ciljevima čovječanstva lišava strahote egoizam, kojii s te Strane promatran znači toliko kao: pojedinac neka privredi što više, da može to više predati čovječanstvu. No što je altruizam drugo nego predanje težnjama i ciljevima društva? 'I po Nietzscheu jača je u egoizmu ova na razvoj čovječnosti upravljena težnja od samoga samoodržanja, koji se obično smatra glavnom karakteristikom egoizma, a sve to vidi se iz riječi: »Ja lijubim one, koji ne znadu živjeti, nego koji umiru, jer oni isu, koji prelaze prijeko Ja ljubim onoga, koji živi da spozna, a spoznaje, da jednom živi buduči čovjek. I tako hoče on svoju propast«. Što je Nietzsche mislio, da je ovakovo predanje čovječnosti višoj od naše. moguče samo kao egoističko teženje, to je njegova zabluda, ali oprostiva za-bluda s obzirom na zelju za jednom energičnom, života i snage Punom kulturom. Ako nas je altruizam odviše raznježio, učinio odviše mekima i nesposobnima za :teži rad, on.da je trebalo mli-tave oblike njegove zamijeniti žustrima. Nietzsche je učinio pre-više: on ih je sve zabacio. Pokušaj njegov dovoljno svjedoči, da se nije moguče nadvinuti nad njih, a da se ne prekorače granice čovječnosti: pa ipak i budu6i čovjek, ako če i biti nad sadašnjim, ne smije biti preko čovječnosti. O nedostatnosti natiiralističkoga shvačanja slobode bilo je več govora, te je istaknuto, 'da u instinktu zapravo i nama slabode, da instinkt veže uz objekt, da čini ovisnim od časa i utiska, te objekat vlada i ravna subjektom, a 'ne subjekat oibjektom. Spo-menuto je i to, da je za neovisnost od objekta, pače —može se reči — i od časovitih pobuda svijesti potrebna izvjesna snaga duha, ko-jom se nasrtljive energije prirodne svrsi primjereno reguliraju. Tko ne popusta prvoj navali podraižaja, ta'j je svakako samostalniji od onoga, kojega promjenljivi i slučajni tijek prilika vodi sad ovamo, sad onamo. Tko umije zaustaviti prvu navalu, a sredstva za takovo zaustavljanje podaje razvoj svijesti, uzgoj i kultura, taj postizava dvoje. Ponajprije se osječa i jest neovisan od predmeta, i ako mu to ne če u svakome času života jednako uspjeti. To više postaje njegovom zadačom, da se za tu neovisnost uvijek bori, da je uvijek iznova osvaja, 'jer sloboda je nešto, što se ne stječe jednom za uvijek, i jednom stečena može se neradom izgubiti, kaošto se samo neprekidnim nastojanjem održaje. Drugo, što čovjek postizava, jest ovo: kad pred svijesti svane koji sadržaj, onda če se odmah okupiti oko njega 'prijašnja iskustva naša, koja nam mogu što reči o njem, u tom se baš sas’toji ono retardiranje nagonskih i čustvenih pobuda, — pa če se otvoriti pogledi u budučnost i ako se konačno prepustimo nastaloime utisku, onda nije više on, koji nas voblastnij pa je ostalo pri starem. Upravnega postopanja, slonečega po večini na predpisih iz predmarčne dobe, tudi uvedba upravnega pravosodstva (1875) mi mogla spraviti v soglasje z modernim duhom. Tako je naravno, da so se začeli vedno močneje pojavljati glasovi po upravni reformi; zlasti odkar je po novih civi'lnopravdnih zakonih zavel v pravosodnem postopanju nov, svež duh, je postala upravna reforma obče občutna potreba. To ’xD r u š t v u slovenskih 'profesorje v«. Legel je v grob nenadoma in 'prezgodaj za svojo težko izkušano rodbino, prezgodaj za svoje prijatelje in tovariše, ki jim je bil »anima candida«, prezgodaj za znanost, ki ji je služil teoretično in praktično kot pisatelj, učitelj in raziskovalec s prepričevalno navdušenostjo in neomajano nesebičnostjo. Živel je kratko, a ne zaman! Dr. Dragotin Lončar. Andrija Gavrilovič: Iz prepiske Antona Aškerca. Desilo se da sam odmah po položenoj maturi (1883) dobio nešto slovenskih knjiga, koje sam počeo čitatKs os obit im inte-resovanjem za jezik i narod, o kome sam tada znao kazati samo nekoliko reči, mahom geografskih pojmov. Od svega što sam tada imao pri ruci iz slovenske literature največe je vrednosti bio prvi letnik »Ljubljanskog Zvona«; ovaj mi je list bio mio i drag, on mi je upravo imponovao: nismo mi Srbi tada irnali časopisa, koji bi se sadržinom i ukusnom opremom mogao meriti sa »Zvonom«. Dopadalo mi se i što to mi je Aškerc odgovorio 22. decembra: V Ljubljani, dne 22. XII. 1900. Čislani gospod profesor! Srčna Vam 'hvala 'za poslane mi prevode »Krsta pri Savici« KupiHTcae na Cnmimi“ '• Nekaj eiksemplarov razdelim nekaterim tukajšnjim literatom in napišem tudi poročilo o lepem prevodu gospoda Marjanoviča. Prosim, izrecite mu v imenu naše literature zahvalo za to, da 'je prevedel »iKrst«. — Ob tej priliki se Vam še enkrat lepo zahvaljujem za lepi članek: »Prešeren u Srba«! Upam, da site že zdavnaj iprejeli »Prešernov album«, ki sem ga naročil administraciji, da Vam iga pošlje. Jeden eksemplar »Albuma« pa sem naročil 'poslati Vaši gimnaziji. Prosim, da mi blagovolite naznaniti, če ste prejeli »Preš. album«! Kaj pa: essay o n a j n o v e j š i s r b s k i k n j i ž e v n o-s t i doibim od kakega srbskega književnika — morebiti celo od Vas samih? Seveda v 1 a t i n i c i pisan, ker ne prevajamo. Bog Vas živi! Vesele božične praznike in srečno novo leto! Z vsem spoštovanjem in s slovenskim pozdravom Vaš udani A. Aškerc. Da, Prešernov Album sam ne samo bio jprimio, nego sam ga i 'prikazao u ondašnjem beogradskom listu »Zakonitost«. Tada sam beležio podatke za biografiju Valvazorovu, št o je imalo da dodje kao uvod u saopštenja šta Valvazor (s pomoču Pavla Ritera — Vitezoviča) piše o Srbim a Uskocima. Stoga sam zamolio Aškerca da me posluži jednom sveskom Letopisa Matice Slovenske, a on mi je tim povodom pisao 3. marta 1901: Ljubljana 3. III. 901. Čislani gospod profesor! Vaše cenjeno pismo sem včeraj prejel in sem takoj naročil v administraciji »Narodne Tiskarne«, da Vam naj pošiljajo letošnji >'Zvon«. Administrator ini je obljubil, da Vam bodo pošiljali »Zvon«. Včeraj sem Vam tudi poslal po pošti — pod križnim ovitkom — 2. b r o j »Zvona« iz 1. 1 896. Vračati ga ni treba! Veselilo nas bo, ako pridete, ’kakor ste zadnjič enkrat omenili, letos v našo Ljubljano. Priporočam se Vam za obljubljeni referat o naj novejši srbski književnosti, kadar boste utegnili, ter ibivam z vsem spoštovanjem in bratovskim pozdravom Vaš udani A. Aškerc redaktor »Ljubljanskega Zvona«. iKao sto se vidi, članak o novijoj srpskoj literaturi morao sam pisati sam, i ako sam bio opterečen poslom saradnika književnoga lista »Kolo«, koje je u februaru te godine počelo u Beogradu izlaziti. Ipak sam obečanje rnogao obdržati tek kad sam bio otišao na počinak u čuvenu našu Vrnjač-ku Banju. Ja sam se tom prilikam bio ograničio na pregled »iNo-vije pripovetke u Snba«, pa sam mu najpre bio poslao prvu tretjinu uradjenoga posla. Šaljuči mu, pak, taj esej o novijoj srbskoj pripoved, izjavio sam Aškercu kako !bih rado napisao za Slovence i celu istoriju srpsike književnosti. Potrobit je takog rada on bio naglasio još u prvom svom.pismu iz 1895 godine. Ovom sam prilikom učinio i predlog o ištampanju takve istorije u »Zvonu«. Na sve to mi je Aškerc odgovorio pismom od 1. juna, koje glasi: i;% Ljubljana, dne 1. VI. 1901. Čislani gospod profesor! Danes sem prejel Vaš članek o novejši srbski beletristiki — t. j., kakor Sami pravite, prvo tretjino tega članka. Srčna Vam hvala! Vendar začetka Vašega članka ne morem še priobčiti v VII. št. »Zvona«, ker moram poprej dovršiti neka nadaljevanja in pa prioibčiti članke, ki sem jih že obljubil priobčiti v 7. št. Najrajši bi začel z Vašim člankom, kadar pošljete ves rokopis, zato da bi n a t a n k o vedel ipreračumti, koliko prostora v listu bode zavzemal. Vrhutega imamo pri »Zvonu« princip, da tiskamo samo kompletne članke. Gospod jprofesor boste torej tako prijazni, pa boste nadaljevali z rokopisom; in kadar dokončate, mi pošljete v s e in jaz začnem tiskati Vaš lepi članek. — Jako ste me razveselili, da bi radi napisali tudi celo zgodovino srbske književnosti za Slovence. Da pa še ne veste, če bi se tukaj dobil založnik (na-kladnik). Taka zgodovina z ozirom na tradicionalno književnost bi bila koristna za nas. To je res. Najprej pa bi moral vedeti, k o- 1 i k o pol (araka) »Zvonovega« formata bi obsegala Vaša zgodovina? Prevelika bi menda ne bila, ker bi bila ipotem knjiga predraga. Veste kaj? »Zvon« bi prevzel Vašo liter, zgodovino kot prilogo, morebiti prihodnje leto. Jaz bom govoril o tej važni zadevi v tiskarni potem, ko mi Vi poveste, koliko pol (araka) bi obsegala Vaša zgodovina. To bi tiskarna morala vedeti. In ,potem bi morali, gosipod profesor, povedati ceno, koliko bi hoteli imeti honorarja za knjigo? — Vaše delo je zanimivo. Jaz sem o njem napisal v junijevi št. »Zvona« kratek referat. Še enkrat: lepa hvala, in prosim nadaljevanja in konca Vašega članka. Z odličnim spoštovanjem in z bratskim pozdravom A. Aškerc. Kad sam mu posle toga poslao 'i svršetak članka o novijoj pripoved Srba — išto je u »Zvonu« izišlo iduče godine, Aškerc mi je 15. jula pisao na karti posetnici: Velecenjeni gospod profesor! Ravnokar sem prejel danes zvršetek Vašega krasnega essaya o srb. književnosti. Hvala lepa! — Kar se dostaje Vaše ponudbe zastran i s t o r i j e srb. književnosti za Slovence, to Vam odgovorim te dni. Moram se še enkrat pogovoriti z administracijo »Zvona« ter z nekim tukajšnjim knjigarjem. Prosim, da izvolite potrpeti par dnij! Z odličnim spoštovanjem in bratovskim pozdravom! Ljubljana, 15. VII. 901. A. Aškerc. Posle dva dana, 17 jula, zaista mi je o svemu opsežno pisao. U pismu su različiti predmeti, a da bi se moglo razumeti ono što je ovde od glavnog interesa moram reči nekoliko reči unapred. Spomenuvši o mom honoraru koji nišam tražio a nišam ga ni-kada ni doibio, i izloživši svoje misli o rnojoj istoriji književnosti za Slovence, što če se malo dalje videti iz samoga pisma, Aškerc prelazi na stvar koja če možda donekle biti i zanimljiva ali koja mi je onda bila veoma neprijatna... Ja sam, kao što rekoh, bio tada u Vrnjačkoj Banji, a to je doba — ul. sv. II. knjige »Kola« izišao člančič »Ivan Cankar«, koji je »za Kolo napisala Ivanka Anžič-Klemenčič«. Urednik je »Kola« sa svoje strane dodao bio vrlo blagu ogradu, ali je taj člančič Aškerca bio veoma uzirujao. Evo šta mi je Aškerc tada pisao: Ljubljana, dne 17. VII. 1901. Čislani gospod profesor! Ponavljam svojo zahvalo, ki sem Vam jo že izrekel predvčerajšnjim na vizitki, za zvršetek spisa o srbski književnosti. Honorar Vam pošlje tiskarna, kadar bode Vaš članek v »Zvonu« natisnjen. Sedaj ipa glede Vašega obširnega, 10 pol obsegajočega spisa, ki ga nameravate spisati. Mislil sem, da bi prevzela to stvar »Narodna Tiskarna« za Zvon, ali rekli so mi, da tiskarna, žal, ne more kupiti Vašega rokopisa, ker ima z drugimi rokopisi mnogo stroškov. Prašal sem tukajšnjega slov. knjigarja, če bi prevzel založbo (naklado), ali on si ne upa, ker bi ne mogel med Slovenci razprodati toliko eksemplarov, da ibi bili stroški pokriti. Včeraj pa sem vprašal pri »Slovenski Matic i«. In evo Vam odgovora! »Slovenska Matica« bi izdala Vaš spis v posebni knjigi, ako bi ji mogli svoj sipis poslati v slovenskem prevodu. Za natisnjeno ipolo Vam rada plača po 20 forintov, ako bi prevodni stroški potem ne znašali več, nego maximum po 10 for. od pole. Relata refero. Ako želite, čislani gospod profesor, kaj več izvedeti od »Matice«, izvolile se najbolje direktno nanjo obrniti. Adresa je: »Slovenska Matica« v Ljubljani. Još nešto! V Ibelgrajskem časopisu »Kolo« piše neka Anižič-Klemenčič članek o Cankarju, a pri tem napada in sramoti Stritarja in mene. Ker Ste Vi, gospod profesor, gotovo znani z urednikom »Kola«, prosim, da bi ga opozorili, naj bode oprezen, /previden, kadar dobi kake pamflete od urednice famozne »Slovenke«. Mene »pisateljica« Anžič ne more ponižati, niti žaliti, ker se je premalo učila. Obiskovala 'je samo ljudsko šolo, ipotem je bila p i s a r i c a (schreiberin-diunnistka) pri nekem advokatu, in sedaj »rediguje« glasilo slovenskih »emancipovank«. Svoje sodbe nima in je ne more imeti. Kar piše, >to ponavlja za drugimi. In ker me je lani Cankar infamno napadel v Slovenki, misli, da mora tudi ona prepisati njegove invektive, sicer ni »moderna«. Poudarjam, da sem bil jaz med prvimi, ki so spoznali veliki talent mladega Cankarja in sem vsegdar z največ'j im priznanjem pisal o njem; proti njemu pa nikdar! Ali Cankar je ikot 'kritik abnormalen človek, dekadent in megaloman; njemu je vse — »nula«, samo »on« je nekaj. Stritar pa, Gregorčič in jaz smo samo še tza na gnojišče! Ta njegova nervoznost pa izihaja deloma odtod, ker je ponesrečen študent, ki ni hotel študirati, čeprav so ga rodolju'bi podpirali. Sedaj je žunnalist pri nekem nemškem oficijoz-nem listu (»Information«) na Dunaju (v Beču). Jaz mu na njegove napade nisem odgovoril ničesar, ne občujem več ž njim, ker imam za p r i n e i p, da se zlobnih ljudi — izogibljem. Ni dovolj, če je človek talentiran, nego treba, da je lojalen, b 1 a g in pravice n. List »Slovenko« pa kak 'li teren boheme, kaka klika lahko zlorabi, ker urednica nima svoje glave. Toliko sem si dovolil povedati Vam ad informationem, da bi blagovolili uredništvo »Kola« o prvi priliki opozoriti, naj se čuva — m i s t i f i k a c i j. Ako sprejema študijo o Cankarju kot pisatelju, je .prav; ako-ravno se bode v taki 'študiji pretiravalo. Cankar je kot novelist in dramatik (dostavljam pa, 'da njegove drame niso imele vspeha ne v Ljub'lijani, ne v Zagrebu), sicer f i n stilist, duhovit causer, ali brez vsake irealne podlage. Njegove povesti vise v zraku, ker takih ljudi ni med Slovenci. Kot kritik pa je abnormalen, ekscentričen in oseben. Ker jaz, kakor sem rekel, ne maram ničesar opraviti imeti z ljudmi, ki človeka namenoma žalijo in ker na osebne pamflete ne odgovarjam, Vas še prosim, da prijavite to svarilo uredništvu »Kola« na diskreten način, ker me maram ne z ženskim listom »Slovenka«, ne s Cankarjem ničesar opraviti imeti. Uredništvo »(Kola« gotovo noče širiti med 'brati Srbi krivih nazorov o slovenskih literatih in zato morajo biti ibaš srbski listi previdni, da jih ne vjame v svoje mreže 'kak mistifikator.. Jaz si upam celo trditi, da je urednica »Slovenke« ravno zato šla pisat v srbski list, ker 'je slutila, da 'bi ji v bližnjem Zagrebu bržčas ne sprejeli članka, 'ker jim tam ni znano, da bi imela urednica »Slovenke« »pisateljski« talent... Oprostite, če sem Vas dolgočasil s 'takimi stvarmi, a morebiti Vas utegne zanimati, če sem Vas za trenutek povedel za slovenske literarne kulise. Mojega imena v zadevi Cankar-Anžič-Kolo« ne izdajte j a v-n o s t i. To bodi samo uredništvu »Kola« ad informationem, ker se mora človek braniti od zahrbtnih napadov............ Želim Vam, da si lepo počijete v Vrnjački Banji! Bog Vas živi! Z vsem spoštovanjem in bratskimf pozdravom Vaš udani A. Aškerc urednik »Ljublj. Zvona«. U pismu 1. septembra Aškerc ise vrača na tu stvar, pa me iz-nenadjuje ovim 'što dolazi: Ljubljana, 1. sept. 1900. Velecenjeni gospod prof.! Čudim se, da Vam »Matica« še ni odgovorila. Iz Trsta sem dobil danes impertinentno pismo, iz katerega slutim, da je gospa Klemenčič-Anžič, dopisnica »Kola«, morda izvedela za vsebino mojega pisma, ki sem Vam ga bil pisal v zadevi njenega članka v »Kolu«. Ne verjamem, da ibi bili izdali moje pismo gospodu Zivaljeviču in da bi bil on mene kompromitiral. Jaz sem Vas prosil diskrecije in zaupam Vam, da mojega pisma niste dali iz rok, nego ste gospoda Živaljeviča samo opozorili, da naj bode v bodoče previden. Prosil bi Vas, velecenjeni gospod prof. pojasnila. Z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom Aškerc. Odmah sam mu pisao i dao reč da njegova pisma nije čiltao čak ni urednik »Kola«, s kojirn sam samo nekoliko ireči izmenjao o torn pitanju, te 6e biti da je urednik '»Kola«, pišuči u Trst, na svoju ruku kazao nešto više no što je treibalo. To je Aškerca pot-puno umirilo, a to je i odgovaralo istini. Sačuvao sam samo još jedno njegovo pismo. Ono je od 26. aprila 1902 i evo ga u celini: Ljubljana, dne 26. IV. 1902. Čislani gospod profesor! Hvala Vam za Vaše prijazne vrstice, s katerimi ste me črez dolgo časa počastili. Rutar se ponaša s častjo, ki mu jo je podelila Vaša akademija. On je pa tudi res učenjak in obenem iskren Slovan! Vaše poročilo zastran »iMatice« sem izročil tajniku, in ta je zadevo sporočil odboru Maričinemu. In evo, kaj mi je rekel Ma-tičin tajnik, gosp. Evgen Lah: Odbor »Sloven. Matice« jemlje Vaše poročilo glede rokopisa srbske književnosti privatno na znanje, ali prosi Vas, da se, gosp. profesor, obrnete direktno in »ex offo« v tej stvari na »Slovensko Matico«. Še le potem Vam ona pojasni svoje stališče. Dodajem, da jaz nisem odbornik »Sl. Matice« in zatorej Vam tudi ne morem pisati v njenem imenu. Kadar se obrnete direktno na »Matico«, Vam ona odgovori posvojemtajniku... Vaš članek o srbski književnosti, ki ste mi ga bili poslali lani za »Zvon«, pride na vrsto v tekočem letniku, dosedaj ga še nisem mogel natisniti. »Zvon« se Vam bode pošiljal — kakor mi je rekla administracija — na račun Vašega honorarja. Jaz namreč v zadevah ekspedicije lista ne morem sam ničesar odločevati. O binkoštih bode letos shod slovanskih žurnalistov v Ljubljani. Ali pride tudi kak srbski žurnalist k nam? 1. maja bode pa koncertovalo v Ljubljani Vaše »Beogradsko pevačko društvo« pod vodstvom Vašega skladatelja Mokranjca. Živio! Nam Slovencem se trda godi! »Horrenvolk« bi nas najrajši ■na žlici juhe popil! Niti ene slovenske srednje šole nimamo! Tužna nam mafka! Veselo velfkonoč! Z odličnim spoštovanjem in z najlepšim pozdravom Vaš Aškerc. Samo još jednu napomenu. Matica je Slovenska izišla na susret mojoj ponudi za istoriju srpske književnosti. Ona je od-lučila o svemu, i mene je preko svoga tajnika obvestila. Ja sam posle odustao od svoje namere — jer sam prema sabranoj gradnji našao da je uzan obim koji mi je bio odredjen za izradu celokupne književnosti. Ali govor o torne ne dolazi ovamo. Ivan Vavpotič: Jesenske misli ob letošnji „pomladni“ razstavi v Jakopičevem paviljonu. Omejujem se samo na najvažnejše. Podrobno o posameznikih, ki danes razstavljajo, razpravljam v razvojni študiji slovenske »upodabljajoče«. Neumestno bi bilo, da bi poizkusil na temelju te edine letošnje razstave, — ki je ena najskromnejših, kar jih poznam, — analizo in karakterizacijo umetnikov, s katerimi se na naši razstavi srečavamo. Soglašam s kritiki, da stoji naša letošnja »pomladna« v znamenju diletantizma. ‘Ne vidim pa v tem pojavu nevarnosti in se sne razburjam, — vsaj živi danes vsa slovenska javnost v znamenju diletantizma! Sigurno, diletantizem absorbira mnogo energij, priklene tisoče sicer dobrih delavcev k delu za cilje, ki jih ni, zapravlja narodovo premoženje ali pa nalaga v najboljšem slučaju kapital — brezob.res.tno. Z narodnogospodarskega stališča brezdvomno velik škodljivec. Silni talenti pa so stopali in bodo stopali še vedno preko njega. Toda še v drugem znamenju jadra letošnja revija, v znamenju krize, ali kakor je to nazval Dom in Svet-ov kritik evfemistično: »V znamenju — loterije«. Krize se preboile in so včasih prav zdrave! Da pa stoji pomladna tudi v znamenju stagnacije, — to daje veliko misliti; kajti stagnacija je nevaren simptom! Seveda velja vse to le za povprečni nivo te razstave in nje celotni vtis, ki zelo spominja na improvizacijo. Improvizacija vstvarja navadno lepe stvari, tu pa gotovo ni vspeha. In priznajmo si, nivo naših razstav se občutno poglablja, še malo let tako naprej — in obsedeli bomo na plitvini. Da je na Dunaju, v Pragi prav tako, da je na Dunaju zlasti umetnost bankerotna, — to nam ne sme služiti v izgovor, niti nas tolažiti. Nasprotno, ravno sedaj bi se morali postaviti na »justamentno« stališče, in združiti in napeti vse sile, vznetiti vse energije k podvojenemu delu. ■Grešili bi napram samim sebi in celemu narodu, da ne izrabimo velike in krasne prilike, ki je ne bo pozneje morda nikdar več! Bodimo, kakor vojskovodja, ki izrablja trenotke sovražnikove slabosti! Egoistično načelo, — priznam, toda načelo vse državniške modrosti. Sedaj je čas, da prodremo z deli našega uma in naših rok pred evropsiko tribuno in priborimo slovenskemu imenu onega ugleda in one slave, ki mu je vsa politika ne bo nikdar izvojevala. »Edini Smetana pridobil je našemu narodu več ugleda in slave, kakor vsi naši politiki od Palackega in Riegra do današnjega dne« deja.l ije nekoč Kramar v državnem zboru — in v prenesenem smislu veljajo te besede t-udi našemu malemu narodu. Zavedati bi se moral ne le slovenski umetnik svoje svete dolžnosti n apr am narodu, — zavedati bi se moral tudi narod svojih dolžnosti napram svojim umetnikom! Le vzajemno izpolnjevanje dolžnosti je porok končnemu vspehu! Na vzajemnem zaupanju in prepričanju, da je naša umetnost kristalizacija slovenskega umstvenega i;n duševnega življenja in da je poleg vede edini reprezentant tega življenja, bolj kakor vsa politika in žurnalistika, — na tej zavesti temeljiti mora program našega bodočega dela. Dolgo smo prinašali iz Dunaja, Monakovega, Pariza. Prinesimo jim sedaj mi to n a š e, slovensko! iNa misel mi prihaja resnična dogodbica. Slovenski umetnik, — eden naših največijih — ime je postranska stvar — poslal je pred Jeti kolekcijo slik v Mo-nakovo, — če se ne motim v Glaspalast. Jury jih je nekaj sprejela, nekaj pa odklonila. Aut Caesar aut nihi'1 si je mislil naš prijatelj in še isti dan naslovil na monalkovsko jury ne ravno prijazno pisemce s prilično tole laikonično vsebino: »Ali vse ali nič, vrnite tedaj nemudoma vse! Poslal Vam nisem slik, da jih presojate, marveč da se Monakovčani kaj iz njih naučite!« V ti anekdoti je vse, kar bi tako rad položil na srce našim obupavajočim umetnikom! Proč hipohondrijo in malomiselnostjo! Učimo se samozavesti, vere v lastno stvarjanje in umetniškega ponosa od našega prijatelja! Ce so na Dunaju slabiči, postanimo silni mi! To bodi naša državna modrost, prijatelj — politično prepuščamo drugim! Ne križajmo rok in ne obupujmo! Ne, prijatelji, kajti takrat, ko vidite, da se rušijo temelji dunajskega duha, takrat prijatelji, — vstaja naš narod! Vrnimo se k razstavi. Dasi v celoti razočara, vendar ne smemo prezreti velikih pozitivnih vrednot, ki nam jih prinaša in ki v bogati meri paralizirajo neprijetni vtis v ospredje se tlačečega diletantstva in polovičarstva. Omejujem se na najvažnejše in najpomembnejše. Predvsem je tu Jakopič. Dominanta razstave. Večji, kot kdaj ■prej — vsaj za me. Da ga občinstvo še danes ne razumeva, na vse zadnje ni tragično, — žalostno pa je, da ga prav tisti, ki kar dirkajo v hosanah in slavospevih Jakopiču, — ne razumejo! Da, tudi mi se lahko ponašamo z novo kulturno pridobitvijo — snobom. In vsi ti oboževatelji vidijo v Jakopiču fanatika ideje, ki vztraja neizprosen, trdovraten, s prepričanjem apostola; drugi zopet, — in to so tudi prijatelji, obožujejo le Jakopiča prejšnih let, Jakopiča brez svetnikov, slutijo dekadenco in jo iz dna svoje snobovske duše obžalujejo. — lmpresijonist! K at ek sohe n! Če pri nas kdo razlaga pojem impresionizma, sploh inam druzega na misli kakor Jakopiča. Pojma: impresionizem in Jakopič — sta mu —kratko — nerazdružljiva! Ipresionizem je sila širok in elastičen pojem, in zakaj se ne bi dalo sprešati tudi Jakopičeve umetnosti v to rubriko? Gotovo, stal je ob zibelki našega impresionizma, bil duša škofjeloškega Barbizona. Pozablja pa se, da je šel tudi Jakopič pot razvoja in jo še hodi. In njegova pot vede navzgor in ne v dekadenco, kakor si jih toliko »poznavalcev« domišlja. Iz analitika postaja sintetik, sintetik barve in izraza. 'Kajti njegove barve niso več analiza luči, marveč izraz in simbol psihičnih efektov, — in to, gospoda moja, ne spada več v pogilavje impresionizma! Že v »Janezu Krstniku« je bil viden prehod iz analitične metode v ekspresijo, iše jasnejši in izrazitejši v »Evi« in »Anamariji« in sedaj eklatanten v »rudečem zastoru«, v »spominih« in »sapici«. Ni pa zna-čilnejšega za ta preokret, kakor mala, od kritikov komaj opažena, — zame pa na celi razstavi najdragocenejša sličica »jesenskega solnca«. Energija Van Goghovega duha in vendarle čisti Jakopič. S tisoči Van Goghovih posnemovalcev, ki preplavljajo evropski umetniški trg s špekulacijami na mošnjo in m oz ek velikomestnega snoba, pa »jesensko solnce« nima niti najmanjšega opravka. »Griček in večerno, zlato jesensko nebo« — priprost, vsakdanji motiv — in vendar, koliko strasti in koliko dinamike je v navidezno neznatni sličici. Barve, kakor da so oživele in izvršujejo kinetične funkcije. Kakor da stresa potres zemeljske plasti, valovi ta grič, in linije živih meja, njiv in polja valove, se vzpenjajo, drve — kakor kolone v naskok, in kakor da slišim bojni vrišč. Drve in se pogrezajo in padajo pod viharjem, ki podi zlato nebo v divjem metežu po griču navzdol. Vsa intuitivna strast iz- raza, — erupitivnost ekspresije in panteistična evokacija duha, ni to »jesensko solnce« le izraz vekovitega boja med nebom in zemljo, marveč tudi simbol boja umetnikovega duha z materijo. »'Kakor vidim, si bojni slikar — in to le, kakor da je to juriš srbskih bataljonov« dejal sem nekoč Jakopiču. Nasmehnil se je. Nasmeh pa je veljal onim, iki vpijejo »barve, barve,« v globino barve pa ne vidijo. Lepo je, da ga ljubi naš narod in da tekmujejo pesniki v slavospevih, — prokletstvo pa je, da se ne najde na celem Slovenskem mož, niti družb, niti oblast, ki bi mu dejala: »tu imaš prijatelj steno, prostrano, tu obok, tu strop, naslikaj mi fresk, da jih bosta vesela oko in srce in tu, prijatelj, zamisli mi za ■mojo dvorano, cerkev najlepše okno, žareče v stoterih barvah, prav kakor jih nosiš v srcu in vidiš, tam nad iportalom bi bilo prostora za krasen mozaik. Zamisli mi ga velikega, veličastnega — prijatelj!« To je Jakopič, in tako ga pojmujem jaz, gospodje kritiki; seveda pa svojega prepričanja nikomur ne vsiljujem. ■Sternen je v polnem in najkrasnejšem razvoju. Ni zaman Vrhničan! Tudi Petkovšek je njegov rojak! In Cankar! Vam nisem bil že zadnjič dejal, kaj da slutim v ti krasni vrhniški dolini: Srce Slovanstva. In o utopiji velike umetniške centrale in šole, ki bi se morala tu vstanoviti, sem takrat govoril. Pa nazaj v realnost. Sternen je ne le velik talent, marveč nosi že v sebi jamstvo nemotenega in silnega razvoja. V Sternenu slutim velike, danes 'še latentne stvariteljske energije. Med vsemi sodobnimi umetniki pa vidim poleg Groharja ravno v Sternenu največ '»slovenskega«. Hišica iz Brezovice je sama radost in samo sciince. Za radostijo tiči Sternen, za solncem pa ljubezen. Kje najdem na oni razstavi bolj slovenske slike? Omenil sem že ‘bil, da razpravljam 'podrobno o naših modernih v »Poglavjih« in zato hitim, da se omejim le na vse ono, kar bi rad nazval pozitivno vrednoto. Grohar in Jam a jamčita že sama ob sebi za pozitivnost vrednot, ker pa jima posvečam v omenjeni študiji posebno poglavje, zadošča naj le pa>r opazk. Izrazito nerazumevanja Groharja — ne morda od strani občinstva, marveč naših poklicanih in nepoklicanih kritikov — me je osupnilo. Železnike, ki so delani očito za naročilo in tega tudi ne zatajujejo, so jim najboljša stvar, — ona divna Stara Loka, ki učinkuje kakor slast Andanta, razkošnje tihe, zasanjane poezije, ta Čisti, sugestivni Grohar — pa jim je pretrda stvar, ali pa je niti ne omenjajo. Jama je edini, ki ima v polni meri tega, česar nam vsem primanjkuje, — materi jalne predpogoje stvarjanja in tehnično dovršenost, ki ne zaostane nikdar za voljo in hotenjem. Seveda imamo večkrat vtis, kakor da ti tehnični dovršenosti na ljubo omejuje svoje hotenje. Harmonična izjednačenost med tehnikom, umetnikom in človekom Jamo pa je tako popolna, da se giblje vnanji vtis Jamovili, svetlobe prosičenih, senzitivnih krajin na kraju meje, kjer pričenja rutina in uglajenost. iKrasne so te stvari, ljubimo jih, uživamo njih solnčno poezijo, naslajamo se ob dovršenosti tehnike in ker sta vsebina in izraz ena harmonična celota, vzljubilo je Jamo tudi široko občinstvo. Toda eno veliko, kar seza v srce, razburja duhove, stresa nerve, izostaje — sila in neposrednost temperamenta. Temperament pa je, kar mi napravlja Sterneuove krajine dražje od Jamovih. In še nekega občutka se .ne morem iznebiti; izrazil ga je z drugimi besedami že Dom in Svet-ov kritik. Koliko iskrenejše bi še vzljubili Jamo, da ni to Donava, da je to naša krasna Sava! Tudi F r a n k e je pozitivna vrednota, da, tudi današnji Franke, in ničesar bi ne želel več, kakor da nam Jakopič priredi enkrat revijo življenjskega dela našega Nestorja. V Franketovih krajinah je toliko ginljive ljubezni, še boljše bi dejal, — pobožnosti do dela, da nam postanejo te drobne sličice kakor dragocen zaklad. Ena najrazveseljivejših pozitivnih vrednot pa je naš letošnji G a sp ari. Radost ga je videti. To niso več papirnate punčke in fantki, to živi že silno, težko, slovensko življenje. V avbah, pečali, nageljčkih in majolikah je iskal Gašpari Slovenstva — in našel ga je v — človeku. Vesel sem Gasparija in veliko, pa prav zelo veliko še upam. Upam tudi o g. Zupančevi, 'kajti zatišje v svoji apart ni in elegantni ubranosti in dekorativnosti, kakor drobne ornamentalne ekspresije v ljubkih akvarelih iz Firence velevajo veliko upati. Temperament, ki mu ga ni para, je Perhavec. Strast in ogenj. Nebrzdan Jakopič v akvarelu. Vesel mož. lahkomišljen, kakor se pravemu umetniku spodobi — direktno nasprotje tihega, mehkega Jame. S kubizmom pa nima prav ničesar opraviti, kakor hočejo vedeti nekateri par tout-moderni kritiki. Verjame pa mi lahko g. Perhavec, da sem ga prav tako vesel, kakor Gasparija. O Zmitku sem že govoril v »poglavjih«, — brezdvomno velik in kakor sem .dejal, univerzalen talent. Uibla ga bo šola. In k eni nesreči pridružila se je 'še druga, dolgotrajna, težka bolezen. Težko bolan je slikal marčne letošnje razstave. Greh bi bil očitati bolnemu umetniku, da niso povsem uspele. Nasprotno, energija volje, ki v težki bolezni še vztraija in vstvarja, vzbuditi mora naše občudovanje in je sijajen dokaz, da bi bili dani v Žmitku vsi predpogoji nenavadnega in velikega razvoja, da mu je dana druga življenska usoda. Menim, da mi o ostalih slikarjih ni treba govoriti. Če bi se videli radi lepe in pohvaljene, maj se zatečejo k »Slovanu« in g. Puglju, ki se mm smilijo diletantje v dno srca; tudi v uredništvu »Dneva« sede ljudje zelo usmiljenega srca in radi pomagajo vsakomur, ki se čuti 'preganjanega. Da pa ne bo preveč zamere in žalosti, pridružujem še sebe v listo neomenjenih. In tako bo vsem ustreženo.*) Zajec, Dolinar, Š t e le: silne nade, silne vjere, silne ljubavi i silne mržnje. Svako njegovo čustvo je rječina: i 011 je pjesnik najelemen-tarnijih poriva, što su sposobni samo da ruše, ruše i ruše — i negdje na kraju tijeka kada razruše sve, naprave novi, veličanstveni, silni i ogromni nasip.—.—. On je pjesnik mladosti, zdravja, sunca i krvi i voli Ijetnog podnevnog cvrčka, nabreklog od snage što pjeva pijanu pjesnu goručem suncu i usijanom zraku; voli snagu i mladost što na vilovitom vrancu juri, ruši i — juri u nepovrat; voli sise pune i sočne goravih judejskih snaha i bokove jake ko gorske ku-kove. Protivnik svih žutila, svih blijedočasvih parfema i svih anemija. Luna, dosada, spleen, smrt i nesretna ljubav za njega neopstoje. Njegovo oko je svijetlo, sjajno i planieno... i svi mi mladi sinački volimo taj pogled što nam kaže i pjeva da se na dogledu ipak sjaji naša budučnost — sunčana i vedra. Nazor je uz Meštroviča duševni vodja naših nacijonalnih pregnuča, i pjesnik nove omladine. Naši pisci obično ne napreduju — Vladimir Nazor napreduje. Od prvih njegovih pjesama do danas raz-vio se je silno. Danas je njegov stih na vrhuncu snage, jedrine, nabti-jalosti i savršenstva i njegovi di-tirambi su geste, čas široke i ras-pojasane, čas odlučne, kratke i snažne ko udarac dlijeta ili šake... Njegova pjesma je tijek: Živa je i sklizava ko rijeka. Nema zapreke, ni usiljenosti, spontana je i proču-čena. „Hrvatski Kraljevi“ nijesu njegove najnovije pjesme. Oni su napisani još prije „Lirike“ i to se opaža lako: nijesu na onoj višini. S njima je htio rodoljubni pjesnik da popuni jednu prazninu Koja se je običava kadkad teško naglaši-vati: pomanjkanje svake tradicije u narodu o hrvatskim kraljevima. O srbskoj narodnoj dinastiji pričaju sve narodne pjesme, o hrvatskoj nijedna. 1 da nije patriotska prepo-rodna literatura unijela 11 knjigu Zvonimira i Krešimira, nebi se u narodu ni znalo za njih... Nazor je htio da ovom zbirkom dade narodu 0110 što je narod sam izgubio, da mu oživi spornen. Zato je na-stojao biti što "patriotskiji. Crpio je iz dokumenata, isprava i povjesnih razprava — jer od drugdje nije ni mogao; crpio je iz suhoparnih i nepjesničkih vrela i njegova inspiracija ne bijaše slobodna, ni spontana kao kod Rakiča i Santiča što su inspirirani od duha Kosovke, svetinja monastira i uspomenä pro-šlosti... Zato i nije uspio... Forma soneta, tudja našem jeziku i sroku okovala je još jače njegovu slo-bodnu, široku, ditirambsku naturu i ti soneti nisu nikako ono što smo mi od njih očekivali niti ono što je Nazor mogao i htio u njima dati. Mnogo bolje su pjesme, koje nemaju vezane forme soneta. Oso-bito se ističe „Galiotova pesan“ napisana u istarskom dialektu, ima-juči u sebi svu bujnost i sunčanost, svu široku i slobodnu dušu primorske naše zemlje — naše utjehe i naše snage... Ova knjiga, dakle, nije ono što je „Lirika“, ali i ovo je knjiga Nazorova i u njoj čak iz obruca soneta proviruje sva ljepota, snaga i vedrina ovog hrvatskog najboljeg pjesnika — pa držim da je ova knjiga ipak najbolje što nam je ove godine donijela „Matica Hrvat-ska“. * * * Balkanski dogodjaji uliše tako-djer nešto nove krvi u našu ane-mičnu literaturu. Grehota samo, što ta krv nije svježija i rumenija — što se nije razlila spontano i živo, več je bila večinom na silu istiještena i na silu ucijepljena. Literatura Balkanskog rata ima sve mane prigodnica: pretjeranu retoriku i frazerstvo i nestašicu pravog osječaja i duboke pročučenosti... Jedan od prvih što su propjevali nad osvečenim Kosovom bijaše pjesnik kosovske epopeje Ivo Vojnovič. Svoju „Majku Jugoviča“ što svršava cvrstom nadom i vje-rom u vaskrsenje, nadopunio je četvrtim pjevanjem, epilogom što ga „ispjeva božja pravda na osve-cenom Kosovu“. Pjesrna zaostaje daleko za „Majkorn Jugoviča“, ne-imajuči od nje nego samo neke izvadke, što su opet samo opeto-vanja. Vidi se da je napisana brzo i na silu. Forma monologa i simbolične vizije bijaše nezgodna za ovako otvorena i dramatska čustva i drastični momenti i efektni izrazi djeluju smiješno i nespretno u njoj. Stih je neizgladjen i na mjestima pun pjesničkih neukuo.nosti, pa čovjek zaista mora da požali što se nije epilogu jedne dobre dramske pjesme posvetilo više brige, više krvi i više umjetnosti. Ivo Vojnovič kao da je zaboravio na svoja remek-djela: Ekvinocij, Tri-logiju i Majku. Žao nam je. Tresič Pavičič javio se je pjesmom : „Ko ne d od j e na boj na Kosovo“. O Tresičevoj poeziji, več smo govorili ali ova pjesma može ipak da dokaže da Tresič zna kadkada pievati bolje nego u „Materinstvu“. Neka mjesta, osobito ona gdje spominje svoju domovinu zarobljenu, dobra su i pročučena. Aleksa Šantič, jedan od najboljih srpskih pjesnika, sunčan i zdrav kao Nazor, spjevao je zbirku „Na starim ognjištima“, mislim najbolji produkt ove balkanske literature. Šantičev pjesnički rad je i opsežan i znamenit i ovdje nemarno mjesta da o njemu govorimo i učinit čemo to drugi put. Ovim htjedoh samo da prijatelje naše književnosti upozorim na ovu krasnu zbirku i na njenog pjesnika, jednog od največih pjevača naše narodne energije, naše zemlje, našeg kamenja, sunca i krvi... Pjesme kao: „Kosovka“, „Prizrene stari“ i slične dosada su najmirisniji kosovski cvje-tovi i najljepši ures njegov...: — — — i eno, niz Kosovo ravno vaskrsnuli jezde oklopnici stari! Jakov Carič, profesor, izdao je zkirku: „Kosovke“. Ove imaju karakter pravih prigodnica pa se to vidi i u naslovima: „Helenina“, „Pierre Loti-u“ itd. Carič je mlad i čedan pjesnik, poznat kao osjet-Ijiva i lirska duša, rodoljubna i plemenita. Njegove pjesme su dobre kao i on; nijesu ratoborne, ni bukteče, več mirne i radosne — nevine skoro. Osobite invencije pjesnik nema i opjevava dogodjaje, najobičnije i najpoznatije.., Dikcija Emil Adamič: Novi akordi. mu takodjer hramlje i u njegovoj poeziji ima dosta dobrijanske banalnosti. Svejedno knjiga bijaše primljena lijepo, pa joj se raduje-mo i mi, kao zdravom pokušaju i rodoljubnoj nacijonalnoj duši. Jura K a p i č, poznati pučki pjesriik, opjevao je balkanski rat u dosta banalnoj formi narodnog stiha.. Neki ljudi misle da su sve narodne pjesnie dobre, i ne znaju da medju njima ima daleko, da-leko više slabih. Pjevati dobro u narodnom stihu znači imitirati dobro dobre narodne pjesnie, a ne narodnu poeziju u opče. Još neki pjesnici se javiše u ovom balkanskom oduševljenju, ali njihove pjesnie mi nijesu pri ruci.. Neki se pak javiše samo manjim pjesmama, kao Katalinic -Jeretov, Pandurovič itd. * * * Konačno da izvjestim o nekim našim novim književnim i novinarskim podhvatima. U Zagrebu je počela izlaziti nakladom zemalj-ske vladine tiskare t. zv. „Zabavna biblioteka“ pod redak-cijom N. Andrica. Donaša prevode stranih književnosti u dosta ukusnoj formi; prevodi su dobri. Do sada su izašle neke radnje O. Wilde-a, Dostojevskog, Picrre Loti-a, Knuta Hamsuna itd. — U Sarajevu je počela da izlazi „Univerzalna b i bi i o t e k a“, manjeg formata ( po 30 helera svezak), i donijela je do sada prevode novela Andrejeva, Gorkog i Stepniaka, te oglasila prevode Nlče-a, Dostojevskog i Can k a ra. Prevodi izlaze naizmje-nice: jedan čirilicom a drugi lati-nicom ; prvi bijahu dosta slabi, ali treči je več mnogo bolji. Uredjuje ju D. S m i t r a n. — Nacijonali-stička omladina izdaje takodjer svoju biblioteku, te več izidjoše tri svezka, medju njima prevod zani-mivog članka od Renč Pin ona o „Balkanskom ralu i Austriji“. — Nacijonalistička omladina bila je počela da izdaje i svoj list „Ujeti i n j e n j e“ u Splitu, ali vlast mu je poslije drugog broja uskratila izlaženje. I to je sve. Sjetivši se ove zaplijene — svršavam! Niko Bartulovič. Novi Akordi št. 3, letnik XII. Pričujoča številka je posvečena spominu Josipa Kocjančiča in sicer le književna priloga, ker se g. uredniku ni posrečilo dobiti iz Kocjančičeve glasbene zapuščine tudi prispevek za glasbeni del lista. Književna priloga se torej peča izključno le s Kocjančičem kot človekom in kot skladateljem. Članke so napisali: Janko Leban, dr. Andrej Ferjančič in dr. Gojmir Krek. S temi spisi seveda še ni ves materijal o Kocjančiču izčrpan in vsako poročilo o njegovem življenju, o njegovih raztresenih, izgubljenih skiadbah, zlasti o njegovem III. zvezku narodnih pesmi, ki se je izgubil, bi bilo dragoceno in bi izpopolnjevalo našo skromno slovensko glasbeno književnost. Glasbeni del lista obsega tri skladbe: Romanco Vasilija Mežka za klavir, | e z d e c, samospev, deseta otroška pesem Emila Adamiča in moški zbor Oblaček dr. Frana Kimovca. Romanca je daljša klavirska skladba salonskega značaja. V nji Mežk spretno uporablja slovanske motive. Delu treba tudi primerno rutiniranega pianista, ki bo ž njim dosegel vedno jako lep uspeh. Jezdec je vesel, živahen samospev iz serije „Otroške pesmi". Serija je namerjena deloma otrokom - pevcem samim, deloma pevcem, ki bi hoteli s petjem razveseljevati naše male ter buditi v njih ljubezen do glasbe. Oblaček je moški zbor, ki na prvi pogled morda ne prikuplja, a je vseskozi vrlo zanimiv in jako krasen. Težko izvedljiv je sicer, zlasti za tenoriste je tu nekaj kočljivih mest, ali vreden je resnega truda. Iskreno želim, da Kimovca srečam še mnogokrat v Novih Akordih. E. A. Poglavja o slovenili umetnosti. II. Razvoj? Analiza razvoja posameznikov v večini slučajev ni težavna. Kakor hitro pa se dotaknemo problema razvoja slovenske umetnosti kot take s sondo izven-žurnalističnega kriterija, razblini se krasna povest o razvoju slovenske upodabljajoče — vsaj one do sedemdesetih let — v rodoljubno frazo, nič manj in nič več. Umetniškospominski inventar naše domovine je prav tako bo^at, kakor marsikteri drugod, ki uživa danes svetoven sloves, — le s to edino razliko, da so mu znali dru-od ta sloves pribobnati, stvar, na tero se razumejo naši sosedje pač b )!jše, nejjo naša brezbrižnost in okornost. Slovenska zemlja kot hraniteljica umetniških spomenikov je nad vse izrazit tip križišča najraz-norodejših kultur; od 15. stoletja sem naravnost klasičen vzgled boja nemškobavarske gotike freisinških škofov z ekspanzivno silo zmagujoče renesance, ki v 17. in 18. stoletju kot beneški baroko vkljub nemško - političnem i mišljenju takratnih gospodujočih in meščanskih slojev zavojuje mase in gospodo tako korenito, da se je ohranil v Slovencih beneškobaročni vkus prav do današnjega dne. Peščica estetov in umetnikov, propagatorjev ^ moderne, pa se pripravi lahko še na desetletje apostolovanja, da se ji posreči zrahljati v ljudstvu in v izobražencih modni in estetični princip baroka. Zaman pa iščemo v naših umetniških spomenikih slovenskega duha. Gotske freske po gorenjskih starodavnih cerkvah, dasi v marsikterem slučaju delo domačih rok, so tujke v izrazu in čustvovanju. Stoletje pozneje so vsi ti italijanski kiparji, kamnoseki, ki stvarjajo sprva renesančna pročelja in lodže, pozneje baročne portale in oltarje, pompozne svetnike in spomenike, vsi ti slikarski nomadje iz Lombardske in Beneške, anonimni epigoni slavnih dni in mojstrov, ki preplavljajo naše cerkve in graščine s kompilacijami in reminiscencami zvodenelega spomina, dasi ustvarjajo na "slovenskih tleh, vendarle tujci, ki se niso znali nikdar asimilirati slovenskemu duhu. Saj so služili izključno le nemškemu, oziroma italijanskemu grajščaku, cerkvi in premožnemu meščanu. Razvojne poti slovenski umetnosti pač niso začrtali. Tako kumujejo še velikemu mojstru iz Kremza, največjemu, ki je kdaj ustvarjal na slovenskih tleh v gigantskih, iz luči in sence zgrajenih kompozicijah, Tintoretto in veroneški Paolo. Tudi Gua^iia je izrazit polnokrven Benečan in Tiepolu in Benetkam ne uide njegov učenec Jelovšek, freskant cerkve sv. Petra v Ljubljani. Beneškemu objemu se ne izvije pozneje niti naš genijalni Menzinger. Duh in vznos, lahkota improvizacije, ki ustvarja kakor čarovnik čudeže iz medijev b.irve in luči, ta barva, nasičena vzdušja sinjega Jadrana, solnčna in svečana, eleganca izraza, razkošnost dekoracije, — tudi pri Menzingeriu čisto -in polnokrvne Benetke: Tintoretto in Tiepolo! Na zunaj pa slede, prav kakor v naših dneh, v kaotičnem dirin-daju moda modi, „renesansi“ in „rokoku“ „cof“ zadnjega Luija, in ni se še do dobra utaboril in udomačil, že ga izrine porevolu-cijski „direktoar“. Po intimnih budoarjih in sijajnih dvoranah v slogu Luijev se razlega plač. Bojni klic Napoleonov pretresa Evropo. Prestopamo v 19. stoletje. Leta zmag in triumfov. Na- poleon komandira dvorni in državni slog. Podjarmlja si Evropo z bataljoni in „Empirom“. In dasi besno, toda onemoglo sovraži „prokletega“ Korsa skoraj vsa Evropa, — postane Empire vendarle moda Evrope! Slavimo zopet napoleonske, ilirske in osvoboditvene jubileje in Empire prihaja zopet en vogue. Kdo še danes razmišlja o grotesknosti te mode! Operetna parada na komando, ki naj vzbudi iluzijo starorimskega imperija in naj velja za zopetno renesanso antike, pa ni prišla preko maškarade! — Antika skozi Winkel mannove naočnike, kajti veliki Bramante je bil že davno prah in pepel. Z Empirom nerazdružljiv je klasicizem, z Napoleonovo slavo David, oficielni slikar triuinfujočega cesarstva. Fidijevi in Praksitelovi efebi, Hermi in Herakli odevajo se v zlatoobšite uniforme dvorjanikov, maršalov in kirasirjev, Napoleonove ljubice in dvorne dame v himatijon Frin in Agripin. Davidu in Ingru slede na Nemškem Schadow in Cornelius; — antika, sinovom velikega kvatrocenta življenski vrelec, postane stavbeniku, kiparju in slikarju obrabljen model. V brezkrvnost eklektikov, du-hapraznih klasicistov in prežvekovalcev antike vrže bakljo revolucije veliki Delacroix. Leta besnega, neizprosnega boja, in sila prepričanja in mladosti triumfuje. Delacroix in Daumier, najsijajnejša pojava moderne kulture, otvarjata vrsto romantikov. Seveda ne zaostaje Nemčija. Genijalni Rethel, ljubeznivi Schwind sta še neposredna pred-stavitelja velikega duha francoskih romantikov. Kakor vselej, tako nastopajo dedščino gigantov pigmeji. Na mesto revolucionarnega romantizma Francozov stopa zvodeneli in solzavi „romanticizem“ Nemcev, tipičen izraz sentimentalnosti dobe, ki sanja o Gralu, Parsifalih, viteških 'turnirjih in o misteriju gotskih ka- tedral in vpostavlja na mesto „pa-ganske“ in „poltene“ antike in „brezbožne“ renesanse renesanso krščanskega srednjeveškega viteštva. Tudi Francozi ne uidejo romanti-cističnemu valu in čudakarska organizacija rožnevenških vitezov je pač pariški izrodek nemške „nazarenske“ šole, ki se je bila izluščila iz romantičnega duha dobe. Značilen predstavitelj nazarenske šole in romantične dobe pri nas je Wolf, dasi ni nikdar prav otresel Benečana. Globoko k nam in globoko v češko, poljsko in rusko kulturo seže romantični val, in šola Nazarencev kristalizuje na Angleškem v „prera-faelite“. Romantikom sledi tik za petami graciozni in dobrosrčni gospod Biedermaier. Pri nas pa se zgrne plitva, dasi ljubezniva estetika" be-dermeierstva s starejšo in silnejšo beneško baročno kulturo v element, ki tvori še danes lice naših mest in ki je včeraj še diktiral meščanu vkus in stil pohištva, kmetskemu ljudstvu pa zadnjo fazo narodne noše in ornamentike. Izven zadnjih romantičnih in biedermeierskih let je šel razvoj kulture stoletja skoro neopažen mimo nas. Ves ta čas in še celo kot bidermajarji ostali smo zvesti beneški tradiciji. Ega rt ner, Langus, genialni in nesrečni Wolf, elegantni Stroj, K ari n ge r in še vrsta sodrugov — dasi otroci romantične dobe in bidermajarske kulture, — beneškega duha in beneških tradicij ne zataje nikjer. Prevelika je sugestivna sila duha Tizianov in Tintorettov, — da bi prišlo do osamosvojitve. Vzgojeni v nemškem mišljenju, sinovi slovenskih kmetskih hiš, in vendarle po kulturi Benečani od nog do glave, so ti naši umetniki iz prve polovice in petdesetih let preteklega stoletja naravnost simboličen izraz naše graničarske pozicije v stoletnem boju germanske in romanske kul- ture. Nad vse interesanten problem za naše kulturne historike! Skozi vse, kar bi tako radi nazvali slovensko umetnost, vidimo beneško vez in za Šubicev, ne pričeli bi tu lahko novega poglavja? Priznati moram takoj, da tudi bu-bica nista inavguratorja nove s 1 o-venske dobe. V presoji Šubicev je nastala v zadnjem času ločitev duhov. Dasi se ta in oni ne strinja z mojim naziranjem, vztrajam pri prepričanju, da tehnične dovršenosti in virtuoznosti materijalnega izraza Jurija kakor Janeza ni dosegel od poznejših Slovencev nihče več. Priznavam pa, da je čisto umetniška stran, zlasti pri Juriju, v mnogem slučaju, problematična. Toda meni je za važnejše vprašanje, smemo li smatrati umetnost Šubicev že za slovensko, in smemo li govoriti o samoosvojitvi ? Česar o prednikih ne moremo zanesljivo trditi, brez-dvomno, Šubica sta odločna in zavedna Slovenca. V kranjskem zvezku „österr. - Ung. Monarchie in Wort und Bild“ seznanja Jurij tujino z našo folkloristiko. Vesele in šegave so te drobne sličice, ki ilustrirajo naše slovenske šege in navade. Oni krasni „velikonočni že-gen“, čegar tehnični dovršenosti se nisem nikdar dosti načudil, je še danes zame vir veselja in užitka. Z Janezom slikata za slovenske cerkve, potrete slovenskih prijateljev in veljakov, — in vendar si ne upam trditi, da bi bil duh, ki veje iz vseh teh slik, — slovenski. Prav kakor Wolf, njiju prvi učitelj, tako sta tudi Šubica epigona Tiepolovega baroka. Dasi predela n. pr. Jurij ves razvoj od klasicizma eklektikov preko romantikov in anekdote v naturalizem slavnega „lovca“, beneška dominanta ostane in Dunaj in Pariz, naši Makarti, Baudryji in Cabaneli je niso mogli preglasiti. Naslovil bi vse zgoranje poglavje lahko na kratko: „Razvoj italijanske umetnosti na Slovenskem“, kajti prihajam z novim slove n- s k i m poglavjem, poglavjem naše moderne. Bliskavica, viharna, v plamtečih ognjih prihaja iz zapada. Rušijo se votli temelji lažikulture klasicistov, racionalizem revolucije vstaja od mrtvih, Zola oznanja naturalizem, Manet osvaja solnce in materializem nove generacije drvi preko filozofskih "sistemov sentimentalnih romantikov. Constable in Turner na Angleškem, Manet, Dezas, Cezanne na Montmartru, osvajalci luči, osvajalci barve — revolucija duhov na vsi črti, veličastna uvertura v novo življenje. In kakor se zdi to dejstvo skoro neverjetno, tudi nam vstane istočasno s Cezannom in Ma-netom osvoboditelj iz dvestoletne beneške hipnoze, revolucionar, ki prvi zahrepeni slovensko umetnost, veliki in nesrečni naš Petkovšek. Prepričan sem, da govorim vsem kolegom iz srca, če imenujem tega našega „Cčzanna“ očeta slovenske moderne in počet-nika slovenske umetnosti sploh. Da, to niso slučajni portreti slovenske kmečke izbe, interijeri, ki ničesar ne povedo; — visoko se dviga ta umetnost nad vsakdanjost in kar doživljamo v teh slikah, je simbol našega slovenskega doma. Slovenska kmečka izba! Samo tako sem te gledal, užival, samo tako živiš v mojem in vsakega Slovenca spominu, Petkovšekova izba je merilo za vse, kar ljubimo v slovenskem domu, drugega ni. V teh čistih, tihih, nedeljsko solnčnih prostorih prebiva slovenski oratar, joka in prepeva, se trudi in moli od zore do mraka slovenska žena. Iz teh slik veje oni trpki aroma, ki je lasten le našim kmečkim domovom. Globoko v steni to malo zastrto okencc in vendar polno solnca, ta čisti, beli prtič in tam gori skiednik in vrsta tihih, nemih podobic z velikimi očmi, rdečimi plašči in zlatimi ognji, krog svetniških glav, tam v kotu v gloriji zaprašenega rožmarina in obledele oljke s cvetne nedelje med rožami in nageljni iz papirja, žarečega, kakor kri in ogenj, sinjega, kakor nebo, in zelenega, da zavriska srce — razpelo, ta tiha priča gorja in veselja, pritajenih vzdihljajev in glasnih molitev! In kako krasno se izpopolnjujeta vsebinski simbol in tehnični izraz! Ta grčava, okorna tehnika, ginljivo diletantska, če jo primerjamo z bravurami Šubicev, in vendar vkljub, pa tudi zbog svoje primitivnosti kot rezultanta umetnikovega boja z materijaloin, simboličen izraz tragike umetniškega stvarjanja! — Kajti tehnika, ki se rodi iz energije boja, ne more ostati le golo sredstvo, niti ne atribut, zgostiti se je morala tudi pri Pet-kovšeku z vsebino v bistvo silnega simboličnega izraza. „Ob tistem času, ko je žel Jurij Šubic v Parizu svoje uspehe, umiral je tam mlad nadepoln slikar. Ime mu je J. Petkovšek. Vedoč, da so šteti dnevi njegovega življenja, zagnal se je s strastnim poželenjem v vrtinec umetnosti“. Navajam ta stavek iz krasnega Jakopičevega epiloga v jubilejni razstavi, da opozorim še na drugo paralelo. Doba našega narodnega prebujenja, ki nosi datum istih let kakor uspehi naših Šubičev v Parizu in domovini, našla je odmeva le v Petkovšekovi umetnosti. Zato bodi njegov spomin svet ne le umetniku, marveč vsakemu Slovencu! Tako kakor krasen utrinek, ki je prišel neznano odkod in izgine v noč! — Ni je vezi, ki bi vodila do Petkovšeka; Menzinger, Wolf, učitelj Šubicev in Ažbetov, dvestoletna beneška tradicija, klasicizem, romantiki, — kakor da vsega tega nikdar ni bilo. Vzrastel kakor iz podzemlja atavističnih tradicij staro-slovenstva, ostane sain — samotar, fanatik prepričanja in ljubezni do umetnosti, razdirajoč v bolestni avtokritiki energijo stvarjanja. — „Umiral je mlad, nadepoln — in slutimo, da smo v njem izgubili velikega, nenavadnega umetnika“, pravi Jakopič dalje. Po dolgih dnevih in neskončnih dneh trpljenja, — po težki duševni bolezni — odšel je sam v samoti, kakor krasen utrinek v noči. In kakor da so tudi odslej pretrgane vse vezi. Ne obupavajmo, spletajo jih nevidne roke in Petkovšekov duh doživlja ravno v sodobni generaciji renezanso. Seme njegovega vzgleda ni padlo na nerodovitna tla. Imenoval sem ga bil našega Cčzanna. In po vsej pravici. Ista umetniška in življenjska tragedija, še več, čisto sorodna hrepenenja, isti cilji in prav isti tihi, besni, brezupni boj volje z izrazili. Misterij pa je Petkovšekova eminentna sočasovnost. Izrazil bi to najbolje s tezo, da je danes modernejši, od najmodernejših izmed nas. Pred četrtstoletjem boril se je že za ideale, — za ktere se borimo danes mi. V Petkovšeku je že vsa sinteza Cezannove ekspresije. In zato je modernejši od nas, ki tičimo še vsi globoko v bojih za priznanje manetovskega impresionizma in neo-impresionističnih problemov. Pomislimo, da se je boril za najmodernejše principe sočasno s Cezannom v času bojev naturalizma z umirajočim klasicizmom za oficijalno priznanje, v času, ki mu pomenja že plenerizem grozo in revolucijo, v samo jutro impresonizma ! Kje so bili tedaj Nemci? Edina Leibl in Marčes kljubujeta v tragičnem, heroičnem boju poplavi rutinejev in šabloni oficialnih šol. Prvi val, prihajajoč iz emanacije največjega kulturnega čina ponapoleonske Francoske, — spočetje impresionizma, ni bil še pljusknil ob meje nemškega špisarstva, ko nas seznanja že Petkovšek z impresionistično sintezo! Seznanja? — Ubogi Petkovšek! Po četrtstoletju te šele razumevamo. In še ti smo peščica. Dobil si usodo Cezannovo, — ostal sam, nerazumljen, pozabljen in vendar eden naših največjili sinov! Jubilejna razstava, dasi ni manjkalo občutnih vrzeli, izzvala je poleg revizije lastnega dela tudi revizijo našega kritičnega stališča in razmerja naprani preteklosti. Pokopali smo tedaj marsikak idol, v srcih pogasili marsikak plamenček; — Petkovšek pa je učinkoval — vsaj za mlajše izmed nas — kot odkritje. Stali smo pred misterijem. Po dolgih bojih proti predsodkom in špisarstvu prerili smo se do priznanja impresionizma tudi pri nas. Do razumevanja seveda še dolgo ne. Vse naše razstave zadnjih let stoje v znamenju impresionizma. V kolikor ni zvodenel v rutino in šablono, ki je danes vkljub impresionistični gesti prav tako akade-mična, kakor najhujši klasicizem, je impresionizem izpolnil svojo nalogo in je danes vsaj drugod skoro že historičen rekvizit. Epigoni in posnemovalci velikih Francozov prezrli so nad novo tehniko umetniški cilj. In geslo 1’ art pour I’art ne po-menja vendar 1’ art pour la mč-thode 1 Impresionizem, ki se je izživljal samo še v tehniki, izzval je odpor. Na mesto impresionizma pasivnih refleksov in analize luči in barve vpostavlja nova doba princip intuitivno gradeče sinteze barve in oblike. Izražanju predmeta realistov sledilo je izražanje optičnega in atmosferičnega pojava predmeta impresionistov, stvarjanje modernih sintetikov je dedukcija v bistvu, intuitivni izraz psihe, pojava, ki se ne omejuje več na optični refleks, marveč zrcali v psihi umetnikovi, kristalizujoč sc v nji iz pojava v bistvo doživljaja. Moderni sintetik je panteist. Iz energetičnih sil psihične volje ustvarja si ritinič- no-vzporedno duševno in čustveno življenje v mrtvi materiji. Izraz obojestranskega efekta je ono, kar imenujemo ekspresijo. Ekspresija pa je le duševna stran sinteze. Kakor umetnik izraza ne registrira več zgolj optičnih refleksov, marveč doživlja in stvarja iz psihične apercepcije doživljaja, — tako se na drugi strani omejuje v izrazilnih sredstvih, barvi, liniji in obliki na integrum. Oko ne zastaja več na površju, marveč išče pod površjem v globinah strukture jedra in bistva. Ker je pa vse to slednje nekaj elementarnega, ni čuda, da postajajo tudi oblike vnanje-tehničnega izraza elementarne. Odtod geometrične oblike kubistov in futuristov in toliko zasmehovana primitivnost izrazil. Seveda gre dedukcija Picassov in privržencev v neizmernost; doživljamo zopet dekadenco nadpostavljanja tehnike nad duha, vendar pa ne smemo pozabiti, da je metoda kubistične dedukcije, dasi do skrajnosti pretirana, vendarle logična posledica konstruktivnega in dvoprostor-nega dekorativnega principa sintetikov. Kajti moderni dekor ne prizna več prostorne globočine in konse-kventno tudi izključuje perspektivo in iluzijo prostornosti in plastike. Logika gradnje, vzporednost tvorbe in tehnične strukture, ritem v dinamiki izraza, ritmično soglasje linij in barve, monumentalnost oblik, oduševljenost geste, simbolika barve, in na zunaj dvodimenzionalni ornamentalni učinek, to so umetniški problemi dneva. In kakor da prespavamo pravkar tudi ta najnovejši razvoj, kakor da bi šel neopažen mimo nas, ki vztrajamo, pozni epigoni, okosteneli v desetletnem boju za priznanja impresionističnih načel danes še prav tako, kakor za časa slavnega intermezza pri Miethkeju v principih analitičnega impresionizma. Sedaj pa - po četrtstoletju — to odkritje! Petkovšek impresionist, sintetik davno pred našim škofjeloškim Barbizonom ! Cezanne! Kakor da smo našli očeta in velikega zagovornika, ki nas potrjuje v boju ! Z grozo pa smo zaznali brezno, ki se razgrinja med očetom in sinovi, med njegovim in našim — slovenstvo m. Kakor so Anglada, Goya in Zuloaga Španci, Manet, Dezas, Cčzanne Francozi, Veronese in Tintoretto Benečani, tako je Petkovšek Slovenec. Smemo pa nazivati s tem krasnim imenom našo moderno ? Da je bilo sojeno nesrečnemu Petkovšeku daljše življenje, kdo ve, ali ne bi krenila ta moderna že davno povsem svojo slovensko pot, daleč od monakovske interpretacije impresionizma, daleč od praških in dunajskih akademij in avstrijskega muzeja. Naj je bil čudežni pojav Pet-kovšekov res samo le trenotna slavna epizoda ? Vezi, ki bi vodile k nam, so navidezno pretrgane, toda dejal sem že, da jih spletajo nevidne roke: — PetKovšekov duh domovinske ljubezni. Odkritje Petkovšeka na jubilejni smatram za Jakopičevo največjo zaslugo, žal, da je ni znala slovenska javnost zadostno oceniti. Pričelo je takrat — tako tiho v srcu, — le priznajmo si to, veliko izpraševanje vesti in v duhu manov čudovitega Vrhničana prisegali smo si — ah, koliko velikega in krasnega. Kaj se bo uresničilo od vsega? Prikovano je na našo voljo in energijo ! Zmožnosti pa je tisočero! Prijatelji, ne obupavajte, dokler je še Petkovšekovega duha med nami, rodil bo stoteren sad ! S Petkovšekom prešli smo v moderno. Kljub naturalizmu slavnega Šubičevega lovca ne smemo prezreti, — da je še po Šubicih benečanstvo v domovini en vogue. Seveda ne dolgo več. Na vsi črti srečavamo preokret k realizmu. Najinteresant-nejši poleg Petkovšeka je brezdvom-iio Franke. Osamosvojenje iz be- neške hipnoze in prehod v realizem ni nikjer tako očit, kakor pri Fran-ketu. In še več, realizem onih krasnih, z občutkom gurmeta in elegantno gesto naznačenih sličic iz Kitajske je že prav na las podoben impresijomstom. Naš sedanji simpatični in častitljivi Nestor, — takrat še „Stürmer“ m „Dränger“ — bil je v najkrasnejšem razvoju, polnem veselih in velikih upov, ko nam ga je ugrabila — šola. Za neskončno dolgo dobo službenih let pribila je enega naših največjih talentov na kateder. Sokol s pristriženimi krili. Da ga ni absorbiralo učiteljevanje, prepričan sem, da bi bil posegel z elementarno silo v razvoj slovenske upodabljajoče. Sivolas, in vendar v mladosti prekipevajočega srca, tako stoji danes med nami, bodreč nas z lastnim neumornim zgledom k delavnosti in — eden najboljših poznavalcev naše domovine — k ljubezni do te krasne slovenske zemlje. Nič drugače se ni godilo Globočniku, niti" onemu naših največjih talentov, kiparju Ganglu. Tudi njima ni „profesura“ prizanesla — kakor i pozneje vsem, ki jih je iztrgala muzam. Gospodje profesorji risanja mi bodo pač zamerili to malo ekskurzijo, upam pa, da mi jo bo večina vendarle odpustila. Ran gotovo ni prijetno razkrivati. Prvič to boli, drugič pa ni estetično. Toda resnici velja vendarle pogledati# v obraz! Koliko veselih, silnih talentov, pri kterih atribut „nadepoln“ ni le galantna fraza, nam je že pokopalo učiteljevanje po srednjih šolah! Ni tu mesto, da bi navajal vse vzroke, ki po šolah in še več izven nje ubijajo stvariteljske energije. Germ, ki je tako sijajno započel, nadarjeni Gvaiz, pridni in spretni, dasi včasih dolgočasni Koželj, — da, celo Repič, ta veliki plastični talent, ki bi danes lahko stopal na čelu vseh naših kiparjev — ne povedo poznavalcu razmer že ta imena dovolj ? Naj priklopim še par drugih ? Ni mene samega ubilo petletno učiteljevanje za ravno toliko umetniško izgubljenih let? In Žmitek, brez-dvomno univerzalen in velik talent, kakor priden in resen umetnik — toda ne prisostvujemo vsi od leta do leta, od razstave do razstave očividni in tragični dekadenci njegovih zmožnosti — in to v proporcni paraleli z naraščanjem učiteljskih bremen ? Končno celo Saša Šantel, eden naših najsimpatičnejših umetnikov — vem, da bojuje že leta nepoddajen boj — in prav, ker ga imam tako rad, se bojim, da podleže tragični usodi umetnika, ki se je vpregel v šolski jarem. Toda potolažite se. Drugod je na las prav tako, — če ne raje še slabše ! Shematizem v roke in poleg kataloge Secesije, Hagenbunda, Manesa, Sztuke, Kunstlerhaus-a in še ostalih umetnikih organizacij v monarhiji, — magari še kataloge slovenskih razstav! Strmeli bodete, kako bele vrane v imenikih razstavnih katalogov so gospodje s „g. Z.“ v shematizmu. Nerad sem omenil vse to, — toda, ker govorim že o razvoju naše umetnosti, dotakniti sem se moral tudi tega vprašanja. Govoriti mi ni le o vsem, kar je ta razvoj pospeševalo, marveč tudi o vsem, kar ga je zadržavalo in še danes zadržuje. Ivan Vavpotič. M. Murko o mohamedanski srbolirvatski epiki. Dr. MatijaMurko, profesor slavistike na univerzi v Gradcu, je dobil lani od „Balkanske komisije“ dunajske akademije podporo, da bi prepotoval severnozapadno Bosno in sosednje okraje dalmatinske pa hrvatske v svrho preiskovanja narodne epike bosanskih Muslimanov (Hrvatov mohamedanske vere). Učeni naš rojak je porabil za to potovanje poletne počitnice 1. 1912. Poročila o izvršenem potovanju je predložil cesarski akademiji znanosti na Dunaju v seji dne 5. 2. 1913. in fonogramsko-arhivski komisiji v seji 12. 3. 1913. Prvo (važnejše) poročilo je natisnjeno v 111. sešitku 173. zvezka sejnih poročil (..Sitzungsberichte“) filozofsko-historične-ga oddelka pod zaglavjem : „Bericht über eine Bereisung von Nordwestbosnien u. der angrenzenden Gebiete von Kroatien und Dalmatien behufs Erforschung der Volksepik der bosnischen Mohammedaner“, (52 Str.), drugo pa z nadpisom „Bericht über phonographische Aufnahmen epischer, meist mohammedanischer Volkslieder im nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912.“ v listu „Anzeiger der phil.-hist. Klasse der kais. Akad. der Wiss.“ (17 str.) Naj podam Murkove izsledke na kratko: Hercegovački tip mohamedovske ljudske epike se loči od k r a j i š k e g a, ki ima ime po Krajini (ta odgovarja približno bihačkemu okrožju); za prvega so značilne gusle na eno struno, za druzega pa raba d v o-žične tamburice. V pesmih krajiškega tipa, ki jih je najti v severno-zapadni Bosni, ni besede o bojih s Črnogorci in južnimi Dalmatinci. Epski pevci so po opravilu večinoma kmetje in delavci, a tudi obrtniki; le malo jih je brez poklica, med temi edina dva slepca; najmanj je beračev in — begov. Tudi neki hodža (duhovnik-učitelj) je bil med tistimi, ki so znali peti mnogo pesmi. Najmlajši epski pevec je imel 26, najstarejši 85 let. Širijo se pesmi seveda po ustnem izročilu; izjeme so sila redke. Vsak rapsod zna našteti svoje učitelje, eden jih je navedel 7; navadno so to sorodniki pevčevi. Predavajo se epske pesmi moslimske po ljudskih „ka-fanah“, poleti tudi na prostem, po mohamedanskih čitalnicah, na čar-šiji itd. Najbolj priljubljeni čas za epsko petje so dolge noči po zimi in v ramazanu (postnem času); poje se tudi pri dirkah, svatbah in na zabavnih večerih. Petje najkrajše epske pesmi traja % ure, najdaljše rapsodije več kot 8 ur, seveda z odmori; zato r pevec v eni noči po navadi eno pesem; ako je posebno dolga, jo pa razdeli na 2 ali 3 noči. Poslušalci so kmetje, delavci, trgovci, tudi begi in age; tu pa tam tudi krščanski učitelji, uradniki ali duhovniki. Kajpada pojo rapsodi po navadi za plačilo, redkokdaj iz zgolj prijateljstva zastonj. Plačuje se z denarjem, žitom, obleko in sadjem. Pevci z najboljšim spominom znajo približno po 100 pesmi, poprečni okoli 30. Razen tambure z dvema žicama se rabita v Krajini tudi šargija in saz, to sta večžični godali za spremljanje liričnih pesmi. Gusle rabijo le slepi berači, zato so nekako zaničevane. Nekateri rapsodi nadomeščajo glasbilo s palico, čibukom ali drugim predmetom, le da udarjajo takt. Enolično recitiranje dela na glasbenike nemuzikalen vtisek; Murko priznava, da sam ni kompetenten, ker nima dovolj posluha. Pevci si dovoljujejo razne premembe v besedilu ; skoro nobeden ne predava iste pesmi dvakrat povsem enako; izpuščajo ali vrivajo verze, preminjajo bese-dosledje itd. Znani strokovnjak za nioslimske pesmi Kosta Hörmann je povedal Murku, da se odlikujejo mohamedanski rapsodi po svojem „nadahnuču“ (inspiraciji), krščanski pa da recitirajo bolj mehanično. Avtor poročila meni, da je pevska umetnost fevdalen ostanek iz srednjega veka; v tem se pa morda moti, kakor tudi v trditvi, da je iskati izvir pesmi v fevdalnih krogih. Poslušalci so zelo pazljivi, „tiho kakor v džamiji“. Jezik pesmi je ikavsko narečje, ki je muslimanom in katoličanom skupno (pravoslavni pa govore ijekavsko). Metrična oblika je znani deseterec, a nekateri verzi imajo po 9 ali 11 zlogov. Redke so pesmi o novejših dogodkih, n. pr. o Laudonu, bosanskih uporih in avstrijski okupaciji ; večina pesmi obravnava dogodke iz starejše dobe. Stare kra-jiške pesmi so kulturno-historično resnične; v njih se zrcali bojevitost prebivalcev; človeško življenje se ceni sila nizko. Ljudsko epsko petje povsod močno nazaduje, „izišlo je iz vremena“; epiko izpodrivajo lirične in Iirično-epične pesmi, pri katerih je napev v ospredju; nazivljejo jih „ravne pjesme“; take se spremljajo na „sazove“, (velike tambure s šestimi strunami), a tudi na gusle z eno ali dvema strunama. Toliko o Bosni. V D a 1 m a c i j i se je epsko narodno petje ohranilo med katoličani in pravoslavnimi jako močno ; pogostoina recitirajo ženske; med pevci so tudi frančiškani. Za spremljanje se rabijo dvožične gusle in tambure. Recitiranje je prijetnejše in bolj umljivo kot pa pri mohamedancih v Bosni. Epske pesmi se pojo po hišah, ulicah, polju, pašnikih, posebno pa med vožnjo po morju. Za plačilo dobivajo pevci žito, turščico, moko, volno in denar. Izseljevanje povzro-čuje, da epika nazaduje. Na H r v a t s k e m je epska ljudska pesem skoraj povsem izumrla, tudi drugi spomini na Turke so obledeli, celo v krajih, ki se v inoslimskih pesmih pogosto omenjajo (v Liki). Okoli Senja je le še prav malo slepih beračev, ki pa godejo na — harmonike! Pristno starodavno nar. epiko je pa našel raziskovalec okrog Drežnika med Plitviškimi jezeri in bosansko mejo, kjer prebivajo „Vlasi“ ( pravosl. Srbi) in „Kranjci" (= katol. Hrvati). Med pevci navaja Murko 2 mlinarja, 1 učitelja, 1 gozdarja. 1 občinskega pisarja i. ar. Avtor je videl po vsej Liki gusle le na dve struni ter zato pobija splošni na- zor, da imajo gusle le eno struno in to iz žime. Na str. 12. priznava avtor, da je dobil skoro vse podatke le od inteligence, ki pa ni vselej dobro informirana glede na vprašanja nar. epike. V „Poročilu o fonografskih posnetkih nar. epskih pesmi v sev,-zap. Bosni“ popisuje Murko vseh 46 fonogr. plošč; pri vsaki navaja, kje je posnetek narejen, iz čegavih ust, (pevčevo ime, bivališče, poklic, rojstni kraj), potem kje je najti vso pesem natisnjeno, (ker je namreč pri vsaki pesmi fonografiran le začetek) i. dr. Poleg 15 moslimskih rapsodov je naprosil M. tudi 5 krščanskih; za spremljanje so se rabile pretežno tambure z dvema žicama iz kovine. V uvodu govori avtor o raznih težavah in pravi: „Omejiti sem se moral v svojih upih na zanesljivo tvarino (fonografsko) glede na recitacijo*) pesmi, število zlogov v raznih verzih, na ritem in njegovo razmerje do naglasa ter na mešanje narečij“. Zavoljo primerjanja se je tekst vsake pesmi pred fonografi-ranjem zapisal, kakor predpisuje fonogramski arhiv. Na eno ploščo je šlo v najboljšem primeru 17 verzov, po navadi pa še dosti manj. — Iz fonogramov se lahko prepričamo, 1. da izpuščajo pevci zloge ali vsaj vokale na koncu verza, 2. da ni cezura vselej za 4. zlogom“*), 3. da se naglašanje večkrat razločuje od vsakdanjega in 4. da se mešajo narečja. Ni sicer vse novo, kar nam Murko tu razklada; a zbral je vse, kar se da povedati o moslim- *) Kjer stoji izraz peti, (petje, pevec,) ga je treba razumeti »eum grano salis«, namreč bolj v pomenu »recitirati■ kot pa v pomenu pravega petja. **) Pomotoma govori avtor v glavnem poročilu na str. 4. o „zarezi po četrti stopici' („Fuss-); hotel je menda reči Halbfuss ali pa Silbe. skill srbohrvatskih nar. pevcih in pesmih v sev.-zap. Bosni; doslej so bili ti podatki raztreseni po raznih srbskih in hrv. knjigah in časopisih. Ivan Koštial. „Uineleckä Beseda“ vPragi in njeni stiki z Jugoslovani. „Umčlecka Beseda“, ustanovljena leta 1863., goji lepo umetnost in ima tri oddelke: vpodabljajo-čega, glasbenega in leposlovnega. V spomin letošnje petdesetletnice je priredil dr. Hanuš Jelinek spominsko knjigo : „Petdeset let Ume-leckč Besedy 1863—1913“. Ta bogato opremljena knjiga obsega zgodovino vpodabljajočega oddelka od F. ^učnega, glasbenega od drja. A. Šilhana in leposlovnega od drja. Alberta Pražaka, ter nekaj manjših prispevkov in kozerij na pr. od Mikulaša Aleša, Ign. Hermanna, Jaroslava Golla, Josipa Holečka in drugih, pa končno sezname, vzpo-rede, preglede itd. Sestavljena je na podlagi vsakoletnih izvestij Ume-leckč Besedy, društvenih protokolov in bogatega arhiva, katerega je posebno Pražžk mojstrsko izčrpal in obdelal. Ta spominska knjiga nam nudi mnogo snovi in opomb, kako je Umeleckä Beseda gojila v vseh svojih oddelkih stike s slovanskimi narodi, zlasti z Rusi, Jugoslovani in Poljaki. Podajam nekoliko podatkov o stikih z Jugoslovani po vpodablja-jočem, glasbenem in slovstvenem oddelku spomenice. Že to nam nudi mnogo hvaležne snovi. Toda šele pridno raziskovanje protokolov, vsakoletnih izvestij, bogatega arhiva in ostalega materijala in tudi ustna sporočila članov U. B. bi nam končno nudilo jasno in živo podobo o češko-jugoslovanskih stikih. Zato smatram za potrebno predvsem, da pokažem ceno teh virov za lite-terarnozgodovinski študij, preden preidem na prvo poglavje o stikih vpodabljajočega oddelka. V upodabljajočem oddelku je slovel Jaroslav Čermak radi svojih slik iz življenja in zgodovine jugoslovanske. Bile so razstavljene in tudi oddane kot umetniške cene članov. Že v tretjem letu po ustanovitvi U. B. v letu 1865. je bila z namenom stalne razstave prirejena razstava treh njegovih slik črnogorske kraljeve rodbine. Javnost se je udeležila te razstave v obilem številu. Bil je to hkratu poizkus in jamstvo za nadaljnje, obetajoče se razstave. L. 1874. je bil razstavljen Čermakov „Ranjeni Črnogorec“, da bi člani U. B. mogli primerjati original z fotografično reprodukcijo, izdano kot cena za leto 1875. Ta slika je izšla tudi v drugi izdaji 1. 1891. L. 1878. so se pogajali zopet s Čermakom, ki je obljubil izgotoviti premijo in to bodisi risbo iz jugoslovanske vojne ali kakšno drugo sliko. Izbrali so si fotogravuro „Hercegovina 1. 1877.“ v veliko zadovoljstvo vseh. Za leto 1883.v so izdali člansko premijo od Jar. Čer-mäka: „Hercegovka napaja konje“ (fotogravura), delo, ki je izšlo 1. 1891. v drugi izdaji, 1. 1897. pa syetlotiskano barveno reprodukcijo Cermäkove slike „Slepi guslar“, ki je bila sprejeta z odobravanjem. L. 1878. so darovali člani Černiakove obitelji U. B. njegovo sliko „Hercegovska svatba“. Za srečkanje umetniških del, katero je U. B. prirejala večkrat, je bil kupljen I. 1874. tudi Alšov „Pohod na Kosovo“. Izmed predavanj vpodabljajočega oddelka navajam predavanje inž. Purkvne o balkanskem polotoku do Carigrada; ob predavanju je kazal ljudske izdelke, dragulje in mnogo fotografij. Delovanje tega odbora je kmalu doseglo tako dobro ime, da so tudi Jugoslovani vpraševali U. B. za svet. Iz Ljubljane so naprosili izgotovite v tipa za časopis „Naša sloga“. Urednik hrvatskega lepo- slovnega lista „Vjenac“ v Zagrebu je prosil za izgotovitev premije za naročnike svojega lista. L. 1900/1. je bila rešena prošnja društva za zgradbo „Narodnega gledališča v Ljubljani“. Odbor je pri tem gledal, da je dal zaslužka edino svojim članom, kakor si je to želelo društvo. Priporočilo je tudi slikarja Mašeka, ko je došla iz Ljubljane prošnja radi restavracije stropa neke cerkve. L. 1873. je pozvalo ministrstvo javnih del v Belgradu, naj češki umetniki konkurirajo za znatne cene za topčiderski spomenik kneza Mihajla Obrenoviča in je prosilo tudi za strokovnjake v razsodišče. Vpodabljajoči odbor je poslal tja J. Capko. Leta 1900. je naprosil prof. Tittelbach v Belgradu odbor, da bi mu dovolil razstaviti v Pragi svoje slike in risbe jugoslovanske ljudske umetnosti. L. 1890—91. se je pogajal z zagrebškimi Čehi za spominsko ploščo umrlemu S. V. Friču. V nasprotju z vpodabljajočim je pa glasbeni odbor le redkokedaj omenjal Jugoslovane. L. 1869. (16. maja) se je vršila z velikim uspehom „Glasbena in plastična akademija“. Bogati vzpored je nudil tudi slovenske narodne pesmi. „Stoji, stoji tam lipica“ in „Mila, mila lunica“ je proizvajal Gerbič. Srbske narodne „Konj junaka ostavi“ in „Mila moja“ je pel Lukeš. „Mihajlovsko“ in zbirko narodnih pesmi sta priredila Förcht-gott-Tovacovsky in K. Bendi, pelo pa jih je pevsko društvo „Hlahol“. Pri Dvoi-akovi proslavi priredili so tudi izredni koncert Češkega društva za komorno glasbo. (8. XI. 1901.) G. Magda Dvorakova je pela pesem „Devojka in trava“ (iz „Štiri pesmi po besedilu srbskih narodnih“). Na vzporedu priljubljenih poljudnih koncertov se je nahajala dvakrat Bendlova Jugoslovanska rapsodija in sicer pri drugem in pri dvaintridesetem koncertu. Najbogatejšo in napestrejšo zbirko priDomb o Jugoslovanih nam pa daje zgodovina leposlovnega odseka. Odsek je prirejal večkrat predavanja, ki so bila pristopna i širšim masam, o jugoslovanski literaturi, o splošnih jugoslovanskih problemih, prirejali so recitacije in gojili češko-jugoslovanske stike. Narodno pesem so študirali: Bolgarsko E. Špindler (!. 18Ö4.) in J. Holeček (18. X. 1873). Predavali so Siegfrid Kapper: „O hercegovskih narodnih pesmih“ (25. IV. 1858) in „Srbske narodne pesmi“ (25. X. 1873); L. Kuba : Črnogorske narodne pesmi (1890); S. Kapper: Slovanska ideja v srbskih in črnogorskih pesmih (23. V. 1868); in J. Kouble.: Jugoslovanske žene v prostonarodnih pesmih (12. II. 1887). Literarna predavanja v formi m o-n o g r a f i j so dala bogat program. Referirali so Rafael Stiglič: Literarno delovanje in usoda hrvatskega bana Petra Zrinjskega in njegove žene Katarine (1. IV. 1851). I. K. Jireček: Jurij Križanič (21. II. 1874). J. Houby v govoru o Janezu Blei-weisu (23. XI. 1878) je poudarjal zlasti njegove stike s Celakovskym in njegov list „Novice“, ki so sprejele češki pravopis. Ivan Botto, nadomeščen po R. Pokornem, je govoril pri posebnem večeru 1. 1881. podrobno o Zmaju Jovanu Jovanoviču. J. Hudec in J. V. Frič sta govorila 7. I. 1882 o Avg. Senoi, prvi tudi o njegovih stikih s Häl-kom v Pragi I. 1859. Nadalje so predavali: J. Barak: Juri Stojko Rakovskv 1883. J. Lego: Fr. Levstik. 3. XII. 1887. J. Voraček: I. Vazov. 10. III. 1888. Gabriela Preis-sovä : France Prešeren (8. II. 1901). Za predmet so si izbrali i 1 i-rižem: J. Hudec: Stanko Vraz. Ilirizem. 28. VII. 1881. J. Kouble: Spomini na ilirsko dobo. Gaj. 8. V. 1886. J. Mächal: Ilirizem in Ljudevit Gaj. 28. XI. 1910. O splošnih vprašanjih v jugoslovanski literaturi so govorili: J. Holeček: Nova srbska literatura. 25. IV. 1874. I. K. Jireček: Nova bolgarska literatura. 13. XI. 1875. Chalupa: Hrvatsko narodno pesništvo (po Smgerievem „Beiträge zur kroatischen Volkspoesie“). 1. IV. 1882. J. Kouble: Novejši pojavi v hrvatski literaturi 18. IV. 1834 in „Literarno delovanje Slovencev v zadnjem četrtletju“ 6. XI. 1885. Ign. Horica: Literarne razmere v Dalmaciji 10. I. 1831. Pri predavanjih je bila zastopana tudi f i 1 o z o -fična literatura. J. Kouble je predaval o „Dubrovčanu R. T. Bos-koviču in njegovih filozofičnih nazorih. (23. IV. 1887) in „o delovanju južnih Slovanov v filozofiji 16—18 veka“ (25. X. 1889). Najbolj so bila obiskana predavanja o narodopisju, zemljepisiu, zgodovini in popis o potovanjih po jugoslovanskih deželah. To so naslednja predavanja : F. Z. Dvorsky: O Nikolaju Zrinjskem. 7. Ul. 1858, J. Holeček : Bolgarska svatba, Hajduk Veljko. 29. XII. 1873. 1. K. Jireček: Življenje v notranji Srbiji, 13./3. 1875 in „Narodno prebujenje Bolgarov“ 24./4. 1875. Ign. Horica: J. J. Strossmayer 27.12. 1898. Poinja-nov: Razmere med Bolgari in Grki 13./2. 1875. J. K. Jireček: Kirdžalia 18.'12. 1875. J. Holeček: Črnagora 22./4 1876 in tega dne Havlasa: Albanci 20./1. 1877. Jan Lego: Bled 18./2. 1882. Istega dne je predaval Jan Herben o treh hrvat-skih naselbinah blizu Mikulova (Gutfjeld, Nova Prerova, Frejerš-dorf), katere je ustanovil baron Krištof Teufenbach I, 1584. in o njihovem posebnem narodopisnem značaju. Jan Lego je opisoval v predavanju „Karakteristika slovenskega naroda (14./6. 1884) značaj Nomcev, Čehov in Slovencev na obmejnih krajih in dokazal, kako neusmiljeno so Nemci podjarmili nekatere Slovane najprej v znaku križa, sedaj pa s „širjenjem kulture“ med „barbarskimi Slovani“. Jan Hudec je govoril o jugoslovanskih ženah (27./2. 1886). O svojih potovanjih po jugoslovanskih deželah so pripovedovali: Holeček „Moje potovanje na Črnogoro“ (4./il. 1882), I. Horica „Növi vtiski iz Crnegore (3./11. 1894.) in A. Glückselig „Bivanje med Slovenci“ (1./2. 1896.). Nadalje je govoril J. Nosek o Slovenski Matici (29./11. 1868), Vitezslav Hälek pa je poudarjal v predavanju „o južnih gledališčih“, da dunajska in graška gledališča ponižujejo nizkotno le Čehe, Slovence in Hrvate, pri tem pa pozabljajo na lepoto in takt. (S. 183). Lahko uvidimo iz predavanj o jugoslovanski literaturi in o slovanski sploh, da je leposlovni odsek pazil posebno na to, da je spoznal stike med češko in ostalo slovansko literaturo in tedaj tudi jugoslovansko. Ni se zadovoljil samo s poznanjem literature in literarne zgodovine. Želel je tudi neposredno uživati jugoslovanske leposlovne avtorje in slovanske sploh. Tako je prišlo, da so člani prevajali in recitirali posamezne umotvore iz jugoslovanske literature. Prevode so dali tiskati. Tako so pripravljali predpogoje za sistematično informacijo o modernih svetovnih literaturah. (S. 191). Tako je recitiral S. Kapper svoje prevode : Srbske legende (I4./2. 1869), „Usodno ženitev Maksima Crnojeviča“ (7./11. 1874) in hercegovske pesmi (6./5. 1868). Frič je recitiral v odlomkih Balkansko Carico Nikite (3.12. 1900). Predavali so tudi o češki lite-ratuti, ki je črpala svojo snov iz slovanskega juga. Hruby je izbral ]z Eliške KrAsnohorskč: „Na slovanski jug“ (6./11. 1880) in „Carja Lazarja“, pa S. Kapper sam kot avtor (14./3. 1874) in v drugič Chälupa (str. XII a XVI). Tudi sicer je hotel leposlovni odsek okrepiti svoje stike z Jugoslovani in to z raznimi sredstvi. Za društveno čitalnico je naročal slovenske, hrvatske in srbske liste (§ 241). Ustanovil je komisijo za poznejšo knjižnico „Svetovno poezijo“, v kateri sta prevzela jugoslovansko literaturo Gebauer in Kapper. (1. 1870.) V zbirki „Svetovne poezije“ izšle so od Kappra pesmi srbskega naroda in junaške pesmi bolgarskega naroda od J. Holečka. Žalibog se niso vsi predlogi in nameni vresničili. L. 1866. se je pogajal literarni odbor z Jagi-čem in Janežičem za ilirsko čitanko, hrvatsko in slovensko, nekako antologijo jugoslovanske poezije. Jagič in Janežič sta bila pripravljena preskrbeti zaželjeno knjigo, ali kakor je razvidno iz arhivne korespondence iz 1. 1866., ni prišlo do tega. Pogajal se je tudi za Kapperjevo zapuščino, glavno za njegovega „Carja Lazarja“, ki je bil natisnjen nekdaj v „Lumiru“, sedanjem glasilu U. B., toda ta pogajanja so se razbila, kakor priznava letno poročilo 1. 1883. na str. 30. Za leto 1901 je izdal odbor jako dragoceno literarno premijo „Slovenko“, ki je bila poslana tudi hwatskim in srbskim korporacijam, knjižnicam in nekaterim posameznikom, ki so se toplo zahvalili. Posrečeni poizkus je povzročil, da se je nadaljevalo podobno v knjigah o Slovencih itd. ali ne dolgo, gotovo ker je nedo-stajalo prispevkov in mož, ki bi bili k temu sposobni. Izmed glavnih sotrudnikov in članov U. B., sta gojila stike z Jugoslovani glavno 1. Kapper in Josip Holeček (S. 187). Holeček nam je ohranil v članku o leposlovnem odseku U. B. 1. 1874. zanimive podrobnosti o začetku svojega literarnega delovanja in svojih stikov z Jugoslovani. Pripoveduje: Nikoli ne pozabim 17. oktobra 1874, Bil je to dan mojega prvega nastopa v leposlovnem odseku U. B., kjer sem deklamiral svoje prevode bolgarskih narodnih pesmi. Bil sem takrat enoletni prostovoljec pri 28. polku. Tajnik leposlovnega odbora je bil Jan Dumovsky, predsednik Vitezslav Hälek. Šlo je za otvoritev nove sesije v odseku. Tajnik je predlagal predsedniku, naj me naprosi, da bi pri literarnem večeru prečital svoje prevode. Hälek je dovolil, čeravno ne prerad. Želel si je, da bi pri prvem sestanku nastopil znan avtor, čigar ime bi privabilo mnogo občinstva in nikakor ne' novinec, ki tudi njemu ni bil znan. Ali ni bilo kaj izbirati. Ko je Dumovsky jamčil zame, da ne bom odboru v sramoto, soglašal je končno tudi Hälek“. Prišlo je mnogo občinstva. Holeček je začel predavati. „Prva pesem“, pripoveduje, a je najdaljša in se imenuje „Sedem junakov in Arabec“. Komaj sem začel čitati, sem zapazil, da se vzbuja v Hälku največje zanimanje. Še časek in videlo se je, kako navdušuje junaška pesem poslušalce. Čeravno nisem imel časa, da bi se ozrl okrog, vendar sem čutil, da ni v poslušalstvu ravno-dušja. Ko je nastopil mal odmor, da bi si dal oduška, mi je poše-petal Hälek: „To mi zagotoviš za „Svetovno poezijo“ in jaz sem seveda sprejel ponudbo z največjim veseljem, kajti bile so moje sanje, da bi bile sprejete v „Svetovno poezijo“ „Junaške pesmi bolgarskega naroda“, kjer so ravno izšle Kapprove „Pesmi srbskega naroda“. Na drugi strani mi je zašepetal Zäkreijs: Svoj prevod mi zagotovite za „Splošno knjižnico“. „Mi je jako žal, je že oddan“, sem odgovoril. Čital sem potem dolgo do noči. Poslušalci so poslušali vseskoz z zanimanjem in vnemo. Po vsaki skladbi sem žel bučno pohvalo. Junaškim pesmim so sledile ženske pesmi, ki so se odlikovale po svojem finem čuvstvovanju. Cital sem, da me je zabolelo grlo. Občinstvo je zahtevalo vedno več in več. Uspeh tega večera je bil odločilen za moje življenje. Za vojaško vedo sem bil izgubljen, literatura je postala edini cilj mojega stremljenja“. Istega leta je prišlo pri večernih sestankih tudi do ostre debate o Häl-kovih jugoslovanskih temah. Dvor-sky je zagovarjal Hälkovo slovansko stališče in poudarjal, da je napisal Hälek tragedijo „Vukašin“ in da daje svojim junakom slovanska imena : Mirko, Jelenka itd. Oporekal mu je Holeček, da so Häl-kove enične pesmi Mejrima in Hu-sejn, Črni prapor in Goar velike zmote, in je trdil: „Ne zadostujejo samo srbska imena Mirko in Jelenka, pesnik ne sme ostati pri samih imenih, ampak mora ustvarjati tudi srbske značaje, tudi dejanje mora biti tipično srbsko in tudi kraj dejanja mora imeti srbski značaj ; ker v Hälkovih ni nič drugega srbskega razen imena, bilo bi pametneje ostati pri Alfredih itd. Izmišljeno ime Goar je najboljše ime za izmišljenega junaka“. Holečkova očitanja glede nesrbskega značaja Hälkove poezije so biia docela upravičena. Saj je branilo Hälku nepoznanje jezika, da bi mogel globlje prodreti v svoje srbske teme. Čeravno je potoval po srbskih deželah, o katerih je tudi predaval, se ni priučil srbščini, ker se sploh ni rad učil jezikov. Še istega leta ((874) je sklical Hälek v početku oktobra odsekov sestanek, pri katerem je bilo čitano pismo stotnika-avditorja Adolfa Win-tra, v katerem je prosil literarni odsek, naj mu priporoči kakega odgojitelja za sinka njegovega prijatelja v Zagrebu. „Ali imate srečo“, vzkliknil je k meni Hälek“, — tako piše Holeček — „to je kakor nalašč za vas. Ko dokončate vojaško leto, pojdete v Zagreb!“ Serväc Heller je opozoril Julija Grčgra, da pojdem v Zagreb, in Julij Gregr mi je priporočil, naj pišem politične dopise iz Zagreba v „Närodne Liste“ in naj pazim tudi na dogodke za južno hrvatsko mejo. Tako se je zgodilo, da je U. B. odločila o mojem življenju in delovanju. Pred odhodom v Zagreb sešel sem se s Hälkom z namenom, da se od njega poslovim. Dolsko sva šetala po Ferdinandovki. On mi je dajal koristna navodila in migljaje o slovanskem jugu, svetoval mi, na kaj naj pazim, vzpodbujal me, in meni se je zdelo, da se že kot sokol razprostiram nad Balkanom. Še si nisem na dobro ogledal Zagreba, ko pride števika „Närodnih Listov“, ki je prinašala drago Hälkovo ime — črno obrobljeno“. Holeček je potem potoval po jugoslovanskih deželah. Predaval je tudi v U. B. o svojem potovanju po Črnigori. O učinkih tega potovanja se je ob priložnosti izrazil pri svojem predavanju o smeri evropskih literatur. (21./5. 1887). Sam je stremil vedno za resnico. Cital je o Črnigori in ko je dospel tja, se je vse pokazalo drugačno, nego je čital. Prišel je k spoznanju, da moramo svet pojmovati tak, kakršen je in ne takega, kakršnega si predstavljamo. Izrekel se je načeloma za realizem. Preostaja mi le navesti še nekoliko opomb o Jugoslovanih, katere so se pojavile pri drugih predavanjih in okoliščinah mimogrede. V razpravi „ie-li dobro, ako dramatični pesnik privede na oder živeče osebe“, skliceval se je Hälek na srbske pesmi, katerih junaki še sedaj živijo in so poetični. I. Hruby se je protivil pri svojem razlaganju novgorodskih pesmi Stiirovim nazorom o ruski pesmi, ki jo je smatral mnogo za srbsko in malorusko, — zmota, katero je zakrivil vir t. j. Saharova zbirka. (S. 188). Večkrat se je debatiralo s kraljevodvorskih in zelenogorskih rokopisih. Goli je zagovarjal 1. 1867. kraljevodvorski rokopis: „Tudi mi Slovani smo se narodih v Arkadiji.... in nad našo zibelko je plavala Muza. Naš kraljedvorski rokopis, rapsodija Jugoslovanov itd. — glej! to so njeni najdragocenejši darovi“. (Po zapisku v „Kvötecli“ 111. 194 o Goilovem predavanju „Ukrajinska narodna poezija“. Pri Sobotkovem referatu (13./2. 1886) izrekel seje 1. V. Frič proti odklanjajočemu stališču Jagiča, ki si misli, da stare spomenike lahko imajo edino le jugoslovanski narodi. Jaroslav Vlček je bil proti rokopisom. Vsa srednjeveška poezija na pr. tudi srbske pesmi — pravil je — so prvotno poganske, pa izpremenile so se v obliki in obsegu tako, kakor se je izpremenil duh časa, in kar imamo pred seboj ■ -je konglomerat poganskih elementov in krščanskih nazorov, starih in novih oblik. Samo naši rokopisi ostanejo v tem oziru nerazrešljiv mixtum. Skliceval se je na Kopitarja, o čigar razlogih je sicer rekel Šafai-ik, da je to „Machtspruch der Unkritik“, kakor je to rekel 1. V. Frič pri drugi debati (13./3. 1886), ko je hotel izpodriniti Vlčkova izvajanja o poganstvu. * * * Ako brskamo po zgodovini U. B., vidimo čestokrat, da je opešalo stremljenje po češko-jugoslovanskih stikih. Ali kmalu vidimo zopet vstajenje k novemu bujnemu življenju: stari stiki so se obnovili in novi ustvarili. In lahko izražamo upanje, da se ti stiki s časom poglobijo v prospeh obeh bratskih narodov. Dr. Oto Stehlik. Filozofija, psihologja, pedagogika. Reforma učne v delovno šolo. Vojaška in srednješolska vzgoja. Milan in Milena. Gledališka predstava na prostem v Divji Sarki. Reforma učne v delovno šolo. Delovna šola hoče končati za dolgo nevzdržno šolske razmere, ker so ne strinjajo z njeno osnovno tendenco : svobodna oblika pouka in vzgojo z individualnim, razvojem sil, ki so v otroku in hodijo vedno lastna pota. H. Scharrelmann v „Erlebte Pädagogik. Delovni princip se varuje lo tedaj, če se pridruži delo pri uvajanju v krog predstav in način mišljenja na istem polju realnim delovnim metodam, ki so se razvile v obseg tega duševnega polja vsled psiho-logično nujnosti. O. Korscheusteiner v. »Begriff« der Arbeitsohulo. Ponavljal bi na tem mestu druge in sebe,*) če bi se obširno govorilo o raznih zahtevah, nujnosti in potrebi reform, ki jih vsebuje v sebi zaznamovanje „delovna šola“. S tem pa bi se oddaljil od predmeta samega, o katerem sem se namenil izpregovoriti. Vendar pa v razjasnitev pojmov še nekaj teorij. Naše šole so učne šole, in njih najpoglavitejše naloge so, da prenašajo — z najmanjšo uporabo sil — na učenca učne snovi. Čitanke, atlanti, navodila, začetnica, računica, učni načrt, metodična navodila, to vse so učni instrumenti, ki vidijo svoj smoter v tem, da si gotove, kot neobhodno potrebne pripoznane snovi učenec pridobi, učitelj pa jih „izgotovi“. Za te šole se začenja učenčevo življenje šele po dovršenem šolskem času, tedaj šele se bo zavedal prednosti svoje s pridnostjo pridobljene izobrazbe, *) Prim.: .Delovna ali dojanjstvena šolau v „Pop.“ 1. 1912. tedaj šele se bosta menjala učenje in uporabljanje, ti dve stvari, ki hodita v prirodi roko v roki. — Medtem pa vidimo, kako vstaja nova šola. V tej šoli se bo videlo v vsakem učencu celega človeka, v tej šoli bodo obiskovali pouk, ker ga ljubijo, v tej šoli bodo napravili učenci to, kar delajo odrasli; delali bodo, ustvarili bodo nekaj, kar ima vrednost, ter se ne bodo učili nič več kot odrasli, ki se uče le, da lahko delajo. Katero snov se bo predelalo in koliko se bo od tega predelalo, bo tu vseeno, vsa učna snov pa bo le sredstvo, da se vzbude v malem človeku najraznovrstnejše sile, njegova razsodno zmožnost, njegov dar za opazovanje, njegovo zmožnost v izražanju, njegova fantazija, njegov smisel za oblike, da celo njegov spomin. — Tako jo je označil obe „staro“ in „novo“, Fr. Gan s b e r g*), ki je tudi eden onih, ki se bore pri „Rolandu“ za svobodo metode; kajti šola bodi tu zaradi otroka ter mu služi v prvi vrsti. V tej šoli je učenje le sredstvo za namen. In namen sam ? Zgoraj sem ga omenil. Kako se to zgodi ? Le tako, če se dovoli učitelju pri vsem njegovem delu večja svoboda. Tu ni nič govora o specifično „delovni šoli". Mnenja sem celo, da se bo izgubilo sčasoma to ime, kakor tudi vsa druga imena in ostala bo le šola, pa šola po duhu in resnici. Ne ona, ki je stavljena na psihologijo, ki je smatrala otroka za tako komplicirano bitje, da ni spoznala v njem niti človeka; ne ona z mogočnimi in trdnimi principi pri pouku in vzgoji — šola bo, kjer bo otrok človek in učitelj človek, kjer bo obema dom, življenje, svet v malem in velikem. *) F. Gansberg „Schaffensfreude“ — Teubner, Berlin & Leipzig. 3. izd. ü'l '2 K- Ker ne bo vsa šola med štirimi golimi ali celo okrašenimi stenami... Le za razliko od „učne šole“ ji pravimo danes še „delovna“. Da bi ta kdaj postala sistem trd, okostenel, se ni bati; življenje jo rodi in njegova potreba, tirala jo bosta s seboj, s svojimi socialnimi nujnostmi. Zato je zaradi imena vse eno — jaz ga pridržim iz konvencionalnega spoštovanja. Vse to, kako so vzgajali nas, kako smo se šolali mi, kako z veseljem in zadovoljstvom smo se vrgli v stari, pridobljeni sistem, ga zapravljali in izpopolnjevali ter po starih principih izboljševali — vse to nas je napravilo skeptične in za novo nepristopne. Čutili smo ne-vzdržnost starega v današnjih razmerah, a marsikje se je upalo, da se prebole tudi te novotarije, kakor se je svoj čas Basedowa zahteva po igračkanju v šoli ali pa da se po-malem z malo koncesijo izpopolni staro, kakor se je praznoval spomin Komenskega in Peslalozzija z uvedbo „nazornega nauka“. Tako nam je postala delovna šola novotarija, modna zadeva — in marsikje se je reformiralo učno šolo vanjo z rokotvornim poukom. Bali smo se, da se ne uvede še to vsepovsod in bali smo se delovne šole. Zakaj? Ker je nismo poznali. Ker si jo mislimo tako-le: Današnja s knjigami, delovna pa z žago in obli-čem ; današnja z duhom, delovna z roko. Bali smo se izpremembe in s strahom vpraševali po „kaj“ in „kako“; pa ker so nas učili, da verujmo drugim mislim bolj kot lastnemu nagibu do prepričanja, iščemo izpremembo v malem pri malih razmerah in ne upamo si priznati, da je prepričanje tudi v nas: „Na noben način ne moremo izpremeniti učne šole racionalnejše v delovno kakor s tem, da vzgajamo učence sistematično k mnogo-stranskemu in samostojnemu du- ševnemu delu“ (Scharrelmann*). In vendar ni v resnici niti tolika novotarija vse to, kar se združuje danes pod firmo pouka z delovnim principom, da bi se mogel in smel začuditi praktičen učitelj stare šole, ker tudi ta je že upošteval veselje do dela, produktivnega dela v svojem razredu, tudi ta je že skušal, da je razvija pod vsemi okolnostmi. Ena pa je bila razlika : poleg besed, bolj v sili smo delali tudi manu-alno, nismo rabili delovnega principa sistematično, ker nam je manjkalo sredstev, manjkalo razbistritve pojmov. Danes še stojimo v začetku in tudi pojmi in pota se še niso razbistrila, vendar pa govorimo lahko že o metodah pri pouku z delovnim principom. O strogo urejenem pouku za vso šolsko dobo sem govoril letos, ko sem kazal Kerschen-steinerjevo reformno delo v Mün-chnu, na drugem mestu še mi bo prilika izpregovorili obširneje o psi-hologičnih zahtevah raznih metod, zato pa se omejim tu na kratko, ker hočem v drugem delu pogovorili praktične postopke v nekaterih predmetih po nekaterih zahtevah. Kersche n Steiner ju**) služi vsa vzgoja trojni nalogi: 1. nalogi stanovske izobrazbe ali vsaj njeni pripravi, 2. nalogi, da postane stanovska izobrazba uravna, 3. nalogi, da postane nravno vse občestvo, v katerem se živi. In da vrši to trojno nalogo, je namen delovne Šole; ta naloga in organizacije, ki nastajajo iz njih, naznanjajo etično pot vzgoje značaja. kakor naj jo hodi vzgoja v naši ljudski šoli. To je njeno prvo znamenje, drugo pa — pravi — se *) H. Šcharrelmann Erlebte Paeda-gogik“; Jens.sen, Hamburg & Berlin 19i2.—6 K. **) G. Kerscheusteiner »Begriff der Arb.-Schule« 1912. Teubner, Leipzig & Berlin. kaže v bistvu vzgoje značaja samem. Tu pa ne gre zato, kakšne smotre zasledujemo z vzgo-jeslovnim delom, ampak na katere psihične sile v učencu se moramo obračati in kako naj obravnavamo te. Ustvariti si moramo torej šolo, kjer postanejo učenci aktivni sami iz sebe in ne pasivno vsled zunanjih večnih naročil vzgojnih vrst, in kjer napravlja kakor v življenju družine, zadruge, stanovske zveze, države skupen pojem naloge, ki jo je rešiti, ono raznovrstnost skupnosti človeka do človeka, kjer najde skoro vsak značaj to, kar je naj-prikladnejše njegovemu naraščanju in bije vsak značaj ob meje, pri katerih postane družabno neraben, če jih prestopi. Stremiti moramo po šoli, ki vlada v nji in jo napolnuje delovna skupnost, da razvija s tem vse one značaje ustvarjajoče vzgojne sile, ki se naslanjajo ravno vsak na idealno skupnost, ki služi resnim namenom. Učitelj kot voditelj take delovne skupine ima bolj dolžnosti skrbnega čuvaja, ki vse pregleda, ki daje le naloge in ustvarja raznovrstne razmere, splošno pa se omejuje na to, da so obrnjene mladostne sile v smeri nravnega smotra, ter jih ne odvračajo od te lastno izvoljene poti k nravnemu smotru drugi nagoni, instrinkti in impulzi.**) Z njegovimi lastnimi besedami sem označil pot in o metodi še nekaj. Predvsem zahteva svobode dejalnosti in raznovrstnost razmer. Nerazumevanje zahteve je rodilo misel o zvezi do rokotvorne dejalnosti z vsemi dosedajnimi predmeti. Delo je navadno manualno, zato so to napravili, pa pozabili, da je ročno delo le tam nekaj vredno, kjer izhajajo pojmi iz vsakdanje izkušnje ter je treba pridobiti snov predstav iz G. Kerschenstciner „Charakterbegriff“. 1912. Teubner, Leipxig & Iterlin — str. 148—149. čutnega opazovanja. „Zato ne od-ovarja duhu delovnega principa, e se pripravlja v uvedbo kake ročne tehnike, kakor pisanje in risanje, z drugimi tehnikami, kakor s polaganjem graha, zlaganjem paličic in oblikovanjem iz ila.“ Za metode znazorovanja, kot sredstva izobrazbe čutov, kot zadovoljitev dejalnega nagona otroka, za pozitiv vsega pouka jih pripušča tudi taka ročna opravila kot koristna, včasih potrebna. Odklanja pa jih kot novo vzgojno sredstvo za svojo šolo, ker šele, če bo manualna de-jalnost uporabljena kot sistematično orodje vzgoje volje in utrditve značaja, in seveda, če se bo uporabljala le tam, kjer je to potrebno naravi stvari, tedaj šele nudi novo vzgojen člen, ki je bil naši šoli dozdaj tuj. To pa bo le tedaj, če na vsaki stopnji zahteva pri vsakokratni moči izraže-vanja v otroku precizno poda n je tega, kar občuti, vidi, misli in čuti in če po temstavi v svoji zahtevi zahteve korak za korakom višje na ročnost in natančnost izraza. in zato mu — delovni pouk kot princip in delovni pouk kot stroka spadata skupaj kot držaj in rezilo pri nožu. Podobno pravi P a b s t, ki pa mu je najvišji učni princip: Vzgoja po delu, in vzgoja k delu!“ O metodičnem postopku v pravi delovni šoli:*) Pri pouku delovne šole pojde pred vsem za to, da se postavi smoter, ki določa tok predstav in dejanj pri učencu. S tem se pridobi njegova pazljivost ter pospešuje tok predstav v gotovi smeri, kar pa je le mogoče, če zavzema predstava vse otrokovo zanimanje. Smoter se kaže torej kot naloga, ki *) A.US der Praxis der Arbeitsschule.— Oesterr. Verlag na Dunaju. — 7 K. izlušči v učencu živo željo in delovanje njegovega zanimanja, in če le mogoče, si mora dati to nalogo sam. S tem je združena bistvena zahteva delovne šole, ki gleda na to, da je učenec že, kar s kraja aktivno pri delu. Ce bi bil le pasivno, kakor se je godilo v glavnem to pri učni šoli, bi seveda že v naprej odpadel pojem delovne šole. Priljubljeno vpraševanje in odgovarjanje, kjer določa učitelj sam smoter in smer duševnega dela, naravnost ugovarja temu, kar hočemo z delovno šolo; njena metoda je mogoča le na skupnem prevdarjanju in prostem pomenku med učiteljem in učencem, kjer nastopa zadnji tudi kot tak, da vprašuje in sproža. Seveda ostane učitelju na prosto dano, da uravnava z načinom svojega nastopa pri razgovoru leh predstav tako, da se obračajo predstave nazadnje na smoter, ki se je nastavil najprej ter jih koncentrira v skupnem proizvajanju za to potrebnega dela. Da se tak pouk ne more vršiti brez razumnega in taktnega vodstva pri skupnem pogovoru, je umevno samo po sebi. Važno nalogo prevzema delo tudi na stopnji uporabe, ki ima — kakor znano — veliko vlogo že v Herbart-Zillerjevi pedagogiki, nudi skoraj vedno priliko za upoštevanje delovnega principa; zlasti dovoljujejo matematične resnice in prirodni zakoni, ki se določajo med učnim postopom, najrazličnejše u-porabe, pri katerih stopa lahko vedno v ospredje telesna dejalnost. Namenoma sem i navedel Pabsta dobesedno, da vidimo, kako je mogoče celo ljudem, ki so prepričani o potrebi in dobroti reforme, zmešati pojme. To so tisti zavezniki ideje, ki stopajo s praporom v roki po začrtani poti; voditelji so tu, navdušeni zagovorniki in propaga-torji; ki pa se takoj ustavijo, če še pot naprej ni sezidan, ter vprašajo: „In zdaj?“ — Tedaj pa pozabijo, da so najprej prisegli na svoboden razvoj individualnosti učenca in učitelja, ter da mora iti pot po celini. Po taki celini, da „ugovarjamo pri popolni zavesti nauka, da bi bila psihologija temelj pedagogiki ali da bi mogla biti“ (Seidel). To bomo vzeli cum grano salis, pa po formalnih stopnjah delovnega pouka tudi ne bomo obravnavali. Važnejše so naloge učiteljeve pri njem. Scharrel m ann pravi, da so: 1. vzpodbuja učencev k lastni duševni in manualni dejalnosti; 2. skupno pridelanje globljih spoznanj in pogledov. In ti dve nalogi se morata spajati v idealnem pouku tako, da je ena naloga naravna posledica druge. Njegov prijatelj in sodelavec Gansberg pa nam govori v dveh svojih delih**) v predgovorih obširno o zahtevah, ki jih stavijo Rolandovci splošno na pouk in metodo v delovni šoli. Predvsem se zahteva, da izhaja Eouk iz tega, kaj je otrok doživel, 'a ta misel ni nova ve vsakdo; stara je „kakor misel poučevanja sploh“. Ampak otrok je doživel mnogo, kje naj iščemo povsodi zho-dišča ? „S človeštvom mora začenjati prvi pouk, s prirodoznanskimi študiji pa lahko konča“. In pri človeštvu — vzemite v roke eno delo Scharrelmanovo, eno Gansber-govo, Gurlittovo, Gerlachovo — toliko zvez boste našli vsepovsod, toliko produkcije, toliko svežosti v besedi, dejanju in zahtevi. Tudi v besedi. Princip pouka z delom — ponavljam še enkrat — ne zahteva predvsem manualnega dela, prav otovo pa še manj rokodelskega ela; zastopniki delovne šole, ki so se vrgli na to, so na napačni poti. Tudi beseda. Pismo in beseda sta najprvotnejše polje v šoli, zato mora poprijeti nova pedagoška **) Glej prej in ..Plauderstundon11 iste založbe. 3. izd. 1912. — 3’tiO K. ideja najprej tu. Na polju produktivne dejalnosti v pisanju in govorjenju, v pripovedovanju, vpisovanju, pesnenju in oblikovanju je nudila ta pol tudi dozdaj prav gotove vspehe. Opis in povest zaslužita v šoli največjo skrb. Če se nam posreči, da fino odmerimo medseboj pouk in zabavo, da spravimo v ravnotežje stalne momente opisa in naprej deroče v dejanju, nudimo tudi najboljši pouk. Kdor ima pri roki dobro povest, obstoji lahko delj časa na istem mestu, vzprejema lahko najrazličnejše prispevke iz otroških ust ter porablja lahko toliko časa na razgovor situacije in spremljajoče jo okoliščine, da se ne da več zabranjevati zahteva po nadaljnem razvoju zgodbe ter odseka na mah vse debate; potem se zopet odvije kos s svojega klopčiča, dokler se v kratkem ne ponavlja isti postopek igraje. Ni mogoče dovolj ponavljati, da ni boljšega, da se nariše situacija, da se premisli problem, da se spravi v tek debata, kakor prav zanimiva zgodba. Šola rabi tega cela skladišča, četudi je moder učitelj s tem eliksirjem vedno skop, barbarstvo pa je in nič drugega, če se sili otroke po cele ure k mirnemu sedenju, ne da bi se vedelo, s čim naj se spravi v tok njihovega duha in kako se lahko „priveže“ od znotraj njih ude. Z besedami, „otroci morajo vendar spoznati tudi resnost življenja in šolskega dela“, se navadno opravičuje svojo lastno nezmožnost ali mlačnost. Le tedaj bodo izvedeli učenci lahko kaj o resnosti življenja, če se njihovemu učitelju enkrat vzlic vsemu trudu nikakor noče posrečiti. Kaj nam je treba takih prilik iskati? Oj, dovolj jih je ur utrujenosti in obupavanja v učiteljskem poklicu, ur, ko izgube vsi dobri sklepi, preparacije in pripomočki svojo moč. Teorija pa, ki se jo lahko odrine, kadar se zdi ali ne zdi, in ki je lahko odvisna od menjajoče se volje in „štimunge“, gotovo ne zasluži, da se ji reče teorija. Da se pouk, diskusijo, delo zavija v razgovor, opis in povest, pa ni drugega kot poizkus, napraviti učno delo finejše (seveda še ima v sebi mnogo več), in na takih Eoizkusih itak sloni vsa metodika, 'azorno in živo pisane povesti so torej najboljša učna snov, ker pa so redke, je sveta dolžnost vsakega sestavljalca učnih načrtov, da o-znači dobre vire. Naznanjati tema, ki jih je bojda treba obravnavati v pouku vsled zahteve po izobraženosti, ni umetnost; dajati izkaze o dobri, uporabni literaturi, je izmed najvažnejših, tekočih nalog vseh šolskih voditeljev in šolskih prijateljev. — Če hoče postati učitelj v prednašanju mojster, je treba opustiti vsako zunanjo prisiljenost k pazljivosti, kajti „ne z discipliniranjem izsiljeno, le pravi vpliv besede same lahko odloči o dobroti prednašanja“. Oj, saj kako so otroci živi, če se jim kaže življenje 1 — Tu ne najdejo konca v govorjenju in pripovedovanju, hitro se razvije tudi debata med dvema naših malih sodelavcev, ali pa je tu kaj, nad čemur se drugi čudijo in se smejejo — vedno pa dobe njih sodbe prispevkov iz prednašanja učiteljevega: ta moti, oni pomaga učitelju košček naprej; ta pripoveduje ne-mogočnosti, oni nemogočnosti zavrača. Tako si pridobivamo s skupnim delom najboljše, kar nam more nuditi šola, življenje samo — seveda : v odsevu pesnitve! Pa slišim — pravi Gansberg — ugovor; slišim da se govori o hrušču pri zabavi, o učiteljevih živcih. Čudno, v trenutku, ko sem uvedel v šolo najfinejšega disciplinatorja, tu naj postane pouk — težji ? Jaz pa slišim ugovor, da ne govorim o „delovni šoli“. Gansberg je moral tudi to čuti in poučevali so ga, da je to šola, kjer razvijajo otroci svoje sile sami na snoveh v prosti dejalnosti, igraje, s poskušnjo,. z ustvarjanjem; kjer učitelj sploh ne bo več poučeval, odpiral bo le obširna delovna polja in vabil otroke k vstopu; ne bo hodil spredaj po potih, ki se zde potrebne njemu, ampak bo hodil prav tiho za otroci ter poskušal k večjemu, da navaja njih nagibe s priložnostnimi in neopaznimi navodili, — Tako so mu govorili, ker odklanjajo enostransko vsa prednašanja, ki zadevajo ustmeni pouk; prednašanja, v katerih da učitelj lahko svoje najboljše, samega sebe. — Oj, če bi se moglo dati tem dela veselečim se rokam in iznajdljivim glavam vsaj malo ma-terijala in malo orodja, star in pisan papir, ilovice za gnetenje, lesa za rezanje in listov za lepljenje! Tedaj bi se lahko še vse drugače hodilo za iznajditelji in delavci pri velikih ; tedaj bi se prišlo z vsemi čuti do živega naši zagonetni in tako silni kulturi. Rokotvorna ura bo tvorila četrto stroko, ki se izloči lahko iz nazornega pouka (Gansberg). Pa če je res, da mora biti strokovni pouk podlaga vse naše izobrazbe, — se morajo izpremeniti temeljito naše šole : namesto 4 razredov, kjer se nudi stopnjevanje pisanih raznovrstnosti, bo treba napraviti 4 tečaje, v katerih bodo med seboj zmešani 4 letniki: jezikovno-literarični, prirodoznansko-matema-tični. umetniški in tehnični tečaj. To ne stane nič več in vodi vendar dosti dalje! V znanosti in umetnosti, tu pa ni nobenih činovnih stopenj več, tu je vse enako težko, tu dela skupaj mlado in staro. — Da sem bil obširen v tej metodi, je bilo namenoma, po mojem srcu. Očitajte mi subjektivnost, pa pomagati ne morem: priljubili so se mi ti „Künstler - Pädagogi“ s svojim globokim umstvovanjem reforme, ki odgovarja duši otrokovi, ki je predvsem človek, s svojo živostjo pri pouku, s svojo radikalnostjo v klicu po svobodi. Prav gotovo bodo imele njih reformne zahteve več življenjske sile, če se odloči državna uprava, da reformira brez birokratizma. Pred menoj leži knjižica „Formenkunde“ dr. R. B r ti c k m a n n a. „Navodilo za delavni pouk v nižjih razredih vseh deških in dekliških šol“ govori o raznih delih s polaganjem paličic, krogljic, papirnih in kartonažnih delih, 'izrezavanju itd. To se pravi: zvezano je manualno igračkanje z vsem in povsod, kjer služi in ne služi. Priložne tabele pa mi kažejo ne samo za redni pouk, ampak tudi za izredno delo v šoli vse ono igračkanje, ki smo ga imeli tedaj, ko smo prodajali še platno tam v „šoli“ v Florjanski ulici ljubljanski. Tak deloven pouk in tako proizvajanje delovnega principa odločno odklanjamo, četudi smo popolnoma za to, da izhajaj delo iz igre; pa četudi priložnostno, vendar smotreno. Ne napravljajmo otroka šele otroškega; pootročimo sebe v mišljenju, stojmo visoko v razumevanju in spoznavanju in k temu vodimo otroka! Vedno pa naj bo kot „najboljši in najfinejši učni smoter v otroški ini-cijativi; njemu mora služiti popolnoma bistveno učno dejanje. Naj raste ustvarjajoča sila otrok, naj deluje, naj bo naš najvišji presodek pri vsem učnem početju!“ (Gansberg). Ob koncu naj omenim še en strah, ki kaže mlačneže. Kaj poreče k temu oblast? Ne, o tem bi me bilo sram govoriti, ker imam predobro mnenje o še tako okostenelem birokratizmu. Ampak iz tega vprašanja se rodi drugo realno: Ker zahteva svobodni pouk za učitelja vse svoboščine, smemo zahtevati tudi od države, ki je prevzela nadzorovanje šolstva, popolno svobodo za učitelja? Trdimo, da mora dovoliti, da nas ne vežejo „na gotove teme, ampak na gotove snovi, seveda snovi, o katerih globokem pomenu je otrok prav tako prepričan, kakor so prepričani naši skriti naprav- ljalci učnih načrtov o važnosti napisov, ki so jih napravili. — Dokler pa še niso našli teh tvarin, toliko časa,terjamo popolno učno svobodo — in to s popolno pravico!“ — In do tedaj „ne dobiva javni pouk le izbire snovi, ampak tudi svoje smeri od pouka, ki stoji v znamenju produktivnosti in razvoja“ (Gansberg). In ko prevzame s temi, popusti vojke vsega v roke država, tedaj pa: vsakemu svoje: učitelja naj svobodno naveže na svoje po času in potrebi pa vseli vzgojnih zahtevah in nujnostih urejenih določbah, ki pa se ne smejo nikdar naprašiti kot vezana postava, ampak morajo iti naprej, sama pa naj pazi — ne na vspehe, ne na izpite — ampak na delo in nadzoruje s podpiranjem in pomočjo. Tako ne bo iluzoričnega nadzorstva in ne iluzorično zajamčene svobode učiteljeve, ker povsod bo gonilna moč: svoboda življenjskega dela. Pavel Flerč. Vojaška in srednješolska vzgoja. Vzgoja častniškega naraščaja v vojaških šolah je strogo stanovska in ima mnogo podobnosti z duhovniško vzgojo v semeniščih. Vobče sta ta dva stanova zelo sorodna v svoji organizaciji in stanovski disciplini, v svoji nezmotljivosti in ne-pristopnosti za druge nazore ter končnovsvoji privilegiranosti napram drugim stanovom. Zato se tudi medsebojno podpirata, dasiravno je glavni namen vojaškega stanu, ubijanje, v diametralnem nasprotju s temeljnim naukom krščanstva, ljubeznijo. Disciplinarno moč in s tem vzgojni vpliv v vojaških zavodih imajo izključno častniki, Ako so nameščeni za posamezne stroke tudi strokovnjaki izven častniških vrst, ti nimajo nič opraviti z vzgojo, ampak so samo učitelji, klasificirajo gojence samo v svojem predmetu, v vsem ostalem, zlasti o konduiti, pridnosti itd. pa odločujejo edino častniki. V zadnjem času se tudi vojaško šolstvo naše države reformira, rekel bi — akademizira. Kadetnice se opuščajo, namesto njih se ustanavljajo vojaške višje realke, absolventi teh morajo predelati triletno akademijo, potem šele postanejo častniki. S tem bo polagoma tudi izginila šarža praporščakov ali kadetov. Ze lansko leto je izšlo iz vojaških akademij več poročnikov, kakor praporščakov iz kadetnic. Ker imamo v državi nadpro-dukcijo srednješolcev, ki bi lahko vstopali v vojaške akademije, zato bi vojaške realke pravzaprav bile nepotrebne. Vendar vojna uprava vzdržuje celo vrsto nižjih in višjih realk, nekaj v avstrijskih deželah z nemškim, nekaj pa v ogrskih deželah z madjarskim in deloma nemškim učnim jezikom. Namen teh vojaških realk je dvojni: 1. da se častniški naraščaj že v srednješolski dobi, ko je gojenec še bolj dostopen vzgojnim vplivom, vzgaja v vojaškem duhu; 2. da se preskrbijo častniški sinovi, ki se v vojaških šolah vzgajajo popolnoma brezplačno. Zanimivo je primerjanje vzgoje v vojaških zavodih z vzgojo v javnih srednjih šolah. V splošnem so vojaški zavodi strožji, disciplina je vojaška,^ kazni ostre : vstajanje pred rednim časom, konsignacija (kaznovani ne sme iz zavoda), zapor, izključitev. Kaznujejo se ne le disciplinarni prestopki, ampak tudi lenoba in nemarnost v učenju. Ta strogost je mogoča, ker so vojaški zavodi vsi internati. Telesna vzgoja je dobra, kar je pač umevno samo ob sebi. Za zdravje gojencev skrbi na vsakem zavodu vojaški zdravnik. Ob vsej strogosti pa so vojaški zavodi nekaterih stvareh tolerantnejši negu naše srednje šole. Pu-šenje ni prepovedano in gojencem tudi ne škoduje, ker so telesno krepki. Dasiravno h pušenju najbolj niiče vzgled tovarišev, vendar se dobijo med vojaškimi gojenci tudi nepušači. Znabiti jih ni manj ko v višjih razredih srednjih šol, kjer je pušenje strogo prepovedano.' Drugo, kar se srednješolcem zabranjuje, je čitanje političnih listov. Tudi ta prepoved je samo na papirju, ker nihče ne more dijakov kontrolirati ali čitanja preprečiti. Ako so stariši naročeni na političen list, kdo brani sinu srednješolcu, da ga čita? V vojaških zavodih se čitanje listov naravnost goji. Vsak razred ima svojo čitalnico (kazino), za katero prispeva vsak gojenec določen znesek mesečno. Večina odloči, kateri listi se naročijo. Razrednik jim pri tem gre na roko z dobrim nasvetom, ne da bi jih silil k temu ali onemu listu. Naročujejo se svetovni listi raznih jezikov. Ako je več gojencev iste narodnosti, naročijo skupno list v svojem jeziku, n. pr. Hrvati „Obzor“. Tu se torej pojavlja paradok-son: vojaški gojenci smejo čitati politične liste, dasiravno se v svojem poznejšem poklicu ne bodo smeli mešati v politiko, saj častniki nimajo niti volilne pravice; srednješolcem pa, ki bodo kdaj poklicani, da se aktivno udeležujejo politike, je prepovedano čitanje političnih listov! Nadalje je srednješolcem prepovedan obisk kavaren. Vojaški ojenci smejo hoditi v kavarne in oljše restavracije. Stanovska zavest, ki se jim vceplja od začetka, jih varuje pred obiskom zakotnih lokalov. Seveda ne morejo ostati v gostilni ali kavarni pozno v noč, ker se morajo zvečer pravočasno vrniti v zavod. Velike vrednosti je pri vojaških gojencih nauk o vedenju, česar na 1 Od lotos naprej je tudi srednješolcem v višjih razredih pušenje dovoljeno v danih mejah. Op. ur. naših srednjih šnlah popolnoma manjka. V obednici so gojenci pod nadzorstvom častnika ter se tako po njegovem navodilu in vzgledu navadijo primernega vedenja pri mizi. Razun tega jih komandant zavoda vabi k sebi na obed, kjer jih smatra popolnoma kot goste. Tega seveda od naših srednješolskih ravnateljev ne moremo zahtevati. Toda v dijaških kuhinjah bi se lahko kaj storilo v tem oziru. Tudi posamezni dobrotniki, ki dajejo ubogim dijakom hrano, bi morali dijake vzeti k svoji mizi, ne pa jim dajati darovano hrano v predsobi ali kuhinji, kjer je dijaku-prosjaku edina družba služinčad, ki se proti njemu dostikrat obnaša nekako pro-tektorsko. To je poniževanje dijaka in „dobrota“ prav dvomljive vrednosti. Razrednik nauči vojaške gojence, kako se je obnašati na plesišču, kako se rabi vizitka, sploh vsega, kar je potrebno, da se človek zna kretati v družbi. Na naših srednješolskih plesnih vajah glede vedenja udeležencev žalibog ni vedno vse tako, kakor bi bilo želeti. Ni treba, da je izobražen človek „frakar“, mora pa biti vedno dostojen. Tega pa se mora naučiti v mladosti. Splošno lahko rečemo, da se v vojaških zavodih ne prepoveduje toliko kakor na srednjih šolah, da pa se izvrševanje zapovedi in dolžnosti pri vojaškem gojencu strožje kontrolira, da je vojaški gojenec družabno boljše vzgojen nego srednješolec. Vsled tega je tudi samozavest vojaškega gojenca krepkejša nego pri srednješolcu. Tu tiči temeljna razlika obojne vzgoje: vojak se mora brezpogojno pokoriti povelju, znanstveni delavec, ki naj izide iz srednje šole, ne sme slepo verjeti avtoritetam ; vojak mora biti vnaprej prepričan o svojem uspehu, kdor dvomi o zmagi, je že poražen, znanstveni delavec pa mora biti bolj skeptičen in previden. Zato nas včasih frapira sigurnost in samozavest, s katero izrekajo vojaki svojo četudi popolnoma napačno sodbo o najtežjih problemih. Značilen v tem oziru je sledeči primer: znanstveni izumitelj aero-pläna potrebuje temeljitega Študija in obsežnih poizkusov, predno sestavi stroj. Dajte gotov stroj vojaku, nič dolgo ne študira, pogleda, kako se stroj zažene, dirigira in ustavi, vsede se vanj ter se dvigne samozavestno — polet se mu posreči ali pa drzni pilot strmoglavi iz višine. F. V. Milan in Milen a.) Vzgojni roman je ta „ljubezenska pravljica“, nič manj nego Rousseaujev Emile, ou 1’ Education. Milan in Milena, to sta naša Emil in Sofija; tudi njima bi pisatelj iz srca privoščil „drugo življenje, ki ni čisto nič podobno tistemu po-zemskemu, po kolovozih, po strmih stezah in po jarkih tavajočemu“. Ta ljubezenska pravljica je huda obtožnica vseh tistih, ki jim je direktno ali indirektno poverjena vzgoja možke in ženske mladine, huda obtožnica o bite I ji, šole, družbe... Vir vsega zla je brezmejna h i-n a v š č i n a onih, ki tvorijo te ali one vrste miljč mladega bitja in ki so v svojem jedru „vsi ostudni, neumni in živalski, prav nič podobni tistemu človeku, ki ga je bil Bog po svoji podobi ustvaril“. Ti konvencionalni ljudje rabijo dar jezika v to, da zakrivajo svoje misli, čustva in poželjenje ter ne pomislijo, da nedorastli negodnik, „čeprav je še rosa na licih in na duši“, lahko v svojem srcu recimo vpraša: „Kako si me pozdravil ? Na ustnicah je bil pozdrav, v očeh pa ga ni bilo!“ *) I v a n Cankar, Milan in Milena. Ljubezenska pravljica. V Ljubljani 1913. Založil L. Schwcntner. In najvažnejše poglavje ! Kako bi se mlad človek „povzdignil iz blata v jasne višave, kjer ni strasti, ne greha ne zmote“, ako je n. pr. tam zadaj v očesu ženske, ki mu stoji nasproti, ali pa izkušenejšega tovariša skrita „žival, ki gleda belo in mežika in vabi v greh“, in ako so v tem odločilnem razdobju mlade duše njeni vzgojitelji — zdravniki, ki „so pisali recepte, bolezni pa niso našli“. Kaj čuda potem, ako našemu abiturientu ni cilj stremljenja „Dunaj“ kot središče umetnosti in znanstva, ako marveč sanja „o silnem, šumečem razmahu velikomestnega življenja“! In kaj čuda, ako je slednjič „osvobojenje“ iz takega življenja — blejsko jezero! Tako Cankar v svoji ljubezenski pravljici, v tem biseru slovenske leposlovne umetnosti. Pesem je to — „težka, hrepenenja polna, kakor pesem jetnika, ki poje, da bi ne slišal svoje bolesti“. Bo li ta pesem našla odmeva v srcu tistih, ki jim tiče ? Dvomim, zelo dvomim ! Bojim se, da njeni akordi ne bodo kdovekaj izpremenili ne naše mladine in ne njenih vzgoje-valcev. Posebe se še bojim, da mladi bralec ne bo dovolj razločeval umetniškega sredstva in pa vzgojnega cilja te ljubezenske pravljice. In „vzgojevalci“? No, koliko pa je ljudi na Slovenskem, ki bi se brez hinavščine nekoliko podrobneje ukvarjali z — vzgojnimi vprašanji ? K. O. „Prodana nevesta“ v Divji Ša r ki. Po veliki noči sem se letos nekaj tednov mudil v Lipskem ter imel namen, se po končanih opravkih črez Vratislavo in Moravsko zopet vrniti na jug. Toda laskave ocene in navdušeni članki, ki sem jih v rajhovskih listih čital o uspeli uprizoritvi „Prodane neveste“ na prostem („Freilichtbühne“) v Divji K. O.: „Prodana nevesta“ v Divji Šarki. Šarki pri Pragi, so me napotili, da sem jo na povratku v Draždanih ubral proti češki prestolnici ter prisostvoval Smetanovi operi, ko so jo tretjič peli zunaj v prirodi. Divjeromantična kotlina, ki se kar hipoma amfiteatralno vzpenja proti tebi, ako prihajaš z libocke postaje ob buštjehradski železnici, to je Divja Šarka. Naravno obzidje tej kotlini tvori deloma po kraški razrito skalovje, deloma najljubkejše zeleno obočje, ki iz njega, kakor gizdave gospodične, mežikajo mlade breze v svojih belih bluzah. Tam zadej na obzorju pa zamišljeno sanja usodni gradič Zvezda in ob njem sniva Bela gora. Čutiš, da te obdaje tukaj češlio ozračje; to je kos slehernemu češkemu srcu svete zemlje, to je pravo pozorišče za toli narodno opero, kakor je Prodana nevesta. Slišal sem Prodano nevesto v praškem, ljubljanskem, graškem gledališču in se divil Smetanovemu geniju; ali tudi človeška narava je vselej neusmiljeno zahtevala svoj tribut: vsled neznosne soparice sem se vračal domov napol ubit in Vašek, Jenik, komedijanti... na odru so bili živ protest proti običajnemu gledališču z vsemi umetnimi napravami. Ako so v Divji Šarki izzveneli glasovi: Dobra vee se podarila, vörmi läska zvitšzila, takrat mi noga kar ni hotela z mesta. Bujnopestre in naturalistično zive,^ ker vseskozi naravne slike z obsežnega pozorišča, ki je ob nekaterih prizorih stotinam oseb slu-2i*o za „oder“, mamljivi čar Smetanove glasbe, opojni zrak te deviške prirode, polna luč kot ribje oko čistega junijskega dneva, čaroben pogled na desettisočglavo morje vzhičenega občinstva, kakor je cela Poljana, gosto posuta s korijandoli, zavihrala v predvečernem zefirju: vse to mi je duh strnil v toli enotno in prelestno celoto, da sem se težko pošlo/il od Divje Šarke. — Uprizoritev Prodane neveste v prirodi pa ni prvi pojav te vrste v razvoju modernega gledališča. Poznajo jih marveč že delj časa na Nemškem, Francoskem, Švicarskem in menda tudi drugje.1 In kaj neki je bil „Marathon“, ki smo ga lansko leto videli na sokolskem telovadišču na Letni nad Prago ? —• Večjega pomena, nego li pravda za prvenstvo, se mi zde tukaj načelna vprašanja, kakor jih n. pr. stavlja M. M a j e r o v a'J: „Zakaj so se pojavila gledališča v prirodi ? Zakaj so se pojavila obenem na tolikih krajih, po vsej kulturni Evropi ? Jeli to morda povratek k odprtim gledališčem grškim, povratek k deklamaciji, k "lapidarnosti kretnje in izraza ? Je li to morebiti negacija prefine, preintimne dra-matske umetnosti, kakor se je razvila v zadnjih letih, s sceno, ki je realistična do skrajnosti, z igralci, ki virtuozno proizvajajo Ibsenov dramatizirani družinski in zaseb-niški roman ?“ Jaz bi rekel, da tudi pričujoči pojav imenitno potrjuje to, kar domneva filozofija zgodovine: da se zgodovina ne ponavlja, da se marveč ves duhovni razvoj vrši v obliki spirale. Helensko gledališče, kjer je dramatska umetnost shodila in pred malone dva in pol tisočletji dosegla kulturni vrhunec, je bilo — gledališče v prirodi. Današnji pojavi gledališča „v polni luči“ pa niso morda zopetni povratek v prvotno, grško stanje, temveč se prej ali slej razvijejo v višjo stopnjo prvotne, prirodne faze. K. O. 1 Ljubljanska prireditev tega žanra na Veliki Šmaren javaljne ni bila plod naravnega razvoja. * „DSjinami divadla pod s i-ry m ne bem“. (V umetniško opremljenem prospektu „Divadlo v Šarce“). Pravo in Dr. Leonida Pitamic, Pravica poslanca do diet. Parlamentarno pravo je v najnovejšem času hvaležen predmet študij. Na sebi zanimive materije vabijo k obdelovanju, ki je tern ložje, ker ni treba voziti po že izvoženih potih, vsled česar tudi ni lahko zavoziti, kajti vsaka ubrana pot je nova, problemov pa dovolj, in vsako delo na tem polju tudi praktično pomembno. Zlasti avstrijski teoretiki se v zadnjem času prav pridno zanimajo za parlamentarno pravo. Seidler je pred 20 leti napisal študijo o poslanski imuniteti, Neisser pred 5 leti obširno obdelal opra-vilnik poslanske zbornice; Kulisch se je leto poprej v Labandu posvečeni slavnostni izdaji državno-pravnih razprav lotil problema pravnega stališča obeh zbornic do opra-vilnika. Lansko leto pa je izdal Tezner v svojih monografijah avstrijskega državnega prava izčrpno študijo o ljudskem zastopstvu. Tem se je zdaj pridružil naš rojak dr. Pitamic z zanimivo študijo o dietnem pravu. Srečna roka pri izberi predmeta in primerna omejitev pomeni že po! dela. V tem oziru je Pitamic ubral dobro pot. Razdelil je svojo študijo v dva dela. V prvem razpravlja o postanku in razvoju dietnega prava v državi stanov, v drugem, glavnem delu obdeluje dietno pravo v moderni državi. Zgodovinskemu pregledu sledi razpravljanje o razliki med modernimi in stanovskimi dietami, potem se navajajo politični vidiki pri dietnem vprašanju. Koje pisatelj 5e navedel razne dietne sisteme v moderni državi, preide na juristični del dietnega vprašanja. Diete definira kot javno-ravno alimentacijo poslancev v asu poslanske funkcijske dobe. uprava. Iz te določitve pravnega značaja diet izvaja v naslednjem, da so diete neodrekljive, neprenosljive in nezarubljive in da jih ni prištevati osebnemu dohodninskemu davku podvrženim dohodkom. Nato razpravlja o vprašanjih, kedaj nastane zahtevek do diet, kako se diete v avstrijskem parlamentu izplačujejo, in kedaj se zahtevek do diet prekine in kedaj premine. Med te vzroke šteje izgubo mandata, konec in preložitev zasedanja, popust poslancev in izgubo diet kot disciplinarno kazen. Ob koncu premotriva vprašanje o kumulaciji diet z drugimi javnopravnimi dohodki, in o sodni kompetenci v slučaju pravnih sporov. V dodatku podaja pregledno sestavljene pravne vire in določbe vseh kulturnih držav o dietnem pravu ter dietnega prava se tikajoče določbe v najnovejšem poskusu avstrijske poslanske zbornice za reformo opravilnika. Delce konča z navedbo uporabljene literature. Da ta ni baš obsežna, ni čudno, kajti špecijelnega dela o dietnem pravu razun 1. 1874. izdane Milnerjeve politične študije o dietnem vprašanju do sedaj ni bilo. Pitaniicova študija izpolnjuje v tem oziru vrzel. Zanimiv je prvi, zgodovinski del. Stanovi, ki so se shajali k zborovanjem, niso bili poslanci ljudstva — ta pojem je rodila še le francoska revolucija —, ampak le zastopniki lastnih interesov. O dietah tu ni moglo biti govora. To vprašanje je šele nastalo, ko se je število stanov razširilo, tako da ni bilo več mogoče, da bi vsi osebno prišli k zborovanju, in so posamezne interesne skupine se morale dati zastopati po odposlancih; to je bilo po večini od 17. stoletja naprej, na Tirolskem že v 16. stoletju, Francozi pa tudi tukaj kakor v obče za stoletje prednjačijo. Razvoj na Angleškem je od nekdaj šel svoja od kontinenta posebna pota. O dietnem pravu v modernem smislu je seveda možno govoriti še le v moderni, na zastopstvu ljudstva sloneči, parlamentarni državi. To je imel gotovo tudi Gumplo-vvicz v mislih, ko je napisal v svojem „splošnem državnem pravu“, da o dietah v stanovski državi ni mogoče govoriti. Pitamic mu radi tega brez potrebe očita nepoznanje zgodovinskega razvoja in zmote glede pravnega značaja dietnega prava. Za pravne subtilnosti, te specialitete dunajske šole, se Gum-plovicz seveda ni zanimal. Kar je pa drugega ustvaril, bo trajalo, ko dunajske šole ne bo več. Pitamic razločuje troje dietnih sistemov: 1. sistem dnevnin ali diet v ožjem pomenu (v Avstriji) 2. pavšalni sistem (v Franciji, na Ogrskem), in 3. mešani sistem (v Rusiji in Nemčiji). Pri tem slednjem je pravilo pavšalna svota, izjema dnevnine za med zasedanjem vsto-pivše ali izstopivše poslance ali pa za izredna zasedanja. S pravno določbo prava do diet kot javnopravne alimentacije je pač juristično malo pridobljeno. Ali je morda „alimentacija“ kak izrazit pravni pojem, iz katerega bi bilo možno izvajati take pravne konkluzije? Neodrekljivost, nepre-nosljivost, nezarubljivost in neob-dačljivost diet ima zgolj političen izvor in ne izhaja iz kake pravne kvalifikacije diet. Pitamic operira pri določitvi jurističnega značaja diet z njihovim smotrom. Kaj bi porekel k temu Kelsen ? Mislim, da pravoznanstvo ničesar ne zgubi s priznanjem, da gotovi pojavi državnega življenja za strogo juristično dojemanje sploh niso pristopni. Med take zgolj politične pojave štejemo vse ono, kar spada k tvorbi državne volje, in diete predstaviteljev državne volje so tem pojavom bližje kot jurističnim. Iz prava do dijet kot javne zasebne pravice izvajani znaki neodreklji-vosti itd. nimajo pri natančnejem pogledu nič jurističnega. Kaj po-menja neodrekljivost, ako poslanec diet noče sprejeti, kaj neprenoslji-vost, ako se poslanec že poprej zaveže, diete darovati v korist vo-lilcem? Nezarubljivost in neobdač-ljivost sta iz zakona izvirajoča karakteristika, in bi lahko tudi bilo drugače. Ali bi bil s tem jurističen značaj prava do diet tangiran ? S tem seveda ne mislim, da je Pitamicova študija odveč ali zgrešena. Nasprotno, izčrpno, pregledno in strogo znanstveno obdelana tvarina daje avtorju izpričevalo zmožnosti za večja dela. Težave znanstvenega dela na deželi poleg uradnih dolžnosti in daleč od znanstvenih virov so mi znane. Zato izražam samo upanje in željo, da nas g. avtor, prišedši med znanstvene kroge na Dunaju, kmalu razveseli z večjim delom in da pomnoži krog jugoslovanskih znanstvenikov. Dr. Sagadin. Politika. Nekaj novejših prispevkov h kritiki sodobne demokracije. Lit.: J. M. Kennedy: Tory Democracy, London 1911. — Dr. E. Beneš: Strannictvi Sociolog, studie. Praga 1912. — W. Hasbach: Die moderne Demokratie, Jena 1912. — Gustaf F. Steffen: Die Democratic in England. Jena 1911. — Graham Wallas: Politiku, menschliche Natur. Jena 1911. — H. Belloc and Cecil Chesterton: The Party-System. London 1911. — Lloyd George: Bessere Zeiten, Jena 1912. — David Koigon: Die Kultur dor Demokratie, Jona 1912. Brougham Villi e r s (Shaw): Modern Democracy. A Study in Tendencies, London 1912. — fimile Faguet: Le culte de 1’incompetence, Paris 1912. — William Sharp Me Kechnie: The now Democracy and the Constitution, London 1912. — L. T. Hobhouse: Liberalism, London 1912. — J. Clayton : The Rise of Democracy, London 1911. — Georges Guy-Grand: Le procfes de la democratic, Paris 1912. Kaže, kakor da preživlja demokratična misel kritično dobo. O tem svedoči nebroj publikacij zadnjih let in pa notranjepolitični dogodki v evropskih državah. Novi poizkusi v Italiji, Angliji in v skandinavskih deželah govore o hitrem postopu reprezentativne ideje, zavožena politika francoskega radikalizma, notranja raztrganost meščanskih demokr. strank v Nemčiji in avstrijske parlamentarne težkoče odpirajo nova vprašanja. Vidno je, kako zapušča demokratizem domene teoretičnega razglabljanja, išče trdnejšo podlago, se prisposoblja čim-daljebolj dnevnim konkretnim razmeram in skuša praktično čeprav s pomočjo mnogih kompromisov udejstviti stoletno naglašana načela. Njegova prvotna teoretična hipertrofija zadeva ob velika ekonomska in kulturna nasprotstva, preeno-stranska ideologija škoduje koncem koncev kakor povsod tudi najupra-vičenejšim težnjam. Nejasnost glede načela samega je še ogromna in odtod toliko nepotrebnih, mestoma pustih metafizičnih ditirambov. Ti ditirambi, to se mora povdariti, ne prekipevajo več tako odkritosrčnega navdušenja in služijo že bolj za druge namene, kajti po več desetletjih prakse so se pokazali temeljni nedostatki, ki bi mogli, ako se razvijajo v dosedanji smeri, ogroziti bodočnost tega in onega naroda. Ti nedostatki so vzbudili v politični znanosti mnogo kritik, ki jih beležimo kot kronisti, že z ozirom na to, ker bi zahtevala meritorična razprava preveliko obširnost. Že glede temeljnih načel demokratizma si najboljši politični znanstveniki niso na jasnem, čeprav damo mnogo na rovaš ponesrečene stilistike v definicijah. Da leži bistvo ideje v suvereniteti naroda, v politični enakosti vseh občanov in v pravici večine do vlade, o tem vlada čeprav ne enoglasna a vendar precejšna enotnost v občnem naziranju. Pojem suverenosti in ljudske suverenosti posebej, ki je veljal pred desetletjem za neomajljiv aksiom, je izgubil poslednja leta pod steklom zgodovinskopravne in teoretične pravne vede zelo mnogo na svoji obči veljavnosti. Ne le to, ta se je pojem izkazal samo kot teoretičen pripomoček, kajti „ljudska suverenost“ je skoraj con-tradictio in adiecto, se spomnimo li na postanek besede in njen pravniški smisel, zraven je ta suverenost v praktični in teoretični demokraciji tako problematičnega, včasih tako malo pomembnega in skoraj ničevnega značaja, da so vse diskusije o tem predmetu le malo manj ko prazno mlinsko ropotanje, metafizična ideja, s ktero se da dokazati prav vse ali pa nič. Pomenja li ljudska suvereniteta absolutistično vsemogočnost večine, je to realni in običajni definiciji se najbližje, vse govorjenje o nekih naravnih, nekratljivih in večnih narodovih pravicah do samovlade so brez zgodovinske in stvarne podlage. Metafizični pojem sam privede po svoji inherentni logiki do najab-surdnejših zaključkov in je v svoji polni izvedbi nemogoč. V tem smislu bi moralo biti demokratično ljudstvo absolutni vsevednež in vse-znalec, kar je več ko absurdno. Da pa te absurdnosti neče uvideti, o tem govori sodobna zakonodajna mizerija naših parlamentov, ki si lastijo pravico do neomejenega razpolaganja z vsem, brez česar si nemotenega in naravnega razvoja ne moremo predstavljati. V tem oziru je najsprejemljivejše še mnenje Hob-housa, ki meni, da je demokratično načelo za zdravo politiko sicer vitalnega pomena, da je pa kombinacija z aristokratičnim načelom, dokler se ne pojavi enotno ljudsko mišljenje, kar je utopično, ne-obhodno potrebna. Parlamentarna omnipotenca je privedla v francosko politiko, ki je našim demagogom vedni najeklatantnejši ideal, ker je njim bližje neznana, najškodljivejše razmere. To je posledica mehanično prenešenih tehničnih parlamentarnih praktik iz Anglije, ki še niso imele Časa zadosti, da se preobrazijo po zahtevah drugačnih zgodovinskih in narodno-psiholoških predpogojev. Toglede ima Clayton prav. Demokracija ni istovetna s strankarskim sistemom, kakor bi se to sodilo po Dr. Benešovih mislih, niti ne z parlamentom. Za to oboje se angleški narod ni boril tekom stoletij, kar je zahteval in v čemur vidi bistvo demokratične misli v dveh postulatih, je, 1) da mora biti odobreno od vseh, kar se tiče celote in 2) da vlada ne sme postopati svojevoljno in absolutistično, ampak da ima poslušati pri vseh zadevah narodove želje. Ne sme se pozabiti, da angleška demokracija nima le parlamenta, temveč tudi, in to je večje važnosti, najsvobodnejšo lo-Jcalno avtonomijo in samoupravo, kjer imajo tudi ženske taiste pravice ko moški in se jih izdatno poslužujejo. Izkušnje na evropski celini dokazujejo da je teoretična podlaga ljudske suverenosti preširoka. Ona je plod predrevolucionarnih teoretikov XVIII. stoletja, presajena v našo dobo brez praktičnejših izpre-memb. Njeni filozofski zagovorniki se niso zedinili glede njene socialne vsebine, zato najdejo interesi posameznih slojev svojo zaščito še vedno samo pri strankah, ki so si prilastile politično moč, nikakor pa pri demokratičnem čustvovanju celote. Preobširna je tudi podlaga demokratične enakosti. Naj filozofiramo o tem vprašanju kakorkoli, praktično se da ta postulat udejstviti le tedaj, ako so primorani vsi državljani prevzeti kterokoli državno funkcijo. Dandanes poznamo štiri vrste državnega delovanja, namreč vojno službo, sodstvo, zakonodajo in upravo. Demokratična egalitarnost bi zahtevala občno in enako vojno dolžnost, zakonodajno, sodno in upravno dolžnost. Tem štirim se pridružuje še peta dolžnost t. j. enakorazmerno prispevanje k takim državnim stroškom, ki presegajo prostovoljno opravljanje državnih poslov, z drugimi besedami občno in enako davčno dolžnost. Največja enakost, čeprav še dolgo ne občna vlada glede davčne dolžnosti, vse druge enakosti so šele v postanku svojega razvitka. Najmanj oddaljena od ideaia je švicarska republika, kjer obstoja vojna ter sodna in v nekterih kantonih tudi zakonodajna in upravna dolžnost. Drugod pa so občanske dolžnosti kljub temu, da so jih proglasili tolikokrat s toliko svečanostjo, še v zelo rudimentarnih oblikah. Celo v za naše čase demokratično vzornih ali za takšne sma-tranih državah kot v Združenih Državah in v Franciji je treba še dolgega razvoja, da se približajo idealnim zahtevam. Tako obstoji v Franciji le vojna in v mali meri sodna dolžnost, v Združenih Državah ie preostala le porotna dolžnost. Na vsak način pa je značilno in za njeno psihologijo pomembno, da demokracija ne vprašuje s toliko vehemenco po svojih dolžnostih, kakor se briga in vpije po vseh mogočih pravicah. Ampak po njeni dosedanji doktrini in zgodovinskem razvoju tudi ni mnogo več pričakovati. Pa če bi se vsaj naglašale vse pravice po svoji vrednosti; tako pa čujemo le in to v neštetih variacijah o zakonodajni pravici, občna davčna pravica in enakost pa je zaničevana kot največje zlo. V resnici vlada v današnji demokraciji vse prej ko politična enakost, da o gospodarski že vsled njenega utopizma sploh ne govorimo. In čeprav bi se dala udejstviti zahtevana politična enakost, bi njena postulirana statičnost ne mogla na dolgo odoleti razvojni akciji za dinamično neenakost. To je v sociologiji in politični vedi takšen locus communis, da je vsaka beseda odveč. Današnja očetovska zakonodaja stremi sicer za tem, da potom vsestranskega vmešavanja v vse posameznikove kulturne in gospodarske razmere izravna kolikor mogoče razlik, vprašanje je pa, bodo li posledice svedočile o kulturnem napredku ali baš o nasprotnem. Ko bo izvršila legislativa svoje zenačujoče delo in bo v danih razmerah mogoča enakost dosežena, bodo obstojale pač enakolične mase, kakšna pa bo posameznikova samozavest in zaupanje v lastno sodbo, kakšna bo njegova intelektualna in moralna samostojnost in kakšen odpor proti vsemogočemu javnemu mnenju mu bo mogoč, takšna uvaževanja spadajo na drugo stran. V sodobni demokraciji prevladuje Še načelo večine. Res je, dokler ni doseženo enotno javno mnenje, je to načelo vsled svoje enostavnosti zelo privlačno in pri-prosto. Demokracija ga je sprejela od prvotnega liberalizma, kakor vso svojo teoretično . prtljago. Da. je ono vse prej ko simbol pravičnosti, o tem so si demokratični aristokrati zelo na jasnem. Kakor hitro pa iščemo nadomestilo, naletimo na ogromne tehnične in psihološke težkoče. Najbolj priporočeno zdravilo je proporčm volilni sistem in pa cel preustroj parlamentarnega mehanizma. V malih deželah kakor sta Švica in Belgija, je to morda izvedljivejše. Ako se premagajo tudi vse težkoče, ki jih v tem pogledu nudi vsak večji teritorij, je politična izobrazba volilnih mas še povsod tako nedostatna, da bi povzročala takojšnja uvedba takih reforein veliko desorientacijo in zmedo in politično življenje bi zašlo prej v stagnacijo mesto da se zviša njegov nivo. Ugodno znamenje je pa na vsak način, da se je jel pro-porcionalizem uveljavljati vsaj v lokalnih zastopih kakor v Ljubljani, Dun. Novemmestu itd. Začetkom tega gibanja je kazalo, kakor da hočejo doseči njeni zagovorniki le sorazmerje med številom volilcev in številom njihovih zastopnikov, ki večinskega načela ne izključuje, kmalu pa se je videlo, da ga razumejo le v tem smislu, da se razdele državna in občinska mesta po razmerju strankarskih vplivov. Obljubljalo se je mnogo. Proporc bo baje odpravil stalne zastope večine, vlada bo poučena o vseh ljudskih tendencah, vedno izpreminjajoče se koalicije raznih strank bodo pričarale neizmeren zakonodajni napredek, pravica bo našla varnejše pribežališče i. t. d. Simptomatično je to, da zahtevajo proporc le zastopniki strank, ki hočejo priti na ta način s pomočjo povečane stranke do zaželjenega vpliva. To tvori tudi jedro spora v sedanjem gibanju za proporc v Franciji, kjer so stranke prevsemogočne, kakor n. pr. v Švici, zahtevajo zopet proporc, da se zmanjša njih vpliv. Ne more se trditi, da gre prijateljem proporca za bogve kakšne ideje. Njih namen. obstoji po večini v reglementiranju političnih struj, porabiti posameznika kot suho številko v računu. Veliko zlo je pri tem le to, da se množi stranka nestrankarjev tako, da postane lahko večina in zavlada v deželi v istini velika manjšina. Izkušnje, ki so se napravile dozdaj s proporcionalizinom, stoje daleč za idealnimi postulati njegove literature. Največja ovira obstoji v preneza-dostni politični vzgoji volilnih mas. Politiki, ki mislijo priti tej težkoči s tem v okom, da dekretirajo volilno dolžnost, izganjajo pač hudiča z Belzebubom in njihov račun, nuditi s tem izpodbudo k politični samo-vzgoji, se ni obnesel niti v zapad-nih ameriških komunah, kjer se obnese na prvi hip skoraj vse, kar diši po novotariji. Sistem Ostrogor-skega je lep, žalibože le prelepo racionalističen, da bi se mogel v dogledni dobi začeti uresničevati, vsi drugi pripomočki pa se nahajajo še preveč v plenicah teoretičnih razprav, da bi prišli za prakso upoštev. Na vsak način pa je dosedanje načelo večine v ostrem na-sprotstvu z demokratično idejo. Pa če bi vsaj v resnici vladala večina. Hasbach dokazuje statistično, da drži ravno v najdemokratičnejših državah ponekod skromna manjšina krmilo v roki. Manjšina volilcev voli večino poslancev in če je strankina disciplina urejena, monopolizira mala peščica ljudi, kar je britansko-amerikanskemu cancusu iz 70 let zelo podobno, vse javno življenje. Z ravno takšnim navdušenjem, kakor o enakosti govore demokratični ideologi o demokratični svobodi. Tudi leta ni njihovo dete, temveč izvozno blago predre-volucionarnih političnih teoretikov iz XVIII. stol., ki so jo prevzeli brez modifikacij in jo Često zamenjujejo za republiko in liberalne naprave. Francoska republika in Združene Države so proklamirale ■človeške pravice in delitev vladnih oblasti. Oboje se ni moglo vzdržati na dolgo. Človeške pravice so pod taistim pritiskom gospodarskih in polit, razmer, delitev vladnih oblasti pa zapušča ravno v krajih svojega postanka pozicijo za pozicijo in glas po zopetni združitvi oblasti se širi dan na dan. Nič tčm-manj pa se govori o svobodi več ko nekdaj. Ne kakor da bi ljudje razumeli ali povedali, kakšno svobodo mislijo in čemu jo zahtevajo, njim so vse resnejše finese definicije zoperna stvar. Ogromna masa ne- in polizobražencev, in tem slednjim bi morali prištevati marsikoga, ki ima doktorsko diplomo obešeno v domačem zakotku, zahteva brez razloga „svobodo“ in misli pri tem navadno na „svobodno ljudsko državo“. Svoboda ima dvojni smisel. Ona pomenja prvič toliko kakor ljudsko samovlado, drugič pa neodvisnost od države. Je li dandanašnja demokratična svobodna vlada ljudstva nad ljudstvom, o tem se da mnogo dvomiti in sicer v tej meri, kakor absorbirajo demokratično oblast strankarske agitacije m kapital. Ovire leže v demokratičnem aparatu samem. Pomenja li režim svobode, ako postopa parlamentarna večina ravno v najdemokratičnejših državah bolj absolutistično kakor absolutni vladarji, ako skušajo večine, dobro vedoč, da pride dan obračuna, v kratki dobi svojega monopola izrabiti vse za svoje privatne namene, ako pred v kabinetu koncentrirano ljudsko voljo najelementarriejše privatne zadeve niso več varne, ako vzamejo razni bosses, cancus, canvassers samostojnemu političnemu prepričanju vsako veljavo, ako so manjšine predane brez usmiljenja nasprotnikovi dobrodušnosti, ako se nadalje ravna z državljani vedno bolj kakor z nezrelimi otroci, ki nimajo poznati lastne iniciative in ako slednjič vedno rastoča neutemeljena in slabo preračunana socializacija vsega privatnega podjet- ništva zožuje čimdalje bolj krog privatne podjetnosti ter odjeda korenino vsega napredka, pomenja li to toliko hvalisano demokratično svobodo? To je bila svoboda starih liberalcev za kulturo že precej prospešnejši činitelj. Kako zaintere-sovati posameznika za politične probleme, kako more politično udejstvovati svoje nazore, ne da bi moral postati suženj strankarske samovolje ali izgubiti svojo intelektualno samostojnost, ali ni mogoče preobraziti strankarski stroj in njegovo odvisnost o stanovskih interesov tako, da se politična borba ne zreducira le na z demokr. pompom našemljeno razredno borbo, to so vprašanja, ki čakajo prve rešitve. Dandanes je demokratična država še nesvobodna država in Montesquieu-ov izrek, da demokracija po svojem bistvu ni svobodna vlada, je dandanes ravno tako upravičen ko pred 100 leti. Enako velika je tudi zmota, ako istovetimo demokratičnost z kulturnim napredkom. Ne samo da ljudje navadno nimajo najmanjšega pojma, kaj je pravzaprav napredek in hvalijo kot napredno vse, kar je od danes in reakcionarno vse, kar je od včeraj, oni zaznamujejo v svoji polovičarski kulturi za napredek tudi stvari, katerih reakcionarni značaj leži na dlani. Ne more se trditi, kakor da živi naša demokracija ravno od lastnih in modernih idej. Te ideje so stare kakor človeštvo in v jedru vedno taiste, pač pa tožijo vsi veliki politiki zadnjega stoletja, kako težko da so dostopne demokratične množice novim idejam. Kar se jim ne oktroira po državni oblasti in privatni iniciativi, za to se ne zanimajo mnogo. Ali moremo misliti, da bi mogle ideje kakšnega genialnega politika ali filozofa najti v demokraciji tako hiter uspeh kakor v absolutnih ali celo kon-stitucionalnih monarhijah ? Velmožje iz dobe prosvitljenja in energični državniki v zadnjem stoletju so mogli premagati strankarski odpor. V demokraciji pa so parlamentarne večine oficielni zaščitniki napredka. Demokracija sama ob sebi nima socialne vsebine, ali ona krona uspeh. Nobena državna oblika ne stavi volji večine tako malo zaprek, nobena ji ne poda takšne kontrole nad javnim upravnim aparatom, ali tudi nikod drugod ni pot od ideje k dejanju tako dolga, kajti ideja si mora za to pot pridobiti večino, ne posameznika. Predpogoji globljega političnega razumevanja in resnega patriotičnega zanimanja se zmanjšujejo v tej meri, kakor se ra7Širja volilna pravica. Večina volilcev nima časa, da bi posvetila svojo pozornost javnim vprašanjem, njih osebni opravki jih ženejo v enostransko pojmovanje, oni imajo nekaj smisla za interesno zaključen delokrog, dalje njih pogled ne more več razločevati med napredkom. In ravno dandanes, ko se politični, kulturni, gospodarski i. dr. činitelji čimdalje bolj med seboj prepletajo, ko rastejo državne naloge imenzno in postaja upravni mehanizem skrajno kompliciran, bi moralo biti ljudstvo poučenejše kot nekdaj, kajti napake, ki se napravijo v zakonodaji dandanes, mora čutiti vsled sinalagma-tične odvisnosti vseh ljudskih slojev vsak del narodnega telesa, one se dado popraviti težje, ker delujejo vidno šele, ko so se ukoreninile v organizem in jih je vsled kompliciranosti le težko izslediti. Brez ljudstva napredek ni lahko mogoč, v tem se mora Villiersu pritrditi, le da se moramo varovati grešiti par excčs du principe. Pa utriranost se ne maščuje nikjer tako, ko v finančni zakonodaji in potratnosti demokratičnih parlamentov. Nobena državna oblika ni v svotah izraženo tako draga ko demokratična in čim demokratičnejša, tim dražja. Tudi to je locus communis in povdarjeno od modernih polit, ekonomov tako neštetokrat. Demokracija ne zna gospodariti, varčevati, predvideti, kalkulirati. Državne finance dose-zajo danes vsako leto milijarde, v zbornici pa odloča the averageman, novi stvor novih časov, mož ki zna ali bi moral kot poslanec znati od vsega nekaj, a v resnici in običajno ne razume ničesar. V tem pogledu bi se dalo težko govoriti o velikem napredku in ravno tu bi mogla demokracija pokazati, kako ji je narodov blagor pri srcu. Nasprotno pa vidimo, da gospodarijo monarhije mnogo racionalnejše in njihova uprava je cenejša ko demokratična. O tem so si glavni politični teoretiki in praktiki edini. Le ti pa opozarjajo še na večjo nevarnost, ki jo pripravlja narodom inkopetentna omnipotenca sodobnih parlamentov. Državno izvajana evgenika je lepa beseda, njena nerodna metoda pa ogrožuje rodbino (er naravnost nasprotuje naravnim zakonom izbora in prilagoditve. Predalekosežno vmešavanje javnih činiteljev v odgovornost starišev je od zla. Ono hoče pretrgati moralno vez doraš-čajoče generacije in pospešuje množitev inferiornih elementov. Ako se z vedno novimi pseudo-humani-tarnimi napravami vzpodbujajo revni sloji, da postavijo poljubno množico novega zaroda na svet, ki naj najde potem v državnih, deželnih in mestnih zavodih vzgojo, stanovanje, hrano i. t. d., se moramo po vsej pravici bati rapidne deterioracije fizičnih, moralnih in p mentalnih kvalitet bodočih državljanov. Takšna politika pomenja pospeševanje neprisobljivih in to povzroča pri imovitejših slojih ravno nasprotno reakcijo. Opreznost si pomaga sicer zase iz zadrege ali zle posledice se pokažejo v drugi in tretji generaciji. Bodoča demokracija bo, ako se ne najde izhod, pač uspevala kvantitativno, kvalitativne vrednosti pa ne bodo dose-zale naših. Egalitarni duh, ki ga je zanesel demokratizem v rodbinsko življenje, vedno večje odtujevanje otrok rodbinski vzgoji in mehanična, protiindividualna vzgoja v državnih učilnicah pripravljajo neugodne posledice. Morda vidita Mc Kechnie in Fagnet v tem oziru malo prečmo, jedru njunih trditvev se upravičenosti ne more odrekati. Po pravici kaže tudi Kennedy na okolnost, da postajajo vsled utriranega demokratičnega radikalizma konzervativni sloji še okostenelejši in resničnemu napredku nedostopnejši. Zlo na eni strani rodi zlo na drugi. Omenjene temne sence rastejo, kakor se prelevlja politična demokracija v socialno in socialistično. Stari liberalni program, ki sloni na treh podlagah, na ideji države kot „nočnega čuvaja,“ samoveljavi pogodbe in laissez faire se je moral v zadnjih desetletjih sprijazniti s socialno idejo, se združiti ž njo, ako ni maral podleči. Liberalna ideja je morala postati konstruktivna, refor-matorična, da, ponekod se je izpre-obrnil enostavni individualizem v nasprotno smer, v vsesocializujoči garantizem. To je vse storil The average man, človek z ulice, ki ima volilni listek. Preobrazitev je bila komaj vidna, a tekom desetletij se je dogodilo, da je liberalizem umrl, kakor na počasni arteriosklerozi. Kajti kar plove dandanes pod firmo liberalizma, to ni več liberalizem starih svobodoljubnih konkvistadorjev. To je zmes najrazličnejših struj, in koherenten mozaik raznih ekonomskih in kulturnih teženj, ki so posamič preslabe za politiko na lastno pest in se na drugi strani vendar le bojijo vreči radikalnejše socialistične toke. Zato izgleda, kakor da je dandanes liberalizem brez-programen. On hoče preveč, hoče ubiti dva komarja na en mah, obenem pa ne zna najti enostavne, vsakemu človeku razumljive formulacije svojih zahtev. Njegovi cilji so nejasni, se menjajo po raznih prilikah in veleitetah, odtod ona slaba privlačnost, ki jo ima na de-laželjne duhove. Slab augurium pomenja tudi, da si glavni liberalni vodje niso na jasnem niti glede glavnih programnih zahtev. Tako je na evropski celini. V Angliji, kjer so stopili od Campbell-Ban-nermannovih časov zelo radikalni možje stranki na čelo, je postal liberalizem empirična stranka z obsežnim socialno - reformatoričnim programom. Glavno, je, da ta načela niso ostala na papirju. Kampanja se je začela 1. 1909 in je še dandanes sredi vrtinca. Georgesov socializem je oživel, nacionalizacija zemlje, avtonomija pokrajin, šole i cerkve pridobiva na veljavi, zavarovanje zoper bolezni, nezgode in starostne rente je bilo sankcionirano v neverjetno kratkem času in Lloyd George ter njegovi kolegi Masterman, Harcourt, Macnamara, Samuel i. t. d. pripravljajo Balfou-rovini akolitom še vedno nova presenečenja. S socializacijo liberalnega free trade se je postavila stranka na širšo in solidnejšo podlago, se združila z Labour Party in dosegla vsega občudovanja vredne uspehe. Kakor rečeno, liberalizem se je izprevrnil v idejo socialne interde-endence vseh slojev v garantizem. eveda, ako beremo Lloyd George-ove govore, zbrane v začetkomo-menjeni knjigi, so njegovi argumenti gotovo tehtni in njegove reforme so upravičene, več ko potrebne, vprašanje pa je, se je li poslužil v danili razmerah prave metode. Radikalnim socialnim reformatorjem morajo ugajati, kajti na bolj premeten način se ne morejo pripravljati tla za zakonodajne ekonomske revolucije, čeprav jih opravičujejo v gotovi meri specifično angleške razmere. Ali to bi še ne bilo tako velikansko zlo, ako bi tega ne pospeševala vedno rastoča koncentracija demokratične vlade v rokah kabineta in v tem samem zopet v rokah nekaj glavnejših šefov. Ker je njih bodočnost v rokah volilcev, je vsa njih politika namerjena v zadovoljitev velikih mas. Zato bogati darovi premnogomno- gim sans-sou in sans-souci, pokojnine najštevilnejšim slojem, brez razlike, so li zaslužene ali ne, odtod klic po nacionalizaciji vsega, kar je le količkaj narodnega pomena, pretrdo obdavčevanje industri-jalnega kapitala i. t. d., stvari ki so v prid predvsem le organiziranim slojem. Je li pravično, podpirati brezbrižnost in na drugi strani strašiti privatno podjetnost, hoteti izgladiti socialna nasprotja po eni in isti metodi in uporabljati povsod nasprotni ekstrem prejšnjega laissez-faireizma, o tem diskutirajo največ novejši angleški in francoski politiki. Socializacija, to je geslo naših dni, ali vse mora imeti naravne svoje meje in na te so mnogi od- gworni polit, vodje kakor pozabili, emokratična socialna politika se razlikuje od prave liberalne s splošnim vmešavanjem države v vse nejavne zadeve. Skoraj povsod povzroča oslabitev zgodovinsko pogojenih socialnih organizacij. Njena metoda je metoda darežljivosti. V nekterih demokracijah je javni red podkopan in pravosodstvo kakor kazensko izvrševanje podpira zločinstvo. Les magistrats contempo-rains sont des Saints Francois d’ assises, se izraža hudomušno E. Faguet. Celo entuziastični zagovornik socialne demokracije (ne socialdemokracije, kakor trdijo nek-teri listi), Villiers (Shaw) je napisal v poslednjem delu elogične strani o strankarskem egoizmu socialnih politikov, njih kratkovidnosti, o vsega začudenja vredni ekonomski nepoučenosti in splošni inkompe-tenci. Še bolj kot Villiers pa je udaril na to struno Faguet. Največji nasprotnik demokracije mora sicer reči, da je Rousseau-ov ži-voto- in sociologopisec pretemeljit črnogledec, ali napake francoske demokracije so po občnem mnenju vseh boljših politikov res take, da ie ostra kritika na svojem mestu. V Franciji vidimo šolske primere napak čisto parlamentarnega reži- ma. Kratek obstoj vsakega ministrstva in njegova kompromisna politika, da se vzdrži vsaj še za par mesecev, povzroča inkoheren-co v znotranji in zunanji politiki, siužbe postajajo parlamentarna kupčijska roba, zakonodaja dela sicer mrzlično hitro in je nad vse produktivna, le da brez zveze, sporadično in paliativno. V Združenih Državah čujemo enake pritožbe. K temu se pridružuje še okolnost, da je v demokraciji z čisto parlamentarno vlado premalo izbora. Monsieur tout le monde je vseznalec, hoče rešiti vsako malenkost sam in odtod konfuznost. Inkompetenca, to je po Faguetu radikalno zlo, kteremu se pridružuje še bojazen pred osebno odgovornostjo. Inkompetenca v zakonodaji, v pravosodstvu, v upravi, v šolstvu in drugod vzdržuje politiko polovičarstva, nestalnega beganja iz ekstrema v ekstrem. Kar je pa še mnogo slabše, je to, da se kompetenca ne čuti več kompetentno in se ravna rajši po strankinih željah in neutemeljenih zahtevah slabo in dostikrat nalašč slabo poučenih mas. Inkompetentna je polovičarska naobrazba ljudskih zastopnikov v gospodarskih zadevah, inkompetentna je intelektualna in moralna nezrelost volilcev samih, inkompetentna je borniranost državnega učiteljstva, obstoječega iz ljudij le z eno a s fanatizmom izvrševano idejo, inkompetenca, to je izkratka glavno načelo vseh demokratičnih načel. Tako g. Faguet. Sapienti sat! Mnogo krivde pa da pri tem na volilne praktike, na strankarske organizacije in politično desorientiranost volilcev. Ljudstvo more vladati le po svojih zastopnikih. Ljudstvo je suvereno, ampak, in v tem je videl Rousseau zelo dobro, le na dan volitev, takoj nato pa zopet le misera contribuens plebs. Samostojni kandidatje z lastnim programom niso le redki, oni so praktično tudi brez vsakega vpliva. Strankino vodstvo je njih neomejen vladar, brez njegovega odobrenja so pokopani še tako lepi načrti. V tem pogledu pripoveduje že Hodkin (Unforeseen tendencies of Democracy) malozabavne stvari, modernejši ponavljajo njegove tožbe. Cancus je dobil sicer legalne meje, ali on obstoja v drugih oblikah naprej in njegova absolutna vlada ni nie manjša ko nekoč. Tudi to bi še ne bilo takšno zlo, če bi obstojalo ljudsko zastopstvo iz najboljših, najkompetentnejših mož. Ali volilne množice ne vidijo rade mož z novimi idejami, širšimi obzorji. Njim se zdi mirna in resna stvarnost sumljiva. Hoče se jim zastopnikov z njihovimi lastnimi, maloštevilnimi in prežitimi idejami, srednjevrstnih polizobražencev, ki vedo vse in diletantizem je najkon-fuznejši. Ti vsevedeži obljubijo vse, po izvolitvi pa ietajo v skrbeh za svoj mandat od osebne usluge do druge, so povsod navzoči, o vsem in o ničemur poučeni. Razume se, da izgleda tudi legislativa po tem. Pomankanje duševnih potenc je splošen karakteristikon sodobnih parlamentarnih zastopstev. Belloc je naslikal to mizerijo v zelo mračnih barvah. Verjetno je, da je narekovala nekaj tudi osebna užaljenost po izgubi mandata. Kot ponareja se je zategadelj mnogo priporočevala in se še pri-porocuje neposredna demokratična vlada po švicarskem vzoru. Nekteri se navdušujejo zelo ob pogledu na starost stare kantonalne samouprave in so mnenja, da ni demokratični princip nikjer tako uveljavljen, drugi pa vidijo nove in stare hibe v enakem razmerju. Aktivni občani neposredne demokracije uživajo pravico predlagati zakone, se soude-leževati pri posvetovanju in jih odobriti ali zavreči. Moglo bi se misliti, da mora biti zanimanje za politične zadeve zelo živo in politična naobrazba naravnost idealna. Žalibože se to dogaja tako malo- kedaj, je agitacija tako težka in draga in zanimanje ljudstva, kakor se je dozdaj izkazalo, tako pičlo, da skoraj ni volitve med manjšim in večjim zlom. Direktni demokraciji je lastna ustavna in zakonodajna iniciativa in referendum. Ni mesta tu na dolgo in široko razpravljati o mehanizmu teh naprav, bodi zabeleženo le to, da občno mnenje daiekovidnejših politikov ne govori za razširjenje te švicarske inštitucije. V velikih državah je to že tehnično skrajno težko izvedljivo. (Tozadevni predlog konzervativne stranke v angleški zbornici je zahteval bistveno nekaj drugega in je bil velikim delom le manever) pokazale so se zle posledice, kakor so nedostatna zakonodaja potom iniciative, okornost in ogromne denarne žrtve, ljudska nevolja in desorientiranost vsled neprestanega moledovanja strank in vlade, še globlja politična sužnost volilcev, počasen tempo v zakonodajnem napredku i. t. d., torej ovire in neugodnosti, ki ne delajo neposredno demokracijo posebnega zavidanja vredno. Mc Kechnie je celo mnenja, da referendum reputacijo demokracije le še zmanjša. — Kar se tiče socialne demokracije, občuti ona princip materialističnega svetovnega nazora najbolj na lastnem telesu. V tej meri, kakor se odreka nacionalističnemu utopizmu in posveča več pozornosti realnim vsakdanjostim, se njen radikalizem u-blažuje in pretvarja v napredni re-formizem. Koder se je znala liberalna stranka spraviti z zahtevami neburžoaznih slojev, socialdemokracija ne more osvojiti trajnih tal. Doba panacej je minula, nastopa doba politične interdependence drobečih se strank, koalicije, garanti-zem prikazuje nove smeri. Morris je imel prav, ne Marx in ne H. George. Nekteri avtorji hočejo zapaziti na vidiku le eno stranko v celi državi, koalirano skupino s posebnim mehanizmom za izravna- vanje gospodarskih in kulturnih' razlik, ali to je za sedaj še dosti utopična ideja. Za sedaj gre v prvi vrsti za temeljito in podrobno politično vzgojo. Preveč je še nejasnosti glede glavnih načel med voditelji samimi. Dandanašnjo demokracijo vodijo v glavnem še vedno irracionelne sile,, malkontentne težnje ne morejo najti resnih argumentov in ne solidne definicije še polzavednih, tujih, lastni psihi še ne prikrojenih želja. Še vedno leži pretežen vpliv pri teoretikih, ki generalizirajo, znacio-nalizirajo vse, tako da volilec ne ve kaj napraviti z njihovimi učenimi skrivnostmi. Socialna in politična mistika narekuje še vedno preveč politične čine, volilca obdelujejo obenem in zaporedoma najrazličnejši programi in ni čuda, da mu ostane pravi smisel politike v večini sedemkrat zapečatena knjiga. Zato pa prospeva politično diktatorstvo, diktatorstvo kabineta, diktatorstvo stranke in demagoških politikov po poklicu posebej. Temu ne more biti drugače, dokler so , merodajne irracionelne sile in nagoni, da, to diktatorstvo je bistveno potrebno, psihološko predpogojeno. V tem ima Michels prav. (Gl. ref. Knaf-liča v lanskem 1. Vede). Demokracija je na postopu zmagovalka. Ali ona je še ko Proteus. Izpreminja se od leta do leta, od naroda do naroda, njen vpliv pa čutimo sleherni dan intenzivnejše v vseh panogah življenja. To je znamenje njene notranje vitalnosti, sedaj gre le za to, da popravimo najizrazitejše sile. Gre za to, da izločilno preenostransko teoretozi-ranje, spravimo politiko z realnostjo, tako da bo ona resnična podoba obstoječe socialne strukture, da naučimo ljudstvo se zanimati za politiko in mu damo širše obzorje. Moramo dati v demokraciji zastopstvo vsem slojem po njih socialnem pomenu, preobraziti parlamentarni mehanizem, zvišati čut odgovornosti, dati kompetencam zasluženo mesto, tičnih in aristokratičnih elementov vsem kompetencam ali tudi edino naj izvršuje vlado ljudstva nad le kompetencam. Ne več 1’ homme- ljudstvom, orchestre, ampak koalicija demokra- A. O. Politična ekonomija. Carinsko-politički eseji. Narodnogospodarska zakonodaja v Avstriji 1912. Carinsko-politički eseji. I. Pasivnost naše izvanjske trgovine sama od sebe nameče pitanje, nije toj pasivnosti kriva čitava naša trgovačka politika. Najugledniji naši stručnjaci uvjereni su da glavni razlog toj pasivnosti vajnske trgovine austro-ugarske monarkije leži u nezgodnim tarifama, koji prieče Slobodan i živ promet. Pitanje, je li opravdanija i zgodnija slobodna ili carinska trgovina, opet jako zabavlja stručnjake i političare i još iz daleka nije riješeno. Kod nas je u velikom cvatu carinska politika i ukazala se, osobito u zadnje vri-jeme, veoma loša. U Rusiji je ta carinska politika još u nekoj poten-ciranoj formi, a gospodarsko stanje [e tamo još lošije. A opet najuva-zeni stručnjaci, a očito i posve opravdano tvrde, da bi sloboda trgovine za naše gospodarstvo zna-čila gotovu propast. Možda čese komu učiniti smiešno, da se o tim pitanjima raspravlja več danas, gdje se trgo-vački ugovori imadu tek god. 1917. obnoviti, a pregovori započeti tek god. 1915. No tko znade, kolik je materijal, koji je potreban za sklo-pljenje takvoga ugovora, tko znade, koliko študija i izpitivanja iziskuje svaki pojedini na oko tako naravni i jednostavni paragraf kojega trgo-vačkoga ugovora, taj dobro znade, da i danas briga oko sklopljenjatih ugovora nije nipošto preuranjena. Jer ti nas trgovački ugovori vežu onda opet na više godi na, odred-juju cilj čitave naše trgovačke politike za to vrijeme i odlučno utje-ču na cjelokupni razvoj našeg na-rodnog gospodarstva. Stoga se več sada u svim stručnim časopisima, na anketama i sjednicatna strukov-oih organizacija ž.ivo pretresuju sva pitanja, koja su od važnosti za upo-znanje sve trgovačke politike pa i njenog utjecaja na naše čitavo narodno gospodarstvo. Valja priznati, a to se konštatiralo i na rečenoj anketi, da naša trgovačka politika u glavnome ovisi o trgovačkoj po-litici njemačkoga carstva, kao što je u obče i sav gospodarski i poli-tički i kulturni život velikog diela austro-ugarske monarkije posvema ovisan od razvoja tih područja u njemačkoj državi. Medjutim se u Njemačkoj ne osječa baš tako jako kao u nas potreba za refor-mom trgovačke politike. Još pred završetak zasjedanja zadnjeg rajhs-taga izjavio je državni kancelar Betmann-Hollweg u saboru, da sa-vezne vlade s uvjerenjem ostaju kod stare njemačke gospodarske politike. 1 premda je znatan dio njemačkog javnog ninienja iščeki-vao od novoga rajhstaga, da če u veliko promieniti carinsku politiku, ipak se ta nada nije ispunila pa se čak i u krunskoj besjedi istaknulo, da se temelji dosadanje carinske politike nesmiju promieniti. Konačno obzirom na vrlo po-voljno stanje njemačke trgovine i industrije nije ta promjena ni nužna, dok se u budučim trgovačkim ugo-vorima njemačkim več prije mogu očekivati znatnije promjene. Takovo je sada stanje u Nje-mačkoj. Prema tomu dalo bi se oče-kivati, da če se slično dogoditi i u austro-ugarskoj monarkiji, no ne valjda opet smetnuti da gospodarska ovisnost monarkije od Niemač-ke ipak nije tako silna, da se u monarkiji nebi moglo štogod stvo-rititi nezavisno od Njemačke. Austro-ugarska kao gospodarski slabija prije je uvela sistem zaštitnih carina nego Njcmačka čak i nezavisno od nje, jer je več tada — koncem sedamdesetih godina Njemačka bila naš največi konkurenat na svjet-skom tržištu, osobito na Balkanu. Bilo bi konačno i žalostno, kada monarkija nebi u pogledu trgovačke politike mogla poduzeti nešto samo-stalno gdje i daieko slabije države primjerice Srbija ili Rumunjska vode posve samostaluu gospodarsku politiku. Prva moderna carinska tarifa monarkije datira od god. 1879., a nastala je uslied tadanjeg silnog zastoja industrije. Nova tarifa, od god. 1906. ima opet za uzrok teško stanje tadanjeg našeg poljodjelstva. Razni krugovi vode razne argumente u boj protiv sadanje naše trgovače politike. Niži slojevi, koji su usled sveopčeg prava glasa došli do velike moči, zalitjevaju, da se više obzira uzme na interese „kon-sumenata“. Naprotiv „producenti“ ističu, da je vrlo teško uopče odrediti granicu izmedju producenta i konsumenta, jer je večina ljudi i jedno i drugo. U zadnje vrieme se osobito mnogo zahtjeva sniženje •carine poradi toga, što je zavladala velika skupoča i što se ukazala velika pasivnost u bilanci naše izvanje trgovačke politike. Medjutim, ne smije se zaboraviti, da je skupoča jedna internacijonalna pojava, koja se osječa. Uzroci su joj mnogi, a razni interesenti ističu razne kao lavne uzroke, več prema tomu oji njima idu najviše u prilog. Tako socijalni demokrate naravno tvrde, da su skupoči krivi kapita- liste, koji svojevolno povisuju ciene samo da se što bolje obogate, dok opet kapitalisti tvrde, da su sku-poču prouzročili radnici time, da neprestano iznudjuju povišenja plača. Što se pasivnosti naše izvanje trgovačke bilance tiče, to dakako stvar ne stoji tako strašno, kako bi to mnogi rado prikazali. A baš pasivitet te bilance nipošto nije i ne smije da bude razlogom, da se sistem naše trgovačke politike pro-mjeni. Jer je baš silni uvoz fabri-kata mnogo doprinjio toj pasivnosti. Okoljnost, da monarkija mora god. plačati za uvoz fabrikata i polu fabrikata 1323 miljuna kruna, jasan je dokaz, da naše zaštitne carine liisu baš odveč velike. Da su indu-strijalne carine povoljno djelovale za našu produkciju. Proizlazi več is te činjenice, da je znatno pona-rasao uvoz surovina i Strojeva, a to jasno pokazuje, da se produkcija diže. Prije uvedenja dosadanjeg ca-rinskog sustava uvozilo se u monar-kiju znatno manje Strojeva nego sada. Taj uvoz raste dvostruko nego li izvoz. Osobito raste znatno uvoz iz Njemačke, dok naprotiv izvoz onamo nazaduje. Od god. 1908 naš je trgovački promet sa Nje-mačkom pasivan. Zahtjeva se stoga sniženje carina. A jeli je to moguče? Zar da austro-ugarska monarkija u tom pogledu kao slabija prednjači ostalim državama? Eto za Nje-mačku, rekosmo, da ostaje pri svom dosadanjem carinskom sistemu Fran-cuska je god. 1910 svoje carine povisila, španjolska ove god. isto-tako, Italija takodjer sprema reviziju svoje carinske politike, isto u Belgiji i u Nizozemsko}. U Engleskoj sada zahvača sve jače dimenzije zahtjev, da se obzirom na kolonije takodjer uvede politika zaštitnih carina. Rusija več odavna vodi strogu zaštitnu carinsku politiku. Na Balkanu se prilike slično razvijaju. Turska je svoje carine god. 1907. povisila od 8 na ll1/,, a naskoro če se povisiti na 15°/„. Srbija je od. 1910. takodjer povisila carine Grčka to sada namjerava. Pa i vanevropske države, poimence sa-vezne države sjevero-američke, Japan i Australija povisuju neprestano svoje carine. Druge bi države bez sumnje sniženje naših carina vrlo prijazno pozdravile, jer bi im time znatno olakšali konkurenciju našoj industriji i trgovini u našoj vlastitoj kuči. O djelovanju naših posliednih trgovačkih ugovora ne može se sada još sa punom objektivnošču govoriti, a baš s tim rezultatima ovisit če najviše riešenje pitanja, hoče li se naš carinski sustav god. 1917. promijeniti ili tek u nekim detaljima upodpuniti. No nada sve je važno pitanje carinske zajednice Austrije i Ugar-ske. Jer to pitanje mora još prije početka pregovora, glede novih trgovačkih ugovora, dakle još prije god. 1915, biti riešeno. A to je baš najtamnija strana čitave naše trgo-vačke politike. Pitanje carinske unije izmedju Austrije i Ugarske je od velike gospodarske i političke za-mašitosti i neče biti tako glatko riešeno. O tom konačno nitko i ne sumnja, tek svatko sa nekim oso-bitim strahom gleda u skoru buduč-nost. Mnienja o riješenju toga pitanja su u obim polama monarhije tako razrožna, aa če trebati za uredjenje njegovo mnogo muke i mnogo pregovora. Od zadnje nagod-be narasao je znatno promet izmedju Austrije i Ugarske. Izvoz iz Austrije u Ugarsku narasao je u poslednje dvije god. za 347«, a druge države samo za 157«, u Njemačku čak samo 17o. A i izvoz Ugarske u Austriju narasao je za 307«, izvoz Ugarske u druge države samo za 77«, a u Njemačku čak je izvoz za 107„ opao. Trgovački promet izmedju obe pole monarkije dakle ra- pidno raste, dok je porast izvanjeg trgovačkog prometa razmjerno veo-ma slab. Navedene brojke dovoljno dokazuju, da je tomu uistinu tako. Medjutim u Austriji nijesu nikad zadovoljni sa sadanjim odnošajima prema Ugarskoj. Rasprave sa Ugar-skom drze oni za prvu etapu u pogoršanju trgovačkih ugovora monarkije. Prvi carinski ugovor sklopila je Australija sa Ugarskom, a time podala veči dio svojih koncesija, tako da drugima več nije imala što dati. Odnošaj Austrije prama Ugarskoj mienja se svakim danom prema tomu, kako raste ili pada konzum ugarskih prirodnina u Austriji. Čitava reforma trgovačke politike austro-ugarske monarkije ovisi dakle o prvom redu o torne, kako če se definitivno riešiti pitanje carinske unije izmedju Austrije i Ugarske. Sada su prilike i političke i gospodarske u obim polama taka nejasne i nestalne, da se niti so kakvom vjerojatnošču ne može pro-reči riješenje toga pitanja. Na okol-nost, da se to pitanje bezuvjetno riešiti mora i to najkasnije za dvije tri god. 1917. nameče političarima i s ove i s one strane Leite več sada dosta teških briga. Jer o riješenju toga pitanja zavisit če sva gospodarska budučnost monarkije a pogotovo njezin razvoj za daljnjih više godina. 1 najmanja pogreška ovdje može da bude od kobnih posljedica. Hoče li se do onda politički položaj tako razbistriti da če se bez strasti to pitanje moči raspraviti i riešiti onako da bude i jednom in drugom dijelu pravo ? Tko bi to več sada rnogao reči? U drugom članku progovoriti čemo o stanovištu Hrvatske kod razprava o obnovi trgovačko-carin-skog ugovora izmedju Ugarske i Austrije. — Dr. Juraj pl. Tomičič. Narodnogospodarska zakonodaja v Avstriji 1912. Ukazi, razglasi itd. manjše važnosti, n, pr. o morskih aparatih, o opustitvi ea-rinskoga urada II. razr. v Seretlm, o u-radih za kolkovanje kart itd. so izpuščeni, ravnotako ukazi, tičoči se lokalnih železnic, sol in dr. 1. Carinstvo in finance. Ukaz ministrstev za finance, trgovino in poljedelstvo z dne 22/12. 1911., s katerim se izpreminjajo nekatera določila izvršitvenega predpisa k zakonu o carinski tarifi z dne 13. febr. 1906. in pojasnil k carinski tarifi. Dtto z dne 27. februvarja 1912. 23. marca 1912. 29. aprila 1912. „ 25. maja 1912. ;; ;; „ 28. junija 1912. „ „ „ 27. julija 1912. „ „ „ 19. avgusta 1912. „ „ „ 27. novembra 1912. Zakon z dne 7. marca 1912., s kovanju dvekronskih novcev, ter o dodatni pogodbi z Ogrsko; k temu razglas o tej pogodbi 20. marca 1912. Ukaz fin. min. 1. junija 1912. o novi uravnavi prodajnih cen za tuzemsko tvorniško sol. Ukaz fin. min. 14. dec. 1912. o kterim se za 1. 1913. določi množina sladkorja, ki se sme carine prosto odpraviti v Bosno in Hercegovino. 2. Davki. Ukaz finančnega ministrstva z dne 18. febr. 1912. o sklepnih enotah efektov borznih na Dunaju, v Pragi in Trstu, kot podstavi za odmero davka od prometa efektov. K temu popravek 23. marca 1912. Ukaz fin. min. 20. junija 1912, o odmeri pristojbinskega namestka nepremičnin, obremenjenih s stavbnimi pravicami. Zakon 4. julija 1912. o nadalj-nem pobiranju davkov do 31. decembra 1912. Izvršitveni ukaz fin. min. v sporazumu z min. za javna dela, 28. junija 1912. k zakonu 28. decembra 1911. o davčnih ugodnostih za nove stavbe. Izvršitveni ukaz fin. min. z dne 17. oktobra 1912. o ravnanju z zviš-bami doklad kakor z odbitnim po-stavkom ob odmeri hišne najemnine. 3. Poljedelstvo. Ukaz fin. min. 27. jan. 1912. o dovoljevanju pristojbinskih oprostitev za postopek za novo uravnavo in odkup pravic do dobivanja lesnih, pašniških in gozdnih pridelkov ter za zagotovitev pravic tistih, ki imajo gozdni užitek na Kranjskem. Ukaz min. za nauk, 12. maja 1912. o ustavi ter učnem redu za študij kmetijstva na c. kr. vseučilišču v Krakovu. 4. Promet, trgovina in obrt. Ukaz trgovinskega ministrstva v sporazumu z ministrstvom za notranje stvari in z ministrstvom za železnice z dne 12. jan. 1912. s kterim se delo v železniških delavnicah pri takih opravilih, ki so po sebi predmet rokodelskih obrti, e-nači uporabljanju za pomočnika v enakovrstnih obrtnih obratih, in o izdajanju potrebnih izpričeval. Ukaz ministrstev za finance in trgovino z dne 5. jan. 1912., s kterim se izpreminjajo nektera določila pravilnika o prometnih olajšavah za parnike, ki vozijo obdobno med pristani pogodbenega carinskega o-zemlja obeh držav Avstro - Ogrske. Ukaz min. notranjih stvari, 27. jan. 1912. s katerim se izpreminja „Tretja izdaja zdravilske odredbine k avstr, farmakopeji Ed. VII.“ od leta 1910. Ukaz trgovinskega ministrstva z dne 1. marca 1912. o ustanovitvi radiotelegrafskega nadzorništva v Trstu in takih telegr. uradov na avstr, ladjah. Ukaz ministrstva za javna dela, z min. za nauk, trgovino, pravosodje in finance, z dne 9. marca 1912. o ustavu c. k. tehničnega poskuševal-nega urada. Zakon z dne 26. aprila 1912. o stavbni pravici. § 1. Zemljišče se lahko obremeni s stvarno, otujivno in dedno pravico, imeti stavbo na zemlji ali pod zemljo. (Stavbna pravica). § 3 se ne more ustanoviti na manj nego 30 in ne na več nego 80 let. Skupaj 20 §§. (K temu izvršilni ukaz finančnega min. in min. za javna dela, ad § 19., ter ukaz z 11. jun. 1912.) "Razglas min. za železnice, 15. maja 1912. o lažjih predpisih vzajemnega prometa med avstrijskimi-ogrskimi in nemškimi železnicami, za predmete Mednarodnega dogovora 1890. Zakon z dne 29. julija 1912. o odgovornosti, če trčijo ladje, in o zahtevkih za pomoč in rešitev v sili. Zakon z dne 12. avgusta 1912. o vzdrževanju parnega lovstva po Donavi. Ukaz trg. min. 22. okt. 1912. s kterim se obrtniško izvrševanje zrakoplovstva veže na koncesijo. Zakon z dne 30. nov. 1912. o vplivu višje sile na izvrševanje me-ničnopravnih dejanj. Ukaz trgovinskega min. 5. dec. 1912. s kterim se izpreminja telefonska tarifa. 5. Socialna politika. Razglas ministrstva za javna dela, v sporazumu s finančnim ministrstvom z dne 9. febr. 1912. s kterim se objavlja nov ustav državnega zaklada za zgradbo malih stanovanj. Zakon z dne 29. aprila 1912. o zavarovanju proti nezgodam pri stavbnoobrtniških obratih. Zakon z dne 17. maja 1912. s katerim se zvišuje zaplembe prosti znesek službenih in mezdnih prejemkov, pokojninskih užitkov in dr. Zakon z dne 17. maja 1912. s katerim se izpreminja obci rudarski zakon z dne 22. maja 185^, glede uravnave plačevanja mezd v rudarstvu. Ukaz trgovinskega min. v sporazumu z min. za nauk in za notranje stvari, z dne 12. sept. 1912. s kterim se izvršitveni ukaz k zakonu o uravnavi nedeljskega počitka v obrtih deloma izpreminja in po-polnjuje. 6. Mednarodno pravo. Konzulska pogodba med Avstro-Ogrskim in kraljevino Srbijo z dne 30. marca 1911. podpisana 30/3. 1911, pritrdilnici izmenjani v Belem-gradu 23. jan. 1912. Izjava z dne 4. febr. 1912., s ktero se izpreminja 5. odstavek deklaracije, spadajoče k bruseljski generalni listini 2. julija 1890. Trgovinska in plovstvena pogodba z dne 6. febr. 1911. med Avstro-Ogrskim in Črno Goro, pritrdilnici izmenjani na Cetinju, dne 4. marca 1911. Konzulska pogodba z dne 31. maja 1911. med Avstro-Ogrskim in kraljevino bolgarsko, pritrdilnici izmenjani v Sofiji 10. maja 1912. Zapisnik z dne 17. marca 1912. s kterim se podaljšuje mednarodni dogovor o sladkorju od 5. marca 1902. Če primerjamo to zakonodajo z ono iz 1. 1911., vidimo prav veliko nazadovanje, zlasti tudi na polju socialne politike. Če upoštevamo, da so bili lani sprejeti težki brambni in dajatveni zakoni in da avstrijsko gospodarstvo za to ni prejelo niti v zakonodaji nikake kompenzacije, smemo imenovati avstrijsko gospodarsko zakonodajo leta 1912. zelo mršavo. Vladimir Knaflič. Beležke. , Archiv für slavische Philologie. .. lierausgegehen von V. Jagič. XXXIV. Band. Berlin, Weidmannsche Buchhandlung. 1913.“ 649 str. Dvorni svetnik dr. Vatroslav vitez Jagič, dunajski vseučiliški profesor v pok., ima za sehoj dolgo življenje*) polno dela. Spisal je mnogo znamenitih knjig in Člankov na polju slavistike; vrhu tega izdaja in urejuje od oktobra leta 1875. do današnjega dne (torej skoro 38 let) svoj ..Archiv«, najodličnejše strokovno glasilo za slavistiko v najširšem pomenu besede. Letos meseca aprila so je konüal 34. zvezek tega časopisa; na 649 straneh beremo tu razprave, članke in referate iz vseh disciplin slovanske filologije. Sodelujejo pa poleg Slovanov tudi Skandinavci, Nemci, Madžari, Rumuni in dva Finca. Oglejmo si vsebino najnovejšega zvezka podrobneje in začnimo z razpravami! Rus G. Iljinskij (v Nežinu, gub. Černi-gov) izkuša pojasniti etimologijo nekaterih težavnih besed, v katerih je po njegovem mnenju poluglasnik b reduciran (oslabljen) iz c ; med njimi so: štirje (prvotno bajč *čttyrije), — jset. v besedi dva jset, sem (prv. bajč *jl>smt). pes — pbsii, pezdeti, ščebetati, (pri- )šed—(ši) in šel, tast — tbstb, včeraj, žgati, češki čbiin, — žbiin, poljskiskra, č., p. in maloruski z = iz ; stsl. pbci (— peci) in tbci ( teci), iljinskij razlaga besedo pes kot »dolgodlako žival«, (baje od korena pek volna'?!), iskra iz korena as-goreti, tast in stsl. tbstb iz tb-stb »očetov namestnik« ! Tu pa tam polemizira uspešno z Vondrakom. Slovenec Rajmund Perušek (gimn. prof. v pok. v Ljubljani) je poslal obširno razpravo, v kateri obravnava izposojenko in tudi nekaj domačih besed v slovenščini. Da je gospod avtor (klasičen filolog) v slavistiki le diletant, dokazuje skoraj na vsaki strani, zlasti pri besedah adof, ares, androga, bahavka, flaža, drhal, i. dr. Da so mu elementi fonetike povsem tuji, je razvidno iz trditev, kakor: »Erweichung des p zu b«, »nach einem jotierten Vokal wird (neugriech.) y zu ž« : madž. butor naj bi bilo iz n. Fuder, oz. srgn. vuoder, slov. butara iz laškega fodero (!!), sl. brhek iz stgn. beraht(ü), brdek iz srgn. baerdec »primeren«, brdavs »surovež« iz srgn. •) Ker se je rodil 9. julija 1838. v Varaždinu, )e obhajal letos svojo 75-letnico. burdüz »romarska palica« (!), bezati iz srgn. buzen i. t. d. črna vojska je po mislih g. P. iz it. cernide, »nekaki poljski stražniki; milizie del contado«, [fant odi fare iz langob. fara — rod, pleme, dr(u)hal od stsl. drbhlb čemeren, otožen itd. Jako rad pobija Perušek Štreklja, a šele po smrti tega izvrstnega poznavalca izposojenk. Nemka Emina Haertelova (v Vrati-slavi) razpravlja o raznih oblikah inske sklanjatve pri Turgenjevu. Srb Al. Sto-jičovič (v Lipskem) piše o besedah semenj — sejem — sajam i. pod. ter prihaja do neverjetnega zaključka, da je imela že praalovanščina vzporedni obliki s'i>ni>ni'b in sTjjbmT)-, gotovo jo pa druga dosti mlajša. Ker pozna St. slovenščino samo iz Pleteršnika, imenuje naše Dolenjsko »Gegend von Dolensko«! (namesto: Unter-krain). Slovenec Karel Oštir tolče trd lešnik, na katerem so že Vondrak, Meillet in Iljinskij izkušali svoje zobe: "b v glagolu gT>nat,i; on ga razlaga iz kratkega u, kar ni neveijotno. Ceh Vaclav Titsch (realčni prof. v Svitavi) dokazuje, da je v staročeškem evangelistarju »Čteni zimniho času« drugi del po jeziku starejši od prvega, ter našteva dialektično razlike mod obema. Rus Jevgenij Sčepkin obravnava nasledstveno pravo v starih slovanskih dinastijah v XL in XII. stoletju. S e-niorat v pomenu normativnega pravnega sistema ni dokazan niti kot običajno pravo kake vladarske rodovine» niti kot rodovinski zakon. V redkih slučajih, ko je seniorat obveljal, je ostal vselej le izjema; v vseh drugih primerih se sme govoriti kvečjemu o neuspelih poizkusih nove tvorbe. Pri Hrvatih se zdi, da je bila zraven prvorojenstva med brati poglavitni moment za nasledstvo določitev (d e s i g n a o i j a) po predhodniku - dokler je imela domača dinastija še krepkih zastopnikov. Pri S r-b i h in B o 1 g a r i h je bil običaj, da se je stari vladar tik pred smrtjo odpovedal in postal menih ; designiral pa ni vselej najstarejšega sina. Včasih so vladali bratje skupno. Pri Poljakih ni prodrl niti princip seniorata, niti poizkus, da bi se uveljavilo prvorojenstvo za določeno parentelo. Nedotaknjeno je pa ostalo načelo gradualnega nasledstva. Pri Čehih je veljal seniorat poleg designacije, volitve in dragih momentov. Pri Rusih imamo dva važna znaka : I. prednost stricev in ujcev pred nečaki in II. »izgoj“, to je zatajitev reprezentaoije : vnuki, katerih oče je bil umrl pred dedom, niso imeli pravice nasledstva. Izgoj je pristno germanski (vpliv skandinavskega prava). Srb Stojan Novakovič (v Belgradu; bivši minister) piše francoski o »Les problemes serbes« : o postanku in raz-vitkn srbske narodnosti ter njeni identifikaciji s pravoslavjem; govori o etnografiji srbskih dežela v srednjem veku, o gospodi in nižjem ljudstvu i. t. d., narodnem čustvu v sr. veku, o tvorbi in imenih držav, vplivu romanskih elementov na balkanske Slovane, kulturnem in verskem razkolu, nodostatku čustva enotnosti. Potem obravnava N. propad neodvisne Hrvatske in Bolgarske, srbsko kraljestvo Zeto, porod politične ideje srbstva v zač. 11. stol. (z ustanovitvijo kraljestva), borbo latinskega vpliva z bizant-Hkirn med Srbi v 12. in 13. stol., prepire Nemanjevih sinov in zmago bizantskega vpliva mtd Srbi. Ob koncu pravi avtor: „II nous faut aujourd’ hui ne regarder dans le passe que pour comprendre les fautes eommises et les mauvais exemples qu’il faut eviter ". Razprava je izredno poučna; povod, da jo je napisal, je dala srbskemu učenjaku Jirečkova „Geschichte der Serben“, (Gotha, 1911). Nato sledi razpravica Srba Milana Kešetarja (vseuč. prof. na Dunaju), ki dokazuje, da moramo razumeti neki stavek v spisu „Vita Methodii takole: Metodij in dva pomočnika sta prevedla v 7—8 mesecih vso Staro Zavezo razen psalterja in Makabejcev (to je moralo biti 1. 880.) Slovenec K. Kovač je poslal „Archivu“ iz Dubrovnika prispevek k biografiji Ivana Gunduliča, najboljšega dubrovniškega pesnika : latinsko listino iz 1. 1811). o doti pesnikove sestre in laško ovadbo zastran tihotapstva, ki je podpisana tako: Gio. Fr.co di Gond. Conte“ in datirana: ..di Oanali adi 27. Giug. 1619.“ Ta ovadba je tudi faksimilirana, ker je to edini doslej znani Gunduličev avtogram in njegov edini doslej znani laški spisek (pravopis in slog je slab). Holandec Izak Collijn v Upsali popisuje neko bibliografsko redkost: ruski luteranski katekizem, natisnjen 1. 1628. (v tiskarni Holandca Petra van Selow) v Stockholmu. Nemec W. Christiani (v Poznanju) piše obširno o niških osebnih psovkah, toliko o metafornih kolikor o formalnih (pri katerih je graja ali žalitev v obrazilu). Sved Herbert Petei-sson v Lundu je objavil 14 etimologij; med njimi so besede poditi, cviliti, škrl, štula, lava, klop. Verjetnega je le m a 1 o vmes. Isto velja o etimologijah Bolgarja St. Mladenova, ki razlaga nekaj bolgarskih in srbohrv. besed in naposled izraža mnenje, da je glagol tešiti soroden irski besedi toisc = potreba, želja! Erdmann Hanisch (v Byto-mi) se bavi s staropoljsko JSofijino biblijo“, (rokopisom, najdenim v SaroŠpo-toku). Poljakinja Eva Rambergova objavlja svojo disertacijo, s katero si je pridobila doktorat v Vratislavi; to je sintaktična preiskava staropoljskega „Flo-rijanskcga psalterja“. Hrvat Franjo Fan-cev (v Zagrebu) priobčuje podrobnosti o kajkavskih pisateljih Pergošiču in Škri-njariču (16. stoletja). Iz peresa Čeha Jožefa Vajsa (poprej na otoku Krku, sedaj docenta na češki univerzi v Pragi), beremo razpravo o hrvatakih brevijarjih v glagolici in o oficiju zapadne cerkve od VI.—X. stol.; Vajsu se zdi zelo verjetno, da se je Metodij akomodiral rimskemu obredu, da bi rešil slovanski bogoslužni jezik. J agio je sestavil pregled vseh srbo-hrvatsih prevodov sv. pisma in posameznih delov biblije: najstarejši delni prevod je zaderski lekcijonar iz I. polovice XV. stol; celo sv. pismo je bilo prvikrat prevedeno leta 1831: to je Katančicevo Sveto pismo“, natisnjeno v Bedimu. Najnovejši prevod je Cebušnikov, 1911. — Hrvat Stjepan Tropsch (prof. v Zagrebu) dokazuje Petru Eadicsu laž glede na dve srbohrvatski nar. pesmi, ki ju je bil prevedel v nemščino ter objavil 1. 1 39. nemški pesnik I. N. Vogl, Radios pa je trdil 1. 1879., da ju je on odkril v zapuščini Anastazija Griina. Madžar Melich Jitnos (knjižničar madž. nar. muzeja v Budimpešti) piše o besedah Turtur - Tatra, madž. butor, malo ruski bor-kut (iz madž.) in o madžarski obliki slov. izposojenk, ki se končujejo v slovanskih jezikih na y ali i. Rus V. Osten-Sacken (v Rigi) ugiblje etimologijo ruske besede botva ( = natje), slov. betva,—vo,—ev in srbohrv. batvo; vse to izvaja iz glag. by—ti (ruski bo—, slov. be—, shrv. ba—kažejo na bt—, in to je reducirana stopnja o-menjenoga by—). Za razpravami slede manjši spisi: Novogrk N. Veis piše o kodeksu srbske carice Milice ali Helene; I. Koštiul (v Gorici) navaja kakih 75 slov. izposojenk v furlanščini; Luka Pintar (kustos licejske knjižnice v Ljubljani) je objavil 3 pisma: Kurelčevo iz 1.1841., Volčičevo iz 18.'>0. in Dajnkovo iz 1836. (Kopitarju). Čoh Fr. Krček (priv. docent na Io-vovski univerzi) piše o podvojitvi predloga s v poljščini; Lah Carlo Salvioni (naslednik slavnega Ascolija na katodri v Milanu in urednik lista »Archivio glotto-logico italiano«) je poslal »Archivu« parabolo o izgubljenem sinu v čakavskem (in sicer ikavskem) prevodu iz 1. 1835. L. Pintar razlaga besedi šeškati in prežati (malo prepričevalno) in navaja besede, ki kažejo inetatozo soglasnikov v in 1 : Voklo iz Lokev, Lavtar iz Walther in na gvali — na glavi. — H. Krebs (v Oxfordu) objavlja naivno vprašanje, ali je ime Bohmit (= Mohamed) v kaki zvezi z imenom Bohara(!) Če bi vprašal g. Mart. Žunkoviča, ki zna vse razlagati iz slovanskih jezikov, bi mu ta menda promptno odgovoril: Oboje je seveda iz besede bog, češki büh, slovaški boh! Isti Krebs poroča, da se nahaja v Taylorjevem zavodu v Oxfordu (že od 1. 1865. sem) eden izvod Mikaljevega srbohrv. slovarja, izdanega 1. 1651. v Jakinu (Ankona); v knjigi je zapisek, da jo je dal 1. 1697. grof Tn-zaghi v Gradcu v zameno grofu Wilden-steinu. Izmed nekrologov moram omeniti enega, v katerem ocenjuje Jagič dela in zasluge pokojnega Štreklja. »Archiv« prinaša tudi mnogo ocen, med katerimi so posebno .Tagičevo zelo poučne ter imajo dostikrat samostojno znanstveno vrednost. V 34. zvozku jo obširno ocenil A. Sobolevskega » Lingvisti-českija i arhoologičeskija nabljudenija«, .1. Loša »Pami^tnike Janozara«, A. Petrova »Materialy dlja istorii Ugorskoj Rusi«, VI. zvezek in P. Lavrova »Žitija korson-skih svjatyh v grekoslavj. pismennosti«. Hrvat ,1. Nagy podrobno ocenjuje knjigo Zabolotskega »Russkaja struja v literaturö serbskago vozroždenija« (v Varšavi, 1908) in pa A. Gavriloviča »lstorije srpsko i hrv. književnosti«, čeli Karol Ivadlec piše jako pohvalno o Stojana Novakoviča »Zakonskih s p o m e n i c i h s r p s k i h država srednjega veka« (v Belgradu, 1912, XLII -f 909 str.); to krasno delo vsebuje pravne sp o-moniko srbskih držav v sr. veku v e k s t r a k t i h ter j e s 10 v a n s k i m pravnim historikom neobhodno potrebno. A. Thomson v Odesi jo napisal izredno poučno kritiko o bčerbovi knjigi »Russkijo glasnyjo v kačestvonnoin otnošeniji«, E. Aničkov o Murkovi razpravi »Das Grab als Tisch«, Srb M. Cur-čin (v Belgradu) kritizira knjigo svojega rojaka V. Jovanoviča »La Gusla de Prosper Morimeo« (Pariz, 1911.) Zanimiv je kritični referat znanega Šveda Alfreda Jen-sena (v Stockholmu) o zanimanju Skandinavcev za slovanske literatuie in njih zgodovino. Ivan Koštial. M. Murko, Die Schröpfköpfe bei den Slaven. Slav, baöa, baüka, lat. balnea. Wörter und Sachen, Bd. V., lift. 1, 1913. Str. 1-42. Kulturnohistoriöni časopis „Wörter und Sachen“ si je stavil nalogo, razjasnjevati zlasti kulturne besede ne samo v jezikoslovnem, ampak tudi v stvarnem oziru. Ta način razlaganja ima predvsem to prednost, da hodi sigurnojšo pot kot samo glasovna razlaga, pa tudi to, da je vsled kulturnozgodovinskega materijala zanimiv za veliko večje število bralcev kot golo prikazivanje glasovnih izprememb. V četrtem zvozku omenjenega časopisa (str. 196 sl.) je objavil Meringer razpravo o stavljenju rogov ali kupic (Schöpfkopf) pri različnih narodih in o etimologiji tozadevnih izrazov. Ker ni dospel sam glede vseh nudečih se mu vprašanj do zadovoljivega zaključka, so jo lotil na njegovo željo Murko dela, da bi našel „eine befriedigende Erklärung der Büdoutungsiiborgiinge Bad, Badewanne, Gefäss nnd speziell Schröpfkopf für slav. bana, dem. banka'. Murko je zbral precej gradiva, da bi podkrepil razlago bana lat. balnea. V jezikoslovnem oziru je bilo vsako dokazilo odveč, kakor hitro je bilo dognano, de so izgovarjali v vulgarni latinščini 1 tako, da je lahko nastala v slovanščini iz lat. balnea banja. Joziko-slovno je bilo to že pred Murkom dognano, a ta se ne zadovoljuje z zgolj glasoslov-liim dokazom, ampak išče dokazil tudi v stvari sami. Ravno v tem tiči zanimivost njegove pričujoče razpravo. Kogar zanima kulturna zgodovina, ta bo z veseljem sledil Murku, ko nam kaže, kako je prišla bana do svojih različnih pomenov: kopel, banja, vrč, posoda sploh, pa tudi kupola, rudnik, salina in rog, kako so prehajali ti pomeni in se menjavali. Žal nam je, da ni imel Murko glede vseh teh pomenov zadostnega gradiva pri roki in da je zato ostala njegova razprava v nekaterih točkah nedovršena. Takoj na prvih straneh dopolnjuje Murko Meringerjevo razpravo glede stavljenja rožičkov in puščanja krvi pri Slovanih. Ker ni moj namen, podati vsebino Murkove razprave po poglavjih, kar so storili drugi naši listi, hočem v naslednjih vrsticah glede Slovencev tu in tam dopolniti, kar jo napisal o nas Murko. Navada puščanja krvi in stavljenja •(sekanja) rogov in kupic je na Slovenskem že povsod razširjena, dasi že precej pojema. Vzrok pojemanja je ta, da se ljudje z rastočo kulturo ne zdravijo več toliko sami, ampak si iščejo pomoči pri zdravnikih in opuščajo ršintarioe‘ ali „babe“, kakor imenujejo kratko v več krajih mazačice. Pri puščanju krvi in stavljenju rožičkov ali kupic se pa niso •obnesle samo „babe“, ampak tudi „dedci“. Ki ga večjega okoliša na Slovenskem, kjer bi ne slovela v tem poslu kak moški ali kaka ženska. Včasih je ta slava tolika, da hodijo ljudje k njim iz krajev ki so dan hoda oddaljeni. Vsa Kranjska ima n. pr. zdaj pri Višnji gori tako zdravnico. Pa tudi oblasti, ki zasledujejo „domače zdravnike“, s nemajhen vzrok pojemanja omenjene navade. Najenostavnejše puščajo kri s pijavkami. Te so dvojne vrste: prave in konjske. Dobivajo jih ali iz lekaren, ali jin pa sami nalove v kakem kalu ali pa v tekoči vodi, n. pr. v jarkih na travnikih, kjer se voda počasi odteka in se pijavka rada drži. Na Štajerskem slove pijavke oo Ptuja, na Belokranjskem one iz kala na Podgori. Tudi vse lekarne nimajo enako dobrih pijavk. Savinska dolina jih dobiva iz Celja, Kočevje-Banja Loka z Reke, Ljubljančani se zatekajo ponje v deželno bolnišnico. Pijavke stavijo, če ima kdo preveč krvi, da je zaradi nje bolan. Ako ga n. pr. „božji žlak- lovi, si mora večkrat staviti pijavka. Del telesa pri tem ni določen ; največkrat jih stavijo na noge ali roke. Zoper glavobol jih devajo na sence na žilo, zoper zobobol na lice ali celo na zobno meso. Puste jo toliko časa, da se tako napije krvi, da odpade sama. Potem jo je treba povaljati v soli ali vsaj posipati s soljo, da izpusti nasesano kri, ker sioer pogine. Pije namreč nečisto kri. Drugod zopet jo dajo samo v slano vodo ali pa v pepel. V radovljiškem okraju jo pa samo z roko malo stisnejo, da izpusti kri. Škoda bi namreč bilo vsake pijavke, ki bi poginila zaradi zaužite krvi. Pijavke hranijo nam-Ječ, zlasti babo, v kozarcih v čisti vodi, katero morajo menjati poleti večkrat na dan, pozimi samo enkrat. Včasih pa ne pomaga nič. Brantna“ kri ugonobi pijavko. Ako se hočeš prepričati, ko se jo napila, deni jo v osoljeno mlačno vodo! Le pri zdravi krvi bo pijavka živela. Za „Hörner ansetzen“ poznajo Slovenci izraze „rožiče (roge) staviti ali sekati“ in „kopico staviti“ ali „kiifice gor devati“ (Ižakovci). Rožiče stavijo največ ženske, pa tudi moški in sicer tako: Na določenem delu telesa se vseka rana, na katero se pritisne ali postavi rog, tako da, pritisnjen na telo, pospešuje tok krvi, ki teče vanj. Rožiči so čisto navadni goveji, a snažni. Ne sekajo se torej rožiči, ampak vseka se rana. Postavi se navadno naenkrat več rožičev. Na rane denejo potem kaka zelišča in jih obvežejo z domačim platnom (Ljutomer, Ptuj). Sekanje rožičev je bilo, kako* omenja Murko, zlasti v posameznih toplicah v navadi. V Krapino hodijo n. pr. še zdaj, da jim stavijo rožičke. V Čatežu na Dolenjskem se poslužujejo pri tem strojčka, ki mu pravijo „šnaprl“. To je kocka s stranico kakih 5 cm. V njej je 16 zob, pero in petelinček. To pripravo pritisne puščalec krvi na kožo in sproži petelinčka, nakar se zarežejo zobje v kožo. Nato se odstrani „šnaprl“ in se stavi nad vsekanim mestom govej rog, ki je pri strani prevrtan. Rog tišči puščalec nad vsekanim mestom in izsesava med tem z ustmi skozi luknjico v rogu zrak. Ko je zrak izsesan, zamaši luknjico z „ledrom“. Zdaj stoji rog sam. Zračni tlak goni kri iz rane in drži „leder“ na rogu. Vsa „operacija“ traja manj od ‘/i ure, ko rog sam odpade. Roge stavijo radi trganja, „gihta“, otečenih nog i. t. d. Tudi radi „križebola“ jih stavijo. V tem slučaju na križu. Za glavobol puščajo na obeh rokah za pestjo in ebenom za tilnikom. Za „giht“ ali „putigröm“ kakor sploh za trganje se vrši „operacija“ na nogah. Pri puščanju rabijo torej oboje: „šnaprl“ in rog. Navada je bila pred kakimi 20 leti precej razširjena, a sedaj pojema. Oblast je preganjala in celo parkrat zaprla do-tične „padarje“, a ni nič pomagalo, ker je bilo ljudstvo puščanja vajeno. Ker pa se niso upali padarji iz strahu pred oblastjo puščati doma, so izvrševali svojo obrt skrivaj. Poleti so se skrivali največkrat v koruzi. Pa tudi iz koruze so jih. pregnali. Ker se je bilo puščanje skoraj zatrlo, so izostajali tudi gosti iz toplic, ki so hodili tjakaj v veliki meri zaradi puščanja. Zato so puščanje zopet dovolili, a le pod zdravnikovim nadzorstvom in to samo v toplicah. V čateške hodi zdravnik iz Sa-mobora. Komur on dovoli, temu se stavi rog. Brez dovoljenja in brez zdravnikovega nadzorstva ne delajo ničesar več. Sedaj pušča Miha Prah, posestnik in mizar na Čerini pri Čatežu. Najemnik toplic, g. Zupan, učitelj v Brežicah, ima z imenovanim pogodbo glede puščanja. Puščajo pa ob ponedeljkih, sredah in sobotah popoldne. Približno enako kakor v Čatežu se vrši stavljenje rogov tudi v toplicah grofa Margherija pri Šmaijeti na Dolenjskem, kjer pušča kri že nad trideset let eden in isti. Tudi tu si dajo kri puščati izve-Sine samo taki, ki trpe na trganju in temu sličnih boleznih. Včasih si dovoli ta „špas“ jjudi kak polnokrvnež, kateremu ne da pira preobilo zaužiti alkohol. Seveda je pri takih puščanje menda vedno brezuspešno. Toplice, kjer se pušča kri, obiskuje edino le preprosto ljudstvo. Kakih 500 m proč ima isti lastnik druge toplice za „boljše“ ljudi. Komur puščajo kri, mora biti vsaj par minut prej v vodi, nato se usede na nalašč za to pripravljeno klop v vodi, tako da ima hrbet zunaj vode. Nato pride mož, ki rogove stavi, vzame strojček (Schröpfmaschine), naročen iz (rvadca, ali z Dunaja, — sam mu pravi „mašina“ — ter ga nastavi pacientu tja, k j,er ga najbolj trga, najrajši na vsako pleče, potom spodaj na vsako stran kolka, nad zapestjem in na mečah pod kolenom, sproži nato petelinčka na strojčku. ki jo podoben škatli (4 <4X3 cm), nakar udari po 5 rezil-sekal v kožo. Zdaj nastavi hitro na vsako rano rožiček. To jo pravi konec govejega roga. Na gorenjem koncu je cel, zaprt, ob strani pa ima luknjo, ki s$ zapira z usnjatim pokrovčkom,. Skozi to izsesai zrak, da se drži rožiček telesa,. Kri se nateka potem v zaprti rožiček sama. Večkrat ga sname in s tem, da izsesa zrak, zopet pritrdi, da potegne vso slabo kri iz telesa. Božički ostanejo na rani po 1 uro, v katerem času jih pri-dvigne „padar“ po vsem —. do desetkrat, da odstrani v rogu že nabrano kri. Na isti rani izsesava popohidne (stavi dopo-ludne) še enkrat kri, a mu ni treba rane vnovič nasekati. Enemu nastavi po, 8— 10—15 rožičkov. Bolnik izgubi tako veliko krvi, ki jo mora nadomestiti z dobro hrano, sicer preveč oslabi. Šmarješki „padar1' se je naučil svoje umetnosti od očeta. Ustno sporočilo trdi, da opravlja njegov rod ta posel že nad sto let. Pijavk ne stavijo radi v toplicah, ker se no izplača z ozirom na uspešneje delujočo rožičke. V Čatežu, Šmarjeti, v Dolenjskih Toplicah (tu so s stavljenjem že skoro prenehali) in sploh po toplicah so padarji že modernizirani, ker imajo „mašine“, drugod na kmetih vsekavajo rane s približno šilu podobnimi nožiči, imenovanimi sekački. Namesto rožičkov stavijo ponekod, rajši kupice, n. pr. na Belokranjskem in Ogrskem. Puščanje žile so smatrali Slovenci tudi za dobro sredstvo proti blaznosti, kar kaže naš izraz: „treba bi mu puščati na glavi“, da bi bil pametnejši (prim. poljski „trzeba by mu na gtowie postawiö banki"). Glede pomena besede banja so Murku nekateri poročevalci napačno poročali: Belokranjcem je banja to, kar je drugim škaf, toroj posoda za vodo. Pri večinii Slovencev je pa dandanes bana = Wanne,, podolgasta posoda iz lesa ali iz pločevine, v kateri se kopljejo otroci ali pomiva posoda, n. pr. v gostilnah. Izraza banka za to, kar ima Murko naslikano pod št. 45, ne poznajo Belokranjci, pač pa bosedo žbanjka za predmet, ki ga ima naslikanega pod št. 48. Tudi belokranjski kabel je drugačen, kakor piše Murko. To je posoda za vodo, zgoraj nekoliko ožja kakor spodaj, podobna nekako maslenici pod št. 44 in rabljena zlasti v trtjih. Otroke so kopali Belokranjci prej samo v ilečkah, zdaj jih tudi v ,,dugih banjah-. Zanimivo za Murkovo razpravo je i to, da se nahajajo tudi na Slovenskem cerkve, katerih stolp ima strelo v obliki kupole. Navaduo sta dve: večja in manjša. Pravijo jim veliko in malo (na vrhu stolpa) jabolko. Cerkev sv. Vida pri Črnomlju je imela, dokler je niso prenovili, enak stolp, kakor ga ima Murkov „ Altrichtorhaus na sliki 15, seveda brez. hodnika. Murkovo razpravo, ki nam nudi deloma vpogled v kulturne stike Slovanov in Komanov, krasi lepo število slik. Di. Lokar. V Revue des Bcux Mondes, julijska številka, opisuje Andrč Tarctieu ustroj, cilje in razširjanje protivojaškega gibanja v Franoiji, onega gibanja, ki je navzelo-letos, o priliki izpremembe vojaške dolž- nosti iz dveletne v triletno takšen obseg, da je zbudilo pozornost celo med širšo slovensko javnostjo, koje briga navrtdno ne sega preko lokaluopolitičnih dogodkov. Viri, iz katerih je pisatelj zajemal, so Wie razne anarhistične in sindikalistične francoske revije in podatki o raznih anarhističnih kongresih. Protivojaško gibanje na Francoskem, piše Andre Tardieu, vodi delavska organizacija pod vodstvom anarhistov. Slednji se glasom sklepov kongresov v Havru (1880) in Ctirihu (189')) do leta 18!)5 niso družili z delavci, ki so bili združeni v socialističnih organizacijah. Ko je pa zakon iz leta 18s<4 vsled mnogih anarhističnih atentatov onemogočil vsako samostojno delovanje anarhistov, vstopili so anarhisti v razne delavske socialistične organizacije: v teh so zavzeli vodstvo in jim dali anarhistično smer. Njih uspeh v tem oziru jo bil velik, kakor opazimo to na mednarodnem socialističnem kongresu v Londonu leta 1896, na katerem nastopajo bivši voditelji anarhistov kot vodje sindikalistov. Polagoma so dobili anarhisti v sindikatih premoč ter uvedli v istih svojo bojno taktiko potom stavk, nasilnega poškodovanja tuje lastnine (sabotage), bojkota, antimilitarizma, antipa-triotizma i. t. d. In anarhistične organizacije „Federation communiste revolu-tionnaire“ nastalo je 54 drugih, ki imajo svojo revijo „Le Mouvement anarch iste4 in ki gojijo stike z drugimi izvenfran-coskimi anarhističnimi organizacijami, vse pod krinko socialističnih organizacij. „Organisation de combat“ in ..jeunes gardes revolutionnaires ‘ so organizirane anarhistične bande, nekako vojaštvo anarhistov, ter prirejajo atentate i. t. d. Glavna organizacija anarhistov je -Confederation Generale du Travail“ (C. G. T.), ki izdaja časopis „Voix du peuple , vodi splošne stavko in sploh vse važne zadeve te zveze, ki ima okoli 600.000 članov; od teli plačuje jih 450.000 redno prispevke. Kor je vseh delavcev na Francoskem okoli 10,000.000, tvori ta zveza gotovo zelo znatno manjšino. V delokrog ■C. G. T. spada tudi protivojaško gibanje. Ker zahtevajo anarhisti popolno, neomejeno svobodo posameznika, so seveda najhujši sovražniki vsake oborožene silo v državi, kakor vojaštva, policije itd. Sredstva toga protivojaškega gibanja so zelo raznovrstna. Anarhisti skušajo spraviti vojake k nepokornosti, begunstvu, k umoru predstojnikov i. t. d. Razne anar- histične revije skušajo netiti sovraštvo v srcu ljudstva proti vojaštvu. Tako je pisala GUerre sociale“ dne l(i. V. 1907: „Za obrambo Francije ne bomo žrtvovali niti enega kvadiatnega centimetra svoje kože . Revija Le Mouvement anarehiste-daja svojim bralcem poduk v tem, kako se napravi topove, puške, železnice, brzojavne naprave i. t. d. nerabene. Protivojaška propaganda poslužuje se za širjenje svojih idej raznih shodov, prireditev, tudi gledišč in varijetejev. .Theatre social-' v Parizu, ki obstoja od leta 1894, nudi svojini obiskovalcem razne igre anarhistične vsebine, na pr. „Le Dragon , katere junak je vojak, ki ustreli svojega stotnika, „L' Aiguilleur", v kateri povzroči anarhist veliko železniško nesrečo i. t. d. Organizacija „Sou de Soldat“. ki je imela izprva namen podpirati vojake, služi sedaj v prvi vrsti antimili-taristom. O priliki naborov pa prinaša „Voix du Peuple-1 manifest, v katerem poživlja novince k uporu. Uspehi protivojaškega gibanja so v primeru z žrtvami in trudom še mali. Leta 1898 bilo jo med vojaki 1901 begun in 4078 neposlužnih; leta 1903 pa 2194 in 4973; leta 1909 že 3129 in 9378; Ronečno leta 1911 ‘2548 beguncev in 978ti neposlužnih. Uspehi antimilita-ristov, se torej vidno večajo. Vojni minister je nastopal v letih 1909, 1910, 1911, proti (58.337, 70.038 in 76.723 beguncev m nepokornim. Uspehi boja proti antimilitaristom so skoro neznatni, tako da lahko rujejo anarhisti nekaznovani proti državi. Dr. D. Vrečko. Iz Štiftarjeve avtobiografije. I)ne 10. aprila 1913 je v Kalugi na Ruskem umri tainošnji profesor Fran Matvejovič Štiftar, rodom iz Solčave na Štajerskem.*) Mlajša naša generaoija pozna njegovo ime kvečjemu iz časniških poročil o daro-vateljih darov v narodno-slovenske svrhe, kjer je bilo Štiftarjevo ime često čitati. Štiftar je ostavil avtobiografijo, ki sega precej daleč v rusko dobo njegovega življenja. To avtobiografijo priobčimo v polnem obsegu drugje. Poleg tega pa sem prejel iz njegovo zapuščine še kos druge avtobiografije, ki sega le do kon- •) Prim. uvodnik dr. K. Slanca v celjskem „Nar. Listu“ 24. apr. Žanih njegovih gimnazijskih naukov. In iz te avtobiografije hočem tu izvaditi nekatera mesta, ki so karakteristična za dobo okoli I860 ali za poedine znane osebe one dobe. Solčava. „Moja najoža domovina je Solčava, ktera je pravzaprav meni obvezana svojim slovenskim imenom, prej pa so jo zvali Žolcpah, po nemškemu Sulcback“. Muzikant „Gidij“. Štiftar je bil od prirode jako muzikalen. „Dasi so mati strašno sovražili godce i ples, vendar so me 1849. 1. odposlali v Železno Kaplo učit se muzike k slavnemu, izobraženemu muzikantu „Gi-diju“— Egidij Lučovnik — k mežnarju pri Devici Mariji. Pa v Kapli sem tudi v šolo popadel blagodare učitelju tamoš-njemu Josipu Englartu, kar sem popisal v „Miru“ pred tremi leti...“ Slomšek. „Z bando sem izhodil vso Koroško, sem videl mnogo lepega, pa še več tak grdega, da mi jo godba postala toliko zoprna, da sem spomladi 1. 1861. vsoj siloj potegnil jo nazaj v Kaplo, v šolo k g. Englertu, čemur so največ pomagali mati i pa fajmošter Ivan Janc, kteri je godce tudi ravno tako ljubil, kakor ljubi pes mačko. Taistega leta sem odlično končal kapelsko dvorazrednico, a v Solčavi je bila firma, pri kteri me je drugokrat videl škof Slomšok, ostavivši v meni tako trajni utis, da ga i zdaj pomnim, kakor da bi stal pred mano živ i zdrav. Torej mati, Englert, Janc i Slomšek napotili so me v Celje „študirat za gospoda“.. Celjska šola. „V Celju sem stopil v 3. razred normalke, k učitelju Passel... a v 4. razredu je bil historično znani Schellander. Oba sta bila izvrstna moža, vestna učitelja, tvrda Nemca, kar pa tedaj še ni nič značilo. Ljubo nazvanjo prvega bilo je „windisclier Trottel“, drugega pa: „verfluchtes Vieh“, torej bez narodne mržnje. Mene sta oba ljubila; izza mene je marsikteri izbognil strašne, po sedanjem divje razprave, t. j., palice po plečih, po hrbtu, po licu, po nosu, po zobeh etc.!!! Začetek gimnazijskih študij in narodne zavesti. „L. 1863. postopil sem v celjsko gimnazijo... Stanoval sem Pod semeniščem, kamor je zahajal g. opat Vodušek. Ta me je kot prvega učenca znal še iz normalke i po prekrasnih mojih risankik (Zeichnungen!),, kteri so hranijo v Solčavi, zlatom zvezani, na občinski račun (publice) celjskega šolsk. nadzorništva. Se tokom prve šoie me jo g. opat uže vzel v konvikt, kteri je bil v Tapejnerovi hiši z lepim vrtom, tikom s železnico. V semenišču sem se seznanil z g. M. Lon-dovšekom, kateri je bil g. opatu (Vodušku). Ta me je sprebudil k narodnemu zavetju s „Torbico“ i drugimi slovenskimi knjižicami...*) Mihael Napotnik. „V opatiji sem služboval do skončane 7. šole, do 1. 1870. „Eno leto je Bi „mlajši služitelj“, potem je za Žičkarjem postal „starejši“. „Pri prehodu iz 5. v 6. šolo sem jaz vzel svojega tovariša iz konjiške okolice, prav pridnega kmečkega sina Miho Napotnika, kteri je do tega stanoval v Gospodskih ulicah se svojim zemljakom Jakobom Puklom v Novakovi niši vis-ä-vis Wokauna, v pritličju na dvoru; pri ženski grba ti i nenavadno mali, po imenu Juliji, v sobi, v ktero menda solnoe božje ni imelo svojega dostopa...“ Nekoč sta Napotnik in Pukl vzela Štiftarja v Konjice s seboj na počitnice velikonočne..» Z g. M. Napotnikom živela sva prav prijateljski, dasi sva se o principih mnogo pravdala i grizla. Jaz sem bil za svobodo, g. M. Napotnik pa je mislil zmerno, konservativno. Pa zato ga preč. g. opat nič ni bolj čislal, kajti preč. g. opat je bil velik Slovan...“ Opat Vodušek. „Jaz v svojem življenju nisem več srečal človeka, kteri bi imel zame i mojo vzgojo večo pomombo“ (nego opat Vodušek). „Pod perotmi tega istinitega mojega dobrotnika je popolnoma okrep (?) i ojačil moj narodnostni čut... Glavni vir mojih nevzgod je bil seveda hinavški, nemšku-tarski direktor gimnazijo g. Jože Premru (Premrl), kteri bi me bil na krat uničil,, če bi mu ne bila protivila se mogočna opatova roka, iz ktere je zlogasni ravnatelj i dobro pil i dobro jedel“. Med „Taboriti“. „Moje zveze v narodnih krogih (kot celjskega dijaka) so bile vse silne: Div Jože Kočevar, Ivan Žuža, veliki posestnik, •) „Torbica“ je bila dijaški list. ki so ca za 1. 1862. litografski izdajali ljubljanski dijaki, ki pa se je 1863. kot tiskano glasilo jugoslovanske tnladezi preselil v Zagreb. France Kapus, trgovec, Tone Tomšič i .lože Jurčič, urednika „Slov. Naroda“, dr. Josip Vošnjak, dr. Zarnik, s kterim sem se seznanil na Pliberškem taboru, dr. Dominkuš, kterega sem spoznal na ljutomerskem taboru i množica drugih svobodomišljenih slovenskih mož, mej njimi posebno g. l)av. Trstenjak, kteri je bil tedaj na Ponikvi župnikom i kteri je prav pogosto zahajal v opatijo. V pogledu na tega vrlega domoljuba, učenjaka i svobodoljubečega duhovnika so pred mano vsi duhovniki, kterih som spoznal cel legijon, kar bledeli, i v njih nič drugega nisem videl, kot homines ad fruges consumer« natos...“ Ravnatelj Premru. Začetek pisateljevanja. „A moji tovariši ? Mej njimi prvenstvo pripada g. dr. K. Slancu. Taki mogočni činitelji, knkoršna sta mi bila Tomšič, in Jurčič, ktera sta na Žalskem taboru posadila me mej saboj ter prerodila mi, da v meni sedi ne eden Börne, pri mojih prirodnih voljnih sposobnostih, niso mogli ostati bez sledov. V tj. razredu gimnazije sem torej stanoval pri g. Kapusu s Slancem... Po razredu pa nisem bil prvi, obnašanje moje je gimnazijski svet, seveda, najbolj po zahtevanju g. Premru, klasifikoval samo povoljnim (befriedigend). Tako pa je govorila vsa gimnazija, govorilo je vse mesto celjsko, govorili so vse (!), kdor jo znal razmere, da sem jedino dostojni prvak bil le jaz, ne pa — g. M. Napotnik, kteri jo v 8. razredu postal mojim „rivalom“. In jaz so za faktički principat nisem dosti brigal, mene sploh gimna/ija v poslednjih lotih ni toliko zanimala, kolikor sem plamenel za slovensko stvar, kak politično, tak slovstveno... Svojo slovstveno delavnost sem začel v prvem razredu, ko je prof. Ivan Krušič zadal nam kot domačo zadačo popis škofovega prihoda v rojstno mesto Celje, Jakoba Maksimiljana Stepišneka... V javnosti pa sem se najprej pokazal v predalih tedanjega slavnega celovškega „Slovenca“ pod uredništvom Andreja Einspielerja. Hodil sem namreč letom 1804. se svojoj sestričnoj Filomeloj k sv. Križu pri Belih Vodah, i to božjo pot sem opisal kakor gre, ter sem potem krenil tudi g. ravnatelja I. Premru, kar je nekako zvedel in mi tega greha, seveda, nikoli ni odpustil. Ta podlistek je nadelal mnogo šuma v tedanjih literarnih krogih, a v vse slovenske liste mi je bila od tedaj pot odprta, posebno pa v „Slov. Narod“, Tržaškega .Primorca“, v goriško „Domovino“, v ljublj. „Danico“, negovoro o „Slovencu“, ktereinusem postal stalnim sotrudnikom. Svoje spise odkrito, seveda podpisavati nisem mogel, da i nisem smel, le tam pa tain se je prikazoval navadno „Solčavski“, „Franjo“ ali še bolj skrivnostnega kaj...“ Z beletristi-koj se nisem pečal tedaj, se ne pečam z njo tudi zdaj: moje pero jo bilo i ostane političnega značaja i kritičnega pomena, i jaz bi bil postal doktorjem pravic, zaščitnikom poniženih i ubogih parijev slovenskega naroda, če bi me ne bila zbila s poti prirodna slučajnost, ktera je vselej ostala za mene usodepolna“ (Pri maturi je namreč inšpektor Ilolcinger javno izpovedal, da bo 011 izvrsten profesor klasične filologije). Tako torej sem zapustil Celje kot bodoči nadepolni profesor klasičnega jezikoslovja, v zameno sebi pa sem napravil na pobožno pot g. Napotnika, ter na ta način volens -nolens pripomogel slovenskemu naroda k svojemu škofu ....“ Priobčil dr. Fran Ilešič. Meminisse iuvat. Bil mi je užitka polen oddih, ko sem nedavno tega za nekaj časa v Wundto-vem psihologičnem laboratoriju, ki je prvi te vrste na svetu in kjer se shajajo ukaželjni ljudje z vsega sveta, imel vsak dan priložnost občevati s priznanimi učenjaki. Ob tuji veličini človek bridko občuti svojo ubornost in tako sem nekoč skoro boječe vprašal, ali se je kedo tudi s slovanskega juga že izobraževal na tem slovitem zavodu. In ljubeznivi prof. Wirth mi je s svojim hreščečim glasom kar jel naštevati: „Da, Bazala, Kršnjavi, Rostohar... so delali pri nas. Bili smo ž njimi jako zadovoljni ; ti gospodje so (pri psihol. eksperimentiranju) fino opazovali..." — Bil sem prijetno presenečen, ponosen in iz srca hvaležen za priznanje, ki sem ga iz merodajnih ust slišal o naših ljudeh. A pri nas? No pri nas je nekoliko drugače! Pii nas n. pr. mladič, ki je še moker za ušesi in ne zmore slovnično pravilnega stavka, imenuje življenjsko in uvaževano delo enega naših najboljših mož — knjigo „za prvo silo“.*) •) To bi bilo še najmanj. Pri nas se vrSi še mnogo več! O enem takem slučaju bomo govorili na drugem mestu. (Op. ur. K.) „O slovenskem učnem jezika na srednjih Šolah, namenjenih Slovencem".*) V tej knjižici so verno zrcali ves nas „mar i bor“ za vpeljavo slovenščine kot ličnega jezika po srodnjih šolali, ki jih obiskujejo učenci slovensko narodnosti. Menda bi dobro služila za „ogledalo“ pri izpraševanju vesti — najini gg. politikom! K. O. MjescCnik pravničkoga društva u Zagrebu, br. 8.—9., prinaša toti referat: Lamp, die Verfassung von Bosnien und der Heroogovina vo in 17. Februar 1910. (Jahrbuch des öffentlichen Rechts der Gegenwart. Band 5., 1911. Tübingen 1911). I. Noma zacijelo podruöja javnog prava monarhije, koje bi u toj mjeri bilo zavisno od apriornog stanovišta, Sto ga zauzima državnik, politiöar, a nerijetko i stručni publicist, nogo je ono, kojo se bavi javnopravnim institucijama Bosne i Hercegovine. Konflikt interesa i ustavnog shvačanja ovdje je vanredno oštar, te je dužnost i zadača referenta, da se otme utjecaju političkog anibijenta. Svako polje jedne discipline, koja je zavisna u ovakoj mjeri od subjektivnog shvačanja historičke evolucije, zahtijeva, da se lačamo predmeta sa velikom oproznošču, pa da ku-šamo jedino u pravnim formama, koje ja ustvarila znanost, nači preduvjete istra-živanju. Ako je u kojoj znanosti potrebnfi da se instinktivno približavanio praven, koji bismo imenovali juste milieu, važan je tako v pravac u disciplini, koja je naj-bliža političkoj evoluciji. Zadača če nam biti, da referiramo o raspravi, u kojoj imade daljih vidika, a koje posljednji rezultati ipak nisu prihva-tljivi. U uvodu k spisu, o kojem imadomo da referiramo, bavi se autor pojedinim fazama evolucije monarhije tijekom pro-šlog vijeka. Ovake faze su mu njeinačko pitanje g. 1866., ustavno pitanje i narodnostni problem. Četvrta faza mu je pitanje jugoslavensko. Treči taj stadij karakterisan ]e u Austriji osnovnim zakonima, koji normiraju jednakopravnost sviju naroda, u Ugarskoj eksistoncijom madžarske narodno države sa osebujnim državnoprav-nim položajem Hrvatske, koja je po Lampu vezana sa Ugarskom realnom unijom. Uistinu, glavni su problemi ostal i nerije- •) V Ljubljani 1913. Založilo „Društvo slovenskih profesorjev'1 v Ljubljani. Tisk. I. Blasnika nasl. Obseg. 20 str. Cena : 40 vin. Seni i zato nema austro-ugarsko javno pravo nikakvih ostrili i jasnih kontura, nego je ono kompromis protivnih utjecaja i pokreta. Naj viši državni organi kušaju postiči privremona rjeäenja. U vrijeine, kad nije bio riješen ni jodan od temeljnih problema, kueao jo na vrata monarhije balkanski problem, koji je našao s pogledom na Bosnu i Hercegovini! jedno sasvim privremeno rješenje time, da je bio ovim zemljana dan ustav g. 1910. Autor je zaboravio istaknuti histo-rijsku vezu inedju ujedinjeniem Njemačke i Italije, te okupacijoni obiju balkanskih zemalja. U patrimonijalnoni shvačanju državnog sistema monarhije duboko je osnovana činjenica, da se je težište monarhije premjestilo prema istoku Sve, Sto pripada dinastiji: „Erbkiinigreiche, Erzher-zogthumber, Fiirstenthumber, lande und leüthe sambt aller Ein- und Zugehörung“ (rijeöi testamenta cara Ferdinanda II. od g. 1621.) tvore (po carskom reskriptu zemalj-skom saboru u Uncu odg. 1721.) Fidei-Com-missmn i majorat, Zadaöa vladani austrij-ske kuce jest, da se taj fideikomis ne umanji, več da se saöuva u onotn opsegu, što ga je iinao odvajkada. Gubitak zemalja uslijed pokreta, kojemu je poslednja svrha bila ujedinjenje Italije, pa i dinastiöki interesi austrijske kute, ugroženi ujedi-njenjem Njemačke, zahtijevali su, da so monarhija proširi na istok. Ovaj golomi interes dinastije sasvim se podudarao sa historičkini državnim pravom zemalja krnile sv. Stjepana. Okupacija Bosno i Hercegovine rezultanta je dviju protivnili komponenata, patrimonijalnog shvačanja austrijske kuče i historicizma državnog prava zemalja krune sv. Stjepana. Bosni je po mišljenju autorovu ua-mijenjena važna uloga u evoluciji javnog prava monarhije. Bosansko je ustavno pitanje u najužem dodiru sa narodonosnim i ustavnim problemima monarhije. Bosau-ski ustav djelo je dubokog značenja za posvemašnji ustavni život Austro-Ugarske, ztiači „polaganje tenieljnog kamena pre-uredjenju cijelog državnopravnog ustroj-stva monarhije“ (st. 138). Bosansko pitanje ima da mulja priliku za „načolmi reviziju“ nagodbe. VeliKa historička za* dača dakle pripada bosanskom ustavu. Uoči ovake činjenioo mora nas proneraziti, što autor imenuje Bosnu kolonijom; isto jo učinio več prije njega Tezner u svom „Kaisern“. Nadalje Lamp i suinnja, da ii umijemo uopče govoriti o „ustavu“ Bosne. Cini se ipak protjerano, da bi mogla ovaka ,,kolonija“ iniati slične veliko historičke funkcije. O aktu aneksije naveo je autor histo-ličku i političku literatura. Ova literatura nije potpuna. fSpomenut nije jedaii od naj temelj iti jili radova o medjunarodnom karakteru okupacije i aneksije, a to je Trakal: Bosna a Hercegovina po strance prava mezinarodniho. 1909. Kod Trakala našao bi Lamp takodjer eijelu srpsku i francesku literatura, koja takodjer nije •ijuantito negligeable. II. Bosanski ustavni zakoni imaju svoj izvor ii aktu aneksije (st. 140.). Izjavo o aneksiji ujed no sa paktiranim zakoninia od g. 1880., zakonima o pro-širenju carinskog i gospodarskog područja na Bosnu i Hercegovinu od g. 1879. i konačno sa zemaljskim statutom za Bosnu i Hercegovinu, tvore bosanski ustav. Lamp tvrdi, da tvori taj ustavni kompleks jedne tobožnje kolonije „Reichsrecht" monarhijo. (Archiv des öffentlichen Rechts. Heft 2. 1910./1.) Utjecaj austrijskog javnog prava na bosanski Statut vrlo je jak. Austrijski zemaljski sabori dali su u mnogom pogledu inicijativu za razne bosanske ustavne institncije. Istina je, da je bosanski sabor jodna potpuno nohistorička tvorba, a ipak ima i na austrijskom jugu sabora nehi-storičkog podrijetla kao dalmatinski i istarski — i gorički sabor nema pravnog kontinuiteta sa nekadašnjim staležima, jer su franceski upravitelji pod Napoleonom I. ukinuli staleže, koji nijesu bili uspostav-ljeni poslije odlaska Francuza, kao u susjednoj Kranjskoj u vrijeme austrijske restaui'acije. Vopče moraju i najvatreniji braniči historiökih individualiteta pojedinih zemalja priznati, da je sadaSnjim zemaljskim redovima u vt-likoj mjeri oduzet "tradicionalni historički karakter. Praktiöki ustavni život uöinio je iz sabora donokle več najviše samoupravne organizacije. Od austrijskih zomaljskih sabora pre-uzoo je bosanski sabor načelo jednog ■doma i intoresnog zastupstva. Uz ova načela realizirano je jedno novo načelo, koje imade svoj izvor u specifičnim konfesionalnim i političkim prilikama zemlje, a to je načelo konfesionalnog zastupstva. Sa stajališta ustavno politiko moglo bi se siunnjati o opravdanosti takvog zakono-•davnog principa, osobito u vrijeme, kad je islamizam znatno oslabio kao državni i opče socijalni faktor. Znamenita činjenica bcsanskog izbor-mog reda jest, da iiuadu izborno pravo osobe, koje nijesu bosansko-hercegovački zemaljski pripadnici ni'go austrijski ili ugarski državljani. Izborno pravo imadu svi zemaljski činovnici, učitelji i namje-štenici na zemaljskim željoznicama kao i svi austrijski i ugarski državljani, koji uživaju izborno pravo u jednoj bosansko-hercegovačkoj opčini. Jedan za naše ustavne prilike važan ustavaii novum jest poslovni red bosauskog sabora. Mora se priznati, da je pretjerana strogost nekojih ustanova na štetu onoj ratio legis, koja je u svojoj jezgri oprav-dana. Valja konstatovati, da je osnovna orta poslovnika ipak u potpunoj harmoniji sa smjerom savremenog teoretskog shva-tanja poslovnih redova. Dobro je istaknuo autor, da jo u bosanskom saborskem poslovniku krepko izraženo načelo dužnosti. Prošlo je staroliberalno doba, koje je poznavalo samo prava a nikakih dužnosti. Prava moraju imati svoj pendant u duž-nostima. Nije autor spomenuo, da jo bosanski poslovnik jedan od prvih, koji shvača legislativno organstvo kao dužnost. Saborski predsjodnik biva imenovan od vladara. I ta je odredba nastala pod utjeeajem austrijskog zetnaljskog prava. Svi austrijski zemaljski poglavari, koji su i predsjednici zemaljskih sabora, bivaju imenovani, izuzevši jedino trščanskog gradskog načelnika, koji takodjer izvršuje funkcije zemaljskog poglavara, od vladara. To je u Austriji razumljivo, jer su zemaljski glavari šefovi jedue douekle parlamentarne eksekutive, koja je na čelu zomaljskoj upravi, a koju biraju zastup-nici pojedinih interesnih skupina. Bosanski predsjednik nije šef zemaljske uprave nego samo predsjednik jeduog zakonodav-nog tijela. Poznat je auktoritet engleskoga i američkoga speakora. Tvorci bosanskog ustava zaoijelo nijesu imali namjeru, da dadu vanrerlno voliku vlast predsjeduiku, imajuči pred očima taj uzor, te bosanski predsjednik. kao osobiti pouzdanik vlada-rov, nema da bude prvi čuvar ustavnosti, veo organ, koji jamči, da se u saboru ne če udomačiti politički radikalizam. Isklju-öenje kao institut pirlamentarnog prava tačno je uredjeno. Predsjednik ima bos-prizivno pravo odrediti, da se otpravi šilom zastopnik, koji se usprotivi njegovim odredbama. Jedna sasvim savrenit-na ustanova jest, da se štite osobe, koje ne pri-padaju k uči, od usmonih ili pismenih uvreda sa strane zastupuika, koje so tiču privatnega i obiteljskog života. Dobro bi bilo, da bi ustavi, kojih jo duh starolibe-ralan, reoipirali ovaku važnu ustanovu, ko j a je prenužna u vrijeme potpune moralne dekadence parlamentarizma, kad se zastopnici ne žacaju dirati u privatan život političkih protivnika, koji ne uživaju ustavnih privilegija. Sto se tiče državljanskih osnovnih zakona, mora se istaknuti, da je u tom pogledu bio bosanskom ustavu uzor austrij-ski katalog državljanskih prava. Pitanje bosanske zemaljske pripadnosti u mnogome je zanimljiv objekat javno-pravnom istraživanju. g 3. nabraja uvjete, pod kojim se može postiči zemaljska pripadnost. Bosanci su u Austriji kao i u Ugarskoj inozemci, isto tako su i Austri-janci te Ugri u Bosni inozemci. Poznato je, da austrijsko državljanstvo ne isklju-čuje ugarsko i isto je tako moguče tako-djer, da Bosanac bude austrijski ili ugar-ski državljanin. Kod bosanskih zemaljskih činovnika vrši se ovaka kumalacija državljanstva sa zemaljskom pripadnošču na sasvim automatski način. Definitivnim namještenjem u javnoj službi postizava se In sanska zemaljska pripadnost. Autor tv.idi, da ovaka zemaljska pripadnost ima karakter pripadnosti monarhiji. Osnovna državljanska prava nemaju ustavnih garancija. Promjena ili ukinuče osnovnih gradjanskih prava nije u nadlež-nosti bosanskog sabora, nego potpada vla-darovoj naredbenoj vlasti, jer dotična nadležnost nije u statutu izrijekom na-brojena (st. 158.) Vladarova naredba može osnovne zakone u svako vrijeme ukinuti. Sasvim dobro kaže autor, da je pre-uzeto i/, austrijskog ustava ono konfun-diranje gradjanskih prava sa „političkim“ ili „konslitucionalnim“ ili „osnovnim“ pravima. Bosanski ustav imade takodjer i svoj čl. 19., i to je § U. bosanskog ustava, koji se tiče čuvanja naitdnih osohina i jezika zemaljskih pripadnika. Lamp odobrava, što tvorci ustava nisu preuzeli formulu o jednakopravnosti sviju „zemaljskih jezika“ čl. 10. Po ovoj njegovoj bilješci čini se, da antoru nije jasan etnografski sastav bosanskog pučanstva. Buduči da je u Bosni samo jedan narod triju vjera i samo jedan zemaljski jezik, bilo bi sasvim izlisno, da se recipira čl. 19. u svojoj cijelosti. 111. Mnogo više, nego kriterij pozi-tivnog zakona, mora nas zanimati pravna konstrukcija državnopravnog odnošaja Bosne. Buduči da su pojmovi i konstruk- cije u pogledu državnih forama, kakva. je n. p. zemlja ili državni fraginenat, dosta neustaljeni i sasvim dinamičkog ka-raktera, to čemo se na tom poprištu namjeriti na razne poteškoče. Bosna i Hercegovina bile su prijo okupacije turske provincije, koje nisu imale državni karakter, nisu bile terito-rijalne korporacije sa državnim subjektivitetam. Sporan je pravni odnosaj Bosne od okupacije do aneksije. Austrijsko sta-novište u tom pogledu u oštroj je opreci sa onim srpskih medjunarodno-pravnih pisaca. Lamp prikazu e zanimljivu evoluciju bosansko uprave. U početim prevladava dualističko ustrojstvo vlade. Odmah poslije oknpacije bila je uprava podredjena za-jedničkom ministarskom savjetu. U tu je svrhu bilo stvoreno povjerenstvo, sastav-ljeno od zastupnika triju zajedničkih mi-nistarstava, to austrijske i ugarske vlade. Ovako ustrojstvo bude več g. 1879. uki-nuto. Bosansku upravu preuzelo je zajed-ničko ministarstvo financija. Spomenuo sam več u svojoj „Ustavi i upravi ilirskih dežel“ (st. 142), kako-su sorodni počoci upravi ilirskih zemalja pod Napoleonom 1. sa onima bosanske uprave poslije okupacije. Ilirske zemlje-bilo su kratko vrijeme podredjene svim francuskim ministarstvima, neko vrijeme-pak samo ministarstvu financija. Čudno-vato tačnu jo analogija sa najvišim vladinim organima. Nadležnost ilirskog gene-ralnog gubernatora i generalnog intendanta financija bila jo dosta srodna otioj najvi-ših organa bosansko zemaljske vlade. Bosna ima svoj puk i svoj teritorij, nedostaje joj troče obilježjo države: nezavisna državna vlast. Noma sumnje,, da je Bosna državni fragmenat u smislu .lollinekove terminologije. Pojam državnog fragmenta je dinamičan, to jo pravna ka-togorija, koja jo zavisna od socijalne evolucije, od utjocaja društvenih i liistoričkih sila. Bosna nosi na svaki način znak takvog provizornog državnopravnog stu ija. .iodna forma državnog fragmenta,, zemlje, kojoj nedostaje jedan od kriterija države, jest sporedna zemlja (Nebenland). Potonja ima svoju osobitu političku ekzi-stenoiju i no sudjeluje u politi čkom životu; glavne zemljo. (Ilavni kriterij sporodne zemlje u prvom jo redu socijalan : druga socijalna struktura i nedostatak političkih i ustavnih veza. Razlikovati treba tri vrste sporodnih zemalja: sporodnu zemlju u užem smislu/ riječi, kolonija i kolonijah» protektorat (Schutzgebiet). Učitelji medjunarodnoga prava obično ne razi i kuj u, več miješaju ove poj move. Sporedna zemlja u užem smislu rijeöi nastaje obično u povodu kojeg medju-narodnog akta. Država, koja je uvela nov državni red u podloženoj zemlji, često nije u geografičkoj, organičkoj ili soci-jalnoj vezi sa ovakom spominom zemljoin. Ovake su zemlje bile one, kojima je upravljala Austrija tijekom vijekova, n. p. talijanske provinoije ili Nizozemska. Svaka takova državna tvorba imade svojo upravno ustrojstvo. Sporedne zemlje u tom smislu rijeöi bile su i ilirske zemlje pod Napoleonom I. U ovu kategoriju spada i Bosna. Lamp kuša dati novo obilježje kolonije, ali to mu nije nikako pošlo za rukom (st. 213.). Ni geografski razmak, ni razlika rase medju domačim pučan-stvom i naseljenicima, ni način naselja-vanja i njegove svrhe nijesu „juristički znaci pojma kolonije“. Istina je, da su ovaki kriteriji sasvim nepravnički. lstra-živat.i nam je, ima li autor sreče sa svojim pravničkim kriterijem. Ovaki kriterij mu je ,,vlastita organizacija zemlje, koja stvara razliku medju njezinim državno-pravnim odnošajima i drugim dijelovima cjelokupne imperije (des Uesammtreiehs) i koja uzrokujo odnošaj nejednakosti prema dnigim dijelima cjelokupne imperije“. 1 pojedine države u saveznoj državi, koja može i biti stvorena na temelju nejednakosti, ili države u savezu država mogli imati vlastitu državnu organizaciji!. Odnošaj nejednakosti može biti i medju glav-nom zemljom i državnim fragmentom, kao medju Francuskom i ilirskim zemljama, medju Austrijom i negdašnjim nizozemskim ili talijanskim zemljama, a ipak ne če nitko tvrditi, da su to bile kolonije. I u tom slučaju vrijedi takodjer načelo vlastite organizacije i njezine podredje-nosti, ako i ne možemo u tom slučajn govoriti o pojmu kolonije. Priznajemo, da takva zemlja nema pravnog utjecaja na cjelinu imperije, a ipak je ne smijemo degradirati na stupanj jedne kolonije. A utoru zacijelo nije pošlo za rukom da nam dade konstrukciji! kolonijo, jer ovaki kriteriji vrijede za svaku zemlju, koja je bila uslijed prilika vanjske politike okupirana. U okupiranim je zemljama nastao nov upravni red, koji se strogo luči i od austrijskog i ugarskog. Uslijed potpuno različitog državnog i pravnog razvoja nema organičke i prave socijalne veze medju Bosnoin i monarhijom. Ustavno > ustrojstvo monarhije ostalo bi neosakačeno, kad bi ona izgubila Bosnu. Premila se državni život Bosno dosta luči od života monarhije, ipak mora se cijelom energijom o Ibaciti mnijenje, da bi Bosna bila kolonija. Kakva je to kolonija, koje pučanstvo pripada narodu, koji izvan Bosne po pozitivnem ustavnom pravu učestvuje u ustavnom životu zemalja krune sv. Stjepana i kojega državne tradicije su starije od monarhijinih ? Govoriti nam je sada o drugoj vrsti sporedne zemlje, o koloniji. Razlika medju sporednom zemljom u užem smislu rijoči i kolonijom ogromna jo. Jellinek („Lehre-von den Staatsverbindungen.“ 1882. st. 64.) ovako je karakterizirao koloniju: „Kolonije u državnopravnom smislu su naselja podanika jedne države na dosada nenaseljenom državnom području ili na tudjem području...“ Priznati treba, da je ovaka definicija socijalna, a nije prav-nička. Ipak ona dobro isti Še karakter kolonije. Okupirana zemlja sasvim je nenaseljena ili malo naseljena. Stara država šalje na taj teritorij, koji jo naseljen tudjom, inferiornom rasom, svojo državljane, koji predstavljajo viši gradjanski standard of life, dok je domače pučanstvo naseljenicima u svakom pogledu inferiorno. Kazali smo več, da Lampova „pravnička“ formula kolonije vrijedi i za zemlje, koje nisu kolonije. Pojam kolonije nije moguče maskirati pravnim floskulama. Lamp je dosta iskren, te nam razvija i svoj so-cijalni pojam kolonije. „Formalnom juris-tičkom izražaju moramo tražiti jednu osnovu, i ova je historički dogadjaj, poli-tički cilj, gospodarsko stanje.“ (st. 214.) „Svaka vlastita organizacija jedne podložne kolonijo pravna je forma za poduzoče vladarskog karaktera uopče, koja smjera k odredjenom gospodarskem ili kultumom. ili narodnom razvoju ili pretvorbi naselje-nog teritorija..“ Lamp je tako ljubazan, da nam citira s pogledom na Bosnu jodan primjer ovake kolonije, a to je zemlja njemačkog vitoškog reda: polabski Slaveni. Ne razumijemo, zašto so autor toliko trudi, da nam pravno konstruira na vrlo irelevantan način sa nekoliko opčenitih riječi, koje ništa ne znače i koje bi imale jedino da opsjene prostotu. Ipak je autor tako iskren, te nam daje jednu „socijal-nu“, bolje kazano imperijalističku definiciji! kolonije. Mislili smo ipak, da nauka opčeg državnog prava ima ipak druge svrhe nego tu, da velikim učenim riječima prekriva najprostije instinkte gospodstva, kako bi se eksploatisale drugorodne mase u ime imporijaJizma jedne rase. Čudimo se samo, da mogu ovaka poli tička gledišta naci mjesto u takvom jednom serioznom stručnjačkom godišnjaku, kakav jo Laban-dov Jahrbuch. Jos ima treča forma sporedno zemlje, a to je kolonijalni protektorat. To je najjednostavnija i najprimitivnija forma. Ovako ustrojstvu moguče je samo tamo, gdje prije nije bilo nikakve državne organizacije i gdje sil bili rodovi sa svojimi poglavarima nekakav surogat državne organizacije. Privatna udruženja, kolonijalne ■družbo počesto stvaraju prve osnovo kolonijalnog protektorata. Cudovnato, da nam nije Lump ka-rakterizirno Bosnu kao kolonijalni protektorat. Ipak je on držeči Bosnu za koloniju sasvim zaboravio na historifiku ■državnu prošlost i na donekle ipak važnu činjenicu, da je isti narod izvan Bosne ipak stvorio prije vijekova osnove svog •državnog života, koji su se sačuvali do danas. Jo8 jedan drugi austrijski imperijalista ne žaca so imenovati Bosnu „Kolonialland“ (Dor Kaiser, st. ÜU8.) U ovom austrij-skom shvačanju istaknuta je patrimoni-jalna ideja, da je zemlja i narod objekat vladarove vlasti. Valja priznati, da ugarski državo-slovci nikad nisu počinili faux pas, te bi imenovali Bosnu kolonijom. Fordinandy naziva Bosnu odijeljonom zemljom svete ugarske krune. (Staats- und Verwaltnngs-recht des Königreichs Ungarn. 1909. st. 4-2.) Marczaliu je Bosna provincija sa vlastitom antonomijom, državnopravno označenje, koje je nejasno i neodredjeno. Uopee se Man zali služi terminologijom, koje ne demo tako lako naei u jednoj u njemaökom jeziku pisanoj knjizi: „Das historische Hecht Ungarns und die Sou-veränitet seiner Könige steht fest und wurde nur durch das Recht der Waffen unterbrochen“. (Marczali: Ungarisches Verfassungsrecht. 1911. st. 197.) IV. Lamp raspravlja opsežno o držav-noj vlasti, koja vlada u Bosni i Hercegovini, govoreči o vladani, zakonodavstvu i eksekutivi. Mora se priznati, da jo bila okupacija kao i aneksija jedan apsolutistirki akt, I ustav je dao vladar slobodnom svojom voljom. Time je bila apsolutistička vlada promijenjena u konstitucionalnu. Nigdje ipak nisu febmarski zakoni označeni kao „ustav“. Sabor nema nadležnosti glede promjene ustavnog prava, nego to je prepušteno slobodnom rješenju vladara. Autor imenuje „ustav“ „kolonije“ Bosne „einen Teil der österreichisch-ungarischen Unionsverfassung'1. Car vlada „oentrali-zovanom državnom vlašču nad Bosnom i Hercegovinom u imo austro-ugarske monarhije“. (.St. 181.) Da je ovako nazi-ranje u ostroj opreci sa ugarskim državno-pravnim stanovištem, ne treba ni spominjati. Drugi jedan austrijski pisac Tezner zove vladara „gos|)odarom Bosne i Hercegovine“. (Der Kaiser. 1900 st. 256.) Kad bi islo no volji Teznerovoj, imao bi vladar nositi naslov kralja Bosne. Naravna konsekvencija ugarskog stanovištu, koje smatra Bosnu za zomlju krune sv. Stje-pana, jest, da bi morale vrijediti za Bosnu pragnmtička sankcija od g. 1748. Lamp nam nigdje ne kaže, na temelju koje sankcije jo uredjono prijestolonasljedatvo ovakog „gospodara“ ili „bosanskog kralja“. Dosta je instruktivna glava o bosan-skom zakonodavstvu, o takozvanom pakti-ranom zakonodavstvu, te o naredbama. Ovdje čemo nači tvrdnju, da je bosansko zakonodavstvo jedna zajednička institucija monarhije. Spomenuli smo več, da je na drugom mjestu nazvao autor odnošaj izinedju Ugarske i Hrvatske realnom unijorn. U glavi o zomaljskom zakonodavstvu (st. 183.) isporedjuje odnošaj austrijskih ze-malja sprani Austrije s odnošajem Hrvatske s pram Ugarske. Kaži;, da u ovim slučajevima nema zemlja (Hrvatska?) državnog kvalitet;!, a upotrebljavao je ipak termin realna unija. Što se tiče državne eksekutive. koju izvršuje u Bosni zajedničko ministarstvo financija, mora so priznati, da so ona izvršuj o neposredno u ime vladara jednim zajodničkim organom, ministarstvom financija. Zajedničko ministarstvo izvršuje kao jedan zajednički organ neposrednu zemalj-sku upravu u zemlji. (St. 202.) Svršujuči pitaj'po se, kakvu funkciju imade po mišljenju autorovu Bosna i Hercegovina u ustavnom razvoju monarhije. Ova „kolonija-1 i njezino ustavno pravo imala bi biti početak jedne organizacije u formi savezne države. (St. 2Ü9.) To je pitanje ustavne politike, o kojem ovdje nije mjesto du se raspravlja. Upo-rodno sa ovim momentom federalizacije smatra autor bosanske ustavno institucije kao i bosanska zemaljsku pripadnost, ko-jom su Bosanci neposredno podredjem monarhiji, /.a jedan momenat centralizacije u ustav n o m pokretu monarhije. Dr. Bogumil Vošnjak. V „časopisa za zgodovino in narodopisje" (10. 1., sn. 1.—2., Maribor, 1913) piše pod naslovom „Slovenska osebna imena v „Liber confraternitatum Secco-viensis“ o slovenskih osebnih imenih mladi, nadebudni zgodovinar Milko Kos. Ta liber confraternitatum sekovske škofije (Seckau; pod to škofijo spada menda Gradec) je bil spisan po 1180, glavni del je iz 12. stoletja. Že takrat so bili rudniki v Ljubnem (— ni boljše na L u b-nem ? Leoben). Tod in pri Schreif-lingu, Judenburgu, Aflenzu je v 11. in 12. stoletju polno slovouskih imen, kar znači na močan slovenski živelj. Tudi se omenjajo slovenske kmetije za Lubno, Murau, Voitsberg. Rottenmann — slov. „v Cirniinah“ „v Cmomelah“ ? Navaja 60 slovenskih osebnih imen, med njimi Boleslav, Dobriča, Domagoj, Oojslav, Jaroslav, Jelen, Lepa, Ljuba, Medved, Miroslav, Radigoj, Slavo, Stane, Stojan, Svegoj, Sveslav, Svetomir, Zdeslav, Zverina in dr. Radgona 1211 Rategoyspurch jeRadigojeva vas (grad, selo?) (Kadigojci?) Kratka pa zanimiva študija je ilustracija velikega germanizatomega procesa, ki je požrl toliko Slovanov. — Ob njej se človek rad spominja Vrhovnikovega dela „Grmanstvo in njega upliv na Slovanstvo v srednjem veku“ (S. Matica, 1879) in pa — obrambne razstave, ki je znazorila nemško koloniziranje in kasneje germaniziranjo v Meklenburgu, na Pomorju, potom na Poljskem. Dobro bi bilo revidirati paralelnost germanizacije ob črti Meklenburg — Gornje Štajersko — Jadran, ki se je kesneje premaknila Pomorje — Poznanj, se upognila ob češki trdnjavi, pa posegla daleč na Podonavje do Blatnega jezera in podavši roko Madjarom pustila lo nekaj ostankov, „AVendendörfer“, vzela Gradec in celo Zgornje Štajersko — Koroško ter oblikovala našo severno mejo. („Časopis za zgodovino in narodopisje“ je resna, znanstveno pisana in urejevana revija, delo nokaj osamljenih štajerskih rodoljubov). Naši Zapiski, V št. 5—8. zanimata polog nadaljevanja „Seksualnega problema1' zlasti 2 članka o jugoslovanstvu, dr. Tumov uvodnik „Preporod“ in Abditov „Slovenci ali Jugoslovan i“. Najprej izraz „opolčenje“. Pod črto avtorjeva opazka : „Opolčenje, op'bji'iemie bolgarsko onoAHeme rusko, Miliz: ker smo prevzeli polk, smemo dosledno prevzeti tudi potrebni izraz opolčenje“. Docela soglašam. Opomnim pa, da sem našel isti izraz pri Slovencih v nekoliko opredeljenejšem smislu. Občina Kokarje na Staj., znana po svojem nekdanjem vzglednem boju za upravne in ustavne pravico slovenskega naroda, vodi (in je vodila še peni „starim režimom“, predno se je pričel njen narodni boj) imenik mladeničev in mož, ki morajo odslužiti še takozvano „črno vojsko“. Imenitna naša terminologija je reveže krstila za „črnovojniške obvezance“, kar spominja na — povratek iz boja. Namesto v ta imenik „obvezancev“ zapisujejo v «Kokal jih v „Imenik narodnega opolčeuja“, — to menda že od 1. 1890 naprej. Bolgarski in ruski pomen sta skoraj ista; Miliz. Bi li ne kazalo povsodi rabiti „opolčenje“ namesto „črne vojske“ in njenih „obvo-zancev“? V članku samem so bavi dr. T u m a s preporodom in „Preporodom“, po zgodovinskem in zemljepisno-političnera uvodu pride do sklepa: „Da bi Avstrija razumela svojo pot, sledila pri rodnemu razvoju, morala bi postati demokratična, slovanska država“. — Nastopil je „Preporod“, — ki je simpatičen tudi dr. Tumi, ki zahteva le realnosti. Conclusio: „Preporodu so dana lo ena tla, tla spoznanja lastne zemlje, lastnega ljudstva, krepitev lastnega telesa... Avstrija mora postati slovanska in balkanska, ali pa prestane biti Avstrija“.... (Ko sem jaz prišel do istih zaključkov, so mo radi „Proporoda“ napadali v dnevnih listih, radi „Jugoslovanskega vprašanja“ pa v revijah in polrevijah. To le tako en parenthesin). A b d i t u s je v svojem članku odločno nesrečnejši. Nasedel je menda Rostoharju ali komur že, in pravi, da je iznova oživelo vrazovstvo, starčevi-canstvo, ilešičevanje, planinsko hrvatstvo. Seveda so to docela napačne predpolage, zato tudi njegova, sicer iz onih predpolag logično se razvijajoča pa ravno zato napačna končna izvajanja ne zadenejo jedra, marveč govore le mimo njega v oni „novi ilirizem“, kakršnega — nikjer ni, razvoti tam, kjer ga hočejo videti in usum. Seveda treba soglašati ž njim in z vsemi, ki toliko zabičujojo „Novoilir- cem“ njihovo lastno temeljno načelo, da ne gre opuščati slovenske narodne individualnosti na korist drugi. Olaukas ois Athenas. V 7.—8. številki je posebne pozornosti vreden spis dr. Lončarja: „Av-stroogrsko vprašanje in Poljaki“ po Studniekega brošuri ,.Die oesterr. mig. Frage“: Poljaki se bavijo z vojaškimi vajami, za bodočo vojno Avstrije proti Rusiji. Mislijo tudi na nekak poljsko-magjarsko-nemški trializem, na novo, še hujše zavozljanje avstr, vprašanja. — O Poljakih bi trebalo Slovencem natančno informacijo, — kakor o sodobnem položaja Slovanstva splo|j. Omladina. Leto X. št. 1,—4. Nova zunaj in znotraj, bogata — revija. Pozdravljena v desetem letniku! — Moral bi sicer pomisliti, ali smem kritizirati oziroma „beležiti“, da so ne zamerim, ker so „Omladinaši“ včasih nekoliko občutljivi gospodje in radi odgovarjajo vsakomur, kdor jih po čem vpraša. Ravno to pa je dobro. — Program za deseti letnik: , Najskrbneje gojiti polno delo v notranjem razvoju kulturne politike“, stopati „k spopolnitvi“. „Strujine programatične zadeve ostanejo na dnevnem redu in oživljeno jugoslovansko vprašanje bo brez dvoma pripomoglo k živahnim prispevkom“... Za svojo osebo (— pa, prosim, brez zamere 1 ln če že, brez jezo — bi želel revizijo programa in natančnejšo določitev marsikatere točke, ter revizijo „apoliticizma“ kot formalne, ne stvarno točke; kriticizom nasproti naprednjaštvu, osveženje starih gesel „podrobnega dela“, ljudskega knjižništva (v smeri, ustanavljanju itd.) in odprave onega, v uvodniku povdarjanega nedostatka, da hodijo naši fantje po Pragi in drugod slepi in gluhi. Toda — — to je pravzaprav stvar cele struje (t. j. danes vsega neklerikalnega slov. dijaštva), ne pa le „Omladine“, ki pravzaprav govori o vsem tem — sama. In ker to dela, zato tem topleje pozdravljena v X. letniku! Nekaj Jugoslovanstva. Članek razmotriva pro in contra proslule zadnje kampanje in sklopa: Slovenec, ergo Jugoslovan. Zato najprej Zedinjena Slovenija, ki pa stoji na jugoslovanski platformi — „v svoji pripros-tosti, potrebnosti, jasnosti“... Edino pametno in edino pravilno stališče. Do istega sklepa prihaja „starejSina“ v „Jugoslovanskem programu“: „Sociološki te- melji jugoslovanskega naroda: Etnična sorodnost, jezikovna sorodnost, gospodarska sorodnost, isti interes, ista bodočnost, skupna zavest in volja: To je več nego aritmetična svota 4 narodov. Izvojujmo pa pravice tej svoji skupni zavesti na svojih domačih bojiščih“. Neki filozof in urednik „konkurenčne revije“ — menda mi ga ni treba še jasneje označati, — jo zato starejšini'* očital, da nima pojma o sociologiji, — dasi bi se šel lahko k njemu učit. Pa tudi filozofije. — V nadaljnih dveh zanimivih člankih polemizira Ogris proti Masarykoveimi nerealističnemu humanizmu in dogmatizmu. Vse prav in dobro: Toda — roko na srce, g. Ogris, ni li vsak mlajši slovenski inteli-gent, ki iščo resnico in realnost, realist in pravi otrok Masarykovega duha, čo jo tudi prišel v filozofiji in sociologiji do drugih zaključkov ? Zdi se, da imajo vse te polemike preveč tujk, preveč opredelb o pozitivizmu in druge izmo, preveč bibliografije in citatov in besed. Kar je Masaryk dal Čehom in Slovencem in Hrvatom, to ni noben izeni, to jo le volja, gledati vse tako, kakor je: ali se vsaj truditi v tem smislu, — tj. biti kritičen nasproti sebi in objek-tivon nasproti drugim. Errare humanimi, in ni lo Masaryk človek, marveč tudi mi brezimni minorum gentium. Vendar leži slovenski proporod le v — realizmu in v njem tudi jugoslovanski. To velja za narod in za posameznika. In zdi se mi, — da če z Ogrisom prav rad priznam nedostatnost miroljubja in so glasim — ne quid niinis, seveda — k agresivnosti, ki je znak življenja in zdravja, — ni li to nekaj docela — realističnega? Sploh pa ima Ogris neko posebno aveizijo proti optimističnim obljubam socialistov, demokratov, itd. itd. ter se diabolsko veseli nad ljudmi, ki negirajo. Je nekaj zdravega v tem, celo mnogo. Realizem ! Toda, sunt eorti denique fines ! Niti Michels, ta veliki kritik, ni tak pesimist, kakor naš Albin. To so pozna tudi v „Maskah in profilih“, kjer nam predstavlja može velikega sveta, Francoze, Angleže, Nemce, Ruse, Čehe itd. itd. 25 nam jih je že predstavil — samozavestno se sliši, da je v teh 25 skicah „več, nego je mogočo najti v drugih slovenskih revijah v pol doceniju“ —; no, nekoliko preveč samozavesti je v tem, pa kar je res, jo res: Ne poznam nobone slovensko publikacije, ki bi nam bila toliko pripovedovala o nositeljih moderne svetovno znanosti in naziranj, kakor ravno „Omladina“ v „Maskah“. Objektivni ti spisi niso vedno, — vidimo jih vse skozi Ogrisov naočnik, — skoraj postano bralec ob njih pmtidemokrat. To grajam, odločno grajam, — toda Ogris ni kriv, da ni nikogar, ki bi nam pokazival iste ljudi tudi z druge strani in ki bi znal demokracijo postaviti v simpatično luč; samo radi nas pa tudi Ogris no bo izpreminjal svojega svetovnega naziranj a, 110 li 'i Tako se torej ločimo, spravljeni nasprotniki; — Sicer pa nočemo biti dogmatiki; sociologija, ekonomija itd. so polne bajeslovja; toda to ni najvažneje; vsaka veda ni matematika. Gre za temeljno smer, za voljo, za cilj. S tega vidika je demokracija nekaj docela drugega, nego če poslušaš na galeriji avstrijske državne zbornice Gostinčarja ali K. H. Volfa. Novost: „Omladina“ prinaša članke v srbohrvaščini. Da bi jih naši tudi — čitali! In članek iz Journal des Eeono-mistes, in poročilo o Jakopičevem paviljonu, pa dijaški vestnik, literarno kritiko, rubriko za filozofijo in sociologijo, kjer se ne ozira le na Nemce, kakor je pri nas razvada, marveč tudi na Francoze, Ruse, Labo; rubriko za gospodarstvo in socialno politiko, bibliografske notice, drobiž, — polno zanimivega, čeravno ne samo novega gradiva. Videti je stremljenje po izpopolnjenju. To pa ne velja za jezik, ki mrgoli čehizmov, in s tem tudi germanizmov. Tujk na — učni (evol-učni) jo legion. Zunanja oprema je zopet nova, to pot z nalahko kubistično primesjo na naslovnem listu. Tudi smo dobili umetniško prilogo, Tratnikove „Sence življenja“. Se te sence niso nekdaj drugače imenovale ? Sicer bi pa bilo morda dobro videti kedaj tudi kaj več pozitivnega, n. pr. kakega Marka Kraljeviča ali podobno. Danzer’s Armee-Zeitung, armadno glasilo, ki se navadno odlikuje z zelo slavo-fobskimi in politično zelo nizko stoječimi članki,^ ima ipak včasih kaj dobrega v sebi. Tako je precej informativen članek „Avstro-Ogrska in Evropa“, ki je izšel v letošnji 33/34 (avgustovi) številki. Ni sicer vso natančno tako, kakor izvaja člankar, toda dobro je slišati tudi to plat zvona, zlasti, ker jo tudi tu zrno dobro : Znana je stara in trajna napetost med Avstroogrsko in Rusijo. Vzroka temu pojavu ni iskati v Slovanom sovražni notranji in zunanji avstrijski politiki, marveč tam, odkoder so izišli vsi prevrati nove dobe : V narodnostnem vprašanju. Rusija je negacija narodnostnega vprašanja, je le ogromen konglomerat nesovisnih elementov. Najvažnejše narodnosti Rusije i'll rez Finske) so (po Bonstedtu in Trietschu): Slovani......................... 92,089.733 Velikorusi 55,667.469 Belorusi 5,885.547 Malorusi 22,380.551 Poljaki 7,931.307 Baltoslovani..................... 3,094.469 Leti 1,435.937 Litvini 1,210.510 Germani...........................1,813.717 Nemci 1,790.489 Romani........................... 1,143.000 Rumuni 1,121.669 Drugi Indogermani • . . 3,159.252 Armenci 1,173.096 Sarti 968.655 Taožiki 350.397 Grki 186.925 Oseti 171.716 Kurdi 99.949 Tati 95.096 Semiti........................... 5,070.279 Židje (židovski Nemci) 5,063.156 Kavkazovci....................... 2,444.317 Georgijci 2,336.779 Čečonci 226.496 Avari . 212.642 K vri ni 159.213 Dargini 130.209 Turki........................... 12,632.596 Kirgizi 4,084.139 Tatari 3,737.627 Baškiri 1.321.363 Čuvaši 843.755 Uzbeki 725.534 Turkmeni 281.357 Jakuti 227.384 Osmani 208,822 Kirgiški Kazaki 201.682 Tepjari 117.733 Karakalpati 104.274 Fini-Ugri........................ 3,502.147 Mordvini 1,023.841 Esti 1,002.738 Votjaki 420.970 Ceremisi 375.439 Karelci 208.101 Širjeni 153.618 Fini 143.068 Permjaki 104.691 Mongoli.......................... 480.128 Burjeti 288.663 Kalmiki 190.648 Tztočnoazi j s ki kulturni narodi.........................86.113 Čunguzi.......................... 69.664 Sam o jedi.......................15.887 Fraazijoi........................31.057 Eskimi...........................1.009 Govori se v Rusiji okrog 140 jezikov. Torej cel Babilon! Iz tega je razvidna centrifugalnost in notranja slabost rusko države, ki mora v interesu svoje moči vso te navskrižne elemente pomešati, stisniti v stiskalnico enega jezika in verstva ter jih uniformirati. Rusko carstvo je edino i nerazdelno, rusifikacija zato bistvo dobre vlade. Odtod velemski nacionalizem. Ker ni mogoča enotna kultura (ruska kultura je slabša cd finske, nemške, poljsko: Po Visli je gramotnik 30'5 %, v evropski Rusiji 229%, na Kavkazu 12'4%, v Sibiriji 12'3%, v osrednji Aziji 6-3%), — ker torej ni mogoča enotna kultura, ostane veleruski nacionalizem kot edino državo ohranjujoče sredstvo.... Toda Rusi sploh niso Slovani (!). Tako vsaj trdi knez Mest-ščevsky; „Na svetu živi narod, ki jo neznanega porekla, kakor cigani. Ta narod brez spola in imena smo mi Rusi. Nismo Slovani niti po duhu niti po krvi. Kdo pa smo? Kaj vem jaz V Le to vem, da Slovani nismo. Največja nevarnost za Rusijo je vera, da smo Slovani, in na tej krivi veri temelječa politika“. (Poseben človek, ta Mestščersky iz „Dancerce“. Bilo bi dobro izvedeti kaj več o njem)*). Toda, — sedaj pride: Država Petra Velikega r u s i-ficira, habsburška država pa izigrava proti raznarodovalni politiki rusifikacije svojo politiko narodnosti. Ob 800 km dolgi državni meji se ne stikata 2 ministra, 2 vladi, 2 dinastiji, marveč 2 temeljno različni sociološki smeri, 2 kulturi.... Toda to so naše notranje zadeve, in le radi državnega temeljnega zakona podpiramo poljske centre Krakow in Lvovv in dajemo Businom vseučilišče. In sptoh dajemo narodom kar mogoče največ svobode. Ker jih rabimo. ’) Morda izdaja tudi kak§no revijo, n. pr. „Russkaja My»l“, časopis za s a m o r u s k o kulturo“? Kdo ve ? Ker bomo v kratkem sokobnili, mi in oni, dve „sociološki in kulturni smeri“.... Kakor rečeno, — zrno je dobro. Toda konkluzija? Ta pa je docela po splošnem nivoju „Dancerce“. Pa dobro je,, če se seznanimo tudi s takimi „revijami“. V. K. Swiat Slowiaüski. Kakor Čehi svoj, „Slovansky Prehled“, imajo Poljaki v Krakovom svojo slovansko revijo Swiat, ki jo urejuje po slovanskem svetu, znani rodoljub dr. Feliks Koneczny. Revija je že v IX. lotniku in je mnogo, mnogo pripomogla slovanski misli med Poljaki, pa tudi med nepoljskimi Slovani precej k razumevanju in pravični oceni polj- skih teženj. V 104/105 štev. govori R. Zawilinski o vzajemnih stikih Poljakov in Slovakov, Edmund K o 1 o d z i e j-ezyk o slovačenju in madjarizaciji, dr. Jan M agio ra pa „Pred drugimi Slovani“. (Avtor se ostro obrača proti krivični oceni Poljakov, zlasti njihovih stikov s Slovaki, in zavrača pražki „čas“, čegar izvajanja sem posnel za predzadnjo štev. „Naših Zapiskov“, — seveda z odgovornostjo „Časa“. Magierov članek so prinesli potem „Naši Zapiski“ v zadnji številki. Šwiatova redakcija je dodala ojiombo r „Nomožno plitve, iz palca izsesane „informacije“ in docela gole izmišljotine a poljskih stikih in stvareh pričenjajo krožit po slov. listih o poljskem vprašanju na Gornjem Ogrskem. Leji „komplet“ čudežnih „glos“ je via pražki „Čas“-prišel tudi v ljubljanski (!) mesečnik „Naši Zapiski", ali ta revija jo lojalno tudi sprejela pojasnilni članek dr. Ma-giere“.) Dr. T. 1. Grabowski referira o srbskem dramatiku Petru Petroviču, potem pride kronika Balkana 1700 • 18 i6t članek o Vrchlickem, o novoilirizmu (dr. F(eliks) K(oneczny)?) tor polno gradiva in pregledov, zlasti političnih, šolskih itd. Dr. Konecznega članek „W spra-w i e n e o i 11 i r y z m u“ podajemo v naslednjem : Več časa že podajemo zvezek za zvezkom v svojem stalnem „Pregledu“-in v posebnih člankih informacije o po-kretu med Slovenci, ki se je prvotno nazival „slovensko-hrvat.ska enota“, pozneje pa „novoilirizem“. Poročali smor kako je začel plavati proti vodi praški docont dr. Rostohar in koliko neprijetnosti je imel radi tega, posebno ko je v praški „Union“ razložil svoje mnenje in se obcnom uprl gonji, ki se je začela pod geslom jugoslovanstva proti Albancem. Pripovedovali smo tudi, kako je bil nekdaj dr. Ilešičev glas novoilirizma glas vpijočega v puščavi, in da se sedaj te vpijočega glas pripisuje dr. Rostoharju. Vestno smo priobčili istega dr. Ilešiča članek, ker vsebuje stvarno utemeljitev, in ljubo nam je, da slišimo oba zvona po načelu: audiatur et altera pars. Po zaključitvi materijah za naš julijski zvezek se je pojavil v št. 109. „Narodnih Listov“ jako zanimiv članek dr. Rostoharja, poln novosti*), tičočih se tega vprašanja in ga zato priobčujemo kakor sledi: „Novoilirizein ima dva pravca: kulturni in politični. Politični neoilirizem smotri za združenjem vseh Jugoslovanov, Slovencev. Srbov in Bolgarov, v novo slovansko državo. „Njegov ideal je ire-dentičen, in njegova ideologija revolucijska" — kakor se jo trdilo ob svojem času v ljubljanski korespondenci do praškega „Časa“. Pripominjam pač, da ta iredentistični neoilirizem ni državi nevaren, ker ga oglašajo piščeta. ki nimajo pojma o politiki ; ampak toliko bolj škodijo slovenskim naprednim strankam, katere so v težkem boju s „patriotičnim“ klerikalizmom vedno izpostavljene sumničenju o mahinacijah. ki dišijo po veleizdaji in to vsled nepremišljenega časopisja, kakor Dan in Preporod, ki se ne prenehajo izdajati za glasilo napredne slovenske mladine in inteligence. V istini pa stoji za tem časopisjem komaj kaka drsetorica ljudi, ki so vsled dogodkov na Balkanu izgubili razum in se vedejo, kakor bi že ne bilo Avstrije. Ta politični ideal novoilirizma je danes splošno priznan za utopijo. Napredna stranka je oficialno izjavila, da noče imeti z njim nič skupnega in da ne more biti odgovorna za to, kar glasita Preporod in Dan. Na ta način je dosti jasno povedano. kako se zadržuje slovensko napredno občinstvo do novoilirizma, za ko j ega „osamljenega“ protivnika so označuje vedno mene bodisi v čeških ali srbsko-hrvatskih časopisih. Vsekakor me to ne dime preveč. — Kulturni novoiii-rizem smotri za tem, da bi se Slovenci strnili (spojili) kulturno — da rabim ta znameniti izraz Sehauerja — s sirbo-Hrvati i se z njimi spojili polagoma v edin velik jugos'ovanski narod. Udejstvi- •) „Za nas sicer ta članek ni „poln novosti“, ker je dr. R. vse te ugovore že poprej objavil. (Op ur.) tev ideje bi pomenila pogin slovenskega naroda, proti temu so mora upreti vsak zaveden Slovenec, ki želi goreče, da bi se slovenski narod razvijal in ne da bi izginil v srbsko-hrvatskem morju. Ni lahko umevno, da bi ravno slovenski narod moral izginiti zato, da bi Srbo-Hrvati postali močnejši. Evo, tu se nam pokazuje v ostri luči protinarodna tendenca panslavizma. Te vrste panslavizem mora zavrniti vsak mali slovanski narod, ker ogroža njegov obstoj. Isti |>anslavizom je, ki deli danes Srbe in Bolgare in previden Slovan bi se moral naučiti, da je faktično panslavizem notranji sovražnik Slovanov, kojih moč in rešitev obstoja v realnej vzajemnosti vseh istovrednih in enakopravnih slovanskih narodov. V tem vidim pravo Slovanstvo, katero oglašam med Slovenci z isto iskrenostjo, kakor pobijam novoilirski panslavizem, za kojega se mi Slovenci faktično no moremo ogrevati. Vsekakor bi bil pregrešek, če bi so sklepalo iz tega, češ da hi se Slovenci ne čutili Slovane in popolnoma nezdružljiva je z resnico trditev, da so mod nami osebe, ki hočejo biti samo Slovenci. Nobeden slovanski narod no poseduje toliko odkritega čustvovanja in smisla slovanskega, kakor Čehi in Slovenci, toda žal večkrat nas je slovanska ideja razočarala. — Vsled tega nima smisla trditev, da se je slovanska zavest ravno sedaj pri Slovencih ojačila. — To je bilo ve!lno f Hes je samo, da smo pripravljeni braniti svojo slovensko narodnost tudi proti slovanskemu narodu. — Žalostno je pač samo to, da moramo to vršiti. Mi Slovenci smo mal narod, ogroženi od Nemcev in Italijanov; toda vzlic temu imamo danes višjo kulturo, kakor naši bratje Srhi in Hrvatje, akoravno so oni razvijajo sredi mnogo ugodnejših življenjskih pogojev kot mi Slovenci. Navadili smo se, zanašati se na svojo lastno moč in na vstrajno delo: razen Čehov nam nikdo ui pripomogel v našem kulturnem in gospodarskem razvoju. — Od Srbov in Hrvatov imamo dosedaj samo ilirizem. Ni mogoče že danes trditi, da je ves slovenski narod obsodil moja izvajanja o neoilirizmu, ker jo znano da ogromna večina naših znamenitih kulturnih delavcev zastopa popolnoma moje stališče; tako n. pr. se je literat Ivan Cankar, kateri jo govoril gotovo v imenu več od njih, pri predavanja v Mestnem domu v Ljubljani strinjal z mojim naziranjem glede današnjega jugoslovanstva in to z odobravanjem vsega občinstva. Omenjam, da je pred 14 dnevi Narodna stranka na Štajerskem zavrnila neoilirizem en bloe. To ogorčeno slovensko občinstvo, katero zavrača moja izvajanja, obstoja v celem iz 5 časnikarjev brez večjega pomena, ki so si dovolili govoriti v imenu slovenskega naroda, kateremu se ni nikdar niti sanjalo o kakšnem ogorčenju. To občinstvo, sestavljeno iz potorice, kakor jo je primemo orisal Cankar, je insce-niralo tudi slavno albansko gonjo, o kateri sem se izrazil, da je bila neracionalna in sicer s povdarkom v svojem odgovoru dr. B. Vo&jaku v p niški Union, zavračajoč opombo, da bi jaz zastopal v albanski zadevi isto stališče kakor dr. Kramar. — Ivan Cankar je nazival postopanje teh ljudi jako karakteristično z „delirium“. Treba je povdarjati, da v resnici napravijo vtis ljudi, katerih so ne more vzeti resno, s katerimi je zaradi njih fanatičnosti nemogoča skoro vsaka stvarna debata. Bo jako dobro, ako se tudi češka javnost ozira na Jugoslovanstvo ali neoilirizem s kritičnejšim očesom. — Dr. M. Rostohar. Ta članek je opremilo uredništvo Narodnih listov z naslednjim pripisom: Vsled navala gradiva bili smo primorani odložiti za nekoliko časa ta članek, katerega priobčujemo v interesu vsestranske informacije naših čitatoljev, akoravno se no strinjamo s vseskozi negativnim stališčem avtorja. — Neoilir-ski pokret, tak, kakor se danes razvija, pomenja bližanje Jugoslovanov in sicer kulturno in jezikovno združenje Srbo-Hrvatov in s časom gotovo tudi Slovencev. — Ilirizem, sedaj pa i neoilirizem, jo jediua realnejša struja med slovanskimi narodi, vodeča k narodni integraciji in ne k diferenciaciji. — Neprimerno je nazivati to zbližanje in združenje — raznarodovanje. — Jezikovno združenje vseh Slovanov jo v resnici utopija. Toda razmerje Slovencev do Hrvatov pač ne spada v to kategorijo. — , Naziranje, izraženo v prejšnjem članku, da so Slovenci pripravljeni branit svojo slovensko narodnost tudi proti drugemu slovanskemu narodu, jo povzročilo, da je dr. Ilešič priobčil v „Slov. narodu“ članek pod naslovom „Strašni ilirski dnovi Srbov in Bolgarov“, kojega vsebina so glasi : Strašno vojno med komaj včerajšnimi zavezniki je povzročil narodni separatizem; ako bi se bili čutili jeden narod, bi nikdar ne prišlo do tega. Nomci in Mažari ljubijo take prenapete individualiste, pripravljene vedno si; zoperstavljat drugemu slovanskemu individualizmu: Pretresa jih žalost vsled rusifikacije, preteče gališkim Ukrajincem, svetujejo saboru negovati svoje srbsko svojstvo in Bolgare hvalijo za njihovo izrazito bolgarsko politiko. Toda med tem se morejo ti individualizmi, razvijajoči se drug pri druzem, toda ne ozirajoč se nikako drug na drugega, konečno spoprijeti mod seboj. Torej ali se Slovenci združijo narodnostno s Srbo-Hrvati, ali pa bodo osamljeni na životarjenje in konečno na pogin in smrt. Boj bolgarsko-srbski jo svrtrilo Slovencem, naj bo enkrat Koper v Istri hrvat-ski, naj se namesti v Porto-Kose hrvatska šola; mora se priti do prepričanja, da jo vsejeduo bodisi slov. ali hrvatsko, ker sicer boj med brati pomenja oslabljanjo obeh. '1'ako naglaša prof. Ilešič. Ako so gorenja sestava slov.-hrvatskih in srbsko-bolgarskih razmer ne zlaga popolnoma z resnico, je pač naravno, ker nobona primora ne moro biti natančna. Držimo se misli autorja in njegovih izrazov.. Gre zato, jeli eminenten narodni individualizem mora privesti do boja in slab k — mirnemu združenju? Evo — gotovo da ne ! Dr. Ilešič jo gotovo na napačni poti. Vzrok vojne za Macedonijo tiči v slabem individualizmu njenih prebivalcev; ako bi imelo macedonsko ljudstvo silno narodno čustvovanje, bi si ne mogli obe stranki prilasčevati Maeedonije vsaka sebi na podlagi etnografije. Sedanja vojska pospešuje jako izražanje (izkrista-liziranje) to individualnosti, Z njo so izcimlja v Maoedoncih narodnost. Gorje državi, katera pobere to doželo proti uarodnomu čustvu, ki so poraja sedaj pred našimi očmi. S puntom in državljanskimi vojskami magari colo dvajseto stoletje jo pripravljena Maoodonija se osve-dočit. A.ko bi jo bila poproj osvedočila, bi nikdar no prišlo do današnjo bratomorne vojsko. Istotako stoji zadeva ru-sinska v vzhodni Galiciji. Da bi oni pač že enkrat sami vedeli, kateri narodnosti pripadajo! Toda sami se no zavedajo več kot Maoedonci. Nokateri prisegajo na Dunaju, da Ukrajina čaka na rešitev od. .Rusije, (ločim drugi ravnotake slavnostno polagajo prisego u Peterburgu, da ga-liški Rusi ne morejo dočakati prihoda toliko zaželjonih kozakov pomagati vreči nemški jarem; eni kot drugi dražijo Polji'ke, kateri so v največji zagati, ki ji no najdemo para v zgodovini. Da bi konečno sami Rusini vedeli, kaj hočejo da bi bili res nekaj, magari „Moskali" (Rusi), bi bilo vsaj mogoče omisliti si kake dogovore, na kojih podlagi bi zanamci mogli mirno živeti. Vsled pomanjkanja toliko izrazite narodne individualnosti tej etnografični masi bode ona i nadalje bojišče političnih intrig mod Dunajem in Peterburgom in nemirov za poljsko politično misel. Moti se istotako dr. Ilešič, misleč da bi Srbija in Bolgarija tvorile pomirjeno jednoto, ako bi ne bili preizrazito narodno individualizirani. Ne edno ne drugo ni med seboj v kaki zvezi. Ako bi tudi ne bilo ne za vedno srbske ali bolgarske narodnosti, bi ti kraji vseeno mogli biti v medsebojnem boju. Razlika bi bila le v tem, da bi bilo mesto dveh na istem prostoru njih več — vsled pomanjkanja spojujočega činitelja, kakor je čut narodne skupnosti; čim več pa držav, tem več bojev. Toliko kar se tiče teoretične strani dr. Ilešiča. S praktične strani pa je na napačni poti, veliko je prezrl: zdi so mu napačno, da bi bilo narodno združenje edina pot zmanjšanja prostorov, na katerem lahko izbruhne vojna. Narodno združenje je brez dvoma glavno sredstvo do tega eilja, ker olajšuje državno združenje. Toda ako državna enota sledi brez narodne enote, je dosežen cilj še hitreje, radikalneje in na krajši način. Stojimo tu vsekako pred uganko, je li odstranitev vojne mogoče uvažati za cilj ciljev. V tem slučaju bi bilo podjarmljenje Evropo po Prusih najhitrejša rešitev cele zadeve XX. stoletja. — Kakor vojna, tako more biti tudi mir le sredstvo ciljev : včasih je to sredstvo boljše in poštenejše, včasih ono. Dr. Ilešič obravnava to vprašanje, omejivši se samo na Slovane in to ne z ozirom na najmanj „pacifistično ideologijo“ ampak z ozirom na slovansko idejo. Evo vprašanje, jeli bo sedanja srbsko-bolgarska vojska pomenila padec slovanske ideje na Balkanu ali morda le poravnana pota (smeri) ? Kdo more to vedeti? Ako ta vojna pospeši razvoj narodne zavesti v Maeo- doniji, je to že korist. Ako bi zmanjšala število slovanskih dinastij na Balkanu, hi bilo to velika korist; skoro gotovo bodo uvod k temu v nadaljnih svojih posledicah — brez kojega je nemogoče v bodočnosti državni razpetljaj balkanskega Slovanstva. — „Avtonomna Macedonija“ bi bila za slovansko stvar brez primero večji poraz, kakor vojna srbsko-bolgarska, Vojno srbsko-bolgarsko je postavil dr. Ilešič kot strašeči vzgled onim, ki hočejo vzdrževati samostojno slovensko narodnost. Razvidno je, da uvaža on narodnost za nekaj odvisnega od ljudske volje. —Res posebna stvar, da se vsi neo-ilirci, bodisi klerikalci ali naprednjaki nahajajo v tej zmoti ; zdi se jim, da ljudje zamorejo priti k zborovanju in skleniti, h kateri narodnosti bodo pripadali: glejte kaj se godi s Srbi in Bolgari; Exemplo moniti ne bodete pač hoteli tvoriti, kakor oni, dveh narodnosti ? Toda med tem ni narodnostna zadeva jako malo ali (morda nič) odvisna od ljudske premišljenosti. Dovoljujem si vam dati lastni primer iz lastne prakse dr. Ilešiča: zbližanje slovenskega in hrvat-skega jezika, o katerem je podal pred kratkim tako izborne primere, ali je bilo to murda delo premišljenosti in sistematično izračunjene delavnosti? Ta opazovanja dr. Ilešiča tvorijo brez dvojbe konkreten argument na njegovo tezo; je pa to ravno karakteristično, da kar je bilo v celi diskusiji edino konkretnega proizhaja iz sistematičnega delovanja ljudsko volje. Absolutno nobena teorija nam ne opiše zadostno pogojev obstanka in razvoja narodnosti. Vsa ruziskavanja, ki so se dosedaj vršila radi tega vprašanja, so imela edini vspeh, da je ugotovljeno, da je narodnostni poj m samo lastnost klasično-krščanske kulture. Razven tega je vprašanje samo preveč komplicirano, da bi bilo mogoče skovati kako formulo. Kolikokrat so že zavedlo na napačno pot te filologične konstatacije. Gotovo je, da narodnost ni nikakor sila, dana že po naravi, prirodna, ali pa antropologičua sila, rojena v gotovem etnografičnemu življu. Ona je aposterio-rična, sila pridobljena, vstvarjena od človeka in tvoreča se šele na gotovi stopinji kulture. So ljudje, med katerimi se ni pojavila še nikaka narodnost. Ni mogoče predvideti, če se z gotove maso ljudi izcimi ena, dve, ali več narodnosti, ker na tem polju ne odločujejo prirojeni čini-telji, nikake aprijorične premise, ampak historični razvoj, na katerega se naslanja tudi nara\a rase, kraj in prosta ljudska volja, katere ni mogoče preračunati od 10'0 slučajev 0U9krat in katero je komaj enkrat od tisoč slučajev mogoče preračunati. Prirojeno lastnosti — etnografija antropologija — ne dajejo trdnejših zvez kot ljudje ; človeštvu pridobiva narode zgodovina. Vsled tega nam je narodnost tako draga, kot vtelesenje vseh življenjskih idealov, ker je stvar dela pridobitev razvoja, dokaz popolnosti, do katere se je prišlo s težkim trudom pokolenj z hoji* gorjem, prepiri toda tudi z vodečo mislijo, ki naj vede do vedno višjo duševne stopinjo pri rod nega etnografičnega mato-rijala, sklopljenega v narod s pomočjo dostojanstva kulturnega reda. Cvet razvoja in ponos človeški je narodni čut, radi tega posebno, ker narodnost v zgodovini ni nekaj aprijoričnega, nekaj že samo ob sebi umljivega in neizogibnega. Vsled tega, da Zagrebčani govore slovensko navzlic teinu, da jo stolica Hrvatske — kako voditi stvarjanje narodov 'i V svoji lastni domovini ima dr. Ilešič gotovo v celi Evropi najboljši vzgled o nepreračunljivosti to zadeve. Ako hi bilo mogoče preračunati, potem bi bila naloga novoilircev jako lahka, ampak postanek in razvoj narodnosti se zdi, da spada tudi v polje, kateremu moramo reči: „ignorabimus“. Slovenci in Hrvatje se zamorejo strniti v eno narodnost le v toliko, v kolikor bi ta spojitev nastopila brez neoilirizma; ker faktično se v tej stvari ne da ne pomagati, ne koristiti, ne škodovati. Bodisi kakorkoli, razvoj Slovencev je prišel že do t.e točke, da čuvajo svojo narodnost in da bi se je morali odreči. Eksperiment je pač popolnoma neodvisen od volje demonstratorjev. Mogoče je, da nastopi kdaj strašna reakcija. Bolje je propagirati združenje narodov kot. spojitev, katera je \ ničenje, kasi-ranje ene narodnosti na korist drugo. Proti programu združenja Slovencev in Hrvatov hi ne bilo najbrž nikakega protesta in korist bi bila večja in bolj gotova. Resolucija, ki jo je sprejela eksekutiva narodno-radikalnega starešinstva : Ker je dejstvo, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi kompaktna jezikovna in etnična skupina s slično družabno strukturo, ki jo na sklenjenem ozemlju veže skupna usoda tako nera2družno, da drug brez drugega nima bodočnosti, — in uvažuje, da med Slovenci, Hrvati in Srbi že danes mogočno klije jugoslovanska narodna ideja, smo proširili i mi svoje narodno čuvstvo preko dosedanjih mej na Hrvate in Srbe, kakor se tudi med njimi širi ideja narodne vzajemnosti s Slovenci. S tem postajamo vsi člani enega skupnega jugoslovanskega naroda. Ta duh moramo vneti v vseh Jugoslovanih. Kar se tiče Slovencev, posebej konstatiramo, da evolucija njihovega narodnega čustvovanja v široko podlago Jugoslovanstva že danes silno krepi njih odporno silo proti raznarodovanju in tujim imperializmom. Odgovarjati na trditve in napade ,,Napredne Misli“ (št. 6, I. I.,) na mojo osebo, je nehvaležen posel, tudi če treba pobijati očitne — neresnice. — Vsekakor je sumljivo, da smo vsi trije, Ilešič, Ušeničnik in jaz — in z nami vsi, ki mislijo resno — videli v članku pražkega filozofa denunciacijo. (Avtor ,,Sočinega“ članka ni trdil, da je R. denunciant, marveč da je „padel na nivo navadnega denunciantau). Konstatiram, da je Rostoharjev odvetnik predlagal razsodišče, ko je njegovemu klientu že tekla voda v grlo. Predpogoj vsakega razsodišča je, da se zadeva poravna brez sodne intervencije. Mož je pa že bil napolnil vse slovenske liste z grožnjami s tožbo in grozil s poroto, ako tekom tedna ne prekličem. Preklical nisem ničesar, pač pa je gospod nasprotnik izgubil pogum in se ustrašil porote, ker bi ga bila tam slovenska javnost — spoznala. Laž je, da sem se kedaj vozil v Prago pregovarjat dr.j a Rostoharja, naj opusti svoj časopis ,,za napredno kulturo“. Bil sem v Pragi v drugih poslih. Vedno sem bil pripravljen na spravo, — vse drugo je izmišljeno. Izmišljotina je, da sem ponujal kakršenkoli reverz, da ne reflektiram na profesuro v Pragi, pač pa sem samo povdarjal, da se kot docent ne bi potegoval za profesuro v mestu, ki je tako oddaljeno od mojega stalnega bivališča, — kar je gotovo korektno stališče že iz ozira na Čehe. Kar se tiče cene pa zlobne trditve, da me v Pragi ,,niso marali“ za docenta, se sklicujem na dopis dekanata češke pravniške fakultete, dostavljen mi v času, ko so bila moja pogajanja z Zagrebom že v tiru. V tem dopisu me dekanat izrečno poživlja, da se naj habilitiram v Pragi. Smešno bi bilo polemizirati proti takim očitkom, ki jih je diktirala osebna mržnja in nič druzega. Bogumil Vošnjak. v tiskovini, ki jo nazivate ,,revijo za napredno kulturo“, ste se blagovolili zaleteti v mene. Za revanšo očitka nehonetnosti govorite o ,,globini moje nehonetnosti“, ker sem konstatiral, da je denunciatorno, če ste očitavali takozv. ,,Novoilircem“ — ,,fremde Einflüsse“ in ,, državi nevarno gibanje“ v času, ko je tak očitek nekaj pomenil; iz osebne mržnje soglašate z nezrelo kritiko o spisu, katerega ste pred 6 meseci v Pragi meni v obraz hvalili; s prozornim namenom me imenujete , Jurista“ v pomenu dijaka, dasi ste me že pred letom imenovali odvetniškega kandidata, ko ste me vabili na sodelovanje pri svojem časniku. Seveda se tudi spominjate „Vede“ in poskušate nekaj zasmehljivo govoriti o njenem ,,znanstvenem nivoju“. Oprostite, da ne smatram za potrebno odgovarjati Vam v uredniškem delu naše revije. Vaše pisanje samo označa Vas in Vaš časnik. Podrobnejšo sodbo o obeh naj si napravijo eventualni bralci sami ,,v interesu napredne žurnalistike“, pred koje forom se še vidiva. Ohranite si dotlej svojo delavnost v prid napredni kulturi. Zdravi! Vaš Vladimir Knaflič. AŠKERČEVA ČITANKA. Izbrane pesmi Antona Aškerca. Izbral in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. Izdala „Svobodna Misel“. Ob obletnici pesnikove smrti toplo priporočamo ta vredni knjižni spomenik Aškercu, pesniku — umetniku. Sem Benelli — dr. Alojzij Gradnik: Ljubezen treh kraljev. (L’ amore dei tre RÖ). Gorica, 1913. — Pravkar je izšel slovenski prevod tega tragičnega poema. Prevod je ne le po vsebini, marveč tudi po obliki in izpiljenosti jezika umetniški dogodek prve vrste. Upravništvo „VEDE“ kupi po originalni ali sicer dogovorjeni ceni 2. številko II. letnika „Vede“ kakortudi kompletne izvode II. letnika in prosi za ponudbe. D»" Gg. naročnike opozarjamo na njihovo dolžnost! 6. številka izide 1. novembra. ^90