53 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. Ako človek dolgo sedi, pravijo, da dobi otise ali pa ,»mravlje" v noge, tudi za želodec to ni dobro; zato se še jetniki na Žabjeku in na Gradu spuščajo na sprehode, da vidijo vsaj nebo, druzega tako ne morejo videti. Jaz uže čez leto vin dan nisem prišel iz mesta drugam, ko najdalje do Šentvida nad Ljubljano, pač — enkrat tudi na Bled, kamor me je hlapon potegnil, toraj to ni potovanje bilo; zato me je, rojenega na kmetih, uže silno srbel mestni prah in tiščal ljubljanski zrak ; sklenil sem toraj zopet vsaj za nekoliko dni pero in svinčnik djati na polico, vzeti v roko popotno palico ter opasati popotno torbico, da se nekoliko razvedrim in si nekaj mi še neznanega sveta ogledam ter pre-prašim si pljuča. Peš, se ve da, ker tako je najceneje, se največ vidi in skusi, pa pride, kamorkoli človek hoče; tudi brez druščine , ker take se lahko dobi po svetu, kjer koli in kakoršna je. Nekaj drobiža v mošnjo pa nekaj „viržink;< v žep, pa hajdi! Doktor Janez Bleiweis je dobra duša, on ve, da mi treba razvedrila, „odpust*je dobljen toraj uže s par besedami. ,,Srečno potujte, pozdravite povsod narodnjake in naše znance" — pravi blagi mož — „pa si kaj zapišite, da ne bote prišli s prazno torbico nazaj !" Tako sem za pot popolnem pripravljen. Kam? Tega jaz nikdar ne premišljujem , tudi ne delam popotnih programov, ker me skušnja uči, da se tak program vselej skazi. „Idi par ur z mesta, potem se pa ozri krog sebe in kamor te bo najbolj vleklo, tje pa zavij" — to je moj program , ki se je še vselej najbolje obnesel. Septembra meseca je, dan ne ravno prijeten; proti Ljubljani se z gorenjske strani vlečejo oblaki; skoro bi počakal še en dan. Pa nič! Kar je skleneno, je skle-neno, saj zunaj mesta morda ni tako slabo vreme, kakor tu. Zato sedem na železnico in se dam potegniti do Lazov. Komaj se vlak pomakne iz kolodvora, uže se vlije ploha, da je po strehi vagona bobnelo, kakor bi grah sipal. Lep začetek, pa le nič strahu! V Lazah skočim z vagona, dež lije^kakor prej, vse je zavlečeno, da se ne vidi nikamor. Sembrano, to je pa pusto! V hribe na deano stran, kjer mi živi drag prijatelj, toraj uže ue, če bo taka, najbolje počakati druzega vlaka, pa ž njim nazaj v Ljubljano! Pa to bi bilo sramotno, vsak bi se mi smejal; to bi bilo potovanje Jurčkovo, ki je uže zvečer zopet doma za pečjo sedel. „Bohin bollens?" — mi zadoni na uho, ko se pod razprtim solnčnikom stisnen okrog oziram. Zasučem se in pred mano stoji postajni stražnik, ki temu še pristavi: „pite karten!" Jaz se nasmehnem, mu pomolim vozni listek ter ga prašam: „Ali ne znate slovenski ?" „O pač, gospod" — je vesel odgovor — „samo to nisem vedel, če Oni znajo. Kam so pa namenjeni ?" „Kdo?" — prašam jaz. „I, Oni?" „Kateri oni? jaz tu vidim samo sebe in vas. Oni so se uže odpeljali z vlakom, kam ? — vam pa ne vem povedati." „Aha, aha, uže zastopim" — se smeje mož — „Oni — čem reči: Vi ste pa eden tistih hudih Slovencev. Greste čez Savo?" „Ne vem, kako bi storil. Ali bo vreme jutri?" „Saj bo še danes; tako ali tako" — me vpili zdaj on — „pa brez špasa: Dež bo kmalu nehal, čez pol ure bo uže solnce. Naj grejo — Čem reči: le pojdite brez skrbi čez Savo, to vreme ne trpi dolgo." Ta pogovor me je uže toliko razvedril, da grem in kacaje po blatu poiščem brodnika, ki je imel prvi čoln v grmovji ob bregu, druzega pa na protji v sredi Save. Ladije ni bilo , tudi vrvi ne , le kozi za-njo je bilo še videti na tem in onem bregu. Prevelika voda je bila namreč bregove zopet raztrgala. Čakajoč brodnika si ogledujem ta kraj , kjer Sava zmiraj silovito trga in kmetom odnaša rodovitno zemljo, pa jim pušča pesek; če je kje treba Savo vravnati, tu se gotovo najbolj mudi, ker ima voda po vsakem daljem deževanji drugo strugo. Zdaj je tekla v dveh curkih ob obeh krajih, v sredi pa je bil otok nerodovitnega peska in grmi ali šopi drobnega protja. Cez kake pol ure pride brodnik z drogom in lopato, s katero najprej izmeče vodo iz čolna; ko pogleda rujave valove, katere je posebno tu voda močne podila navzdol, se mu obraz vidno skremži, vendar pa reče: „Cez par ur ali ponoči bi ne vozil. No, pa bo uže šlo, mislim! Le stopite v čoln, pa bolj v sredo, v božjem imenu." „Lepa tolažba taka" — si mislim, pa vendar stopim v čoln. On si pljune v roke, zastavi drog in poriva čoln daleč na vzgor; potem ga spusti s kljunom naprej v sredo vode in kakor bi pihnil, naju zadrve valovi na ono stran — daleč navzdol, se ve da; ne vem, če se mi niso nekoliko hlače tresle, to pa vem, da je brodnik, ko sva s tega Čolna stopila na otočje, zahvalno zdihnil: „Hvala Bogu, sem se uže bal. No, tam pa ne bo nič nevarno." Potem greva Čez protje v drugi čoln in tukaj je šlo naglo in gladko, ker ni bilo hudih valov. Reči moram, da sem brž lajše zdihnil, ko sem imel zopet zemljo pod seboj; bila je pač mokra in gazil sem proti Klečem blato , pa utoniti mi vendar ni bilo. V tem je bil tudi dež prenehal in celo solnce je jelo gledati skoz oknica v meglah. Kmalu vidim pred sabo Dol in še le zdaj mi pride na misel, da grem prav za prav potovat, cesta pa, na kateri sem, drži proti Ljubljani. „Ej, ni res, vsaka pot drži po vsem svetu, po vsaki cesti prideš nekam in tudi kamorkoli te volja, če le na pravem mestu ž nje na drugo vkreneš". Tako modrujem in stopam naprej proti Dolu, češ: ,,še bolje, da tu prenočiš; če jutri ne bo boljega vremena ali celo hud dež, pa greš v Ljubljano nazaj, saj ni daleč". V Dolu uže tudi 10 let nisem bil, kaj de, če si to prijetno in Ljubljani tako bližnjo vas zopet nekoliko ogledam! (Dalje prih.) 62 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (DaJje.) Dol je zala vas, hiše prav čedne, nekatere celo gospćske; le cerkev se mi za tako ponosno vas prepo-nižna in tudi premajhna zdi, čeravno drugače ni ravno revna. Zraven cerkve čez ceato je grofov Attemsov grajŠČina, po kateri je najbrže kraj dobil nemško ime „Lustthal", ker je res lepo in obširno posestvo; škoda Je, da so vsa poslopja zdaj v slabem stanu, vrti zanemarjeni , knjigarna prodana in — kakor sem slišal — vsa grajščina na prodaj. V gaji na vrtu so grozne „platane", drevje, kakoršao se le redko kje vidi. Zopet nov dokaz, kako žalostno propada tuje plemstvo na Kranjskem. Gostoljubni gospod župnik, ki je tudi marljiv in umen kmetovalec, mi je preprijazno razkazoval kraj; med drugim mi je pokazal tudi dve poslopji, ki ste bili na posilni dražbi prodani. Pa kaj poslopji! Razvaline, nič ko golo zidovje, vrt brez drevja — sploh hakor pogorišče. Pač res treba, da postava o pokončevanji takih posestev kmalu v strogo veljavo stopi. Taka „poslopja" niso groša vredna, najbolje, da jih kupec čiato podere in sodro stran zvozi. Prijetno in vsaj meni prenaglo je pretekel večer ob raznih pogovorih, zjutraj pa, ko se zvedri, jo vdarim na desno proti Ihanu. Vljudni gosp. župnik me spremi še do pol pota, potem se poslovim in maham sam dalje. Cesta drži skoz jelševje in vasi in ko prideš iz goščave, zagledaš nekoliko vzvišeno na podnožji podoigastega holmca belo cerkvico s ponosnim farovžem in zaliaa novim šolskim poslopjem; to je Ihan, vas sama pa se razprostira spodej precej široko po vodeni planjavi; voda je bistra in čista, da jo je uže kar lepo gledati; ponuja se kar sama, da človek nehote žejen postane. Čeravno je kraj tako blizo mojemu domu in Ljubljani, ga vendar se nisem nikdar videl; zato in ker tukaj prijatelj mi iz šolskih let verne ovčice pase, se spnein proti cerkvi in vzdignem gospoda; par kozarcev dolenjca, ki se prav prileze, pa se napotiva oba proti Domžalem. Hoja po čednih stezah je, akoravno se je bilo popolnem zvedrilo in se uže solnČni žarki čutili, prav prijetna in kratkočasna zavoljo živahnega pogovora. Kedar stari prijatelji, ki se le malokdaj vidijo, skup zadenejo, je zmiraj dosti govoriti, če bi tudi še za politiko ne marali; le prekmalu mine čas in tako sva tudi mi dva še prenaglo v Domžaljah. Kdor je ta kraj pred kakimi 20 leti videl, bi ga zdaj več ne poznal; prej pohlevna vasica je zdaj podobna ponosnemu trgu in to posebno zavoljo velikih fabrik, kjer se izdelujejo slamniki in drugo slamnato orodje. V mengiški okolici so od nekdaj uže kite pletii, posebno pozimi, in tudi delali slamnike, pa vse je bilo le priprosto blago; tudi so se le manj premožni in revni ljudje s tem pečali; do izdelovanja slamnate robe na debelo in fino se domačini žalibog niso mogli povzdigniti, treba je bilo tujcev, Tirolcev, ki so se tu nakupili in naselili ter postavili velike fabrike, v katerih zdaj domačini kot delavci siužijo; vendar so še veselj pičlega zaslužka, dobiček pa delajo priseljeni tujci. Žalostno, da si naš Kranjec sam ne ve in tudi ne more pomagati, ker mu manjka denarja in poguma, pa tudi obrtnij-skih šol, kakoršne vsi drugi narodi uže imajo. Res, kar žalost obide človeka, ko vidi najlepše reči v rokah tujcev, katerim mora ubogi in zanemarjeni domačia potem hlapčevati, če jim je še po godi! Tako in enako sva se pogovarjala s prijateljem, ka sva pred razhodom v gostilnici pila vsak en vrček V3ak na druzega zdravje. Pivo nama je dišalo, ker naju je bila pot prej vendar nekoliko razgrela. Gostilnici ste tu dve boljših , prav po gosposki vrejeni, le temu sem se zavzel, da krčmarica (Tirolka) ni znala nič ko nemški. Jej uže treba ni učiti se, kdor hoče pri nji kaj dobiti, naj se prej njenega jezika uči. Vendar prevzetna nt bila, to moram reči, tudi ponosna ne na to, da slovenski nežna (kakor marsikateri tujec pri nas), marveč je rekla precej pohlevno: „Ich kann leider nicht kra-nerisch , die Herren kennen ja deutsch". Moj prijatelj je rekel, da je drugače poštena in postrežljiva žena in tako sem jaz uho in oko zatisnil ter zavri svojemu jeziku, ki je hotel uže ropotati. Ura bije, poldne odzvoni na Goričici (zvona glas D)j vzdigneva se in se razideva; gospod gre nazaj, jaz pa naprej proti Dobu. Cesta je lepa, solnce pripeka, zato razpnem solnčnik in se pomikam počasnih korakov naprej. Svojo priljubljeno „viržinko" (sine qua non) med zobmi premišljujem zgodovino te ceste, katera je imela zlate dobe , pa jo je železnica čisto na kant spravila. Pa o tem še pozneje; v premišljevanji tudi nisem prišel daleč, ker motilo me je šumenje kamniške Bistrice pred Virom, po deževanji zel6 narastle. Z mosta, ki je precej dolg, pa tudi zelo boren v napravi, sem gledal valove, močne, a bistre in jasne kakor ribje oko; gnali so seboj marsikaj, posebno štore, korenine in drevesa — dokaz, da je voda kje hudo trgala. Bistrica je eden večih hudournikov, ki vsako leto kaj škode naredi. Tako slonečemu na ograji mi potrka nekdo na ramo in praša: „Ali Jim je kaj v vodo padlo? Ali pa morda še nikdar tekoče vode videli niso?" Kaj čem? Nasmehnem se, pomirim o obojem vpra-šalca, čvrstega in prijaznega kmeta , ter grem naprej proti Viru, kamor je le še par sto korakov. Vir je bil nekdaj lepa postaja voznikov, ob cesti vidiš ponosna in 63 dolga poslopja s prostornimi hlevi in dvorišči; to so go-stilnice, se reče, nekatere ne več, a vse kaže propad, vse glasno tožijo železnico. Po Domžaljah je pa vas še bolj padla , zgubila je celo pošto, katero je do najnovejšega časa imela. Pred gostilnicami in po dvoriščih, kjer so nekdaj konji ceptali in vozniki kleli, raste zdaj trava, trpotec in kurje očesca, po katerih se tu in tam pojajo umazani otroci — najbrže fabriških delavcev domžaljskih. Tu in tam se zakadi iz veže kak koci-nasti pes proti meni ter laja na vse grlo; ko pa vidi, da se za tako „opozicijo" nič ne zmenim, se godrnjaje počasi pomakne nazaj na svoj prag ali pod klop pred hišo in se zamisli zopet v svoje pasje „študije". (Dalje prihodnjič.) 69 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (Dalje.) Vendar je to pasje lajanje na Viru zbudilo v meni nekaj, namreč želodec, ki je tudi začel lajati, Češ, da je pač dobil nekaj pijače, al nič gorkega, posebno kosila ne, katerega bi moral uže davno v sebi imeti. Res, ura je uže skoro tri, prav ima malin, ki vso mašino mojega telesa goni, toraj tudi noge. Pa ta dan se mu je slaba godila; ob vsi poti v nobeni gostilnici ni bilo nič za-nj, v nekaterih prav kislo vino, v nekaterih so mu pa ponujali cel6 samo „šnopsa", pred katerim se je pa stresel, slišaje uže ime. Pa da ne uidem sam sebi naprej! — Pomikaje se polagoma po cesti, zagledam nekoliko v stran na desni Dob, — kaj zalo vas s posebno ponosno cerkvijo. Spomnim se, da mi tam v kaplaniji živi drag prijatelj šolskih let in cel6 „klostermuc-kolega" iz Kamnika. Pač je sobota, ako grem toraj k njemu, ne grem nič ko pogledat , če je še živ in zdrav; razen tega lahko tudi pogledam v cerkev, v kateri še nisem nikdar bil. Vkre-nem toraj na desno stran in predno pridem v Dob, me zmoti apnenica tik poti, katero so ravno ljudje s pravo izurjenostjo zakladali z okroglim kamenjem. Spodej je stal možak, nekoliko više nad njim ženska, na vrhu pa zopet možki. Prvi je vrgel kamen — precej težak, se ve da — ženski v roko, ta ga je vjela in pognala više, možkemu v roko, ki ga je zopet vrgel na kup med vplotnico. To je šlo tako naglo, da sem komaj videl, a vendar ni nikdar nič spodletelo , Čeravno sem četrt ure gledal. Reči moram, da sem se taki izurjenosti in telesni moči čudil — posebno, ker so delali uže kopic čisto na vrhu, V Dobu sem si ogledal najprej cerkev, ki mi je bila dobro všeč znotraj in zunaj; znotraj je lepo in skrbno opravljena, zunaj postavna. Potem sem potrkal na vrata svojega prijatelja in ko sediva ob živahnem pogovoru pri kozarcu vina, zapoj6 zvonovi nedelji. Lepo vbrano zvonenje, veliki zvon krepek C. Mudim se le kratek čas, pa grem, poslušaje prijetno pritrkovanje. Pa tudi to dobro znajo dobski fantje; meni gre taka „godba" kar v noge, da vse drugo pozabim. Kmalu sem zopet na veliki cesti. Pusta in dolgočasna je morda vsakemu drugemu, a meni ne; vsaj je povsod kaj videti, bodi si lepega ali grdega, veselega ali žalostnega; razen tega so pa na cesti zmiraj ljudje, katere srečaš, doideš ali kateri tebe doidejo, in če bi tudi teh ne bilo, vsaj lahko premišljuješ in ogleduješ to in ono. Zdehati ti toraj ni treba nikdar. Jaz imam pa še to posebno srečo, da se mi rado kaj primeri na poti, čeravno ne vselej kaj neprijetnega. Tako je bilo tudi zdaj malo pred Prevojem. Ko se namreč vstavim ter vžigam novo „viržinko", pride memo mene stara ženica s krošnjico na hrbtu. „Hvaljen bodi!" — me pozdravi po lepi stari navadi. „Amen!" — rečem jaz in poprimem: „kam pa, kam, mati, tako hitro ?" „Hitro?" — se obrne ona in mi pogleda v obraz ; menda pa moji bradi ne upa prav, kajti brž me praša: „Od kod so pa, da znajo kranjski? No, to je pa prav lepo, ker taki bradači — naj ne zamerijo! — pri nas le po nemški tolčejo, da le količkaj znajo. Tako nas brič, pa tudi tisti novi z rudečo kapico, ki davke iztir-juje, pa ima tako čudno ime, da si ga jaz nisem mogla zamerkati. Morebiti ga Oni ved6?" „Aha, to je staj erekseku tor — ne?" „Tako bo, nekaj štajerskega je uže zraven, pa ga noben človek ni vesel." „Verjamem, mati! Ali se ga tudi vi bojite?" „Oh, ne, meni ne bo nič vzel. Tiste krajcarčke od bajtice sem — hvala Bogu! — uže plačala; par gro-šev je, nič več. — Pa naj ne zamerijo, Oni so gotovo kakšen od sodnije. So nemara tukaj kje koga ubili, da gredo na komisijon?" „Ne, mati, jaz grem kar tako, da kam pridem, nic druzega." „No, se ve, da so plačani za to, kaj pa da! Imajo uže svoja pota. Gospodje ne hodijo nikoli zastonj tu okoli po kmetih. Kam so pa namenjeni?" „Tega vam pa zdaj še ne morem povedati, mati. Le to vara rečem, da mi pota nihče plačal ne bo, ker nisem tistih gospodov kdo, katerim vi pravite „cesarski". „No, saj sem mislila uže, ker taki se vozijo in govore nemški, pa se s takimi ženskami, kakor sem jaz, tudi ne pomenkovajo, k večemu, če me za pot prašajo, kedar so kam zašli." Tako sva se nadalje pogovarjala in jaz sem zvedel, da ženica pozna dobro vse tiste kraje, kamor sem se bil jaz namenil. Slednjič jo pa prašam: „Vi ste bili na poti, mati, vsaj se mi tako zdi." „Bila sem" — odgovori tužna — „pa mi je skoro žal. To je žalostno. Gospodu fajmoštru bom koj jutri potožila, — no — pa saj tudi Njim lahko povem: Pri sinu sem bila." „Ej, ej! Kaj pa je? Ali je vojak?" „Tje ga niso vzeli. Somašter je, šomašter". „Se reče učitelj. No, dobro, saj učitelji niso več na tako slabem, kakor so bili prej." „Če bi to bilo! Ali on se je oženil, in vzel neko na pol gosposko frajlico. Na „ofcet" jaz nisem šla, ker je precej daleč tje; zdaj sem se pa vendar enkrat spravila na pot k njemu pogledat, kako in kaj-------pa imam dosti. Ona ne zna ne otroka poviti ne močnika skuhati, samo gosposki klobuk ima in šejiva ali pa še več. Mene je pa gledala kakor beračico. Ce bi bila jaz kaj prinesla, bi bilo morda kaj drugače. Pa kaj bom reva zdaj, ko sem vse, kar sem imela, uže prej izdala za-nj, ki me tudi več noče poznati. Zdaj se moram pa tako-le po svetu goniti, da kaj komu prinesem in kak krajcar zaslužim." 70 „Stojte, mati! Pa ne, da bi bil vaš sin Pirkar-jevec?" ,5Kaj, krompirjevec, če sem prav slišala? Jaz ne slišim uže več tako dobro, ker sem stara. Pa nekaj tacega sem slišala, da na nekega visokega gospoda v Ljubljani veliko drži/* (Dal. prih ) 77 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (Dalje.) V tem sva prišla do Prevoja, kjer se odkrhne stranska cesta proti Moravčem, glava pa drži naprej proti Lukovicu in Brdu; od tega ima ta kraj najbrž svoje ime\ Poslopja tudi tu, kakor ob vsi cesti, kažejo, da so zlati Časi uže minuli, pred hišami večidel trava raste, le nekaj jih je še v precej dobrem stanu, pa je videti, kakor da bi se tudi ti gospodarji hranili le še ob nekdaj pripobljeni maščobi. Ženica gre svojo pot naprej , jaz ji pomolim par desetič, pa ona odmaje z glavo, češ: ,,toiiko uže zaslužim , da se preživim, več mi pa treba nia — in maha po cesti dalje. Zdaj pogledam na uro in se skoro vstrašim; pet je uže odbila, do Moravč pa, kamor sem se bil namenil, je za kakega druzega morda dve, za«me pa bo gotovo najmanj tri ure ob mokri poti in praznem želodcu. Zato mi šine v glavo: kaj, ko bi se peljal? Da, pa s čem ? Zidar, ki ravno hišo ob cesti ometa, mi tudi kar naravnost pove, da konja in voza nocoj še za dobro plačo ne bom tu nikjer dobil, prej tam gor ob cesti kje; pristavi pa dobrovoljno, da bom prej v Moravčah, če kar naprej grem, kakor Če bi voza iskal. Slaba tolažba želodcu, posebno pa nogam, ki so brez podpore želod-čeve uže tudi jele upirati se moji volji; še cel6 „vir-žinka" ni hotela prav goreti, zato jo nevoljen tje vržem in maham naprej po mokri cesti, na katero z obeh strani vise sadna drevesa, posebno jabolke, z obilnim, pa ne še zrelim sadjem; le češplje so bile uže višnjeve. Na desni je videti več cerkva, posebno pa krtin-sko zavoljo starodavnega črnega zvonika, sploh pa je ves kraj videti zel6 zaraščen. Na desni pa je Šentvid in dalje Brdo z gradom, ki se daleč vidi; dalje proti Moravčem Gradišče tudi s starodavno cerkvijo na holmcu; tam se vidijo ostanki starega, najbrže rimskega zidovja in ker tukaj dolina, po kateri drži „dunajska" cesta, postane naenkrat ozka, je gotovo, da je tu stal rimski tabor ali kaštel (castellum). Nekoliko čez pol ure dobre, to je, zame težavne hoje pridem na mesto, kjer se spoji od Lukovice proti 78 Moravčem napeljana cesta sprevojsko; tam stoji gostil-nica čedne podobe. Užejan in truden vkrenera v& njo, nadjaje se kaj za želodec aH pa morda še cel6 konja, vsakako pa nekoliko minut odpočitka za pekoče me noge. Dobil pa sem le kozarec po deželi navadnega vina, ponosnega, pa vendar prijaznega gospodarja prav gorenjske korenine in kaj še? Nikogar druzega, kakor strahu vsakega davkoplačevalca, katerega je rodila najnovejša doba zboljšavanj postav, moža s kapico rude če obrobljeno, ki je s povaljanim zavitkom pisem ponosno košato sedel za belo lipovo mizo, a ko sem se na pragu prikazal, brž pipo iz ist potegnil in kapo z glave. Jaz dozdaj tako „uniformiranega" človeka na kmetih daleč od Ljubljane še nisem videl, zato sem mislil, da je kak Mullerjev „dienstmann", katerega je kdo z Ljubljane s kakim silnim opravilom v te kraje poslal; kako se pa čudim , ko mi ponosno pove, da je brdake davkarije „štajereksekutor". No, povsod človek kaj novega vidi. V pogovoru je hvalil brdake „gospode", to je uradnike, o kmetih okoli pa ni nič pohvalnega pravil. Jaz se nisem hotel spuščati v obširneji razgovor, tudi nisem hotel zapaziti, kako je mož svoj uže prazni kozarec proti mojemu pollitru pomikal; menil sem se bolj z gospodarjem, ki je pa, kakor sem zapazil, vendar nekak „rešpekt" imel pred možem s kapico rudeče obrobljeno. Voza tudi tu ni bilo dobiti, toraj na noge, da me ne prehiti noč. Cesta gre vedno navzgor in navzdol, je polna strmih in nevarnih klancev, vrh tega pa še slabo posuta, po vodi raztrgana in skoro popolnem brez vseh ograj ; se vidi, da se po nji ne vozi veliko, ali pa morda preveč težkih kmetiških vozov. Vasi od tod naprej ni, le posamesne hiše. Ob solnčnem vremenu utegne hoja tu prijetnejša biti , po mokri cesti in ponoči pa gotovo ne. Akoravno se v prej omenjeni krčmi nisem skoro nič mudil, so vendar jeli po vseh cerkvah, katerih se tukaj veliko vidi, s hriba in iz dola oglašati se večerni zvonovi in kmalu me je zajel mrak, potem trda ponoćna temota, da sem komaj pot pred sabo videl. Strahu prav za prav jaz ne poznam, vsaj po Kranjskem ne, ker ni hudobnih ljudi; vendar bi bil rajši imel svitlo ko temo, noč ima uže nekaj posebnega v sebi. Pozno je uže, ko se mi ob cesti pokaže moravsko pokopališče. Od tod je prav slab klanec v vas, skoro da ima malokateri veči kraj tak privoz, kakor je s te strani v Moravče; se ve, da tudi tu voda trga , kakor povsod po tej dolini, kjer s hribov pridira. Bližajočemu se prvim hišam mi vdari na uho tužen, obupen krik blizo cerkve, sodim, da iz možkega grla. Osupnen se pomikam bliže in pridem do gruče ljudi, zbranih okolo ženske, ze!6 razdrapane, ki na vse grlo tuli in toguje, razumeti pa ne morem druzega, ko posamezne besede. „Kaj pa je tej ženski?" — prašam možaka, ki me je zapazil in se proti meni obrnil. „Nori, nori, nič druzega" — je odgovor. „Pa zakaj nori in tako upije?" „Včeraj so ji pokopali hčer, se ji je pa zmešala pamet, ker se ji tako večkrat zmeša Zdaj bo nekoliko časa še tu okoli cerkve upila in razgrajala, potlej bo šla pa kam spat ali pa na pokopališče upit, kakor je včeraj in danes ves dan. Kar govori, ni vse skup nič, je nobeden ne razumi". Tako mi pravi mož in res je žena še skoro do polnoči plakala okoli cerkve, da marsikdo ni mogel spati, potem je pa šla nazaj na pokopališče k svoji hčeri. Kevica! (Dal. prih.) 85 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (DaJje.) V Moravčah sem uže znan, tudi to vem , da se moram vselej, kedar pridem, oglasiti pri gospodu dekanu, častitem možu, katerega sem začel spoštovati uže pred 26 leti, ko sem ga slišal v frančiškanski cerkvi o porcijunkuli s prižnice in sem mu kot kamniški „klo-stermuc" s silnim ponosom kot prvi ministrant pri maši 8tregel. Takrat mi je bil uzor duhovnika, vzvišen, da sem se ga zmiraj spominjal z velikim spoštovanjem in nekakim občutkom, kakoršnega bi mogel vzbuditi mi vsaj škof. Morda prečastitemu gospodu dekanu s tem mojim vnetjem za njegovo osobo in duhovensko zmožnost ne bo vstreženo, ker poznam njegovo ponižnost, pa naj mi odpusti te vrstice! Saj bo vedel, da mlade-niški spomini ne ugasnejo, kakor tudi materni poduki ne. Meni je bil zmiraj vzor, čeravno ga potem veliko Iet nisem videl; še le v deželnem zboru kranjskem sem ;a zopet zagledal, pač nekoliko postaranega, pa vendar e krepkega moža in vseskozi narodnega poslanca. jalibog, da je moral pozneje zavoljo starosti odpovedati se poslanstvu. Prepričan pa sem, da bo narodu našemu ime T o m a n ostalo ravno tako v spominu , kakor ime uže umrlega dr. Tomana, brata mu po imenu in druga v deželnem zboru kranjskem, Toraj k gospodu dekanu v farovž, „če ne, bom tepen". Ta pot bi bil pa tepen se bolj gotovo zavoljo nekaj druzega, če bi ne bil šel v farovž, ampak morda kam drugam, kjer so mi bila vrata tudi odprta. Po nekakih „koneksijah" in drugih „eventualitetah" (da pišem novoslovensko „elegantno") je bilo ta večer tam-kej neko meni priklenjeno bitje, kateremu se v navadnem življenji žena pravi, ki pa ni nadloga — Bog varuj to zapisati! No — — kaj bom dalje pravil? Hvala Nežiki za večerjo, ki mi je potolažila želodec, katerega sem uže ves dan za norca imel. Po vrhu pa me je še razveselila po mnogournem duhovenskem poslu uže utrujena , pa vendar mila in prijazna postava gospoda dekana še o pozni uri; stari gospod je moral pa iti potem se v cerkev. To je delo, za katero je plača le na onem svetu. Da sem dobro spal, se samo po sebi razumi. Proti jutru me pa zbudi pritrkovanje (ker bil je ravno Marijin praznik). Jaz zvonove rad poslušam , posebno če fantje tako dobro znajo pritrkovati, ko moravski. Zvonovi so tudi še dokaj lepo ubrani, le veliki (B-H) je nekoliko zabuhel, mora pretenak biti. Ko je pritrko-vanje nehalo, zopet zaspim in ko me jutranji k maši vabeči zvon zbudi, lije dež v curkih. Dež! Popotnemu človeku je dež ravno tako neprijeten , kakor bolna noga aii prazna mošnja. Gospod dekan se mi pač smeje , češ, saj smo pod streho, ali jaz ne maram strehe, ker sem se namenil na pot. Ob desetih je bila maša in pri tej sem z veseljem poslušal gospoda dekana petje in govor ter zapazil, da mu duh ni opešal, čeravno glas ni več tak, kakor mu je bil 1. 1855. v Kamniku. Po maši sem si nekoliko ogledal Moravče. Je prav lepa vas, hiše čedne, ljudje umni in prijazni, nekateri še nekako gosposki. Cerkev stoji na obširnem prostoru, kakor kak „dom", ne kmaiu kje tako, ima dva zvonika in je tudi znotraj lepo zala. Le to moram opomniti , da če bi bili MoravČani ponosni in — recimo — tudi bogateji in voljneji za to božjo hišo, bi bila morda še lepša. Pa Bog varuj, da bi jaz kaj zabavljal! To moram pa vendar reči, da mi obnašanje tistih „pobožnih", med katerimi sem jaz bil nad zakristijo, ni bilo ravno všeč; zdelo se mi je, da maše niso slišali, pridige pa ne poslušali. Je pa tudi res bilo več polgo-sposkih sukenj in dolgih hlač, pa tudi nekaj ženskih klobukov vmes. Ne vem, od kod to? Kosilo je bilo živahno, častita gospoda kaplana, čeravno zel6 vtrudena po svojem blagem poslu, sta bila prijetna, kratkočasna in duhovita družnika. V tem pa je bil dež nehal in jaz sem hotel na vsak način naprej, akoravno ne zavoljo družbe. Toraj je gospod dekan vkljub mojemu ugovarjanju dal napreči. Zahvala, pozdrav in konjiča potegneta nas. Nas? Re3 je tako bilo. Za enega človeka, če tehta prav čez 80 kil, sta dva konja preveč, ženske se pa tudi rade vozijo; zato smo na voz sedli štirje (s koči-jažem vred), jaz, da grem naprej, a oni trije, da se potem peljejo nazaj, ko dospemo tje, do kamer ima peljati voz mene. Da je bila med nami tudi moja „boljša polovica", se razumi samo ob sebi. Kako smo se vozili! Nekoliko od Moravč naprej je stala in tekla voda čez in Čez, da ceste še videti ni bilo. Jaz sem se tu in tam uže po vodi vozil, da nam je v voz prišla, zato se tudi tu nisem bal nič hudega, posebno ker je naš kočijaž tako trdno in čvrsto vajeti držal. In res smo prišli srečno čez kalno vodo, potem se zavili v grič, kjer sta po slabi, po dežji raztrgani poti oba konja imela dosti vleči na vzgor in potem zopet zadržavati voz na vzdol, da se nismo prekucnili. Pa naš Tone je imel trdne roke. Ta cesta — ali marveč pot —- se vije med hribi po klancih navzgor in navzdol, kakor so sploh pota po tem kraji. Ob nji so vasice ali vsaj posamezne hiše; to so hribovci, kakor jim dolinci pravijo. Hiše so 86 bolj borne, a skoro vsaka ima gost sadni vrt; tudi ob potu so sadna drevesa, pa večidel tepke in češplje; oboje drevje je bilo prav polno. Po vrhih vidiš cerkvice, vse iz starih časov, in o vsaki ti ve kak starček kaj povedati. Skoda, da zavoljo vremena nisem mogel tu okoli dalje muditi se. V dolino nad Krašnjo do velike „dunajske" ceste pripeljavši se vidimo, kaj je tukaj voda po deževji zadnje dni škode naredila. Vse je bila zasula s peskom, še most do ceste je bil tako spodrit, da smo morali stopiti z voza in naš kočijaž je z veliko težavo konje in voz čez spravil. Dolina je tu ozka, ob hribu so njive in pašniki, spodaj v nižavi in ravnoti pa le travniki, kateri so pa vsako leto ob deževanji v nevarnosti, ker jih potok večidel s peskom popolnem zasuje. Se cel6 na cesto, ki je vendar nekoliko viša od travnikov, je bila pridrla voda in nanosila peska, temelja ceste pa nekoliko tu in tam spodkopala. Da tu gospodarji zemljišč skoro vsako leto škodo trpć, je očitno, in zato je prav imel prejšnji poslanec gosp. dekan Toman in za njim sedanji poslanec gosp. Svetec, da sta to nadlogo omenila v deželnem zboru. Kaj se je potem storilo za to , ne vem, vendar se mi zdi, da se je gospodarjem teh zemljišč nekaj davkov odpisalo. Toda naprej! Kjer smo se pripeljali na cesto, je bilo skoro polovico pota med Krašnjo in Blagovico. Jaz sem bil namenjen v štajarsko stran, toraj je kočijaž pognal konja navzgor, da smo pridrdrali do B lago vice. Tu smo si najprej ogledali po sedanjem župniku gosp. B. Petriču lepo popravljeno in ozaljšano cerkev, potem se nekaj mudili pri gospodu, tudi mojem uže starem zel6 spoštovanem znancu , ki nas je prav vljudno sprejel, in mene vabil, naj bi prenočil pri njem; ker pa me je popotna žila naprej gnala, sem se za prijazno ponudbo zahvalil, dekanova kočija je šla nazaj, meni je pa gospod župnik ponudil drage volje spremljevanje do St. Ožbolda, česar sem bil jaz na vso moč vesel. (Dalje prihodnjič.) 101 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (Daije.) Tudi blagoviški gospod župnik mi je star znanec jako ljubeznjive postave in prijaznega obnašanja, da se mora vsakemu prikupiti prvi hip. Jako meje toraj razveselil s svojo ponudbo. Mahneva jo toraj po ozki dolini, katero so večerni solnčni žarki uže zapuščali, spod-rivani po previsokih gorah. Videti je ob posameznih krajih, kakor da bi bila voda, navadno tako nedolžna in pohlevna videti, tu s silo naredila si predore skoz skale, ker strmi preseki so tu in tam tako ozki, da je komaj za cesto in vodo prostora; za vodo še cel6 vselej ne, ker se povsod pozna, kako se v cesto zaletava in jo trga j kedar se „shudouri". Rimska cesta je tu šla gotovo više, ker v poznejih stoletjih je voda uže za več sežnjev ponižala dolino. Vljudni gospod spremljevalec moj me je opozoroval na vsako mikavnejšo reč, memo katere sva šla. In tako sem tudi tukaj opazoval propad, kar je železnica dunajsko pot vzela. Videti je več ponosnih hiš z obširnimi poslopji, nekdanje postaje voznikov, kjer je denarja bilo ,}kakor čepinj"; zdaj pa se kruši zidovje, vse se ti vidi prazno, zapuščeno in zanemarjeno, ker nima komu biti v porabo. To je pač žalosten pogled, ki kaže, kako se svet spreminja. Nekdaj so podili tu skozi Rimljani svoje svitle legijone, pozneje vozili vozniki bogastvo iz Dunaja proti Trstu in nazaj; zdaj pa pride tu memo le kak radoveden popotnik, kak „vandrovec" ali berač, ki nima groša, da bi se peljal po železnici. Je pač zapuščena ta dolina, boljši so kmetje ob hribih, katere tu vseskozi s ceste vidiš. Bila je nedelja, ljudstvo je praznovalo. Srečavale so naju pač družbe veselih fantov, ki so pa z navadnim pozdravom mirno šli memo. Počasi ali marveč skoro prenaglo se je zmračilo, v živahnem pogovoru tega jaz skoro nisem zapazil; moj gospod spremljevalec je pa tudi znnl skrbeti za to, da se nama je pot kar ne vedć pod nogami zmikala, in tako zagledava nenadoma razsvitijenp hišo, ob kateri v ponočni svit moli zvonik. To je Št. Ožbolt. Razsvitljena hiša je župnija, v to vkreneva in moj spremljevalec si dovoli šalo, da me pusti v veži, pa stopi v sobo, kjer je gosp. župnik po večerji ravno bral časnike, in naznani, da ima seboj komisarja, ki ima v farovži še noc6j nekaj preiskati. Najprvo strah, ko pa se pokaže luč in jaz, smeh. Sedli smo za mizo, malo posedeli in pokramljali, si nazdravili z dobro kapljico, potem pa je moj gospod spremljevalec poslovil se in sekal nazaj dobro uro daleč ponoči, in ta pot je bila samo zavoljo mene. Se le zdaj sem se jaz butelj domislil, kako sem trudil blažega gospoda. Naj mi to odpusti! 102 V St. Ožboltu je bil zopet kratkočasen večer, vsaj meni, ker gospod župnik uže dobro ume sprejeti popotnika, posebno če je znanec. Prav dobro sem se tu odpočil; komaj da sem ponoči slišal dež, kije pustil nizke megle, da je še ob devetih bilo temno. Po zajutrku odrinem, gospod župnik mi je prav povoljin spremljevalec in tako jo sekava po cesti dalje proti Trojanam. St. Ožbolt je moral nekdaj, kakor vsi ti znameni-teji kraji, biti tudi živahna postaja voznikom in popotnikom ; vsaj to kaže lepo pohištvo ob cerkvi tik ceste, ki ima pa tudi uže vsa znamenja prej omenjenih na sebi. Zdaj je to pohlevna vasica v ozki dolicl \jz katere se pa, kakor mi je gospod župnik potoma omenil, najdalje in v najlepše vidi, camreč v nebesa), ki, kakor druge, po vodi veliko trpi; ob cesti sem ce!6 videl hišico, katero utegne ob vsakem nalivu voda tako spod-mleti, da se bo v jarek zvrnila. Na desni strani se na strmem hribu vidi romarska cerkev sv. Valentina z zvonikom na samem stoječim; tako strma je gora na tej strani, da si človek skoro misli, da bi od zgoraj lahko kamen vrgel sem dol na cesto. Po tej strani tudi ljudje ne hodijo gor, akoravno se vidi zelo blizo, marveč hodijo rajši po ovinkih. Kmalu se cesta tukaj začne napenjati, pa ne prehudo; mikavnega ni skoro nič, ker strmih košatih hribov je oko uže naveličano; zato je pa kratkočasna družba tem več vredna. Zdaj prideva k čedni hišici, vštric kateri je plaz črnih skaiic ali skrlj. In glej! Kakor bi se odprlo za-grinjalo v gledišči, zginejo tu megle in „novi svet se ti odpre". Da res, nov svet! To ni več pusta, z meglami prevlečena dolina, bolj podobna soteski ali dolgemu grabnu, to je zemlja, zelena in rodovitna. Tukaj je — kakor mi gospod župnik pove — tudi sredi pota med Celjem in Ljubljano, a meni se je zdelo, da je tudi meja med pustim in rodovitnejim svetom. Zagleda se Štajarska in ta je v primeri s Kranjsko, vsaj na tem kraji res zelena. Pred 22 leti sem šel dijak po tej cesti, iz Zagorja prišedši, pa kje je uže spominj! Kar nikjer se mi nič znano ne zdi. V pogovoru z gospodom spremljevalcem zvem marsikaj mikavnega. Med drugim tudi to, da po novem vredjenji zemljišnega davka naši mejaši plačujejo po tretjino, nekateri še po več manj, in da so tega zelo veseli. To je meni vesela novica, vendar se jej primeša pelin vprašanja, koliko so uže oni in njihovi predniki preveč plačali in da jim tega ne bo nihče povrnil. Na svetu je uže tako, da se stare krivice ne dajo več poravnati. Od te hišice gre cesta nekoliko navzdol proti Trojanam. Tudi ta kraj je nekdaj slovel; nekaj sem se ga še spominjal, posebno tistih stebrov slavoloka („Ehrenpforte"), katerih pa zdaj več ni, Trojanci so jih podrli in starinsko kamenje odnosili ter menda v svoje hiše pozidali. Pa nisva se zavila v Trojane, marveč ob hiši, kjer so naši „slavni" Konški (Konseheggi doma, sva zasukala na levo. Tudi ta hiša ima podobo stare samice s starodavno, ne popravljeno obleko, znotraj je vse umazano in tesno; nič druzega ni več to ponosno poslopje, ko kmetijska krčma, in še piva nisva mogla dobiti; ponujali so nama pač vina, pa sem uže na obrazu svojega spremljevalca bral, dane bo dobro, toraj sva šla. (Dalje prihodnjič.) 109 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (Dalje.) Desna pot pelje proti St. Grothardu, meni do tje tako neznanemu kraju, kakor Sibirija, čeravno mi biva tam za župnika drag prijatelj in sošolec. Morda bo kdo prašal, zakaj jaz potovaje se tako rad oglašam pri gospodih duhovnikih ia zakaj sem njihove družbe najbolj vesel. Takim radovednežem (in prišli so uže celo do mojih ušes) bodi ta odgovor: Prvič imam jaz veliko svojih znancev in sošolcev med duhovščino; take bi obiskal, če prav bi ne bili zložnih nazorov; — drugič gre popotnik, kakor sem jaz, po svetu, da kaj zve; po kmetih pa so gospodje duhovniki najbolj izvedeni ljudje o kraj-nih rečeh, razen tega pa najbolj učeni tudi v drugem obziru; duhovnik tudi ni prevzeten, ne ošaben na svojo učenost, ampak pohleven in priljuden, da se brž tvojemu srcu prikupi; tretjič je na Kranjskem vsaj duhovnik vsak narodnjak, toraj ti bo prijazen, ako te spozna, lahko mu kar iz srca govoriš. Žalibog, da jaz o posvetnih ljudeh vsaj ob svojih popotnih skušnjah kaj tacega vseskozi ne morem reči, akoravno sem tudi s takimi veliko ongavil se. Pri duhovnih gospodih je učenost, prijaznost in postrežljivost, pri vsem tem pa ne nalože človeku nobene dolžnosti, pri posvetnih pa ni vselej tako. Po tej postranski opazki naj se vrnem na svojo pot nazaj. Moj gospod spremljevalec me je tu opozoril na kraj. Res! Tukaj mora človek postati. Razgled je v trojno stran, če tu stojiš in se ozreš pred se, zdi se ti, kakor da si na razpotji, a na razpotji v tri strani. In res vidiš tu pota in doline tako razdeljene. Bog varuj, da bi jaz segal v jezikoslovne skrivnosti Levstikove, a vendar bi trdil to, da ime „Trojane" prihaja od narave tega kraja, ker se svet tu razdeli, kakor na pr. roglji treh vilic, le da se stranski dve zakrivite nekoliko zelo v stran. Najina pot je bila ravno po robu ali grebenu sred njega griča in ta pot drži proti St. Grothardu, kakor sem uže omenil. Videti ni bilo še ne cerkve, ne kraja, pa moj gospod spremljevalec je rekel, da bom jaz prej tam, ko on doma. Predno se ločiva, mi pravi: „Vaš prijatelj in sošolec, ki zdaj v St. Gothardu duše pase, je najmogočnejši gospodar na svetu". „Kako to?" — prašam jaz. „Ker ima v svoji fari najviše osobe, ki vladajo zemljo in nebo". „Ej, ej! Pa ne, da bi bilo res! Katere so pa te osebe?" 110 „Papež, Cesar in Deus (bog)" — mi je odgovor; — „to so trije dobri kmetje, in s Papežem sva prej govorila, ko je ravno tam doli mrvo kosil. Cesarja vam bo pa vaš prijatelj morda pokazal, če bote hoteli in če bo doma, ravno tako Deus-a.u Na! Če se kaj kje dobro vrajma, je to. Jaz ne vem, kako sem se od svojega gospoda spremljevalca poslovil, ker mi je ta trojica res preveč čudna bila. Kaj, če bi od teh poštenih možakov imela spodnja vas ime Trojane? „Viržinko" ven! Kaj tacega na vsem svetu ni. Le čakaj, Janez, če te bom le dobil! Nebo in zemljo ima pod sabo , pa je tako ongavo ponižen ! Ce bi imel jaz Cesarja, Papeža in Deusa v bukvah, bi uže vedel, kaj. Ves svet bi prekucnil. Po razhodu sem srečal še nekaj kravic, ki si domu gredč gotovo niso mislile naleteti na tako nenavadno oblečeno božjo stvar, kakor sem bil jaz; no, pa smo se prav dobro sporazumeli; kravice so vidile, da jim jaz nočem hudega storiti, jaz pa, da kravice nimajo hudob nih namenov, in tako smo šli vsak svojo pot, jaz navzgor, one navzdol. Ta „politični konflikt" je bil toraj srečno razvozljan. Tukaj moraš malo noge vzdigati, ker gre v rebro, a ne dolgo, ker čez slabe pol ure uže se ti pred nosom zablišči zvonik. To je Št. Got h ar d, na višini stoječ, a vendar od te strani za gričem. Lepo, visoko, zračno ! To je nekako sedlo, grič, na kakoršnih so stari najraje cerkve zidali. Jaz sem bil svoj solnčnik, ki pa tudi dežju vsaj kolikor toliko kljubuje, razpel, kar zagledam tam ob pod na pol pogorel kozolec in zraven njega nekoga, ki v to pogorišče zre, kakor da bi ga vest pekla. Vendar zapazi moj solnčnik, se približa in — — no, vsaj ni treba druzega praviti, ko da sva se srčno pozdravila in da sem ga jaz prašal, zakaj je tisti ožgani kozolec tako srpo gledal. „Zato, ker sem ga rešil, da ni zgorel ves" — mi odgovori; — „včeraj opoldne je začelo goreti, kdo ve, od kod zažgano; jaz sem zapazil ogenj skoz okno, skočil dol, klical ljudi in — — vidiš, koliko kozolca je pogorelo ?u Zares, vsa čast! Kozolec je imel pet „stantov" ali „oken", in le dva sta zgorela, akoravno je bil kozolec z žitnimi snopi ves zamašen. Jaz ne verjamem, da bi biia tako sloveča „Laibacher" ali katera koli „Feuer-wehru tak ogenj pogasila, posebno če 8e pomisli, da tu na hribu vode ni. Ce bi bil pogorel kozolec, bi bilo pogorelo tudi pohištvo zraven in morda še več drugih hiš ; zato se mi je nekako razumljiva zdela zamišljenost gospoda župnika, ki mi je vse to razložil in kazal, predno sva šla na njegov dom. (Dal. prih.) 117 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (DaJje.) Sentgothardska cerkev, katero mi je moj prijatelj najprvo pokazal, ni velika, zunaj ogorela in po dežji ter vetru osmojena, bi rekel, znotraj pa je zala, zlata in rudeče barve je v nji celo še preveč. Tudi farovž je prav lično poslopje. Grospod župnik se bavi tudi s sad-jerejo in čebelarstvom; njegov vrt je prav skrbno oče-den, zato je bilo pa po drevji obilnega sadja in posebno hruške sem debele in dobre pokusil. Žive vode v tej višavi ni, pač pa ima gospod župnik napravljeno čisto pravilno kal, iz katere je voda prav okusna. Hiš blizo cerkve ni veliko, prebivalci se poleg kmetije pečajo tudi z žganjem brinjevca, ki je vreden, da bi slovel po svetu. V tem, ko sva ogledovala vse to, zazvoni poldnet potem pa mrliču, in jaz najdem, da so zvonovi D- Fis-A} toraj velika terca in dobro vbrani; kaj lepo jih je slišati. Po kosilu, ki je meni kaj dobro dišalo, se vzdigneva v družbi nekega bodočega bogoslovca in hajd nad druzega prijatelja sošolca, ki v Motniku zdaj stoluje. Najprej smo se spustili v dolino do velike ceste, šli nekoliko po tej ob vodi, potem zavili na levo in vkrenili v breg, kjer sem se jaz potil in sopihal kakor hlapon; tovariša pa sta se mi smijala! Ti ,,kmetje" imajo noge in sapo vse lahko, a „škric" je težak ko svinec, sapo ima kakor „lukamatija" in poti se, da se ve3 sveti. Vendar sem tudi jaz srečno prisopihal do vrha, s katerega je videti Motnik skoro pod nogami. No , vsaj tega pa spoznam brž, ko zagledam na griči dve cerkvi, akoravno je uže dvajset let, kar sem bil tu. Takrat sva s svojim sošolcem, ki je zdaj župnik v Istri, šla o dijaških počitnicah tu memo proti Kamniku in dobro mi je še v spominu, kako vljudno naju je bil prejšnji gospod župnik sprejel in pogostil. No, le čakaj, Janez, se bo videlo, kako bo pri tebi! Motnik je trg in ravno tak še, kakor je bil pred 20 leti. Tudi farovž brž spoznam in gospod Janez prav debelo gleda, ko se pred njim pokaže moja stvarica. Malo smo sedli skup in se prav po domače pomenili o starih in novih Časih pri kozarcu dobrega vina in okusnem grižljeji, potem še eno rekli, da se je jelo mračiti. Zdaj pa sta morala moja tovariša odriniti, a jaz ne; in tega sem bil vesel iz dvojnih vzrokov: prvič so me uže res nekoliko noge bolele, drugič pa sem se veselil ,,plavša" s svojim prijateljem, katerega tako prav redko vidim. Prav drag mi je ta gospod Janez , ki je tudi „muzikus" in ima v hiši ,,čmrlje" (harmonij). Samo ob sebi se razumi, da nisva molče sedela in zdehala, ampak le prekmalu nama je bita ura počitka. Drugi dan sva po maši ogledala najprej cerkev, potem pa trg. Kakor sem uže omenil, ima Motnik nekaj, kar se nikjer ne vidi, namreč dve cerkvi skup; prva je farna, druga je bila grajska kapela , ki je pa zdaj, kakor sva videla, skoro v nevarnosti, da se podere , ker je spredaj razpočena. Glavna cerkev pa je za motniško faro gotovo premajhna, trgu skoro nepristojna. Zvonov je v obeh zvonikih skup pet, pa niso vbrani in če bi vsi skup peli, bi morali muzičnemu človeku ušesa trgati. Pa kaj se hoče! Trg je reven, daleč od sveta, toraj bo težko kaj z večo cerkvijo brez pomoči od drugod. Na griču je videti razvaline starega grada, ki je gotovo nekdaj tu dolino zapiral. Prej je bil trg štajar- 118 aki, še le Napoleon je dal ga Kranjski; župnije pa je veliko na stajarski zemlji in gospod župnik ima mnogo sitnosti, ker ima poslovat! s Celjem in Kamnikom. Tudi druga reč je sitna. Na Stajarskem je namreč bira odpravljena in spremenjena v denar, na Kranjskem pa ne; pa bi bili stajarski kmetje in tudi gospod župnik zadovoljne]si, če bi tudi tam ne bila odpravljena, ker to da veliko sitnosti, pisanj in nevolje. Kranjski nem-škutarski deželni zbor je tudi uže tako postavo sklenil, kakor znano, pa presvitli cesar je še ni potrdil in upati je, da jo je ministerstvo vrglo popolnem v koš. Hiše trga so ponižne, vendar čedne, trgovine tu skoro ni; prebivalci so prijazni ljudje, vsaj kar sem jaz opazil v pogovoru z nekaterimi. Farovž je lep in prostoren, zato ima pa gospod župnik precej daleč do cerkve in to še v grič. Po zajutrku sem hotel odriniti , pa gospod Janez trdi, da, ker sem uže tu, moram iti ž njim v Spitalič; ni več ko dobro uro hoda po hladni, zeleni dolini, in ne bo mi žal. No, pa idiva! In res mi ni bilo žal. Cesta se zvija po stajarski in kranjski zemlji, da pride do vodice. Ob levi je videti z gozdi obraščene stene visokih gora, te so kranjske; ob desni pa zelene, le ob vrhih gozdnate stajarske gore, s katerih gledajo prijazne hišice v dol. Res, lepo je gledati to, posebno če po dežji zašije solnce in ob poti murni škripljejo, pa mila sapica donaša vonjavo gorskih cvetlic. Najin pogovor jevživahen, toraj pot skoro prekratka, le prekmalu sva v S pitalicu; to je mala vas prav kotu, ker tu se vzdigne cesta proti Kamniku kvišku čez ne previsok rob ali greben. Jaz spoznam ta kraj brž po grajščini tik cerkve, ki je še taka, kakor je bila pred 20 leti. Ne, ni ne taka, veliko slabša je. To je menda na razpad obsojeno poslopje, vse je krmižljavo, tu ni vrat, tam oken ne, luknje so z diljami zabite, zi dovje zanemarjeno, kakor streha, da bi se kaj tacega vsak kmetic sramoval. Tudi ni videti nikjer ne ljudi ne živali, še cel6 psov ne, ki pred grajsčinami navadno najprvi pozdravljajo popotnika. „Ej, kaj pa je to?" — vprašam svojega spremljevalca; — „je li ta podrtija čisto zapuščena in čegava pa je?" „To je grajščina križkega barona Apfaltrerna in zapuščena tudi ni, ker ima tu oskrbnika" — mi je odgovor. (Dalje prih.) 133 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (DaJje.) Da se le človeku s čem duša priveze, pa je koj boljše, odprć se mu oči in ušesa za svet ia to, kar je na njem. Zato sem jaz prav za prav še le zdaj zagledal Vransko, ki je prav čeden trg s cerkvijo in visokim ponosnim zvonikom; manj všeč je meni bila cerkev , na kateri je videti, da je delo iz različnih dob, posebno srednji predelek s korom vred je zel6 temen. Takrat so jo ravno popravljali znotraj in zunaj , toraj je bilo po nji vse razlečeno, v sprednjem delu je malal iašk umetnik na obok nekaj, kar se pa še ni poznalo. Zunaj cerkve naletiva na gospoda župnika, do tje meni le po imenu znanega, ki je bil ves zamišljen v delo pri cerkvi. Postali smo malo pred cerkvijo v pogovoru, potem pa sva šla, ker se je noč bližala, nazaj k Sentaku, kjer sva si prej večerjo naročila; bila je dobra, tudi vino se je prileglo. Le nekaj se pa vsaj meni ni prileglo, namreč tisto žvrgolenje pri drugi mizi, ki ni bilo ne slovensko, ne nemško, ampak ne vem kaj; bile so ženske in zdaj mi je bilo brž vse jasno. Ženski spol je povsod enak — vsaj po večini — pri nas pa gosposkemu gre še ta čast, da širi nemštvo med nami. Po tej nenavadni prikazni osupnen zvem popraševaje, da je „jara gospoda ' z uradniki vred tukaj precej nem-škutarska; sam gospod Sentak, ki je narodnjak od nog do glave, mi je to pritrdil; če je v kakem gnjezdu le kaj „gospodeu, je uže nemškutarska. Jaz sem mislil tukaj prenočiti in drugi dan iti naprej , pa ta prikazen mi je kar mahoma vzela vse veselje. Kaj bi počel sam med neznanimi ljudmi, ki po vsem tem še tako nemščino tolčejo, da ni ničemer podobna! ! „Ej, Janez, veš kaj, s tabo grem nazaj, saj je eno in isto, če prenočim takraj ah unkraj meje: imam vsaj prijetno družbo, tu pa ne vem, če bo." Tako rečem gospodu Janezu, on pravi, da mi je ta predlog hotel uže sam staviti, in tako se peljeva nazaj v Motnik. Nisem se kesal; večer nama je prekmalu pretekel, posebno, ker sva s pogovorom zašla v davna, a nepozabljiva šolska leta. No, gospod Janez, sprejmi hvalo, spominj na Motnik mi ne bo tako brž izginil, bila mi je to prav ljuba postaja na tem mojem potovanji. Zjutraj me je potegnila pošta na Vransko, kjer sem se pa le kratko mudil v pogovoru z gospodom župnikom pri kozarcu jutrajnega piva, s katerim sem si nabrusil pete, pa se o prav lepem vremenu pod razpetim solnčnikom in z viržinko med zobmi jel dalje pomikati po celjski ceati; kdor me je videl, je moral brati na mojem obrazu popolno zadovoljnost z vsem, kar je in kar ni, in ako bi me bil kdo prašal, če mi kaj manjka, bi mu bil prav ponosno odgovoril: „nič!" To je tisti popotni duh, ki potovanje prijetno dela; kedar ne maraš več viržinke med zobmi imeti, si pa eno za-poješ ali zažvižgaš, pa se ti pot sama spodmika pod nogami, da prideš na svoj cilj, prej ko si misliš. Vreme je tako lepo, da si lepšega za potovanje še naroČiti ne bi mogel. Razen tega pa še dolina prekrasna. Tu je uže široka in čedalje širja; na de3ni pač ostanejo gore trdovratno v svoji vrati, ali na levo se ti svet odpre tako, da ima ravnina podobo trivogelnika, ki se pri Celji pa zopet zaklene, da je bolj podoben skaženemu peterovogelniku. Na levi, tam ob podnožji gora, je videti grad, kateremu pravijo „Saneck", dom nekdanjih celjskih grofov. Ce bi bil jaz še dijak, kakor o svojem prvem potovanji po tem kraji, bi mi ne bilo nič, vkreniti na levo in ogledati si tudi to starino; zdaj pa sem uže bolj len popotnik in ostanki nekdanjega trinoštva me tudi več posebno ne mikajo ker sem tak, da se nad marsikako stvarjo te vrste le prerad razjezim ali vsaj mi kali dobro voljo, če se spomnim, kako so gospodarji takih „kurnikov" nekdaj naš narod tlačili. Zdaj pač tega ni več in to je prav. Zato se mi take „zwingburge" zdaj ne zde več tako mikavne, kakor ne- 134 katerim učenjakom, ki po stari zgodovini brskajo; Če jaz tak „kurnik" zagledam, se mi brž vsili misel: koliko so ubogi kmetje trpeli, da so ga sozidali, in koliko krvi se je zavoljo njega prelilo! Toraj oko na desno v lepo dolino! Komaj pa sem nekaj streljajev od Vranskega, kar pridrdra za mano voz in precej debel glas veli: „Alo, na voz! Saj se bote rajši peljali, ko pes šli po ti enomerni dolgočasni cesti". Jaz se zasučem na levo in tik mene stoji konj z vozom in na vozu sedi gospod Sentak s par ljubimi otroci. Se ve , da se jaz brž prisedem , ker se je ob najboljšem vremenu še vendar bolje voziti ko hoditi peš, Če se kdo ravno ne priduši ali ne stavi, da bo do tje in tje peš prišel. Kaj tacega pa jaz nisem stavil, zato sva z gosp. Sentakom kmalu sedela skupaj in se pogovarjala o tem in onem. Zvedel sem, da je ravno tako vnet, kakor zaveden narodnjak in njegov čili konjiček nas je vse skup le prekmalu pripeljal do Gro bel j. Tu pa jaz potrkam prijaznemu gospodu na rame, da naj konja vstavi, ker tu se zavije pot proti Braslovčem, . kamor sem bil namenjen. „Kaj? Mar ne marate iti v Celje?" — me praša gospod Sentak. „Ne, me ne veseli" — je moj odgovor. „Zakaj ne?" „Ker je Celje tako nemškutarsko gnjezdo, da tacega menda na Stajarskem ni." „Vam je morda znano uže?" „Kaj pa da, drugače bi tega ne rekel." „Res je, res, prav imate, z Bogom toraj!" „Z Bogom, pa ne za zmiraj!" „Kaj pa, da ne, Bog varuj. Srečno pot!" In voz je zdrčal, jaz pa vkrenil v severno stran. (Dalje prihodnjič.) 141 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (DaJje.) Predno nadaljujem s popisom potovanja, naj ob kratkem povem, zakaj za Celje nič ne maram. Prvič, ker je strašno nemškutarsko gnjezdo, drugič pa, ker se ga skoro bojim. Da, bojim se Celja in zakaj? Ker se bojim zaslužene kazni. Ko sem bil pred par leti zadnjič tam in v gostil-nici zahteval vrček piva slovenski, se nježna natakarica čmerno obrne od mene s pojasnilom: „Hier hob'mer kan pivo, hier hob'mer blos pir. Kennens niks tajč?" „Ce nimate piva, pir pa sami pite" — se odre-žem jaz in grem, ne zmeneč se za zabavljanje natakarice. Kmalu dobim prijatelja starih let, pravega gada, in mu povem, kaj se mi je zgodilo; reči moram, da sem bil precej razjarjen. „Ej" — me pomiri on — ,,daj Celjanom ta mah-ljej nazaj, saj si uže marsikatero vdel; jeziti pa se nikar!" Hm! dobro, ali kako! Oba začneva ugibati in uganila sva jo. Zvečer se podava na vrt neke veča gostiinice, pa tako, da gre on prej, jaz kmalu za njim, a sedem k drugi mizi. Gibčni natakar se pridrsa k meni in me praša — nemški, se ve da — kaj želim. Jaz si naročim po francoski, ker toliko ta jezik uže znam, da bi ne bil prišel v zadrego, če prav bi natakar znal francoski. Pa ta me debelo gleda, nastavi uho ter praša: ,,Kennens niks tajč?" „Comment?" — je moj francoski odgovor. Natakar se premisli, pa steče k drugemu in mu pokaže mene, češ, „tam je človek, ki francoski govori, postrezite mu vi". Res prifrči drugi, ki praša v natakarski francoščini po mojih željah; temu pa odgovorim grški, se ve da le z besedami, ki so mi še iz šol v spominu ostale. Natakar leti nazaj k prvemu in mu reče, da to ni francoski, ampak bo najbrž angleški. Zdaj nastane prepir med natakarjema, da postanejo gosti, katerih je bilo vse polno pri mizah, pozorni in tudi gostilničar priteče ter praša po vzroku prepira. Ko ga izve, pride in me ogovori sam laški; jaz pa mu dam nazaj tisto zmešano latovščino, katero smo gojili nekdaj v šolah, sestavljeno iz nemščine in slovenščine, pa tako, da je vsaka beseda v sredi pretrgana in povsod pritaknen ziog ,,la". Krčmar in gosti vlečejo to zmes na ušesa in začno ugibati, kaj je to. „Novogrski" — pravi ta; , ne, angleški" — drugi; „kaj še, ruinunski" — tretji in tako dalje, samo „bindiš" ne, to so vedeli. Slednjič me obsodijo za Turka. Krčmarju pa vendar na misel pride, da mi poda jedilni list, ki je bil — se ve da — nemški. Jaz vzamem list v roke, ga obračam in ogledujem od vseh strani, pa ga dam krčmarju nazaj. „Ta še brati ne zna, mora biti prav divjak, kak paša ali kaj tacega". Tako zadoni po mizah in prav lepe besede padajo; nekdo se še prav širokoustno nemški oglasi: „Prinesite mu pečenega človeka, morda mu bo ta všeč!" Zdaj pa se jaz nekaj smeha, nekaj nevolje ne morem več zdržati in iz ust mi buhnejo prej uže pripravljene besede v nemškem jeziku: „Hvala lepa za zabavo! Vidite, da si Človek ne ve pomagati, če zna le samo nemški". In smuk skoz vrata, katera mi je moj prijatelj po dogovoru brž odprl, potem pa zopet zaloputnil za mano. Hrup je bil velikansk , jaz pa sem jo cvirnal, kar so me noge nesle, proti „belemu volu" in tam brž smuknil v svojo sobo, kamor je za mano kmalu prišel prijatelj z naznanilom, da so brž po mojem odhodu ali marveč begu uganili, kdo da sem, in da bi bilo slabo godilo se mi, če bi je ne bil tako naglo in previdno popihal. To je dogodba, zavoljo katere se jaz Celjanov bojim. Zdaj pa naj častiti bralec pridruži se mi zopet na poti proti Braslovčem. Solnce je gorko, moj solnčnik skoro preslab zd-nj. Pa nič ne de, lepa je ta pot, ki se vije po zalih vaseh in hladnih zelenih logih, da je le malokrat samotna. Kar mi je bilo posebno všeč, so bili samo slovenski napisi po kolih ob poti, kakoršnih po Kranjskem ni videti (ker mora k vsaki slovenski besedi biti pritaknena tudi nemška) in pa prijazni obrazi štajarcev, ki so me srečevali in memo katerih sem šel. Vse popotnika lepo pozdravlja in če kaj prašaš, ti vsak rad d& najobšir-nejše pojasnilo. Tudi beračev ni, ki bi popotnika nadlegovali, kakor marsikje drugje. Poldan je uže odzvonilo , menda ravno na Gomil-skem, ki je precej obširna in bela vas; ime utegne pri- 142 hajati od gomilj ali grobelj , ki jih je tu v rovani veliko videti. Mudil se tu nisem nikjer, ker se ne maram vsake pol ure vstavljati. Akoravno sem po tem potu pred 20 leti uže prestavljal svoje popotne noge, se nisem mogel na vse spominjati, kar sem ob potu zagledal; vendar se je nad kako rečjo še vjel moj spomin; tako nad gradom ob cesti — imena ne vem — do katerega pelje mal drevored in v katerem sem bil dijak takrat tako dobro pogosten. Zato se vstavim in zrem proti gradiču, ki je kake dobre tri streljaje od ceste, kar zaslišim za sabo glas: ,,Glavo stavim , da je to B.......! Le poglejte ga, če ni ravno tak, kakor je namalan, samo suknjo ima namesti peruti". Jaz se naglo zasučem in pred mano stoji krepek mož pa dve čili dekleti, on s koso, oni pa z grabljami na rami. „Kaj vraga! Kako me pa poznate?" — prasam jaz zavzet. Punci se spustite v smeh in pokažete grablje, mož, menda oče, se šaljivo namiži, pa gredo vsi z glasnim smehom, želeč mi srečno pot pa da bi me kak nemsku-tarsk pajk ne vjel. (Dal. prih.) 148 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (DaJje.) Pred mano se vzdiguje gorovje, deloma obsajeno z vinskimi trtami. Tu raste vino, pač ne sladko, pa vendar zdravo, samo navaditi se ga moraš. Za temi gorami je Šoštanj in Velenje. Ves zamaknjen v to zelenje komaj zapazim pred sabo Braslovče, v katere okoli vogla tako rekoč nenadoma stopim. Lep in še precej velik je ta trg, mora imeti tudi nekaj obrtnije, ker se to po raznih napisih vidi, med katerimi je mnogo tudi nemških. Meni se je zelo podoben zdel našemu Mengšu. Kam? Vroče je, da mi pot z obraza lije, ura je uže ena čez poldne, mene žeja. Oziram se po trgu ob levi in desni, videti je več gostilnic, pa kam V Nekoliko si to premišljujem, potem se osrčim in vstavim postar-nega moža, ki me je ravno pozdravil: „Cujte mož, kje je pa tukaj čitalnica ?" „čitalnica?u — premišljuje on — „v Celji in Mo- 149 zirji uže vem, da je, tukaj je pa najbrže ne bo, ker bi drugače jaz za njo vedel". „Tako? No, pa pošteno pivo se bo menda dobilo?" „To pa uže, to. Tam-le, vidite" — s tem kaže na desno — „tje zahajajo gospodje, tam bo uže dobro". Jaz sem žeje tako uže kar zijal, zato bi mi bilo pivo prileglo se, če bi tudi ne bilo dobro, pa je bilo. V sobi sem našel — koga? davkarskega eksekutorja, ki si je za kosilo ravno precej „počasi okroglo" klobaso in kislo zelje pa krompir privoščil. Mož me je pogledal gotovo za kakega višega, ker me je tako ponižno ogovoril, pa nemški; ko je pa od mone dobil odgovor slovenski, sem kar videl, kako je njegovo spoštovanje do mene padalo, brž sem se mu zdel kaj zelo nizkega, ker odslej se ni menil z mano toliko, kolikor s svojo klobaso. Ko sem si žejo ugasil, oglasim se v dekaniji, kjer najdem malo, pa veselo in častno družbo duhovnikov, v prvi vrsti gospoda dekana. Moj namen je bil, oglasiti se le memo grede, pa to ni šlo, pridržali so me vljudni gospodje in prebili smo v prijazni zeleni lopi par za-me prekratkih ur; v tem sem videl, da je gospod dekan umen kmetovalec in živinorejec; da je tudi iskren narodnjak, tega skoro ni treba še posebej omenjati. Kar mi je bilo pa posebno všeč, je bilo to, da štajarski gospodje duhovniki med seboj v tako lepem sporazum-Ijenji žive in se večkrat obiskujejo ter v družbe zbirajo , kar po nekih druzih deželah ni vseskozi navada, marveč je veliko „puščavnikov". Okoli pete ure, ko sem se jaz po prav res okusno oparjenem piščancu in s kozarcem dobrega vina okrepčal, se vzdignemo, zunaj Braslovč pa vzamem od drugih slovo, le gospod kaplan iz Pake gre z mano, ker imava eno pot. Zemlja tukaj je večidel peščena, polna protja in jagnjetov, kakor pri nas ob Savi; to je struga Sav ine, o kateri, če jo tu tako preširno vidiš, ne bi verjel, da je ista, ki pri Zidanem mostu tako pohlevna priteče v Savo. Reči moram, da sem dobil prav „re-špekt" pred njo, ko sva se v čolnu prepeljala čez njo in sem videl, kako hudourna in svojeglavna utegne biti, kedar se napije gorskih vodd in postane jezna. Ob levem bregu sva jo potem mahala proti Smartnu na Paki memo jako čednih belih hiš; zato in ker je moj spremljevalec bil jako zgovoren, toraj pogovor živahen, sva bila le prekmalu v Smartnu, kjer sem jaz zavoljo bližajoče se noči najel voz do Mozirja. Rad bi bil videl tudi svojega starega prijatelja, ki me je v Ljubljani tobak kaditi navadil, zdaj pa tam v šoli otroke „me-stra", pa ga ni bilo doma. Zato se poslovim z zahvalo od gospoda kaplana (kateri se je pa uže v večnost preselil , predno so te črtice na svitlem, kakor moj ljubi „klostermuc" v Dobu), sedem na voz in drčim proti Mozirju. Moj voznik je bil zgovoren mož, da ve, koga pelje, sem precej zvedel iz njegovih ust. Meni je bilo to prav, ker komaj sva bila prav na potu, se je uže jelo mračiti in kaj naglo je bila noč, toraj nisem mogel opazovati krajev, preko katerih sva se peljala; le lučice je bilo videti iz hišic, pa savinjske valove, dokler sva se vozila ob njenem bregu. Prav v trdi noči uže pridrdrava v Mozirje in se vstaviva na pošti. Ko sem odpravil voznika, ki ni bil ravno poceni, se naselim ob mizi, kjer je bilo zbranih več gosposkih ljudi, med njimi tudi „referent", ki je imel opraviti z vredjenjem zemljišnega davka. Ali „bes te plentaj", me uže imajo! Komaj namreč me zagleda vrla in postavna gospodinja, me uže spozna in izdan sem; pa nič ne de, prišlo jih je še več in dobro smo se zabavali precej dolgo ponoči. Zvedel sem marsikaj, česar pa ne bom tu popisoval, ker bi se te moje črtice preveč raztegnile. Dobra je ta gostilnica, jaz sem bil z vsem zadovoljen, z jedjo, pijačo in ceno; mislim, da je to vsak, kdor se tam vstavi. Drugo jutro sem si ogledal trg, ki je bolj podoben mestu, kakor na pr. naša Radoljica. Tu imajo čitalnico, jaz bi jo bil rad videl, pa je bilo vse zaprto; rekli so mi, da je zvečer bolj živahno. Govorilo se je vse le bolj slovenski (čeravno referent ni znal) in tudi po trgu nisem slišal skoro nemške besede. Tu je slovenski duh uže utaboren. Skoda, da se nisem mogel dalje muditi tu, ker sem se bil odločil za vožnjo s pošto, katera pri-drdrd sem ob pol desetih zjutraj. Naj bode še omenjeno , da do tu gre telegrafični drat po savinjski dolini, dalje ne. Ko pošta pridrdra, se odpeljem proti Gorenjemu gradu. (Konec prih.) 157 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (Dalje in konec.) Kraji, po katerih sem se zdaj peljal, so mi bili čisto neznani. Na vozu smo bili štirje: dva trgovca, ki sta se iz Hrvaškega pripeljala, jaz in postilijon; voz je bil priprost, tesen in trd, da smo po slabi cesti vedno odskakovali. Skoro bi bil šel rajši peš , pa ker sem uže plačal, naj bo; dobro, da sem si bil v Mozirji za to pot nekoliko želodec pripravil. Kmalu nad Mozirjem unkraj Savine se pokaže samostan Nazaret na jako prijetnem gričku; le škoda, da nisem utegnil ogledati si ga; morda mi bo kdaj ugodnejša prilika za to. Spodej je videti star grad ljubljanskega knezoškofa in tri njegove pile (žage) ob Savini; tu se prično tudi neizmerni gozdi gornjegrajski, tudi lastnina ljubljanskega knezoškofa, in se vlečejo po vsi dolini skoro do kranjske meje, kakor sem pozneje še le videl. Dolina je tako prijetna, va3i ob obeh krajih tako belih hiš, polje tako lepo, sadnega drevja in na desni celo zelenih vinogradov toliko, da človek skoro pozabi slabo cesto in trdi voz, na katerem se pelje. Ob Savini pa je žaga za žago, vmes kak mlin, tako da se oko ne more dolgočasiti. Moja tovariša na vozu sta, čeravno radovoljno, vendar komaj vstrezala mi z odgovori na moja vprašanja, toliko meni mikavnih reči je bilo videti. Vštric Rečice, čedne farne vasi tam pod gorovjem, sta poskakala z voza in mi želela srečno daljno pot. Spoznala sta me pa tudi, ker eden je rekel: ,,Tu gor dalje je vse lepo varno , ni več nemšku-tarjev, le v Gornjem gradu morda še par". Odslej sva s postilijonom sama drčala naprej. Vstavila sva se le v mali vasici, kjer je poštna postaja za Ljubno -— faro, ki se na desni strani ne daleč od ceste vidi. Brž potem je mal klanec, vrh katerega se ti pokaže cerkev sv. Frančiška, znamenita zato, ker ima nekatere cerkvene ornamente, katere je pletla sama cesarica Marija Terezija, ki je bila s svojim sinom Jožefom tu; takrat je darovala tej cerkvi, kakor so mi pravili, tudi toliko zlata, kolikor je njen mali sinček takrat tehtal, pa cesar Jožef II. je to darilo (podobo 158 Jožefa) potem na Dunaj vzel, češ, ,,cesar mora na Du-naji biti". Rad bi si bil te znamenitosti ogledal, pa pošta ne čaka; morda najdem se kedaj priliko za to. Memo te cerkve, stoječe nekoliko na griču, se spustiva v gozd, ki neha še le kratko pred Gorenjim gradom; gost je in poln smerečja, čeravno drevje ni posebno debelo. Ko se razgled odprć, pokaže se velikanska cerkev, po vsem podobna ljubljanski šenklavški, le da ima en sam zvonik. „To je Gorenji grad" — pojasni postilijon. Kmalu se približava in razločiti je lepe hiše; veliko jih ni videti, ker se prav po meščanski zelć skup držć — menda zavoljo pičlega prostora, kajti dolina je tu uže zel6 stisnena. Savina je uže tudi bolj pohlevna, most ni širok in tako sva kmalu pred pošto , kjer skočim z voza in raztegujera svoje prerešetane kosti. Tam pa sedita dva duhovnika na klopi, oba dobrovoljnih obrazov; nekoliko se gledamo, pa se spoznamo: bil je gospod dekan in nek duhovnik iz bližine in zopet sem bil v dobrih rokah. Ura se je bližala dvanajsti, a miza je bila za-me uže pogrnena. No in kako! To je bilo zopet veselje za-me, kakor prejšnji dan v Braslov-Čah! Zopet se je zbralo okoli mize več gospodov in da nismo zdehali, se razume samo ob sebi. Gosp. dekan je postaven, častit mož, jaz ga do tje nisem osebno poznal , drugi gospodje zgovorni, gospod kaplan pa po-strežljiv in uren, da je kaj. Popoldne mi je gospod kaplan, ki je tudi dober „niuzikus", pokazal cerkev. To je prava katedrala od znotraj in zunaj, podobna ljubljanski stolni cerkvi. Tlak lep kamenit, „kupela" visoka, orgle tudi velikansko delo; za gornjegrajsko faro so ti prostori gotovo preobširni, zato je v sredi cerkve napravljena lesena priž-nica za krščanski nauk. „Fagada" ali sprednji konec je krasnejši celć od ljubljanske stolnice. Spredej jo tako rekoč zaklepa ali objema škofov grad, velikansko poslopje z obširnim dvoriščem, v katerem so zdaj gor-njegrajski uradi in tudi farovž; vse se lepo vidi. Zunaj so stari stolpi z raznimi grbi in podobami. Tu je re-zidiralo več ljubljanskih škofov, katerih je tu menda osem pokopanih; na vnanji južni steni je vzidanih tudi več spomenikov ali grobnih kamnov. Lepo je tukaj, le to se je meni zdelo , da ima gospod dekan premalo zemlje okoli svojega bivališča. Popoldan smo prijetno pregnali z raznim ogledovanjem, pri katerem nas je posebno prej omenjeni gospod župnik kratkočasil s svojimi res pravimi burkami. Da ta dan nisem šel naprej, se o takih okoliščinah samo po sebi razume. Za večer je bila nam prihranjena še posebna veselica v čitalnici, ker Gornji grad ima tudi svojo čitalnico, kakor vsak pošteni slovenski trg, če ima namreč mož toliko, da jo osnujejo. In res! Se-šlo se je bilo lepo število čitalničarjev, še precej dobra godba potujoče češke bande je bila ravno tam in nam je godla najprvo nemške in potem druge; ko pa je zapazila, kake vrste ljudje da smo, brž je vdarila na slovanske strune in mi smo začeli peti. Prav kratkočasno je bilo to, še le o polnoči sem se spomnil na posteljo, na kateri sem potem prav dobro spal, da me še jutranji zvonovi niso zdramili. Kaj bom dalje pisal o Gorenjem gradu! K večemu to, da bi bil rad še tam ostal en dan ali dva, tako vse domače in kratkočasno je bilo. Ali meni se je mudilo, toraj vzamem slovo od gostoljubnega in vljudnega gospoda dekana ter jo maham peš naprej proti ,;Novi Štifti". Gospod kaplan, ki mi je uže prejšnji dan tako ljubo družbo dajal, me spremi nekoliko, potem pa se vrne nasaj, ker ima opravke doma. Pot ali cesta naprej je boljša za pešca ko za konja in voz. Dolina postaja čedalje ožja in pustejša, človeku se zdi, da gre tu v kak kot. In tako je res. Na obeb krajih se pomikajo hribi skup, vsi črni, ker so gozdi le smrečje; prištej k temu še krmižljavo vreme, pa stavim, da ne boš dobre volje. Kako bi toraj mogel o tem kaj mikavnega pripovedovati! Srečal sem le par žalostnih krav pa plašnih pastirjev, ki so menda mislili, da jih bom s svojo brado snedel, druzega pa ni bilo nič. Menda tu ljudje in živina vidijo le redko gosposke ljudi, posebno bradaste. Tudi vreme ni bilo ugodno, megle so se po hribih vlačile, čeravno dežja niso spuščale iz sebe. Sploh je bila pot zelo pusta. Razveselil sem se še le, ko sem zagledal pred sabo ponosno cerkev pri „Novi Štifti". Tam sem se moral oglasiti in sem se rad oglasil, ker sva se z gospodom župnikom uže prejšnji dan v Gorenjem gradu dogovorila, da ne bom kar tako memo smuknil. „Nova Štifta" je romarska cerkev, znana po Kranjskem Koroškem in Stajarskem; prostorna je in po skrbi sedanjega župnika primerno opravljena; v takem kotu bi jaz kaj tacega ne bil iskal. Okoli nje je obširno zi -dovje, tudi dve stari kamniti podobi pri vratih. Vse to sem jaz v družbi vljudnega gospoda župnika ogledal in če bi se mi ne bilo mudilo, bi bil gotovo popoludne in Čez noč tam ostal. Ker pa to nikakor ni šlo , odrinil sem po kosilu z gospodom župnikom proti kranjski meji, to je, proti Kamniku. Cesta se tu vleče vedno na vzgor, popisoval je ne bom, ker je podobna vsem hribovskim cestam; nekoliko sva je odrezala po stezah, pa je bila vendar dolga; boljša pa je od one v dolini, čeravno večidel samotna, zato mi je bila družba gospoda župnika tem ljubša, ker ogledovati ni bilo tako nič, ko gosto obraščene strme gore na obojni strani. Skoro dobri dve uri plezava tako navkreber, kar prideva do kola, ki naznanja mejo med Štajarsko in Kranjsko;^ ravno na vrhu je to, potem se cesta spusti navzdol. Se nekoliko streljajev daleč po kranjski zemlji me spremi gospod, potem se ločiva in moja pot je odslej samotna. Med strmimi hribi, pravimi velikani, se spušča v dol, tu in tam je videti raztresene koče, njive in planinske senožeti, po nekaterih ljudi pri delu, po pašnikih pa govejo živino in koze na paši , katerih zvončki so edini glasovi, ki se tu čujejo. Dolga je pot, noče je biti konec, ob vsakem ovinku se pokaže še dalja črta; čedalje huje šumi tudi potok, ki je bil pri izviru skoro tenka glista, prevraČaje svoje bistre va-lovčke čez okroglo kamenje. Popisoval tega pota ne bom , ker so te črtice tako uže preveč raztegnile se in ker je bil meni tudi skoro pravi križev pot; jele so me boleti noge, pa tudi želodec bi bil uže rad kaj imel; zato sem doli uže za Prašnikarjevo cementno fabriko stopil v krčmo, pa dobil sem tacega vina, da me še zdaj strese, če se nanj spomnim. Namenil sem se bil do Kamnika, pa prehitela me je noč, noge so mi opešale in tudi život, po mrzli hribovski sapi in mokrem vremenu prevzet. Tako sem bil prav vesel, da sem prišel do Stranj, kjer imam sošolca župnika, blažega in pohlevnega gospoda Gregorja. Ta me je spravil v posteljo, me ogrel in tako sem drugi dan okrepčan šel proti Kamniku, od koder me je potem pošta potegnila v Ljubljano, in mojega potovanja je bilo konec. Te svoje črtice, na koncu zavoljo prejšnje obsir-nosti precej skrčene, sklenem s prisrčno zahvalo vsem, ki so mi potovanje s tem in onim olajšali in osladili. Morda se še kedaj vidimo!