—_   228    -----   .
Šolske stvari.
Dajte tudi učiteljem ljudskih šol, kar jim gre!
S Kamne gorice. — Veliko se je že govorilo, kako važne so učilnice, ker so podloga prihodnje izobraženosti vsacetnu narodu. A ne samo mestne nor-malke, realke in gimnazije, ampak tudi dobre učilnice na kmetih so zlasti nam Slovencem zelo potrebne; na eno stran so celo še važnejše od normalk, realk itd., saj narodovo deblo nam je izobraževati, ako hočemo, da napredujemo v omiki; narod se pa ne more izobraževati, ako nima učilnic ali če so mu učilnice tako osnovane, da zaželenega sadu nikakor ne morejo obroditi. Da pa bodo ljudske učilnice v resnici to, kar bi imele biti, zato je najprva in silna potreba, da v njih mladino podučujejo zares pripravni možje, kteri morajo biti preskrbljeni z vsem, česar potrebujejo v svoje življenje , da se s veseljem in brez skrbi za vsakdanji kruh pečajo z podukom, za kterega se morajo vedno izobraževati, celo še potem, ko so že potrjeni za službo, ker dandanes vsaka tudi najmanjša znanost napreduje in napredovati mora; kjer ni napredka, ondi je rakova pot. Dandanes mora učitelj biti sadjerejec, murbo-rejec, bčelar in Bog si vedi kaj vse — za 60—70 soldov plače na dan! — Ker so tedaj učitelji zelo potrebni in njih poklic zel6 težaven, kako pa se strinja njihova plača z njihovimi dolžnostmi? Učitelji ljudskih učilnic dobivajo navadno po 150, 200 do 250 gold. letne plače! Ali si more od teh dohodkov le količkaj odtrgati, da bi si preskrbel hrane za svojo duševno omiko? Govori se lahko, kako naj si učitelj prizadeva, da se vedno bolj in bolj izobražuje, kako naj si v ta namen to ali uno knjigo, ta ali uni časopis itd. omeni. Ker mora skrbeti za najpotrebnišo vsakdanjo hrano, boriti se z revščino in pomanjkanjem, zato se pač malo tega mora od njega tirjati. Po več krajih si mora učitelj borno svoje plačilce sam od hiše do hiše pobirati, zraven pa še veliko bridkega požirati. Pa tudi tam, kjer župani učiteljsko plačo pobirajo, mora učitelj večkrat dolgo čakati na trdo zasluženo plačilce. Al ne misli, dragi bralec, da so povsod župani krivi, ako učitelj o pravem času plače ne prejme, temveč se še le nekteri zelo trudijo, da preskrbijo učitelju plačo. Zelo neprijetno je učitelju pa tudi županu v takih krajih denarja pobirati, kjer ljudje sami le žive od pičlega zaslužka in si morajo vsak grižljej drago kupiti. Pri nas si ljudje s tem kruh služijo, da pridno kujejo in žeblje izdelujejo; al žalibog! dober in močan delavec mora biti, kdor si od treh zjutraj do sedmih zvečer prisluži 30 do 40 soldov. Zavoljo slabega zaslužka, je blizo 40 možkih svojo domovino zapustilo, ki so šli po svetu si živeža iskat. Ljudje so dobri, bi tudi prav radi učitelja na tanko in obilno plačevali; al kaj pomaga, ker je zaslužek slab in vedno, le vedno denarja primanjkuje! — Po nekterih krajih se mora učitelj, če hoče živeti, pečati z najnižimi stranskimi opravili. Ni dolgo, kar sem slišal človeka, ki je zabavljivo rekel: „Unser Herr Schulmeister hat eine ganze Menge Titel, namlich: Schullehrer, Organist, Messner, Todtenbeschauer, Vieh-beschauer etc." (to je: naš učitelj ima celo kopo naslovov; on se imenuje učitelj, orglar, cerkovnik, ogleda mrtvih, živinogled itd.) To so zares „častni titelni" za učitelje. Spoštovali bi ljudje učitelja, ako ne bi opravljal toliko stranskih služeb;  tedaj je najprvo treba, da
se učitelju poboljša njegovo življenje, da bi živel lože in samostalnejše; potem se bode tega stanu z veseljem lotilo mnogo bistroumnih mož, in to bode jako poma^ galo, da se povzdignejo učilnice. Po nekterih deželah se je že jako začela buditi skrb za učilnice in učitelje; naj bi tudi našim napočila zarja bolje prihodnosti. Zali-bog, da država naša veliko bolj skrbi za svoje uradnike in vojake, kakor za tiste možč, ki državi odgajajo uradnike in vojake! Koliko let že trkajo učitelji ljudskih šol na vrata oblastnij, ki imajo šole v svojih rokah — al ne odpr6 se jim! Že pri starodavnih Rimcih je bil pregovor, da „revež je ta, kdor se z učiteljstvom pečd" (quem dii oderunt, magistrum fecerunt) — tisoč in tisoč let je preteklo že od tega časa, ko so se prvikrat cule te grenke besede — al še dandanes so učitelji v istem revnem stanu!
Naj bi zastopniki naroda ne odlašali dalje ozirati se na — uboštvo ljudskih učiteljev!
J. S. Podilovčan.