Mati na Kresnikovo je skoz gozd hodila, bosa v krilu robljenem roso je gazila.
V noge so jo zbadale trave uročene, jokala je revica ne od muke ene.
Brez vseh znakov siceršnjih krče je dobila, javknila dobrotnica in je porodila.
S pesmimi sem jaz rodil v travni se zibeli, sviti pomladanski so v mavrico me vpeli.
Zrastel sem do zrelosti vnuk kresnikovanja in polmrak čarovništva srečo mi naznanja.
A po vesti sreča ta ni mi, ne po krvi, sam korajžo volim si, sam oči, obrvi.
V sinjem siju tajam se kot snežinka bela in k usodi zdraharski vse sledi zadelam.
1912
*
Beli sneg trosi krhlika, rože se v rosi blišče.
V polje med žita velika trumoma vrane lete.
Venejo svilnate trave in diši smolnati bor. Oj, ve ravnine, dobrave, jaz od pomladi sem nor!
Sergej Jesenin (1895-1995)
PESMI
Sergej Jesenin
862
863___________________________________________________         PESMI
Zdaj vesele srce moje svetle skrivnostne vesti. Zdaj o nevesti le pojem, v mislih sem zmeraj pri nji.
Trosi, krhlika, sneg, trosi! Polni se, gozd, s petjem ptic! V polje v drncu znosim, nežnih zasejem cvetlic.
1910
Spet tukaj sem, spet sem doma, kjer vse zamišljeno je, nežno. Za holmom kodrasta tema mi maha z roko belosnežno.
Sivine čadastega dne razkuštrano drsijo mimo, večerna žalost nehote vznemirja me nepremagljivo.
Nad kupolo cerkvenih glav je senca zarje zmeraj večja. O znanci iger in zabav, nikoli vas ne bom več srečal!
V pozabo leta so odšla in bogvekam še mi za njimi in samo voda brbota kot prej pod delavnimi mlini.
In cesto na večer v megli ob zvenu zlomljenega šaša prst molim zanje, ki jih ni, ki čas jih v nepovrat odnaša.
1915
Seigej  Jesenin____________________________________________________864
Jordanska golobica
1
Dežela moja zlata! Jesenski hram svetal! Gosi kričava jata leti v nebo daljav.
To vojska duš človečjih, določenih za smrt, je vstala iz jezer spečih, leti v nebeški vrt.
Labod je bel pred njimi. V očeh mu muka-križ. Tako mar v bolečini ti, Rusija, ihtiš?
Ne joči, leti, vztrajaj, vse čas ima in breg. Vetrove pesem spaja, a pesem kane v vek.
2
Glej - golobica čarna vetru je sedla v dlan. Dimi kot jutranja zarja spet se moj Jordan čez plan.
Sinji slavim ti sinjino, zvezde-žeblji jo drže. Spet v blagodat materino stezam uboge roke.
Vidim vas, kraji plodni, s čredo konj osorej. S frulo pastirsko blodi skoz vrbje apostol Andrej.
In polna muke in gneva tam, na robu vasi Mati, Prečista Deva, šibo nad oslom vihti.
3
O ljudje, ljudje, o bratje! Vsi mi, prav vsi, kar nas je bomo šli v te blage kraje, koder Rimska cesta gre.
Ne objokujte odhajajočih, ki odhajajo vsak čas -tam na šmarnicah cvetočih lepše je, kot je pri nas.
Varuh ljubezni - usoda dana s srečo malo gre v korak. Kdor je bil ljubimec danes, bo že jutri siromak.
4
O novi, novi, novi dan, ki prebijaš oblak! Kot otrok sončen priplovi k meni in sedi na prag.
Naj ti z luno glavnikom počešem pramene las, taka je stara olika sprejemanja gosta pri nas.
Mavrikina senca biva z nami sredi poljan, kot dežek po zlatih njivah k nam je prišel Abraham.
Sedi na prag, tu v bližino, stisni se tiho v objem. Kot svečo zvezdico sinjo tokrat pred tabo prižgem.
K tebi bom molil in klical, pel tvojemu Jordanu psalm... Glej, tu je ta golobica, vetru je sedla v dlan.
1918 *
865
PESMI
Marčni dež odplesal je, odpenil,
odvihral vihar. Dolgočasno je, Sergej Jesenin,
tebi biti par.
Dolgčas je poslušati pod nebom
tlesk nevidnih kril: Spev tvoj, da zbudi grobove dedov,
ne premore sil.
\
Zagradila je beseda, vzela
daljo tvojih dni. Ne v vetrovih, v težkih knjigah dela
sen tvoj zazveni.
Nekdo sede, drug povesi rame
in izproži dlan. Koga tvoj večer rdeči gane,
ti vse manj in manj.
Vzburi kdo Brjusova in Bloka,
druge vzvalovi, toda dan enako pride z vzhoda,
enako hip mini.
Lik sveta ne spremenijo pesmi,
list ne pade z vej. Z usti rdečimi pripet zares si
k nebu za vselej.
Za vselej nad tabo roke zganil
zvezdni je Pilat... Elof, Elof, lama sabaktani,
daj, umrem naj mlad.
1917
*
A po mletju, ko testo se skvasi, spečejo jedi okusnih kup in takrat se v vrč želodca splazi leči jajca zlobe belkast strup.
Potlej ko udarce, žitu dane, grobost žanjcev stisne v dišeč sok,
Sergej Jesenin
866
spravlja jedežem meso iz slame h kamnom žrmelj v njihovo črevo.
In po vsej deželi, kamor seže, žvižgajo goljuf, morilec, vrag... Zavolj tega, ker srp klasje reže, kakor režejo labodom vrat.
1921
Pesem o kruhu
To je ta razbojniška okrutnost, ljudska bol njen smisel je grenak. Težko klasje reže srp brezčutno, kakor režejo labodom vrat.
Naša polja so od nekdaj znana, v njih avgusta ob svitanju drhti. V snope je povezana vsa slama in vsak snop se žolto truplo zdi.
Na vozovih kot na katafalkih vozijo v sušilnico jih - v grob. In voznik, ko s vpitjem konja mlati, poje bilje jim kot kakšen pop.
Potlej jih pazljivo in brez zlobe razvrste po zemlji vzdolž, počez in izbijajo koščice drobne s cepci iz suhljatastih teles.
In nobeden niti ne pomisli, da je slama prav tako telo!... Ljudožerci-mlini pa z zobmi si jemljejo koščice, da jih stro.
Preostala mi je zabava: prste v usta - in radosten žvižg. Raznesla se grda je slava, da kvantač sem in škandalist.
Kakšna zguba v aboti prešerni! Smešnih zgub je v življenju preveč! Sram je je, da bil sem kdaj veren, grenko, da ne verujem zdaj več.
 867
PESMI
O daljave, ve zlate v dalji! Vse izniči vsakdanji pepel. In kvantal sem in sem škandalil zato, da bi bolj silno gorel.
Pesnikov dar - nežnost, dobroto zaznamuje usoden pečat. Belo vrtnico s črno kroto na zemlji poročil bi rad.
Niso se ujeli, razpleli načrti, skrite nakane rožnatih dni. A če gnezdili v duši so črti, so torej živeli angeli v nji.
Zato hočem nemirne čudi, ko bom zapuščal tuzemski kraj, poprositi v zadnji minuti nje, ki bodo z mano tedaj -
da za vse grehe na poti težaški, za mojo nevero v blagodat, polože me v ruski rubaški pod ikone za zmeraj spat.
1923
Prevedel Tone Pavček
Sergej Jesenin
868 |